v




Maribor, 30. 12. 1925.

Dr. Jos. Somrek mi  p
censor ex offieio.

Maribor, 31. 12. 1925.' *

f AndredS  m. p.
Episcopus Lavantinus


,Kdor najde mene, najde življenje
prejme zveličanje od Gospoda."

(Prov. 8, 35).

Predvečer.

V čem naj obstoji m a j niška
pobožnost?

V usodnem času živimo; sicer pa je
za vsakega čas njegovega življenja usodni
čas, ker si ž njim pripravlja svojo večno
usodo. Vendar če imenujemo sedanji čas
usodni čas, mislimo na dalekosežne odlo¬
čitve, ki se v sedanjem času pripravljajo
tako za cela ljudstva, kakor za razne
stanove v ljudstvih. Vse prisluškuje z
napeto pozornostjo raznim glasovom, ki
obetajo kolikor toliko odkriti, kako se
bi znalo kolo časa zaobrniti. Pri tem pa
le preveč pozabljamo na svojo notranjost
in premalo pazimo na reči in okolščine,
ki že kvarno vplivajo na naše življenje
ali pa bodo, če bomo zamudili na pravo
stran kreniti. A majnik je prišel, ta pa
nas kliče in vabi, naj se zbiramo k šmar-
ničnim oltarjem in naj dvignemo svoje
misli, svoje srce k najlepši roži, k roži
Devici Mariji. Tukaj se bomo oddahnili,

1 *

4

tukaj se bomo poživeli, tukaj si nabrali,
novih moči in nagibov za svoje življenje,
da se bodo v njem temlepše zasvetile
razne vzvišene krščanske čednosti. O, bodi
iskreno pozdravljen cvetoči majnik! Tvo¬
jega vabila ne bomo odklonili, mi se
bomo radi potrudili k šmarnicam ter sledili
pozorno njihovim naukom, da bodo po-
žlahtnili naša srca z dobrimi in trdnimi
sklepi. Da pa bodo mogli obroditi tudi
žlahtne sadove za naše življenje in našo
večnost, bomo vneto opravljali majniško
pobožnost, pa klicali preblaženo Devico,
naj nas milostno pogleda ter naj nas
obdari z onim blagoslovom, ki ga tako
nujno potrebujejo naša srca, potrebuje
naše življenje. A v čem naj obstoji naša
majniška pobožnost? V cerkvi bodo za
to skrbeli oni, ki eo za to postavljeni
skrbeti. V duhu pokorščine do sv. Cerkve
sprejmimo kar bodo odločili in udeležujmo
se kar najbolj cerkvene pobožnosti. S
tem bomo še poseben blagoslov dosegli.
Pa tudi izven cerkvene pobožnosti naj bi
še kaj storili Materi božji na ljubo, če

5

drugega ne bo mogoče, pa bodi vsako
domače opravilo iz ljubezni do majniške
Kraljice storjeno.

Še enega ne pozabimo. Lepe so
majniške pobožnosti, pa lepa naj bodo
tudi srca, ki jih opravljajo. Očistimo
jih v dobri sveti spovedi! Lepa pobožnost
in grdo srce, to se vendar ne ujema.
Toraj k sveti spovedi, že celo, če bi kdo
živel v smrtnem grehu. Tako srce, strašno
zimsko srce, Marija ga ne more biti ve¬
sela, ona zahteva, naj se spremeni po
dobri sveti spovedi v majniško srce.

Majniškim cvetkam tudi ne bi dobro
storila velika suša, zaliti jih je treba; po
vrtovih jih zalije pridna človeška roka,
povsod pa oblaki neba. A tudi majniško
pobožnost naj bi pridno zalivali, to pa
storimo s tem, da vredno in pogosto
prejmemo sveto obhajilo. Sveto obhajilo
dela srce rodovitno za krščansko čednost,
brez sv. obhajila pa bomo ostali v vrstah
onih, katere je Gospod v svoji priliki
o sejavcu označil, da so sejani na kame-
nita tla (Mat. 13, 20.). Ti slišijo besedo,

6

jo tudi brž sprejmejo in še z veseljem,
pa nimajo v sebi korenine, so začasni,
ko namreč pridejo nadloge in preganjanja,
se takoj pohujšajo ter odstopijo od besede
in dobrih sklepov.

Majniška sveta spoved in sveto ob¬
hajilo, kako ljuba sta vendar majniški
Kraljici! Čim večkrat nas bo videla pri
obhajilni mizi, tem ljubše ji bo, že celo
pa bi rada tukaj našla one, ki se ga
morebiti dolgo časa več niso udeležili.
To njeno željo razodeva tudi tale Lurška
zgodba.

Gospa Eleonora plemenita Graj je
veliko molila za svojega moža. Ta je bil
popolnoma tuj sveti veri in cerkvi. Go-
spej je bila neizrekljivo mučna misel,
če bi njen mož umrl, pa brez duhovnika,
brez svetih zakramentov. S polnim za¬
upanjem je klicala nebeško Kraljico na
pomoč. Tudi je večkrat skušala vzbuditi
v možu pozornost, zanimanje za verske
resnice, pa brez vidnega uspeha, možje
ostal v verskem oziru brezbrižen. Kmalu
začne bolehati. Zdravniki se sicer mnogo

7

trudijo, a bolezen jim trdovratno kljubuje.
Kar nepričakovano pa mož sklene poto¬
vati v južne kraje in kot cilj svojega
potovanja si zbere ravno Lurd, meni,
tamošnje gorsko ozračje bi mu znalo dobro
koristiti. Tega sklepa je bila sila vesela
gospa. Prav meseca maja naj bi bila v
Lurdu. Zadnji dan aprila sta že v Lurdu.
Lurd je bil že slavnostno okinčan za
majniško slovesnost. Moža miče ta slo¬
vesnost, udeleži se je že prvi dan in
potem vsaki dan. Zopet j e v Lurški cerkvi.
Ker pa je prišla velika procesija romarjev,
ne more v spodnjo cerkev. Vidi romarje,
sliši jih peti. Najlepši red vlada med
njimi. Močno ga ganejo. Romarji odidejo,
mož pa je v spodnji cerkvi navzoč pri
šmarnicah. Po šmarnicah gre z drugimi
k votlini. Verniki so že večinoma odišli,
a možu se še nič ne mudi, da bi zapustil
svetišče. Žena mu že prigovarja, da bi
šla na svoje stanovanje, pa ni mu še
volja. Pozno v noči pa opazi žena, da
postaja mož nemiren in ko hoče nesti
svečo pred Marijino podobo, vzame jo

8

mož in nese jo on sam v veselo začudenje
njegove žene. Tamkaj poklekne in moli.
Cez nekaj časa vstane, gre k svoji ženi,
a srce je prepolno, usta ne najdejo no¬
bene besedice, ki bi dala slutiti, kar srce
občuti. Žena vsa iznenadena mu gleda
v oči in iz teh spozna, da se je morala
velika sprememba v njegovi notranjosti
zgoditi. Ko se nekoliko pomiri, zašepeče
svoji ženi: „Eleonora, tvoja molitev je
uslišana. Odslej hočem biti Marijin otrok“.
In to je tudi bil. Ni našel v Lurdu
ozdravljenje od bolezni, pač pa spre¬
obrnjenje. Še šest mescev je živel, pa bil
nepopisno hvaležen za milost svete vere.
Vsaki dan je prejemal sv. obhajilo. Nje¬
gova pobožnost, njegova vera, njegova
ljubezen do Marije je zasvetila v najlepši
luči ter bila v veliko spodbudo vsem,

ki so ga videli zdaj ali slišali o njem. 1 )
*

* *

Za tega moža je bil majnik onega
leta, ko je bil v Lurdu, nedopovedljivo

’) Po doktor Kellerju, Marijine zgodbe
str. 339—344.

9

pomenljiv za celo večnost. Majniška Kra¬
ljica seje tako milostno iz nebeških višin
nanj ozrla. Mi sicer ne moremo v Lurd
in tudi ni treba. Majniška Kraljica gleda
širom sveta svoje častilce in rada jim
bo naklonila one milosti, ki bodo tudi
njim naredile majnik pomenljiv za čas
in večnost, samo naj svoje srce pripravijo
za nje. Toraj obhajajmo vneto majniško
pobožnost, pa kličimo zaupno k majniški
Kraljici:

Ti bodi moja ljuba mati,

Pomoči svoje mi ne krati,

Kjer milost tvoja se žari,

Objema sreča vse stvari.

1. dan.

Kaj nas nagiblje, da sploh pre-
blaženo Devico Marijo častimo?

Skoro povsod se je že udomačila
navada meseca majnika obhajati šmarnice.
Že to nam kaže, da mora biti majniška
pobožnost dobra, zakaj drugače se pač
ne bi bila tako razširila, drugače pač ne
bi bilo toliko odličnih mož in žen tako
vnetih za to pobožnost. Tem se bomo
tudi mi radi pridružili, ako le nekoliko
pomislimo, kaj more nagibati kristjana,
če je še količkaj vernega srca, da sploh
Marijo časti, kaj, da jo posebno še maj¬
nika časti.

Danes hočemo premišljevati odgovor
na prvo vprašanje; toraj kaj mora nagibati
kristjana, da sploh Marijo časti?

Prvič to, da je Marija Mati božja.
Da jo bodo zavoljo te časti ljudje častili,
napovedala je Marija že sama; takrat,
ko je prišla obiskat teto Elizabeto, je

11

rekla: „Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se veseli v Bogu, mojem
Zveličarju, ker seje ozrl na nizkost svoje
dekle (ter mi podelil čast Matere božje),
zakaj glej! odsihmal me bodo srečno
imenovali vsi narodi “- 1 )

Pa tudi naša pamet spozna,
da moramo preblaženo Devieo Marijo za¬
voljo njene časti poveličevati. Znano vam
bo, kako so morali Egipčani častiti Jožefa,
ko ga je bil kralj Faraon povzdignil za
vladarja črez celo deželo, veste, da so
se morali vsi pred njim priklanjati. 2 ) Ni
misliti, da bi se bilo to kje opustilo ali
se temu nasprotovalo, pa če bi se bilo
kaj takega zgodilo, vprašam vas, ali bi
moglo biti kralju to všeč? Gotovo ne.
Tako pa tudi Bogu ne more biti všeč,
ako ne bi častili preblažene Device Ma¬
rije, katero je on povzdignil v najvišjo
čast, namreč v čast Matere božje.

Drugič mora nagibati kristjana, da
sploh časti Marijo, to, da Marija pre-

') Luc. 1, 46. — 48.
! ) Gen. 41, 43.

12

sega po svoji milosti in svetosti vso angele
in svetnike. Tako se učimo iz angelskega
pozdrava, v katerem se imenuje Marija
mitosti polna.*) Tako nas učijo sveti eer-
kveni učeniki. Sv. Gregor Veliki primerja
Marijo z goro in pravi: „Ali ni visoka
gora Marija? Da bi sprejela večno Be¬
sedo, je povzdignila vrh svojih zaslug
nad vse angelske kore noter do prestola
Božjega. O preimenitni visokosti te gore
govori namreč Izaija, ko prerokuje: In
poslednje dni bo ustanovljen hrib Gospo¬
dove hiše vrh hribov. 3 ) Da, gora vrh
hribov je bila Marija, ker njena svetost
je nadkriljevala vse svetnike 11 . 3 ) Toliko
milost in svetost pa, kdo je ne bo ob¬
čudoval, kdo je ne bo slavil in povzdi¬
goval, kakor najbolj mogoče!

Sv. Frančišek Pavlanski  je
bil reven menih in vendar kako je bil
eeščen! Svetni, kakor duhovni gospodje

‘) Luc. 1, 28.

2 ) Is. 2, 2.

a ) Egger, dogm. spec. odit. III, 438.

13

so mu skazovali izredne časti. Francoski
kralj Ludovik XI. je podaril 10.000 tolar¬
jev tistemu, ki mu je prvi povedal, da
je svetnik stopil na njegovo zemljo, in
ko se je bližal sv. Frančišek njegovemu
dvoru, je zapovedal prestolonasledniku,
kakor dvorjanom, da so ga morali naj-
dostojneje sprejeti, a največjo čast mu
je skazal sam, vrgel seje celo k nogam
svetniku. Tako časti kralj ubogega me¬
niha. Za gospodi ni zaostajalo ljudstvo.
Od vseh strani je vrelo k svetniku in
mu je na raznovrstne načine kazalo, kako
visoko ga časti. 3 ) In kaj je nagibalo
ljudstvo kakor gospodo, daje  ravno tega
meniha tako častila? To je bila njegova
svetost, zavoljo te so se ubogemu menihu
tolike časti skazovale. če se pa že svetnik
tako časti, kako se bo morala še le Kra¬
ljica angelov in svetnikov častiti!

‘) Živjenje svetnikov, popisano od dveh du¬
ševnih pastirjev briksenške Škofije, izdano od
Marijanske družbo za razširjanje dobrih spisov,
z odobrenjem in predgovorom prevzvišenegaknezo-
škofa Vincencija Gatter. — Mesec april, str. 24.

14

Tretjič častimo Marijo, ker njena
priprošnja največ premore pri Bogu. Po¬
roštvo za to nam je njena čast. Kako
rad bo pač uslišal nebeški Oče prošnje
Device, katero je povzdignil za Mater
svojemu Sinu, kako rad Sin božji pro¬
šnje svoje Matere, kako rad sv. Duh pro¬
šnje svoje neveste! Zato pa se je tudi
mogla skazati preblažena Devica Marija
že tolikokrat, v tako raznovrstnih zadevah,
na tako raznovrstne načine kot najboljšo
pomočnico kristjanov. Nebroj čudežev in
zgodb nam prelepo o tem spričuje. Za
vzgled bodi tale zgodba. Misijonski škof
Polding obljubi vdovi, ki mu je sila po¬
žrtvovalno v njegovi bolezni stregla, da
ji pride delit svetih zakramentov za umira¬
joče, kakor mu sporoči, da jih želi. In
res, črez dolgo časa dobi škof neko je¬
sensko noč glas, ki ga spomni dane ob¬
ljube. Brez odloga vkljub grdemu jesen¬
skemu vremenu se napoti škof k vdovi.
Več dni mora potovati, prej ko pride tje-
kaj, kamor je namenjen, a tukaj ne najde
več vdove, ta je menila, da škof ne pride

15

še o pravem času, zato je šla drugam
iskat duhovne pomoči, kakor mu pove
drvar, katerega najde v bližini vdovine
hiše. Vendar škof ne hi rad, da bi bila
njegova tako težavna pot popolnoma brez¬
uspešna, zato reče drvarju: „Ker ne mo¬
rem vdove spovedati, poklekni pa ti tukaj
in bom tebe spovedal 1 *. Drvar se sprva
izgovarja, a škof mu vse izgovore zavrne,
tako da se mu drvar res vda in da opravi
sveto spoved. Vsa vesela se ločita, škof
se poda proti domu, drvar pa gre zopet
na svoje delo. A komaj je škof nekaj
korakov od hiše, kar nekdo v šumi straš¬
no zaječi. Škof hiti na mesto, od kate¬
rega prihaja glas, in koga najde tukaj?
Drvarja, katerega je bil prej spovedal,
a mrtvega, deblo gaje  ubilo. Nagle smrti
je moral mož umreti, pa vendar se ne
bo mogla imenovati njegova smrt strašna,
ker je umrl, kakor pač smemo upati,
spravljen z Bogom. To milost pa, da se
je spravil z Bogom pred smrtjo, mu je
izprosila brezdvoma Marija, zakaj na raj¬
nem se je našlo znamenje, ki je pričalo,

16

da je bil v življenju častilec Marijin,
namreč škapulir.Kdo  se pač ne bi
spomnil pri ti zgodbi besed sv. Bernarda,
ki tako moli: „Spomni se, o premila De¬
vica Marija! da še nikdar ni bilo slišati,
da bi bil kdo zapuščen, ki je pod tvoje
varstvo pribežal, tebe pomoči klical in
se tvoji priprošnji priporočal!“

*

* *

O, vzamimo si k srcu resnice, o ka¬
terih smo danes premišljevali! Ako to
storimo, potem nas ne bo treba več opo¬
minjati, da naj Marijo častimo, mi bomo
postali in ostali vneti Marijini častilci,
dan za dnevom bomo klicali: „Duša moja,
poj Mariji slavo “.

') Dr. Jožef Anton Keller, 1B0 Marijinih
zgodb. 4. natis 274.

11. dan.

Kaj nas nagiblje, da Častimo
preblaženo Devico Marijo še po¬
sebno majnika?

Skušnja nas uči, da se človeku za
stvar, za katero je sploh vnet, ne mili
kaj več storiti, ako se mu ponuja kaka
posebna priložnost, ako ga posebni vzroki
k temu nagibljejo. Tako tudi ne bo težko
pridobiti za majniško pobožnost kristjana,
ki je že sploh vnet Marijin častilec, zakaj
k majniškim pobožnostim ga tako močno
vabi 1. hvaležnost do Marije, 2. skrb za
zveličanje duše. O tem hočemo danes
nekoliko premišljevati.

K majniškim pobožnostim kristjana
toraj vabi hvaležnost do Marije. Ako pri¬
merjamo čas pred Kristusom in čas po
Kristusu, najdemo velikanske spremembe,
spremembe podobne spremembam, kakor
se godijo v naravi spomladni čas, zlasti
majnika. Prej je stanje človeškega roda
nad vse žalostno, odkar pa pride Odre-

2

18

senik, se začenja življenje, prejšnjim ča¬
som neznano, začenjajo cvesti krščanske
čednosti, začenja se res majnik za člo¬
veški rod. Za ta majnik se ima človeški
rod zahvaliti pred vsem Bogu, za Bogom
pa tudi Mariji. Tega nas učijo že besede,
s katerimi je Bog v raju obljubil Odreše¬
nika, to pa tudi spoznamo iz tega, da
je morala Marija dati privoljenje prej,
kakor je prišel Odrešenik, je morala reči
večno pomenljivi: „Zgodi se mi“, prej
kakor je Beseda meso postala. Ker pa je
temu tako, kaj čuda, ako verni svet, ako
verna srca iz hvaležnosti Mariji mesec
majnik posvečujejo!

Drugi nagib je skrb za naše zveli¬
čanje. Zveličali se ne bomo, ako ne pri¬
demo pred večnega sodnika z dobrimi
deli, a s temi ne pridemo, ako ne bo
naša duša živela nadnaravno življenje
milosti, ako ne bo cvetela po krščanskih
čednostih, toraj ako ne bo v naši duši
cvetočega majnika, tega pa zopet ne bo
brez Marije; ne pozabimo, da nam Bog
hoče po Mariji deliti svoje milosti. Ker

19

pa je tenra tako, ali nas ne bo zopet
majnikov cvet, majnikovo življenje v
naravi gnalo Marijo slavit, Marijo častit,
Marijo prosit, naj nam pomaga, da bo
tudi v naši duši cvetoči majnik! Topa,
kako pomaga preblažena Devica Marija
do cvetočega majnika v človeški duši,
pokaži nam sveta Marija Egipčanska!
Ta svetnica je v svoji mladosti, vdana
posvetnemu duhu, sila pregrešno živela.
A temu se je takoj odpovedala, kakor
hitro je spoznala, da je tako življenje
sila nesrečno življenje. Do tega spoznanja
pa je tako prišla. Iz radovednosti je ho¬
tela tudi ona iti z drugimi verniki v
cerkev na gori Kalvariji. A pri vratih ji
nevidna moč zastavi pot, Marija ne more
v cerkev. — Sicer jo že obide strah, ven¬
dar, ker ima stvar le za prazno domiš¬
ljijo, poskusi drugič vstopiti v cerkev,
pa zopet brezuspešno. Vsa osramočena
zbere vse svoje moči, ves svoj pogum
ter hoče v tretje prekoračiti prag svetišča,
toda nevidna moč ji ne brani samo tega,
temveč jo vrže celo na tla. Kako živo

2 *

20

se zdaj spominja smrti in sodbe, ko leži
v prahu, bleda kakor mrlič! Groza jo
je njenega preteklega življenja, vsa ske¬
sana povzdigne svoje oči proti nebesom,
in glej! pri tem opazi na cerkvenem zidu
podobo preblažene Device Marije. S pol¬
nim zaupanjem se obrne zdaj grešnica
do Matere božje ter vzdihuje in prosi kar
najprisrčneje: „0 Marija, pribežališče
grešnikov, podaj mi svojo roko, ko me
je zavrgel tvoj Sin“. — Tako vzdihuje,
tako prosi, iz njenih oči pa lijejo potoki
solz ter spričujejo, kako skesano je njeno
srce. V zaupanju na Marijino pomoč
se v novič bliža cerkvenemu pragu in
res — Marija jo je uslišala, grešnica že
gre v cerkev, se tamkaj spravi z Bogom,
in ona, ki je bila prej tolika grešnica,
je sedaj velika spokornica ter se povzpne
v krščanskih čednostih tako visoko, da
postane svetnica. x ) Ta vzgled, kako lepo
nam kaže, da se imenuje z vso pravico

‘) Sv. Liguori. Slava Marijina v nemškem
prevodu od Antona Merki, 35. — Scaramelli du¬
hovni vodnik, I, 251.

21

Marija pribežališče grešnikov, ki se ho¬
čejo poboljšati. Nad temi se izpolnjujejo
one besede sv. pisma, katere sv. cerkev
na Marijo obrača: „Kdor mene najde,
najde življenje in prejme zveličanje od
Gospoda 11 . 0, da bi se tudi nad nami
izpolnile! Zato zdihujmo in prosimo: sveta
Marija, mati božja, prosi za nas grešnike,
zdaj in ob naši smrtni uri.

*

* *

Predragi v Kristusu! Kaj ne, grdo
bi bilo se ne zmeniti za dobrotnike, že
celo takrat, kadar nas kaj posebnega na
njihove dobrote spominja. Zato pa, ako
nočemo, da tudi o nas kaj takega velja,
slavimo in častimo Marijo kakor najbolj
moremo in vemo zdaj meseca majnika,
ki nas tako lepo spominja, kaj je zadobil
ves človeški rod, kaj more zadobiti po¬
samezna duša po Mariji.

111. dan.

Krščanska vera.

To, kar majnik tako lep naredi,
to je pred vsem njegov cvet. Ta je naj¬
lepši kinč narave. Vendar lepši kakor
ta cvet, je cvet, ki naredi človeško živ¬
ljenje Bogu in ljudem ljubo, so krščanske
čednosti. Te so naš pravi kinč. Najlepše
je bila ž njimi okinčana Marija. Tako
ni bilo in tudi ne more biti ž njimi okin-
čano nobeno drugo človeško življenje,
pa četudi ne tako, vendar so tudi druga
človeška življenja lahko prav lepo okin¬
čana s tem cvetom in so že tudi bila.
Le pomislite na svetnike in svetnice božje!
O, ko bi tudi naše bilo! Kaj je vse Bog
storil, da bi bilo! Vse ustanove Božje,
sveta katoliška cerkev, sveti zakramenti,
svete cerkvene oblasti, ali ne merijo na
to, da bi bilo naše življenje okinčano s
krščanskimi čednostmi ? Pa nimamo samo
zunanjih pripomočkov, Bog je tudi vlil
V našo dušo posebne darove, katekizem

23

pravi: krščanske čednosti so nadnaravni
duši vliti darovi. Z ozirom na vsa ta dela
božja bi bilo pač pričakovati, da bi bilo
naše življenje krščansko čednostno. In
vendar kdo se bo drznil reči, daje nje¬
govo življenje tako čednostno, kakor se
bi pričakovalo! če pa ni tako čednostno,
kaj je vzrok, da ni? Kaj, ko bi nekoliko
o tem premišljevali v letošnjih šmarnicah?
Za danes samo o prvem izmed vseh božjih
cvetov, o veri.

Kako je bila Marija polna vere!
Teta Elizabeta jo je zavoljo njene vere
blagrovala. „Blagor tebi, ker si verovala".
Cerkveni učeniki in pisatelji se ne morejo
dovolj načuditi Marijini veri, koliko lepega
so nam o njej zapisali! Izmed teh naj
bodo navedene samo besede sv. Avguština
in slovečega Suareza. Sv. Avguštin kliče
Mariji: „ Marij a, bolj si blažena po veri
na Odrešenika, kakor pa s tem, da si
dala njemu človeško telo“. Suarez pa
pravi, da je bila Marijina vera večja in
močnejša kakor vera vseh ljudi in an¬
gelov.

24

Kolik razloček med Marijo in mno¬
gimi kristjani, ki so tako slabi v veri,
ki so celo tako brezbrižni za vero! In
kaj je tega krivo? Opozarjam samo na
tri vzroke: 1. na zanemarjanje besede
božje, 2. na predrznost nasproti nevar¬
nostim, ki pretijo veri, 3. na boječnost
očitno spoznavati sveto vero.

Rečem: malomarnost za besedo božjo
je kriva verske mlačnosti, je kriva, da
so mnogi tako slabi v veri, zakaj po
nauku sv. apostola Pavla je vera iz po¬
slušanja besede božje. Kot drugi vzrok
sem navedel predrznost nasproti nevar¬
nostim, ki pretijo veri. Tako nam spri-
čuje zgodovina krivih ver. Pri mnogih
krivovercih je bila kriva predrznost, s
katero so hoteli razumeti resnice sv. vere,
da so jih celo zavrgli ter začeli učiti
človeške izmišljotine. Mnogo resnic sy. vere
namreč ne more pamet razumeti in kdor
bi jih skušal razumeti, bi bilo tako po¬
četje še bolj nevarno duši, kakor bi bilo
nevarno telesu početje tistega, ki bi hotel
morje preplavati. Pa tudi vsakdanja skuš-

25

nja nas uči, kam pride kristjan, ki je
predrzen nasproti nevarnostim, pretečim
sv. veri. Kaj pa je dandanes toliko krist¬
janov mlačnih, da, celo brezvernih nare¬
dilo? Ali niso bili v prvi vrsti to brez¬
božni in brezverni časopisi, brezverne
knjige? Ti so prava kuga za verno živ¬
ljenje. Kes, čudež bi bil, da bi veren
ostal kristjan, ki zajema svojo dušno
hrano iz kakega brezbožnega lista.

Tretjič je kriva pri mnogih mlač¬
nosti boječnost očitno spoznavati sv. vero.
Kaj pa je bilo krivo pri sv. Petru, da
je na dvorišču velikega duhovna Kajfe
zatajil Kristusa? Ali ne strah pred ljudmi?
Zavoljo tega nesrečnega strahu koliko
jih tudi dandanes začne opuščati očitne
pobožne vaje! Dokler še v šolo hodi, je
marsikateri tako lepega obnašanja, tako
rad v cerkev prihaja, še na misel mu
ne pride, da bi se sramoval iti k službi
božji, prejemati sv. zakramente, moliti,
kadar zvoni. Komaj pa šoli odraste, kje
ga je pa potem dostikrat najti? Ali ne
morebiti med tistimi, ki med službo božjo

26

pred cerkvijo uganjajo svoje burke in ki
zavoljo svojega obnašanja po svej pravici
zaslužijo, da se imenujejo hudičeva straža?
Kaj ga je vendar semkaj spravilo? Strah
pred ljudmi. Le prevečkrat se zgodi, da
se boji mladenič zbadljivih besed in da
rajši, kakor bi poslušal zaničevanje, po¬
tegne z ničvrednimi tovariši. Bolj kakor
mraz pomladanskim setvam je nevaren
strah pred ljudmi sv. veri v človeškem
srcu, zato pa proč ž njim!

Lep vzgled, kako se je treba varo¬
vati vsega, kar je nevarno sv. veri, je
vsakemu kristjanu sv. Pankrac, katerega
praznik sv. cerkev ravno meseca majnika
obhaja. Prva odgoja sv. Pankraca ni bila
krščanska, temveč poganska, njegov stric
Dijoniz, ki je po zgodnji smrti starišev
zanj prevzel skrb, ga je vzgajal za pa-
gana. Na sv. vero je Dijoniza kakor
Pankraca opozorilo sveto mučeništvo krist¬
janov, ko je kruti cesar Dijoklecijan
strašno divjal zoper krščansko ime. To
ju je tako ganilo, da sta sklenila natan¬
čneje spoznati sv. vero. Gresta k takrat-

27

nema papežu Kaja in ga prosita, naj
jima oznanuje Kristusa. Drage volje ugodi
sv. oče njuni prošnji in jima razlaga res¬
nice sv. vere. Željno sprejmeta sv. nauke,
rada vse verujeta ter prejmeta v kratkem
sveti krst. Kako sta bila zdaj vneta za
Kristusa, voljna preliti svojo kri za sveto
vero. V svojem navdušenju hočeta sama
iti pred cesarja ter se spoznati za krist¬
jana. Vendar sv. oče jima tega ne dovoli,
temveč jima ukaže, da ostaneta skrita.
Ona ga ubogata ter se umakneta preteči
nevarnosti. A le kratko še ostaneta tukaj
na zemlji skupaj, kmalu ju smrt razloči.
Dijoniza preganjanje kristjanov tako boli,
da se ga loti nevarna bolezen, v kateri
tudi umre. Pred smrtjo še opominja kar
najprisrčneje Pankraca, da ostane zvest
sv. veri, če bi bilo treba tudi umreti muče-
niške smrti. Tako se je tudi res zgodilo.
Kot štirinajstletnega mladeniča naznanijo
cesarju vohuni sv. Pankraca, da je krist¬
jan. Hitro ga pusti cesar pred se pri¬
peljati. Tukaj Pankrac tako neustrašeno
spoznava Kristusa, da se sam cesar za-

28

vzame nad njegovim pogumom. Cesar bi
sila rad Pankraca za se pridobil, ali Pan-
krac ga zavrne ter reče: „ Vedi, cesar,
Gospod Jezus Kristus nam je dal moč
in pogum, da se muk cesarjev in sodnikov
ravno tako malo bojimo, kakor nasli¬
kanega ognja". Ves razjarjen zaukaže
cesar koj mladeniča na morišče peljati
ter ga obglaviti. Pankrac je ves vesel
te sodbe, hiti na morišče, tukaj se še za¬
hvali Jezusu za milost svetega mučeništva,
potem pa sklene svoje mlado, a sveto
življenje pod rabeljnovim mečem.

Pes, kako lep vzgled je sv. Pankrac
vsakemu kristjanu, zlasti pa mladini, kako
zesvto naj posluša besedo božjo, kako
modro se naj ogiblje nevarnosti, ki pre¬
tijo sv. veri, pa tudi, kako bodi neustrašen
kristjan, kadar je treba spoznavati sveto
vero! Ako bi kristjani tako storili, kakor
je sv. Pankrac, potem se bi pa tudi nad
njimi izpolnila beseda Gospodova: „Kdor¬
koli bo mene spoznal pred ljudmi, ga
bom tudi jaz spoznal pred svojim Očetom,
ki je v nebesih."

IV. dan.

Krščansko upanje.

Sveta vera nam pove, v čem obstoji
naša prava sreča in kako se jo doseže.
Po teh resnicah naj bi bilo vravnano naše
življenje, vse dejanje in nehanje naj bi
merilo na ta cilj, skrbeli naj bi kar naj¬
bolj, da bodo vplivali na nas tisti pri¬
pomočki, ki jih imamo od Boga, da nas
vodijo k zveličanju. In tako se bo tudi
zgodilo, ako nas bo prešinjalo krščansko
upanje, kakor je treba.

Najlepši vzgled krščanskega upanja
nam je preblažena Devica Marija. Kako
trdno in zanesljivo pričakuje Marija svoj
blagor, kakor blagor celega človeškega
roda od Jezusa! Tako upa Marija nele
takrat, ko molijo modri božje Dete, temveč
tako upa tudi, ko beži pred Herodom.
Tako upa Marija nele takrat, ko Jezus
javno deluje, temveč tudi, ko nepoznan
živi v Nazaretu. Tako nele takrat, ko
Jezus čudeže dela, temveč tudi, ko na

30

križu visi. O, res, vsega občudovanja
vredno upanje Marijino! Takšno je Ma¬
rijino upanje, kakšno je pa naše?

Obnašanje ob nezgodah, ko tako tar¬
namo, tako žalujemo zaradi časnih zgub,
zanemarjanje zveličanskih pripomočkov
sv. vere, ali ne kaže le preveč, da se pri
nas ne razvija krščansko upanje, kakor
bi se moralo? In zakaj se ne razvija?
Zato ne, ker navezujemo svoja srca tako
sila na svet in na posvetne reči, zlasti
na denar, na čast, na posvetno veselje.
A kako poniževalno je za kristjana v te
reči tako zatopljenemu biti, da se zavoljo
teh ne zmeni več, ali se vsaj tako ne
zmeni, kakor bi se moral za večno srečo!
Poslušajmo, kako sodi sv. apostol Pavel
o teh rečeh! On piše: „Kar mi je bilo
dobiček, to sem štel zavoljo Kristusa v
zgubo. Res, vse imam za zgubo proti
visokemu spoznanju Jezusa Kristusa, Go¬
spoda mojega, za katerega voljo sem vse
zgubil in imam za blato, da Kristusa
pridobim". Kaj so toraj vse posvetne reči?
Sv. Pavel jih ima za blato. Če pa so tako

31

malovredne kakor blato, komu je potem
podoben kristjan, ki je tem rečem tako
vdan, da ne mara več za to, kar je več¬
nega? Med hrošči se najde tudi hrošč,
katerega celo delovanje in življenje je
omejeno na blato, v tem živi, v tem se
giblje. Glej podobo kristjana, katerega
mišljenje in delovanje je tudi omejeno
na to, kar je smatrati za blatu enako!
Kako poniževalno zanj!

Pa tudi kako nespametno je to! Te
stvari niso v stanu človeško srce srečno
narediti, kakor bi rado bilo! Zato, kako
se goljufajo vsi tisti, ki iščejo svojo srečo
v denarju! Tudi Judež Iškarjot je tako
storil, a vsi veste, da ga denar ni sreč¬
nega naredil, pač pa strašno nesrečnega.

Kako se goljufajo tudi vsi tisti, ki
mislijo, da jih bo posvetno veselje srečne
naredilo! Tudi sv. Avguštin je v svoji
mladosti tako mislil, a prepričati se je
moral, da prave sreče v posvetnem veselju
ni najti. Ah, posvetno veselje, kam je
spravilo zgubljenega sina, kam šele
evangeljskega bogatina, o katerem pravi

32

sv. evangelij, da se je oblačil v škrlat in
tančico in da se je vsak dan imenitno
gostil? O žalosten, prežalosten stan, v
katerega sta prišla vsled posvetnega ve¬
selja, naj nam bo glasen opomin, da ju
ne posnemamo!

Kako se pa tudi goljufajo vsi oni,
kateri svojo srečo v posvetno čast stavijo!
Kralj Asuer je že povzdignil Amana nad
vse poglavarje svojega kraljestva, vsi
kraljevi služabniki že pripogibljejo svoja
kolena pred Amanom in ga častijo in
vendar se še srečnega ne čuti, ker ga
Jud Mardohej ne časti, kakor si želi.
Sam to prizna svojim prijateljem, ko jim
pravi: „Čeravno vse to imam, menim,
da nič nimam, dokler vidim Mardohej a
Juda pred kraljevimi vratmi sedeti“. Skle¬
ne ga ugonobiti, že dela vislice, toda na
teh ne konča svoje življenje Mardohej,
temveč on sam. Aman od svoje častila-
komnosti. Kako ga je goljufalo upanje,
da najde v časti svojo srečo!

*

* *

33

Da, tako je, ogoljufa se vsakdo, kdor
v svet in v to, kar svet ponuja, stavi
svoje upanje, drugače pa je z onimi, ki
zaupajo v živega Boga, ti ne bodo osra¬
močeni, temveč ti bodo spoznali, kako
resnične so besede kralja Davida, ki pravi:
„Za me pa je dobro, da se Boga držim
in da stavim v Gospoda Boga svoje
zaupanje."

3

V. dan.

Krščanska ljubezen do Boga.

Kako žalostno bi pač postalo na
zemlji, ako bi nehalo solnce sipati svoje
žarke nanjo, nehalo jo ogrevati! Zemlja
bi zgubila ves svoj kinč, vse svoje zelenje,
sploh vse svoje življenje. Kar se bi pa
moralo zgoditi na zemlji brez solnca, to
se zgodi v človeškem srcu brez krščanske
ljubezni, zakaj sv. apostol Janez oznanjuje:
„Kdor ne ljubi, ostane v smrti 11 . Nasproti
pa, kako lepo, veličastno je življenje kri¬
stjana, ki krščansko ljubi! Kjer žari
solnce krščanske ljubezni, tam cvetijo tudi
vse druge čednosti. O da bi pač bila naša
srca goreča srca, goreča krščanske lju¬
bezni! Kako goreče je bilo Marijino Srce
te ljubezni! Premišljujmo vendar nekoliko
o Marijini ljubezni do Boga!

Ljubezen Marijina do Boga se enkrat
razodeva v njenem veselju nad popol¬
nostmi božjimi. Kako se teh veseli! Že
sv. Frančišek Šaleški je klical: „Bolj se

35

veselim tvojih neskončnih popolnosti, o
Bog, kakor če bi moje bile, veselim se,
ker ti jih nič na svetu ne more odvzeti
ali zmanjšati 11 . Če pa se je že sv. Fran¬
čišek tako veselil popolnosti božjih, kako
se jih veseli šele Marija, ki presega po
svoji ljubezni vse angele in svetnike!

Ljubezen Marijina do Boga se pa
še na druge načine razodeva. Tako v
njenem veselju nad sv. Cerkvijo. O kako
je pač Mariji pri srcu sv. katoliška Cer¬
kev! Vse, kar sv. katoliško Cerkev povzdi¬
guje, je Mariji v veselje. V veselje ji je
tudi stvarjenje, vladanje, odrešenje sveta,
ljubezen angelov, svetnikov, pobožnih
duš na zemlji do Boga, sploh vse, kar
je Bogu dopadljivo vsega tega se veseli,
ker Boga ljubi.

Ako pa hočemo še bolj spoznati Ma¬
rijino ljubezen do Boga, potem pa se še
spomnimo Marijinega silnega hrepenenja
pospeševati čast božjo in naj bi morala
zavoljo tega še toli milijonkrat darovati
svoje življenje, Marijinega nad vse na¬
tančnega izpolnjevanja volje božje, Ma-

3 *

36

rijine nepopisljive žalosti nad grehi, s
katerimi ljudje Boga žalijo, saj sama ga
nikdar niti z najmanjšim grehom ni raz¬
žalila. Že o svetnikih beremo, da so se
od same žalosti zavoljo grehov tresli, da
so celo omedlevali, ali kaj je njihova
žalost proti žalosti Marijini, zato je bil
res čudež, da je žalost ni umorila.

O kako velika je bila vendar Ma¬
rijina ljubezen do Boga! Vsi človeški,
vsi angelski jeziki so veliko, veliko pre¬
slabi za to, da bi to ljubezen zadostno
popisali, še manj so vstanu to storiti
človeška peresa. Popisovati Marijino lju¬
bezen do Boga se mi dozdeva ravno tako,
kakor zajemati morje z majhno žličico.
Koliko pa moreš morja s tako žličico
zajeti? Tako pa tudi, kaj je vse naše
popisovanje proti neizmernemu morju Ma¬
rijine ljubezni do Boga.

