ALELUJA! ZVELIČAR JE VSTAL! POLNOST NJEGOVE MILOSTI NAJ SE RAZLIJE NAD SVET, TER V NAŠE DRUŽINE IN DOMOVE PRINESE MIR, VESELJE IN SREČO.
SVOBODNA
SLOVENIJA
Lesorez:
Ivan Bukovec
Verniki in Socializem
MrttfNO V SRRT.IT. KAR IN® MOŽNO V SLOVENIJI
Cristo ha resucitado
Cada año el tiempo litúrgico de la cuaresma ofrece a nuestra contemplación la figura de Jesús en Su Pasión, Su Muerte y Su Resurección, para que sea ejemplo, invitación y señal de todos los hombres de buena voluntad, y especialmente de todos los que, llamándose cristianos, llevan Su nombre.
Ejemplo de perseverancia, ejemplo de entrega a la voluntad del Padre. Así es Cristo rezando en el huerto de Getsemaní, así es durante el juicio en que es condenado a muerte, y Su ejemplo es válido especialmente llevando la Cruz al Gólgota, donde por los pecados de toda la humanidad ofrendó Su vida.
Invitación a seguirlo. Seguirlo en nuestra aceptación de la voluntad de Dios. Invitación a llevar nuestra cruz, todas las pequeñas cotidianas cruces de nuestra vida. A la entrega de nuestro ser por los demás; a renunciar a nosotros mismos para entregarnos a los hermanos. Para que seamos, con nuestra vida testigos de Su Muerte y Su Resurrección.
Señal, para que no equivoquemos el camino. La cruz nos marca el sendero, el sepulcro vacío representa la meta. Todos estamos señalados por Su redención, para compartir con El la vida en el Padre.
No desoigamos la voz de Cristo, paciente, muerto y resucitado, que desde la cruz y desde el sepulcro vacío nos dice: “Yo soy el Camino, la Veradad y la Vida”.
Cristo ha resucitado, para que por El nos llegue también a nosotros la resurrección eterna.
Novomašniško slavje novoimenovanega škofa v Torontu leta 1955. Od leve proti desni: pok. škof dr. Gregorij Rožman, novomašnikov oče, sedaj tudi pokojni Alojzij Ambrožič, novomašnik in njegova mati z vnukinjo
Novi slovenski škof
Velikonočno voščilo
Marsikomu od starejše generacije naše politične emigracije v velikem tednu uhajajo misli na dogodke leta 1941 v naši domovini.' Obuja spomine na doživetja zadnjih 35 let. Koliko trpljenja, koliko razočaranj! Sprašuje se, kako je mogel vse to prestati. Kako je mogla vse to vzdržati žena, mati, družina.
Ko se v premišljevanju poglobi v sedanji svobodni in komunistični svet, si ponovno prizna: žrtvovali smo se za svobodo. Uprli smo se komunizmu, ker smo se zavedali, da nas hoče zasužnjiti, zatreti svobodo duha in temeljne človeške pravice ter uničiti temelje krščanstva v slovenskem narodu. Oprt prav na te temelje pa je naš narod kljuboval stoletja in stoletja vsem sovražnikom, ki mu niso hoteli priznati ne obstoja ne svobode.
Po 35 letih moramo vsi priznati: prav smo delali. Druge poti ni bilo, če smo hoteli ostati zvesti narodu in njegovim izročilom. Zmagali smo! Toda zaslepljenost zahodnega sveta je dopustila, da so tuje sile podarile zmago premaganim zatiralcem svobode. Zmagovalci — borci za svobodo svojega naroda — pa so bili žrtvovani.
Kako strašna je slepota človeka!
Ko gledamo in zasledujemo dogodke in besede vodilnih osebnosti v današnjem svobodnem svetu v odnosu do komunizma, moramo ugotoviti, da marsičesa ne razumemo V svobodnem svetu sta danes dve vrsti ljudi. Komunizem poznajo samo tisti, ki so ga doživeli in imajo na njegovo vseuničujočo nevarnost jasne poglede. Ostali in to večinski del, pa je gluh in slep za vsa svarila in skuša hoditi po lahki poti „odjuge“ v odnosu do komunizma. Svobodni svet ta svoj odnos do komunizma označuje s propagandno frazo „de-tente.“ V resnici pa noče opustiti svojega udobnega življenja in doprinesti žrtev za lastno svobodo.
Eden glavnih režiserjev te tragične igre je zunanji minister Severnoameriške države, ki ima vse pogoje, da bi bila branilka svobode pred udiranjem komunizma. Prav ta režiser je preprečil, da ni smel stopiti v Belo hišo Solže-nicin, kot glasnik resnice. Presenečeni smo stali pred vprašanjem, zakaj je Belo hišo strah — pred resnico. Nismo se mogli otresti vtisa, da belina Bele hiše dobiva nejasne in blede barve. Prav isti režiser je neposredno pred letošnjim velikim tednom obiskal v spremstvu dveh filmskih zvezd prireditev, na kateri je nastopila znana kubanska ple-salka-komunistka. Počastil jo je s svojo navzočnostjo. Na vprašanje novinarja, če ga ne moti kubanska plesalka (ker je komunistka) je ironično odgovoril, da bo zaprl eno oko, ko bo gledal plesalko-komunistko.
Obstali smo pred tem odgovorom, ko je tragedija Angole še v tako živem spominu.
Pa ne smemo obupati. Že slišimo jasne klice v Evropi, od Francije preko Italije do drugih svobodnih držav, da med krščanstvom in komunizmom ni sožitja, ne sprave in da med suženjstvom in svobodo ni odjuge. Prepričani smo, da se bo tudi svobodoljubni narod Združenih držav osvestil svojega zgodovinskega poslanstva in postavil za krmarje svoje mogočne države može sodobnih in jasnih pogledov, ki bodo Beli hiši zopet vrnili svetlo belo barvo. Tako se bo v mogočni simbol kipa svobode zopet vrnilo zaupanje zatiranih narodov.
Ob tem spoznanju in ugotovitvah je več kot upravičeno vprašanje naše politične emigracije1: Kaj pa naša domovina? Kaj jo čaka? Odgovor je enostaven. Naša emigracija nima ne vojske, ne tankov, ne avionov. Ima pa močno orožje: Spoznanje, da je komunizem danes največja nesreča za vsak narod, ki pade pod njegovo suženjstvo. Naše orožje je resnica s katero moramo buditi vest državnikom in vladam svobodnega sveta neprestano in povsod. Neutrudljivi moramo biti povsod v prepričevanju, da je bila kupčija s slovenskim narodom pred 30. leti sramotna in se bo maščevala nad narodi katerih vodniki so povzročili to vnebovpijočo krivico.
Vso dobo komunističnega režima V Jugoslaviji je znano, da so prav komunisti v Sloveniji najbolj strupeni in nestrpni do vsega in vseh, ki ne trobijo z njimi v isti rog. Najbolj zaso-vražena in preganjana je tudi Cerkev na Slovenskem in z njo slovenski verniki, ki jih partija na vseh področjih človeškega udejstvovanja odriva, kolikor more.
Med take laične preganiance partije v "prvi vrsti spadajo učitelji na vseh stopnjah šolstva, od osnovnih šol do u-niverze. Partijsko pravilo je, da je učno moč, ki je „kakor koli versko obre-nienjena“ treba čim prej izločiti iz učiteljskih vrst.
Doslej so se razni partijski „strokovnjaki“ o problemu vernosti učnih moči v Sloveniji že na dolgo in široko razpisovali, seveda brez možnosti odgovora ali zagovora s strani preganjancev. Tako v Slovenlii.
Beograjski tednik NIN pa je, na-
Verietno ni daleč do trenutka, ko bodo imeli ortložnest, da jo popravijo tako, da reš m naš narod ;n s tem posredno, gledano na dolgo mko, tudi sebe. ..
Za nas pa vePa: Krtstus je rekel apostolu Petru: T’ si Peter skala, na katorr ''orn sezidal svojo Cerkev in peklons’m vrata m ne bodo premagala. Nam n" kLčeio naše žrtve, k: so padle v bobi nred komunizmom in dala življenje "a s,Tobodo našega naroda: Bodite trdn; krt skala, naš boi je bil pravičen, naddlmiie ga in stojte neomajno na trdn: skal' krščanskih načel in sloven stva. Ne omagujte in vztrajajte.
To ie niihovo voščilo za letošnjo Veliko noč. Naj ne bo nikogar med nami, ki bi ga presl:šal.
M. S.
sprotno, pred kratkim razpisal anketo na temo „Verniki in socializem“ (beri: komunizem), z namenom, „najti odgovore na mnenja najavtoritativnejših o-sebnosti (v Srbiji, ne v Sloveniji!) s področja filozofije, teologije, sociologije, etike in politike.“
V številki 8. februarja t. 1. je NIN priobčil intervju s partijskim „strokovnjakom“ dr. Vukom Pavičevičem o zgornji temi in ta v svojem izvajanju v zadevi vernih učiteljev med drugim trdi naslednje: „Toda, če gre za vernika, ki mu je vera samo intimna čustvena potreba in je ne posreduje drugim, ali pa je njegova religioznost v občasnem obiskovanju verskih obredov — v tem primeru res ne vidim, zakaj bi tak vernik ne mogel biti učitelj.“
Daši je že ta ugotovitev nasproti zadevnim stališčem slovenskih partijcev naravnost „krivoverska“, se je nanjo o-glasilo v NIN u z dne 7. marca t. 1. šest bralcev, ki se jim še vedno zdi „nehumana“ protiustavna“ itd,
NIN je mnenja bralcev priobčil in S" kot prikaz mnenja sedanje srbske družbe na to vprašanje izredno zanimiva.
Bralka Ivanka Perišič je mnenja, da h +aki učitelji postali sodobni makia-—I ;sti: sprašuje se, le „kaj bi bilo z "srti tistih ki se šele oblikujejo v dr"”b°no zrele, celostne osebnosti, pa c- -Kpicuieio kot preračunani gojenci -„-gojiteljev?“
’T 1 - an Mitrič se s Perišičevo ne •Hš, da to „gotovo ne more '	-'•''"'že humane soc:alistične druž-
i bolj, če upoštevamo samou-‘e, ki ima cilj uresničevanje vrednot humanizma.“ D. Pe-"•ašuje Per'šičevo, ali ni nje-”0 v „nasprotiu z ustavo, ki svobodi veroizpovedi.“ Niko
Torontski dnevnik „Star“ je 31. marca 1976 prinesel novico, da je bil za pomožnega škofa nadškofije Toronto v Kanadi imenovan slovenski rojak dr. Alojzij Ambrožič, doslej dekan v študijskem semenišču sv. Avguština v Scarboroughu in član teološke fakultete v Torontu.
Dr. Lojze Ambrožič je bil rojen leta 1930 v Gabrju, občina Dobrova pri Ljubljani. Gimnazijo je dovršil v spittal-skem taborišču. Leta 1948 je odšel s starši, sestrama in brati v Kanado in vstopil v semenišče.
Nadškofija Toronto ima poleg nadškofa še dva pomožna škofa. Novoimenovani škof bo po odločilu svojega predstojnika prevzel odgovornost za dušno vodstvo velike skupine katoličanov v njegovi škofiji,, ki so drugih narodnosti. Med temi je tudi več tisoč Slovencev.
Nadškof msgr. Pocock se je ob tem imenovanju izrazil, da je vesel, da bo imel v njem tovariškega sodelavca in svetovalca obenem z drugima dvema pom. škofoma: msgr. Thomas Fultonom in msgr. Francis Allenom.
Imenovani dnevnik točno napiše, da
Erdelj: Katerega moti „če je profesor kemije, fizike ali matematike veren človek? Nekaj drugega je, če profesor (kot tudi vsak drugi meščan) podpihuje, podtika ali nagovarja druge za kakšno nečastno dejanje-.“ Miodrag Jovanovič se strinja s Pavlovičem in še dodaja, da agresivnost nekaterih teologov in vernikov izvira deloma iz vulgarnega pristopa v nekaterih listih, katerih pisatelje' bi lahko poimenovali militantni ateisti... Ateistom tudi v tem primeru ne gre monopol v izgradnji socializma, kajti verniki so, kakor je to nedavno rečeno v Zvezni konferenci ZSRN.T, pomemben in velik del naše družbe, ki se mora aktivno vključiti v socialistični samoupravni proces.“
Bralcu Anti Vatroslavu Perkoviču, vojaku iz Požarevca je NIN posvetil skoraj celo stran. Perkovič ugotavlja, da ni važno, iz kakšnih razlogov je nekdo marksist, a drugi vernik, pomembno je, da on „je to kar je, kajti s tem je dana možnost, pa tudi imperativ v tem sodobnem svetu — sodelovanje.“ V Pa-vičevičevi klasifikaciji vernikov na „mi-litante“ in „emocionalne“ ugotavlja, da
je bil novi škof rojen v Gabrju v Jugoslaviji, da je študiral v semenišču sv. Avguština in da je bil leta 1955 posvečen v duhovnika v Torontu. Dve duhovniški leti je preživel kot kaplan na župniji sv. Terezije v Colbomu. Nato je študiral na papeškem bibličnem inštitutu v Rimu, nato pa v Wiirzber-gu v Nemčiji, kjer je na tamošnji u-niverzi dosegel doktorsko diplomo leta 1970.
Nadškofija Toronto ima dobrih 750 tisoč katoličanov. Obsega province Ontario, Peel, Simcoe, York in po občini Mulmur in Monu v provinci Dufferin. Duhovnikov ima 750, to se pravi na tisoč katoličanov povprečno enega.
Dan škofovskega posvečenja našega rojaka še ni določen. Njegovo imenovanje pomeni za vso slovensko povojno emigracijo veliko čast in ponos. Dokazuje-, da smo Slovenci kljub vsemu zmožni tudi izven domovine pokazati kaj smo in kaj premoremo na vseh položajih.
Naše iskrene čestitke. Želimo, da bi bila njegova višjepastirska služba med naseljenci v Torontu v poseben blagoslov naši narodni družini.
se tu „skriva eden glavnih nesporazumov, zakaj ne moremo najti konkretnih odgovorov... Vera je gotovo čisto privatna zadeva, o njej se odloča vsak posameznik zase... Mislim, da bi se, vsaj za krščansko vero to lahko trdim, z oporekanjem tistega, kar je njeno bistvo, kar vsebuje beseda javno — veri vzeli osnovni razlog eksistence. Končno, da ne zavlačujem, kako naj se vera prenaša drugače kot ob srečanju ljudi med seboj. Za kristjane pa je bistveno, da je njihovo evharistično srečanje javno dejanje krščanske skupnosti.“
Ob teoretičnem razmišljanju Paviče-vičega problema pravi Perkovič, da je morda najbolj bistveno, kako se bodo marksisti do kristjanov zadržali v praksi, kajti „teoretično ni lahko odgovoriti na vprašanje, kako navidezen molk o veri in predavanje o naravnem procesu uskladiti z javnostjo vere... če se predpostavijo meje, ki jih je postavil V. P. To bi bilo treba raziskovati v praksi. Vse kaže, da bo to odvisno od psiholoških, socialnih, ekonomskih in drugih dejavnikov.“
Konec NATO?