Tako je Marija Boga ljubila, mi
pa, kako ga ljubimo mi? Kaj boš rekel
ti, ki si tako mrzel za sv. Cerkev, za
božjo službo, za molitev, kaj šele ti, ki
ne nehaš teptati božjih in cerkvenih za-

37

povedi? Od kod vendar to, da so člo¬
veška srca dostikrat tako mlačna, tako
mrzla za Boga, za neskončno popolnost
in ljubeznivost? Le na tri vzroke opo¬
zarjam.

Tega je enkrat tolikokrat kriva pre-
mala čuječnost nad čuti. Kralj David ni
enkrat čuječ nad svojimi očmi in kaj se
zgodi? On, ki je tako ljubil Boga, tako
hvalil Boga, on postane — ah strašno
— prešestnik, ubijalec.

Tega, da ljudje tako malo dostikrat
Boga ljubijo, je mnogokrat kriva tudi
zanikrnost, da bi Boga vedno bolj spozna¬
vali. Sv. Alfonz Ligvori je vzdihoval:
„Stori Gospod, da te vsi spoznajo, da te
vsi ljubijo“. Da, to je potrebno, Boga
moramo vedno bolj spoznavati in čim
bolj ga bomo spoznavali, tem bolj ga
bomo tudi ljubili, zakaj česar človek ne
spozna, po tem ne hrepeni, tega ne ljubi.

Tega, da ljudje tako malo Boga
ljubijo, je pa tudi krivo to, ker se ga
tako malo spominjajo. Izraelskemu ljud¬
stvu se odtegne Mojzes, ki ga je spo-

38

minjal Boga, za nekaj časa na sinajsko
goro in že več ne ljubi ljudstvo Boga,
temveč raja okoli zlatega teleta. A to
niso bili edini, ki so nehali Boga ljubiti,
kakor hitro ni bilo več med njimi tistega,
ki jih je spominjal Boga, koliko je bilo
takih že prej, kakor še slej in jih je še
tudi dandanes! Mladenič, deklina zapu¬
stita domačo hišo, gresta na tuje, kjer
ju več ne spominjata ljuba mati, skrbni
oče Boga in kaj se tamkaj zgodi le pre¬
večkrat? Ah, nehata ljubiti Boga in rajata
Bog ve kodi! Tako pa se ne bi zgodilo,
ko bi se hoteli kristjani, zlasti še mla¬
dina, vsega tega, kar oropa človeka lju¬
bezni do Boga, tako varovati, kakor se
je varoval sv. Alojzij.

Kako skrbno je čuval sv. Alojzij
svoje oči! Živel je nekaj časa na cesar¬
skem dvoru v Madridu na Španskem, je
imel tukaj več kot stokrat priložnost videti
cesarico in vendar ni "vedel, 5 kakšna je.

Kako skrbno je čuval sv. Alojzij svoja
ušesa! Na dvoru turinskega vojvoda se
je drznil v družbi mladeničev, med kate-

39

rimi je bil tudi sv. Alojzij, nek sedem¬
desetletni starec nekaj nespodobnega spre¬
govoriti. Sv. Alojzija prime sveta jeza,
koj ga zavrne ter reče starcu: „ Sramuj te
se, da v svojih letih kaj takega govorite!"
Tako reče, vzame na to svojo molitveno
knjigo ter odide.

Kako skrbno se je varoval sv. Alojzij
vsega kar sicer čutom ugaja, kar pa po¬
staja nevarno za dušo, kakor postaja
nevarno za hišo, ako se ogenj preveč
približa slamnati strehi. Na dvoru istega
vojvoda se je priredila veselica sv. Aloj¬
ziju v čast. Sv. Alojzij se le nerad uda
raznim prošnjam, da seje udeleži. Komaj
pa pride v dvorano, kjer je bila zbrana
družba ter se usede na svoje mesto, že
dobi povabilo, naj bi šel plesat. To ga
razžalosti, nič ne odgovori, samo vstane,
odide iz dvorane in se več ne vrne.

Nasproti pa, kako si prizadeva Boga
vedno bolj spoznavati in zato, kako se
pridno uči verskih resnic, kako pazljivo
posluša besedo božjo! O tej pazljivosti
se je nek pridigar takole izrazil: „Ako

40

sem hotel prav goreče pridigati, treba
mi je bilo samo sv. Alojzija pogledati".

Sila živo se sv. Alojzij tudi spominja
Boga, in sicer ne le takrat, kadar moli,
temveč tudi izven molitve, da, njemu je
najljubše misliti na Boga, težko pa mu
je, na kaj drugega misliti, le na Boga
hoče misliti, le o Bogu hoče govoriti. V
samostanu mu zaukažejo njegovi pred¬
stojniki, naj hi se v prostih urah, ki so
bile odločene razvedrilu, še o čem drugem
razgovarjal kakor o Bogu; mislijo namreč,
da bi ga preveč utrudilo, ako se bo samo
o Bogu razgovarjal. Sv. Alojzij bi jih
rad ubogal, prosi Gospoda: „Pusti me,
o Gospod, pusti me“, si prizadeva na kaj
drugega obrniti svoje misli, a to mu je
tako mučno, da morajo odnehati pred¬
stojniki od svoje zahteve.

Tega ni misliti, da bi se tako visoko
povzpeli, kakor se je sv. Alojzij, vendar
tudi mi bomo sila napredovali v ljubezni
do Boga, ako se bomo ravnali po vzgledu
sv. Alojzija, a napredovati moramo, zakaj
če ne bodemo napredovali, bodemo na-

41

zadovali in kako hitro se petera lahko
z godi, da sploh več ne ljubimo Boga, to
Pa, kako strašno je! Ne zabimo nikdar
besed sv.Janeza: „Kdor neljubi, ostane
v smrti

VI. dan.

Krščanska ljubezen do sebe.

Kaj vse in koga vse naredi ljubega
človeku prijateljstvo! Stvarem, za katere
se drugače ne bi zmenili, osebam, na
katere se ne bi nikdar ozirali, obračamo
pozornost, dostikrat še večjo, kakor je
treba, to pa zavoljo tega, ker so v zvezi
z osebo, s katero smo sklenili prijatelj¬
stvo. Toraj zavoljo prijateljstva ne lju¬
bimo samo prijatelja, temveč tudi to, kar
je njegovega, kar je njemu drago in ljubo.
Tudi krščanska ljubezen je prijateljstvo,
a prijateljstvo z Bogom. Zato, ako res
ljubimo Boga, ljubili bomo tudi sebe in
bližnjega, saj ljubiti Boga, zanemarjati
pa ali celo sovražiti dušo, ki je podoba
božja, to dvoje si nasprotuje. Da, tudi
sebe in bližnjega moramo ljubiti, toda
krščansko. To pa, kaj se pravi krščansko
ljubiti sebe in bližnjega, se hočemo zdaj
učiti, in sicer najprvo, kaj se pravi sebe

43

krščansko ljubiti. Ako bomo znali sebe
krščansko ljubiti, bomo znali tudi bližnjega
tako ljubiti, zakaj sv. pismo pravi: „Kdor
samemu sebi ni dober, bo li komu dru¬
gemu dober?“ To je tudi razvidno iz
zapovedi Gospodove, s katero nam veleva
krščansko ljubiti. Toraj kaj se pravi sebe
krščansko ljubiti? Sebe krščansko ljubiti
se pravi, pred vsem skrbeti za zveličanje
svoje duše. Kdor vselej in povsod gleda
predvsem na to, kar je duši v korist in
tako tudi ravna, ta se krščansko ljubi.
Pomislimo, kako l®p vzgled imamo na
preblaženi Devici Mariji tudi o tem!

Marija sebe krščansko ljubi, zato
kako goreče porablja vse, o čemur sodi,
da je njeni duši v korist! Pa tudi, kako
skrbno se ogiblje vsega, kar bi bilo
škodljivo njeni duši! Celo čast, da postane
mati božja, je pripravljena odkloniti, ako
ki se morala odpovedati svetemu devištvu,
o katerem spozna, daje tako velika korist
za njeno dušo. Le"poslušajmo j o,* kako
vpraša angela, ko ji naznani, da je od¬
ločena za mater božjo! „Kako se bo to

44

'/.godilo, ker moža ne spoznam?" Koliko
odločnost pač razodeva to vprašanje!

O da bi bili tudi mi tako skrbni za
svojo dušo! A naša preteklost pravi, da
nismo bili. Ta pove, da smo bili že toliko¬
krat v številu onih, katere imenuje sveto
pismo grešnike. O teh pravi: „Kateri pa
greh in hudobijo delajo, so sovražniki
svoje duše“. Od kod vendar to? To pride
mnogokrat od tod, ker preveč cenimo na
eni strani svoje telo, to pride od tod,
ker premalo cenimo na drugi strani svojo
dušo, kakor spričuje tako prepričevalno
vsakdanja skušnja. Premislimo vendar,
kako žalostno je to!

Sv. Bernard vprašuje: „Kakšna lju¬
bezen je to, meso ljubiti in zanemarjati
duha!" Vprašam vas, kaj bi rekli človeku,
ki bi vso skrb obračal dekli, za gospo
pa ne imel nobene skrbi, to pa bi pustil
stradati, ali celo od glada umreti? Ali
bi bilo to prav? Glejte, tako ravna tisti,
ki vse stori za svoje telo, za dušo pa
ničesar. Ne rečem, da se ne bi smelo
ničesar storiti za telo, skrbeti je treba

45

tudi za to, a prav, dati mu je treba, kur
ga stori sposobnega za delo, za izpolnje¬
vanje dolžnosti, odreči pa se mu mora,
kar ga bi storilo'* upornega duši. Ako
storimo telo pokorno duhu, potem prav
skrbimo zanj. Tako so storili svetniki.
Sv. Pavel deva v sužnost svoje telo. Sploh
so imeli svetniki svoje telo za svojega
najhujšega sovražnika, s katerim niso
sklenili nikdar miru, temveč s katerim
so se vedno tako vojskovali, da je duh
popolnoma nad njim gospodoval. Cim
bolj bomo v tem svetnike posnemali, tem
bolj bomo sebe krščansko ljubili.

Toraj svetnike posnemajmo, ne pa
posvetujake, ki so tako pretirano skrbni
za telo, ga tako mastijo in negujejo in
to — za črve. A tako ne bi storili, ko
bi hoteli ceniti dušo, kakor zasluži. Duše
nočejo ceniti, četudi Jezus uči, da škode
na duši ne odvaga dobiček celega sveta.
Duše nočejo ceniti, četudi je Jezus toliko
za dušo storil, toliko trpel, četudi je zanjo
umrl. Duše nočejo ceniti, se ne trudijo,
da bi jo rešili, kakor so se trudile in se

46

še trudijo pobožne duše, da, niti tako se
ne zmenijo, kakor se zmeni peklenski
duh, ki ne miruje ne noč in ne dan, tem¬
več hodi okrog kakor rjoveč lev ter ji
išče na vse mogoče načine škodovati, le
da ne bi mogla enkrat prosta zemeljskih
spon vzleteti v rajske višave, temveč da
bi bila treščena k njemu v peklensko
brezdno. Kdor pa svoje duše ne ceni, kaj
čuda, da je malomarn za vse to, kar
je duši potrebno in koristno, a nasproti,
kakor hitro začne človek ceniti svojo dušo,
kako goreč postane v molitvi, v pre¬
jemanju sv. zakramentov, kako srčno in
tesno se oklepa svete katoliške Cerkve,
ker izven nje ni zveličanja, kakor ni bilo
izven Noetove ladje rešitve pred vesoljnim
potopom! To nam tako živo kaže vzgled
sv. Norberta, katerega praznik sv. Cerkev
šestega junija obhaja.

Mladost Norbertova, kako mehkužna
je bila ter ndana vsakovrstnemu posvet¬
nemu blesku in sijaju, že celo, odkar je
prišel na dvor nemškega cesarja Hen¬
rika IV. Tukaj je naklonjenost cesarjeva,

47

prilizovanje dvorjanov tako preslepilo
n jegovo srce, da se ni več zmenil, ali
je to in ono dovoljeno ali prepovedano,
da ni hotel sploh ničesar več ne odreči
svojemu hudemu poželenju. Vse njegovo
hrepenenje je merilo le na svet in na
to, kar svet ponuja, to je hotel uživati,
z a večnost se ni zmenil. Ravnokar hoče
na obisk. Krasno se obleče, zajaše urnega
konjička, potem pa naprej čez hrib in
plan. A ne doseže svojega cilja, kakor
si želi, prehiti ga namreč nevihta, bliska
se in gromi, da je groza. Norbert si
prizadeva na vso moč priti, kamor je
namenjen, pa zdajci trešči pred njego¬
vega konja, konj in jezdec se zgrudita
omamljena na tla. Ko se Norbert zopet
zave, ne misli več na svoj cilj, pač pa
na Boga in na svojo dušo, v žalosti svo¬
jega srca zdihuje, kakor je nekdaj zdi¬
hoval Saul: »Gospod, kaj hočeš, da naj
storim", se vrne nazaj, premišljuje svoje
preteklo življenje ter objokuje v samoti
svoje pregrehe in zmote. Svetu se po¬
polnoma odpove, se da posvetiti za

48

mašnika in začne z dovoljenjem papeža
Gelazija II. svoje apostolsko delovanje.
Hodi od kraja do kraja ter oznanuje z
vso vnemo pokoro. Povsod ga ljudstvo
z odprtimi rokami sprejema in mn pri¬
naša obilne darove. Toda teh ne po¬
rablja za se, temveč jih deli ubogim,
sam živi sila spokorno, uživa skoro samo
kruh in vodo. Od tako strogega življe¬
nja tudi ne odneha, ko postane nadškof
magdeburški. Njegova mati je slišala v
spanju, kakor se pripoveduje, pred nje¬
govim rojstvom glas, ki jo je napolnil
s tolažbo, zakaj pravil ji je: „Bodi srčna,
kajti tvoj otrok bo velik postal pred
Bogom in pred svetom. “ Da, res velik
je postal sv. Norbert, to pa po svetem
apostolskem življenju in delovanju, s tem
je pripomogel premnogim do zveličanja,
svoji duši pa do tolike svetosti, da ga
je Bog pred smrtjo in po smrti z mno¬
gimi čudeži poveličal.

*

* *

O da bi nas vendar vzgled sv. Nor-
berta odvrnil od posvetnega, pregrešnega

49

življenja ter vnel za pokoro, s katero
bi krotili svoje telo ter rešili svojo dušo!
Ta nam je potrebna, mi moramo storiti
vreden sad pokore, drugače tudi nam
velja beseda sv. Janeza Krstnika, ki jo je
klical nespokorjenim grešnikom. „ K do
vam je pokazal bežati pred prihodnjo
jezo?“

4

VII. dan.

Krščanska ljubezen do bližnjega.

Prva in največja zapoved krščanske
ljubezni je, da ljubimo Boga. Toda kdor
hoče to izpolnjevati, mora ljubiti tudi
bližnjega, zakaj prava ljubezen do Boga
ni brez ljubezni do bližnjega. Tako uči
sv. Avguštin, ko pravi, da je ena in ista
ljubezen, s katero ljubimo Boga in bliž¬
njega, Boga zavoljo njega samega, bliž¬
njega pa zavoljo Boga. In da prav uči
sv. Avguštin, je razvidno iz prvega lista
sv. apostola Janeza. V četrtem poglavju
tega lista oznanjuje sv. Janez tako lepo:
Ako kdo reče: „Ljubim Boga“, in sovraži
svojega brata, je lažnik. Kdor namreč
ne ljubi svojega brata, katerega vidi,
kako more Boga ljubiti, katerega ne
vidi? In to zapoved imamo od Boga, da,
kdor ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega
brata. Ako se ljubimo med seboj, ostane
Bog v nas, in njegova ljubezen je v nas
popolna." Toraj bližnjega moramo ljubiti.

51

Prevzvišen vzgled imamo za to zopet
na preblaženi Devici Mariji.

Kako je pač Marija bližnjega lju¬
bila! Marija je ljubila svoje sorodstvo.
Obiskovanje tete Elizabete nam to spri-
čuje. A Marija ni samo tega ljubila,
temveč tudi druge ljudi. Spominjam vas
na ženitovanje v Kani galilejski! Tukaj
skrbi za ženina in nevesto, pa tudi za
služabnike. Prvima sprosi pomoči od
svojega božjega Sina, drugim pa naroča,
da ubogajo Jezusa, reče jim: „Karkoli
vam poreče storite." Marija ljubi sploh
ves človeški rod. Sv. Bonaventura pravi:
„Tako je ljubila Marija svet, da je dala
svojega edinorojenega Sina zanj." —
Tako ljubi preblažena Devica Marija
bližnjega, kako parni? Kaj hočemo ta¬
jiti, bodimo odkritosrčni in priznajmo,
da nismo ljubili bližnjega, kakor ga bi
morali. In kaj je tega krivo bilo ? Ome¬
njam samo to dvoje: 1. našo preveliko
občutljivost, 2. našo poželjivost.

Rečem: tega, da se ljudje med seboj
ne ljubijo, je kriva mnogokrat njihova

4 *

52

prevelika občutljivost. Od ljudi se ne
slišijo samo prijetne besede, temuč ne-
redkokrat zoprne in zbadljive besede.
Zavoljo teh pa in kako so se že med
seboj ljudje prepirali in sovražili! Vsega
tega ne bi bilo, ko bi se hoteli ljudje
ravnati po opominu sv. apostola Jakoba,
ki pravi: „Vsak človek pa bodi hiter k
poslušanju, kasen pa k govorjenju in
počasen k jezi.“

Še večkrat pa kakor občutljivost
je kriva poželjivost, da ni ljubezni med
ljudmi. Tako uči sv. apostol Jakob, ko
pravi: „Od kod pridejo boji in pravde
med nami? Ali ne od tod? Iz vašega
poželenja, katero se vojskuje v vaših
udih? Poželite in ne dobite, ubijate in
ste nevošljivi, in ne morete doseči, se
pravdate in bojujete . 11  To pa tudi vi¬
dimo pri nesrečnem Kajnu. Vsi veste,
kaj je storil, a tako daleč je prišel, ker
ni krotil svojega poželjenja. Tako spri-
čuje Bog sam, ko reče Kajnu: „Zakaj
se togotiš, in zakaj ti je obraz upadel?
Ali ne boš prejel plačila, ako delaš

53

dobro; če pa hudo, bo kmalu greh pred
durmi, toda podvrzi si njegovo poželenje
111  ti čezenj gospoduj.“ Kajn ne stori
tako, si ne podvrže svojega hudega po¬
želenja ter ne gospoduje čezenj, zato pa
ue ljubi svojega brata, temveč ga celo
Umori. Kdor pa premaga občutljivost in
poželjivost, je v stanu ljubiti bližnjega,
in naj bi moral od njega še toliko pre¬
trpeti. To vidimo pri sv. Štefanu, ogrskem
kralju.

Ta kralj se je odlikoval po nena¬
vadni ljubezni do bližnjega. Res, nena¬
vadna je morala biti ta ljubezen; to že
spoznamo iz čudeža, s katerim jo je
Bog poveličal po smrti kraljevi. Petin¬
štirideset let po smrti so odprli grob in
glej ! njegova desnica, s katero je toliko
dobrega bližnjemu storil, je bila še po¬
polnoma ohranjena. Pa če tudi je tako
bližnjega ljubil, vendar kaj je moral
pretrpeti ravno od onih, katerim je do¬
brote delil? Nekega dne zopet deli pre¬
oblečen miloščino, pri tem pa ga popade
tolpa sitnih beračev, ki no mara več

54

čakati, da pridejo na vrsto, ga vržejo
na tla, ga bijejo na tleh, mu vzamejo
denar ter mu celo pulijo brado in lase.
Sv. kralj bi jih bil lahko kaznoval, pa
ne stori tega, še ne pritožuje se zavoljo
take krivice, nasprotno, srečnega se šteje,
da je imel trpeti, ter vzklikuje k nebeški
kraljici: „Ti vidiš, nebeška Kraljica, kako
sem poplačan od onih, ki so lastnina
tvojega Sina, mojega Odrešenika. Pa ker
so tvoji prijatelji, z veseljem sprejmem
od njih tako ravnanje." O, občudovanja
vreden kralj, kako si pač moral popol¬
noma v sebi premagati občutljivost in
poželjivost, da si mogel tako ljubiti
bližnjega.

*

* *

Ali ne bi hotel, o kristjan, sv. Šte¬
fana posnemati vsaj toliko, da ne ljubiš
bližnjega samo z jezikom, temveč v de¬
janju, in da ne odnehaš od dejanske
ljubezni, četudi zato nehvaležnost žanješ?
Brez dvoma boš pripravljen ga posnemati,
zakaj le pomisli, kaj pravi sv. apostol

55

Janez: „Kdor ima premoženje tega sveta,
ju vidi svojega brata, da je v potrebi,
in zapre svoje srce pred njim, kako pre¬
biva ljubezen božja v njem? Otročiči
nioji! Ne ljubimo z besedo, tudi ne z
jezikom, ampak v dejanju in v resnici.“

Vili. dan.

Krščanska ljubezen do
sovražnikov.

Kaj ne, pridnega, čednostnega člo¬
veka ne bo težko ljubiti? Pa ko bi bili
samo taki ljudje na svetu! Kako lahka
bi bila pač potem zapoved krščanske
ljubezni! Žal, da ni tako, so namreč
tudi ljudje, ki nas obrekujejo, ki nam
želijo hudo, ki so nam sovražni, in do¬
stikrat je takih yeč kakor pa dobrih.
A kljub temu, da so taki, moramo tudi
nje ljubiti. Tako veleva Gospod šara, ki
pravi: „Ljubite svoje sovražnike, dobro
jim storite, kateri vas sovražijo in mo¬
lite za nje, kateri vas preganjajo in ob¬
rekujejo, da boste otroci svojega Očeta,
ki je v nebesih, kateri daje svojemu
solncu sijati na dobre in hudobne, in
da dežiti na pravične in krivične. Zakaj,
ako tiste ljubite, kateri vas ljubijo, kak¬
šno plačilo boste imeli? Ali ne delajo
tega tudi cestninarji? In ako pozdrav¬
ljate le svoje brate, kaj storite več? Ali

57

ne delajo tega tudi malikovalci? Bodite
tedaj popolnoma, kakor je vaš Oče ne¬
beški popolnoma. “ V teh besedah Go¬
spodovih nam je pokazano ne samo, da
moramo ljubiti sovražnike, temveč tudi,
kako visoko nas povzdiguje ljubezen do
sovražnikov. Zares, visoko nas povzdi¬
guje ta ljubezen, ker nas enkrat stori
na poseben način Bogu podobne, pa tudi
zato nas povzdiguje ta ljubezen, ker tega
prežlahtnega cveta ni najti v vsakem
človeškem srcu, temveč le krščansko srce
ga more in bi ga tudi moralo poganjati.
Kako lepo je bila ta čednost razvita v
Marijinem življenju! Poglejmo samo na
žalostno Mater pod križem!

Koliko bridkost je morala Marija
tamkaj trpeti! Vendar pa Marijino Srce
nima sovražnih misli, ne želje se ma¬
ščevati ter s hudim vračevati, vsega tega
nima to presveto Srce, pač pa ima go¬
rečo željo, sovražnikom z dobrim vrače¬
vati, z Jezusom na križu moli tudi Ma¬
rija pod križem: „Oče, odpusti jim, saj
ne vedo, kaj delajo!"

58

Ah, kolik razloček med' Marijo in
nami! Kako željni smo bili mi maščevati
se nad sovražniki, kako veseli njihove
škode! A takim željam, takemu veselju
se ni bilo naše srce udalo, ko bi mi bili
enkrat nekoliko pomislili, kaj smo mi
storili s svojimi grehi Bogu! Sv. Peter
tega ne pozabi, in zato se nič ne prito¬
žuje, koliko mora trpeti od hudobnih
ljudi, temveč vse sovražnosti, vsa pre¬
ganjanja voljno in mirno prenaša, da
še vesel je, da je za vrednega spoznan
zasramovanje trpeti.

Sovraštvu se ne bi naše srce udalo,
ko bi se hoteli drugič ozirati na to, kaj
smo že mi hudega ljudem storili. Ako
bi primerjali hudo, katerega so nam ljudje
storili, s hudim, katerega smo mi ljudem
prizadjali, kdo ve, ali nas ne bi to mno¬
gokrat sililo priznati, da tudi nam velja
beseda Gospodova: „Kaj pa vidiš pezdir,—
to je hudo, ki ga nam je storil bližnji,
— v očesu svojega brata, bruna pa v
svojem očesu, — to je hudo, ki smo ga
mi storili bližnjemu, — ne čutiš ?“

59

Sovraštvu se ne bi udalo naše srce,
ko bi nas tretjič prešiajala živa vera v
previdnost božjo. Ko je kralj David be¬
žal pred svojim upornim sinom Absalo-
raom, kako žalosten je bil takrat! Sveto
pismo pravi: „David pa je šel na Oljsko
goro, in je grede jokal, in je bos hodil,
in s pokrito glavo; pa tudi yse ljudstvo,
ki je bilo ž njim, je šlo jokaje gor s
pokrito glavo. “ Koga pač ne bi ganila
ta žalostna truma? In vendar, kaj se je
prigodilo kralju na tem begu, ko je prišel
do Bahurima! Glej, ondod je prišel mož
iz rodovine Savlove hiše, z imenom Se-
mej, sin Geratov, in je šel ter je grede
preklinjal, in je kamenje lučal v Davida
in je takole govoril: „Pojdi, pojdi mož
krvi, Belialov mož! Gospod ti je povrnil
vso kri Savlove hiše, ker si se vrinil v
kraljestvo namesto njega; in Gospod je
dal kraljestvo v roko Absalomu, tvojemu
sinu, in glej, tvoje lastno hudo te stiska,
ker si mož krvi!" Tolikega zasramovanja
niso mogli služabniki Davidovi več pre¬
našati, eden teh, Abisaj, sin Sarvijev, je

60

rekel kralju: „Zakaj preklinja ta mrtvi
pes mojega gospoda kralja? Pojdem, in
mu bom glavo odsekal.“ Toda David ga
je zavrnil ter mu je rekel: „Pustite ga
proklinjati! Zakaj Gospod mu je ukazal,
da preklinja Davida, in kdo je, da bi
se predrznil reči, zakaj je tako delal ?“
Te besede spričujejo, kaj je dajalo kralju
Davidu moč, da je tako zaničevanje tako
mirno in voljno prenašal, to je bila misel
na previdnost božjo. O, da bi tudi mi
hoteli tako storiti!

Sovraštvu se ne bi udalo naše srce,
ko bi si hoteli k srcu vzeti besede sve¬
tega apostola Petra ter se po njih ravnati.
On nam kliče: „K temu namreč ste po¬
klicani, ker je tudi Kristus za nas trpel
in vam je zapustil vzgled, da hodite po
njegovih stopinjah.“ Kako je zares v
stanu misel na križanega Jezusa pomiriti
od sovraštva razburjeno srce, vidimo pri
sv. Janezu Gvaibertu. Ta svetnik je imel
v svoji mladosti grozen srd na morilca
svojega brata. Sklenil je, se nad njim
maščevati. Gluh je za glas pameti in vere,

61

in kako tudi naj posluša ta glas, ko ga
njegov lastni oče hujska k maščevanju.
Kar koprni že, da hi zasadil svoj meč
v morilčevo srce. Priliko za to dobi ne¬
pričakovano, ko je na veliki petek v
vojaškem spremstvu na potu v mesto
Florencijo. Na nekem ovinku trči skupaj
z morilcem, ki je prijezdil od nasprotne
strani. Janez prime krčevito za meč, že
ga drži v roki, še en trenutek, in pre¬
bodena so prša morilčeva, toda morilec
skoči bliskoma na tla, položi roke kri¬
žema na prsih ter pravi: „Ali se me
usmili in mi odpusti radi Jezusa, ki je
za nas današnji dan na križu umrl, ali
me pa prebodi. “ Janez se spomni vzgle¬
da, katerega nam je zapustil Jezus na
križu, odpre svoje srce milosti, seže mo¬
rilcu v roko in pravi: „Ti ne morem
odreči, za kar me prosiš v imenu Jezu¬
sovem; ne prizanesem samo tvojemu živ¬
ljenju, temveč sprejmem te tudi za pri¬
jatelja. Prosi Boga, da mi odpusti grehe."
Nato se objameta ter nadaljujeta vsak
svojo pot. A Janez ne pride več domov,

62

temveč gre v samostansko cerkev, se vrže
na kolena pred križem, in glej čudo!
Križ se mu večkrat prikloni. Sveta groza
obide Janeza, premišljuje, kaj bi storil,
da bi odslej dopadel Bogu, in že sklene,
odpovedati se svetu ter vstopiti v samo¬
stan, da bi se tukaj pokoril za svoje
grehe, kar pa sklene, tudi takoj izvrši
in doseže po svojem strogem življenju

visoko stopnjo svetosti.

*

* *

Kako ljubo je bilo Bogu, daje  sveti
Janez odpustil velikodušno svojemu so¬
vražniku! Posnemajmo ga ter si resno
prizadevajmo, izpolniti besede sv. Petra,
ki pravi: „Ne povračujte hudega za hudo,
ne kletve za kletev, temveč nasprotno:
dobro voščite, ker ste v to poklicani, da
blagodar v delež posedete.*


IX. dan.

Krščanska bogoslužnost.

Vprašam vas, kaj bi storili, ko bi
vas prišli obiskat svitli kralj, ali sv. oče?
Kaj ne, kar najlepše bi jih sprejeli, in
če jih ne bi sprejeli, kolikor mogoče
dostojno, bi se vam zamerilo, ker se pri¬
čakuje, da skažete čast, ki jo zaslužijo.
To je tudi v soglasju s svetim pismom,
ki oznanjuje: „Gast, komur čast.“ Tega
se ne bi vi, pa tudi drugi se ne bi tega
najbrž branili storiti, pač pa jih je najti
in ne malo, ki se ne zmenijo skazovati
časti najvišjemu Gospodu, Kralju vseh
kraljev, vsegamogočnemu Bogu. S tem
pa, da ne skazujejo časti Bogu, kažejo,
da nimajo lepe in potrebne čednosti,
namreč krščanske bogoslužnosti. Ta čed¬
nost je resnično lepa čednost, zakaj
po nauku sv. Tomaža Akvinskega ji pri¬
pada za božjimi čednost m hprvo  mesto.
Pa ta čednost je tudi potrebna čednost.
Gospod sam nas tega uči, ko pravi: „Oče

64

namreč hoče, da so taki, kateri ga molijo.“
Zato, kako se bi morala gojiti tudi ta
čednost! O, da bi pač vzgled Marijin vse
kristjane predramil!

Kako je bila Marija bogoslužna!
Mislite na leta, katera je preživela v
templju! Spomnite se, kako se je ude¬
leževala starozakonskih bogoslužnih vaj
in opravil! Tudi sv. pismo samo nas na
to opozarja, ko poroča: „In Njegovi
stariši (Marija in sv. Jožef) so vsako leto
v Jeruzalem hodili k velikonočnemu praz¬
nika. S koliko gorečnostjo ga je pač
morala Marija obhajati! Pobožnosti tega
praznika, kakor vseh drugih praznikov,
pa tudi vse druge očitne in zasebne, ka¬
ko natančno in zbrano jih je Marija
opravljala! — Tako pač nismo mi po¬
božnosti opravljali! Ali bodo mogli to
tajiti tisti, ki se ob nedeljah in praz¬
nikih kljub strogi zapovedi niti v cer
kev vselej potruditi ne marajo? Ali
tisti, ki se tako v cerkvi obnašajo, da
so le drugim v spotiko in pohujšanje?
Ali morebiti tisti, ki svoje vsakdanje

65

pobožnosti ali popolnoma zanemarjajo,
ali pa tako površno opravljajo, kakor
nobeno drugo opravilo? Pač dokazov
je dovolj, kako slabo je razvita bogo-
služnost v življenju marsikaterega krist¬
jana, tako da ni treba več omenjati
brezpotrebnega, lahkomišlj enega izgovar¬
janja svetili imen, preklinjevanja in dru¬
gih takih stvari! Od kod to pomanjkanje
bogoslužnosti.. pri kristjanih, ki so sicer
še verni?

Prvič večkrat od tod, ker je priprava
na sveta opravila tako slaba ali pa se
celo pogreša. Na sveta opravila, na mo¬
litev se je treba pripravljati. Sv. pismo
namreč opominja: „Pred molitvijo pri¬
pravi svojo dušo in ne bodi kakor človek,
kateri skuša Boga.“ Kako zbrano bi pač
kristjani opravljali svoje molitve in po¬
božnosti, ko bi se prej, kakor jih zače¬
njajo, spominjali pričujočnosti božje! Po¬
glej služabnika! Kako pridno in vestno
opravlja svoje delo, kakar ve, da je
njegov gospod v bližini, da ga opazuje!
Kristjan pa, ali bi mogel biti mlačen,

5

66

površen pri molitvah, sv. opravilih, ako
se zaveda, da mu je Bog tako blizu,
kakor nikdo drugi ne, ker, kakor sveti
apostol Pavel oznanuje, v Bogu živimo,
se gibljemo in smo? Kristjan pa, ali se
bi mogel nespoštljivo obnašati pri po¬
božnostih, ako pomisli, da ga posluša in
gleda tisti, o katerem se neprestano v
nebesih razlega: „Svet, svet, svet, Gospod
vsemogočni Bog, kateri je bil, in kateri
bo prišel ?‘ £

Potem pride pomanjkanje bogosluž-
nosti tudi od tod, ker si kristjani današnje
dni malokdaj resno prizadevajo, spoznati
in razumeti sveta opravila, svete obrede
Neizmeren zaklad svetih, vzvišenih misli
je v teh zapopaden, toda kako redki so,
ki bi hoteli in umeli dvignili ta zaklad
ter se ž njim okoristiti! Kdor pa tega
ne stori, kaj čada, ako na takega sveti
bogoslužni obredi ne vplivajo blagodejno,
da, ako se mu dozdevajo celo pusti in
prazni, da se pri njih na vsezadnje samo
dolgočasi! Žalostno, pa resnično! Dru¬
gače je bilo pri svetnikih božjih. Kako

67

jih je pač morala poznati sveta Terezija!
Zato jih je pa tudi tako visoko cenila.

je bila pripravljena rajši tisočkrat
mnreti kakor pa kaj storiti ali govoriti
zoper najmanjši cerkveni obred. Kako se
je moral vglobiti v svete obrede sy. Peter
Alkantarski! Zato jih je pa mogel iz¬
vrševati s toliko pobožnostjo, da so izjavili
možje, nobena pridiga ni na nje tako
vplivala, kakor če so videli svetnika ob¬
hajati sveto mašo. Tudi mi ga bomo
posnemali v njegovi bogoslužnosti, in to
tem bolj, čim bolj se bomo ravnali po
njegovem nasvetu. On pravi: „Bratje,
posnemajmo ribe v morju, ki ne iščejo
zavetja izven morja, kadar vihar divja
in šumi morje, temveč se umaknejo v
globino morja! Tako se tudi mi odtegnimo
vrišu in razgrajanju sveta ter se zatopimo
v premišljevanje svetih reči.“

Pomanjkanje bogoslužnosti pride pa
tudi pri mnogih od tod, ker nočejo spo¬
znati, da je to, ako Boga častimo, za
nas sila častno, tako, kakor nobeno drugo
opravilo ne. V koliko čast si štejejo že

h*

68

podložni, ako jim je dano svojega vla¬
darja pozdraviti in počastiti. Za kristjana
pa naj bi bilo manj častno ali celo sra¬
motno, Vladarja vseh vladarjev, večnega
Kralja nebes in zemlje častiti, kakor je
dolžen! Kdo se bo drznil kaj takega
trditi! Sv. Ludovik je bil kralj velikega
francoskega kraljestva. Koliko skrbi in
opravil je imel že samo z vladanjem
svojih podložnih, ko mu je bilo tako
sila pri srcu, da bi jim pomagal do
časnega in večnega blagora! Vrhu tega,
kaj so mu dale tudi vojske opraviti! Pa
pri vseh svojih vladarskih opravilih, kako
goreče se je udeleževal raznih pobožnosti,
zlasti sv. maše! Vsaki dan je bil pri
sv. maši, vsaki dan je po več ur pre¬
molil. Tako pa je storil, ker je imel
pobožnosti za svoja najimenitnejša opra¬
vila. Kako osramoti pač sv. Ludovik one
kristjane naših dni, ki zanemarjenje službe
božje in drugih pobožnih vaj izgovarjajo
s svojimi domačimi opravili.

*

* *

69

Radi bodo kristjani zavzeti za bogo¬
služne vaje, ako si bodo le k srcu vzeli,
kako visoko jih povzdiguje to, da so
kristjani. O da pač ne bi nikdar pozabili
besed sv. apostola Petra, ki pravi: „Vi
pa ste izvoljeni rod, kraljevo duhovstvo,
svet narod, pridobljeno ljudstvo, da ozna¬
njujete popolnosti tistega, kateri vas je
iz teme poklical k svoji prečudni luči.“

X. dan.

Krščanska modrost.

Peto nedeljo po Veliki noči prosi
sv. Cerkev pri sv. maši kakor v duhov¬
nih molitvah: „Bog, od katerega izhaja
vse dobro, daj nam, ki te prosimo, da
po tvojem navdihnjenju mislimo, kar je
prav, in da pod tvojim vodstvom to sto¬
rimo.* Prav mislili, prav storili naj bi
toraj! Za to prosi sv. mati katoliška Cerkev.
Če pa to hočemo, potem pa nam bo že
morala biti skrb za krščansko modrost.
Ta stori, da človek v vsakem slučaju
tako misli, tako ravna, da je prav, da
je Bogu v" čast, njemu pa v zveličanje.
O, ako bomo imeli in razvijali to čednost,
kako srečni bomo! Poslušajmo, kaj pravi
sv. pismo o ti sreči! To oznanjuje: „Bla-
gor človeku, kateri modrost najde. Nje
pridobitev je boljša, kakor kupčija s sre¬
brom, njen sad boljši, kakor najboljše
in najčistejše zlato. Ona je dražja kakor
vse bogastvo, in karkoli si kdo želi, se

71

ne more nji primerjati. Drevo življenja
je njim, kateri jo sprejmejo in kdor jo
obdrži, je srečen." Te besede nas pač
morajo spodbujati, da si prizadevajmo
za to čednost.

Najlepši vzgled nam je preblažena
Devica Marija. Marija je v vsakem slu¬
čaju vse tako uredila, da je vse do zadnje
pičice odgovarjalo božji postavi, tako pa
je uredila, ker je bila polna modrosti.
Po vsej pravici jo slavi sv. Cerkev, da je
sedež modrosti, daje  devica najmodrejša.
O, da bi jo posnemali! Svetniki so jo
posnemali, a posnemali so jo, ker niso
pozabili na tri stvari, katere mi le pre¬
pogosto zanemarjamo.

Prvič mi pozabimo le prevečkrat mo¬
liti za modrost. Zato je namreč treba
Boga prositi. Tako nas uči sv. apostol
Jakob, ki pravi: „Ako pa kdo izmed
vas potrebuje modrosti, naj je prosi od
Boga, kateri daje vsem obilno in ne opo¬
naša; in mu bo dana". Kako je prosil
zanjo kralj Salamon! Klical je k
Bogu: „Daj svojemu hlapcu podučljivo

72

srce, da more soditi tvoje ljudstvo, in
razločevati med dobrim iu hudim." Bogu
je bilo všeč, da je Salamoni za modrost
prosil, rekel mu je: „Kcr si prosil te
reči iu si nisi prosil veliko dni, ne bo¬
gastva, ne duš svojih sovražnikov, ampak
si si prosil modrosti, razločevati sodbo,
glej, storil sem ti po tvojih besedah in
sem ti dal srce modro in razumno tako,
da nihče pred teboj ni bil tebi enak in
tudi za teboj ne bo vstal." Tako rad je
toraj Bog uslišal Salamona, ali nas ne
bo to nagibalo, da tudi mi prosimo Boga
modrosti, zlasti, kadar hočemo kak od-
ločljiv korak storiti, še prav posebno pa
pri izvolitvi stanu?

Potem zato ne razodeva naše de¬
janje in nehanje dostikrat modrosti, ker
nismo prej, kakor smo kaj začeli, resno
in mirno vse prevdarili, ali pa, ker nismo
imeli, ko smo že kaj začeli, prave od¬
ločnosti. To dvoje se terja od nas, ako
hočemo biti modri. Tako je že pred Kri¬
stusom grški modrijan Aristotel učil; on
je rekel: „Kar se naj trdno sklene, se

rs

se mora prej trdno prevdariti; kar pa si
enkrat dobro in skrbno prevdatil, to mo¬
raš tudi naglo izvršiti." Toraj naglice se
moramo varovati pri prevdarkn, počas¬
nosti, nestalnosti pa pri izvrševanju. Nik¬
dar se naj ne bi človek kakega podjetja
lotil, dokler si ni na jasnem, četnu in
v kakšnih okoliščinah ga hoče izvršiti in
dokler ni resno in mirno premišljeval o
njegovih posledicah. Ko bi se vsikdar po
tem pravilu ravnalo, koliko bridkih iz¬
kušenj bi izostalo! Kako pa naj bi to,
kar smo na ta način sklenili, tudi izvršili,
se prelepo učimo od prebiažene Device
Marije. Marija je sklenila obiskati teto
Elizabeto, in kaj pravi sv. evangelij, ka¬
ko je ta sklep izvršila? Sv. evangelist
Lukež poroča: „Marija pa se je tiste dni
vzdignila in je jadrno šla v gore v mesto
na Judovem.“ Tako izvrši preblažena De¬
vica Marija svoj sklep, mi pa, kako se
mi obnašamo, kadar naj bi kaj dobrega,
potrebnega storili? Ali ne odlagamo mno¬
gokrat tako dolgo, da nazadnje celo po¬
zabimo, kaj imamo storiti? Opozarjam

74

samo na dobre sklepe, ki smo jih že sto¬
rili pri sv. spovedih. Koliko sklepov smo
že tukaj storili, ali smo jih pa tudi toliko
izpolnili?

Slednjič ne smemo še ene stvari pre¬
zreti, ako hočemo res modro ravnati,
namreč modre, izkušene ljudi za svet
vprašati. Da bi se tudi mi ravnali po
nauku, katerega je dal Tobija svojemu
sinu ! Tobija je rekel svojemu sinu: „Išči
vselej sveta pri modrem.“ In kako se
tudi ne bi ravnali po tem nauku, ako
pomislimo, kako majhna je naša razum¬
nost. To je spoznati iz svarenja sv. pisma,
ki pravi: „Ne zanašaj se na svojo ra¬
zumnost, brez sveta nič ne delaj.“ Iščimo
toraj radi sveta, a modrega sveta, nikdar
pa si ne želimo sveta, ki bi ugajal našemu
hudemu poželenju, našim strastem. Tak
svet bi nam lahko sila škodoval. Tega
se lahko učimo od Salamonovega sina,
kralja Roboama. Ko je Roboam nastopil
kraljestvo, je prišlo ljudstvo k njemu
ter mu reklo: „Tvoj oče nam je naložil
pretrd jarem; ti tedaj zdaj zmanjšaj ne-

75

koliko od pretrdega gospodstva svojega
očeta in od pretežkega jarma, ki nam
ga je naložil in ti bomo služili." Kralj
mu je odgovoril: »Pojdite do tretjega
dne in se povrnite k meni.“ ln ko je
bilo ljud-tvo odšlo, se je kralj Roboam
posvetoval s starimi, ki so stali pred
Salamonom, njegovim očetom, ko je še
živel in je rekel: »Kakšen svet mi date,
da odgovorim ljudstvu?" Ti svetovalci
so bili izkušeni možje, ki se niso dali
voditi od strasti, temveč od razuma, zato
so mu dali dober svet, rekli so mu: „Ce
danes poslušaš to ljudstvo in mu služiš
in odjenjaš njih prošnji in jim govoriš
mehke besede, bodo tvoji hlapci vse dni."
O, da bi jih bil kralj poslušal, toda za¬
pustil je svet starih in sije privzel mla¬
deniče, ki so bili sicer ž njim zrejeni,
ki se pa niso dali voditi od razuma. Svet,
katerega so mu ti dali, je res ugajal
njegovemu napuhu, rekli somu:  „Tako
govori temu ljudstvu! Mali moj prst je
debelejši od hrbta mojega očeta. In zdaj,
moj oče je djal na vas težek jarem, jaz

76

pa bom dodjal na vaš jarem; moj oče
vas je tepel z biči, jaz vas pa bom tepel
s škorpijoni." Tako so kralju svetovali
mlademči, toda kako se je moral pač
kralj kesati, da jih je poslušal, zakaj
to ga je stalo več kakor polovico kra¬
ljestva. Kako škodljiv je vendar slab svet!
Bodi nam kralj Robcam v svarilen vzgled,
nikdar ga ne posnemajmo in naj so slabi
svetovalci še tako prijazni in njihove be¬
sede še tako medene, to je ovčje obla¬
čilo, za katerim se skriva zgrabljivi volk;
o takih velja beseda Gospodoma: „ Varujte
se lažnjivih prerokov, kateri pridejo k
vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so
zgrabljivi volkovi."

*

* *

Predragi kristjan! Glej! kako se
trudijo ljudje, da si pridobijo bogastvo,
učenost, čast! A kaj je vse to proti
krščanski modrosti! Zato pa se ti zanjo
resno trudi ter izpolnjuj opomin sv. pisma,
ki pravi: ^Pridobivaj si modrost, reci
modrosti: ti si moja sestra!"

XI. dan.

Krščanska ponižnost.

Kdor misli postaviti visoko poslopje,
mora skrbeti pred vsem za trdno podlago.
Tudi mi naj bi vedno višje in višje
zidali duhovno poslopje krščanskih čed¬
nosti, ker tako od nas terja Gospod Je¬
zus Kristus, ki pravi: „Bodite popolni,
kakor je vaš Oče nebeški popoln!“ A to
se ne bo moglo zgoditi, ako ne bomo
tudi mi skrbeli za trdno podlago. V čem
pa obstoji ta podlaga, se hočemo zdaj
učiti, ob enem se pa hočemo tudi na svoje
življenje ozreti ter se vprašati, kako je
kaj v našem življenju s to podlago. Ta
podlaga, to je krščanska ponižnost. Sveti
Bernard pravi; „Le na stalni podlagi
ponižnosti more stati duhovno poslopje.“
O kako se je preblažena Devica
Marija po ti čednosti odlikovala! Kaj
vidi Marija na sebi? O skrivnost poniž¬
nosti! Ona, o kateri Bog sam po angelu
spričuje, da je milosti polna, vidi na sebi

78

le nizkost; pri teti Elizabeti jo slišimo
govoriti: „Moj duh se veseli v Bogu,
mojem zveličarju, ker se je ozrl na nizkost
svoje dekle.“ In kako se imenuje takrat,
ko jo hoče Bog povzdigniti v najvišjo
čast, v čast Matere božje? Ah, kdo ne
bi strmel nad Marijino ponižnostjo, ko ona
pravi takrat o sebi: „Glej 1 dekla sem
Gospodova." Kolik razloček je že v dru¬
žini med materjo in deklo! Ali kaj je ta
razloček proti razločku med Materjo božjo
in deklo! Ta razloček, to brezdno, nič
manjše kakor je med nebom iu zemljo,
in vendar Manjina ponižnost ga je pre¬
mostila, takrat, ko jo Bog povzdiguje za
Mater božjo, se ona pred njim ponižuje
za deklo. Tako ponižna je preblažena
Devica Marija, kako pa je z nami v tem
oziru? Kaj boš odgovoril ti, ki meniš,
da je pod tvojo čari se podvreči nižjemu
od tebe ter priznati, da tudi on lahko
prav ima? Ali kaj hočeš reči ti, ki nočeš
nikdar prav dati onemu, kije tebi enak,
češ, toliko kolikor on ve, vem jaz tudi ?
Ali že celo kaj misliš, ko slišiš o Mari-

79

jini ponižnosti, ti, ki se ne povzdiguješ
samo nad sebi enake, temveč tndi svoje
višje zametuješ? Koliko znamenj bo toraj
najti v našem življenju, ki pričajo, da
nismo bili ponižni! In kako je do tega
prišlo, da nismo bili ponižni?

Do tega je prišlo, ker nismo marali
spoznati, da niso darovi, zavoljo katerih
smo se povzdigovali, naši, temveč božji.
O kako drugače se bi bili pač mnogokrat
obnašali, ko ne bi bili pozabili resnega
klica sv. apostola Pavla: „Kaj pa imaš,
česar bi ne bil prejel? Ako si pa prejel,
kaj se hvališ, kakor da bi ne bil prejel ?“

Do tega je prišlo, da nismo bili po¬
nižni, ker nismo marali spoznati svoje
ubožnosti, pregrešnosti. — Kdor se te
zaveda, ta ne bo ravno željen človeškega
hvalisanja, to mu bo zoprno. Svetniki
božji so celo žalovali, kadar so jih drugi
hvalili. Tako tudi ni mogel prenašati člo¬
veške hvale mladi puščavnik Silvan. Ka¬
dar so tega mladeniča začeli častiti in
hvaliti zavoljo njegovega vzglednega živ¬
ljenja, se je on spominjal svoje z razno-

80

vrstnimi grehi omadeževane preteklosti
in to mn je storilo vsako hvalo tako sila
zoprno. Silvan namreč ni živel lahko¬
miselno le v svetu, kjer je bil gledališki
igralec, temveč nekaj časa celo v samo¬
stanu in tako daleč je že zabredel, da
so mnogi tovariši terjali njegov odpust.
Sv. opat Pakomij ga še ne odpusti, temveč
ga še enkrat prav resno posvari in glej,
mladenič si vzame svarilo k srcu, se po¬
polnoma poboljša ter postane v kratkem
vzgled vseh čednosti, zlasti ponižnosti.
Kako ponižen je pač moral biti Silvan,
ker se ni imel zavoljo svojih pregreh,
katerih ni več nehal objokavati, samo
za nevrednega, da je še v družbi drugih
menihov, menil je celo, da ne zasluži
več, da ga zemlja nosi. Kolik razloček
med tem mladeničem in mnogimi krist¬
jani današnjih dni! Kdo bi preštel vse
one, ki se ne marajo niti zmeniti ne za
svoje pregrehe, da, celo takih je in to
ne malo, ki bi radi gotovim pregreham
zlasti brezvernosti in nečistosti pripomogli
do nekakih pravic s tem, da jih izgo-

81

varjajo kot slabosti ali pa na vse zadnje
opisujejo, kakor bi bile čednosti! Kako
nad vse žalostni pojavi to v veku, kate¬
rega slavijo kot p ros vitij en ega!

Do tega je prišlo, da nismo bili po¬
nižni, ker se še nismo iznebili posvetnega
duha. Ta duh namreč, to je duh napuha,
kakor spričuje sv. apostol Janez, ki pravi:
»Vse, kar je na svetu, je poželenje mesa
in poželenje oči in napuh življenja." Zato
res, kdor je še udan posvetnemu duhu,
kako bo mogel ta ponižen biti! Drugače
je bilo pri svetnikih. Oni so bili polni
Kristusovega duha, zato pa so bili tako
ponižni! Da enega omenjam, kakšnih
vzgledov nam je zapustil sv. Frančišek
Borg ija! Bil je nekdaj španski vojvoda
in celo podkralj, vendar pa, odkar se je
odpovedal svetu ter vstopil v samostan,
ni v svoji ponižnosti po ničemur bolj hre¬
penel, kakor po tem, da bi ga ljudje
zasramovali in zaničevali. V Barceloni,
ki je bila njegovo stolno mesto, ko je
bil še podkralj, je hodil zdaj bos in ob¬
lečen kot berač po naj živahnejših ulicah.

6

82

V takratnem cesarskem mestu Madridu
nese ubogim ravno pod plaščem posodo
z jedili. Tu mu pride nasproti njegov
lastni sin, obdan od sijajnega spremstva.
Ko sin spozna očeta, skoči hitro s konja,
ga spoštljivo pozdravi ter hoče mesto
njega sain nesti posodo, ki jo vidi na
glavi očetovi; oče namreč si je dja! po¬
sodo na glavo, kakor hitro je zagledal
prihajati sina. Toda sv. Frančišek tega
ne pusti in nadaljuje mirno svojo pot.
Taki in enaki zgledi pač kažejo dovolj,
da je bil svetnik drugačnega duha, ka¬
kor so oni kristjani, ki se že čutijo uža¬
ljene, ako jih kdo pokara, kadar zaslužijo.
*

* *

Kako prijetna čednost je pač krščan¬
ska ponižnost. Da bi se to izrazilo, se
je vzela za podobo te čednosti najpri¬
jetnejša med cvetlicami, namreč vijolica.
Zato kristjan, ali se ne boš resno po¬
trudil si jo pridobiti? Že celo, ako po¬
misliš, kako se je Gospod Jezus Kristus
ponižal. Koliko ponižanje je bilo zanj, da

88

je človek postal! Sv. Apostol Pavel pravi,
da je sain sebe v nič storil, ko je po¬
dobo hlapca nase vzel, človeku se upo¬
dobil, in po vnanjem najden bil kakor
človek. Kako ponižen je bil Gospod na
križu! To nam je sam pokazal, ko ozna-
nuje po preroku, da je tukaj tako po¬
nižen, da je črv in ne več človek. Kako
se gospod še vedno ponižuje v presvetem
Rešnjem Telesu! Tukaj se nam daje v
dušno hrano. Ker se pa Gospod tako po¬
nižuje, kakšno bi moralo biti krščansko
srce, ki bi ne moralo za opomin Gospodov:
»Učite se od mene, ker jaz sem kro-
tak in iz srca ponižen 1“

6 *

XII. dan.

Krščanska pokorščina.

Kako prijetno, veselo je v družbi,
v kateri vlada lep red! To jo dela po¬
dobno nebeški družbi, kjer vlada naj¬
lepši red. Take družbe, kdo si je ne bi
želel? A najti je ni povsod, četudi je
veliko družb na svetu, najti jo je le
tamkaj, kjer je pokorščina doma. Brez
te namreč ne bo reda, bo šlo vse kri¬
žem, ne bo mogla družba obstati. Kako
bi bil vendar mogoč red, ako se ne iz-
polnujejo povelja, postave višjih, temuč
dela vsak po svoji glavi! Da pa človek
izpolnuje povelja, postave, sploh voljo
višjih, k temu ga nagiblje pokorščina.
Zato kako potrebna je ta čednost! Njeno
potrebo nam pa kaže tudi zveza, v ka¬
teri je ta čednost z dragimi čednostmi.
Sv. Avguštin to tako lepo pove, ko ime¬
nuje pokorščino mater, čuvajko, recimo
pestunjo vseh drugih čednosti. Že celo
nas pa mora prepričati o potrebi pokor-

85

ščine sveto pismo, če pomislimo, kakšno
prednost daje to pokorščini, in kakšno
obsodbo izreka nad nepokorščino, ko
namreč oznanuje: „Pokorščina je boljša
kakor darovi, in poslušati več, kakor
darovati mast ovnov, zakaj ustavljati se,
je kakor greh vraževanja, in nepokoren
biti, je kakor hudobija malikovanja/
Iz vsega tega je pač dovolj razvidno,
da prav ravnajo oni, ki nas zopet in
zopet opominjajo in spodbujajo, da smo
pokorni. O da bi jih le poslušali!

Kako se je svetila ta čednost na
prebiaženi Devici Mariji! Kakor je rekla
v nazaretski hišici, tako je ravnala celo
življenje, celo svojo življenje je želela
le edino to, da se ji zgodi po besedi,
po volji božji, da se ji zgodi in da stori
to in tako, kar in kakor Bog hoče; zato
pa je urejevala vse svoje dejanje in ne¬
hanje tako, da je to odgovarjalo tako
popolnoma volji božji, kakor razun Je¬
zusa Kristusa nobenega drugega bitja ne.
In kako težavno ji je bilo to takrat, ko
je šla na povelje cesarja Avgusta s sv. Jo-

88

žefom k popisovanju v Betlehem! Kako
šele, ko je bežala pred Herodom v
Egipt! Že celo pa bridkosti, katere je
imela na gori Kalvariji, kdo bi jih mogel
popisati! Ah, kaj so pač vse naše težave,
katere nam delajo pokorščino neprijetno,
proti Marijinim težavam! Kaj je zrno
peska proti najmogočnejši gori na svetu!
A naše težave še zrno niso proti Mariji¬
nim težavam. In vendar kolikokrat nismo
bili pokorni, in če smo že bili pokorni,
kakšna je bila naša pokorščina? Kaj
nam vse pove o tem naša preteklost!
In zakaj je bilo z nami tako? Opozarjam
na dva vzroka.

Tega, da nismo bili pokorni, je
bila le premnogokrat že kriva naša se¬
bičnost. Sebičnež se ne zmeni ne za ko¬
rist bližnjega, ne splošno korist ali občni
blagor, on ima pred očmi edinole svojo
korist. A te ne more vselej od oblasti
doseči, zakaj te morajo pred vsem
skrbeti za splošno korist ali občni blagor;
zato se morejo na želje in prošnje po¬
sameznih le toliko ozirati, kolikor se to

87

strinja s splošnim blagrom, ako so pa
te splošnemu blagru nasprotne, se jim
na noben način ne smejo udati. Takih
želj pa, kolikokrat jih imajo ljudje!
Vzemimo samo želje po raznih službah.
Kakšnih pripomočkov se mnogokrat po¬
služujejo sebičneži, da bi zlezli v višje
službe, v katerih jim sicer ne bi bilo
težko sprejemati raznih časti, v katerih
pa ne bi bili pri svojih sposobnostih
zmožni povspeševati občni blagor tako,
kakor bi bilo treba! Oe se jim ne po¬
sreči doseči svojega cilja, potem pa jih
le glej, kako se začnejo hudovati nad
oblastjo, jo dolžiti krivičnosti ter se ji
celo upirati. Vsega tega pa ne bi bilo,
ko bi se hoteli vsi ravnati po nauku
sv. apostola Pavla, ki nam naroča: n Nihče
naj ne išče svojega, ampak to, kar je
drugega . 14  Prelep vzgled nesebičnosti
imamo nad sv. Petrom Celestinom. Ta
svetnik pač ni nikdar mislil, da bo ke-
daj zamenjal svojo ljubo samoto s pa¬
peškim prestolom, pa vendar se je tako
zgodilo; njegova svetost je napotila kar-

88

dinale, da so ga izvolili za papeža, če
tudi je bil samo ubog menih. Toda tej
visoki časti in službi ni bil kos, vendar
nikdo ni imel pravice ga siliti in ga
tudi ne bi bil mogel prisiliti, da se ji
odpove, lahko bi bil ostal papež, a
svetnik ima pred očmi splošni blagor,
da ta zavoljo njegove nesposobnosti
škode ne trpi, odloži že čez pet mese¬
cev papeško tijaro. Kako si želi zdaj
da bi se vrnil nazaj v prejšnjo samoto,
ki mu je tako ugajala! Pa če tudi tako
po njej hrepeni, vendar se ne vrne več
nazaj, temuč si izbere na gradu Fumona
ozko celico za svoje stanovanje, to pa
zato, da ne da povoda nemirnim duho¬
vom, težave delati nasledniku na pa¬
peškem prestolu, Bonifaciju VIII. Toraj
zopet sv. Celestin ne išče svojega, ampak
to, kar je drugega. Tolika nesebičnost
resnično ni samo vredna vsega občudo¬
vanja, temuč tudi posnemanja. O da bi
ga le res tudi ljudje posnemali!

Dragi vzrok, da so ljudje toliko¬
krat nepokorni, je njihova duhovna

89

kratkovidnost, ljudje obtičijo s svojimi
mislimi le preradi pri višjih osebah, na
katerih skušajo stakniti razne slabosti,
in se ne povzdignejo tako daleč, da bi
v njih spoznali in častili namestnike božje
ter zato služili z dobro voljo kakor Go¬
spodu, in ne kakor ljudem. O ko bi se
tako daleč povzdignili, bi potem pač iz¬
polnjevali opomin sv. apostota Pavla, ki
pravi: „Bodite pokorni svojim telesnim
gospodarjem s strahom in trepetom, v
priprostosti svojega srca, kakor Kristusu. “
Od takega duha je moral prešinjen biti
sv. mladenič Janez Berhmans. To nam
spričuje njegovo izpolnjevanje redovnih
pravil. Njegov sklep je bil, rajši umreti
kakor pa najmanjše pravilo prestopiti.
Sam jih je kar najzvesteje izpolnjeval,
pa da bi jih tudi drugi zvesto izpolnje¬
vali, kako sila je moral to želeti! To je
razvidno iz sledečega dogodka. Na spre¬
hodu po vinogradu opazi, da njegov to¬
variš utrga lešnik na drevesu, ki je bilo
sicer že obrano. Koj se spomni sv. Janez
prepovedi, da se ne sme v vinogradu

90

ničesar utrgati, ter zakliče tovarišu: „Kaj
delaš, moj brat?“ Tovariš se mu smeji
ter pravi: „Ako je sad z drevesa že
spravljen, potem so pač ostanki onega,
ki jih najde; mislim, te vzeti ni prepo¬
vedano^ Janez pusti to opravičenje si¬
cer veljati, vendar pa pristavi: „Jaz bi
pa le ne storil tega ter se ne zatekal k
takim razlagam." Tako vestno je izpol¬
njeval sv. Janez redovna pravila in tako
sila je želel, da jih tudi drugi izpolnu-
jejo, to pa zato, ker je videl v njih iz¬
raz volje božje. O kako drugačno raz¬
merje med podložnimi in višjimi bi pač
vladalo dandanes na svetu, ko bi vsi
podložni hoteli videti v svojih višjih in
njihovih postavah in naredbah, zapovedih
in prepovedih to, kar je videl sv. Janez
Berhmans!

*

* *

Dandanes se ljudje tako sila uda-
jajo upornemu duhu, ne marajo več biti
pokorni oblastem. O nesrečni ljudje, da
ne marajo pomisliti, kam to privede člo-

91

Veka! Sv. apostol Pavel nam to oznanuje,
ko pravi: „Vsak človek bodi višji oblasti
podložen; ni namreč oblasti od drugod,
kakor od Boga; katere pa so, so od
Boga postavljene. Kateri se tedaj oblasti
ustavlja, se božji volji ustavlja. Kateri
se pa ustavljajo, sami sebi pogubljenje
nakopavajo. “

XIII. dan.

Krščanska hvaležnost.

Kolik razloček je vendar med tem,
kar so dobrega drugi nam, in med tem,
kar smo dobrega mi drugim storili!
Brezštevilne so dobrote, katere smo mi
prejeli pred vsem od Boga, potem od
starišev, dušnih pastirjev in učenikov
in raznih drugih dobrotnikov. Naj bi se
še toliko prizadjali, povrniti tega nismo
v stanu, kar smo od dobrotnikov prejeli.
To se tudi od nas ne terja, pač pa nekaj
drugega, namreč to, da smo hvaležni.
Sv. apostol Pavel zapoveduje: „Bodite
hvaležni 14 . Sicer pa že tudi pamet spozna,
da mora tako biti; Sv. Ambrož pravi:
„Kaj je tako naravno, kakor hvaležen
biti dobrotniku 11 . Kdor pa je res hva¬
ležen, ta enkrat ceni dobrote, katere je
prejel, ta potem hvali in spoštuje do¬
brotnika, ta pa tudi rad stori, kadar le
more, kaj dobrega dobrotniku. Prevzvi-
šeni vzgled hvaležnosti imamo zopet na
preblaženi Devici Mariji. Na ta vzgled

93

nas spominja ysak dan sveta katoliška
cerkev, ko pusti duhovnike moliti oni
veličastni slavospev, s katerim je Marija
pri teti Elizabeti Boga poveličevala za
velike reči, ki ji je storil. O res, kako
hvaležna je bila Marija vsikdar Bogu,
pa tudi vsem onim, ki so ji kaj dobrega
storili, zlasti sv. Jožefu in sv. Janezu
evangelistu! Tako pač nismo bili mi do¬
slej hvaležni, da, celo prič bo najti in to
De malo, ki nas tožijo nehvaležnosti. O da
se to ne bi nikdar več zgodilo! Da pa
zopet ne postanemo nehvaležni, imejmo
vsikdar pred očmi to troje: 1. odkod so
Vsi darovi; 2. kakšnega truda je stalo
dobrotnike, da so nam jih dali; 3. kako
ubogi smo bili, dokler nismo dobrot pre¬
jeli in kaj se bi bilo zgodilo, ko bi jih
ne bi bili prejeli.

Toraj pred očmi naj bi enkrat imeli,
odkod so vsi darovi. Od Boga so prav
za prav. Bog sam nam po psalmistu ozna¬
njuje: „Moj je svet in kar ga napolnjuje."
Res sicer pri mnogih darovih, ko so se
pripravljali, so tudi stvari sodelovale ter

94

imele svoj trud, toda ta trud ni bil glavna
stvar, zakaj vedno resnična je beseda
sv. apostola Pavla, ki pravi: »Tedaj ni
nič, kateri sadi, in nič, kateri priliva,
ampak Bog je, kateri rast daje.“ O, da
bi se zato hoteli, ko darove prejemamo
ali vživarno, vsikdar tudi Boga spominjati,
kako visoko jih bi pač cenili! Tako so
storili mladi Tobija in njegova bratranca
Ahior in Nabat. Veliko dobrega je
namreč Tobiju storil angel Rafael, ki ga
je spremljal v podobi zalega mladeniča
v medijansko deželo, da bi pri Gabelu
v Ragezu dolg izterjal. Vse to pa, kar
mu je angel storil, so imeli on, ka¬
kor njegova bratranca za dobroto božjo,
toda ne zavoljo tega, ker mu jih je Bog
na tako izvanredni način po svojem angelu
skazal — saj to, kaj je njegov spremlje¬
valec, so šele pozneje zvedeli, ko je
hotel angel Tobija sploh zapustiti ter se
vrniti k Bogu — temveč zavoljo tega,
ker so morali spoznati v vsakem daru
dar božji. Tako je povzeti iz sv. pisma,
ki nam o njih poroča: »In dopovedal je

95

(namreč Tobija) svojim starišem vse do¬
brote božje, katere mn je Bog storil po
človeku, ki ga je vodil. Tudi Ahior in
Nabat, To bijeva bratranca, sta vesela pri¬
šla k Tobiju in sta mu srečo voščila
zavoljo vseh darov, ki jih je Bog nad
njim skazal.“ Kako lepo se vrši to po¬
ročilo! Nasproti pa, kako žalostno je
slišati o kristjanih, da niti miznih molitev
več ne opravljajo! O takih velja beseda
preroka Izaija, ki pravi: „VoI pozna
svojega gospodarja in osel jasli svojega
gospoda; Izrael pa ne pozna mene in
moje ljudstvo ne razum e. “

Nehvaležni pač ne bomo, ako bomo
drugič pred očmi imeli, kakšnega truda
je stalo dostikrat dobrotnike, da so nam
jih dali. Zares, ali bi bilo mogoče, da
ne bi cenil človek daru, za katerega se
ni bilo le truditi cele dneve, temveč more¬
biti tudi cele noči, na katerega ni kapljal
samo znoj, temveč katerega so morebiti
tudi rosile solze, kateri ni zapustil sledu
le v žuljih na rokah, temveč tudi v bo¬
lezni na prsih in očeh in to morebiti še

96

celo na reči h ? Srce ne bi zaslužilo se
več imenovati človeško, ako ne bi vkljub
tolikemu truda, vkljub vsemu znoju, vsem
solzam, vkljub takim sledovom spoznalo
dar za vreden, da se ceni, spoznalo daro¬
valca za vrednega, da se mu skaže hva¬
ležnost! Kdor pa še ima le trohico
poštenosti v srcu, temu se bo zdel z ozi¬
rom na prestani trud, na prestane žrtve
dar, in naj bi bil na sebi tudi neznaten,
vendar nekaj vzvišenega, da si resno
prizadevlje ga obrniti, kakor najbolj mo¬
goče sebi v korist, darovalcu pa v veselje.
Da, našla so se že taka plemenita srca,
da se niso upala obrniti dar, ki je bliž¬
njega stal nenavadnega truda, v lastno
korist, temveč da so ga darovala Bogu.
Sveto pismo nam ve povedati o tako ple¬
menitem srcu. Kralj David je bil takega
srca. V nekem boju z Filistejci so pri¬
nesli žejnemu kralju trije junaki vode,
katero so edino le mogli zajeti, da so se
splazili do vodnjaka skozi sredo sovraž¬
nega tabora. Ta nevarnost, v kateri so
bili junaki, ki so šli zajemat vode, je

97

tako ganila kralja, da ni hotel piti sam,
temveč da jo je daroval Bogu in rekel:
»Tega ne, da bi pred obličjem svojega
Koga to storil in pil kri teh mož; zakaj
2  nevarnostjo svojih duš so mi prinesli
vode.“ Občudovati pač moramo to ple¬
menitost, že celo, če pomislimo, kako
redka je, posebno pri današnji mladini,
pri kateri je že kar splošno postalo tekmo¬
vanje, kdo bo imel bolj nečimerno obleko,
kdo bo obiskal več pregrešnih veselic,
in to vse z težko prisluženim denarjem
svojih starišev, za katerega dostikrat še
prosili niso, da, katerega so se drznili
izsiliti in na vse zadnje morebiti celo na
roparski način. Da se graja tolika po¬
kvarjenost, kakor zasluži, kdo bo v stanu
najti dovolj ostrih besed?

Ako res nočemo nehvaležni postati,
potem tretjič ne pozabimo, kako ubogi
smo bili, dokler dobrot nismo prejeli in
kaj se hi bilo zgodilo, ko bi jih ne bi
bili prejeli. Ni treba ravno roparjev, tudi
razne druge nesreče spravijo lahko člo¬
veka v položaj, ki postane podoben polo-

7

98

žaju onega evangeljskega popotnika, ka¬
terega so na poti iz Jeruzalema v Jeriho
razbojniki oropali, z ranami obdali in
pustili na pol mrtvega ležati, vsaj v tem,
da si človek sam več pomagati ne more.
Naj je kdo prej še tako visoko nosil
glavo ter se nad druge povzdigoval, o
kako hitro ga mine zdaj vsa prevzetnost
in kako ljub mu je vsak, ki mu hoče
pomagati! Zdaj je takemu res hvaležen
in obeta mu tudi hvaležen ostati do smrti,
toda kolikokrat se je že zgodilo, da je
moral dobrotnik skusiti, kar je skusil
egiptovski Jožef. Ta je v ječi skazal
dobroto velikemu točaju kralja Faraona
s tem, da mu je razložil sanje, ki so ga
žalostnega naredile. Za modro razlago,
ki ga je potolažila in pomirila, kako je
bil pač točaj takrat hvaležen! Gotovo je
tudi sveto obljubil, da se Jožefa spomni,
kadar mu bo zopet v prejšnji službi do¬
bro ter da opozori kralja, kakšne krivice
je že moral Jožef pretrpeti in jih še trpi.
— Točaja kralj zopet postavi v njegovo
službo, njemu se zopet dobro godi, a na

99

Jožefa ne misli več, sveto pismo pravi
0  njem: „ Veliki točaj pa je v sreči vendar
Pozabil svojega razlagavca. a  Da ne bo
0  nas kaj takega veljalo, zato pa si k
s rcu vzemimo opomin sv. pisma, ki nam
kliče: „V dobrih dneh ne pozabljaj hu¬
dih, spominjaj se uboštva ob času obil¬
nosti in potreb siromaštva ob dnevu
blagoslova. “

*

* *

Hvaležni toraj naj bi bili, a krščan¬
sko hvaležni! Današnje dni jih je nam¬
reč, ki so hvaležni, toda ne krščansko.
Med te spadajo vsi tisti, ki so sicer
hvaležni ljudem, ki pa nočejo biti hva¬
ležni Bogu. Kako vestni in natančni so
dostikrat na eni strani ljudje v tem, da
se zahvalijo ljudem, kar so dobrega pre¬
jeli, kako površni, malomarni, da, celo
kako brezvestni pa so na drugi strani
Pogostoma prav ti, ko se zahvaljujejo ali
ko bi se imeli zahvaljevati Bogu za pre¬
jete dobrote! Najbolj žalostno pa je to,
da se dandanes toliko kristjanov tako

7 *

100

raalo zmeni za one darove, katere je Sin
božji zaslužil s svojim bridkim trpljenjem,
s svojo grenko smrtjo, namreč za milost
božjo. Neovrgljiv dokaz te naigrše nehva¬
ležnosti je zanemarjanje sv. zakramentov,
v katerih nam je podaril božji Zveličar
nevsahljive studence svoje milosti, te žive
vode, ki edina stori človeško srce rodo¬
vitno, da obrodi sad za večno življenje.
Teb studencev ne marajo ljudje, pač pa
si iščejo kapnic, ki nimajo vode, ki bi
posvečevala in osrečevala njihove duše,
v katere se pa steka smrdljiva luža razno
vrstne pregrešnosti, ki jih sicer za tre¬
nutek omami, kar pa povzroči na njihovih
dušah strašne rane, polne gnilobe in smradu.
Zato pa tudi njim velja, kar pravi Bog
preroku Jeremiji: „Dvojno hudobijo je
moje ljudstvo storilo: Mene, studenec žive
vode, so zapustili in si kapnice skopali,
kapnice predrte, ki ne morejo držati
vode.“

XIV. dan.

Ljubezen do domovine.

Močen nagib posameznim kakor ce¬
lim narodom, da so izvršili slavna, obču¬
dovanja vredna dela, bila je prav mno¬
gokrat ljubezen do domovine. Tako nam
^pričuje svetovna zgodovina. Ta nam ve
toliko poročati o starih Grkih, kako so
hrabro branili svojo domovino, ko so se
Privalile iz Azije sovražne čete, da bi jo
podjarmile. Za svojo domovino so se
Vojskovali, za njo so prelivali svojo kri,
njo so si prizadjali ne samo rešiti, temveč
jo tudi povzdigniti ter jo narediti slavno,
in naj so morali zato še toliko žrtvovati.
A Grki niso edini, katere slavi zgodovina
zavoljo njihove ljubezni do; domovine,
tudi o drngih narodih nam'sporoča, da
so se odlikovali po tej čednosti, sploh ne
ho najti naroda, o katerem ne bi zvedeli
ničesar, kar bi pričalo, da je vsaj prej
hedaj visoke čislal svojo domovino. Taka
priča za slovenski narod so turški boji.

102

Toda ne samo v svetovni zgodovini ob¬
čudujemo dela, ki so jih ljudje izvršili
iz ljubezni do domovine, temveč tudi v
svetem pismu najdemo poročil o takih
delih in to še na več mestih. V svetem
pismu beremo o srčni Juditi, kako je
rešila svoje domače mesto Betulijo so¬
vražnikov. To nam poroča o slavnih delih
Juda Makabejca in njegovih bratov za
domovino. Že celo nas pa mora ganiti,
kar beremo v svetem pismu, kako seje
sam Gospod Jezus Kristus zavzemal za
domovino. Gospod je prinesel na svet
predragocenih darov za vse ljudi, toda
te deli pred vsem v svoji domovini, sam
pravi kanajski ženi, ko ga prosi, da bi
ozdravil njeno hčer: „Nisem poslan, ka¬
kor le k izgubljenim ovcam Izraelove
hiše", in ko žena ne neha prositi, zavrne
jo zopet: „Pusti da se poprej otroci
(namreč moje domovine) nasitijo/ Kako
skrben je pač Gospod za svojo domovino!
Nikomur ni bil in tudi ne more biti blagor
domovine bolj pri srcu, kakor Gospodu.
To nam pričajo brezštevilne dobrote, ka-

103

te re je skazoval skozi tri leta domovini,
četudi je vedel, da se ne bodo tako spre¬
jemale in rabile, kakor bi bilo treba.
Pa tudi nesreča domovine ni koga bolj
bolela in tudi ne more koga bolj boleti
kakor Gospoda. To nam kaže sv. evan¬
gelij, ko nam popisuje, kako se je bližal
Gospod na cvetno nedeljo pred svojim
tr pljenjem Jeruzalemu, sv. evangelij pravi:
*In ko se je približal (Jeruzalemu) in je
mesto ugledal, se je zjokal nad njim,
rekoč: Da bi bilo spoznalo tudi ti, in
zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir!
Zdaj pa je skrito pred tvojimi očmi. Ker
prišli bodo dnevi nad te in tvoji sovraž¬
niki te bodo obdali z nasipom in te bodo
oblegli in stiskali od vseh strani; in bodo
v tla pomandrali tebe in tvoje otroke v
tebi in ne bodo pustili v tebi kamna na
kamnu, zato, ko nisi spoznalo časa svojega
obiskanja." Ta nesreča glavnega mesta
domovine je toraj tako razžalila Gospoda,
da se je jokal. Ko pa je Gospod tako
ljubil domovino, kdo bi se potem drznil
misliti, da Marija ni poznala ljubezni do

104

domovine! Sveto pismo sicer ne omenja
še posebno te ljubeznijo preblaženi De¬
vici Mariji, pač pa se da lahko sklepati
na njeno ljubezen do domovine na tale
način. Po spričevanju svetega pisma je
Marija milosti polna, je tudi čednosti
polna in tako polna, da presega po njih,
kakor smo že premišljevali, vse svetnike,
toraj tudi preroka Jeremija. A o tem se
omenja posebej njegova ljubezen do domo¬
vine, bere se o njem v drugih bukvah
Makabejcev: „Ta.je prijatelj bratov in
Izraelovega ljudstva; ta je, ki veliko moli
za ljudstvo in za vse sveto mesto, Jere¬
mija, prerok božji.“ Čednost pa, ki je
že preroka Jeremija po spričavanju sve¬
tega pisma tako odlikovala, i da je bila
v tolažbo vsemu ljudstvu, kako se je še¬
le morala v čednostnem vencu preblažene
Device Marije lesketati, četudi ne naj¬
demo o tem posebnega poročila v svetem
pismu! O kolik razloček je pač med pre-
blaženo Devico Marijo in med mnogimi
kristjani današnjih .dni! Kaj' se'opazuje
tolikokrat dandanes? To, da se mnogi

105

tako malo zmenijo za domovino, da celo
takih je in ge dosti, kiji delajo sramoto
s tem, da ne marajo več za svoj narod
'n za rodni jezik, temveč da jim je ljubši
tuji narod, tuji jezik. Odkod vendar ta
žalostna' prikazen ?