KOMUNISTIČNI PRODOR V ZAHODNO EVROPO
S Solženicinom na čelu postaja ved' no daljša vrsta glasnikov, ki opozarjajo na nevarnost komunizacije Zahodne Evrope in istočasno zaskrbljeno ugotavljajo, da je prav Zahodna Evropa vedno bolj brezbrižna za usodo svoje svobode — in za usodo svobode izven evropskega kontinenta.
Dolgo dobo 30 let po drugi svetovni vojni je bilo zahodnemu svetu kar samo po sebi umljivo, da ga bodo pred nevarnostjo sovjetskega imperializma avtomatično varovale ZDA, ker jim gre istočasno tudi za njihove življenjske interese. Toda medtem sta se svetovni razvoj in ravnovesje sil spričo jedrnega o-rožja tako zasukala, da so se ZDA naveličale vloge svetovnega policaja tam, kjer drugi stojijo prekrižanih rok, še bolj pa vloge zaščitnice svobode tam, kjer izgleda, kakor da so se svobode dejansko naveličali. Zahodna Evropa v svoji potrošniški zaverovanosti vase kaže, kakor da spada med take naveličan-ce. Kako drugače bi jo bilo mogoče označiti, ko izgleda, da posamezne zahodnoevropske države kar tekmujejo med seboj, kako bi bolje odigrale vlogo koristnih budal na odru sovjetskih osvojevalnih načrtov, ki jih izvajajo posamezne komunistične partije?
Iz Zahodne Evrope danes skoraj nikjer, kjer se borijo za svobodo, ne morejo pričakovati vsaj moralne, če že ne dejanske pomoči. Ko so se v Čilu znebili marksizma, je po vsej Zahodni Evropi — z redkimi častnimi izjemami •— završalo proti borcem za svobodo. Pred tem je bilo v Zahodni Evropi geslo: „Roke proč!“, ko so se narodi v jugovzhodni Aziji ob ameriški podpori borili proti komunističnemu navalu s severa. Zahodna Evropa je prav sedaj izgnala portugalskega grala. Spinolo, ker se je sestal s svojimi rojaki, ki se niso sprijaznili z levičarskim neredom na Portugalskem. Švica danes ljubosumno varuje svojo „nevtralnost“, leta 1916 pa s svojega ozemlja ni izgnala marksista Lenina, ko je tam pripravljal revolucijo v Rusiji.
V	takih razmerah dejansko ne preseneča razmišljanje, ki ga je 22 marca t. 1. izpod peresa svojega komentatorja Wiliiama Safireja iz Washingtona objavil New York Times pod naslovom „Konec NATO? in ki se v prevodu glasi:
Komunistična invazija Evrope je v polnem teku, toda ZDA ne storijo ničesar, da bi jo ustavile.
V	Italiji je samo še vprašanje časa predno bodo komunisti soodločali v vladi. Francija, kjer so se komunisti s socialisti povezali v levičarsko koalicijo, se bo prav tako lahko spremenila v komunistično državo, ko bo pred tem Italija zgrmela. V Španiji je komunistična partija še prepovedana, toda po zgornjem razvoju v Franciji in Italiji močan partijski sunek v Španiji ni izključen.
V	omenjenih državah komunistične partije seveda ne govorijo odkrito o prevzemu oblasti. Uporabljajo takšne
Tine Debeljak
A. Solženicin: Odprto pismo voditeljem Sovjetske zveze
Mohorjeva družba v Celovcu je tiskala to znamenito Odprto pismo sovjetskim oblastnikom, ki ga je znani sovjetski pisatelj Nobelov nagrajenec Aleksander Solženicin napisal še pred svojim izgonom iz Sovjetije 1. 1973. V tej lični knjižici sta dve njegovi stvari: to pismo in članek Ne živimo po laži, ki ga je napisal februarja 1. 1974. Najprej je beseda o Laži, ko Solženicin odkriva, da je v globini sovjetskega režima in sploh marksistične doktrine — laž, in ne moremo v razmerah — kot vladajo tam — drugače protestirati proti diktaturi, kakor da bojkotiramo slednjo laž, to je, da osebno ne sodelujemo nikjer, kjer se pojavlja laž, da je nikjer ne podpiramo, z geslom v srcu: naj vladajo brez mene, pa čeprav preko mene. Svoj čas je Velikonja v svojih predavanjih napisal podobne besede: „Naj vedo, da kjer malikujejo zločin, mr- ni zraven“ (citiram po spominu). To je Gandijeva, pa zdaj tudi Solženi-cinova pasivna resistenea, ne pa nasilni odpor in krvava revolucija.
Drugi članek pa je Odprto pismo sovjetskim voditeljem. To pismo je pisal še preden so sovjetske oblasti zvedele za GULAG, katerega rokopis so pozneje zaplenile. V pismu razlaga oblastnikom, kam je pripeljala Rusijo leninistična marksistična misel in kako danes stoji svet pred novo nevarnostjo, ki so jo komunisti sami ustvarili: pred invazijo rdeče Kitajske, kar bo slej ko prej pripeljalo do vojne, če se ne spametujejo sovjetski vodniki in prenehajo s kultom marksizma-leninizma. In to pot vidi samo v enem: do te vojne ne sme priti, zato ne smemo voditi medsebojnih ideoloških sporov, tudi ne ver-
eufemizme kakor je npr. „zgodovinski kompromis“ in govorijo o „delitvi oblasti“ z drugimi strankami, kakor da bi bil rezultat učinkovita oblika socializma, s svobodo in pravico za vse.
Da bi peljali volilce v mišljenje, da se je komunizem pomehkužil, se komunistični vodje v Italiji in Franciji jezijo na Moskvo in proglašajo svojo „neodvisnost“ od • sovjetske nadvlade. Moskva igra z njimi isto vlogo in od časa do časa žuga s kazalcem nad „pluralizmom“, ki da ga zganjajo tovariši na Zahodu.
Kakor koli že, vse to skupaj je ena sama farsa. Ker so komunisti ugotovili, da v zahodnoevropskih državah ne bodo mogli priti na oblast z revolucijo in ker severnoameriški atomski ščit nad članicami NATO Sovjetom preprečuje to storiti z orožjem, so se komunisti vrgli na metodo, ki je Lenin ni predvideval: svobodne volitve.
Ker se komunisti poslužujejo demokratskih sredstev, nekateri levičarji mislijo, da zasledujejo tudi demokratske cilje. To je nevarna zabloda.
Komunizem, pod kakršnokoli krinko, je: disciplinirana ideologija. Komunistični vodje bodo „delili“ oblast samo dotlej, dokler oblasti ne bodo mogli pograbiti v celoti. Vsaka komunistična partija na Zahodu vzdržuje na znotraj železno disciplino, tudi če njihova propaganda govori o kompromisih. Neto-talitarna oblika komunizma je namreč kontradikcija. Komunisti so povsem resni, kar se tiče „diktature proletariata“; osebene svobode — sad sistema, ki mu provimo demokracija — ni v njihovih načrtih.
Ah, toda kaj pa Jugoslavija? Ali Titov upor ne dokazuje, da komunizem ni monolitičen in ali naj ne bi dopustili da bi takih cvetk zacvetelo še več?
Nikjer v Vzhodni Evropi ni svobodnih ljudi, razen v ječah in to velja tudi za jugoslovansko verzijo komunizma. Po Titu, ki je heroj iz druge svetovne vojne in kot tak drži skupaj državo s silo simbola in legende, bo Jugoslavija ali razpadla ali pa se bo kako drugače prilagodila Moskvi.
Priznajmo: izvoz komunizma čez meje v Zahodno Evropo uspeva. Svobodni Italijani in Francozi, ki se bodo pustili pregovoriti za komunistično linijo, bodo iznenada ugotovili, da jim je pot nazaj zaprta, časnikarji bodo presenečeni ugotovili, da jim ni dovoljeno napadati šefa KGB v komunističnem kontroliranem tisku.
Ker se bojijo, da bi jasna izjava
(14)
skih. Vsem veram je treba dati svobodo, ne z vso državno močjo podpirati le marksizem. Solženicin ne zahteva zator marksizma, temveč samo njega ne podpiranje. Sam bo prenehal, ker nima zaslombe v- narodu, saj narod ve, da je zaradi te razredne ideologije izgubilo življenje —■ 66 milijonov ljudi, ki jih Solženicin vpiše , na račun „progresa“. „Pozdraviti moramo rane, rešiti svoje narodno telo in narodno dušo!“ Marksizem mu je „krvava srajca na narodnem telesu — slecite jo in pustite ži-vemu narodu dihati!“ „če nimate tega cilja, potem se odpovejte svojemu prekletemu cilju!“ Potem se bo težko rešiti pred kitajsko invazijo, kadar bo prišel čas... z notranjo konsolidacijo se dá morda še preprečiti napad od zunaj. Rešitev notranjega reda pa pričakuje samo od krščanstva: „vse ideološke tokove, posebno vse vere, nihče več ne bo preganjal, če bo njih pregani avec, marksizem izgubil državne privilegije. . . Ne zatirajte jih (vere), dajte jim pravico vzgajati in učiti otroke, dovolite jim svobodno župnijsko delovanje. . . Jaz zase ne vidim danes nobene druge žive sile poleg krščanske, ki bi lahko prevzela duhovno ozdravljenje Rusije. Vendar ne predlagam in ne prosim zanj privilegijev, marveč res samo: res je ne zatirajte.“
S tem končuje svoje odločno pismo, na katero Solženicin je dobil svojstven odgovor — izgon iz domovine. Sedaj živi kot izgnanec v Švici in piše oz. govori sedaj prav taka odprta pisma tudi — voditeljem zahoda v Ameriki in drugod. Veliki pisatelj in še večji borec za svobodo človeka in človeštva.
Brošurico je prevel iz originala p.
J.	Grotschel SJ in jo tudi sam založil. Naroča se pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu (cena: 35 avstrijskih šilingov.).
povzročila protiameriško propagando, ZDA zvijajo roke in dajejo medle izjave. Predsednik Ford izjavlja: „Mislim, da ni mogoče imeti komunistične vlade ali komunističnih funkcionarjev v vladi in takšno državo smatrati za zanesljivega člana v NATO.“ Francoski predsednik temu ugovarja; morali bi mu dati še kaj več, da bi ugovarjal.
Jasno moramo povedati, da je namen NATO ustaviti komunistično ekspanzijo v Evropo in da nobena komunistična država ne more biti članica V NATO.
Predsednik Ford mora jasno izjaviti, da si bo vsaka država, ki bo izbrala komunizem, tudi izbrala izgon iz NATO. če se druge NATO članice ne bodo strinjale s to pozicijo, potem naj se ZDA umaknejo iz NATO obenem s svojimi 300.000 oboroženimi silami.
Takšna odkritost bo zbudila zaspano Zahodno Evropo, ki sedaj enostavno misli, da bodo ZDA itak tam ostale in to zaradi svojih protisovjetskih interesov, ne glede na to, kaj bodo druge industrijske države storile same sebi.
Toda vsi vemo, da je komunistični član protikomunistične zveze kakor osa na prsih. Če bo Italija delila oblast s komunisti, je treba Italijo vreči iz NATO.
Mi smo dolžni Italijanom — in francoski in španski vladi ter zahodnonem-škim in britanskim sindikatom •— to povedati sedaj, brezobzirno, predno bo prepozno. Če še naprej samo mrmramo, zaskrbljeni, da ne bi izgledali preveč gospodovalni, zadržujemo svojim zaveznikom pravočasno informacijo, ki jo potrebujejo o naših namenih.
Zavrzimo že nejasne namige, da bo komunistično sodelovanje „vodilo v spremembo narave zavezniških odnosov.“
Povejmo svojim NATO zaveznikom resnico z odkrito besedo: Ohranite demokracijo in ZDA bodo ostale z vami. Če boste šli s komunizmom, vas bomo pustili same.
Mednarodni teden
IRAN je prekinil diplomatske odnose s Kubo, ker so v Teheranu ugotovili, da se je Castro sestal z iranskim komunističnim vodjem Eskandrijem v Moskvi ob priliki kongresa sovjetske partije. Teheranska vlada je obtožila Castra vmešavanja v iranske zadeve.
PETROLEJSKI MINISTRI 13-član-ske organizaciie petrolejskih držav (OPEČ) se bodo 27. maja t. 1. sestali na Bali v Indoneziji, kjer bodo določili novo ceno petroleju, ki naj bi veljala od 1. julija t. 1. dalje. Države OPEC-a so lanskega septembra zvišale ceno petroleju za 10 odstotkov, ki naj velja do 30. junija t. 1. Sod surovega petroleja sedaj stane 11,56 ameriških dolarjev.
AMERIŠKI SENAT je odobril 135 milijonov dolarjev, ki naj jih oblast potrosi za cepljenje vseh ameriških državljanov proti nalezljivi influenci, ki se je pojavila v ZDA. Ugotavljajo, da je virus verjetno iste vrste, kakor tisti, ki je po 1. svetovni vojni v Evropi zahteval nad 20 milijonov smrtnih žrtev. Takrat še niso poznali nobenega cepiva proti raznim vrstam gripe.
ŠVICARSKA VLADA je izgnala bivšega portugalskega predsednika grala. Spinolo, ker da se je na švicarskem ozemlju sestal s pripadniki tkim. Portugalskega demokratskega gibanja, ki ima namen rešiti Portugal levičarskega nereda, v katerega so ga pogreznili komunisti in socialisti. Spinola da je prekršil obljubo, da se v Švici ne bo politično udejstvoval. Spinola je odletel iz Švice v Rio de Janeiro z brazilskim potnim listom.
RONALD REAGAN, republikanski kandidat, ki tekmuje za imenovanje a-meriške republikanske stranke za predsedniškega kandidata, je v svojih shodih po ZDA povedal nekaj bridkih resnic o zgrešenosti severnoameriške zunanje politike. Za Kissingerja je dejal, da je ta ob neki priliki izjavil: „Doba ZDA je za nami, sedaj je doba ZSSR... Moja naloga je dogovoriti se za najbolj sprejemljivo drugo mesto.“ Reagan je tudi obtožil Forda, da „je šel v Helsinki oddajat svobodo milijonov ljudi, svobodo, ki ni bila naša, da bi jo smeli oddajati.“
ASTRONOMI massachusettske uni-veTze so ugotovili, da se tkim. pulzarji, umirajoče zvezde, premikajo s hitrostjo nad 700 km na sekundo in da je njihova gostota tako velika, da žlica njihove materije tehta nad 1000 milijonov ton. Pulzarji so bile zvezde velikosti našega sonca, ki so se ob eksploziji skrčile na krogle do samo 15 km premera, pri čemer se jim je materija zgostila v težko gmoto.
Nehaj novejših knjig in publikacij
Le posameznik se stara, svet je star, a zmerom nov.
Anton Medved
ITALIJA M RAZPOTJU
ZASKRBLJENOST PREBIVA LTV A V JUGOSLAVIJI
Oči vsega svobodnega zahodnoevropskega sveta ter ZDA so te dni uprte v notranjepolitični razvoj v Italiji. Z zaskrbljenostjo ga zasleduje tudi nekomunistična večina jugoslovanskih državljanov, ker pač Jugoslavija, ki se tudi nahaja pred notranjimi spremembami v bližnji bodočnosti, meji na vzhodu na sovjetske satelite Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo, na zahodu pa na Italijo, katera se prav tako lahko spremeni v sovjetski satelit. Narodi Jugoslavije bodo v tem primeru neusmiljeno zajeti v sovjetski blok.