Tega je dostikrat kriva odgoja. Ako
otrok v svoji mladosti ničesar ne sliši o
svoji domovini, nasproti pa, ako sliši hva¬
liti le tuji rod in njega šege, potem se
res ni čuditi, da ne ljubi svojega roda,
svoje domovine. Drugače je pač morala
vzgajati mati Mojzesa, da se je v njego¬
vem srcu vzbudila tako , močna ljubezen
do njegovega ljudstva. O tem najdemo
prelepo spričevanje v svetem pismu sa¬
mem’;; to pravi, da je hotel rajši trpeti
s svojim ljudstvom, kakor pa vživati po¬
svetno veselje, posvetne časti. Vse to bi
bil lahko imel, ko ga je bila kraljeva
hči. na sinovo mesto sprejela ter ga dala
v vseh vedah in znanostih Egipčanov
izobraziti, tako daje bil močen v besedah
in dejanju, a bolj kakor vse to mu je

106

bilo pri srcu njegovo ljudstvo. Toliko
ljubezen do naroda, kdo ne bi občudoval,
to tem bolj, če še pomislimo, kako močno
so gotovo na kraljevem dvoru vplivali
na Mojzesa, da bi ga njegovemu ljudstvu
odtujili. Da bi bili Egipčani, ki so tako
stiskali izraelsko ljudstvo, spoštljivo o
njem govorili, kdo bi mogel kaj takega
misliti? Način, kako so ravnali z ljud¬
stvom, nas opravičuje;;trditi, da so tudi
čez nje psovali. Vendar vse to ni bilo
vstanu zadušiti v Mojzesovem srcu lju¬
bezen do ljudstva. Mojzes mu je ostal
zvest, je bil pripravljen zanj se potego¬
vati, sv. pismo pravi: „ Tiste dni, ko je
bil Mojzes zrastel, je šel k svojim bratom.“
Tako je storil, ker je hotel svojim bratom
iz stiske pomagati. To pa, da je Mojzes
tako ljubil svoje ljudstvo, kolika pohvala
je to za njegovo mater, saj kdo drugi
je bil, ki je to ljubezen iv Mojzesovem
srcu vzbudil in vzgojil kakor ravno mati.
O, da bi hotele to mater tudi krščanske
matere posnemati! Kako potrebno bi bilo
to zlasti dandanes, ko se na razne načine

107

delaje na to, do se njihovi sinovi in hčere
svojemu ljudstvu izneverijo in odtujijo!

Tega, da mnogim ni draga in ljuba
domovina, je drugič ne redko kriva ne¬
srečna misel, le v tujini je iskati srečnega
prijetnega življenja. Koliko jih dandanes
stori, kakor je storil evangeljski izgub¬
ljeni sin! Znano vam bo, kako se je
njemu doma dobro godilo. Tukaj pač ni
bilo treba stradati, saj v hiši njegovega
očeta je bilo za vse obilno kruha. Pa
četudi je bil v svoji domovini z vsem
preskrbljen, vendar mu ni ugajalo živ¬
ljenje v domačiji, menil je pač, na tujem
se bo dalo lažje in bolj prijetno živeti,
?-ato kmalu je sklep storjen, hajdi na tuje.
Toda, kako se je varal! Res, nekaj časa
je prijetno živel, pa samo tako dolgo,
dokler je imel kaj premoženja, ko pa
tega več ni bilo, se je tudi prijetno živ¬
ljenje nehalo. Prejšnji znanci in prijatelji
so ga zapustili, on pa je zdaj šel službe
iskat, da ne bi lakote umrl. Službo
je sicer našel, neki mesij a n tiste dežele
ga je poslal na svojo pristavo svinje

108

past, a ta služba, kako uboga je bila!
Toliko se je v nji trudil, celi dan je za
poredno živaljo sem in tja letal, pa kljub
vsemu svojemu trudu ni mogel svojih
naj skromnejših želj zadovoljiti, in kaj si
je želel? Ne gostije, še kruha ne, temveč
samo luščin, katere so svinje jedle, pa
še teh je moral stradati. Tako seje zgub¬
ljenemu sinu na tujem godilo. A on ni
bil edini, ki ni našel v tujini, česar je
iskal; o kolikim se je že slično godilo,
kakor njemu! Kaj bi znali kraji in mesta
Amerike vse povedati o trpljenju in bedi,
ki so ga tamkaj že prestali sinovi in
hčere slovenske domovine! Pa recimo,
da bi res našli zaslužek, ki ga v tujem
ljudje iščejo, ali pa naj zato žrtvujejo
tudi svoj jezik ter se izneverijo svojemu
narodu ? Za to, kar so zaslužili, so morali
porabiti in mnogokrat tudi izrabiti svoje
telesne in duševne moči, ali pa ne bi bilo
nespametno, vrh tega še žrtvovati svojo
narodnost ter pretrgati tako vez, ki na¬
vadno edina še človeka v tujini veže z
domovino? To je nespametno, ker je pro-

i09

tinaravno in neznačajno. Druge stvari
ostanejo na tujem, kar so bile doma, vol
ostane tudi na tujem vol in se ne spre¬
meni v konja ali kamelo, le človek naj
bi postal na tujem iz Slovenca Nemec
ali Anglež, ali še kaj drugega. Taka
sprememba spominja le preveč na kakega
gledališkega igralca, ki nastopa v razno¬
vrstnih vlogah, ali kakega komedijanta,
a tako se vesti v življenju, kolika nezna-
čajnost je to! Zato pa, kdor ima še količ¬
kaj spoštovanja do samega sebe, ne bo
kaj takšnega na svetu počenjal, ostal bo
tudi na tujem zvest svojemu narodu in
svoji domovini.

*

* *

Že pagani so spoznali, da je nekaj
lepega, ljubiti domovino, za njo delovati,
za njo trpeti, za njo umreti. Zato, kako
žalostno bi bilo, ako bi je ne bi kristjan
vsaj za toliko vredno spoznal, da ji zvest
ostane. Da, zvest ji bo ostal, dokler se
bo dal voditi od pameti in vere, zvest,
kakor je v starem zakonu zvest ostal

110

svoji domovini duhoven Matatija s svojimi
sinovi, četudi jih je takrat toliko potegnilo
s sovražnikom domovine, s kraljem Anti-
johom. Tudi Matatija bi bili radi za to
pridobili, celo zlata in srebra in mnoge
darove so mu ponujali, vendar vse to ni
premotilo Matatija, on ji je ostal zvest,
ter dejal: „Ko bi bila tudi vsa ljudstva
pokorna kralju Antijohu, da bi slednji
odstopil od izpolnjevanja postave svojih
očetov in bi privolil v njego . e zapovedi,
jaz in moji sinovi in moji bratje bodemo
pokorni postavi naših očetov." Zares, pre¬
lep vzgled to, vreden, da ga vsi posne¬
mamo !

XV. dan.

Krščanska resnicoljubnost.

Med raznimi očitanji, s katerimi ho¬
čejo sovražniki blatiti sv. Cerkev, je tudi
to, da je nasprotna napredku. Kolika kri¬
vica to očitanje za sv. Cerkev! Tako oči¬
tajo nji, ki se je vselej veselila pravega
napredka, kateri niso bile nobene žrtve
prevelike, ako je bilo potrebno podpirati
podjetja, posvečena pravemu napredku,
ki je vsikdar povspeševala pravi napredek
s tem, daje  učila, branila, vneto oznanje¬
vala čednost, ki se sme imenovati v ne¬
kem oziru duša vsakega pravega napredka
človeške družbe. Kaj je napredek človeške
družbe? Gotovo ne laž, temveč resnica,
ako postane last cele družbe. A resnica
vsikdar ljudem ne ugaja, saj že pregovor
pravi: „Resnica v oči bode.“ Z resnico
pa, ki ljudem ne ugaja, se le prerado
ravna, kakor se je ravnalo z večno Res¬
nico na dvorišču Poncija Pilata; tamkaj
je vpila judovska množica: „Proč s tem“

112

(namreč z Jezusom, z večno Resnico).
Zato pa, da bo v človeški družbi napre
dovala resnica, kako potrebna je čednost,
ki ljudi nagiblje, da dajejo z besedo in
dejanjem spričevanje resnici, da posne¬
majo Gospoda Jezusa Kristusa, kije rekel
Ponciju Pilatu: „Jaz sem v to rojen in
v to prišel na svet, da pričam resnici. tt
— Nikdo pač ni Gospoda tako posnemal
kakor preblažena Devica Marija. Sv. evan¬
gelist poroča o nji, daje ohranila in pre¬
mišljevala resnice, ki so jih angeli v sveti
noči tako vneto oznanjevali, ki so jih
pastirci tako veselo pripovedovali, on
pravi: „Marija pa je ohranila vse te be¬
sede in premišljevala v svojem srcu.“
Marija je premišljevala vse te besede
gotovo ne le enkrat, temveč brezštevilno-
krat v svojem življenju, a tolikokrat jih
je premišljevala, ker jih je ljubila, saj
kar človek ljubi, o tem tudi rad premiš¬
ljuje, tega se zopet in zopet spominja,
o tem pa tudi rad govori, ker česar je
srce polno, o tem usta govore. Pa Marija
ni ljubila samo teh resnic, ona je ljubila

113

sploh resnico, zlasti resnico božjo in kako
Je morala vendar to ljubiti, ko je bila
0  nji po spriče vanju sv. Bernarda z nebes
popolnoma poučena, ko se je v njo po
razsvetljenju Svetega Duha vglobila ne¬
izmerno bolj kakor apostoli, da, tako,
kakor noben drug vstvarjen razum ne.
Tako popolno je spoznala preblažena De¬
vica božjo resnico, zato pa tako popol¬
noma jo je ljubila kakor nikdo ne. Ker
pa jo je tako ljubila, kdo bi se potem
drznil misliti, da ni prišla pri preblaženi
Devici Mariji resnica popolnoma do svoje
veljave vsikdar, kadarkoli in s komurkoli
je občevala! Kolik razloček pač med
preblaženo Devico Marijo in mnogimi
kristj ani! Od kod vendar to?

Prvič dostikrat od napačne vzgoje
v mladosti. Človek kot razumno bitje se
ne zadovolji samo s tem, da kaj vidi,
sliši, občuti, temuč hoče zaslediti tudi,
od kod to, kar vidi ali sliši, zakaj
tako. To se že vidi pri otroku, brž ka¬
kor pride k pameti. Kmalu mu ne

8

114

vtegnejo več stariši odgovarjati na nje¬
gov vedni „kaj je to, zakaj je tako.“
A pri tem ne ravnajo vselej stariši,
kakor je ravnal sv. apostol Pavel s Ko-
rinčani, o katerih spričuje: „Kakor otro¬
čičem v Kristusu sem vam dal mleka
piti, ne jedi, niste bili še namreč za
njo.“ Tako naj bi tudi stariši storili,
svojim otrokom naj bi podali samo
resnico seve kakor mleko ne kakor jed,
toda mnogi so tako nespametni, da otro¬
kom sploh ne povejo resnice, temveč jih
tolažijo, še bolj pa strašijo z lažjo. A
laž ima kratke noge, zato le prevečkrat
spoznajo otroci, da so jih stariši nala¬
gali, kakor hitro pa to spoznajo, za¬
čnejo že tudi sami lagati, si pač mislijo,
če se oče in mati lažeta nam, zakaj se
pa ne bi mi njim. Nekaterim se sicer s
početka dobro zdi, da jih je otrok, ka¬
kor pravijo, kako brihtno nalagal, toda
prej ali slej se pa morajo le prepričati,
kako resnična je beseda sv. pisma, ki
pravi: „Nikdar si ne dovoli nobene laži;
zakaj navada v nji ni dobra. “

115

Eden najnavadnejših vzrokov pa,
da se ljudje tako lažejo, je njihovo
razuzdano, brezbožno življenje. O raz¬
uzdanih pravi sveto pismo: „Grd madež
je laž na človeku, pa je vendar vedno
v ustih razuzdanih." Razuzdancu je laž
sredstvo, s katerim si lovi svoje žrtve.
Koliko deklin se je že dalo premotiti,
da so se udale razuzdancem, ko so jim
lažnjivo obetali zlate gradove, ko so jim
upokojili nemirno vest s sladkomilo lažjo,
saj ni tako hudo, če v mladosti uživajo
življenje, na starost pa odložijo pokoro!

nespametne reve, ki jim verjamete!
Ve bodete zdihovale, oni se bodo sme¬
jali, ve se bodete sramovale, oni bodo
2  lažjo spretno zakrili svojo hudobijo
pred ljudmi ter si ohranili svojo veljavo
in čast!

Brezbožnež ne mara resnice, ljubša
uiu je laž. To vidimo pri farizejih. Ti
niso marali sprejeti resnice, vzrok pa,
zakaj niso marali sprejeti resnice, po¬
vedal jim je Gospod sam. On je rekel:
n Vi ste iz očeta hudiča in hočete želje

8 *

116

svojega očeta izpolnjevati. On je bil od
začetka ubijavee, in ni v resnici ostal,
ker ni resnice v njem; kadar laž govori,
iz lastnega govori, ker je lažnik, in oče
laži. a  Oče laži pa, kaj bolj želi, kakor
da se širi laž po zemlji, da sprejmejo
ljudje laž, zavržejo pa resnico.“ In to
željo očeta laži kako si prizadevljejo v
javnem, kakor zasebnem življenju izpol¬
njevati brezbožneži! Kot pravilo jim
velja, kar je rekel eden najhujših brez-
božnežev, ki jih je zemlja nosila, ta je
spodbujal svoje prijatelje: „Za prijatelja
lagati je prva dolžnost prijateljeva. Člo¬
vek mora lagati kakor hudič, ne samo
začasno, ampak drzno in vselej ter se
ničesar bali. Lazite moji prijatelji, lazite,
jaz vam bom o svojem času povrnil."
Da se res tudi dandanes po tem pravilu
ravnajo brezbožneži, o tem že samo ča¬
sopisi, katere izdajejo, spričujejo več
kakor dovolj. Ti časopisi, česa so polni,
ali u 'ne’;skrajno lažnjivih, ostudnih napa¬
dov na sveto vero, duhovnike, Cerkev
in njene naprave? Paternu, da časopisi

117

brezbožnežev, nesramne laži širijo po
svetu, se ne bomo več čudili, pač pa
temu, da najdejo taki časopisi toliko
bralcev! Zato pa, kako potrebno je, da
se vzdigne vsak prijatelj resnice ter se
začne odločno in vztrajno vojskovati za
resnico! Kako vneto je koncem enajstega
stoletja zgrabilo krščansko ljudstvo za
orožje, ko je zvedelo, kako strašno skru¬
nijo turški divjaki sveto deželo, katero
je poveličal in posvetil Sin božji s svo¬
jim življenjem, delovanjem in trpljenjem!
Tako vneto pa je šlo na vojsko, ker je
bilo prepričano, da Bog hoče vojsko, na
cerkvenem zboru v Klermontu je vse
ljudstvo na glas klicalo: „Sara Bog to
boče, sam Bog hoče vojsko.“ Dandanes
se skruni na vsemogoče načine resnica.
^Inogo jih je, ki se za to ne zmenijo,
zopet drugih je, ki brezbožneže še pod¬
pirajo posebno s tem, da naročujejo
njihove liste, ti pa krščansko ljudstvo,
kaj hočeš ti storiti? Ali se ne boš
vneto postavilo v bran za resnico ? Ako
to storiš, izpolniš le voljo božjo, Bog

118

hoče, da se vojskuje človek za resnico,
sveto pismo oznanjuje: „Do smrti se bojuj
za resnico, in Bog se bo zate vojskoval
zoper tvoje sovražnike. “ A najbolje se
vojskuješ za resnico dandanes, da svoj
glas povzdigneš zlasti po svojih zastop¬
nikih v postavodajavnih zborih zoper
slabo časopisje ter kolikor najbolj mo¬
goče podpiraš dobro, resnicoljubno časo¬
pisje, toraj pa res proč s slabimi časo¬
pisi m sem z dobrimi!

Še en vzrok je treba omeniti, kije
kriv, da se ljudje lažejo. Ta je njihova
neredna ljubezen posvetnih reči zlasti
denarja. Da si tega pridobijo ali ob¬
držijo, kako se dostikrat poslužujejo ljudje
zvijač in laži! Koliko posnemovalcev
sta našla nesrečna Ananija in Safira
tudi med kristjani, četudi sta bila za
svojo laž tako strašno kaznovana! Ta
dva nista hotela za drugimi kristjani
prve krščanske občine v Jeruzalemu
zaostati, prodala sta svojo njivo, toda z
lažjo sta si hotela pomagati, da bi pri¬
držala nekoliko njivine cene, pogovorila

119

sta se, apostolom izjaviti, da je izročeni
denar vsa cena njive, pa ta poskus z
lažjo prikriti pravo ceno njive — kako
slabo se njima je obnesel! Sv. Peter je
odkril njuno laž, rekel Ananiji, ko je
denar prinesel: „Ananijo! zakaj je sku¬
šal satan tvoje srce, da si lagal Svetemu
Duhu, in pridržal nekoliko njivine cene?
Ali bi ne bila, ko bi jo bil obdržal,
tebi ostala, in prodana, ali ni bila v
tvoji oblasti? Zakaj si sklenil to reč v
svojem srcu? Nisi lagal ljudem, ampak
Bogu.* Tem besedam sv. Petra pa je
sledila tudi takoj kazen, sv. pismo po¬
roča: „Ko je Ananija te besede zaslišal,
je padel in umrl.“ Satira ni bila navzoča,
prišla je šele čez kake tri ure po tem
pretreslj ivem dogodku k sv. Petru. O, ko
bi bila zvedela, kaj se je z možem zgo¬
dilo, pač se ne bi bila lagala, temuč bi
bila vse odkritosrčno povedala, toda o
vsem tem še ni ničesar vedela, zato se
je tudi ona drznila lagati, ko jo je sv.
Peter vprašal: „ Povej mi žena! ali sta
za toliko njivo prodala?* Satira od-

120

govori: „Prav za toliko." Nesrečna žena!
Kaj si storila! Poslušaj, kaj te zdaj čaka!
Sv. Peter ti bo napovedal strašno kazen
za tvojo laž, njegove besede se glasijo:
„Zakaj sta se vendar pogovorila skušati
Duha Gospodovega? Glej! noge tistih,
ki so pokopali tvojega moža, so pred
durmi in te ven poneso.“ Tako se je
tudi zgodilo. Pri priči mu je padla pred
noge in je umrla, mladeniči pa so noter
stopili, in so jo ven nesli ter pokopali
pri njenem možu. Kako pretresljiv do¬
godek je vendar to! Zato ali bi bilo še
mogoče, da bi si hotel kristjan z lažjo
posvetne reči, zlasti pa denar pridobiti
ali obdržati?

*

* *

Resnicoljubni naj bi bili! Tako hoče
Bog. Njegovo voljo razodevajo besede
sv. pisma, ki se glasijo: „Bodi stanoviten
na potu Gospodovem v svojem znanju
in spoznanju resnice." Tembolj pa si
bomo zato prizadjali, čimbolj živa in
močna bo v naših srcih zavest, kolika

121

je vrednost resnice na sebi in kolika je
naga vrednost, ki jo zadobimo po resni¬
coljubnosti. Velika je vrednost resnice na
sebi. To nam kažejo svetopisemske besede,
ki se glasijo: „Zavoljo svojega življenja
se ne sramuj govoriti resnice.“ „Zavoljo
svojega življenja", pravi sveto pismo,
kar toliko pomeni, kakor zavoljo zgube
svojega življenja, ali: iz strahu, življenje
zgubiti, „se ne sramuj", se ne boj go¬
voriti resnice. Sveto pismo toraj resnico
višje ceni kakor življenje človeško. Pa
tudi vrednost, ki jo mi zadobimo po
resnici, je velika, kajti dela nas po¬
dobne Bogu, ki je sam na sebi resnica,
in ki le resnico ljubi, tako, da se ime¬
nuje resnica njegova hčerka.

XVI. dan.

Krščanska vljudnost.

Človek ni ustvarjen, da živi sam
za se, temue da živi in deluje v družbi,
on potrebuje družbe, je na njo navezan.
To je že povzeti iz besed, katere je
Bog govoril v paradižu Adamu. Tamkaj
je rekel: »Človeku ni dobro samemu
biti.“ Vendar pa, ali ne bo postalo za
človeka življenje v družbi mučno, da,
morebiti na vse zadnje celo neznosno,
in to vsled slabosti, katerim so več ali
manj posamezni udje človeške družbe
podvrženi? Brez dvoma se bo to zgo¬
dilo, ako se ne bo razvijala čednost, ki
je za medsebojno občevanje tako po¬
trebna, ako se ne bo razvijala krščanska
vljudnost. Ta nagiblje človeka, da ob¬
čuje z bližnjim prijetno in dostojno.
Vljudnost naj bi bila kinč vsakega člo¬
veka, še prav posebno kristjana, o ka¬
terem naj bi veljala beseda sv. apostola
Pavla, ki pravi: »Brez pohujšanja bodite

123

cerkvi božji. Kakor tudi jaz v vseh
rečeh vsem dopasti želim, in ne iščem,
kar je meni, ampak kar je mnogim v
prid, da bi bili zveličani. “ Toraj na
bližnjega se naj bi ozirali. — Kako lep
vzgled nam je tudi v tem preblažena
Devica Marija! Premišljuj vendar njen
obisk tete Elizabete, njen nastop na že-
nitovanju v Kani Galilejski ter povej,
ali si moreš misliti bolj nežno, dostojno,
prijetno osrečujoče občevanje kakor je
bilo to Marijino občevanje. Kakor pa
pri teti Elizabeti in v Kani, tako je
tudi drugod občevala Marija z ljudmi.
Kako daleč pač mi zaostajamo za njo!
Kaj je vendar krivo tega?

Pri mnogih želja, si s tem ugled
pri ljudeh izsiliti. Marsikateri mladenič,
marsikateri bahač, kako se vedeta?
Robato, surovo, ošabno, pri tem pa si
domišljujeta da ju morajo zavoljo tega
drugi ljudje kot nekaka junaka oboža-
vati ter se pred njima tresti. Koliko
pretepov, tudi ne malo umorov je že
povzročila želja po takem ugledu! Pe-

124

resa za klobuki mladeničev, ali že niso
bila večkrat povod žalostnim, da, tudi
krvavim prizorom? Mladenič si obrne
pero za klobukom, kakor mu je ravno
všeč, pa gorje mu, če niso s tem nači¬
nom zadovoljni drugi mladeniči. Ako si
proglasijo pero nazaj ali naprej obrnjeno
za izzivanje, brž bodo planili nanj, na¬
stane rabuka, pretep, če ne kaj hujšega.
Mislijo namreč, da jim je nedolžno pero
vzelo ugled, in tega menijo si je treba
nazaj priboriti s surovostjo. Pomilo¬
vanja vredni ljudje. Zastopnika takih
ljudi najdemo tudi v zgodovini trpljenja
našega Gospoda. Jezusa so pripeljali z
Oljske gore k Anu. Ta ga vpraša po
njegovih učencih in njegovem nauku.
Jezus mu je odgovoril: „Jaz sem očitno
govoril pred svetom; jaz sem vselej
učil v shodnici in v tempelju, kamor se
vsi Judje shajajo, in na skrivnem nisem
nič govoril. Kaj mene vprašaš? Vprašaj
tiste, kateri so slišali, kaj sem jim go¬
voril, glej! Oni vedo, kaj sem jaz go¬
voril . 4  Kadar je bil pa to rekel, je eden

125

služabnikov, kateri je zraven stal, Je¬
zusa za uho udaril, rekoč: „Tako odgo-
yarjaš velikemu duhovnu?“ To ravnanje
je bila strašna krivična surovnost. Jezus
mu je koj to pokazal, rekel je služab¬
niku: „Ako sem hudo govoril, spričaj
od hudega; ako pa prav, kaj me biješ?“
Vendar kako se je drznil ta služabnik
tako surovo proti Gospodu nastopiti?
To je storil, ker je hotel na ugledu
pridobiti pred velikim duhovnom in
njegovo okolico. Pa kaj mu pomaga ta
ugled, ko ga pa Sin božji graja in s
tem obsoja! Pa ta graja in obsoja ni
le njemu veljala, velja tudi vsem onim,
ki po vzgledu tega služabnika iščejo s
surovostjo si ugled pridobiti pred ljudmi;
in takih koliko jih najti tudi dandanes
zlasti med mladenči! O da bi pač segel
vsem tem v srce klic Gospodov, ki je
obsodil surovo ravnanje služabnika veli¬
kega duhovna Ana! Mladenič, kaj toraj
biješ? Č!e spoznaš, da tvoj bližnji na¬
pačno ravna, prepričaj ga o tem, pa
nikar ga ne bij in sploh ž njim surovo

126

ne ravnaj! Tako te, mladenič, uči in
svari tvoj Gospod in prihodnji sodnik.
Ako svojih starišev, svojih dušnih pa¬
stirjev ne maraš poslušati, o poslušaj
vsaj njega!

Krščansko vljudni naj bi bili, če
pa res taki hočemo biti, potem pa se
moramo ustavljati strastem, še prav po¬
sebno jezi in pijančevanju. Strast sploh
stori človeka nevljudnega, surovega. Ona
ga slepi in ga dela brezobzirnega. Kdor
pa hoče krščansko vljuden biti, mora
se po besedah sv. apostola Pavla na
druge ozirati ter z ozirom na druge
svoje besede, svoj nastop vsikdar tako
uravnati, da je celo občevanje res pri¬
jetno in dostojno. Kajti sv. pismo pravi:
„Iz pogleda se mož pozna in iz obra-
zove podobe se spozna razumni človek.
Oblačilo na životu in smeh na zobeh in
hoja človeka kažejo, kaj daje  “ K veli¬
kemu milanskemu škofu sv. Ambrožu se
prideta ponujat dva mladeniča, da bi ju
sprejel v duhovski stan. Sv. Ambrož od¬
kloni oba, in sicer enega zato, ker se je

127

nespodobno z životom obnašal, drugega
Pa, ker ni imel prijetnega pogleda. In
ni se motil, oba sta nesrečno končala
svoje življenje.

Med strastmi pa je še posebej ome¬
niti jezo in pijančevanje kot vzroka ne-
yljudnosti. Sveto pismo samo popisuje
jezi udanega človeka kot sila nevljud¬
nega. Poslušajmo, kaj pravi! Navedena
naj bodo tale mesta: „Jezav človek pre¬
pire napravlja . 44  „Jeza nima usmiljenja,
tudi ne kipeča togota; in kdo je v stanu
sila razdraženega prenesti ? 44  „Boljše je
v puščavi prebivati kakor s prepirljivo
in togotno ženo . 44  Zato pa svari druge
pred takim človekom, ko pravi: „Ne
delaj prijaznosti z jezovim človekom in
ne pečaj se s togotnim možem, da se
kje ne navadiš njegovih potov, in svoje
duše ne pohujšaš . 44  A ne samo drugih
svari pred takim človekom, temuč tudi
njega samega opominja ter pravi: „Nik¬
dar ne bodi kakor lev v svoji hiši, da
hi svojo družino premetaval in svoje
podložne zatiral . 44

128

Druga strast, ki stori ljudi skrajno
nevljudne, to je pijančevanje. Tako
spričuje vsakdanja skušnja, tako govori
sveto pismo. To pravi: „Pijanost dela
hrup.“ „Vino, če se neizmerno pije, na¬
pravi zdražbe in jezo in veliko razdrtij.“
„Predrznost iz pijanosti je nespametnemu
v spotikljej. njegovo moč zmanjšuje in
rane dela.“ Tem besedam bo pač vsakdo
pritrdil, ki je že imel priliko opazovati
obnašanje pijancev, če tudi drugače bi
bil človek vljuden, v pijanosti izgine
vsa vljudnost. Ljudska prislovnica pravi,
da je pijanec tako neroden, daje boljše
se mu izogniti s senenim vozom.

Nevljudni ljudje — to vidimo zlasti
na pijancih in na jezi udanih — kako
neprijetni ljudje! Za vzgled bodi na¬
veden sveti Vincenc Pavlanski. Ta svet¬
nik je imel sila vplivno besedo na fran¬
coskem dvoru, ko je prevzela po smrti
kralja Ludvika XIII. njegova soproga
Ana, vladanje. Da bi namreč v cerkve¬
nih zadevah tem boljše odločevala, iz-
olila si je duhovne svetovalce, da ji

LŽS

pomagajo s svojim svetom. Eden teh je
'Pl tudi sv. Vincenc Pavianski. Kot ta¬
kemu priporoči neka imenitna gospa
svojega sina, da bi ga predlagal za nek
spraznjen škofovski sedež. Sv. Vincenc
J« sina premalo poznal, zato ji nič dru¬
gega ne obljubi, kakor, da bo njeno
željo ovaževal. Pa prišlo je drugače.
Svetnik se prepriča, da je sin nevreden
visoke škofovske časti, zato priporoči
drugega za izpraznjeno mesto. To sila
gospo raztogoti. Hitro pošlje po sv. Vin¬
cenca. Svetnik se ludi odzove njenemu
vabilu ter pride spremljan od samostan¬
skega brata. Sv. Vincenc stopi v stano
vanje gospe, brat pa zunaj ostane, toda
komaj stopi v sobo, že začne gospa
kričati ter na ostuden način svetnika
psovati. Brat se boji za Sv. Vincenca,
stopi k vratom, in ko ne poneha krik,
odpre vrata, pa ravno v trenutku, ko
pade na tla srebern svečnik, katerega
Jo gospa svetniku v obraz pognala.
E>rat se sila prestraši, ko zagleda krva¬
večo rano na čelu svetnika, ta pa se

9

130

smehlja ter reče bratu: „Nič ni, moj
brat, nič ni drugega kakor prevelik iz¬
bruh materne ljubezni.“ Kako prijeten
je svetnik v svoji uljudnosti, kako ne¬
prijetna, da, ostudna pa je gospa!

*

* *

Krščansko uljudni naj bi bili, ne
pa surovi. Vendar surovost ni edina
napaka, ki je nasprotna krščanski uljud¬
nosti, treba je omeniti še druge, in ta
je: lizunstvo. Tudi to ne smemo biti,
namreč: lizuni, da bi se bližali ljudem
samo v ovčjih oblačilih krščanske uljud¬
nosti, znotraj pa bili volkovi. Naša zu¬
nanjost bodi v soglasju z našo znotra-
njostjo, bodimo v srcu plemenitega miš¬
ljenja, na zunaj so uljudnega vedenja,
sicer drugače nas zadene obsodba, ki
jo je Gospod izgovoril, ko je svaril
pred lažnjivimi preroki. Gospod je za¬
klical: „ Varujte se lažnjivih prerokov,
kateri pridejo k vam v ovčjih oblačilih,
znotraj pa so zgrabljivi volkovi . 11

^ 533 »

XVII. dan.

Krščanska darežljivosf.

Kako srečna je bila prva krščanska
občina v Jeruzalema tudi v častnem
oziru! Ni bilo nobenega reveža, pa tudi
nobenega bogatina prav za prav v njej,
premoženje, denar se je rabil tako, da
s o bili vsi preskrbljeni. Tako nam po¬
roča samo sv. pismo, ko pravi: „Ni ga
bilo ubogega med njimi. Ker kolikor
Jih je bilo, kateri so imeli njive ali
hiše, so prodali ter prinesli ceno tega,
kar so prodali, in položili k nogam
apostolov. Delilo se je pa vsakemu, ka¬
kor je bilo komu potreba -“  O kako
lepo je bilo to! Dandanes se kaj takega
le še po samostanih najde, vendar pa
tudi izven samostanov bo še vedno lepo
razmerje med kristjani v porabi časnega
premoženja vladala, ako bo med njimi
cvetela čednost, katera bodi predmet
našega današnjega premišljevanja, ta
čednost, ta je krščanska darežljivost.

9 *

132

Ta čednost nagiblje človeka, da brada
neredno poželenje po denarja in da se
ne brani ga izdajati za svojo in bližnjega
korist ter za čast božjo, /j e iz tega je
razvidno, kako važna čednost je to in
pač vredna, da jo goji kristjan, in če
jo bo res gojil, kako vesela bo pač
lega preblažena Devica Marija, ki je
bila sama tako radodarna! Lep dokaz
njene radodarnosti je skrivnost njenega
očiščevanja v tempeijnu. Mojzesova po¬
stava je terjala od izraelskih mater, da
so po porodu ob določenem času v tem¬
pelj prišle ter darovale dar očiščevanja.
Ta postava, sicer ni vezala preblažene
Device Marije, kajti sv. Bernard pravi:
„Nič nečistega ni bilo ne v njenem
porodu; tukaj ni bilo nič očiščevati,
kjer je bil otrok sam vir vse čistosti/
vendar božja Mati se je postavi pod¬
vrgla ter prinesla dar, kakor so ga pri¬
nesle uboge matere, ki so darovale dve
grlici ali dva mlada goloba. Več se je
zahtevalo od bogatih mater, te so mo¬
rale darovati jagnje, a toiiko ni pre-

183

®ogla preblažena Deviea, da bi bila
jagnje darovala, če tudi so ji bili izro¬
di trije modri bogate darove, te nam¬
reč je že bila razdelila med uboge ter
Porabila v čast božjo. Marija je postala
s teni prelep vzgled da režij iv osti, ako
Jo pa hočemo mi tudi res posnemati,
potem se moramo varovati vsega, kar
oloveka preslepi, da neredno ljubi denar
bi druge časne reči.

Marsikaj bo pač vstanu človeka
preslepiti, da neredno ljubi denar in
časne reči, tako misel da še bo dolgo
živel. Človek misli, da mu prej ne bo
treba umreti, dokler ne porabi, kar si
le skupaj spravil, sklepa toraj, čim več
bo imel, tem dalje bo živel. Kako go¬
ljufiv sklep vendar to! Pa ne samo go¬
ljufiv je ta sklep, temuč tudi nespameten.
To nam kaže Gospod sam v svoji pri¬
liki o nespametnem bogatinu. Gospod
pravi: „Nekega bogatega človeka polje
je obilno sadu rodilo. In je mislil sam
Pri sebi rekoč: „Kaj bom storil, ker
nimam, kamor bi svoje pridelke spravil?“

134

In je rekel: „To bom storil: podrl bom
svoje žitnice, in večje naredil, in vanje
bom spravil vse, kar mi je zrastlo, in
svoje blago. In porečem svojo duši:
Duša! Veliko blaga imaš spravljenega
za prav veliko let; počivaj, jej, pij in
bodi dobre volje.“ Bog mu je pa rekel:
»Neumnež, to noč bodo tvojo dušo tirjali
od tebe; kar si pa spravil, čigavo bo?“
Kako nespametno je zares mislil bo¬
gatin, da bo dolga leta še živel, ker si
je toliko bogastva nakopičil! Ali mu je
dalo to zagotovilo bogastvo ? Kako neki!
Ali se je mogel zanašati na besede
ljudij? Kolika nespamet, verjeti onim,
ki se bogatinu dobrikajo v obraz in mu
želijo dolgo življenje. Treba je le slišati
take, kako govorijo med seboj o boga¬
tinih, da se ti nikdar dovolj prehitro s
sveta ne umaknejo in človek mora le
kar najbolj omilovati tistega, ki še
sploh kaj da na lepo doneče želje ljudij,
kadar se mu s tem hočejo prikupiti.
Ali je imel slednjič bogatin tako po¬
roštvo v sebi, v svojem krepkem zdravju?

135

O, zdravje človeško je kakor rožni cvet.
Danes ti kaže roža krasen cvet, pa črez
noč pade slana, vihar potegne, in zgi¬
nilo je cvetje. Kakor lahko in hitro
zgubi roža svoje cvetje, tako tudi človek
svoje zdravje. Zato kako bi si mogel
kdo še posled svojega sedanjega zdravja
obetati visoko starost! Čimbolj pa si
človek k srcu jemlje, da stoji v svojem
zemeljskem življenju prav za prav ob
robu večnosti, tem rajši bo poslušal
Gospoda, ko nas opominja: „Delajte si
prijatelje s krivičnim mamonom. da vas,
kadar obnemagat-e, vzamejo v večna
prebivališča. “

Še ena misel je vstanu v človeškem
srcu izbuditi želje po bogastvu in srce
vanj vkovati. Ta misel, to je misel na
ugled. Misli se in kolikokrat še, da je
odvisen od bogastva ugled človekov,
toraj da ima človek tem večji ugled,
čirnveč je skupaj spravil denarja in
drugega premoženja. Kdor se je udal
tej misli, kaj čuda, ako ne miruje več,
da bi pomnožil svoje premoženje. Kmalu

136

le prekmalu se bo zgodilo, da več ne
bo izbirljiv in tesnosrčen v sredstvih,
s katerim bi rad povečal svoje premo¬
ženje. Le preveč potrjuje vsakdanja
skušnja, kako resnična je beseda sv.
pisma, ki pravi: „Nič ni krivičnejšega,
kakor denar ljubiti; zakaj tak ima tudi
svojo dušo na prodaj .“  Vendar pa ali
res daje človeku ugled pridobljeno bo¬
gastvo? Ako ga človek ne rabi v svoj
in svojega bližnjega telesni in dušni
blagor, nikakor ne. Tako nas uči Gospod
sam, ko pripoveduje to le priliko: Ril
je neki bogat mož, kateri sc je oblačil
v škrlat in v tančico in se je vsak dan
imenitno gostil. In je bil neki ubožec
po imenu Lazar, kateri je ležal pred
njegovimi vrati poln ran, in se je želel
nasititi z drobtinami, katere so padale
od mize bogatega, in mu jih nihče ni
dal, ampak tudi psi so hodili, in so
lizali njegove rane. Pogodilo se je pa,
da je umrl ubogi, in je bil nesen od
angeljev v naročje Abrahamovo. Umrl je
pa tudi bogati in je bil pokopan v pe

137

kel.“ Bogatin te prilike ni imel pri
vsem svojem bogastvo ugleda ne pred
Bogom, pa tudi ne pred svetom. Da ni
imel pred Bogom veljave, kaže njegova
obsodba v pekel. Pa tudi ljudje ga niso
cenili, saj kako bi ga vendar mogli
eeniti, ko je bil tako neusmiljen do
ubogega Lazarja, če tudi je imel toliko
bogastvo. Da, bogastvo samo na sebi še
ne daje ugleda človeku tudi pred ljudmi
ne. To se je pokazalo tudi pri sv. Ja¬
nezu Kolumbirm. Kolumbi n je bil sicer
potomec ene najstarejših in uglednih
družin sijcnskih, pa kljub temu se je
posvetil trgovskemu stanu, kajti takrat
se je tako sovražila lenoba, in nemar¬
nost, da so silile tudi irnovite in pleme¬
nite rodbine svoje ude, se pečati s ka¬
kim poštenim delom. Toda pri svojem
poslu se je Janez Kolumbin le prekmalu
udal lakomnosti in skoposti. Duh la¬
komnosti in skoposti pa, kako zna ven¬
dar človeka preslepiti! Sv. Apostol ne
pravi zastonj o lakomnosti, da je zadrga
hudičeva in da vzbudi v srcu veliko

138

nepridnih in škodljivih želj, ki so tem¬
bolj nevarne, čimbolj se človeku ne¬
dolžne in morebiti celo pravične zdijo.
Tako se je zgodilo tudi Janezu Kolum-
binu. Lakomnost ga je tako daleč pri¬
vedla, da se nič več ni pomišljal, ubo¬
gim ljudem dajati pokvarjeno žito pod
pogojem, da mu ob času žetve isto
mero zdravega vrnejo. Tudi je zmatral
za pravo modrost, čim višjo ceno blagu
nastaviti nasproti pa, kar najbolj po
ceni pridelke kupovati ter računati edino
le s tem, kako se bi dala kolikor mogoče
obilna korist pri kupčijah doseči. Da,
naposled je postala vest že tako kosmata,
da se tudi ni več bal ljudem pod raz¬
nimi pretvezami vtrgati od tega, kar
jiin je bil po pravici dolžen izplačati.
Davno so že bili zapazili oni, ki so ga
natančneje poznali, da ga obvladuje
lakomnost in skopost, četuti velja v
javnosti za poštenjaka in pravičneža.
S strašno brzino je drvel v svojo po¬
gubo, a in zgubljen bi bil, če se ga
Bog ne bi bil usmilil. V roke je dobil

139

dobro berilo, in to je Bog blagoslovil,
da ga je pretreslo in prevzelo ter mn
oči odprlo. Odslej je začel pravično
ravnati; ne samo to, skušal je s svojim
premoženjem vse popraviti, kar je prej
storil krivic ljudem, nastopil je resno
pot pokore, na kateri se je pospel do
velike popolnosti, postal je svetnik in
ustanovitelj novega reda v sveti cerkvi.
Pravičnost in pokora sta mu dala čisto
drugačen ugled kakor pa bogastvo, ta
sta ga naredile radodarnega, bogastvo
l>a skopega in trdo srčnega.

* *

*

Darežljivi naj bi bili, če smo ob¬
darovani s časnim premoženjem. Stvari
naj bi bile sredstvo, da ž njimi pospe¬
šujemo čast božjo in si nabiramo zaslu-
ženje za nebesa. To se bo zgodilo, ako
jih bomo rabili za dobra dela. To so
morali dobro razumeti naši predniki, ki
so postavili toliko cerkvic po hribih in
dolinah, da bo težko najti še dežele, ki
se bi mogla v tein oziru kosati s slo-

140

vensko zemljo. Daj Bog, da ne bi rrn
za njimi zaostajali, pa bili vsaj toliko
darežljivi, da to ohranimo, kar so nam
zapustili. Darežljivost ni nobena zaprav¬
ljivost, pač pa bogat vir blagoslova
božjega in dobro priporočilo za večnost.
Tomaž Kempčan nam kliče: „ Bolje jo
zdaj še o pravem času poskrbeti in
pred seboj kaj poslati, kakor pa zau¬
pati na pomoč drugih. “ (Knjiga 1..
23. pogl.)

XVIII. dan.

Krščanska pravičnost.

Zidarji so dogradili na oko lepo,
veličastno stavbo, pa komaj so jo do¬
gradili, začne se že podirati. Zidovje
leze narazen, stropi se udirajo, ljudje
bežijo iz nje, stavba bo postala kmalu
velika razvalina. Kaj je bilo krivo
takšne nesreče? Tla, na katera so sta¬
vili poslopje, niso bila trdna, temue
močvirnata. Temelj, ki so ga vložili v
taka tla, ni bil dober, bil je iz tvarine,
ki se je razpustila v močvirnati zemlji.
Stavba se je morala podreti, in sedaj
se je še tako dobro zidala. Ta stavba,
pozidana na taka tla, na tak temelj, ta
je podoba človeškega življenja, človeške
dražbe, ako nima za temelj krščanske
pravičnosti. Vsa prosvetna olika in omika,
iti naj je še tako blesteča, tako sijajna,
ne reši ne življenja, ne človeške družbe,
ki se ne gradi na krščanski pravičnosti,
mora se prej ali slej spremeniti v ža-

142

lostno razvalino. Kaj pa je prav za prav
krščanska pravičnost, ki je tako po¬
trebna za življenje in za človeško družbo?
Poslušajmo sv. Avguština, on pravi:
„ Pravičnost je čednost, ki vsakemu deli
svoje.“ Ta čednost toraj nagiblje človeka,
človeško družbo, da nikomur ne krati
pravic, na same to, da vsakemu pomaga
do pravice in vsakega ščiti v porabi
njegovih pravic. S tem se vsakemu de¬
lijo pravice, in pravice so ona duhovna
notranja vez, po kateri se loči človeško
življenje od živinskega, človeška družba
od živinske, zverinske. Ako se raztrga
ta notranja vez, morajo odpovedati prej
ali slej tudi vse zunanje vezi. Kakšna
slepota bi bila pač to, notranjo, duhovno
vez zanemarjati, pa se zgolj zanašati na
zunanje vezi ali pa na zunanjo silo!
Krščanska pravičnost prešini srca, pre¬
šini človeško družbo, in ljudje bodo
značajni eden proti drugemu, in člo¬
veška družba bo zadovoljna in mirna,
bo stala trdno in kljubuvala vsem vi¬
harjem

143

Prevzvišeni vzor krščanske pravič¬
nosti imamo nad preblaženo Devico Ma¬
rijo, vredno, da jo slavi sveta Cerkev
v lavretunskih litanijah kot podobo pra¬
vice. Ona nikomur ne krati pravic, pač
I>a se popolnoma ukloni pravicam, ki
jo zadevljejo, da pridejo do vse svoje
moči in veljave, popolnoma je ndaua
doma svojim starišem, v tempelju svo¬
jim vzgojiteljem, sveto spoštuje pravice
svojega deviškega ženina sv. Jožefa.
Najbolj občudovanja vredna pa je ob
strašni obsodbi, ki jo je izrekel Poncij
Pilat nad njenim božjim Sinom; če tudi
jo je tako hudo zadela ta obsodba, ven¬
dar ona žrtvuje svojega Sina, ki ga
tako neizrekljivo ljubi, pravici, ki jo
ima Poncij Pilat. O Marija, podoba
pravice, uči nas, pravice visoko ceniti
ter jih vsakemu pustiti in deliti, kakor
jim gredo!

Čisto drugače dostikrat ravnajo tudi
kristjani. Vzrokov pa, da nasprotujejo
vzvišemu vzgledu preblažene Device
Marije, ne bo težko najti.

Prav mnoge k temu zapelje ne¬
srečna žeja po uživanju. Po nekem pa¬
radižu hrepenijo, po paradižu, ki naj
ustreza nizkim, čutnim nagonom, da se
naj človek valja v blatu nečistosti ali
zaliva svoje telo z opojnimi pijačami,
kakor da ne bi imelo nobenega dna,
ali pa, se skoro navadno zgodi, se obo¬
jemu mlaja nezmernosti in nečistosti.
Takega satanskega paradiža pa nikdo
ne more dobiti brez mnogih hudih kri¬
vic. Takšen paradiž je poguba za vsa¬
kega človeka, poguba za vsak sloj, za
vsako družbo, ki ga hoče okušati. Ob¬
dajajo ga cele reke solz, krvi, njegov
odmev je strašno vzdihovanje, brezmejno
gorje.

Drugi vzrok, da se mnogi, mnogi
kristjani, ki drugače ne težijo za ne¬
zmernim užitkom, ne bližajo „Podobi
pravice 8 , pač pa vedno bolj oddaljujejo,
je brez vernost. Brezvernost je strašna
krivica nasproti Bogu, in kdor se drzne
delati to krivico, ta se tudi ne bo po-
pomišljal delati na ta ali oni način kri-

145

vic ljudem. Kakor hitro sta Adam m
Eva sprejela laž. ki jima jo je 'oznanjeval
satan proti besedi božji, sta že tudi
krivična eden proti drugemu, drug na
drugega valita krivdo. Vse pravice imajo
svoj izvor v Bogu, kdor pa v Boga
noče verovati, temu morajo besede o
pravici postati prazne. Brezvernost je
bila še vsaki čas rodovitna mati vsako¬
vrstnih krivic.

Teh dveh vzrokov so se znali skrbno
varovati svetniki božji, zato pa tudi kaj
čuda, da so se tako odlikovali po pra¬
vičnosti. Za vzgled nam more biti sveti
Ludvik, francoski kralj. Njegovo živ¬
ljenje je bilo strogo spokorno življenje,
uravnano po pravilu tretjega reda Nje¬
govo srce je bilo prešinjeno od žive
katoliške vere, v njegovem vladanju pa
je čudovito zablestela krščanska pra¬
vičnost. Sveti Ludvik je ščitit in branil
pravice svojih podložnih, in znal strogo
kaznovati tudi mogočneže, če so se
drznili pravice zatirati. Tako je nastopil
proti plemenitašu, ki je dal obesiti tri

10

146

mladeniče, ki jih je zalotil v svojem
lovu. Plemenitaša so tožili kralju zavoljo
te grozovitosti. Kralj ga pokliče na od¬
govor. Plemenitaš pride obdan od šte¬
vilnih mogočnih prijateljev. Med temi
sta bila celo kralj Nevarski in vojvoda
Burgundski. Sveti Ludvik se nikakor
ne da premotiti, strogo obsodi plemeni¬
taša, zaukaže ga vreči v ječo, naloži
mu izredno visoko denarno globo, za¬
pove mu, da mora ustanoviti velike usta¬
nove za dušni mir umorjenih mladeničev,
gozd pa, v katerem so bili umorjeni
mladeniči, podari samostanu. Tudi mu
odvzame vso sodno oblast, da ne more
nikogar več zapreti, še manj pa kazno¬
vati. Nad to ostro kaznijo so se veli-
kaši spodtikali, eden je užaljen zaklical:
„Naj pa kralj kratkomalo vse plemeni¬
taše pobesi.“ To besedo so sporočili
tudi svetemu Ludviku, svetnik pa je
odvrnil: „To ne, plemenitašev ne bom
dal pobesiti, pač pa jih bom kaznoval,
kakor bodo zaslužili zavoljo storjenih
krivic . 11  Takšnih vzgledov je bilo polno

147

vladanj« svetega Ludvika. Zatirani so
prišli do svojih pravic, velikaši so se
prisilili, da so morali pravice spoštevati,
sveti Ludvik pri svojem vladanju ni
gledal na osebo, pač pa vsikdar in
povsod na pravice, te so mn bile svete,
na te je uprl svoj prestol, svojo kraljevo
krono je čudovito okinčal s krščansko
.pravičnostjo. Zares njegovo srce je bilo
lačno in žejno pravice, zato pa ga je
Gospod Jezus nasitil z večnim nepopis¬
nim blagorom.

*

* *

Ta žeja, ta lakota se naj tudi v
naših srcih kar najbolj vzbudi. To je že
celo današnje dni potrebno. Današnje
dni nosi svet nepopisno žalostno podobo.
Barve te podobe so brezštevilne krivice,
ki jih morajo trpeti ubogi, revni, zlasti
na te se je hudobija navalila. Poteze te
podobe so raznovrstna farizejska zakri¬
vanja in prikrivanja zatiranja ubogih in
revnih- O farizejih nam da sveti evan¬
gelij spoznati, da so vdove in sirote za¬
lo*

148

tirali, to zatiranje pa pogrinjali z razno,'
vrstno zgolj zunanjo pobožnostjo in go'
ročnostjo za reči, ki jih ni Bog zauka¬
zal, temuč samo ljudje vpeljali. Pa Go¬
spod jih je razkrinkal, razgalil njihovo
hudobijo, zagrmel nad njimi, da so po¬
beljeni grobovi, ki so znotraj polni gnu¬
sobe. Farizejsko pravičnost je zavrgel-
od nas zahteva obilnejšo, kliče namreč:,
»Ako ne bo vaša pravičnost obilnejša
kakor pismarjev in farizejev, ne pojdetc
v nebeško kraljestvo." Trudimo se toraj
z vso resnobo za krščansko pravičnost,
pa držimo se zvesto, neomahljivo svete
katoliške vere, zakaj »pravični živi f/.
vere“. (Rim 1, 17.)

XIX. dan.

Krščanska srčnost.

Čednost, ki je prav potrebna vojaku,
to  je srčnost. Brez srčnosti si ne mo-
r emo misliti vojaka, ki naj bo v čast
vojaškemu poklicu. Ako se naj v vojski
krogle ulijejo tudi kakor ploha, dober
rojak bo vzdržal na svoji postojanki,
njegova srčnost kar raste, nevarnosti so
kakor dobra zemlja za njegovo srčnost.

Tudi Kristus ima svoje armade na
Metulji. K tem armadam se kristjani od¬
erejo posebno slovesno z zakramentom
svete birme. Ta zakrament jim vtisne
neizbrisno znamenje vojščakov Kristuso¬
vih. Ako pa hočejo delati temu zna¬
menju čast, morajo se odlikovati po
krščanski srčnosti. Ta stori, da izpol¬
ni:! j e kristjan voljo božjo, če tudi je to
težko, če tudi ga prezirajo ali celo zani¬
čujejo zavoljo tega, če tudi mora trpeti
časne škode. Ta stori, da ne beži pred
nevarnostmi, pa tudi, da jih ne išče, pač

150

pa, če je v skladu z vestjo, z voljo
božjo, da se jim izogne. Kjer pa to več
ne gre, takrat pa nastopi nevstrašeno za
stvar božjo, pa jo zagovarja in brani na
pošten način s postavnimi dopustnimi
sredstvi.

Prekrasen vzor krščanske srčnosti
je kristjanu preblažena Devica Marija.
Po vsej pravici zasluži, da jo slavi sveta
Cerkev kot kraljico neustrašenih mučen¬
cev. Njo nič ne straši kruti Herod, pred
katerim se ves Jeruzalem trese. Spoznala
je, da je Bogu dopadljivo, ee izpolni
Mojzesovo postavo, in daruje božje Dete
v tempelju, če tudi Nje ne more po¬
stava vezati, ker je Božja Mati; ona
nese polna svete srčnosti, Božje Dete v
Jeruzalem, pa se prav nič ne boji tri¬
noga Heroda. Jezus nese težki križ na
goro Kalvarijo. Sovražna druhal ga ob¬
daja, pa Marija se je prav nič ne boji,
ona hiti in se rine skozi množico, da
sreča svojega božjega Sina, in deli ž
Njim kot njegova Mati zaničevanje in
zasramovanje. Jezus na križu visi, a

151

Pod križem Marija stoji, pa junaško
prenaša morje bolečin. Pred tem ju¬
naštvom, pred to srčnostjo mora umolk¬
niti človeški jezik, ne najde pravih
besed, da bi počastil junaško Devico,
vse, kar bi mogli ljudje povedati, še
jecljanje ni proti veličini, ki daje Devici
Mariji njena srčnost na gori Kalvariji.

Devica Marija je tako srčna, tako
junaška, katoliški kristjani pa, kaj se
naj o njih reče današnje dni? Po sveti
veri se udriha, in katoliških kristjanov
je strah, v njeno obrambo odločno be¬
sedo izpregovoriti. Duhovniki se prega¬
njajo, in katoliških kristjanov je strah,
se za nje potegniti Vendar od kod pride
takšna obžalovanja vredna boječnost?

Tega je krivo enkrat zanemarjanje
pobožnosti do Svetega Duha. To je go¬
tovo, današnje dni se premalo časti Bog
Sveti Duli. On daje človeškemu srcu
tisto nadnaravno moč, ob kateri se ka¬
kor ob skali valovi, razbije vsa človeška
zloba. Na vsak način je želeti, da se
povzdigne češčenje Boga Svetega Duha.

152

S tein eeščenjem se bo ustavila boj ee-
nost. ki je kriva, da ima vera in cer¬
kev v paganskih deželah skoro več
priznanja in častnejšo mesto kakor pa
v katoliških.

Drugi vzrok, ki dela katoliške
kristjane tako plašljive, je strah pred
ljudmi, da bi v tej ali oni zadevi znali
škodovati tistemu, ki ne le z besedo,
temveč s pravičnim dejanjem spričuje
svoje katoliško prepričanje. Da, to je
res, posameznemu že znajo škodovati,
pa ta škoda je le časna, a prinaša
vsikdar bogato odškodnino na tem in
onem svetu. Mučeniki so bili vsikdar
zmagovalci. Drugače pa stvar stoji s ce¬
lim ljudstvom, ki je odločno katol ško.
Nič ni drugega treba, kakor vsikdar in
povsod se katoliško držati, in sovražniki
se niti blizu ne bodo upali. Res, kato¬
liško ljudstvo je nepremagljivo, ne ve
vselej takoj, pa ob .svojem času vse
doseže. To tudi dobro vedo sovražniki
vere in cerkve. Zato pa skušajo na vse
mogoče načine najprvo ljudstvo pokva-

. . T £ /

'■iti, v verskem . prepričanja omajati, v
verskih rečeh zlasti po brezbožnem časo¬
pisju zbegati, in potem dosežejo oni
vse, in ljudstvo jim postane čreda, ka¬
tero neusmiljeno odirajo in izžemajo.
Ljudstvo, hočeš ostati in doseči lepo
bodočnost, bodi re$ katoliško po duhu
in dejanjih, doma in v javnosti.

Katoliško stvar so znali zastopati
svetniki božji, Zadobili so s pobožnostjo
moč Svetega Duha, pa so se otresli vse
boječnosti pred ljudmi, in znali so za
sveto stvar nastopiti z junaško srčnostjo
pred komurkoli je bilo treba. Kot vzgled
bodi naveden sveti Stanislav, škof Kra¬
kovski. Takrat je vladal na Poljskem
kralj Boleslav II. Udal se je nečisti
strasti, in ta ga je popolnoma obvladala,
da ga nič več nič ni bilo sram, kar
očitno si iskati svoje žrtve. Kralj ni
sicer prebival v Krakovem, vendar sveti
škof Krakovski so je odločil stopiti pred
kralja in ga posvariti. Da se pri kralju
najaviti, in ko dobi dostop, govori z
vso apostolsko ljubeznivostjo ter ga

154

skuša odvrniti od nečistosti. Kralj se
izgovarja, pa škofa še dostojno odpravi.
Ker se pa ne poboljša, pride sveti škof
zopet in zopet, pa mu očita z vsem
spoštovanjem, pa tudi z vso apostolsko
resnobo pregrešno življenje. Kralj se
več ne premaguje, svetega škofa psuje
in mu žuga, da ga bo umoril. Vse žu-
ganje svetega Stanislava ne preplaši, ker
pa vsi opomini ostanejo brezuspešno,
kralja izobči iz cerkve. Kralj od jeze
kar divja, in ko se sveti škof zunaj
svoje prestolice mudi, pridrvi z vojaštvom
nad svetega škofa, udere v cerkev, in
ker nevidna moč vojakom brani se do¬
takniti svetega škofa, zatopljenega v
molitev, plane kralj sam na svetnika in
mu z mečem razkolje glavo. Tako je
sveti Stanislav res junaško zastopal sveto
stvar nasproti kralju, in dal rajši svoje
življenje, kakor pa odstopil od svoje
svete dolžnosti tudi nasproti grešnemu
kralju.

155

Krščanska srčnost je vsakemu
kristjanu potrebna, brez nje se nikdo
ne more rešiti in zveličati, kajti pred
svetom vero spoznavati, svete verske
dolžnosti resno izpolnovati, to je že dan¬
danes skoro povsod težka stvar postalo,
ko jih je povsod najti, ki se temu upi¬
rajo, to zaničujejo, na razne načine
upijejo, kakor je upilo judovsko ljudstvo
pred Poncijem Pilatom: „Proč ž njim,
križaj ga!“ „Proč z vero in cerkvijo,
na križ s tem!“ Ako nas naj ne potegnejo
ti nesrečni klici za seboj, ne odvrnejo
od zveličavne poti, potem se trudimo
gojiti v sebi krščansko srčnost zlasti s
pobožnostjo do Svetega Duha, prosimo
ga pogosto: „Pridi Sveti Duh, napolni
nas s svojo močjo.“

XX. dan.

Krščanska velikodušnost.

Dečka, ki je bil sirota, je do'etela
nenavadna sreča, kralj sam se ga je
usmilil. A kralja ni bilo dovolj, da ga
je rešil nepopisne revščine, celo za svo¬
jega otroka ga je sprejel, ter mu na¬
menil kraljevo krono, vendar samo pod
pogojem, če je ho vreden. Otroka vzga¬
jajo najboljši vzgojitelji kar najbolje
skrbno. Komaj pa nekoliko odraste,
deček ne- mara več ubogati, ne posluša
več svojih učenikov, knjige trga, zlomi
vse, kar mu pride pod roko, učiti se
noče nič več. Vsi opomini ostanejo brez¬
uspešni. Učeniki ga prosijo, da se po¬
boljša, pa vse besede ga ne ganejo, ka¬
kor le norec, zbeži jim, pa dela iz ilovice
hišice in druge igrače. Leta minejo, iz
dečka je postal mladenič, dosegel starost,
da bi lahko sprejel kraljevo krono, pa
spoznajo ga za nevrednega, slečejo mu

157

kraljeva oblačila in ga poženejo v strašne
rudnike, kjer je zopet velika sirota. Ta
deček pač ne bo nikomur ugajal, vsak
ga bo obsojal, in vendar brez števila
jih ga posnema. To so vsi oni, ki za¬
igrajo večno neminljivo krono v nebesih
s tem, da so popolnoma zakopajo v
posvetne minljive reči. Ako nočemo, da
se tudi nam kaj takega ne primeri, potem
pa nam je potrebna čednost, ki se ime¬
nuje velikodušnost.

Glejmo, k čemu nas prav za prav
nagiblje velikodušnost? Nagiblje nas,
svoje moči uporabljati, žrtvovati za ve¬
lika dela, ki so Bogu dopadljiva in v
njegovo čast, pa nam brani, jih tratiti
za minljive, posvetne reči, kakor sta
jih tratila ona evangeljska bogatina
eden, da se je oblačil v škrlat in žamet,
in gostil dan za dnevom, drugi pa, da
je hotel čim več premoženja skupaj
zgrniti na škodo svoje neumrjoče duše.
Oba je Gospod obsodil. — Velikodušna
srca Bogu dopadejo, zato želi sveto pismo:

Daj vam vsem srce. Boga častiti in

158

storiti njegovo voljo z velikim srcem in
voljno dušo. 1 '

Veličasten vzor velikodušnosti imamo
v preblaženi Devici Mariji. Na to nas
tudi opozarja sveta Cerkev s svetim
evangelijem, ki ga da brati na praznik
vnebovzetja Marijinega. Ta sveti evan-
gelj predstavlja sestri Marto in Marijo,
Marijo vso zatopljeno v besede Gospo¬
dove. Marija ima veliko srce za besede
Gospodove, Marta pa je malenkostna,
vsa raztresena, a za besede Gospodove
ni dovzetna. Daleč, daleč prekaša pre-
blažena Devica Marija to evangelsko
Marijo, preblažena Devica Marija je
imela celo življenje od prvega trenutka
do zadnjega veliko srce, kakor nikdo
drugi ne, za Boga, ona ni bila nikdar
malenkostna, raztresena z majhnimi
opravki, ona je znala spremeniti s svo¬
jim velikim srcem tudi pred svetom
neznatna dela v velika pred Bogom, ona
si je vsikdar izvolila najboljši del.

Drugače je z nami. Mi le preveč¬
krat posnemamo Marto, smo tako rnalen-

159

kostni tudi pri delih, ki bi bila lahko
v čast božjo in naše zveličanje. Pa od¬
kod pride to? Kaj je krivo, da smo
tako malenkostni?

Enkrat pomanjkanje ciljev. Veliki
cilji širijo dušno obsorje, vzbujajo veli¬
kodušnost. Teh ne znamo poiskati in si
jih postaviti, ali če jih že imamo., pa
jih tako hitro zopet zanemarimo in iz¬
gubimo, ter pademo nazaj v svojo omi-
lovanja vredno malenkostnost. Velikih
ciljev potrebujemo v svojem duševnem,
nadnaravnem življenju še bolj kakor v
svojem naravnem. In že v naravnem
življenju ne pridemo nikamor brez večjih
ciljev. Kdor nima pri gospodarstvu ka¬
kega večjega pametnega cilja, ne bo
nikdar gospodarstva povzdignil, niti ga
obvladal, bo se k večjemu dan za dne¬
vom izgubljal v vsakdanjih opravilih, a
teh ne bo znal združiti v enoto in ce¬
loto, ki bi mu delala čast in večjo ko¬
rist, podoben bo zidanju, ki znaša ne¬
prestano materija!, ki pa iz njega nikdar
nič ne pozida. Še bolj so važni cilji v

16G

duhovnem oziru, brez njih ni mogoč pravi
napredek. Ako se pobožna duša' ne po¬
stavi pri svojih pobožnostih kakega do¬
brega, zveličavnega cilja, vsa pobožnost
ne bo obrodila posebnih sadov. Cilji dajejo
pobožnosti rodovitnost. Le glej dušo, ki
si je postavila cilj, ukrotiti jezik. Na ta
cilj obrača svoje molitve, da bi dobila
božjo pomoč, radi tega cilja se izogiblje
onih mest, onih družb, v katerih jezik
služi grehu, za ta cilj rajši več dela, pa
manj govori. Cilj jo vedno bolj dviga,
utrjuje, izpopolnuje. Brez takega cilja pa
duša kljub vsem pobožnim vajam kar
nič ne napreduje, pač pa nazaduje.
Kdor si ne bi znal sam takega cilja
poiskati, naj prosi svojega spovednika,
da mu pomaga.

Se en vzrok bodi naveden, da člo¬
vek postane dostikrat tako malenkosten.
To pride tudi odtod, ker mu manjka
globokih načel. Globo a načela so glo¬
boke korenine velikodušnosti. Drevo, ki
ne požene globokih korenin, tudi nebo
moglo visoko zrnati, čim višje naj vzraste

161

navzgor, tem bolj globoko morajo ko
renine navzdol. Ako bo imel kristjan le
eno veliko načelo in v tem dosleden
ostal, bo se čutilo v njem nekaj veli¬
kega. Velika izbira takih načel se nahaja
v zlati knjigi Tomaža Kempčana „Hoja
za Kristusom." Ta naj bi bila zvest
spremljevalec vsakega kristjana, in na¬
redila jih bo velikodušne, ker jim bo
vcepila globoka načela. Seve, da se naj¬
dejo taka načela, brati je knjigo s pre¬
mislekom, sicer pa tudi, kdor ne bo bral
s premislekom, ne bo prijatelj te knjige.
— Žal, prijateljev takih knjig je vedno
manj, pač pa sezajo ljudje vedno bolj
po plitvem brezvernem časopisju, ki pa
skrbno skuša prikriti svojo plitvost z
ostudnim zabavljanjem. S takim berilom
se srca zlasti mladine delajo strašno
površna in plitva, s tem postanejo ma¬
lenkostna in neznačajna. Kjer ni glo¬
bokega, velikega načela, tudi ne more
biti govora o značajnosti. Ta vzraste iz
načela, ako se ga človek dosledno drži,
in čimbolj globoko je načelo, tem, lepša

ll

162

je značaj nost, ki se iz takega načela
razvije.

S tem dvojnim, s cilji in načeli, so
postali svetniki božji tako velikodušni,
izvršili tako plemenita dela v čast božjo
in v zveličanje duš. Za vzgled bodi na¬
vedena sveta Ivana Frančiška Šantalska.
Po smrti svojega mota se je morala
sveta Ivana Franč : ška kot mlada udova
vrniti v hišo očeta svojega rajnega moža.
Ta jo je sprejel sila liladno, pa ji je
dal čutiti, da ji ne pripušča v hiši čast¬
nega mesta, ki bi ga po pravici zaslu¬
žila. H šo vlada prav za prav hišna, ki
je imela pet otrok. S svojim prilizova¬
njem je umela starca popolnoma za se
pridobiti, da ji je vse gospodarstvo pre¬
pustil, ona je delala, kar je hotela, a
delala je tako, da je bila vsem v spod-
tiko v hiši in zunaj hiše, bila je pravi
hišni zmaj. Ta zlobna ženska se je že
pred prihodom svete Ivane Frančiške
ponašala, kako ji bo grenila bivanje v
hiši. To je tudi storila, pa je sveto Ivano
Frančiško sovražila in ji na vso moč

kljubovala, pa očeta podpihovala. A
sveta Ivapa Frančiška je imelo veliko
srce. Z očetom je bila tako potrpežljiva,
da jo je naposled začel spoštovati, pa
pustil ji vedno več veljati. Z hišno se
jii nikdar spuščala v prepire, njeno zlobo
je prinašala, velikodušno, povračevala jo
je s tem, da je otroke hišine negovala,
pestovala z vso ljubeznivostjo še bolj
kakor svoje. Vse se je temu čudilo, pa
dejali so ji, škoda, da se tako trudi
pomiriti in pridobiti zlobno hišino, zakaj
ženska je zakrknjena v svoji zlobi, a
svetnica jim je odgovarjala, da to ni
zgubljeno, saj to je za Boga storjeno,
a za Roga ni nikdar dovolj, saj tudi
Bog nam ne reče: ste že dovolj prejeli,
tako tudi mi za Boga nikdar dovolj ne
storimo. To je bilo njeno veliko načelo:
Za Boga ni nikdar dovolj in preveč. Iz
tega globokega načela je rastlo njeno
veliko srce v vseh težavah in nasproto¬
vanjih.

Sveta Ivana Frančiška pa je pre¬
jela od Boga tudi veliki, nenavadni cilj,

IX*

ona naj postane s svetim Frančiškom
Šaleškim ustanoviteljica novega ženskega
reda, v sveti cerkvi. Ta cilj je zahteval,
da je morala vse zapustiti, kar ji je bilo
drago na tem svetu, morala je zapustiti
tudi svojega sina, ki ga je tako ljubila,
a tudi sin je njo ljubil. Slovo od sina,
kako hudo je bilo tudi, ko jo je sin
tako prosil, naj ga ne zapusti. A prošnje
njegove matere ne odvrnejo. Mati ga
objame, ihti in se joče, pa ga izroča
Bogu, sin pa se vrže ob pragu hišnih
vrat na tla, pa ji kliče: „Mati, drugače
ne morete, kakor da greste črez meue“
Mati obstoji, pogleda v nebo, potem
glasno ihteč gre črez svojega otroka, da
izvrši velik cilj, za katerega jo je Bog
odločil.

j*

'o'

Velikodušni naj bi bili, ne pa malo-
dušni, da bi nas že vsaka malenkost
zbegala ali celo potrla. Velikodušni naj
bi bili, a nikdar ne predrzni. Satan je
zanesel Gospoda na vrh tempelja, pa

165

n ’ u  J e  govoril, naj skoči doli, a Gospod
ga zavrne, zakliče mu: „Pisano je, ne
skušaj Boga u . Gospod gre po stopnjicah
dol. Ne, tega ne smemo, skušati Boga,
pač pa naj bi mu darovali svoje srce
velikodušno in izpolnjevali njegovo pre¬
sveto voljo v veselju in v žalosti, v
življenju in smrti.

XXI. dan.

Krščanska potrpežljivost.

Kako resnične so pač besede sve¬
tega pisma, ki pravi: „Veliko težav je
vsem ljudem prisojenih, in težek jarem
leži nad Adamovimi otroci od njih rojstva
do dne njih pokopa v mater vseh ljudi!“
(Sir. 40, 1). Ni se zato čuditi, ako so
bridkosti in težave skoro vsakdanja
hrana našega srca. A ta hrana sreu ne
bo dobro storila, ako ne bomo imeli
potrpežljivosti. Kako potrebna nam je
že celo ta čednost! Kaj slišimo govoriti
Gospoda? Gospod pravi: „V potrpežlji¬
vosti boste ohranili duše,“ da jim težave
in bridkosti ne bodo škodovale. In sv.
apostol Pavel povdarja: „ Potrpežljivost
vam je potrebna, da božjo voljo storite,
in dosežete obljubo. “

Nedosežen vzgled potrpežljivosti
imamo nad žalostno Materjo božjo, čast
Matere božje jo bila združena z nepo¬
pisno velikimi težavami in bridkostmi-

167

Betlehem, kjer nimajo v sveti noči pro¬
stora za njo, Jeruzalem, kjer starček
Simeon v templju govori o strašnem
meču, ki bo presunil njeno srce, Egipt,
kamor beži pred krutim Herodom, pis-
marji in farizeji, ki v besnem sovraštvu
zelezujejo njenega božjega bina, ko javno
uči in deluje, Kalvarija, kjer pod kri¬
žem stoji, so priče njenih bridkosti, ki
presegajo po globočini vsa morja, so pa
tudi priče njene potrpežljivosti, da str¬
mita nad njo nebo in zemlja. Sveti evan¬
gelist strme poroča, da je Mati božja,
pod križem stala, in to kljub brezmej¬
nemu morju bolečin in bridkosti. Toraj
stoje je vse bridkosti prenašala, ni se
zgrudila pod strašnimi gorami težav, ni
vpila, ni se znašala nad tistimi, ki so
križali njenega božjega Sina in ga na
križu zaničevali, temuč je z največjo
vdanostjo trpela in z njenim božjim
Sinom molila: „Oče, odpusti jim!“

Tako prenaša Mati božja svoje bo¬
lečine, čisto drugače se pa mi obnašamo
v svojih težavah, ki so proti Marijinim

168

bridkostim, kakor kapljica proti morju.
Mi postanemo razburjeni če le eno ne¬
prijetno besedo slišimo, sitni, če se nam
vse po volji ne zgodi, naravnost ne¬
znosni, če težave nekaj časa trajajo. In
kaj je te obžalovanja vredne nepotrpcž-
ljivosti krivo?

Enkrat naše kratkovidnost. Smo
kratkovidni, gledamo samo ua težave,
nič pa ne na večno plačilo, katerega
brez trpljenja ne moremo doseči. Kristus
je šel skozi trpljenje v svojo nebeško
čast, in to je sam Sin božji, mi pa, kako
moremo upati, da pridemo za njim v
nebesa, če na vso moč posnemamo Simona
iz Cirene, katerega morajo prisiliti, da
nekoliko prime za križ Gospodov. In
plačilo, katerega naj zaslužimo s trp¬
ljenjem, kako veliko je vendar! Sv. apo¬
stol Pavel uči, da se težave sedanjega
življenja nič primerjati ne dajo s težavo
večnega plačila za prestano trpljenje, če
se je prenašalo na Bogu dopadljiv način.

Kratkovidnost je kriva naše nepo-
trpežljivosti. Kratkovidni smo, gledamo

169

samo na to, kar je zadelo, ne pa na to,
kako smo kaj že Roga žalili, in si mo¬
rebiti z grehi sami bolečine nakopali.
Ko bi to hoteli upoštevati, bi spoznali
v težavah ono zveličavno pokoro, ki naj
nas spravi z Bogom, ono zveličavno po¬
koro, ki naj nas nagne k resničnemu
poboljšanju.

Kratkovidnost je kriva naše nepo-
trpežljivosti. Kratkovidni smo, gledamo
v težavah samo na sebe, ne pa tudi na
one, ki morajo z nami trpeti, še manj
pa na trpine širom sveta. Ko bi primer¬
jali svoje težave s težavami tako mnogo¬
številnih trpinov širom sveta, ki morajo
ob istem času trpeti, se pač ne bi upali
misliti, da smo največji trpini, še manj
pa kaj takega govoriti. A tega ne sto¬
rimo, v sebi vidimo največjega trpina,
pa kar zahtevamo, vse, kar je okoli nas,
naj lajša naše bolečine. In če se ne
zgodi, imamo za ves trud, ki ga drugi
z nami imajo, zlasti v bolezni, le stru¬
peno zbadanje in krivično očitanje, s
čirnur le sebi in drugim večamo breme

170

Nepotrpežljivi pa smo v težavah
tudi zavoljo svoje mlačnosti do onih
pobožnosti, ki delajo močno človeško
srce v bridkih urah. Mlačni smo v pre
jemanju svetega obhajila, a brez svetega
obhajila ne more iti voljno in mirno v
hudih dnevih, zakaj presveto Rešnje Telo.
to jo kruh, ki daje človeškemu srcu moč,
da ga težave ne potarejo.

Mlačni smo v premišljevanju brid¬
kega trpljenja Kristusovega, a bridko
trpljenje Gospodovo, to je bila šola, v
kateri so se izšolali sveti mučeniki. Hi
tirno tudi mi pogosto v to šolo, in ob
našali se bomo v težavah čisto drugače,
bomo se trudili res z Gospodom svoj
križ nositi, bomo postali učenci križa¬
nega Gospoda.

Mlačni smo tudi do duš v vicah.
Le prepogosto mora tudi o nas veljati,
da so nam rajni izginili iz spomina, brž
kakor so izginili izpred oči. Pobožnost
do duš v vicah ima nekaj posebnega na
sebi. Ko hitimo dušam na pomoč, pri
tem tudi sebe blažimo, in trpljenje duš

171

v vicah vzame našim težaram bodeče
trnje. Čim bolj bomo gojili pobožnost do
duš v vicah, tembolj bomo tudi potr¬
pežljivi postali.

Vzgled, ki nam priča, kako visoka
popolnost se more doseči po teh pobož¬
nostih v potrpežljivosti, nam je lahko
sveta Lidvina. Nad tri in trideset let je
bila priklenjena na bolniško postelj. »Svoje
trpljenje je morala začeti kot cvetoča
petnajstletna deklica. Prej je prosila
vsaki dan ljubega Boga, naj jo obva¬
ruje, da ji ne bo njena telesna lepota
v pogubo. Bog jo je uslišal. Na ledu jo
je podrla tovarišica in pri padcu si je
zlomila rebro. Tej nesreči je sledila cela
vrsta bolečin. Naredila se ji je v trebuhu
oteklina, ki se je začela gnojiti. Na
strani, kjer se ie odprla oteklina, na¬
stala je velika, gnojeea rana. V tej rani
so se zaredili črvi. Desna roka ji je
odrevenela in zamrla, meso pa je od¬
padlo. Ležati je mogla samo na hrbtu.
Lotila se je je Vodenika, pa jo je de¬
vetnajst let mučila. Cel spodnji život je

172

postal velika strašna rana. Sedem let
ni imela skoro nobenega spanja več. Oči
niso več prenašale svetlobe. Zadnja leta
je morala ležati na golih deskah, ker
se je postelnina sprejela z ranami, da
ji je delala še hujše bolečine, zlasti če
so jo hoteli odluščiti. Vsaka jed ji je
zasmrdela. Da bi bila mera polna, so
vdrli surovi, podivjani vojaki, pa so se
drznili jo na razne načine trpinčiti tako,
da ji je koža počila in kri razlila, ki se
je morala prestreči s posodo. Suroveži
so šli oprat roke, potem pa so se vrnili
in nadaljevali svoje bogokletno delo, so
io zaničevali n psovali, pa preklinjali,
da je bila groza.