Daši se je tisti del zahodnoevropske javnosti, ki ne verjame v nobeno sodelovanje s komunisti, oddahnil, ko je italijanska krščanska demokracija zavrgla ponujeno roko italijanske KP in odbila tkim. „zgodovinski kompromis“, po katerem naj bi bili komunisti pripuščeni v vlado v Rimu in z ostalimi Strankami delili oblast, pa se zaskrbljenost nad bližnjo politično usodo Italije in z njo vsega Sredozemlja ni zmanjšala, ko italijanski socialisti, socialdemokrati in republikanci niso hoteli podpreti demokristjanov proti ko-
munistom. Možnost padca sedanje de-mokrščanske vlade se je znova pojavila, za njo pa sklicanje splošnih volitev, z veliko nevarnostjo zmage komunistov.
Komunisti so demokristjanom kljub njihovi odklonitvi ponujene roke znova sporočili, da so „še vedno pripravljeni na zgodovinski kompromis“ in da bi se z njimi sestali na „dogovor“ v ponedeljek, 12. t. m.
Medtem je italijanska KP pa vsej državi že organizirala volilne shode, kakor da bodo demokristjani itak prisiljeni odklicati nove volitve, naj se pogajanja iztečejo kakor koli.
Vodstvo krščanskih demokratov se sedaj nahaja pred raznimi možnostmi, ki jih do ponedeljka zvečer ni rešilo: zahtevati v parlamentu zaupnico, objaviti odstop vlade, oklicati volitve. Če v parlamentu ne dobijo zaupnice, lahko zvržejo krivdo za politično krizo na stranke, ki jim niso dale zaupnice.
Toda ne komunistična ne demokr-ščanska taktika nista zdruvilo za politično in gospodarsko do skrajnosti razr-vano Italijo.
Iz življenja In dogajanja v Argentini
Nova vlada je že spravila v tek celotni državni proces. Banke so odprle, menjalnice so pričele delovati, proizvodnja se sploh v nobenem trenutku ni ustavila. Ministri so že nastopili in podvzeli prve ukrepe. Šest je vojaških in dva civilna (Dr. José Alfredo Martinez de Hoz v Ekonomiji in Prof. Ri-cardo P. Bruera v vzgoji). Imenovanih je tudi že večina provincijskih guvernerjev.
Pozornost pa je že od začetka gotovo najbolj pritegnil gospodarski minister, ko je v nad dvournem govoru po radiju in televiziji obrazložil gospodarski program za to novo dobo. Martinez de Hoz je poznan (in priznan) ekonomist. V preteklosti je večkrat zasedal važne državne funkcije, bil univerzitetni profesor, tudi že gospodarski minister v zadnjem obdobju vlade predsednika Gui-do-a. Bil je tudi doslej predsednik močnega jeklarskega podjetja Acindar. Znan je tudi po svoji pretežno liberalni gospodarski usmerjenosti, kar se kaže tudi v sedanjem programu. Je pa predvsem realist, in kot realističnega so opazovalci krstili tudi novi gospodarski program.
Ta temelji na nekaterih enostavnih postavkah: pospešitev izvoza z bolj ugodnimi menjalnimi ukrepi ter omejitev uvoza z ravno nasprotno potezo. Gospodarsko vodstvo bo pospeševalo zlasti proizvodnjo raznih žit, katerih mednarodna prodaja je najlažja in po njih pritok deviz najhitrejši. Ne smemo pozabiti namreč, da je trenutna argentinska gospodarska bilanca do inozemstva negativna, zunanja zadolžitev pa ena najbolj katastrofalnih v celotni argentinski zgodovini.
Druga važna postavka je poizkus znižanja državnih stroškov. Ti so v zadnjih letih narasli do neverjetnosti in je dosegel državni notranji deficit astronomske številke. To so bile itak že ugotovitve vseh ministrov padlega peronističnega režima. Ta deficit dr-
žavnega proračuna bo vlada skušala zmanjšati potom omejitve števila državnih uslužbencev (v zadnjih treh letih je to število državnih uslužbencev doseglo 1.760.000 oseb). Namen ministra je tudi odpraviti deficit v državnih podjetjih, ki predstavljajo pravo krvavitev državnega gospodarstva. Seveda bo temeljito spremenjena tudi davčna politika, istočasno ko bo vlada dala vso podporo privatni industriji in pospeševala narast proizvodnje.
Kar se izvoza in deviz tiče, je vlada tudi začela strogo nadzirati meje in pristanišča, kjer je ilegalno uhajala iz države velika količina proizvodnje. Tako so med drugim pretekli teden na bolivijski meji odkrili 2.000 tonski tihotapski tovor živil, v buenosaireškem pristanišču pa ta teden 500 tonski tovor sladkorja; itd. Preprečili so tudi ilegalni izvoz deviz. Seveda bodo morali na tem področju storiti še mnogo, če vlada res hoče uvesti red v državi in njeni zunanji trgovini.
Na notranjem trgu pa je vlada sprostila vse cene. Tako pričakujejo za tekoči in bodoče mesece še hud porast cen in hudo inflacijo, ki se bo zavrla šele proti koncu leta. Vlada sama skuša krotiti lahkoverni optimizem ljudstva, kajti položaj je preresen, da bi tudi najboljši ukrepi rodili sad na kratko dobo. Važno pri tem pa je to, da se vlada zaveda resnosti položaja, pa tudi nevarnosti, ki novemu programu grozijo. Sam minister je v svojem nagovoru pravilno ocenil to, ko je ztrdil, da „noben gospodarski program ne more uspeti, če nima celotne podpore politične oblasti trdne in koherente vlade, ki zagotavlja njegovo možnost in vero-dostjnost“. In še, da mora gospodarski program soupadati z ostalimi, političnimi in socialnimi ukrepi, sicer izgubi svojo učinkovitost. Obojega je seveda absolutno manjkalo v vladi, ki je padla
24.	marca. Upati je, da se bodo sedaj „vremena“ argentincem zjasnila.
“Kulturne revolucije”
NA KITAJSKEM IN V LAOSU
Medtem ko se je spet na svoj poseben način — z napadi po lepakih — na Kitajskem partija znebila Maocetun-govega neprijatelja Tenga in mu sedaj grozijo celo s smrtjo na vešalih ter je na predsedniško mesto postavila Hua Kuo-fenga, se je boj za oblast v najštevilnejši državi na svetu razširil iz Pekinga tudi v druge predele dežele. Prišlo je do krvavih spopadov, ki jim na Kitajskem pravijo „kulturna revolucija“, med pristaši Tenga in pristaši Hua Kuo-fenga, ter je vmes ponekod posegla tudi vojska. Opazovalci ugotavljajo, da bo boj za oblast na Kitajskem vedno srditejši, čim bolj se bo Maoce-tungu približal konec.
Kitajce so s „kulturno revolucijo“ začeli posnemati komunisti v Laosu, kjer so pred kratkim iznenada pozaprli stotine ljudi, med njimi veliko tujcev,
v glavnem Vietnamcev ali Kitajcev, ne glede na to, da so komunisti.
Vladajoča partija Pathet Lao je „ugotovila, da je v državi veliko sovražnikov novega reda“ in je začela državo čistiti „sovražnih elementov.“ Zlasti „bo treba naučiti meščane, kako je treba slediti revolucionarni liniji Pathet Lao“, je objavila laoška partija. Te so razdelili v štiri kategorije in se bodo morali udeleževati „posebnih učnih ur.“ Kategorije so: brezposelni mladi kriminalci in razgrajači; igralci in drogadikti; tisti, ki se doslej niso hoteli udeleževati revolucionarnih seminarjev; vlačuge in drugi reakcionarji.
Spričo splošne nasilne politizacije prebivalstva, ki ure in ure izgublja na „revolucionarnih seminarjih“, je v Laosu gospodarstvo skoro povsem zastalo in vlada ponekod lakota.
IVAN CANKAR
ZA KRIŽEM
j. o.
VSTAJENJE
Gospod je s trpljenjem svojim svet odrešil. Tako se je izpolnil ukaz, ki je bil od vekomaj.
Preko gore trpljenja drži cesta v večno radost, preko gorf smrti drži cesta v življenje. Visoko do neba se je vzdignilo znamenje in vse trudne oči so zastrmele nanj. Ura bridkosti je bila ura spoznanja. Teman je stal križ na Golgoti, kajti za njim je plamenela vsa daljava v zarji paradiža.
Upajte, koprneče oči! Ne kapljica plemenite krvi, iz čistega srca izlite, ni kanila brez koristi. Korak, pod križem trepetajoč, je namerjen veselju naproti.
Pride ura, ko bodo pogledale proti nebu zakrvavele oči, ko bo vzkriknilo srce od prevelike bolesti.
„Elohi, Elohi, lama sabaktani!“ Takrat se bo dopolnil čas in duri se bodo odprle!
Gospodov dan je bil; puhtelo je iz razoranih njiv, črešnje so cvetele na vrtu in breskve v vinogradu. Na cesti se je prikazal tujec, bos in gologlav; oblečen je bil v rdečo haljo, ki mu je segala do nog; rokavi so bili tako široki, da se je razgalila roka do ramen, kadar je ukazoval oblakom. Svetli lasje so mu padali na rame, nebeška glorija v soncu; v tla je bil uprt njegov pogled.
Prišel mu je nasproti otrok, mladoleten, v cunje oblečen; na glavi je imel butaro drv in je jokal.
„Kam otrok, in čemu jokaš?“ „Truden sem in lačen!“ je rekel otrok.
Tujec se je nagnil k njemu in ga je pobožal po licu.
„Odloži to butaro in pojdi z menoj!“ Otrok je zvrnil butaro na cesto, prijel je tujca za roko in je šel z njim. Njegov drobni obraz se ni smejal prej nikoli, zdaj se je smejal; njegove plahe oči se niso svetile prej nikoli, zdaj so se svetile.
In se je ozrl tujec po polju, bogato cvetočem, in je vprašal otroka.
„Čigavo je to polje?“
„Gospodovo.“
„Kdo ga orje, kdo seje tam in kdo žanje?“
„Mi orjemo in sejemo, gospod žanje, zakaj njegovo je polje!“
Ozrl se je tujec z dolgim, tihim pogledom po vsem polju, bogato cvetočem; na desno stran se je ozrl in na levo; v njegovem pogledu pa je bila bridkost; in kakor se je ozrl, so usehnile vse bilke in zemlja je bila suha in nerodovitna. In sta šla dalje.
Prišla jima je nasproti dolga vrsta ljudi; cule so imeli v rokah in so gledali v tla. Globoko so bili upognjeni, do pasu oprašeni. Moški in ženske, starci in otroci. Tudi otroci so bili tihi in so gledali v tla.
„Kam, ljudje božji?“ je vprašal tujec.
Niso ustavili koraka, niso vzdignili glave; in vsi so zapeli žalostno romarsko pesem.
„V Ameriko, v obljubljeno deželo, kruha iskat in zemlje in domovine!“ Tujec se je ozrl nanje, pogledal je vse po vrsti; in kakor so občutili njegov pogled, so se jim nenadoma zjasnili obrazi, ki niso bili prej nikoli jasni in veseli.
„Odložite cule in pojdite z menoj!“ je rekel tujec.
In takoj so vsi zvinili cule na cesto in so šli za»njim.
Prišli so* v vas, tako temho in žalostno, kakor da jo je bil Bog sam zapustil. Lesene bajte, s slamo krite, so visele ob klancih, strmele na procesijo s trudnimi očmi. Na pragih so stali ljudje, tihi in upognjeni; črni molki so rožljali med koščenimi prsti.
„Polje ne rodi kruha, pa bodi kamen naš delež in molitev!“
„Odložite molke!“ je rekel tujec. „Tudi svete podobe obrnite in žegnan-čke izpraznite in pojdite z menoj!“ Ljudje so vrgli molke na cesto, obrnili so v zid svete podobe, izpraznili so žegnančke in so šli za njim.
Dolga procesija je bila, dolgo so romali. Pa so prišli do velike črne hiše s črnimi okni; kladiva so pela, bobnela so železna kolesa; črn dim se je vil proti nebu; ni se dovil, vračal se je k zemlji, kakor Kajnova daritev.
„Kdo domuje v tej hiši?“ je vprašal tujec.
In so mu odgovorili.
„Tisti domujejo v tej hiši, ki nimajo ne doma, ne zemlje, ne domovine. Njih delo domuje tam — sami domujejo v bridkosti!“
Pogledal je tujec in hiša je vztrepe-
tala. Odprla so se ogromna vrata; in prišli so iz temne veže in od vseh steza in potov in kolovozov; trudni so bili in črni in žalostni; ko pa jih je osvetlil njegov pogled, so se nenadoma vzravnali, radost je zardela v njih obrazih, prijeli so se za roke in šli za njim.
„Kam?“ so vprašala usta.
Srce je slutilo, kam.
Tujec je šel pred njimi v dolgi rdeči halji, njegovi svetli lasje so vihrali v vetru.
Šli so in so prišli v kraj, ki ga Bog ni blagoslovil. Kakor v grob je bil pogreznjen; od vseh strani so strmele v grob visoke črne skale.
„Čigav je ta kraj?“ je vprašal tujec.
„Gospodov!“ je odgovoril otrok.
Ozrl se je tujec, na levo je pogledal z žalostnimi očmi in na desno; in tedaj so se nenadoma odprle koče, plaho skrite pod skalami. In iz koč so prišli ljudje, upognjeni in trudni; sila jih je bilo, počrnela je dolina.
„Odkod, ljudje božji?“ je vprašal tujec.
„Izpod zemlje!“ so odgovorili, „črno zlato kopljemo pod zemljo; črno zlato za gospoda, črn kamen zase!“
Tujec jih je pogledal, nagnil je glavo in šli so za njim; lahek je bil njih korak, kakor nikoli poprej; oči so gorele — v zmagoslavju že, nič več v koprnenju.
Šli so in dolga je bila procesija. Vila se je s hriba v hrib, iz doline v dolino. Pod senco te črne procesije, pod senco rdeče halje in svetlih vihrajočih las so čudežno umirala polja, veneli so travniki; doline so se vzdigale, padali so hribi. Bogastvo, iz prekletstva vzklilo, se je vračalo v prekletstvo.
V klanec so šli, zmirom višje; vsa pokrajina je bila pod njimi, jasno razgrnjena kakor na dlani. Pred njimi se je svetila dolga rdeča halja, svetli lasje so goreli v soncu.
„Kam?“
Tujec ni odgovoril.
Obzorje je vse vzplamenelo, kakor pred tretjo uro nad Golgoto; vzplamenel je na nebu križ, ki je segal s silnima rokama od izhoda do zahoda.
Tujec pa je stopil na hrib, nagnil je glavo in je zakril obraz; zakaj velika je bila bridkost v njegovem srcu.
„Ne ozrite se v prekletstvo in trohnobo, vsi vi tisoči in milijoni, ki ste koprneli z menoj! Vsi vi ponižani in užaljeni, vsi vi zasužnjeni in obremenjeni — zdaj, ko je naš dan, pojte ho-zana in aleluja! Iz bičanja in iz križanja, iz sramote in trpljenja je vzrasel naš dan, do nebes se je povzdignil naš križ — pojte mu hozana in aleluja!“
Šel je pred njimi, visok in lep, v dolgi rdeči halji, in vsi so šli za njim, vsi ponižani in razžaljeni, vsi zasužnjeni in obremenjeni.
Šli so v svetel dan, ko se je zgrnila globoko za njimi nad Sodomo strašna noč; sodbe noč in obsodbe.
V šolskem letu 1975 so obstojale naslednje slovenske šole v Argentini: Franceta Balantiča v San Justu, škofa I. F. Baraga v Slovenski vasi, Ivana Cankarja v Berazateguiju, nadšk. Jegliča v Slovenski hiši, Josipa Jurčiča v Carapachayu, dr. Franceta Prešerna v Castelarju, škofa dr. Gr. Rožmana v San Martinu, škofa Antona M. Slomška v Ramos Meji ji, sv. Cirila in Metoda v Mendozi, žpk. Jakoba Aljaža v Barilochah, Janeza Trdine v Mirama-ru in v San Luisu (prov. San Luis).
Voditeljice: gdč. Angelca Klanšek: San Justo, ga. Zdenka Jan: Slovenska vas, ga. Cilka Pucko: Berazategui, ga. Marjana Batagelj: Slovenska hiša, ga. Majda Markež: Carapachay, gdč. Mija Markež: Castelar — Pristava, gdč. Katica Kovač: San Martin, ga. Helena Malovrh: Ramos Mejía, gdč. Lenčka Božnar: Mendoza, ga. Milena Arko: Bariloche, ga. Anica Gornik: Miramar, in ga. Marija Havelka: San Luis.
Kateheti: g. dr. Alojzij Starc: San Justo, gg. Janez Petek, Andrej Prebil: Slovenska vas, g. Jože Guštin: Berazategui, gg- Gregor Mali, Janez Rode: Slovenska hiša, g. Matija Borštnar: Carapachay, g. Matija Lamovšek: Castelar, gg. Jure Rode, Rado Sušnik: San Martin, g. Jože škerbec: Ramos
Juhej!
Zajela je Velika noč našo slovensko zemljo. Vezi groba so popustile, vrisk je vzkipel z bregov. Preplelo je veselje slovenske ravni in slovenske gorice, pa napolnilo zadnji pozabljen hram. Veselje in sreča s pesmijo. Razžareli so se klinčki v gredi, smejala se je bajtarjeva podrtija v ridi.
Vstal je Gospod slovenskemu ljudstvu. Vstalo je slovensko ljudstvo z Gospodom, popeljano z njim skozi trpljenje. Aleluja.
Dekleta, otroci in žene hite k žegnu. Pred podružnico stojita ministranta v rdečih kikljicali in belih srajčkah povrh, da se že od daleč vidi. Enemu mečejo miloščino, a drugi nabira pirhe in pomaranče. Kaplan stoji tam spredaj pri obhajilni mizi, malo više, da ga je čez vse Židane rete videti. Moli pa kropi in spet moli.
Na tleh imajo jerbasi pravi semenj. Vsi so zajetno polni, nihče noče biti manj od drugih. A so bajtarskega brž spregledali: da ima poveznjeno rešeto na dnu, naj kar skrije svojo beračijo! Potem vzroje gruntarski med sabo: kdo je težji, kdo več nosi? Toliko so si edini, da brez gnajti, kolača in pirhov in treh hrenovih skrvenčenih korenin gotovo nihče ni upal k žegnu.
In brbljajo, da ima ta še pleče in natlačen želodec, drugi se ponaša s posušenim jezikom, tretji vpije, da skriva v malhi krivo kost. Opotičene gibanice, bel in črn kruh, pomaranče, klobase.
Sreča, da molitve ne trpijo predolgo. Vse se drenja pri izhodu — kar je mladih — bi bila rada prva doma: bo svatba tisto leto zanjo.
Prazna cerkev diši po kadilu, kuhanih rebrcih in poticah. Sveti Florjan v oltarni sliki kar naprej izliva vodo na gorečo vasico.
Potem je procesija. Možnarji drum-ljajo, gospod dekan nosijo Boga pod nebom, gredo okoli hriba. Na' eni strani jih pozdravlja Triglav, na drogi Dolenjska. Fantje pazijo na bandera. Soseska moli v zahvalo, da se je vse tako srečno obrnilo.
Velika noč. Pirhi in hren. Praznik veselja.
Pa še niso doma take Velike noči. Le mati, mlada, a v bolečinah postarana jo je doživljala. Prav tako iz brezskrbnih dni. Zdaj ji je sonce skozi okno pilo zadnje moči. Smrt se je vozila na njegovih žarkih in skoraj ni mislila, kam jo je Bog poslal, saj bo šlo brez boja. Zdravnik ni prišel blizu, žlahta je daleč in gospod s svetimi tolažili je tudi svoje že dopoldne opravil. Bolnica je bila zadovoljna tako, branila ni niti soba. Kje! Ni po domačem ognjišču dišala, gluha je bila za vdano
Šli so za njim v zmagoslavje in radost; tisti ponižani in teptani so šli za njim, ki jim je rekel:
Božje kraljestvo je v vas!
Mejía, g. Jože Horn: Mendoza in g. Boris Koman: Miramar.
Poleg voditeljic in gg. katehetov so poučevali sledeči: Berazategui: Betka Vitrih.
San Justo: Katica Cukjati, Miriam Jereb, Kristina Jereb, Anica Mehle — petje, Emica Urbančič — telovadba, Andrej Selan -— telovadba.
Slovenska vas: Mimi Bokalič, Lilijana Brulc, Malka Vilfan, Anči Koprivnikar -— petje, Marija Hočevar — telovadba.
Slovenska hiša: Francka Avguštin Pérez, Anica Rodé, Maruška Batagelj, Lučka Pavšer — otroški vrtec, Narte Kinkel -— telovadba.
Carapachay: Mara Pleško, Marta Korošec, Ani Klemen.
Castelar: Angela Rajer, Vida Pograjc, Anka Gaser — petje, Mimi Gorišek — otroški vrtec.
San Martin: Gizela Šuštaršič, Saša Golob, Nina Pristovnik, Marta Dimnik, Marjeta Boltežar — petje.
Ramos Mejía: Marta Jeločnik, Majda Kelc, Alenka Poznič, Renata Sušnik, Franček Breznikar, Marjan Hribar, Marjan Loboda, Kristina Breznikar — suplentka, Saša Zupan — otroški vrtec, Majda Holozan ■— otroški vrtec, Anica Šemrov — šolski pevski zbor.
ječanje v kotu, tuja soba, mrzla kot vsa tujina. Tuja zato, ker so njo zdoma pognali — mater izdajalčevo.
Vse je dehtelo po sprhnenini, vsušen pod je režal. Omara na treh nogah in zarjavela pečka sta se posmihali v blesteči dan. Miza in stol nista vedela, čemu so ju izvlekli iz ropotije. Zadnji kos pohištva, črviva skrinja, se je tiščala z ožjim koncem postelje. Na pokrovu so se sprehajale muhe okrog suhega režnja kupivnega kruha in sajastega piskra. Na steni je visel križ, na njem Križani. Pod oknom pa je v igri tulila in klela izprijena dečad. Vrabci so se v žlebu dajali za boljša mesta in na vso moč veselo čebljali.
Bila je pomlad.
Ona pa je jemala konec. Sama. Zdaj je z Jezusom govorila, zdaj s sinom, zdaj z Marijo. Le k tem trem ji je še hitela misel, saj na zemlji ni imela nikogar in ničesar drugega več. Vsi so jo zavrgli, vse so ji pobrali.
Na prste je seštela, da bo jutri Velika nedelja, ko Kristus vstane.
„O, sinko moj, padel si, tepli so te, obsodili in ubili. In zaničevali na trnjevi poti... Do kočevskega sem ti sledila... Kje si zdaj, kam so te djali?“
Mati je vse prav vedela. Sicer je niti tolažiti ni skušal nihče, kakor so včasih delali ljudje z ljudmi. Še v obraz so jo bili z resnico.
„Smo ga!“
Bog ve, koliko so ga tolkli, preden mu je življenje do kraja izgorelo! Utrnila se ji je solza, a ne sama. Prav iz srca jo je iztisnila materinska ljubezen, kajti oči so bile že suhe, izjokane, žalost izpita.
„Žena, kaj jokaš?“ zasliši glas, odločen, vendar ne oster, kar jo je presenetilo. Ni bila več vajena tega.
„Žena kaj jokaš?“
„Gospod, vzeli so mi sina in ne vem, kam so ga položili... če... ga. . . morda... niso zagrebli kot. .. psa. . . !“
„Žena, zdaj se izteka čas tebi!“
„Gospod, če ti veš zanj, če si ga odnesel povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.“
„Mati!“
„Jezus!“
„Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu. Veruješ v vstajenje? Tvoj sin bo vstal.“
„Verujem v vstajenje...!“
Mati veruje v vse, kar je resnično dobro njenim otrokom. Brez vsake moči je spokojena omahnila trudna v trdo blazino. Začne sanjati o velikonočni pesmi in oddaljenem grobu, o smehu in kolačih, ki krono Kristusovo pomenijo. O pirhih — krvavih kapljah. Pomaranče so gobe s kisom napolnjene, hren ■— žeblji, vse kot pred dolgimi leti... že-gen in procesija. . .
Za gospodom dekanom gre vsa soseska. Nosi Boga pod nebom in gredo okoli hriba. Mati gleda na fante in bandera in dolgo procesijo. Vedno daljša
Mendoza: Zalka Hirschegger, Angela Šmon, Mimi Artač, prof. Božidar Bajuk.
Miramar: Ana Trpin.
Delo naših šol so spremljali in šolam pomagali šolski odbori staršev, katerim so predsedovali: San Justo: Pavle Malovrh, Slovenska vas: Tone Brulc, Slovenska hiša: Nace Grohar, Carapachay: Pavel Bele, Castelar: Ivan Kopač, San Martin: Andrej Makek, Ramos Mejía: Lojze Lavrič.
Številčno stanje: San Justo: 119, Slovenska vas: 64, Berazategui: 7, Slovenska hiša: 32, Carapachay: 53, Castelar: 53, San Martin: 71, Ramos Mejía: 152, Mendoza: 34, Bariloche: 10, Miramar: 9 in San Luis: 4. •— Skupno: 608.
V okviru šole v Slovenski hiši je ga. Francka Avguštin Pérez poučevala 3 kasteljansko govoreče otroke’.
Šolski odsek Zedinjene Slovenije je imel v preteklem letu seje vsak mesec z udeležbo voditeljic šol in g. dr. Starca. Na nekaterih so bile prisotne tudi mlajše učiteljice.
NAŠE SKUPNE PRIREDITVE Alojzijeva proslava
Letošnja proslava 22. junija je bila posvečena 30. letnici našega zdomstva in mučeniški smrti protikomunističnih junakov.
Sv. mašo s pridigo je daroval msgr. Anton Orehar, prepeval pa je zborček iz Slovenske vasi pod vodstvom ge.
je, vedno novi, izpod Triglava, iz Dolenjske, sami fantje in možje, resni, bledi prihajajo. Od povsod, še in spet. Tedaj obrne korak sivi mežnar, ki spredaj Vstalega nosi. Proti soncu zavije in vse za njim — ne za njim — za Vstalim.
Gredo preko slovenske zemlje. Mimo samotnih hramov in belih vasi, skozi visoko ozimino in les. Koder gredo, vstajajo k sprevodu fantje, kri se jih še drži, lastna, ne tuja kot Pilata in Kajfe, in gredo, gredo. Za njimi gre pomlad in cvetje in pesem in novo življenje. .. Vstajenje!
„Glej, Marija, sinka! Kot kost je. Pa vstal je le! Jezus tisočkrat zahvaljen!“
„Veruješ v vstajenje?“
„O, naj umrem še jaz!“
„Umreš, tudi vstaneš, a k tej procesiji ne.“
Sonce se je skrilo v oblak, soba je otemnela. Odbrenčale so muhe s kupivnega kruha.
„Se odpoveš?“
„Se.“
In vdano je mati zaspala, prav ko je spet žarek posvetil — v prašno čumnato.
Vstajenjska procesija pa je šla za Vstalim. Za njimi pomlad in sreča. In tisoč src, ki so jo videli, si je želelo, da pride mimo, da spet naredi pomlad, da spet zaseje veselje. Tisoč žejnih hrepeni po njej, po vstajenju.
V	procesiji je čudovita moč. Kod ji bo božji Zveličar pokazal pot? Vedno po slovenski prsti?
„Mati, se odpoveš?“
„Tisoči src, se odpoveste?“
„In tisoči žejnih... ?“
Morda ne bo več možnarjev pri nas doma, morda si bomo samo še na prste mogli zračunati, kdaj naj bi bila Velika nedelja.
Morda ne bo vstajenja doma nikdar več.
Vstajenje: največja odpoved, največji čudež!
Kam bo zavila vstajenjska procesija?
V	jutranji megli je kapucinski pater Magdaleno pokopal. Ni bil prijatelj dolgih bilj, pa tistikrat je vseeno dodal iz Razodetih bukev:
„Zatem se je slišal kakor močan glas velike množice v nebesih, ki je klicala: Aleluja! Zveličanje in slava in moč je našega Boga, zakaj resnične in pravične so njegove sodbe.“
Aleluja, aleluja, aleluja! * V
ZAPOJ VESELO
Zapoj veselo, o kristjan, rešenja tvojega je dan! Premagana je smrt nemila in pekla moč se je zdrobila. Aleluja!
Zapoj veselo, o kristjan, rešenja tvojega je dan! Zastavo glejmo zmagovito s krvjo zveličarja oblito. Aleluja!
Janove. Po sv. maši so otroci položili slovenski šopek pred spomenik in skupno zapeli pesem: „Oče, mati, bratje in sestre.“
V dvorani so otroci izročili šopek zlatomašniku Matiju Lamovšku, naše-mju LatehetjI- Program proslave je obsegal petje zbora Baragove šole pod vodstvom ge. Z. Janove, Kunčičev prizor Medaljonček, ki so ga izvajali otroci Slomškove šole pod vodstvom voditeljice ge. Lenčke Malovrh in Maksa Noseta, ter zborno deklamacijo dr. Tineta Debeljaka, ki so jo izvajali učenci Rozmanove šole, katere je pripravil Maks Borštnik.
Proslava je bila vzorno pripravljena in odlično izvedena, kot se spodobi proslavi smrti naših junakov — idealistov. Zlasti pohvalno je bilo vedenje otrok.
V zbranosti, brez vpitja in nereda so se poklonili spominu mučencev.
Slomškova proslava
27.	septembra so se zbrali slovenski šolarji v Slovenski hiši, da proslave očeta slovenskih šol A. M. Slomška. Po
sv.	maši, ki jo je daroval msgr. A. Orehar in s petjem spremljal zborček Rožmanove šole iz San Martina pod vodstvom ge. Marjete Boltežar, smo odšli v dvorano, kjer nas je s priložno-nostnim govorom pozdravila voditeljica Balantičeve šole gdč. Angelca Klanšek. Učenci iste šole so nastopili z pravljično igrico „Rdeča kapica“ v odlični režiji Frida Beznika in prelepo scenografijo (Nad. na 4. str.)
Slovenske osnovne šole v Argentini
Na zadnjem občnem zboru Zedinjene Slovenije je šolski referent, Franc Vitrih, podal poročilo o stanju slovenskih osnovnih šol v Argentini. Zaradi važnosti tega delovanja naše skupnosti ponatiskujemo v celoti omenjeno poročilo.