Zdaj pa vzainimo vse to skupaj,
pa se vprašajmo, kako je vse to pre¬
našala. Prva tri leta je želela še, da bi
ozdravila, hudo ji je bilo v teh letih,
zlasti kadar je videla svoje zdrave ve¬
sele tovarišice. Pa začela je premišljevati
trpljenje Gospodovo, prejemati večkrat
sveto obhajilo, mislila je na duše v vicah
s srčnim sočutjem, in vdala se je v svojo

usodo, ne samo to, vzljubila je celo svoje
bolečine, rekla je. če bi si izprosila reši¬
tev in zdravje s samo eno češčeno Ma¬
njo, bi tega ne storila. V potrpežljivosti
je dosegla nenavadno popolnost, postala
je svetnica, da jo je Bog poveličal pred
smrtjo in po smrti, a hranila je z vso
gorečnostjo 'vojo potrpežljivost s pre¬
mišljevanjem trpljenja Gospodovega, s
pogostim prejemanjem svetega obhajila
in z veliko ljubeznijo do duš v vicah,
katere je reševala s svojimi bolečinami.

O'-

# ” *

Potrpežljivost nam je potrebna vsaki
čas, najbolj v bolezni. Ta je ono drago¬
ceno zelišče, ki dela okusno naše živ¬
ljenje posebno v težkih hudih dnevih.
Potrudimo se za njo, in izpolnila se bo
tudi nad nami beseda svetega Pavla:
„ Kakor je trpljenje Kristusovo v nas
obilno, tako je tudi po Kristusu obilna
naša tolažba. “

XXII. dan,

Krščanska stanovitnost.

Kako lepo je začel Judež Iškarjot,
a kako žalostno je končal! Pa on ni bil
edini, ki je lepo začel in žalostno kon¬
čal, koliko drugih je še bilo! O da ne
bi bilo tudi z nami tako! Kdo si pač
ne bi fega želel! In ta želja se bo tudi
izpolnila, pa če bomo imeli krščansko
vztrajnost. a stori, da človek ne od-
Deha ne od čednostnega pota, ne od
dobrega dela, četudi se up ra popačena
narava, in. po taja delo človeku sitno,
težavno, pa vztrajnost zabrani, da bi
popuščal, ali celo opustil, dokler mu
pamet in sveta vera ne kažeta, da je
treba kaj spremeniti.

Jasno je, kako važna je tudi ta
čednost, saj če ne bomo vstrajali do
konca na pravem potu, v Bogu dopad¬
ljivih delih, ne bomo prejeli krone več¬
nega zveličanja.

Vzor vztrajnosti nam je preblažena
Devica Marija. Sveti evangelist Lukež

je ovekovečil Marijino vztrajnost, in
sicer, ko poroča o njenem obisku tete
Elizabete. Marija pa se je tiste dni, se
glasi njegovo poročilo, vzdignila in je
jadrno šla v gore. in je stop la v hišo
Caharijevo in je pozdravila Elizabeto.
In zgodilo se je, ko je zaslišala Eliza¬
beta pozdravljenje Marijino, je poskočilo
dete v njenem telesa. In Elizabeta je
bila napolnjena s Svetim Dahom. To
delo posvečenja otroka in tete Elizabete
je bil namen obiska tete Elizabete, zakaj
Mati božja ni šla kar tako obiskat tete
Elizabete, temuč iz > ajsvetejšega namena,
a delo posvečenja, to je veliko delo in
vredno, da je naredila svoj obisk. Pa
to delo ni koj končala. Sv. evangelist
naglaša: »Marija pa je pri nji ostala
okoli treh mesecev." Šele potem se je
vrnila na svoj dom. Marija vztraja v
posvečevanja otroka in tete Elizabete,
dokler ni bilo delo popolnoma dovršeno,
kakor je bilo potrebno za visok poklic
svetega Janeza in svetost njegove ma¬
tere. Kakor pri tem delu, tako je; bila

176

Marija pri vsakem delu do zadnje tro¬
hice vztrajna, niti najmanjše stvarce ni
prezrla ali skrajšala.

Velik razloček je tudi v tem med
Marijo in nami. Kako hitro se vendar
mi naveličamo opravil in dobrih del, o
katerih dobro vemo, kako važne so za
nas! Vztrajnosti nam manjka, to čutimo
le preveč. Iu zakaj nam manjka vztraj¬
nosti? Odkod ta naša nestalnost in ne¬
stanovitnost ?

To pride od naše pozabljivosti. Mi
pozabimo tako hitro na večnost in na
to, kar je v večnosti, kakor pa na to
pozabimo, že nas omami svet in posvetne
reči, a v tej omamljivosti se pač ne bo
dalo vztrajati v tem, kar naj storimo za
srečno večnost. Ta omamljivost je kakor
dim, a v dimu naše oko mora prenehati
z berilom. Tako se tudi zgodi, kadar
svet in posvetne reči srce omamijo, vztraj¬
nosti v dobrem bo le prehitro konec. To
tudi le preveč potrjuje vsakdanja skuš¬
nja. Koliko mladih ljudi je bilo doma
vztrajnih v delih pobožnosti in bogoljub-

177

Dosti, a komaj so prišli v svet, so že
začeli vse to zanemarjati, omamil jih je
s Vet, in niso več vztrajali v dobrem.

Naše nestanovitnosti v dobrem je
tildi prav mnogo kriva mehkužnost seda¬
njega časa. Mehkužen rod nima močne,
h'dne volje, a brez te ni vztrajnosti. Dan¬
danes pa je že skoro v vse stanove in
v  vse sloje prodrla mehkužnost, še v  po¬
sebno si je osvojila ženski svet. Že v
zadnji gorski vasi se bi rade deklice
fosile kakor gospodične po mestih. Meh¬
kužen rod kako nestanoviten rod si til
Clanes še vneto kličeš hosana, jutri pa
že vpiješ z nasprotniki vsega dobrega
proč ž njim, križaj ga. Mehkužen rod
Pidi nima pravega veselja do dela, on
koče imeti le zabavo, in čimbolj divja
je, tembolj mn ugaja. Pri vsem svojem
delovanju je takšen rod sila površen.
Cim hitreje delo končati, potem pa na
zabavo. To je njegovo pravilo. Dobra
dela pa zahtevajo svoj čas, potrebujejo
zbranosti in pozornosti, vsega tega pa je
te zmožen, kdor ima veselje do dela;

12

ta si vzame čas za dobro delo, ta mn
posveti pozornost in ga opravlja z zbra¬
nim duhom.

Naša nestanovitnost v dobrem pa
pride tudi od precenjevanja naših moči-
Svoje moči precenjujemo, in se lotimo
reči. katerim nismo kos. Posledica tega
je, da na zadnje vse opustimo. Ako bi
pa z malim začeli, v manjših rečeh se
obnesli, bi rastel pogum, bi si nabrali
raznih skušenj, in posrečile se bi tudi
večje reči. Mi delamo velike načrte, pa
se nič ne vprašamo, s čim se naj bi
izvršili načrti.

Ker precenjujemo svoje moči, tudi
nič ne vprašamo za svet izkušene ljudi,
še užaljeni smo, ako nam hoče kdo kaj
svetovati. Hočemo vse vedeti, nazadnje
pa niti najpriprostejše stvari ne zade¬
nemo.

Vsega tega,'kar,nas stori tako ne¬
stanovitne, so se znali skrbno izogibati
svetniki božji. V vzgled nam bodi sveta
Katarina Sijenska.

179

Bog je sveto Katarino za velika
dela odločil. Poseči je imela mogočno v
zgodovinski tok, s svojim delom pripra¬
viti cerkvi mir in uporne duhove spra¬
viti s papeškim prestolom. To so bila
zares velika dela, a sveta Katarina je
bila pripravljena za ta dela, pripravljala
pa se je enkrat s tem, da se je kljub
vsemu prigovarjanju svetu popolnoma
odpovedala in Gospodu posvetila ter živo
hrepenela po srečni večnosti. Potem je
od mladosti spokorna strogo živela. Mati
jo skuša od te strogosti odvrniti, vzame
jo s seboj v kopališče, v katerem je
bilo veliko pohujšanja in mehkužnosti.
Svetnice to ne premoti. Drugi so se tukaj
niehkužili, ona pa se vedela tukaj še
bolj pokoriti, vrgla se je v vodo, kjer
je imela največjo vročino. To ji je pri-
zadjalo velike bolečine. Ko so jo vpra¬
šali, kako more kaj takega vzdržati, je
rekla tako priprosto, a ob enem tako
globoko: „Mislila sem neprestano ua
muke v peklu in v vicah ter prosila
Boga, naj sprejme moje bolečine v vodi

12 *

180

ter me ob var j e muk v večnosti. Sveta
Katarina je bila velika spokornica, in
Gospod jo je za vredno spoznal, da ji
je vtisnil svoje presvete rane Sveta Ka¬
tarina pa je imela tudi nenavadno glo¬
boko spoznanje, bila je zares razsvit-
ljena deviea, pa to je dosegla s svojim
resnim prizadevanjem, veliko je premiš¬
ljevala, pa malo govorila, uvaževala
modre besede svojih duhovnih vodnikov,
zaničevala pa prazno besedičenje po¬
svetnih ljudi.

*

* *

Stanovitni naj bi bili v dobrem, v
izpolnjevanju božjih in cerkvenih zapo¬
vedi, stanovitni naj bi bili v trdnih skle¬
pih, zlasti v sklepih, ki smo jih naredili
pri sveti spovedi, stanovitni naj hi bili
v prizadevanju za čednostno življenje,
pa stanovitni do konca. Ta stanovitnost
je nekako mozeg vsake čednosti, je most
do večnega zveličanja, brez nje se res
ne moremo rešiti.


XXIII. d h  n.

Krščanska zmernost.

Veliko sovražnikov imamo, ki nas
pretijo pogubiti, veste pa, kateri je naj-
hujši in najbolj nevaren? To je naše
hudo nagnenje in poželenje. Vsi drugi
sovražniki ne bodo nič opravili, ako
bomo tega ukrotili. Kdor pa hoče tega
ukrotiti, mora zmeren biti posebno v jedi
in pijači, še prav posebno v uživanju
opojnih pijač, in če se bi tem popolnoma
odpovedal, ne bo graje, pač pa veliko
hvale vreden. Nezmernost zlasti v pijači
je za hudo poželenje to, kar so drva ali
olje za ogenj. Naloži na velik ogenj
suhih drv, vlij v hud plamen olja, in ti
dobro veš, da bo ogenj tem vroenejši,
plamen tem hujši. Še bolj pa razdraži
nezmernost hudo poželenje. Že to nam
dovolj kaže, kako potrebna je vsakemu
kristjanu krščanska čednost zmernosti.

Vzor zmernosti, da ga ne moremo
nikdar dovolj poveličevati, nam je pre-

182

blažena Devica Marija. Njej se tudi ni
bilo treba boriti zoper hudo nagnenje,
kakor se je treba nam, zakaj ona je bila
brez madeža izvirnega greha spočeta, ona
je izvzeta v tem od one strašne dedščine,
ki prehaja od prvih starišev na vse ljudi-
Pa četudi je brez vsega hudega nagnenja,
vendar kako resno vzame vsikdar in pov¬
sod zmernost. Hrane jemlje le toliko,
kolikor je neobhodno potrebno. Opojnih
pijač ne pije. četudi ne najdemo o teni
nič zapisanega v svetem pismu, pa to
lahko iu gotovo sklepamo že iz tega,
kar nam sveto pismo o svetem Janezu
poroča, a o njem slišimo, da ni vžival
opojnih pijač. Preblažena Devica Marija
pač ni za njim zaostajala. Če pa zdaj v
tem vzoru sebe in današnji rod pogle¬
damo, kaj pa moramo reči? O kako
majhni smo vendar pred preblaženo De¬
vico Marijo, bolj kakor je zrno peska
pred veliko goro, tako majhni pa smo,
ker smo tako veliki, dostikrat tudi tako
strašni v nezmernosti. Pesem o nezmer¬
nosti današnjega roda, kako žalostna si

183

ti! Strahovito se približujemo tistemu rodu.
k’ je živel pred vesoljnim potopom. Prav
posebnolpa se hočejo v pijanosti odliko-
Jati, čejse sme ta beseda rabiti, Slovenci.
2 e samo, kar po krčmah popijejo, znaša
strahovito vsoto, da se svet, ki je že tako
Pokvarjen, pa le zgraža nad tem, da Slo¬
venci toliko popijejo. In kaj je nekdaj
takoj*trezen slovenski rod spravilo v tako
j nezmernost?

Te vzroke poiskati, je na vsak način
potrebno, saj dokler se ne odstranijo
Vzroki nezmernosti, ni upati, da bo šlo
na boljše. Pa ti vzroki morajo biti glo¬
boki, morajo biti kakor prepadi, v katere
se izgublja slovenski rod.

E11 tak vzrok tako splošne nezmer¬
nosti je iskati v družinskem življenju.
Plemenito, urejeno, od medsebojne lju¬
bezni prešinjeno družinsko življenje je
bilo še vsikdar močen jez zoper nezmer¬
nost, kadar pa je to propadlo, potem pa
se je nezmernost kakor povodenj razlila
črez ljudstvo. In kako bo kaj z dru¬
žinskim življenjem slovenskega roda? To

184

je odvisno, kako se kaj spoštuje zakra¬
ment svetega zakona. Cim bolj se spoš¬
tuje, tem bolj se pripravljajo nanj, ki
ga hočejo prejeti, in čim bolj se pri¬
pravljajo, tem bolj vredno ga prejmejo,
in tem večji blagoslov se potem razliva
nad družine. Tudi tega tam ne bo, kjer
je pravo spoštovanje pred zakramentom
svetega zakona, namreč tistih nesrečnih
znanj. Zdaj pa poglejmo na slovensko
mladino! In kaj moramo ugotoviti? Greš¬
nih znanj kar mrgoli, med rojenci je
visok odstotek nezakonskih otrok, vse
neovrgljive priče. Slovenci nimajo tako
v časti zakrament sv. zakona, kakor bi
ga morali imeti, potem pa tudi ni čuda,
če ne stoji visoko družinsko življenje,
a razpadajoče družinsko življenje je še
vsikdar pomenilo globok vir za nezmer¬
nost. Mož, ki ne ljubi svoje družine,
ljubi tembolj krčmo. Žena, ki se ne zmeni
za svojo družino, se zmeni le preveč krat
tem bolj za pijačo. Sinovi, ki ne ljubijo
doma in domačih, ti so v krčmi, kakor
da bi bila ta njihov dom. Za njimi pa

185

še prevečkrat potegnejo hčere. Razpada¬
joča družina daje ljudstvu pijance in
pijanke. In kjer je dosti takih družin,
tam rastejo krčme kakor golte. Naj se
pa dvigne družinsko življenje, ho zginila
krčma za kremo. Zdravimo slovenske
družine, in nezmernost bo začela padati.

Drug vzrok tako splošne nezmer¬
nosti je iskati v liberalnem duhu. Satan
je v paradižu z liberalnim duhom nav¬
dahnil Evo, in ona se je pregrešila z ne
redniru uživanjem, in je še k temu Adama
zapeljala. Kakor tukaj, tako je povsod,
kjer se v srce zaje liberalni duh, da neti
poželenje po nerednih užitkih, tira ljudi
v nezmernost. Taki hočejo biti liberalni
ali prosti vsake postave pri svojem uži¬
vanju, in potem ni čuda, če se izgubijo
v nezmernosti.

Liberalni duh se je zajel močno v
slovensko ljudstvo. Vera in verske zadeve
postajajo vedno bolj zunanja stvar, srca
pa vedno bolj obvladuje liberalni duh,
ki veje sem iz liberalnega časopisja, ki
ga tako pridno zanašajo v ljudstvo brez-

186

verni preroki. Ljudstvo, otresi se vendar
liberalnega duha, bodi zvesto z vsem
srcem sveti veri in nezmernost bo izgi¬
nila. Pravi, prepričani katoličani, ki res
ljubijo sveto vero, bodo se varovali pi¬
janosti, ki jo tako sveta vera obsoja.

Še en vzrok splošne nezmernosti se
ne sme prezreti. To je pomanjkanje sta¬
novske zavesti in kulture. Prava stanov¬
ska zavest in prava duhovna kultura, ki
daje stanovskim tovarišem plemenitost in
ponos, da pripadajo svojemu stanu, to je
mogočno varstvo zoper nezmernost. Ta¬
kega, ki ima to dvoje, drži vsa njegova
notranjost nazaj, da se ne spozabi in uda
nezmernosti, ki je v nečast vsakemu sta¬
nu. Ako pa tega ni, potem je človeku
stan samo še molzna krava, da si čim
več denarja ali tako ali tako nabere, ki
ga potem zapravlja, ker ga ne ceni.
Dvignimo stanovsko zavest in stanovsko
notranjo duhovno kulturo, in nezmernosti
bo v Slovencih odklenkalo!

Poleg teh splošnih vzrokov pa de¬
lujejo pri posameznikih še lahko tudi

posebni vzroki. Splošni navedeni vzroki
so kakor široka cesta, ki vodi v prepad
nezmernosti, posebni vzroki pa so po-
ganjači na tej strašni cesti. Poglejmo
par posebnih vzrokov!

Na prvo mesto med temi bo pač
staviti slabo tovarišijo. To spričuje dovolj
vsakdanja skušnja. Nikjer ne postane
tako hitro človek pijanec in zapravljivec
kakor v slabi tovarišiji. Izgubljeni sin
svetega evangelija je postal brž kakor
je zapustil svojega očeta, zapravljivec,
a postal je po slabi tovarišiji. Slaba to¬
varišija, kako nevarna si vendar! Se
prav posebno pa so nevarne organizirane
slabe tovarišije, one so zares šole brez-
vernosti in nezmernosti.

Kot drugi vzrok bodi navedena dan¬
današnja posvetna vzgoja. Ta meri zgolj
na znanje. Tega hoče kar največ natla¬
čiti v spomin mlademu človeku. Vseh
mogočih reči že otroka hočejo učiti. Otrok
ima svež spomin, si kolikor toliko za¬
pomni, še pove tudi, a ne zapopade tega.

188

Na srce od vsega tega pridejo komaj
bore drobtinice, ali pa še te ne. Volji
se ne zastavijo izdatni nagibi za pleme¬
nito delovanje. Posledica vsega tega je
le prevečkrat velika nadutost na spriče¬
vala. Mlad človek je dobil spričevala,
morebiti še prav dobra, ker je znal prva
dobro povedati, in potem misli, da vse
zna in da sme vse storiti, kar se mu
zljubi. Ni prav nič čuda, če v tej na¬
mišljeni prostosti ne pozna nobenih mej
v uživanju alkohola. Koliko mladih, ki
so v prvi mladosti tako veliko obetali,
se je na ta način popolnoma zgubilo!
Dovršili so študije ali nauke, morebiti
celo visokošolske, potem pa so se zapi¬
sali z vsemi svojimi močmi kralju alko¬
holu. Temu so služili po cele noči. Ta
služba jim je bila glavna stvar, vse dru¬
go pa postranska reč.

Se na en vzrok se je treba ozreti,
po katerem so že tudi prav mnogi prišli
v nezmernost, to je nemirna, pekoča vest.
Ta se je oglasila, ta očita neizprosno
pregrešna dejanja, a grešnik se ne mara

189

zateči k pokori, ineni, to bi bilo poniže¬
valno zanj, pa rajši mahne v krčmo, in
hoče s pijačo poplakniti pekočo vest; pa
se kruto vara, s tem svojo strašno breme
le še, se lahko reče, za sto in sto od¬
stotkov poveča. Pekoča vest se v pija¬
nosti res tako ne občuti, pijanec celo
prepeva, pa tem hujše biča in grize, ko
se človek strežne, saj samo piti pa člo¬
vek tudi ne more, pijanec se že zopet
strežne, ko pa se strežne, takrat je nje¬
gova notranjost kakor razbeljeno žrelo,
ki ga strahovito preganja, pa žal, da
mnogi niti sedaj ne iščejo zavetja v po¬
kori, temveč zopet v krčmi.

Vzgled pa, ki nam kaže, kakšno
moč daje človeku zmernost zoper sov¬
ražne sile naše sreče, časne in večne,
Ham more biti sv. Anton Puščavnik. O
njem je znano, kako strahovito ga je
nadlegoval satan, sprva, da mu je vzbujal
želje po svetu, katerega je zapustil, po¬
tem, da ga je strašno nadlegoval z ne¬
čistimi skušnjavami, naposled pa, da ga
ga je v raznih zverinskih podobah na-

190

padal in mučil. A satan ga ni premagal.
Vse njegove napade je odbil in postal
sijajen zmagovalec. Kakšno orožje je kaj
rabil sveti puščavnik? To je bila nje¬
gova molitev, to je bila njegova pokora,
to pa tudi njegova zmernost. Že prva
vzgoja v domači hiši je delovala na to,
da se ni nikdar udajal sladkosnednosti,
znal si je že v nežni mladosti kaj odreči.
Stariši pač niso samo gledali, da bi se
kaj naučil, temveč tudi, da se je volja
utrjevala in srce blažilo. Po smrti nje¬
govih starišev je zahrepenelo njegovo srce
po popolnejšem življenju, kakor bi bilo
mogoče v popačenem svetu. On da svetu
slovo, poišče puščavo, kjer se je zbralo
veliko učencev in tovarišev okrog njega,
ki so drug drugega vzpodbujali k čed-
nostnemu življenju ter se odlikovali po
veliki zmernosti. Najbolj zmeren med nji¬
mi je bil gotovo sveti Anton. Po več dni
ni ničesar vžil, potem pa sila malo, mesu
in opojni pijači p > se je popolooma od¬
povedal. Z zmernostjo je telo popolnoma
ukrotil in podvrgel duhu, tako pa za-

191

dobil ono moč, ki je znala kljubovati
vsem navalom satanovim.

Od svetega Antona se moremo veliko
učiti, tudi tega, kaj naj storimo, da bomo
zmerni. Treba se je izogniti na vsak na¬
čin slabib tovarišij, če tudi ni misliti na
kakšen beg v puščavo, treba je nepre¬
stano blažiti srce in utrjevati voljo, zlasti,
Če je bila prva vzgoja pogrešna, treba
pa se je tudi skušnjavam ustavljati in
mirno vest ohraniti in zmernost bo naš
kras in naša moč.

*

* *

Zmerni naj bi bili. Zmernost ohrani
zdravje, daje moč in svežost našemu duhu,
nas vodi v onem redu, ki ga je postavil
Bog za našo časno in večno srečo. Ce¬
nimo zmernost in se ravnajmo po besedi
sv. Krizostoma, ki pravi: „Ne živimo, da
jemo in pijemo, temveč jemo in pijemo,
da živimo. Ne postavljajmo torej reda
narobe, ne služimo trebuhu in željam
mesa, kakor da bi bili zavoljo tega
ustvarjeni. “

XXIV. dan.

Sveta čistost.

Sveto pismo pozna rod, s katerim
se noben drug rod meriti, da, niti od
daleč primerjati ne more, zakaj s tem,
kar nam pove o tern rodu, se ne more
ponašati noben drug rod. Le poslušajte,
kaj nam pove o tem rodu! Ta rod je
lep rod, je rod večnega spomina, je rod
spoznan pri Bogu in ljudeh, je ljubljen
rod, je kronan rod. Kolika sreča bo pač,
pripadati temu rodu ! A ta rod ni mnogo¬
številen, temu pripadajo le oni, ki so
čisti. A temu rodu moramo pripadati, ako
hočemo biti pravi Marijini častilci, vsaj
to bo vsakemu jasno, najčistejšo Devico
častiti, pa nečisto živeti, to se ne trpi,
ravno tako malo kakor luč in tema, ali
eno ali drugo obvlada; ako obvlada luč,
mora zginiti tema, ako pa obvlada tema,
ni več luči. Tako jo s češčenjem Sla,
rijinim in nečistostjo. Kdor se je uda!

193

Nečistosti, pa ga ni volja pretrgati ž njo,
kako naj časti najčistejšo Devico resno
'u s srcem, ko pa je to obenem proslava

8 vete čistosti in obsodba nečistosti! Tak
bi moral z vsako češčeno Marijo obsojati
samega sebe. Ako še kaj moli v pone¬
mčenje Matere božje, potem je to ali zgolj
zunanja molitev, ki pa je v popolnem
Nasprotju z notranjostjo ali pa se že trudi
iz žalostnega stanja izkopati, potem pa
so to klici revnega srca, da bi se ga
Mati božja usmilila.

Mati božja je zares najlepša, naj-
eistejša Devica, ona je devic Devica.
Msa krščanska preteklost jo blagruje kot
devic Devico, pa tako jo blagruje, ker
iega se je učila iz svetega evangelija.
Sveti evangelij priča, kako visoko ceni
Marija sveto čistost. Angel, poslanec
Nebeški jo pozdravlja in naznanja, da
jo je Bog izbral za Mater svojemu Sinu,
Pa Marija mu stavi pomenljivo vprašanje:
»Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam
Nioža“. Marija s tem vprašanjem razodeva
°dloeno voljo, odkloniti celo največjo

13

194

čast, ki je sploh mogoča, če bi morala
nehati biti devica. Tako ceni, tako ljnbi
Marija sveto čistost, ravno tako pa sov¬
raži vso nečistost. — Iz tega je pač do¬
volj razvidno, v kako hudo sovražno nas¬
protje stopi kristjan do preblažene De¬
vice Marije, ako se vda nečistosti. In
vendar koliko jih današnje dni to stori!
Človeku se dozdeva, kakor da hoče vse
zopet postati Sodoma in Domom. Le po¬
mislimo, kako goreče se pospešuje dan¬
danes nečistost! V dokaz bodi navedenih
samo par načinov tega strašnega početja.

Nečistost se pospešuje s tem, da se
kar najbolj ubija čut sramežljivosti. S
tem čutom je obdarovan človek od svo¬
jega Stvarnika. Ta čut je kakor vojščak
na straži, da se ne bi v srce vtihotapila
kača nečistosti, pa ta čut se mora nego¬
vati in utrjevati že od prve mladosti
naprej. A današnji svet nima zato smisla,
pač pa brez pomisleka ubija ta čut.
Poglej žensko razgaljenost zlasti po me¬
stih. Ali je še tukaj kaj čuta sramež¬
ljivosti? Ne, ki hočejo razgaljene okoli

hoditi, v take tančico ogrnjene biti, da
s e obleka več ne loči od nagote, take
K o brez čuta sramežljivosti. Ženska moda,
d si strašen trinog. Tebi jih toliko žr¬
tvuje neverjetne vsote, ne samo to, tebi
Da ljubo se odpovejo tudi vsej sramež¬
ljivosti. Pa zlo ni omejeno samo na one,
ki se tako"*nedostojno oblačijo, temveč
s tako modo koliko jih pohujšajo, ko¬
likim obvisijo oči na tem, kar Bog pre¬
poveduje gledati. Ženska moda današnjih
dni kako vendar pospešuješ nečistost!

Čut sramežljivosti se ubija na ple¬
siščih! Današnji plesi bodisi v salonih,
bodisi v vaških krčmah, vprašam, ali je
še pri njih poznati kaj čuta sramežlji¬
vosti ? Ako bi ga kdo še prej imel, tukaj
ga mora zgubiti. Plesna godba, ti si mr¬
tvaška godba, ob tvojih zvokih umira
čut sramežljivosti.

Čut sramežljivosti se ubija v gleda¬
liščih, kadar se predstavlja nesramne igre.
ki so prava satanska šola nečistosti. Gle¬
dišče lahko izvršuje lepo prosvetno delo,

13 *

196

lahko s svojo umetnostjo uči modrost
življenja, a današnje dni se le preveč¬
krat zgodi, da uči nečistost in razuzdanost,
ko dela iz nečistnikov in nečistnic junake,
ki jih naj dragi posnemajo.

Cut sramežljivosti se ubija v kin«.
Že tukaj kaj vidijo vse ljudje! Nobena
kuga se ne more, tako naglo širiti in
jih toliko pomiriti, kolikor jih zgubi v
kinu čut sramežljivosti. A nikdo se ne
gane, da bi zaklical, stojte, tega ne ka¬
žite ljudem, že celo pa ne mladini.

Čut sramežljivosti se ubija v oknih
mestnih izložb. Tudi tukaj se le prerano-
gokrat postavijo stvari, ki morejo biti
posebno mladini v spodtiko. Ta stoji
pred takimi stvarmi, jih ogleduje, pa
srka iz njih strup, ki mori sramežljivost.

Nečistost se pospešuje dandanes v
strahovitem obsegu z nesramnim berilom.
V tem se nečistost poveličuje, sveta
čistost pa zasmehuje. Vsako tako be¬
rilo je kakor ognjenik ali vulkan, ki
bruha nečistost. In takih satanskih vul-

197

kanov deluje današnje dni, lahko rečemo,
noč in dan na milijone in milijone.
Mladino, na katero pade lava iz teh
ognjenikov, pa tudi odrasli, čistosti več
nočejo poznati, oni hočejo v nečistosti
živeti. Tako berilo je vžgalo v njihova
srca nečiste podobe, in ti podžigajo ne¬
čisto strast, da ne bi mogel noben vihar
tako netiti ognja. Vkljub temu kako
malo se nadzoruje, kaj pride zlasti mla¬
dini v roke! Niti stariši se dosti zato
ne zmenijo, kaj prav za prav bereta sin
in hči! Da, da ljudje spijo, sovražnik
pa pridno soje seme nečistosti. A žetev,
ki bo iz tega vzrastla, bo grozna in
strašna.

Nečistost se pospešuje tudi z ne¬
zmernostjo. O tej smo že slišali, kako
vlada dandanes, a nečistost in nezmer¬
nost sta kakor mati in hči. Nezmernost
rodi toli in tolikrat nečistost. Kolikokrat
se zgodi, da se deklina zgubi, ki nima
nobenega nagnenja do nečistosti, pa zgu¬
bi, ker je šla v krčmo, kjer jo je ne¬
zmernost spravila v nečistost.

Brez števila nevarnosti preti da¬
našnje dni človeškemu srcu, da postane
žrtev nečistosti. Ako pa se naj človek
obvaruje, potem se pa mora vzgledovati
nad svetniki božjimi. Tako bodi nam v
spodbudo sveti Kazimir, sin poljskega
kralja. Umrl je star komaj šele 25 let,
pa je dosegel svetniško popolnost, prav
posebno tudi pa čednosti svete čistosti.
To je ljubil in negoval z vso močjo,
'četudi je živel na kraljevem dvoru, kjer
pač ni manjkalo prilik, nevarnih sveti
čistosti. Sveti Kazimir se jih okrbno izo¬
giblje. Čist je hotel ostati, in da ga ne
bi kdo v tem omajal, je celo naredil
obljubo vednega devištva. Ob tej so se
‘razbili vsi poskusi, ki so merili na za¬
konsko zvezo. Razvil se je v krasnega,
močnega in zdravega mladeniča, in zdaj
hitijo lastni stariši, mnogoštevilni prija¬
telji, d at bi mu poiskali nevesto, a zaman,
on noče nič o tem slišati. Čisto je hotel
živeti, zato pa tako goreče časti Mater
božjo, pa hodi že od rane mladosti po
poti pokore. On ima v oblasti svoje telo,

199

ga brzda, mu zna odreči, kar ga bi de¬
lalo upornega. V jedi in pijači je sila
zmeren, pogosto se posti, da postane telo
Pokorno duhu. Ljubša mu je čistost, ka¬
kor dolgo življenje. Huda bolezen se ga
loti. Veliko se trudijo zdravniki, da bi
ga oteli. Naposled pravijo, da bi vtegnilo
le še eno sredstvo pomagati, to sredstvo
pa je bilo tako, daje  žalilo sramežljivost.
Resno zavrne zdravnike, kako mu mo¬
rejo kaj takega svetovati, rajši zgubi
življenje, kakor pa da bi zgubil sveto
čistost. Tako se je znal sveti Kazimir
četudi je bil obdan od tolikih nevarnosti,
ohraniti čistega do smrti.

*

* *

Resno vzemimo sveto čistost, ako
hočemo Marijinemu rodu pripadati in se
tako rešiti in zveličati, zakaj Bog nas
hoče po Mariji imeti, a Marija je devic
Devica. Ako pa vzamemo sveto čistost
resno, potem se bomo odločno vsega
varovali, kar žali sveto čistost, pa tudi,

200

kar napeljuje v njo, potem bomo rabili
goreče vse one pripomočke, ki nam jih
daje sveta vera, da se ohranimo ciste.
Nikdar ne bomo trpeli, da bi bil hudobni,
nečisti svet naš učenik, pač pa bomo
poslušali božjo besedo in besedo pobožnih
učenikov, zlasti svetnikov, a božja be¬
seda nam pravi: „Blagor njim, ki so
čistega srca, ker bodo Boga gledali", in
sveti Ambrož dostavlja: „Kdor čistost

ohrani, je angel, kdor jo zgubi, je liudič“.

XXV. dan.

Krščanska pohlevnost.

Zgodovina človeškega roda je zgo¬
dovina kraljestev in držav. V kraljestva,
v države je bil razdeljen človeški rod
že od prvih početkov sem. Pa kraljestva
in države niso ostala in ostale vedno
ista in iste, ternuč so se mnogo- in mno¬
gokrat spreminjale, pa skoro navadno
na krvav način. Mogočni kralji so vstali,
zbrali velike armade, premagali slabot¬
nejše, pa razširili meje svojega kralje¬
stva. V znamenju meča in krvi vidimo,
se porajajo in širijo svetna kraljestva.
Cisto drugačen način pa si je izbral
Kralj vseh kraljev, Kristus Gospod. Pred
svojim vnebohodom je dal svojim apo¬
stolom povelje, da mu pridobijo ves
svet, vsa ljudstva. To povelje se je iz¬
polnjevalo skozi vsa stoletja in se ho
izpolnjevalo do konca sveta, pa izpolnje¬
valo po ovcah, zakaj vedno velja beseda
Gospodova: „Glejte! pošiljam vas kakor

ovce sredi volkov' 1  (Mat. 10, 25). Ovce
toraj morajo biti, ki širijo božje kralje¬
stvo. Ovce pošilja Gospod v svet, poln
volkov, in ovce spreminjajo volkove v
ovce. Ovce hoče imeti Gospod. Ovce pa
so krotke, pohlevne. Taki moramo tudi
mi biti, a čednost, ki nas dela za)ovce,
to jc krščanska pohlevnost ali krotkost.
Njen nasprotnik je jeza, nevolja. Tej se
ustavlja, da človek ne prekorači mej
pravičnosti in dostojnosti. A to delo ni
lahko, zato krotkost ni slabost, temuč
velika, pa tudi potrebna moč. Že modri
v stari zavezi kliče: „Sin! v pohlevnosti
ohrani svojo dušo“. (Eccli. 10, 31). Po¬
hlevnost nam je potrebna, ako naj s
pridom poslušamo dobre nauke. Zato
opominja sveto pismo: „Rodi pohleven
pri poslušanju besede, da jo umeš“ (Kecli
5, 13). In sveti apostol Jakob naroča: „V
krotkosti ohranite vsajeno besedo, katera
more zveličati vaše duše“ (Jac 1, 21).

Potrebna nam je krotkost ali po¬
hlevnost, ako naj podobni postajamo
Gospodu, saj nam on sam naroča: „ Učite

203

se od mene, ker jaz sem krotek in iz
srca ponižen, in boste našli pokoj svo¬
jini dušam. “

Kakor v vseh čednostih, nam je
tudi v tej veličasten vzor preblažena De¬
vica Marija. Njeno srce kakor se je
moralo na tem svetu potopiti v morje
bridkosti, vendar nikdar ni poznalo kake
nevolje, še manj pa jeze, ki bi bila le
senca četudi najmanjšega nereda. A pri¬
lik, ki so bile v stanu vzbujati ne samo
nevoljo, temuč tudi jezo, je bilo tudi za
njo več ko dovolj. Mislimo samo na kri¬
žev pot njenega božjega Sina. Ona vidi,
kako ga suvajo, kako udrihajo po njem,
ki je obložen s tako težkim križem. Ne¬
izmerno jo vsak udar vsaka surova be¬
seda zaboli, njeno sree neizrekljivo trpi,
pa trpi brez jeze in nevolje. Njeno srce
je krotko tudi takrat, ko se je tako
rekoč oblak razžaljen nad'njim pretrgal.
Zopet kolika razlika med Marijo in nami!
Mi dostikrat kar kipimo od nevolje in
jeze, ako slišimo ledeno krivično besedo.
Pa kaj jc te naše nevolje in jeze?

Skoro navadno to, ker gledamo
stvari in osebe, ki nam nasprotujejo,
samo od hudih strani, prezremo pa po¬
polnoma njihove dobre lastnosti. Ako
imaš na očeh temne očali, vidiš tudi
najsvetlejše reči temne, črne Tako se
tudi našemu sren godi, ako mu natak¬
nemo očali temnoglednosti. Vrzimo proč
temnoglednost ali kakor se imenuje s
tujo besedo pesimizem, in kmalu bone
volje konec ali vsaj tako hudo se ne
ho pojavila. Veliko manj bosta sitna
gospodar ali gospodinja nad svojo dru
žino, ko jima kaj prav ne stori, če
takrat vzameta v poštev, kar je že
dobrega storila, drugače pa se bo zgo¬
dilo, če o tem nočeta nič vedeti, pa
samo gledata nerodnost, ki je nastala,
in v tej nerodnosti delate sodbe, ki pač
ne bodo držale pred lučjo pravičnosti.

Krivo naše nevolje in jeze je tudi
to, ker nas premalo prešinja vera v pre¬
vidnost božjo. Gospod nam pravi, da se
nič ne zgodi brez volje nebeškega Očeta,
da nam niti las z glave ne pade. Ako

Pft postanejo stvari in osebe nasprotne,
Potem to Bog dopusti, da bi se ob njih
•ni, ki smo le prevečkrat surovi hlodi
v  njegovih očeh, nekoliko obtesali, pa
s ' ob enem kaj zaslužili za nebesa. Čim¬
bolj bomo verovali v previdnost božjo, tem
•nanj se borno razburjali ob nasprotova¬
nju, tem lažje bomo krotki in pohlevni.

Krivo naše jeze in nevolje pa je
dostikrat tudi naša prevelika ljubezen
sveta in vsega tega, kar svet ima. Čim
bolj to ljubimo, tem bolj bomo nevoljni,
če nam vse te naše ljubezni ne vračuje
z dobrim, pač pa s hudim. Kolikokrat
se ponavlja v vsakdanjem življenju pri¬
zor, kjer je človek čisto iz sebe, ako
•zgubi stvar, ki ima sicer svojo vrednost,
ki pa vendar ni neobhodco potrebna ne
za življenje še manj pa za zveličanje,
kljub temu se vede človek, kakor se
zanj ne spodobi. Ta ljubezen do stvari
je veriga, ki naše srce bije in udarja,
da pod temi udarci krvavi, kadar osebe
ali stvari to verigo pretrgajo ali samo
nekoliko potegnejo.

"206

Vsega tega so se znali varovati
svetniki božji, zato pa so v kratkosti
in pohlevnosti tako napredovali. 'L a
vzgled naj bo naveden sveti Frančišek
Šaleški.