Slovenski srednješolski tečaj
Poročilo o položaju slovenskega Srednješolskega tečaja, podano na občnem zboru Zedinjenje Slovenije:
Šolsko leto 1975 je teklo od 5. marca do 22. novembra 1975. Tečaji so bili: v Slovenski hiši, Slovenski vasi v La-nusu, Mendozi, Bariločah, Adrogueju. Poučevali so:
Slovenska hiša: Debeljak Tine ml., Klanjšček Ana Marija, Krečič Andrej, Kremžar Marko, Magister Bine, Mar-kež Franci, Orehar Anton, Prijatelj Terezika, Rant Pavle, Stare Miloš, Stariha Božo, Schiffrer Marjan, Neda Vesel in Žakelj Jože.
Slovenska vas, Lanûs: Drnovšek Rudolf, Gale Anton, Glinšek Ignacij, Lenček Ladislav, Sodja Franc, Šušteršič Dušan.
Adrogué: Bečan Marjan, Gnidovec Franc, Žakelj Filip.
Bariloče: Arko Vojko, Jerman France.
Mendoza: Bajuk Marke.
Tečaja se je udeleževalo: Slovenska hiša (197) Slovenska vas (38), Adrogué (17), Mendoza (14), Bariloče (4); skupaj torej 270.
V	Slovenski hiši se je vpisalo 203. Izstopilo jih je 6 dijakov. Za ta tečaj velja isto, kakor stoji zapisano v poročilu, ki ga je poslal tečaj iz Slovenske vasi v Lanusu: „Obisk je bil reden in disciplina vzorna“. Ni pa s tem rečeno, da zdaj lahko počivamo. S sodelovanjem staršev bomo tečaj obdržali na dostojni višini.
V	Slovenski hiši se je tečaja udele-
Spet je prešlo leto vztrajnega dela in vzpona, nastopov (24), posredovanja lepote, širjenja slovenskega imena.
Lani je Slovenska vokalna skupina Karantanija obiskala dve mesti v notranjosti države: Mendozo in Rosario. V Mendozi ji je nastop v salonu Audi-torium Galli (13. junija) in v dvorani Slovenskega doma (14. junija) organiziralo tamkajšnje Društvo Slovencev. Obakrat sta bili dvorani do kraja napolnjeni, zbor pa deležen izrednega odobravanja. Prvi del nastopa v Slovenskem domu je Karantanija posvetila žrtvam komunističnega rodomora pred 30. leti. 15. junija je s petjem sodelovala pri slovenski maši. S svojo pevsko in srčno kulturo, narodno zavednostjo in idejno jasnostjo so mladi pevci in pevke dali č. g. Hornu temo za pridigo.
V Rosariu so nastopili 30. novembra na I. Festivalu mladinskih zborov. Prireditelji so jih povabili na priporočilo ugledne dirigentke Vilme Gorini de Teseo, ki je s svojim zborom poleg Karantanije tam zastopala Buenos Aires. Naši pevci so si osvojili občinstvo in si pridobili v tamkajšnjih pevcih iskrene prijatelje.
ževalo, kot rečeno, 197 dijakov, ki so krajevno takole razdeljeni:
Ramos Mejia 33, San Justo 32, Castelar 211, Morón 16, Lomas del Mirador 15, Capital 11, Villa Balle-ster 9, Florida 6, Hurlingham 6, Palomar 5, Tablada 5, Villa Adelina 4, Caseros 3, Haedo 3, Boulogne 2, Moreno 2, Loma Hermosa 2, Martin Coronado 2, San Andrés 2, San Martín 2, Adrogué 1, Bella Vista 1, Berazategui 1, Carapachay 1, Churruca 1, Don Tor-cuato 1, Ezpeleta 1, Lanús 1, La Reja 1, Matanza 1, Quilmes 1, Ranelagh 1. Santos Lugares 1, Vicente López 1, Villa Luzuriaga 1, Villa Sarmiento 1. Skupno 197. — Pripominjamo, če je morda kakšna napaka, je zato, ker dijaki ne navedejo dovolj jasno, v kateri kraj odnosno občino spadajo.
12.	julija je bil celodnevni študijski dan, ki je odlično uspel. Sodelovali so: Božidar Bajuk, Roman Pavlovčič, Dušan Šušteršič, Božo Stariha, Joža An-drejakova, Milan Komar, študentje so objavili resolucijo ob 30. letnici konca vojne in nje besede so precej odjeknile
v.svetu.
22. novembra je bila sklepna prireditev ob sodelovanju slovenske godbe iz Ramos Mejia.
Petošolci so izdali Almanah pod naslovom: Svet nam — mi svetu; objavljeni so bili tudi interviui z javnimi delavci.
Za novega ravnatelja je bil izvoljen Marjan Schiffrer.
V argentinski prestolici in bližnjih krajih je zbor največkrat nastopil po raznih učnih ustanovah. Dvakrat se je odzval povabilu katoliške univerze del Salvador (14. septembra za slušatelje šole za televizijo, 21. novembra na slovesnosti ob izročitvi diplom). 19. aprila je s svojim koncertom začel cikel kulturnih prireditev, ki ga je pripravila „Residencia Universitaria Sur“, odsek organizacije Opus Dei, 22. avgusta pa podoben cikel, kot ga je letos prvič organizirala državna srednja šola Manuel Dorrego v Moronu. Koncertne točke je povezoval prof. Avgust Vivod, član tamkajšnjega profesorskega zbora.
5.	oktobra so koncertirali v dvorani srednje šole Guillermo Brown v Adro-gué, 23. novembra pa v kolegiju Santo Domingo (Ramos Mejia) v sklopu prireditev, katere vodi Coordinadora In-tercoral; kot stari znanci so sprejeli povabilo, ki jim ga je za začetek sezone poslala Asociación Amigos del Museo de Bellas Artes Ceferino Carnacini (Villa Ballester). V drugem delu tega večera je umetnostni kritik José de España predaval o Marietti Lydi. Tudi v župniji San Juan Bosco (San Isidro)
Iz pisma Iz domovine
DORRO PLAČANO DELO ZA NAROD
Julija leta 1975 je slavil svojo zlato mašo Karel Esih; obenem pa tudi zlati jubilej svojega župnikovanja v istrski vasici Dvori (Korte) nad Izolo. Za to priliko so mu ljudje, ki se čutijo z njim kot ena družina, podarili simboličen zlat križ. Vsi so pri tem spontano sodelovali. Pozneje je bilo pet žena iz vasi zaslišanih in sodnijsko kaznovanih vsaka z vsoto 25.000 dinarjev (starih) ali 4 dni zapora.
Župnik Esih je v najhujših letih fašizma ohranil v vasi slovenski jezik in slovensko zavest. Zaradi tega je bil obsojen na leto dni konfinacije, od katere je vzdržal 40 dni.
Tako povračilo za njegovo neutrudno delo je od strani slovenskih oblasti toliko teže razumeti, ker se za vsako poroko ali pogreb nemoteno nabira za dar ali za venec.
Velikonočno jutro
Karel Mauser
Utihnil glas je raglje. Že zvoni v nedeljsko jutro sveže, razigrano.
V bandera rdeča veter se lovi, v monštranci Bog smehlja se čez poljano.
Velika noč! Vstajenja dan veseli! Zvonovi so čimdalje bolj glasni, od vsepovsod njih vrisk sladko doni, vstajenja pesem pevci so zapeli.
Vsa žalost, skrb ljudem je danes tuja in srce vsako je kot v travi cvet, med svojimi ljudmi Bog roma spet in v vrisk zvonov se zliva: Aleluja!
so nastopili 13, decembra kot dobri znanci. Na novo pa so se predstavili v Asociación Cultural y Biblioteca Pública Mariano Moreno 9 (Sáenz Peña), ob 55-letnici te ustanove (7. decembra).
Več let sodeluje Karantanija ■ pri vsakoletnem zborovskem festivalu, za katerem stoje ministrstvo za kulturo, občina Buenos Aires, električna družba za Veliki Buenos Aires (SEGBA) in sindikat Luz y Fuerza. Na lanskem 7. festivalu je zbor Karantanija imel koncert v gledališču Enrique Santos Dis-cépolo.
Več let nastopa Karantanija tudi na vsakoletnih prireditvah Coordinadore Intercoral. (Za leto 1£)76 so zastopniku Karantanije v tej ustanovi poverili funkcijo referata za tisk in obveščanje). V ta okvir so poleg že omenjenega nastopa Santo Domingo šli tile: 28. junija v inštitutu SABER (Agronomía, Villa Ortuzar), 8. novembra v Teatro de la Ribera (Boca) ; 15. novembra v cerkvi Naša Gospa Dobrega sveta (Villa Luro) ; 28. sept. so z dvema zboroma s petjem prinesli nekaj tolažbe in veselja v zavetišče Hogar Viamonte; 21. decembra pa v bolnišnico Fernández. Zanimiv je bil poskus, ko je 15 zborov, med njimi Karantanija, na dan Sv. Cecilije (22. novembra), opoldne prepevalo po glavnih križiščih promenadne ceste Florida.
SLOVENCI
BRAZIL (Sao Paulo)
Ob četrti obletnici razglasitve slovenske župnije Slo se Slovenci zbrali v večjem številu. Ob petih popoldne so imeli pete litanije M. B. in blagoslov podobe brezjanske Matere Božje ter nove mašniške knjige. Z župnikom so so-maševali isti duhovniki kot pred štirimi leti: kancler Božič, župnika Ilc in Zakrajšek in profesor Zver. P. V. Rozman je zadnji hip zaradi bolezni udeležbo odpovedal. Dolgo in lepo pridigo v obeh jezikih je imel salezijanec Alojzij Zver. Spomnili smo se tudi nedavno umrlega salezijanca Alojzija Frasa in Franceta Sršena, ki sta dolgo let delovala v Braziliji. Petje je bilo lepo in močno. Pri harmoniju sta izmenoma spremljala pevce g. Jože Matavž in gdč. Lenka Rusjan.
Pred mašo je g. Mestnik kazal skiop-tične slike o ustoličenju prvega župnika L. Ceglarja, po maši pa je g. Zver, predsednik združenja prijateljev zaostalih otrok, povabil rojake, da bi mu pomagali pri zidavi nove šole za prizadete otroke, ki jo zida v mestu Sao Joao del Rei. Rojaki so mu rade volje obljubili pomoč. Prispevke zbira univ. prof. inž. Martin črnugelj.
Ustoličenje Slovenca za župnika v mestu Mairinque
21.	marca ob sedmih zvečer je pomožni škof nadškofije Sao Paulo, Frančišek Vieira, ustoličil v župnijski cerkvi mesta Mairinque slovenskega duhovnika ljubljanske nadškofije, č. g. Borisa Zakrajška, za župnika obširne župnije, ki ima nad 20.000 prebivalcev. Mesto se naglo razvija, ker je križišče pomembnih železnic: Sao Paulo-Montevi-deo in Santos-Brasilia. V mestu in v o-kolici se naseljuje 20 novih industrij. Mesto ima 7000 prebivalcev. V župniji je še drugo veliko središče, Aluminio, ki ima največjo tovarno aluminija v Braziliji. Od Mairinque je oddaljeno 7 km, ima 3000 delavcev in 8000 prebivalcev. Drugih 6000 ljudi živi po veleposestvih in manjših naseljih. Nekatere podružnice so oddaljene do 40 km. Župnija ima dva__ženska redova. V A-luminio delujejo kapucinke, karmeličanke pa so lani odprle nov samostan, ki je oddaljen od župnijske cerkve 37 km.
V župniji so sprva delovali cistercijani, nato pa 20 let po dva kitajska duhovnika. Župniji so se odpovedali, ker se hočejo posvetiti dušnemu pastirstvu med Kitajci. G. Boris je bil dobro sprejet. Priimek Zakrajšek zveni ljudem nekam po kitajsko, drugače pa ga
Karantanija je med najbolj cenjenimi sodelavci pri oddaji El Día del Señor (maša s petjem) v televizijskem kanalu 11. Lani so peli pri mašah 30. marca, 12. avgusta (predvsem Marijine pesmi), 26. oktobra in 28. decembra (božične).
Vokalna skupina Karantanija se pod skrbnim vodstvom ge. Marije Fink Ger-žiničeve — njeno dirigiranje uliva izvajanim skladbam umetniško polno življenje in je vedno deležno priznanja argentinskih glasbenikov — močno uveljavlja v argentinskem zborovskem delovanju. Dosežki dirigentke in njenih pevk in pevcev niso le njihovi uspehi, temveč pomenijo krepko uveljavljanje slovenstva v tujini.
B. r.
«KI
44Karantanija99 v letu 1975
SLOVENSKE OSNOVNE ŠOLE (Nad. s 3. str.)
Toneta Oblaka. Pri pripravah proslave je požrtvovalno sodeloval šolski odbor Balantičeve šole z predsednikom Pavlom Novakom.
Začetek šolskega leta 1976
V nedeljo, 14. marca smo v Sloven-sk ihiši s sv. mašo in pv ožnostnim govorom msgr. Oreharja začeli novo šolsko leto 1976.
Po pozdravu šolskega referenta je v prisrčnem, za vse otroke razumljivem nagovoru pozdravil otroke predsednik Zedinjene Slovenije Marjan Loboda. Po njegovem govoru so predstavili otroci Slomškove šole iz Ramos Mejije, ki jo vodi ga. Lenčka Malovrh igrico „Kres-niček“. Spevoigro je pripravila gdč. Anica Šemrov, ki že vsa leta našega zdomstva živi in se žrtvuje za slovensko šolsko družino. Scenerijo je ustvaril Franc Vresnik, zvest prijatelj naših šol. Na klavirju je spremljal Franci Schiffrer, osvetljavo. in svetlobne učinke pa je opravil Lenart Kinkel.
To so tri naše skupne prireditve. Učiteljstvo je še sodelovalo pri romanju v Lujan, Telovski procesiji, prvem svetem obhajilu in sveti birmi. Posamezne šole pa vsaka v svoji krajevni skupnosti nastopajo za razne priložnosti in imajo samostojne nastope.
Letni šolski izlet
Skoro 500 otrok se je udeležilo letošnjega izleta v Villo Albertino. Žal se je igranje in veselje kmalu končalo. Po zaključni sv. maši je začelo deževati. Razen šole iz Ramos Mejie so vse šole odpotovale v svoje krajevne domove, šola iz Ramos Mejie pa je obiskala Slovenski dom v Slovenski vasi, kjer
jih je s toplim čajem sprejela ga. Janova.
Dovoljenje in brezplačen vstop na kraj izleta nam je po g. Grbcu preskrbela ga. Zdenka Jan.
Kolonija
Počitniška kolonija Zedinjene Slovenije v počitniškem domu g. dr. Hanže-liča v Kordobskih gorah.
Kot vsako leto tako tudi letos čeprav v gospodarsko in politično negotovih časih — smo izvedli to našo počitniško šolo-kolonijo.
Udeležilo se jo je 81 otrok; 69 iz Buenos Airesa, 10 iz Mendoze in 2 iz Cordobe: 30 dečkov in 51 deklic. Prvikrat so se udeležili kolonije otroci iz Mendoze.
Kolonijo so spremljali gospodične Anica Šemrov, Ivanka Makovec, Ani Rode, Gregor Batagelj ter šolski referent in gdč. Lenčka Božnar iz Mendoze. Kuhale so gospe Ivanka Golob, Marija Kopač in Anica Starič. Stregle so gospodične Veronika Horvat, Cvetka Schiffrer, Tončka Vesel in Andreja Šeme.
S kolonijo so sodelovali ga. in g. Ovčjak iz Mendoze, R. Smersu pri kulturnem programu in g. dr. Hanželič, ki nam ni nudil samo strehe in kruha, ampak je ves čas skrbel za duhovno rast kolonije. Je skrben oče, ki mu je vedno pred očmi namen, s katerim je z velikimi žrtvami zgradil oazo miru, slovenstva in krščanstva v kordobskem planinskem svetu.
Prvikrat smo potovali z avtobusom. Potovanje z avtobusom je ugodnejše in manj utrudljivo kot z vlakom.
Na koloniji soživijo štirinajst dni otroci iz raznih krajev, ki se šele tam spoznajo. Izhajajo iz družin z različno izobrazbo in različnih premoženjskih
razmer. Predstavljajo -miniaturo naše skupnosti. Ko zi njimi živiš, jih opo-zuješ, se ti zdi, da gledaš kot v ogledalu slovensko skupnost v Argentini in njene probleme.
Otroci so veliko peli, slišali marsikaj pametnega, uživali pri igranju, kopanju in sprehodih. Dvema stvarema smo posvečali več pozornosti: spoznanju naše organizirane skupnosti in gojenju socialnih čednosti.
Iskren Bog plačaj g. dr. Hanželiču in vsem, ki so se na koloniji trudili. Zedinjeni Sloveniji, g. predsedniku Marjanu Lobodi, Božu Starihi, gdč. Ivici in Miji pri pripravi kolonije in Dorijanu Hellerju za velikodušen dar in da je omogočil udeležbo gospodični Anici Šem-rovovi na koloniji.
Obiski
V preteklem šolskem letu sem obiskal vse šole v velikem Buenos Airesu z dvojnim namenom: spoznavanje znanja otrok in utrjevanje zavesti, da je vsaka šola ud družine slovenskih šol Zedinjene Slovenije.
Na prošnjo šolskega odbora je prvi predsednik Zedinjene Slovenije, Miloš Stare, predsednik N. O. za Slovenijo, napisal osmošolcem vzpodbudno pismo, navdušejoč jih k zvestobi idealom naše organizirane skupnosti.
Zbiranje priložnostnih deklamacij prizorčkov ln igric
Z zbiranjem teh važnih pripomočkov za delo v naših šolah se nadaljuje. Delno so arhiv uredili ga. in g. Breznik in ga. Alenka Poznič.
Gospod, ki deluje med slovenskimi izseljenci v Nemčiji, nas je prosil za nekatere prizorčke, ki smo mu jih že poslali.
„Slovenski svet“
V preteklem šolskem letu so otroci slovenskih šol dobili novo šolsko knjigo „Slovenski svet“. Vsak, ki se izživlja pri. delu v naših šolah, ve in čuti, kaj pomeni ta knjiga za ohranitev Slovenskega sveta v Zdomstvu. Iskren človek vidi in ceni žrtve in delo ljudi, ki so to knjigo pripravili in nam jo podarili. Vzeli so si čas, ki bi ga lahko posvetili vsak svoji družini in ga podarili skupnosti. Žrtvovali so denar in mnogo časa. Angleži pravijo: „Čas je denar“. Tako je vsak sodelavec podaril z delom prvi knjigi ogromno vsoto denarja, ki ga gotovo sam nima v izobilju, naši slovenski skupnosti. In zbiranje denarnih sredstev, da je knjiga izšla? Zopet delo in žrtve.
Knjiga je izvirno sestavljena, kot sprehod po Sloveniji. Ob vsakem njenem delu so omenjeni klasiki slovenskega jezika, ki so rojeni v tisti pokrajini Slovenije. Ob koncu je pa posvečena trem našim, v zdomstvu živečih oblikovalcev slovenske besede: Karlu Mauser-ju, Mirku Kunčiču in Tinetu Debeljaku. V knjigi so samo omenjeni naši veliki možje v potopisnih sestavkih. Tudi niso omenjeni v zdomstvu živeči kulturni delavci. Vsem tem bo posvečena naslednja šolska knjiga.
Kritika je potrebna. Vendar mora iti z roko v roki z resnico. Za nekatere je premalo ideološka: lahko bi izšla kjer koli. — Kdor to trdi, gotovo ni knjige odprl.
Ko knjigo odpreš, že na ovojni strani lahko prečitaš in premisliš posvetitev: Slovenski svet je izšel v Buenos Airesu ob tridesetletnici odhoda demokratično usmerjenih Slovencev iz rodne očetnjave in ob tridesetletnici pokola slovenske domobranske vojske. Z vero v lepšo bodočnost očetnjave pod Trigla-
P O SVETU
imajo za Brazilca. Ravnatelj Aluminia mu je že kar ob prvem srečanju vpričo škofa dovolil, da sme vsak mesec na njihovi bencinski postaji natočiti 120 litrov bencina, da bo mogel oskrbovati obsežno župnijo, v kateri je ob nedeljah okoli 8 maš.
Cerkev je bila docela polna, čeprav je mesto od Sao Paula oddaljeno 70 km, se je slovesnosti udeležilo več Slovencev, med njimi tudi Alojzij Ilc in Ludovik Ceglar, ki sta s škofom poleg g. Borisa in poslavljajočega se kitajskega duhovnika somaševala. Škof je v lepem govoru izročil novemu župniku sv. pismo, ciborij in svojo štolo v znamenje duhovniške oblasti in službe. Poudarjal je zlasti pomen in potrebo o-sebne spovedi, škof Vieira je kot otrok prišel s Portugalske in je eden od 8 pomožnih škofov kardinala Pavla Arnsa, ki je po papeževem nasvetu nadškofijo razdelil v osem okrožij in jim dal na čelo škofijske vikarje, ki so vsi tudi škofje in generalni vikarji. Škof Vieira je bil v letih 1959—61 skupaj z Alojzijem Ilcem profesor v nadškofijskem semenišču pri mestu Sao Roque, ki je od Mairinque oddaljeno 6 km. Ker škof že od tedaj pozna Slovence, je g. Borisa rad predstavil kardinalu, ki mu je takoj dal eno najlepših in obsežnejših župnij zunaj velemesta. Ker je g. Jože Mestnik ves potek slavja posnel na trak, bo mogoče še dolgo ohranjati spomin na prevzem te nove slovenske postojanke. Novi župnik upa, da mu bo še kak slovenski duhovnik prišel na pomoč.
Vera Nieves Gladek, ki se je rodila v Postojni leta 1950, je končala v Sao Paulo univerzo in 11. marca prejela diplomo iz psihologije, čestitamo!
, Iz mesta Salvador, ki je prestolnica zvezne države Bahía in je bilo dolgo dobo glavno mesto Brazila, se je župniku za Slovence v Sao Paulo oglasila doslej nepoznana Slovenka, uršulinka m. Armela Lesbaher. Rodila se je 1. 1897 v Sv. Juriju ob Ščavnici. V Brazil je prišla 1927. Kljub visoki starosti in 50-letni odtrganosti od Slovencev piše lepo slo venščino. Med drugim pravi: Delam zmeraj ročna dela med otroki. Zaradi zlomljene noge hodim s palico. Pletem čipke in rožne vence. Nič ne prosim, ne odrečem, ne bojim se smrti in dolgega življenja, kakor Bog hoče. čakam veselega dne, ko se znajdem v večnosti z onimi, ki sem jih zapustila, ker me je Gospod poklical... Vaše cenjeno pismo je prvo v slovenskem jeziku, ki sem ga dobila v dolgem življenju v Braziliji. . .
Glede narodne zavednosti pa piše: Slovenka sem, tako je mati djala, ko me je dete pestovala, zatorej dobro vem, Slovenka sem.
Tudi materi Armeli: čestitamo!
S Koroške je po nekaj letih prišel na obisk za 20 dni inž. Jože Bavdaž in se oglasil nekajkrat v župniji Najsvetejšega Zakramenta.
ITALIJA (Rim)
V številki našega lista z dne 8. 4. smo zaradi napačnih podatkov zapisali, da je 5. marca v Rimu doktoriral France Dolinar, znan mnogim rojakom iz begunskega življenja. To novico moramo popraviti: Doktoriral je tega dne iz cerkvene zgodovine njegov soimenjak, mlajši duhovnik France Dolinar, doma iz Zagorja.
vom se slovenski svet spominja vseh, ki so iz idealne ljubezni do naroda dali svoja življenja v oploditev nove brsteče pomladi, ki ji gremo nasproti. Slede besede predsednika N. O. Miloša Stareta, msgr. Antona Oreharja, delegata za slov. duš. pastirstvo v Argentini, besede učiteljev. V pastoralnih sestavkih boš našel marsikaj, ki je napisano v neprisiljenem slogu o naši narodni tragediji in njenih junakih. In zaključ-ček: škof Rožman nam je govoril.
Samo dva stavka spoznajte: „Slovenci, ne pozabite idealov, zaradi katerih ste prišli sem. Ohranite jih.“ „Gledati moramo na to, da ohranimo čim dalje svoj jezik in pa tisto zavest, da bodo naši otroci vedeli od kod so bili njihovi predniki in kakšne dobrine so prinesli s seboj. Ta zavest se mora ohraniti vsaj še v petem rodu.“
Želje škofa Rožmana spolnjujejo že vsa leta našega zdomstva sodelavci knjige in vsi, ki v duhu škofa Slomška uče po naših šolah. Ali so uspeli?
Pred dvema letoma na letnem šolskem izletu v Villa Albertina. Ob odhodu smo se vsi zbrani zahvalili lastniku parka. Izročili smo mu slovenski šopek in ploščo lanuškega zborčka. Tudi pesem smo zapeli. Otroci so jo sami izbrali. Iz petsto otroških grl ni zadonelo „Moj očka ima konjička dva“, ampak „Oče, mati, bratje in sestre...“ Iskrena hvala vsem, ki so v preteklem letu podpirali naše šole, z njimi sodelovali in v njih poučevali.
Bog plačaj delo in zgled idealizma g. dr. Starcu in voditeljicam naših šol, ki so pri delu šolskega odseka Z. S. sodelovale.
Naše šole je rodil idealizem, idealizem jih ohranja že 31. let in samo idealizem jih bo ohranil.
SVOBODNA SLOVENIJA
Stran 5

CELJE — Neznanci so 25. marca telefonirali v podružnico Ljubljanske banke v Vodnikovi ulici, da bo vsak čas eksplodirala bomba. Policija je stavbo začela pregledovati, a ni nič našla. Omejili so tudi promet in odpovedali večerno predstavo v kino Metropol. Toda Celjani so tudi radovedni. Ko se je razvedlo, da se nekaj godi v Ljubljanski banki, se je nabralo ogromno ljudi, ki so nad dve uri „čakali“ v Cankarjevi ulici na eksplozijo v Ljubljanski banki. Pa ni bilo nič; šaljivci, ponavadi pivski bratci, si večkrat privoščijo podobne „šale“.
LJUBLJANA — Po triindvajsetih letih je odstopil kot predsednik Slovenske Akademije znanosti in umetnosti Josip Vidmar, medvojni predsednik OF. Ob odstopu so ga akademiki razglasili za častnega člana. Za novega predsednika SAZU so izvolili dr. Janeza Milčinskega, rednega profesorja Za sodno medicino, za podpredsednika B. Krefta in dr. inž. Antona Kuhlja, ki je bil že dosedaj podpredsednik, za tajnika pa dr. Gorazda Eušeja, ki je te posle že tudi opravljal.
LJUBLJANA — V domači obrti je zaposlenih še precej oseb. Tako je v Sloveniji okoli šest tisoč čipkaric, a ni pomladka, čipkarstvo izpodriva industrializacija v Idrijski, Poljanski in Selški dolini. Lončarjev, ki jih je bilo pred desetimi leti še precej, skoraj ni več. V Prekmurju so ostali še štirje. Najhuje pa je, da so te takorekoč folklorne obrti visoko obdavčene, kot druge obrti. Domača obrt ni obdavčena le v občinah Črnomelj in Kočevje, drugje pa pridno „skrbe, da bi se take folklorne obrti“ preveč ne razbohotile. ..
IDRIJA — Idrijski rudnik živega srebra je imel lani izgube za 17.710.000 dinarjev. Za kritje te izgube bo prejel posojilo Ljubljanske banke od podružnice v Novi Gorici.
TOLMIN — Na seji tolminske občinske skupščine so sklenili, da bodo skrbeli za grobove padlih vojakov v zadnji in prejšnjih vojnah. Toda skrbeli bodo po raznih kategorijah: v prvi bodo grobovi borcev NOV, jugoslovanskih vojnih ujetnikov in internirancev, in drugih žrtev sovražnikovega nasilja; druga skupina obsega oskrbo padlih vojakov zavezniških armad, v tretji pa so grobovi pripadnikov tujih armad in odredov... Grobovi italijanskih vojakov bodo oskrbovani po kategoriji 2 ali 3? — Glede tega še ni natančnih vesti.
AJDOVŠČINA — Na seji občinske konference ajdovske partije so 18. marca sprejeli sklep, da je treba bolj gledati, kdo stopa v partijo. Pravijo, da so Kandidati v glavnem karieristi; ugotovili so tudi, da kmetov partija ne zanima in da tudi ni zanimanja zanjo med rezervnimi vojaškimi starešinami.
LJUBLJANA — V dvojni številki 2-3 Slavistične revije Frederik Kort-land z leidenske univerze objavlja v angleščini razpravo o refleksnih in nosnih samoglasnikih v „Brižinskih spomenikih“. Znanstvenik piše, da je stopnja jezikovnega razvoja, izpričanega v Brižinskih spomenikih iz dobe pred značilnim slovenskim naglasnim premikom. Ti dvomi o slovenščini brižinskih spomenikov so bili že večkrat obravnavani med -znanstveniki — ali so Brižinski spomeniki pisani v slovenščini ali so še pred-slovenski — in so jih doslej slovenisti vedno uspešno pobili.
ORMOŽ — Ormoško postajo je 19. marca ob treh zjutraj porušilo do polovice 6 vagonov. Ko so na postaji Ivanj-kovici sestavljali tovorni vlak, so pustili na progi šest vagonov. Ker jih niso primerno zavrli, so se premaknili in zdrveli mimo dveh postaj, dokler niso prišli do konca proge v Ormožu, kjer so zlomili zaščitni branik in z vso silo treščili v postajno poslopje. Človeških žrtev k sreči ni bilo.