Ta svetnik je bil od narave bolj
nagnjen k jezi in vendar je postal sija¬
jen vzgled krotkosti. Kot škofu mu je
nek hudobnež zabrusil v obraz skrajno
razžaljive besede. Svetnik ni nič na to
odvrnil. Njegovim prijateljem to ni bilo
povolji, menili so, proti takemu raz-
žaljenju se mora nastopiti, surovež mora
dobiti zasluženo kazen, sveti Frančišek
pa odgovori: „Čutil sem ob teh besedah,
da se mi vzdiguje žolč, moj sklep pa
je, nič ne govoriti takrat, kadar ni mirna
moja notranjost, zato da ne bodo moji
opomini brezuspešni." Ob drugi taki
priliki je dejal, da vendar ne gre par
kapljic krotkosti, ki si jih je v dvain¬
dvajsetih letih nabral, v enem trenutku
izliti. Enemu sramotilen, ki ni maral
nehati s sramotenjem, je celo reke! po
dolgem molku: „Vedi, če mi eno oko

207

izruješ, te bom z drugim očesom po¬
gledal kot najboljšega prijatelja." Svet¬
nikova krotkost je bila nepremagljiva,
testni odbor Samberijski se je hudo
vznevoijil zavoljo njegovih postnih pridig
in se, nad njim maščeval, da mu je od¬
tegnil dohodke. Odlok, da so mu ustav¬
ljeni dohodki, je sprejel brez najmanjše
nevolje, rekel je: „Škof mora biti od
Časnih reči neodvisen“, ne razglasi niti
z eno besedo tega krivičnega odloka,
temuč nadaljuje svoje govore z naj več¬
jim veseljem, kakor da bi mu bil mestni
odbor posebno čast skazal.

Sveti Frančišek se je tako visoko
povspel v kratkosti, da se mu ne more
svet dovolj načuditi, pa take popolnosti
gotovo ne bi bil dosegel, če bi bil temno-
gled, če ne bi bil vsikdar in povsod
gledal roko nebeškega Očeta, ki vse
vodi in vlada, če ne bi bil odtrgal svo¬
jega “srca od sveta in svetnih reči ter
ga popolnoma daroval svojemu Bogu.
Ko bi ga hoteli v tem posnemati, bomo
gotovo ložje in boljše prestale nre, v

208

katerih se ho veter ali vihar nasproto¬
vanja zagovarjal v nas.

*

* *

Krotki naj bi si prizadjali biti, naj
bi premagali ono togotnost, ki lahko
povzroči že na tem svetu toliko neprilik.
Seve s tem ni rečeno, naj bomo brez¬
brižni proti neredu že celo v delokrogu,
za katerega smo odgovorni. To hi bila
slabost, ki nam ne bi bila v čast. Tudi
Gospod je nastopil ostro proti tistim,
ki so delali v templju nered, proti fari¬
zejem, ki so hinavsko zakrivali svoje
hudobije, pa vendar je bil krotek iz
srca. Bodimo krotkega značaja, in krepka
beseda, odločen nastop, kadar bo opra¬
vičen, bo tudi kaj izdal, kdor pa se
vedno togoti, da s tem že v naprej jemlje
vso moč krepkim besedam, ki bi bile
včasih opravičene. V kratkosti je mir
in moč. Gospod ni zastonj blagroval
krotkih, nad njimi se uresničuje beseda
psalmistova: „ Pohlevni pa bodo pode¬
dovali deželo in veselili se bodo v obil¬
nem miru“. (Ps 36, 11).

XXVI. dan.

Krščanska milosrčnost.

Na potu v Jeruzalem niso hoteli
Gospoda in njegovih učencev sprejeti
prebivalci mesta v Samariji, da bi jim
dali prenočišče. To je Jakopa in Janeza
tako raztogotilo, da sta rekla Gospodu:
„ Gospod, hočeš, da rečeva, da naj ogenj
pride z neba in jili pokonča?® Tako
kazen sta prisodila ta dva učenca pre¬
bivalcem tega mesta zavoljo njihovega
res trdosrčnega in surovega obnašanja.
Gospod njune gorečnosti ni odobril,
obrnil se je k njima in ju je posvaril,
rekoč: „Ne vesta, katerega duha stal®
A ta gorečnost, grešnike ostro in strogo
kaznovati, kako hitro se zbudi v člo¬
veškem srcu! Da ni prava ta gorečnost,
kaže nam obsodba Gospodova, ki je za-
popadena v svarilu učencev. Take go¬
rečnosti naj bi se varovali, to pa se bo
zgodilo, če bomo imeli čednost, ki jo
lahko imenujemo milosrčnost. Ta nagiblje

210

pred vsem predstojnike, da podložni«'
ali odpustijo zasluženo kazen ali pa jo
zmanjšajo, kolikor to dopušča pamet,
razsvetljena od svete vere. Pa ta čed¬
nost ne sme biti omejena na predstoj¬
nike, naj !>i bila lastna vsakemu krist¬
janu, da bo sodil o bližnjem, kadar stori
kaj napačnega, milo, dokler ga ne silijo
očevidni dokazi soditi ostreje. Ta čed¬
nost brani tudi, da ljudje ne udrihajo
po višjih, ako slišijo, da niso kakega
nereda kaznovali, kakor se je pričako¬
valo. Pomen te čednosti za splošen bla¬
gor in za mir človeških src je jasen,
zato zasluži, da se ceni in pa tudi goji-
Veličasten vzor milosrčnosti nam je
prehlajena Devica Marija, ki jo je Bog
povzdignil za kraljico nebes in zemlje-
Marija sovraži greh, vendar grešnikom
hoče biti milosrčna do skrajnosti, sveta
cerkev jo kliče pribežališče grešnikov-
Delo njene milosrčnosti nam prelepo
odkriva že njena predpodoba iz stare
zaveze. Tukaj beremo o kraljici Esteri-
Kralj Asvcr je že dal ukaz, da se mora

211

vse judovsko ljudstvo en dan pokončati,
'1 vernik Aman ga je tožil tudi tega, da
zaničuje kraljeva povelja. Nevarnost je
bila velika, da se ho povelje izvršilo.
A pred kralja je stopila kraljica Estera,
oblečena v 'kraljeva oblačila, vsa lepa.
Ko je videl kralj Estero stati, je do-
padla njegovim očem, in je stegnil proti
njej zlato palico, ki jo je v roki držal
v znamenje, da ji je naklonjen, zago¬
tovil jo je: „Ako tudi polovico kralje¬
stva prosiš, se ti bo dalo.“

Ta kraljica je našla milost v očeh
Umrljivega kralja in dosegla od njega
pomiloščenje, Marija Devica pa je našla
milost v očeh vsegamogočnega Boga,
angelj ji pravi: „Ne boj se Marija' ker
milost si našla pri Bogu.“ A po Mariji
najdejo tudi grešna srca milost pri Bogu.
Sodni dan bo odkril vesoljnemu svetu,
kolikor grešnikov se je rešilo, rešilo se
jih je le po milosrčnosti Marijini. Kakšna,
tolažba ta milosrčnost za grešno srce!
Zares zasluži, da odmeva od konca do
konca zemlje slavospev te. milosrčnosti,

u*

212

da poveličujeta nebo in zemljo milo Kra¬
ljico nebes in zemlje. Brez dvoma, ne¬
beški Kraljici bo pa tudi sila ljubo, če
jo bomo posnemali v tej čednosti. Vendar
kdor jo hoče posnemati, mora se varo¬
vati vsega tega, kar vzbuja gorečnost
Jakoba in Janeza, ko hočeta klicati
ogenj na samarijsko mesto. In kaj je to?

To je preziranje naše lastne slabosti
in grešno?,ti. K hudemu smo nagnjeni,
visimo tako rekoč navzdol. Naj le prileti
kak majhen sunek in bomo že leteli v
greh. Kralj David tako vnet za Boga,
a kako hitro je padel, en sam pogled
je zadostoval. Peter tako vnet za Go¬
spoda, a na dvorišču velikega duhovna
beseda slabotne dekle zadostuje, da pade.
Kaj smo šele mi proti tema dvema!
Kakšne reči se nam še vtegnejo prime¬
riti, morebiti veliko hujše kakor so one,
ki jih vidimo na bližnjem!

Kar zbuja tisto gorečnost za kazno¬
vanje, to je tudi pozabljivost, kaj smo
se že pregrešili. Preti Gospoda so pre-

peljali farizeji grešnico, ki so jo zalotili,
Pa silijo vanj, naj jo obsodi. Gospod se
skloni, piše na zemljo, potem se zravna,
Pa govori: „.Kdor je izmed vas brez
greha, naj prvi vrže kamen na njo.“
Nikdo se ni drznil, ko pa so bili sami
veliki grešniki, eden za drugim so odišli
pričenši najstarejši. Gospod vidi tudi
naše grehe, in kako bi mogli potem
'ako goreti, naj se bližnji kaznuje, ako
se je pregrešil. Gospod vidi naše in
njegove grehe, on ve, kdo zasluži bolj
kazen. Bodimo le milosrčni, pa zdihujmo:
»Bog hodi nam vsem skupaj milostljiv."

To kar zbuja gorečnost za kazno¬
vanje, je tudi precenjevanje našega last¬
nega poboljšanja, naše čednosti. Farizej
v templju precenjuje svojo čednost, svojo
pravičnost, ko hvali Boga, da ni tak,
kakor so drugi, in ker jo precenjuje,
obsoja ubogega cestninarja, a kako sc
je motil. Gospod pravi, da ni šel upra¬
vičen domov, da torej ni bila njegova
čednost v očeh božjih zadostna. Kaj
potem mi naj rečemo? Ali bo naša za-

dostna? Kdo se bo upal trkati na prša
s farizejem, da je pravičen pred Bogom?

Vsega tega so se znali svetniki božji
skrbno varovati. Za vzgled bodi sveti
Henrik, rimski cesar. Njemu je veliko
krivico storilo neko mesto v Spodnji
Italiji. Prebivalci so se mn uprli in od¬
povedali vsakoršno pokorščino. Cesar je
moral nad mesto z vojsko. Mesto pa je
bilo močno utrjeno in cesarskim četam
prevzetno kljubovalo, požgalo je cesarju
celo vse stroje, ki jih je rabil pri ob¬
leganju. Cesar je zagrozil mesto ostro
kaznovati. Mesto se po nekaj mescih ni
moglo več držati, pomoči ni dobilo, mo¬
ralo se je udati, a znalo je, kaj mn je
cesar zagrozil. Kaj stori? Pošlje pobož¬
nega pnščavnika s celo procesijo malih
otrok. Ti pridejo pred cesarja, pa ga
prosijo glasno ihteč usmiljenja. Prvič
jih zavrne, veli jih v mesto nazaj po¬
slati, ko pa pridejo v drugič, je ves
ginjen, zakliče jim: „Milost, milost vam
bodi,“ dejal je, da se ne spodobi, če se
jih ne bi usmilil in zasluženo kazen me ■

N tu prizanesel, ko je samo Slovele, saj
se tudi Bog sam da omehčati po pri¬
prošnjah. Misel, da je tudi on slaboten
človek, ga je nagnila k milosrčnosti.

*

* *

Trudimo se biti milosrčni, varujmo
se na eni strani one odurne trdosrčnosti,
ki je že ljudem zoprna, na drugi pa
one popustljivosti, ki odpira na široko
vrata pregrešnosti, zlasti pa na sebe
pazimo, da nas ne bo lastna slabost in
pregrešnost storila nesrečne. Proti sebi
bodimo trdi, proti drugim pa milosrčni,
pred vsem pa kličimo Boga iz globin
svojega srea, da nam ue odtegne svoje
pomoči in da nas ne zavrže. Kakor je
vzdihoval sveti Filip Neri, vzdihujmo
t.ndi mi, on pa je klical: „0 Gospod,
naj ti bom na skrbi, zakaj izdal te bom
in vse doprinesel, ako me ne boš varo¬
val s svojo milostjo.“

XXVII. dan.

Krščanska n k a ž e 1 j n o s t.

Priča kake ljudske omike, ljudskega
napredka, to so njegove knjige. Ljud¬
stvo brez knjig je ljudstvo brez omike;
je nesrečno ljudstvo. Takih ljudstev je
še dosti najti izven Evrope. Misijonarji
hitijo k njim ter jim prinašajo luč svete
vere, pa tudi jim pišejo knjige, ki jih
naj dvignejo med omikana ljudstva.
Brez knjig ni omike, ni Sol, ni nobenega
napredka. Kdor bi hotel ljudstvu knjige
vzeti, ta ne bi bil njegov prijatelj, s tem
bi mu zadal smrtni udarec. Že to nam
kaže, kako važna reč mora biti knjiga,
in vredna, da se ljudstvo zavzame za
njo. Še višje pa bomo cenili knjigo, če
pomislimo, da je tudi Bog sam vesolj¬
nemu človeškemu rodu podaril ne le eno
knjigo' temuč celo zbirko knjig, namreč
sveto pismo. S svetim pismom prav za
prav se je pričela vsa ona omika, ki jo
dandanes občudujemo. Sveto pismo je

m

bila pač prva knjiga, ki jo je ljudstvo
°d avojili blagovestnikov prejelo, če že
niso celega prestavili v njegov jezik,
Pa vsaj sveti evangelij. Ljudstva so
potem napredovala, dobila so vedno več
knjig, in kakor so znala ta brati in si
jih v prid obračati, tako so potem tudi
napredovala; vedno večje spoznanje jih
je bistrilo in učilo razne stvari in moči
v svoj prid porabljati. Nastale so tekom
Časa mnoge vede in dandanes so vede
in znanosti neizmerno duhovno polje, ki
naj bi dalo tako celemu ljudstvu kakor
posameznemu človeku obilno duhovnega
s adu, vendar dalo pa bo le toliko pra¬
vega sadu tako vsem skupaj kakor po¬
sameznikom, kolikor se bodo dali voditi
od krščanske ukaželjnosti. Brez tega
voditelja ne bo šlo. Krščanska ukaželjnost
žene človeka k knjigi, k pouku, ga dela
vztrajnega pri tem, da nauke spozna in
si jih osvoji, mu vzbuja željo in hrepe¬
nenje po vedno večjem spoznanju. 1 a
čednost ne trpi, da bi si človek kdaj
mislil, zdaj je dovolj, zdaj ni treba več

21S

brati ali poslušati učenikov. Ako ta čed¬
nost ugasne, mora se začeti nazadovanje,
ki še ni nikdar imelo veselega konca-
Vzor tudi te čednosti nam je pre-
blažena Devica Marija. Preblažena De¬
vica je bila razsvitljena, kakor nikdo
dragi ne, saj una je že rabila pamet od
prvega trenutka svojega življenja in
rabila vsikdar tako, kakor ne more nikdo
tako rabiti. Njena pamet ni trpela pod
posledicami izvirnega greha kakor pamet
drugih ljudi. Vrhu tega ji je Bog dal
naj popolnejše spoznanje skrivnosti svete >
vere, Bog Sveti Duh jo je napolnil v’ |
najobilnejši meri z vsemi darovi, tudi
z darom modrosti, umnosti in učenosti.
Tako razsvitljena je preblažena Devica
Marija, pri tej razsviiljenosti pa je bila
vendar tako ukaželjna, kakor zopet še
nikdo tako ni bik Sveti evangelij to
zopet in zopet povdarja. Srečni pastirci
so to, kar so videli in slišali v sveti
noči, drugim pravili. O teh, ki so jih
slišali, poroča sveti Lukež: „ln vsi, ki
so slišali, so se začudili tudi temu, kar

so jim povedali pastirji.“ Začudili so se,
a. ukaželjni niso bili, da bi se iz teb
besed kaj naučili. Drugače je storila
Marija. O njej se glasi evangeljsko po¬
ročilo: „Marija pa je hranila vse te be¬
sede in jih je premišljevala v svojem
srcu.“ Tako jih je hranila, tako jih je
premišljevala, ker je bila tako ukaželjna,
četudi je bila tako razsvitljena.

Zopet pripomni sveti evangelist o
besedah, ki jih je Jezns kot dvanajst¬
letni deček izgovoril v templju, da jih
je njegova mati hranila v svojem srcu.
To je storila, ker je bila ukaželjna,
njeno srce je našlo v njih velik zaklad.
Se na enem mestu nam daj spoznati
sveti Lukež ukaželjnost Marijino. Pozneje,
ko je Jezus učil, je prišla tudi Marija
s sorodniki k njemu, a zavoljo velike
množice ne more do njega. Jezusu na¬
znanijo, da je zunaj, on pa reče : „Moja
mati in moji bratje so tisti, ki božjo
besedo poslušajo in izpoluujejo.“ S temi
besedami je tudi pohvaljena Marija, saj
ni besed božjih s tako ukaželjnosti nikdo

m

poslušal in jih tako zvesto izpolnjeval
kakor Marija.

Ukaželjnost Marijina je pač dovolj
spričana v svetem evangelju, pa gotovo
spričana za to, da bi jo posnemali. Ali
jo pa tudi tako posnemamo, kakor je
potrebno za nas, ki smo tako nevedni
celo v najnavadnejših resnicah? Kako
se glasi odgovor, ki ga nam daje naša

vest v tej stvari? Pač težko, da bi bil
časten za nas. In odkod to, da nismo
lako ukaželjni, kakor bi bilo potrebno
za nas?

To pride le prevečkrat od naših
strasti. Duša strastem udana, kako naj
bo ukaželjna onih besed, ki strasti ob¬
sojajo. Pismarji in farizeji sledijo povsod
božjemu Učeniku, a se nič ne naučijo,
niso ukaželjni, pač pa so maščevanja
željni. Oni stikajo na vse mogoče načine
po besedah Gospodovih, da bi ga mogli
pred ljudstvom črniti, prod oblastmi pa
tožiti. Varujmo se strasti, in naše srce
bo lačno in žejno besede božje in dobrih

naukov, katerih slišati imamo toliko
prilik.

niso naša srca ukaželjna, to
pride včasih tudi odtod, ker so preveč
zakopana v časne skrbi. Takšno srce
je kakor s trnjem in grmovjem obra-
šeena njiva. Kdor bi v to sejal žlahtno
seme, pač ne hi mogel pričakovati na
taki njivi žetve, trnje in grmovje vse
zaduši. Tako je tudi z našim srceru, če
je polno časnih skrbi. Vrzimo pa te,
kakor nam naroča sveti apostol na Koga,
in beseda božja nam bo šla v slast, sree
bo ukaželjno.

Ako niso naša srca ukaželjna, tega
je včasih pa tudi kriv velik ozir na
ljudi ali bolje rečeno strah pred ljudmi.
Slabim tovarišem se boji včasih mladenič
zameriti, pa rajši ž njimi ostane ali pa
eeio gre v krčmo, kakor pa hi šel po¬
slušat božje nauke, ki se v cerkvi raz¬
lagajo. Takih pa ni malo današnje dni
ne samo med mladeniči, celo med možmi
jih je najti. Adam bo imel dandanes le

222

preveč posnemalcev. Eva ga kliče k dre¬
vesu spoznanja, od katerega je ravnokar
sad odtrgala. Eva pomaga satanu, da bi
sprejel tudi on njegovo laž, in rgs, boji
se Evi zameriti, sprejme laž, božjo be¬
sedo pa zavrže. Kolikokrat se te današ¬
nje dni ponavlja! Besede krivih, lažnji-
vih prerokov se slastno poslušajo in kar
požirajo, besede božje pa se zanemar¬
jajo. Pritožba, ki jo beremo pri preroku
Jeremiji, bo tudi današnje dni veljala,
Bog govori tudi današnjemu svetu:
„Dvojno hudobijo je moje ljudstvo sto¬
rilo: Mene, studenec žive vode, so za¬
pustili, in si kapnice skopali, kapnice
predrte, ki ne morejo držati vode" (Jer.
2 , 13 .)

Vsega, tega, kar ubija ali ovira
ukaželjnost v naših srcih, so se znali
svetniki božji popolnoma otresti. Za
vzgled bodi naveden angelski učenik
sveti Tomaž Akvinski.

Sveti Tomaž se prišteva k največjim
umom, kar jih je zemlja nosila, a tako
visoko, se je povspel po svoji ukaželj-

223

ttosti. Že v nežni mladosti se mu je
vzbudila, sveti Tomaž pa jo je tudi
skrbno čuval, da je ne bi kaka strast
zamorila. Ker je kazal nenavadno razum¬
nost, ga oče že zgodaj pošlje na neapo-
H lansko vseučilišče. Od vseh strani je
privrelo tjekaj mnogo mladeničev, med
njimi pa je bilo tudi ne malo razuzda¬
nih. Sv. Tomaž se jih skrbno izogiblje,
da se ne bi nalezel njihove pokvarje¬
nosti. Nikdar se tudi ne ozira po stva¬
reh, ki bi znale biti nevarne njegovemu
srcu. V vedah pa napreduje tako, da
ga vsi občudujejo. Njegova ukaželjnost
ga tudi nagne, da zapusti svet in vstopi
v dominikanski red, kjer hoče živeti
vedi in čednosti, gojiti znanost in po¬
božnost. V obeh je dosegel vrhunec po¬
polnosti. Ljubša mu je znanost kakor
visoka odlikovanja in časti. Papež mu
hoče nakloniti celo kardinalsko čast, a
sveti Tomaž se je na vso moč hrani, oti
hoče preprost menih ostati,' samo, da se
more pečati nemoteno z vedo, ker ima
napredek v modrosti in znanosti za naj-

224

boljšega, najzvišenejšegu, najkoristnej¬
šega in najprijetnejšega. Uglobiti pa se
je znal v znanstvena vprašanja tudi tako,
da je na vse drugo pozabil. Ko je bil
v Pariza na visokih šolah učenik, ga je
vabil colo kralj k svoji mizi, ker je
njegovo modrost kar najvišje cenil. Red¬
kokdaj se je svetnik častnemu vabilu
odzval, pa se je le moral včasih. Tomaž
sedi pri kraljevi mizi, a njegov duh raz¬
iskuje velika vprašanja, in v tem raz¬
iskovanju vdari po mizi in vzklikne:
krasen dokaz proti krivovercem. Njegov
tovariš ga hitro opomni, da se ne sme
tako obnašati pri kraljevi mizi, in To¬
maž se zave in prosi milo odpuščanja.
Kralj seve mu ni zameril, pač pa je
poklical hitropisca, kateremu je Tomaž
lahko narekoval svoje raziskovanje, ako
je sveti Tomaž celo svoje življenje zvest
ostal krščanski ukaželjnosti ter se z vso
skrbjo varoval vsega tega, kar bi ga
bilo od nje odvrnilo.

*

* *

225

Krščanska ukaželjnost kako koristna
si vendar tako za posameznega kristjana
kakor za celo ljudstvo! Tisi mati vsega
pravega, plemenitega napredka. Žal,
mnogi te odklanjajo, in hočejo rajši
nevedni ostati celo v stvareh, ki so po¬
trebne za njihovo zveličanje. Se veliko
več pa ti nasprotuje z zgolj radoved¬
nostjo. Ukoželjnost, ti narediš iz človeka
marljivo čebelico, ki pridno znaša strd,
radovednost, ti pa delaš metulja, ki leta
od knjige do knjige, ki žre zlasti nič¬
vredne, polžke čednosti, nevarne spise,
a s tem pa si zaredi v srcu črva, ki ga
grize in peče morebiti še celo na zadnjo
uro. Varujmo se take radovednosti, pač
pa se mudimo v modrosti, da nam bo
veljala beseda svetega pisma, ki pravi:

„Blagor možu, ki se vedno drži modro¬
sti, in ki premišljuje svojo pravico, in
v svojem srcu misli na vsevednega Roga“
(Tir. 14, 12.)

XXVIII. dan.

Krščanska spodobnost.

Kdor res hoče biti čednosten, obrača
pred vsem pozornost svoji znotranjosti,
zakaj „vse veličanstvo je od znotraj“
(To. 44, 14). S tem pa ni nikakor re¬
čeno, da se ne bi bilo treba zmeniti za
zunanjost. Tudi ta mora biti uravnana.
Tako zahteva krščanska dostojnost. Ta
čednost nagiblje človeka, da pazi na
svoje gibanje, na svoje obnašanje, na
svojo obleko in spravlja vse to v sklad
z dobro urejeno znotranjostjo. Sv. Krizo-
ston uči, da mora biti zunanjost nekako
znamenje, ogledalo dobro urejene duše.
Tako govori tudi sveto pismo, to pravi:
„ Oblačilo na životu in smeh na zobeh
in hoja človeka,kažejo, kaj daje“  (Eccli-
19, 26, 27).

Vzor krščanske spodobnosti zremo
v preblaženi Devici Mariji. Na zemlji se
pač ni oblačila preblažena Devica Marija

Y  bogata oblačila, a nosila se je vedno
z največjo spodobnostjo in dostojnostjo.
Njena zunanjost je bila v najlepšem skla¬
du z neizrekljivo veličastno znotranjostjo.
Njena obleka je morala biti preprosta,
pa vendar vredna, da jo je nosila devic
Devica. Na to lahko sklepamo, kaj naj¬
demo zapisano v svetem evangeliju o
suknji Gospodovi. Sveti evangelist Janez
pripomni v svojem poročilu o trpljenju
Gospodovem, da so si vojaki, ki so Je¬
zusa križali, razdelili njegova oblačila in
suknjo. O suknji pa še beremo posebej:
»Suknja pa je bila brez šiva, od vrha
seeloma tkana“ (Jan. 19, 23). Kakor so
bili vojaki surovi, a suknje niso hoteli
raztrgati in razdeliti, rekli so med seboj :
»Nikar je ne trgajmo, marveč srečkajmo
zanjo, čigava bo.“ Niso našli na njej
dragocenosti, pa vendar je bila taka, da
so jo tako visoko cenili. In to obleko,
ali mu ni njegova mati preskrbela? In
kakor je Mati božja oblačila svojega
božjega Sina s priprosto, obenem pa tudi
s spodobno in dostojno obleko, tako tudi

15 *

228

sebe. Ta sklep bo gotovo pravilen, če
še pomislimo, kako je videla blažena
Bernardka presveto Devico oblečeno, ko
se je v Lurdu prikazala. Po njenem po¬
pisu so začeli slikati Lurško Devico in
delati o njej kipe. Podobo o Lurški De¬
vici poznate pač dobro vsi, pa povejte,
ali ne kaže ta podoba na eni strani kar
največjo priprostost. na druga pa nedo¬
povedljivo spodobnost in dostojnost? Po¬
doba Lurške Device, ti si priča, da je
preblažena Devica res vzor krščanske
spodobnosti.

Zdaj pa nekoliko primerjajmo s tem
vzorom sami sebe, še posebej naj to stori
današnji mladi ženski spol! Pač marsi¬
kdo, zlasti še marsikatera bo morala reči,
da je v kričečem nasprotju s tem vzo¬
rom. A kako je prišlo do tega?

Do tega je prišlo vsled tistega ne¬
srečnega posnemanja, kar je tujega. Nek¬
danji slovenski rodovi so se znali sicer
preprosto, pa čedno nositi. Pa Slovenci
so videli tujce, kako so ti oblečeni, kako
se ti nosijo in začelo jih je biti sram,

229

da še niso tako oblečeni, da se še tako
ne nosijo, pa so hiteli, da čimprej in
čimbolj zavržejo način, po katerem so se
dozdaj nosili in oblačili. Ženske so kar
tekmovale, katera bo bolj in prej po tu¬
jem načinu prikrojena. Ta nagon, vse
tuje slepo posnemati, kako vendar pačiš
slovenski rod, pa kako škodljiv si tudi!
Le prevečkrat se je zgodilo že, da se
je v tem posnemanju zgubilo tudi slo¬
vensko srce. Drugače se je začel nositi,
pa ni hotel več poznati svoje slovenske
matere. Kako potrebna si zares sloven¬
skemu ljudstvu krščanska spodobnost!

Za vzorom krščanske dostojnosti
zaostajamo tako daleč, da vzora niti več
ne vidimo. Tako pa se zgodi, ker gle¬
damo preveč na zunanjost, premalo ali
pa nič ne na znotranjost. To je sila ne¬
varna reč zunanjosti prednost dati pred
z notranjostjo. Zunanjost se začne obo-
žavati, človek si zavoljo nje veliko do-
mišljuje in potem tudi njej na ljubo ve¬
liko potroši. Vzamimo samo današnji žen¬
ski spol. Tako se oblači, kakor da bi

‘230

bil tisti evangeleki bogatin, ki se je obla¬
čil v žamet in škrlat, postavljen za vzgled.

A tega je Gospod obsodil. Ne za njim.
Nikdar ne misliti, da je katera zato več,
če nosi zidano ruto, dragoceno obleko, .
pač pa taka oznanuje, daje zapravljivka.
Take stvari so drage, za denar pa tako
hudo, in kje se je vzel denar, da so se
kupile take reči? Kako je to v skladu
s celim hišnim gospodarstvom? Zunanji
blesk je že prevečkrat bil grobokop ce¬
lega gospodarstva. Urejujmo pred vsem
znotranjost, in zadeli bomo tudi potem,
kaj je primerno za našo zunanjost.

Za vzorom krščanske dostojnosti za¬
ostajamo tako daleč tudi za to, ker ne
znamo pri svojem gospodarstvu upošte¬
vati novih razmer. Dandanes je težko
gospodariti. Lahko se kar črez noč raz¬
mere predrugačijo in moralo bi se s tem
računati pri gospodarstvu, da skuša ohra¬
niti, doseči ravnovesje med dohodki in
izdatki. Ker se pa to ne zgodi, ker so
ne vemo ravnati po nastalih razmerah,
temveč se krčevito držimo že navajenega

231

gospodarskega kopita, potem pa ves trud
niti toliko ne vrže, da bi se mogli še
dostojno oblačiti. To velja za one, ki
bi mogli to storiti, ker še imajo toliko
moči in toliko imetja, da bi se še dalo,
četudi skromno, vendar pa dostojno sha¬
jati, a ne gre, ker se prezirajo nastale
nove razmere. Poleg teh pa je še dan¬
danes veliko takih, ki so prisiljeni se
nositi, kakor več ni stanu primerno. Pri
štedljivosti in delavnosti več ne zmorejo,
kar bi bilo stanu primerno. Ti naj bodo
mirni, pa naj tako pomanjkanje v duhu
pokore prenašajo in naj mislijo na Go¬
spoda, kako so ga vojaki slekli, predno
so ga križali.

Krasno je dičila krščanska dostojnost
sveto škotsko kraljico Marjeto, pa zato,
ker si je prizadjala pred vsem svojo no¬
tranjost, svoje srce ozaljšati z milostjo
in čednostjo. Že v zgodnji mladosti se
je naučila Boga nad vse ljubiti. Te lju¬
bezni ni zgubila, ko jo je kot cvetočo
deklino velika nesreča, zadela. S svojim
bratom je morala bežati iz svoje domo-

232

movine, pa na škotskem dvoru zavetja
iskati. Ta nesreča jo je še bolj prepri¬
čala, kako je ves posvetni sijaj in blesk
le prazna pena in ni vreden, da bi srce
na njem obviselo, zaničevala je iz vse
duše vso posvetno ničemernost, pa s tem
večjo vnemo gojila pobožnost in čednost.
Njeno ponižnost, pobožnost in ljubezen
do ubogih je vedno bolj občudoval škot¬
ski kralj, in to gaje nagnilo, daje Mar¬
jeto, četudi je bila uboga begunka, vzel
v zakon in jo dvignil za škotsko kraljico.
Zavoljo tega se ni nikakor prevzela, pač
pa je bila za kralja in celo kraljestvo
po svojih darovih in čednostih prava sre¬
ča. Kot kraljica je bila v svojem doma¬
čem življenju skromna in priprosta, ka¬
dar pa je bilo treba nastopiti ob slo¬
vesnostih, je* sicer nastopila, kakor je
zahtevala njena čast, a njeno srce je go¬
vorilo s pobožnim Jobom : „Človek živi
le kratek čas, napolnjen je z mnogimi
težavami, vzide kakor cvetlica in zopet
zgine". Ves zunanji blesk se ji je gnusil,
in to ji je bila le pokora, če se je mo-

233

rala ž njim odeti, storila je le, da je iz¬
polnila, kar sveto pismo pravi o čed-
nostni ženi, o tej pa govori: „Tančica
in škrlat je njeno oblačilo. Sloveč je njen
mož, kadar sedi z deželnimi svetovalci 14
(Prov. 31, 23). Ravno tako pa sije tudi
vtisnila v srce, kar govori dalje sveto
pismo o čednostni ženi, ko pravi: „ Go¬
ljufija je prijetnost in prazna je lepota;
žena, katera se boji Gospoda, ona bo
hvaljena 44  (Prov. 31, 30).

*

* *

Med čednostmi zasluži na vsak način
krščanska spodobnost svoje mesto. Njen
delokrog je bolj omenjen na zunanjost
človekovo, pa tudi te ne gre zanemarjati.
Ona bodi primeren izraz dobro urejene
notranjosti. Zunanjost svet vidi, ne zno-
tranjosti, a iz zunanjosti sklepa na zno-
tranjost. Sv. Ambrož ni hotel sprejeti ka¬
kor smo že slišali dveh mladeničev v
duhovski stan, enega ne, ker se ni do¬
stojno nosil s svojim životom, drugega

234

pa ne, ker ni imel prijetnega pogleda.
In ni se motil, oba sta imela nesrečen
konec. Pazimo toraj tudi na zunanjost,
da jo obvlada krščanska dostojnost, za¬
kaj iz pogleda se mož spozna, in iz obra-
zove podobe se spozna razumni človek.
Oblačilo na životu in smeh na zobeh in
hoja človeka kažejo, kaj da je.“ (Eecii
19 , 26 . 27 .)

XXIX. dan.

Krščanska veselost.

O sv. Janezu apostolu se je ohranilo
izročilo, da ga je neki mladenič zasme¬
hoval, ker ga je videl, da se v svoji
visoki starosti s ptičem igra. Sv. Janez
pokliče mladeniča in ga vpraša, kaj ima.
Mladeničje imel lok, in odgovori: „Lok.“
„Čemu ti je?“ Mladenič odvrne: „Ven-
dar, da streljam-“ „Kako storiš to?“ Mla¬
denič takoj lok napne in ga drži za strel
pripravljenega. Sveti Janez nato nič ne
reče, zato mladenič neha držati lok za
strel napet. Sveti Janez pa zdaj zopet
vpraša: „Zakaj ga ne držiš več nape¬
tega?^ Mladenič odgovori: „Bi postal
drugače preslab za strel“. „Glej“, pri¬
pomni sveti apostol, „tako tudi človeški
duh ne bi bil dovolj močen za premiš¬
ljevanje nebeški reči, ako bi vedno na¬
pet ostal in se ne bi včasih odpočil in
raz vedril u . Zares, človeškemu duhu se
godi, kakor orlu. .Med vsemi ptiči orel

236

najvišje uzleti in gleda solnce jasneje,
kakor druge zemeljske stvari, pa potem
se mora zopet spustiti v nižave. Tako
tudi človeški duh, ki more vzleteti v
tako visoka vprašanja, mora se tudi
spustiti v nižave in se razvedriti, toda
to se bo zgodilo na pravi način le, ako
bo imel kristjan čednost, ki jo imenu¬
jemo lahko krščansko veselost.

Tudi v tej čednosti nam je pre-
vzvišen vzor preblažena Devica Marija.
To nam da spoznati sveti evangelist
Janez, ko nam poroča o ženitnini v Kani
galilejski, pravi: „In Jezusova mati je
bila tam.“ Mati božja je sprejela vabilo
dobrih ljudi in se je hotela ž njimi ve¬
seliti na najdostojnejši način. Go:ovo to
ni bila edina pr/lika v njenem zemelj¬
skem življenju, da se je veselila z vese¬
limi, ki so jo povabili na pošteno ve¬
selje in razvedrilo. Tako se je pač ne
smemo predstavljati v Nazaretu, da se
ne bi bila prav nič zmenila za nedolžno
veselje nazareških meščanov. Ž njimi je
delila pra'.’o veselje, pa tudi žalost. Tudi

svoj nazareški dom je vedela narediti
za svojega božjega Sina in za sv. Jo¬
žefa, da je bil dom svetega veselja. Tudi
v domačem krogu je brez dvoma znala
razne prilike, ki jih. ima vsako družin¬
sko življenje, porabiti, da jih je napol¬
nila s svetim veseljem v razvedrilo bož¬
jemu Sinu in svetemu Jožefu, ki je služil
s težkim tesarskim delom vsakdanji kruh.
Pač se ne bomo motili, da so se ob
takih prilikah pele svete pesmi, zlasti
psalmi. A vse razvedrilo in veselje je
bilo v najpopolncjšem skladu z njeno
svetostjo in njenim najsvetejšim poklicem.

Tudi v tem, kako se pač mi le pre¬
več od nje razlikujemo? A kaj tega krivo?

Pred vsem naša pregrešnost. Greh
je pač smeh pravega veselja. Tako tudi
pravi Tomaž Kempčan. V šestem poglavju
druge knjige „Hoje za Kristusom* je
zapisano: »Grešniki nimajo nikoli pra¬
vega veselja, tudi ne uživajo nikdar no¬
tranjega miru, ker hudobni nimajo miru,
govori Gospod. In ko bi tudi rekli: „V
miru smo, nič hudega nas ne bo zadelo

m

in kdo da se drzne nam škoditi? No
verjemi jim; zakaj nenadoma se vzdigne
jeza božja in njih dela bodo uničena in
pokončani njih naklepi.“ Notranji mir
in pravo veselje, to dvoje je neločljivo.
Skrbimo za notranji srčni mir in občutili
bomo pravo veselje.

Kaj je še krivo, da se tako razli¬
kujemo od preblažene Devica Marije v
krščanski veselosti? To je površnost v
dolžnostih, že celo pa zanemarjanje dol¬
žnosti. Kdor ne zna izpolnjevati svojih
dolžnosti, kakor zahteva njegov stan, ta
se tudi ne zna veseliti. Temu postane
zabava in naj je še tako nizkotno vse,
živi le za njo. Čim prej od dela pročj
potem pa hajdi na zabavo, na plesišče,
na ponočevanje in pijančevanje. Takšna
zabava je vse drugo, samo pravo veselje
ni. Pravo veselje je nekaj tako pleme¬
nitega, da tega človeški jezik dopovedati
ne more, mora se le občutiti. Žal, dan¬
danes obylada zabava mladino. Ta več
o dolžnostih niti več slišati noče. Kakšen
rod bo iz nje vzrastel? Rod, ki ne bo

2:39

poznal pravega veselja, ki se bo potopil
v razudanosti. Najprvo mora biti dolžnost,
potem pa pride pošteno razvedrilo, ki
pospešuje delazmožnost, ne pa samo mis¬
liti na surovo zabavo, ki moči uničuje
in zmanjšuje delazmožnost.

Kaj je še krivo, da se razlikujemo
od preblažene Device Marije v krščanski
veselosti? Pri mnogih je krivo tudi to,
ker so se odtujili življenju svete cerkve.
Življenje svete cerkve se razvija v cer¬
kvenih opravilih, v cerkvenih praznikih
in slovesnostih, in te zdaj preveva sveto
veselje, zdaj bridka žalost, zdaj cerkev
vzklikuje orl veselja, zdaj toži od žalosti,
zdaj srca pretresa, zdaj jih tolaži in dvi¬
ga. S cerkvijo živeti se pravi, se ž njo
veseliti, ž njo žalovati. Tekom cerkve¬
nega leta kolikokrat bi nas rada napol¬
nila sveta cerkev s svojim nadnaravnim
veseljem!

Mislimo samo na veselo božično
skrivnost! Božične jaslice v cerkvi in
doma, kako bi nam mogle vzbujati či¬
stega nedoižnega veselja, če bi imele le

240

še kaj cerkvenega duha v sebi. Ne bodi
nam cerkveno življenje tuje, udeležujmo
se cerkvenih slovesnosti in naša srca bodo
lažje prenašala težave izven cerkve, za¬
kaj cerkveno veselje jim bo dalo inoči,
kakor jih vse zgolj naravne prireditve
dati ne morejo.

Polni pravega veselja na zemlji so
bili svetniki, pa ker so se varovali greha,
sveto vzeli dolžnosti in kakor dobri otroci
se držali svete matere cerkve. Za vzgled
bodi naveden sveti Filip Neri. Sveti Fi¬
lip Neri je bil v vsakem položaju svo
j ega življenja vesel, četudi je bil tako
slrog do samega sebe, znal je celo šaljiv
biti, a njegove šale so bile nedolžne in
so merile na pospeševanje čednosti. Tako
je poslal svojega učenca Baronija, po¬
znejšega slovečega cerkvenega zgodo¬
vinarja in kardinala, v gostilno po vina,
pa v gostilno, kjer je bil gostilničar znan
po svoji surovosti. Dal mu je velik vrč,
pa naročil, naj prinese eno četrtinko, od
gostilničarja pa mora zahtevati, da vrč
dobro umije in da gre ž njim v klet, če

241

bo prav točil. Plača naj vino s cekinom,
a kar je odveč, mora gostilničar nazaj
dati čisto natančno. Učenec stori vse do
pičice, a pri gostilničarju, kakor je bilo
pričakovati, hudo naleti. Ta jc menil, da
•se iz njega norčuje, ga pošteno ošteje,
pa grozi z batinami. Ljudje so se seve tej
šali smejali, a svetniku pa je služila v
to, da je poskusil svojega učenca, kako
kaj ubogati zna. Drugič zopet je poskusil
z nedolžno šalo redovnico, o kateri so
ljudje govorili, da bi bila svetnica. Po¬
šljejo svetega Filipa, naj se prepriča, kaj
je resnice na tem. Svetnik je šel v gr¬
dem, deževnem vremenu v samostan. Nje¬
govo obuvalo je bilo silno umazano, blatno.
Svetnik da poklicati redovnico, ki je bila
na glasu kot svetnica, pa ji veli, naj mu
mokre in blatne škornje sezuje, a re¬
dovnica se je čutila užaljeno in ga je
začela oštevati, da se drzne kaj takega
zahtevati. Svetnik se seve prav nič ne
razburi, vrne se nazaj in sporoči, o sve¬
tosti te redovnice ni govora, nima po¬
nižnosti. S takimi in podobnimi veselimi

lfi

242

šalami je bilo nekako osoljeno njegovo
delovanje, da je tern bolj ljudem teknilo,
a nikdar ni bilo nič grešnega v njib,
pohujšljivega ali spodtakljivega. Greh
je sovražil, je bil poln gorečnosti za svoj
poklic in ves ndan sveti cerkvi, z vese-
limi šalami pa je skušal grešni svet pri¬
vabiti na pot čednosti in pokore, pa ga
spraviti z Bogom.

*

* *

Sveta vera nikakor ne zahteva od
nas, da se bi morali samo kislo držati,
da si nebi smeli poiskati poštenega, do¬
stojnega razvedrila, to pa tirja od nas,
da tudi pri razvedrilu in veselju ne sme¬
mo nehati biti kristjani, da tudi takrat
ne smemo žaliti Boga. Jedro krščanske
veselosti je izraženo v besedah sv. Pavla,
ki nam kliče: „Veselite se vselej v Go¬
spodu, še rečem, veselite se.“ (Fil. 4, 4.)

XXX. dan.

Stanovske čednosti.

Neizrekljivo važen za vsakega člo¬
veka je njegov stan. Ta ni nič drugega
kakor pot do sreče časne in večne, ali
pa tudi do nesreče časne in prav mnogo¬
krat še tudi do večne. Ako pa naj nam
bo stan pot do sreče časne in večne,
potem so nam neobhodno potrebne sta¬
novske čednosti, te pa so: bodo že mo¬
rale biti ljubezen do izvoljenega stanu,
zvesto izpolnjevanje stanovskih dolžnosti
in neomajna stanovitnost kljub vsem sta¬
novskim težavam. Brez tega trojnega si
ni misliti srečnega stanu, brez tega troj¬
nega mora biti stan pot v strašno ne¬
zadovoljnost in nesrečo.

J’re vzvišeni vzor stanovskih čednosti
nam je zopet preblažena Mati božja. Ma¬
rija ljubi svoj deviški stan in ljubi tako,
da jo pripravljena celo božje materinstvo
odkloniti, če bi trpel vsled tega njen de¬
viški stan. Marija ljubi svoj zakonski

16 *

244

stan, pa zvesto spremlja svetega Jožefa
na vseh onih potih, po katerih je dolžen
hoditi, četudi so bila dostikrat težavna.
Marija ljubi svoj vdovski stan in prenaša
njegove težave brez najmanjše nevolje.
Marija ljubi sveto božje materinstvo in
izpolnjuje z največjo gorečnostjo in po¬
žrtvovalnostjo dolžnosti, ki so ž njim zdru¬
žene. Ali si moremo misliti kaj lepšega,
n ežnejšega, požrtv o val n ej šega, k ak or božj o
Mater sklonjeno nad božjim Detetom v
betlehemskem hlevu, kakor božjo Mater,
ko daruje božje Dete v templju, kakor
božjo Mater, ki išče dvanajstletnega Je¬
zusa tako žalostna, kakor božjo Mater
pod križem svojega božjega Sina napol¬
njeno z morjem bridkosti? Vsak stan, v
katerega jo Bog pokliče, sprejme z vso
udanostjo in ljubeznijo, izpolnjuje nje¬
gove dolžnosti z največjo zvestobo, njene
stanovitnosti tudi največje težave ne mo¬
rejo omajati, v vsakem stanu, v vsakem
položaju je geslo njenega ravnanja in
zadržanja: „Glej, dekla sem Gospodova,
zgodi se mi po tvoji besedi, po volji

245

božji.“ (Luk. 1, 38.) Tako nedosegljivo
velika je Marija v vsakem stanu, ki ga
zavzema, mi pa, kaj naj rečemo, če se
od te strani primerjamo ž njo? O kako
majhni smo pač, tako neznatno majhni,
da kar izginemo pred njo! l’a skoro ni
Čuda, če pomislimo, kako lahkomiselno
sino vzeli svojo stanovsko zadevo.

Lahkomiselni smo že bili pri izvo¬
litvi stanu. Zbrali srno si ga morebiti kar
tako na slepo in nismo nič prevdarjali,
ali smo sposobni zanj ali ne, nismo nič
primerjali njegove dolžnosti, težave in
nevarnosti s svojim hudim nagnenjem in
poželenjem. Tudi nismo popraševali mo¬
drih ljubi, ki bi bili mogli trezno pre¬
soditi nas in izvoljeni stan, ali se bomo
mogli v njem obnesti ali ne in ga iz¬
vrševati res v čast božjo in svoje zve¬
ličanje. Najbrž se tudi nič nismo zme¬
nili, kaj Bog reče k naši izvolitvi, in ga
nismo tudi nič prosili v ponižni molitvi
razsvetljenja. Tega ne opusti, kdor resno
vzame izvolitev stanu, ta resno premiš¬
ljuje sebe in stan, uvažuje svet modrih,

246

treznih ljudi, zlasti stari še v in spovednika,
in moli, da bi se zadela volja božja.

Lahkomiselni smo bili v pripravi
za izvoljeni stan. Naj je že ta ali oni
stan, vsak zahteva resno pripravo. Na¬
brati si je treba potrebnega znanja, že
celo, če gre za višji stan, izuriti se je
treba v stanovskem delu, prav posebno
pa se je treba utrditi v čednosti in si
požlabniti srce. Brez tega zopet ni mi¬
sliti, da bomo delali čast izvoljenemu
stanu, bomo pač ostali le samo najemniki,
ki storijo za silo, kar že mora biti, ki
pa ne delajo iz ljubezni do izvoljenega
stanu, in ki pri prvi težavi hočejo stanu
hrbet obrniti.

Lahkomiselni pa tudi še ostanemo
v izvrševanju poklica. Predvsem bi ga
morali izvrševati v čast božjo in v svoje
zveličanje, pa na to še po navadi ne
mislimo, hočemo le čim več zaslužiti, to
pa s čim manjšim trudom. Stanovsko
delo je le prevečkrat v ozadju, v ospredju
pa zaslužek. Seve s stanovskim delom
si moramo služiti vsakdanji kruh, pa če

247

bomo v stanu delali nič več kakor za
svoj vsakdanji kruli, ne pa tudi za svoj
večni blagor in blagor človeške družbe,
potem tudi tega ne bomo vredni. Stanove
je Bog postavil, da se z njimi pospešuje
njegova čast in deluje za zveličanje duše
in blagor človeški družbi. Vsakdanji kruh
mora dati stan človeku, a dati zato, da
more zadostiti poglavitnemu namenu, ka
teremu mora po božji naredbi služiti stan.
Žal le preveč jih je današnje dni pogla¬
vitni stanovski namen izbrisalo, pa na¬
redilo ne vsakdanji kruh, temveč kar
najobilnejši zaslužek za edini in pogla¬
vitni stanovski namen. Dandanes se tudi
dosti ne govori o stanovih in stanovskem
deln, pač pa veliko o razredih. Prav za
prav se dvigata drug proti drugemu dva
razreda, namreč razred bogatinov ali ka¬
kor jih imenujemo kapitalistov in razred
siromakov ali proletarcev. V sredi med
obema pa je posta vljeno zlato tele. Oboji
si ga lastijo. Bogatini pravijo, da so zlo¬
žili svoje premoženje za zlato tele, siro¬
maki pa kažejo svoje žuljave roke in

povdarjajo svoje delo, da je moglo na-
stati zlato tele. Navadno so bolj močni
bogatini in si svojijo zlato tele, pa ra¬
jajo okrog njega. S tem pa seve samo
zbujajo proletarcem skomine po navidez¬
nem paradižu okoli zlatega teleta in ne-
vošljivost, da ne morejo biti deležni raz¬
košnosti bogatinov. V slučaju pa, če bi
se siromaki polastili zlatega teleta, ne bi
izostalo maščevanje, a bolje ne bi nič
postalo na svetu, ko je zlato tele res le
tele, siromakov pa so nepregledne trume.
Ako bi se zlato tele tudi razdrobilo v
solnčni prah, ne bi seglo za vse reveže.
V tem bajnem razpoloženju pa le trpi
blagor človeške družbe in se duše po¬
gubljajo. Kakšna nesreča je vendar to
bajno razpoloženje! Te nesreče more re¬
šiti človeško družbo le krščanska pra¬
vičnost in ljubezen do stanovskega dela.
Pa ali ni treba, da se zboljša gmotni
položaj delavskih slojev, ki je dandanes
le v premnogih slučajih naravnost obupen?
Gotovo, to je na vso moč želeti, vendar
z vojsko se to ne bo doseglo, nasproti,

249

vsaka vojska najhuje zadene siromake,
dobrodošla prilika pa je za dobičkarje,
ki znajo stisko izrabiti, da si nagroma-
dijo bogastva. Tako se bo tudi zgodilo
v vojski za zlato tele. Ta vojska vodi
v družabni prevrat, a tak prevrat je ne¬
izmerna nesreča za nedolžne in zaželjena
kalna usoda prebrisanim zlobnežem, da
v njej ribarijo, kakor se jim zljubi. Voj¬
ska ne more biti prava pot do zboljšanja,
temveč le pot, ki jo kaže krščanska pra¬
vičnost in krščanska ljubezen. Ta zdru¬
žuje zlasti stanovske tovariše v mirno,
vztrajno armado, ki se poteguje kakor
en mož na postavni način za svoje zbolj¬
šanje. V krščanski pravičnosti in ljubezni
je mirna in trajna zmaga, le krščanska
pravičnost in ljubezen more prenoviti
obličje zemlje.

Posamezni stanovi naj bi dobili zo¬
pet svojo čast, svojo veljavo, zlasti, ki
so dandanes teptani in zaničevani. Vsak
stan ima svoj velik pomen za celo ljud¬
stvo (človeško družbo). Niti eden stan,
ki ga je postavil Gospod Bog, se ne sme

250

zatreti. Vsi stanovi se zlagajo kakor pe¬
resa in kolesa ure, ako pa le eno pero
ali kolesce odreče, mora ura obstati. Pa
tudi v ljudstvu nastanejo bude in daleko-
sežne posledice, ako le en stan izgine.
Zavedajmo se vendar važnosti stanu, v
katerem živimo in delujemo, ljubimo ga
z neomajno zvestobo, in stan nam pri¬
nese časuo in večno srečo. Tako nam
spričujejo svetniki božji. Za vzgled bodi
navedena sveta Notburga.

Sveta Notburga je bila samo dekla,
njen stan je bil toraj od najnižjib stanov,
pa ljubila ga je tako, da je postala ve¬
lika svetnica, ki jo je Bog pred smrtjo
in po smrti poveličal s čudeži. Kot dekla
morala je tudi veliko pretrpeti. Služila
je najprvo v gradu. Tukaj je imela ve¬
liko sovražnico v mladi grajski gospej,
ki je bila polna posvetnega duha. Tajo
je hotela iz grajščine spraviti, pa dokler
sta živela stari grof in grofica, ni šlo, a
po njuni smrti je to dosegla. Notburgo
je naredila za zadnjo deklo, ravnala je
ž njo surovo ter ji prepovedala, da ne

sme več ostankov otl nrze ubogim deliti,
temveč da jih mora svinjam nositi. A
sveta Notburga je bila usmiljena do re¬
vežev, ker pa ni smela jim nositi ostan¬
kov, je sebi od jedi pritrgala, daje lačne
reveže nasičevala. Tudi to ni bilo prav
mladi gospej. Dolžiti jo je začela, da
vkrade, kar da ubogim, in jo kot tatico
začrnila pri možu. In ta ženi dovoli, da
sme z Notburgo narediti kakor hoče.
Hitro zapove Notburgine stvari zvezati
v culico, pa ji zvečer pri grajskih vratih
izročiti, ko se ravno vrača domov od
ubogih. Za slovo jo gospa še grdo ošteva.
Sveta Notburga ne reče nisi ene žal be¬
sede, vzame svoje reči, se izroči Bogu,
pa hiti v dolino, da bi si poiskala novo
službo, pa komaj jo dobi pri malem
kmetu. Ta je bil sicer dober, pa zavero¬
van je bil preveč v posvetne skrbi. Sveta
Notburga je pa ravno tako ljubila delo
kakor molitev, prav za prav je spreminjala
vse svoje delo v molitev. Kmet je bil ž
njo prav zadovoljen, samo poletni sobotni
večer ni hotel privoliti, da bi od večernic

•252

naprej prenehala z delom, kakor je to
storila vsaki sobotni večer. Kmet meni,
treba je naprej delati in žeti. A svetnica
pokliče v srcu Boga na pomoč in Bog
se potegne za njo. Kmetu reče, ako bo
srp visel sam v zraku, potem naj ve, da
ravna proti božji volji, če jo sili k delu,
če pa srp koj pade na tla, se ne brani
dalje delati. Sveta Notburga spusti srp,
in čudo, srp sam visi prosto v zraku.
Groza spreleti vse in svete Notburge nik¬
dar več ne zadržujejo od njenih po¬
božnosti.

Navadna dela, ki jih je opravljala
sveta Notburga, kako velika so bila pred
Bogom, ker jih je opravila v njegovo
čast in v svoje zveličanje. Služabni stan
je bil za sveto Notburgo zares pot do
sreče in časti na tem in onem svetu.

*

* *

Stan je v najtesnejši zvezi z našo
lastno usodo in z usodo človeške družbe.
Ta zveza nas svari tako resno, naj ne
bomo v stanovskih zadevah lahkomiselni,

253

naj nas ne vodi pri teh samo zunanji
trenutni, minljivi dobiček, bodi tukaj
merodajna čast božja in zveličanje naše
duše. Tudi na trpljenje bodimo v svojem
stanu pripravljeni. Na tem svetu namreč
ni stanu, v katerem ne bi bilo trpeti.
Velika zmota je misel, da bi bili višji
ali boljši stanovi brez trpljenja. Ta zmota
je bila kriva, da so stariši spravili otroka
v stan, za katerega ni sodil, pa spravili
so ga vanj, ker so ga imeli za boljši
stan, pa menili, v njem ne bo veliko
trpeti, pač pa dobro živeti. Pa kako so
se varali! Prav v njem je bil strašno
nezadovoljen, je nesrečno živel, in bati
se je tudi nesrečnega konca. Vsak stan
ima svoje trnje, pa tudi svoje posebne
milosti. Te so takorekoč nadnaravna dota
nebeškega Očeta, ki naj naredi stanovsko
breme lahko, stanovski jarem sladek ter
pomaga človeku do stanovskih čednosti
in po njih do njegove časne in večne
sreče.

Cns*  *\jO

XXX!, dan.

Zvestoba do Marije.

Slovo jemati, je navadno nekaj brid¬
kega. Mislimo na umirajoče. Kako težko
jemljejo slovo od ljubih in dragih, ki
jih bodo z a vselej zapustili! Mislimo na
one, ki zapuščajo rodno hišo, pa odha¬
jajo na svoj novi dom, o katerem pa ne
vedo, ali jim bo tudi dom sreče. Nevesta
se poslavlja od očeta in matere, od bra¬
tov in sester, a njeno oko toči grenke
solze, bridko ji je pri srcu, da je prišla
ura ločitve.

Slovo pa dostikrat pomeni tudi ko¬
nec dosedanjega lepega, morebiti pri¬
jateljskega razmerja. Prijatelj se je po¬
slovi! od prijatelja in ogenj prijateljsko
ljubezni je začel ugašati, prijateljska srca
so se ločila, pa raztrgala se je prijatelj¬
ska vez, četudi so usta ob slovesu za¬
gotavljala, da si ostanejo na večno zvesti.

Tudi mi jemljemo danes slovo od
majuika in šmarnic, vendar naše slovo

255

ne bo bridko, pač pa veselo, ako smo
celi mesec zvesto opravljali šmarnice,
ker imamo sladko zavest, da smo nekaj
dobrega storili. Naše slovo nas tudi ne bo
odlujilo majniški Kraljici, ne bo zmanj¬
šalo naše ljubezni do Matere božje, ravno
nasprotno, mi se poslavljamo od majnika
in šmarnic, pa s trdnim sklepom, Marijo
še bolj ljubiti, Mariji še bolj zvesti biti,
Marije se še bolj trdno oklepati, ona nam
bodi res oni vzor, kateremu se hočemo
vedno bolj bližati. To je tudi potrebno,
da smo Mariji vedno bolj zvesti. Poglejmo
v današnjih zadnjih šmarnicah, zakaj je
potrebno, da se trudimo, vedno bolj zve¬
sti biti Mariji.

Vedno večja zvestoba do Matere
božje nam je potrebna, če hočemo pred
Bogom rasti, a pred Bogom moramo ra¬
sti, sveto pismo nam kliče: Kdor je pra¬
vičen, bodi še pravičnejši, in kdor je
svet, bodi še svetejši. Vendar to se ne
bo zgodilo brez Marije. Marija je mati
milosti, po njej nam Bog doli milosti,
tem obilnejše brez dvoma, čim bližje.

256

čim zvestejši smo ji. Marija je mati večne
Resnice, večna Resnica pa je ona luč,
ki nas mora razsvetljevati, sicer tavamo
v temi. Zopet vidimo, čim bližje Mariji,
tem bolj smo v oni luči, ki nam je po¬
trebna, ako naj rastemo v pravičnosti
pred Bogom.

Vedno večja zvestoba do Marije nam
je potrebna, ker našemu zveličanju vedno
večje nevarnosti pretijo. Satan pripravlja
vedno hujše napade, on že tudi dela na¬
črte za našo smrtno uro, ko hoče napeti
vso moč, da nas pogubi. Hudobni svet
mu na vso moč pomaga. Hudobni svet,
kaj je že vse znašel, da bi omajal vero
in čednost v krščanskem srcu! Pa še ni
zadovoljen, išče še novih načinov pohuj¬
šanja in zapeljevanja. Oba, satan in hu¬
dobni svet pa najdeta v našem hudem
nagnenju in poželenju le premočnega za¬
veznika. Kakšnih napadov bo še treba
odbiti, kakšnim nevarnostim še uiti, ako
se naj rešimo! In kje naj iščemo proti
vsem tem nevarnostim varstva in zavetja?
Kje drugje, če ne pri Mariji? Zato ji

257

bodimo vedno bolj zvesti, najbolj pa na
zadnjo uro.

Vedno večja zvestoba do Marije nam
je potrebna zavoljo negotovosti naše zad¬
nje ure. To edino vemo, da smo ji z
vsakim trenutkom bližje, a kdaj pa bo
nam bila in kje nam bo bila zadnja ura,
tega nam ne ve povedati nobena pratika,
to ve le Bog. Vendar ne bo ga, ki si
ne bi želel, da bi bila srečna. Pa kaj
nam more dati upanje, da bo srečna?
Kaj pa daje popotniku upanje, da bo
dosegel svoj cilj? Kaj drugega, kakor
da se zvesto drži prave smeri. Tako sto¬
rimo tudi mi, a prava smer našega po¬
tovanja v večnost, to je. Marija. Zato
čim bolj zvesti bomo Mariji, tem več
upanja, da bo naša zadnja ura srečna ura.

Vedno večja zvestoba do Marije nam
je potrebna, da bomo vnemali še druge
za Marijo, da bomo še drugim pot od¬
pirali do Marije. Dobremu sinu, dobri
hčeri pač ni vseeno, ali delajo drugi
bratje in sestre materi veselje ali pa ža¬
lost. Cim bolj sin in liči ljubita mater,

17

258

tembolj ju boli, ako drugi bratje in sestre,
matere ne ljubijo, tem bolj se trudita,
jih pridobiti za mater. Raste naj naša zve¬
stoba in ljubezen do Marije tako, da se
bomo mogli skazati kot misijonarje za
Marijo, če ne z drugim, pa z molitvijo!
Zvesto molitveno misijonstvo, koliko zgub¬
ljenih sinov in hčera je že spravilo z
nebeško Materjo, po njej pa z Bogom
in jim pomogio do večne sreče! V po¬
trjen j e tega en vzgled!

Bilo je leta 1857. Dve pobožni de¬
kli, goreči častilki Matere božje, je sila
skrbelo, kaj bo z njunim bogatim, pa
brezvernim gospodarjem. Ta je namreč
nevarno zbolel. Zdravnik ju opozori, da
se bo bati smrti. Ena hiti h gospodu
župniku, pa ga prosi, naj obišče gospo¬
darja. Gospod župnik takoj gre, a go¬
spodar ga ni nikakor vesel, komaj, da
mu ponudi stol. V pogovoru gospod žup¬
nik omeni svete zakramente, a pri bol¬
niku o tem hudo naleti. Bolnik za take
reči se že davno več ne zmeni, in ne
mara nič o tem slišati. Župnik odide,

259

ker vidi, da bi vsaka nadaljna beseda
bolnika le še bolj razdražila, a pri od¬
hodu naroča deklama, naj kličeta v is¬
kreni molitvi Mater božjo na pomoč. Po¬
božni dekli sta tudi tako storili. Pet dni
mine od tega obiska in že pride ena de¬
kla zopet h gospodu župniku, a zdaj ve¬
selo sporoča, da bolnik želi sam svete
zakramente. In res, prejme jih z velikim
kesanjem, z veliko pobožnostjo. Kaj ga
je nagnilo k temu? V spanju gleda nje¬
gov duh podobo Matere božje z božjim
Detetom, pa ta podoba ni bila mila, tem¬
več nepopisno resna. Bolnik se prebudi,
hoče se otresti podobe, ki jo je gledal
v spanju, a ne more, podoba ga plaši
in straši, njegovo srce začne zdihovati,
on prosi za duhovnika, on se hoče spra¬
viti z Bogom, in spravil se je tudi od¬
kritosrčno in resnično, drugi dan potem
pa je že naznanjal zvon, da ga več med
živimi ni. Pobožni dekli s svojo iskreno
molitvijo sta bili res prava misijonarja
za tega zakrknjenega grešnika.

*

* *

17 *

260

Bodimo zvesti Mariji vedno bolj 1
Ni s tem rečeno, da bi se morali pre-
oblagati s pobožnostmi, a vsakdo imej
vsaj eno pobožnost, ki jo hoče gojiti
pa z vso srčnostjo. Prav posebno bodi
priporočen rožni venec. Lurška Devica
drži v rokah sveti rožni venec. Molimo
ga vneto, vglobimo se v njegove skriv¬
nosti, odprimo svoje srce onemu duhu.
ki veje iz njega in potem bo gotovo naše
življenje vedno bolj krščansko, naše srce
vedno bolj vneto za Marijo, in sveti rožni
venec nam bo kakor Marijina roka, ki
nas bo varno vodila iz te doline solz v
nebeško domovino. Amen.

litanije preš v. imena

JEZUSOVEGA.

(Odpustek 300 dni enkrat na dan.)

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Jezus, sliši nas!

Jezus, usliši nas!

Bog Oče nebeški,

Bog Sin, odrešenik sveta,

Bog sveti Dub,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Jezus, Sin Boga živega,

Jezus, odsvit Očeta,

Jezus, žar večne luči,

Jezus, kralj veličastva,

Jezus, solnce pravice,

Jezus, Sin Marije Device,

Jezus ljubeznivi,

Jezus čudoviti,

Jezus, močni Bog,

Jezus, Oče prihodnjega veka,

usmili se nas!

262

Jezus, angel velikega sklepa,
Jezus najmogočnejši,

Jezus najpotrpežljivejši,

Jezus najpokornejši,

Jezus krotki in iz srca ponižni,
Jezus, ljubitelj čistosti,

Jezus, naš ljubitelj,

Jezus, Bog miru,

Jezus, začetnik življenja,

Jezus, zgled kreposti,

Jezus, gorečih duš ljubitelj,
Jezus, naš Bog,

Jezus, naše pribežališče,

Jezus, oče ubogih,

Jezus, zaklad vernih,

Jezus, dobri pastir,

Jezus, prava luč,

Jezus, večna modrost,

Jesus, neskončna dobrota,

Jezus, pot in življenje naše,
Jezus, veselje angelov,

Jezus, kralj očakov,

Jezus, voditelj apostolov,

Jezus, učitelj evangelistov,
Jezus, srčnost mučencev,

263

Jezus, luč spozna val cev, usmili se nas!
Jezus, čistost devic, nsmili se nas!
Jezus, krona vseh svetnikov, usmili se nas!
Bodi nam milostljiv, zanesi nam, o Jezus!
Bodi nam milostljiv, usliši nas, o Jezus!
Vsega zlega,

} sega greha,

Svoje jeze,

Zalezovanj hudobnega duha,

Duha nečistosti,

Večne smrti.

Zanemarjanja tvojih navdihov,

Bo skrivn. svojega sv. učlovečenja,
Bo svojem rojstvu,

Bo svojem detinstvu,

Bo svojem božjem življenju,

Bo svojih trudih,

Bo svoji smrtni bridk. in trpljenju,
Bo svojem križu in zapuščenosti,
Bo svojih bolečinah in slabostih,
Bo svoji smrti in pokopu,

Bo svojem vstajenju,

Bo svojem vnebohodu,

Bo svojih radostih,

Bo svoji slavi,

m

s

QQ

aT

&

a

>m

P

264

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
zanesi nam, o Jezns!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta
usliši nas, o Jezus!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas, o Jezusi

Jezus, sliši nas!

Jezus, usliši nas!

Oče naš. — Ceščena Marija.

Molimo.  Gospod Jezus Kristus, ki
si rekel: „Prosite in boste prejeli ; iščite
in boste našli; trkajte in se vam bo od-
prlo“; daj nam, prosimo te, gorečnost svoje
božje ljubezni, da te s celim srcem, z
besedo in dejanjem ljubimo in neprene¬
homa hvalimo.

Dodeli nam, Gospod, da strah in
ljubezen do tvojega svetega imena vedno
v sebi ohranimo, ker nikdar voditi ne
nehaš njih, ki jih v stanovitnosti svoje
ljubezni utrdiš, ki živiš in kraljuješ sni
vekov veke. Amon.

265

lavretamske litanije

(Odpustek 300 dui vsakikrat.)

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste usliši nas!

Bog Oče nebeški,

Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sveta Marija,

Sveta mati Božja,

Sveta devic Devica.

Mati Kristusova,

Mati milosti Božje,

Mati prečista,

Mati brez madeža.

Mati nedolžna,

Mati presveta,

Mati ljubezniva,

Mati prečudna,

Mati našega Stvarnika,

Mati našega Odrešenika,

-usmili

prosi za nas! se nas

266

Devica modra,

Devica častitljiva,
Deaica hvale vredna,
Devica mogočna,

Devica usmiljena,
Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti božje,
Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,

Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,
Skrivnostna roža,

Stolp kralja Davida,
Stolp slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja miru in sprave,
Vrata nebeška,

Zgodnja Danica,
Zdravje bolnikov,
Pribežališče grešnikov,
Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristjanov,
Kraljica angelov,
Kraljica očakov,

prosi za nas!

267

Kraljica prerokov,

Kraljica apostolov,

Kraljica mučenikov,

Kraljica spoznavalcev,

Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,

Kraljica, brez madeža izv. greha spoč.
Kraljica svetega rožnega venca,

Kraljica miru,

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
zanesi nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usliši nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas!

Kriste, sliši nas'

Kriste, usliši nas!

Oče naš. — Češčena Marija.

MOLITVE.

i. K svetemu Rešnjemu Telesu.
(Kadar je izpostavljeno.)

V.  Kruh z nebes si jim dodelil
(Aleluja.)

prosi za nas!

268

O■  Ki ima vso sladkost v sebi
Aleluja.)

Molimo.  O Bog, ki si nam v preču-
dežnem Zakramentu spomin svojega trp¬
ljenja zapustil, daj nam, te prosimo, svete
skrivnosti tvojega Telesa in tvoje Krvi
tako častiti, da sad tvojega odrešenja
vedno v sebi občutimo. (Ki živiš in kra¬
ljuješ z Bogom Očetom v edinosti svetega
Duha Bog vekomaj. Amen.)

2. K sveti Devici materi Mariji.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta
božja porodnica; ne zavrzi naših pro¬
šenj v naših potrebah, temveč reši nas
vselej vseh nevarnosti. O častitljiva in
blažena Devica, naša gospa, naša ured¬
nica, naša besednica, naša pomočnica!
S svojim Sinom nas spravi, svojemu Sinu
nas priporoči, svojemu Sinu nas izroči!

V.  Prosi za nas, sveta božja po¬
rodnica !

O.  Da bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

Molimo. Dodeli nam, svojim slu¬
žabnikom, prosimo, Gospod Bog, ds
vedno zdravje na duši in na telesu uži¬
vamo, in da bomo po častitih prošnjah
presvete Marije, vselej Device, sedanje
žalosti rešeni in večnega veselja deležni.

3. K  sveti Devici materi Mariji.

(Od prve adventne nedelje do Božiča.)

Usmiljena mati Zveličarjeva, ki osta¬
neš vrata nebeška in zgodnja danica,
pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi
vstati; ti, ki si svojega Stvarnika pre¬
čudno rodila, devica prej in potlej ostala,
ko si iz Gabriclovih ust sprejela češčenje,
usmili se grešnikov!

V.  Angel Gospodov je oznanil Mariji.

O.  In je spočela od svetega Duha.

Molimo.  Milost svojo, prosimo te.
o Gospod, v naša srca vlij, da, ki smo
po angelovem oznanenju spoznali učlo¬
večenje Kristusa, tvojega Sina, po nje¬
govem trpljenju in križu dosežemo častit¬
ljivo vstajenje.

270

(Od Božiča do svečnice.)

Usmiljena mati Zveličarjeva, ki osta¬
neš vrata nebeška in zgodnja danica,
pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi
vstati; ti, ki si svojega Stvarnika pre¬
čudno rodila, Devica prej in potlej ostala,
ko si iz Gabrielovih ust sprejela češčenje,
usmili se grešnikov!

V.  Po porodu si Devica čista ostala.

O.  Prosi za nas, sveta božja porodnica.

Molimo.  Bog, ki si po rodovitnem
devištvu svete Marije dodelil človeškemu
rodu dar večnega zveličanja, daj, prosimo,
da njo za nas prositi občutimo, po ka¬
teri nam je sreča došla prejeti življenja
začetnika, Gospoda našega Jezusa Kri¬
stusa, tvojega Bina.

(Od svečnice do velikega četrtka.)

Bodi češčena, nebes Kraljica, češčena
angelov Gospa; češčena ti, ki si svetu
pravo luč rodila ! Bodi pozdravljena, De¬
vica častita, mimo vseli lepa; bodi po¬
zdravljena, preljubezniva, in prosi za nas
Kristusa!

271

V.  Hvalimo to, Devica presveta.

O.  Daj nam moč zoper sovražnike

tvoje.

Molimo.  Dodeli, milostljivi Bog,
hrambo naši slabosti, da, ki obhajamo
spomin svete božje porodnice, s pomočjo
njenih prošenj vstanemo od svoj ih grehov.
(Od velike sobote do 1. nedelje po binkoštih.)

Veseli se, Kraljica nebeška, alelnja!
On, ki si ga zaslužila nositi, aleluja! je
vstal od smrti, kakor je rekel, aleluja!
Prosi za nas Boga, aleluja!

V.  Veseli in raduj se, Devica Ma¬
rija, aleluja!

O.  Ker je Gospod res vstal, alelnja!

Molimo.  O Bog, ki si po vstajenju
svojega Sina, Gospoda našega Jezusa
Kristusa, svet razveselil; dodeli, prosimo,
da po njegovi materi Devici Mariji do¬
sežemo veselje večnega življenja.

(Od 1. nedelje po liink. do 1. adventne nedelje.)

Češčena bodi Kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi

272

češčena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini
otroci; k tebi vzdihujemo žalostni in ob¬
jokani v tej solzni dolini. Oh, obrni te¬
daj, naša pomočnica, svoje milostljive
oči v nas; in pokaži nam po tem rev¬
nem življenju Jesusa, blaženi sad svojega
telesa : o milostljiva, o dobrotljiva, o slad¬
ka Devica Marija 1

V.  Prosi za nas, sveta božja po¬
rodnica!

O.  Da bomo vredni obljub Kristu¬
sovih !

Molimo.  Vsemogočni, večni Bog,
ki si dušo in telo častite Device Matere
Marije, da bi vredno prebivališče tvo¬
jega Sina biti zaslužila, s pomočjo sve¬
tega Duha pripravil, daj, da bomo, ki
se njenega spomina veselimo, po njenih
milostljivih prošnjah prihodnjega zlega
in večne smrti rešeni.

4. K svetemu Jožefu.

Glejte, zvesti in modri hlapec, ki
ga je postavil Gospod črez svojo družino.

273

V.  Prosi za nas, sveti Jožef!

O.  Da borno vredni obljub Kristu¬
sovih !

Molimo.  Naj nam, prosimo te, o
Gospod, zasluženje ženina tvoje presvete
matere Marije pomaga, da, česar naša
slabost ne premore, nam bode po nje¬
govih prošnjah dodeljeno.

5. Za vse potrebe.

Gospod, ponižno te prosimo, razveži
po svoji milosti naših grehov vezi, in
ohrani po prošnjah svoje izvoljene ma¬
tere, ljube Device Marije, in vseh svojih
svetnikov, nas svoje služabnike, naše do¬
brotnike in naše družine y vsi svetosti;,
očisti tudi našo rodovino in naše prija¬
telje hudobe in grehov, in napolni jih
z lepimi čednostmi; dodeli nam mir in
zdravje, odvrni od nas vidne in nevidne
sovražnike in odženi vse hude želje; daj
nam zdravo vreme in dobro letino, izkaži
milost našim prijateljem in neprijateljem,
in obvaruj to duhovnijo z vsemi, ki v

18

274

njej prebivajo, kuge, lakote, vojske,
ognja, potresa, povodnji, in dodeli milost¬
ljivo vsem vernim kristjanom, živim in
mrtvim, v nebeškem kraljestvu večno
življenje, mir in pokoj. Obvaruj našega
papeža I., našega škofa I., in vso našo
dnhovsko in deželsko gosposko, in vse
krščansko ljudstvo vseh nadlog in vsega
zlega. In tvoj blagoslov pridi z nebes na
nas in bodi vselej nad nami. Po Gospodu
našem Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, ki
s teboj živi in kraljuje v edinosti svetega
Duha, Bog vekomaj. — Amen.

KAZALO.

Stran

Predvečer: V čem naj obstoji majniška
pobožnost ?. 3

I. dan: Kaj nas nagiblje, da sploh prebla-

ženo Devico Marijo častimo.10

II. dan: Kaj nas nagiblje, da častimo pre-
blaženo Dev. Marijo še posebno majnika? 17

III. dan: Krščanska vera.22

IV. dan: Krščansko upanje.29

V. dan: Krščanska ljubezen do Boga . . 34

VI. dan: Krščanska ljubezen do sebe . . 42

VII. dan: Krščanska ljubezen do bližnjega 49

VIII. dan: Krščanska ljubezen do sovraž¬
nikov .56

IX. dan: Krščanska bogoslužnost ....  63

X. dan: Krščanska modrost.70

XI. dan: Krščanska ponižnost.76

XII. dan: Krščanska pokorščina.84

XIII. dan: Krščanska hvaležnost.92

XIV. dan: Ljubezen do domovine ....  101

XV. dan: Krščanska resnicoljubnost . . . 111

XVI. dan: Krščanska uljudnost.122

XVII. dan: Krščanska darežljivost ....  131
XVIII. dan- Krščanska pravičnost ....  141

XIX. dan; Krščanska srčnost.149

XX. dan; Krščanska velikodušnost .... 166

276

Sirarn

XXI. dan: Krščanska potrpežljivost. . . . 1 (jr.

XXII. dan: Krščanska stanovitnost....  17-t

XXIII. dan: Krščanska zmernost ... 181

XXIV. dan: Sveta čistost.192

XXV. dan: Krščanska pohlevnost . . . .201

XXVI. dan: Krščanska milosrčnost . . . ‘209
XXVII. dan: Krščanska ukaželjnost . . . 219
XXVIII. dan: Krščanska spodobnost . . . 229

XXIX. dan: Krščanska veselost.235

XXX. dan: Stanovske čednosti.243

XXXI. dan: Zvestoba do Marije . . 254

Dodatek: Litanije .261

r&c.

.



NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIUNICA

00000487849