Umrli so od 20. do 28. marca 1976:
LJUBLJANA — Josip Selan, up.; Olga Marija Reja, up.; Anton Markun, 89, b. trgovec; Anton šerjak, medic, tehnik; Frančiška Doničar r. šteblaj, 80; Martin Kralj, up.; Nežika šorn r. Ščurek; Anton Weiss, 70; Marjana Čerin r. Florjančič, 74; Stane Berlan; Leon Jere, 60; Helena Konaš r. Klijen-tovskaja; Ivanka Knez r. Medvešček; Josipina Slivnik r. Mulej; Anton Pav-šelj, up., 80; Ivanka Pogač r. Pogačnik; Slavica Selan r. Jurca; Terezija Mugerli; Jože Škerjanc, 76, up.; Jakob Kramar, up., 84; Majda Jereb r. Jerše, up. učit.; Anka Seiko r. Gangl; Jože Kovač, up. klepar; Fanči Jarc r. Grčar; Rudolf Bauer, up.; Justina Kor-ban r. Samobor, 87; Vida Ovsenik r. Košak, 81; Marko Šuštaršič, akad. slikar; Anton Albreht, 93, up., vrvarski mojster; Alojz Vitez, 76; Marija Krivec; Jakob Romih, up., 88; Franc Bran-celj, up.; Metka Hubad r. Ilnikar, 85;
RAZNI KRAJI — Ivan Fricelj, Kropa pri Bočni; Frančiška Mihelič r. Srešek, 86, D. M. v Polju; Pavel Volj-ker, inž., Domžale; Slavko Cijan, up., Celje; Jože Glavan, Malo Črnelo; Ivan Rostohar, up., Maribor; Gustav Jamnik, up. ur., Kranj; Jože Oman, 85, žel. up., Rateče; inž. Franček Kajne, Maribor; Viktorija Rože, Dutovlje; Franc Kraljič, Iška Loka; Marija Grmek r. Ložar, .Domžale; Rafael Kenda, up., Škofja Loka; Pepca Prešern r. Becele, Zagrad pri Otočcu; Ivan Rostohar, 79, histološki prepara tor; Štefan Kovač, 67, Črnuče; Ivan Selih, Slovenske Konjice; Karolina Klemenc, 85, Rakovnik pri Medvodah; Frančiška Hodnik r. Omahen, 65, Kostanjevica; Franc Saje, up. miz. mojster, Trnje; Jerica Srakar, 83, Tomačevo;.“Marjeta Poje, 85, Lahova mama, Dane; Vida Tauer r. Tomažič, Zagorje; Franc Primar, up. PTT, D. M. v Polju; Hilda Babič r. Dobrin, Tržič; Pavla Knaus r. Hmelak, 93, Lokavec pri Ajdovščini; Ana Lesar r. Prešern, Ribnica; Danilo Gorjup, up. taj. Zveze industrijalcev, Zapalec; Marija Jazbinšek r. Jordan, Brežice; Slavko Plevel, Moste pri Komendi; Marlen-ka Zemplak r. Žener, gostilničarka, Brestanica; Feliksa Ostrovršnik r. Merhar, up. šolska upraviteljica, Novo mesto; Angela Petrič, mežnarjeva mama, Betajnova.
SLOVENCI V
Osebne novice
Nova slovenska diplomanta. Na Tehnološki univerzi v Mendozi je z uspehom dokončal študije Joško šmon iz znane slovenske družine Mirka šmona in dobil akademski naslov elektromelianične-ga inženirja. Naše iskrene čestitke!
Na agronomski fakulteti državne univerze v Buenos Airesu pa je za ing. agronomije diplomirala 8. aprila t. 1. Marija Ana Rus iz Hurlinghama.
Obema mladima diplomantoma naše iskrene čestitke.
Krsta. V cerkvi Marije Ppmagaj je bila krščena Lavra Cecilija Ahlin, hčerka Ivana in ge. Francke roj. Vodnik. Za botra sta bila gdč. Silvija Oblak in Pavel Možina. Krstil pa je g. Jože Skerbec.
Krščen je bil Janez Jože Poberžnik, sin Ivana in ge. Irene roj. Zgonc. Bo-trovala sta ga. Milka in Jože Ferjančič. Krstil pa je g. žpk. France Bergant.
Srečnim staršem iskreno čestitamo.
Poroka. Poročila sta se 11- aprila v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Jože Caputo in Terezija Starič. Za priči sta bila ženinova sestra ga. Ra-faela ^Caputo in nevestin oče g. Janez Starič. Med poročno sv. mašo je opravil obrede rev. Franc Bargant. Srečnemu paru naše čestitke!
RAMOS MEJIA
Tombola v Slomškovem domu
V nedeljo, 28. marca ob treh popoldne je Slomškov dom v Ramosu, na svojem prostornem dvorišču priredil tradicionalno tombolo s posebnim obeležjem „nad sto dobitkov v narodnem slogu“ in še mnogo drugih dragocenih dobitkov. Da je odbor s tako oznako tombole zadel na pravo struno, katere zven je našel močan odmev v slovenskih srcih, je povedal nenavadno velik obisk rojakov. — menda doslej še na nobeni tomboli v tem domu ni bilo toliko ljudi (nekateri so jih sodili nad
1.000	oseb).
Precej dobitkov je bilo zares vabljivih. Mičen je bil pogled na razstavni oder kjer so se v zlatem popoldanskem soncu prelivale, čudovito lepe barve narodnih noš in se bliščale avbe punčk in srebrni gumbi fantkov na lajbčih •— seveda ne živih (fantkov in punčk) za igračo prevel ¡kih,. pač pa primernih za sobni okras — a bi jih bil vsak otrok vesel — tudi odrasli.
_ Menda vseh dobitkov ni bilo na odru, saj ni bilo dovolj prostora za vse. Naj omenim tu le naj dragocenejše.
1.	Bogkov kot — tipično slovenski kot: Razpelo — izdelek umetnika Ivana Bukovca, štiri podobe na steklo — mojstrski izdelek arh. Jureta Vombergarja, prtiček z narodnimi ornamenti: ga. Vera: Bohinc.
2.	Skrinja — dar g. Ivana Makovca •— delo mojstrov Franceta Gričarja in Francija Holosana (ornamenti).
3.	Namizni prt z narodnimi ornamenti — ročno delo in dar gdč. Vide Bedenčič.
4.	Slovenska bluza, ročno delo in dar gospe Vere Šušteršič.
5.	Slovenska znamenja in kozolci v miniaturi; pripravil g. Valentin Pintar. Izdelal g. Avgust Jeločnik.
6.	Narodne noše v miniaturi — izdelek g. Jožeta Žerovnika — poslikala ga. Andreja Dolinar-Horvat.
8.	Majolike — delo keramičarja Ivana Omahna.
9.	Lipa — delo in dar vrtnarja g. Štefaniča.
To so dobitki, oznamenovani s „100 dobitkov v narodnem slogu“. Izmed splošnih dobitkov pa naj omenim sledeče :
ARGENTINI
---J	°	--- UUiU g.
Fr. Gričarja, dar g. Hermana Zupana.
Umetniško izdelan šah ■— delo in dar rezbarja g. Jožeta Žerovnika.
Knjižna omara — delo in dar „BI-VEGRO“ (Bidovec-Grohar).
Lične lesene pepelnike in lesena va-za - delo m dar g. Jožeta Peternela iz Lujana.
Stevdm posamezniki in podjetja pa so darovala še izredno lepo število praktičnih predmetov.
A da bi prireditev še poživili, je odbor Slomškovega doma povabil dva odlična gosta — a ne, da bi bila za dobitke, ker sta že oba izžrebana *— „slišita pa menda tudi med narodno blago: pravega pravcatega Martina Krpana z Vrha pri Sveti Trojici in njegovo ljubko krščenko Maričko (. Stane Jerebič in gdč. Mari Makovec). Krasen par! Zato sta pa tudi imela prvo besedo na tomboli, čeprav nista igrala. Le ogleoala sta si lepo razstavo do ij it kov in ju je prav mikalo, da bi si kaj izbrala za odpustek vrhovskim otrokom.
Po zabavnem nastopu teh gostov, obeh v pristni narodni nosi, se jima ie zahvalil za obisk g. Lojze Re-elj in ju povabu, naj kar ostaneta na- odru, zatem pa naznanil, da se prične zdaj prava tombola. Občinstvo je do kraja zasedlo vse stole ob mizah po širnem dvorišču. Kmalu so se začeli oglašati srečniki s kvaternami, še več pa pr: činkvi-nih. Napetost občinstva je narastla pred izklicevanjem številk za tombole. Ni trajalo dolgo, ze se je oglasil prvi: Stane Hrovat, ki je zadel prvo. mizo s stoli. Sledilo mu je kmalu še več drugih srečnikov. Deset tombol je bilo dano izžrebanim na izbiro. Bogkov kot si je izbrala Helena Urbančič. Krpan je pri vsakem izrekal svoje muhaste pripombe. Tako je za priliko zabrundal pri zadetku gospe Potočnikove, ki je dobila šah: „Bo gospa imela nekaj lesa Pri hiši“. Podobne si je šegavi Krpan privoščil tudi pri drugih srečnikih.
Še pred sončnim zatonom je voditelj tombole g. Rezelj naznanil, da je tombola pri kraju. Preveč se jih je še gnetlo pred mizo komisije na svoj žal — izhlapeli dobitek (tombolo). A Slomškov dom jim je zato pripravil sladko tolažbo v obliki mendoškega vina, ki vtopi vse skrbi. . . in tudi dobro večerjo.
Pripomnim naj še, da je zadetnik prvega dobitka Stane Hrovat v zahvalo daroval Slomškovemu domu $ 1.000 in tudi več drugih, ki so zadeli tombolo, je darovalo lepe zneske, tako je odbor Slomškovega doma imel srečen dan s lepim uspehom.
BUENOS AIRES
Na prvem, sestanku Zveze slovenskih mater in žena je ženam, predaval g. Milan Magister. V svojem govoru je nakazal način delovanja vsake organizacije, predvsem pa se je poglobil v smisel in namen ženske zveze. Poudaril je, da je Zveza slov. mater in žena edina tovrstna povezava vseh zdomskih žen. Zato ima svoje cilje, pa tudi svoje dolžnosti. Po njegovem mnenju je nujno potrebna povezava vseh žena, potrebna je vzgoja žene na kulturnem polju, da bo zmožna slediti razvoju in napredku sedanje dobe. Prav tako je ženi potrebna idejna jasnost, predvsem pa je delo Zveze, da mladim ženam utrjuje narodno zavednost in tradicijo. Poudaril je, da živi v Argentini okoli tisoč slovenskih žena in želel, da bi se te žene enkrat zbrale'. Lepo bi bilo, ko bi bile te žene povezane v organizaciji. Omenil je, da je poslanstvo naših žena v Argentini krščanska vzgoja otrok in vzorno družinsko življenje.
Na predavanju so bile navzoče zastopnice vseh krajevnih odborov ter predsednica sanmartinske Lige žena -
mati, ga. Mirjanka Voršičeva. Po končanem izvajanju g. Magistra se je razvil živahen razgovor, v katerem so žene podale svoja mnenja.
Gospod Magister je s svojim predavanjem pričel ciklus letošnjih sestankov Zveže slov. mater in žena. Ti sestanki se bodo vršili vsako prvo sredo v mesecu v Slov. hiši. Naslednje predavanje bo 5. maja. Predavala bo ga. Lina ing. Matičičeva o zdravju v družini.
Zvezi slov. mater in žena so v dobrodelni sklad darovali sledeči rojaki: ga. dr. Tatjana Jelkič, ga. Marjana Marn, ga. Terezika žužek, g. Stanislav Skvarča, g. dr. Rudolf Hanželič, g. Jože Marinič, g. Milan Marinič, g. Emil Kužnik, g. Franci Markei v skupni vsoti 460.000 starih pesov.
Vsem dobrotnikom lepa hvala. SAN JUSTO
Občni zhor „Našega doma“
je bil v nedeljo, 21. marca t. 1. Prejšnjo nedeljo je bil informativni sestanek, na katerem smo se med seboj pomenili o vseh tekočih zadevah pa tudi o načrtih za bodoče.
Občni zboi' je začel predsednik g. Stane Mustar s pozdravom na vse navzoče. Za tem je podal tajnik g. Marjan Bogataj svoje poročilo. Povedal je, da zadruga „Naš dom“ trenutno šteje 447 članov; v tem številu so, všteti tudi 22-teri mlajši, ki so v zadnjih treh letih, pomnožili število članstva. Poročal je tudi, da je bila sklenjena pogodba za sosedno stavbno zemljišče, ki meri 610 kv. metrov in je namenjeno za bodoče trgovsko obratovanje zadruge in pa v prvem nadstropju zgraditev odra kot podaljšek že obstoječe dvorane, kar je zaradi kulturnega napredka nujno potrebno. Veliko časa je odboru vzelo delo za vsklajenje pravil z novimi dekreti o zadrugah in pa, stiki z drugimi slov. ustanovami. — Blagajnik g. Martin Radoš je poročal o denarnem obratovanju „Doma“ v preteklem letu, ki je znašalo 2,279.930 novih pesov. Prebitek je bil 191.660 n. p. Delničarski kapital znaša 457.020 n. pesov. Imetje (zemljiš-šče, zgradbe) pa je vredno 1,102.380 n. pesov. — Nadzorni odbor, ki mu predseduje g. Matko Indihar je poročal, da se je udeležil vseh sej odbora in pazno sledil njegovemu delu, ki je bilo vseskozi pohvalno in v mejah pravil. Predlog za razrešnico je bil sprejet z dolgim odobravanjem. — Gdč. Marica Groznik je poročala o delovanju SDO in SFZ, v katerem se je videlo široko kulturno delovanje obeh mladinskih organizacij. Dodala je zahvalo gg. dr. Al. Starcu, dr. Tinetu Debeljaku, Jožetu Vomber-garju, Fridu Bezniku, Stanku Jerebiču, Tonetu Oblaku in Pavlu Malovrhu za vso pomoč in vodenje njihovega dela. Po pravilih bi morala izpasti iz glavnega odbora tajnik in blagajnik, a ju je občni zbor znova naprosil, da še vztrajata ter njihov pristanek potrdil. Novi odbor je sestavljen takole: preds. g. Stane Mustar, podpr. g. Albert Malovrh, tajnik g. Marjan Bogataj, nam. g. France Lipar, blagajnik g. Martin Radoš, nam. g. Oskar Pregelj, gospodar g. Tomaž Maček, širši odbor: gdč. Groznik Marica, g. Krajnik Janez, g. Smrdelj Jože, gdč. Trpin Zalka in g. Zupanc Franc. — Nadzorni odbor: gg. Indihar Matko in Lipušček Silvo.
Članska večerja
V soboto 3. aprila smo pripravili nekak „likof“ po uspešno opravljenem delu v preteklem letu v obliki članske večerje. Napolnili smo gostinske prostore in ob prijetni domači glasbi, ki jo je posredoval Mustarjev stereofonični oddajnik, podprli za novo delo, ki stoji pred nami. Med večerjo je bilo sprejetih 8 mladih novih članov. G. predsednik Stane Mustar jih je sprejel z vzpodbudnimi besedami, med katere je spletel tudi poziv mladini, naj vztraja.
Ludvik Puš
NA
Zdaj pa organist! Kaj terja in pričakuje od novega organista? Ali sedaj v cerkvi kdo poje? Al^ so imeli kdaj zbor?, Kako je z orglami? Na vsa vprašanja je debelušni župnik odgovarjal tako, da mi je bilo všeč. Zlasti mu je bil pri srcu zbor, ki da so ga do nedav-ga še imeli, dokler jim ni organist-do-mačin hipoma umrl. Orgle niso najnovejšega sistema, precej stare so na en manual in pedal, a v dobrem stanju. Popolnoma uporabne.
Ves se je razgrel, ko mi je pripovedoval. Dostavil je, da se sam na glasbo bolj malo razume, ima pa za vse na svetu rad lepo petje. Ob nedeljah sta dve maši, ena za ljudsko petje, druga je slovesna, latinska za zbor in orgle, kadar je tu organist. Tudi med tednom je tu in tam peta maša, pri kateri poje organist sam. Bile so zame znane stvari, kaj drugega posebnega nisem pričakoval, računal sem z njimi vnaprej.
Do ,tu sva dobro orala. Kaj pa dohodek, ali se bo dalo živeti? Zdaj bi se utegnilo zatakniti. Priznal je, da je fara majhna in iz njenih dohodkov župnik ne more plačevati organistu toliko, da bi ta mogel shajati brez dodatnega zaslužka kje drugje. Kar samozavestno se je zravnal:
„Mislil sem tudi na to. Prejšnji organist je bil nastavljen v pisarni velikega
(58)
POT
lesnega podjetja v vasi pod cerkvijo, ki obratuje veliko žago in druge stroje za predelavo lesa. Vprašal sem podjetnika, če lahko računam, da bo zaposlil tudi novega organista, kadar ga dobim. Obljubil mi je. Z dvojnim zaslužkom, čeravno nobeden ni velik, se bo dalo v Flachau-u primerno živeti ne samo vam, ampak tudi vaši gospe, kadar pride za vami. živež je tu poceni, pri kmetih se dobi za mal denar dobrih stvari, za obleko je pa sedaj povsod težko, ker gre na karte.“
Zadovoljno me je motril, češ, vidiš, ugnal sem te, vse se bo dalo dobro rešiti, kar odloči se in prevzemi.
Odpravila sva se v cerkev, zelo preprosto zidano in. znotraj skromno okrašeno hišo božjo, samo toliko, da so se prav tako preprosti hribovci v nji vsako nedeljo zbirali, se udeležili službe božje in slišali evangeljsko besedo. Župnik me je peljal najprej na majhen kor, kjer so starinske orgle toliko prostora zavzele, da je preostanek komaj zadoščal za ducat pevcev.
Potlej sva se podala v zakristijo, kjer sem videl po predalih nekaj ponošenih mašnih plaščev, ki bi o njih ne mogel trditi, da so bili čisti in nič raztrgani, nekaj alb in dragega mašnega perila, o katerem bi veljalo isto. Slabe volje sem zapuščal cerkev, vsa
župnikova zgovornost ni mogla zabrisati neugodnega vtisa.
Ko smo zvečer sedli k večerji, — gospodinja je kar prisedla —, je pogovor tekel o vseh mogočih zadevah, o vprašanju mojega obstanka v Flachau-u ni) padla nobena beseda. Preden sem se zgodaj odpravil k zasluženemu počitku — teža dneva me je bila pošteno zdelala — in sva si z župnikom voščila lahko noč, je živahni mož s poudarkom zatrdil:
„Jutri zjutraj greva k tovarnarju, da se zgovorimo o vaši zaposlitvi. Potem bo vse rešeno in ne bo več nobenega zadržka, da bi ne ostali pri nas. Želim dober počitek in lahko noč!“
Kljub utrujenosti dolgo nisem mogel zatisniti očesa. Tehtal sem kar je govorilo „za“ in kar „proti“, in našel, da se je tehtnica globoko nagnila „proti“. Vendar je bilo treba vedno imeti v mislih moj izredni položaj ponovnega begunca in ga težko vreči na tehtnico na tisto stran, ki vleče za. Po dolgem razmišljanju sem prišel do zaključka, da ostanem, če bo vprašanje zaposlitve v tovarni količkaj sprejemljivo. Ali naj se vrnem v Salzburg semeniškemu ravnatelju ponovno na glavo? Ne in ne, če le kako mogoče!
Drugo jutro sva z župnikom potrkala na vrata tovarniške pisarne, od koder se je oglasil ženski glas. šefa trenutno ni bilo notri, mlada dekle ga je šla poklicat, nakar smo se pomaknili v sosednjo sobo. Župnik me je predstavil in tovarnarja spomnil na
njegovo obljubo. Ta me premeri od nog do glave in reče, obrnjen proti župniku:
„Mož se mi zdi že preveč v letih, da bi mogel ves dan, dan za dnevom prenašati deske. Toda, da ne boste rekli, da sem snedel dano besedo, sem ga pripravljen vzeti v službo in ga plačati od kosa.“
Blagi duhovnik se je skoraj sesedel od presenečenja in osuplosti. Ni mogel do besede, samo debelo je gledal nesramnega vaškega bogatina. Jaz sem se ostro obrnil in brez slovesa zapustil sobo. V predsobi sem nekoliko postal in se za trenutek zamislil v pravkar doživeto situacijo, nato pa stopil na prosto in zunaj počakal župnika.
Kaj sta imela po tem dogodku znotraj med seboj župnik in njegov bogati faran, nisem nikoli zvedel. Po kratkem presledku je duhovnik ves razburjen kar skočil skozi vrata na prosto. Pogledal me je in se trpko nasmehnil:
„Tega nikdar nisem pričakoval,“ je bruhnilo iz njega, „zanesel sem se na moško besedo, da bo bodočega organista postavil na službeno mesto prejšnjega, kakor je bilo mišljeno. Sedaj se je pa to zgodilo, premislite!“
Videti mu je bilo, kako mu je žal in kako je razočaran. Stopil je bliže k meni in rekel:
„Ali bi kljub temu ne mogli ostati tu vsaj nekaj časa? Našli bomo izhod.“
Pogledal sem mu naravnost v skoro solzne oči in odkimal. Kar se je zgodilo, mi sploh brani ostati v tem kraju.
Spravil sem svoje stvari v nahrbtnik, ga oprtal, se poslovil od flachau-skega dušnega pastirja in se vrnil v semenišče v Salzburgu.
V sledečih tednih se je ponovilo še nekaj neuspelih poskusov v okolici mesta. Pri vsakem so se pokazale ovire dovolj tehtne, da so preprečile moj pristanek. Zima je bila pred vrati, bivanje v semenišču mi je postajalo vsak dan težje, ker sem domneval, da bi utegnili misliti, da sem preveč izbirčen, ko imam pribežališče pri njih — čeravno za take domneve nisem imel povoda.
Tirolski župnik
Res sem bil že cel mesec gost semenišča, pa še vedno ni bilo od nikoder videti rešilne luči, ki bi mi odprla pot do skromne, znosne eksistence. Postajal sem nestrpen, večkrat sem se oglašal v nadškofijski pisarni, kjer so mi neprestano obljubljali, da me bodo takoj obvestili, kakor hitro se pokaže kaka možnost. Nazadnje sem se začel ogibati tudi tega „pribežališča“, da ne bi postal nadležen, in resignirano čakal. Da mi čakanje ni postalo preveč pu'sto, sem iskal vseh mogočih prilik za udeležbo na raznih kulturnih prireditvah, obiskoval sem umetniške ustanove in se na ta način zaposloval v duhovni atmosferi, ki mi je bila ljuba. Obiskoval sem tudi znamenite cerkve in se v njih, če le mogoče, udeleževal bogoslužnih dejanj s petjem in glasbo. Da sva z ljubljanskim škofom večkrat hodila skupaj, sem že povedal.	(Bo še)
DOLGO
Po športnem svetu
NA SVETOVNEM hokejskem prvenstvu skupine B, ki se je začelo 1-9. marca v švicarskem mestu Biel, so domačini premagali Jugoslavijo 5:4, 21. marca je Jugoslavija premagala Romune, ki so na Olimpiadi v skupini B zasedli prvo mesto, in sicer s 5:2, v prvem nastopu pa Italijo z 8:2. Prvenstva se je udeležilo 8 moštev skupine B: Švica, Jugoslavija, Romunija, Japonska, Italija Nizozemska, Norveška in Bolgarija. Jugoslovansko ekipo sestavljajo Slovenci M. Žbontar, Albreht, Tišler, Košir, Poljanšek, Haf-ner, F. Žbonter, Beravs, Lap, R. Hiti, G. Hiti, Smolej, Kumar, Lepša, Kavec, Puterle, Pirih, Pavlič in Jakopič.
V SAO PAULO v Blažilu je v finalnem teniškem srečanju med Bjoer-nom Borgom (Švedska) in Guillermom Vilasom (Arg.) zmagal prvi s 7:6 in 6:2. Tekmovanje v Sao Paolo prinaša tekmovalcem tudi točke za Svetovno teniško prvenstvo.
V zadnji številki našega lista je v osmrtnici za pok. Ivana Prešerna med žalujočimi izpadel brat Milan z družino.
OBVESTILA
SOBOTA, 17. aprila:
Na vrtu Slomškovega doma blagoslovitev velikonočnih jedil ob 15-
V	Slovenski cerkvi ob 22 velikonočna vigilija.
NEDELJA, 18. aprila:
V	San Martinu ob 9.30 slovesna peta maša, nato v Domu velikonočni zajtrk.
V	Slomškovem domu slovesna velikonočna maša ob 19. uri.
SREDA, 21. aprila:
Liga žena in mati v San Martinu
bo imela informativni sestanek ob 18,30.
SOBOTA, 24. aprila:
Na Pristavi bb 21.30 Jesenski pfelsi
NEDELJA, 25. aprila:
Slovenski dan v Našem domu v San Jiuistu.	¡1
PETEK, 30. aprila:	e
Redni občni zbor Slomškovega doma ob 20. uri.
NEDELJA, 2. maja:
Proslava 16. obletnice slovenskega doma v Carapachayu.
SREDA, 5. maja:
Zveza slovenskih mater in žena bo
imela svoje drugo predavanje db 17- uri v Slovenski hiši.
SDO
SFZ
MORON
Jesenski ples 24. aprila ob 21,30 —
diskoteka WOODSTOCK
SLOMŠKOV DOM želi vsem članom, podpornikom in prijateljem blagoslovljene velikonočne praznike
Blagoslova polne praznike vstajenja Gospodovega žele vsem Slovencem
CACES s.r. 1.
Slovensko keramično podjetje
Pedro Molina 132-42 Guaymallén Villa Nueva, Mendoza
Slovenski dom v San Martinu
želi vsemu svojemu članstvu in prijateljem Doma blagoslovljene velikonočne praznike ter že danes vse rojake vabi na
15. obletnico blagoslovitve (loma,
ki bo v nedeljo, 16. maja t. 1.
Srečne in vesele praznike Gospodovega vstajenja vošči vsem svojim članom in rojakom
KREDITNA ZADREGA “SLOGA” z. z o. z.
Bartolomé Mitre 97
T. E. 658-6574
Ramos Mejia
BLAGOSLOVLJENE PRAZNIKE GOSPODOVEGA VSTAJENJA VOŠČI VSEM ROJAKOM
ZEDINJENA SLOVENIJA
VSEM ROJAKOM TER MLADINI V SLOVENIJI IN PO SVETU ŽELITA VESELO VELIKO NOČ
Slovenska
dekliška
organizacija
Slovenska
fantovska
zveza
BLAGOSLOVA POLNE PRAZNIKE VSTAJENJA GOSPODOVEGA
želijo vsem rojakom
PETER BAJDA in sinovi
sodarstvo
Benavente 4367 T. E. 61627 V. Nueva, Guaymallen, Mendoza
NEDELJA, 9. maja:
Vseslovensko romanje v Lujan.
NEDELJA, 16. maja:
V Slovenskem domu v San Martinu
petnajsta obletnica blagoslovitve doma. Celodnevna prireditev z mašo, akademijo in družabno prireditvijo.
DRUŠTVENI OGLASNIK Velikonočna slovenska radijska oddaja bo na veliko nedeljo ob 19 na radio Antártida.
Pisarna in knjižnica ZS je odprta vlsiak dan od 16. do 20. ure.
Slov. vokalna skupina Karantanija
bo spremljala sv. mašo na Veliko noč na Canal 11 ob 10,15.
1,000.000.— m/n
nagrade bo dobil eden od članov KREDITNE ZADRUGE SLOGA, ki bo imel 30. junija 1976 izpolnjene pogoje za polno posmrtnin-sko podporo: 300.000.— m/n vloženega kapitala mlajši od 30 let;
600.000.	— m/n mlajši od 50 let in
1.000.	000.— m/n starejši od 50 let. Ta kapital vam poleg obrest’ da tudi pravico do posmrtninske podpore, ki. je od 1. aprila 1976 dalje
zvišana na 3.000.000.— m/n.
V SLOGI JE MOČ!
Slovenski dom Carapachay Želi vsem članom in prijateljem vesele Velikonočne praznike. Ob enem pa vabi rojake na 16. obletnico Doma, ki bo v nedeljo 2. maja s celodnevno prireditvijo.
Vse narodne noše na Slovenski dan!
Naša prošnja je našla ugoden odmev. Doslej smo dobili darov za 97 m2 tal v dvorani in kapeli na Pristavi. Vsem darovalcem se prisrčno zahvaljujemo.
Manjka nam še novih dobrotnikov za ostale 103 m2. Lepo prosimo vašo velikodušnost: podprite nas in darujte vsaj za 1 m2 500 novih pesov. S tem storite dobro delo slovenski skupnosti in Bogu, ki je češčen v novi dvorani.
Vnaprej prisrčna hvala in Bog povrni!
Društvo Slovenska Pristava.
UNS
Editor responsable: Miloš Star« Director: Tone Mizerit
Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T.E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj m Tone Mizerit
i to V C.W g § 2 -«5	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5T7K
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 382*
Registro Nacional de la ¡Propiedad Intelectual N9 1.311.428	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1976 za Argentino $ 1.400,— (140.000), pri pošiljanju po pošti $ 1.450.— (145.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 20 USA dol.; obmejne države Argentine 12 USA dol.; Avstralija 25 USA dol.; Evropa 23 USA dol., ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.; Evropa 17 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. 33-7213.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air». Pta. baja, otic. z
T. E. 35-8827
NAŠ DOM - SAN JUSTO
želi vsem članom in prijateljem vesele velikonočne praznike
I Prof. dr. JUAN JESUS BLASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
ifareelo T. de Alvear 1241, pta, baj Capital Federal Tel. 41-1413
Ordiaira v torek in petek od 17 do 20 Zahtevati določitev ure na ptrivatn
telefon 628-4188.
Društvo Slovenska pristava
Želi vsem članom, prijateljem in vsem Slovencem v domovini
in po svetu
Vesele velikonočne praznike
Monte 1851	T. E. 629-4077	Castelar
21. SLOVENSKI DAN - 25. 4.1976
NA BELO NEDELJO - V NAŠEM DOMU - SAN JUSTO
SLOVENSKEGA SRCA!
DOPOLDNE
10.30 Zbiranje narodnih noš, zastopnikov domov, organizacij in ostalih udeležencev na trgu pred stolnico v San Justu Polaganje venca pred spomenikom gralu. San Martinu sodeluje Slovenska mladinska godba (Anton Skubic)
11.00	Sv. maša za vse žive in mrtve člane slovenske skupnosti — msgr. Anton Orehar
Poje mladinski pevski zbor (Andrej Selan)
Skupno kosilo v prostorih Našega doma
POPOLDNE
16.00	V dvorani Našega doma: Slovenska narodna himna
•	Pozdrav predsednika Našega doma — g. Stane Mustar
•	Pozdrav predsednika Zedinjene Slovenije — g. Marjan Loboda
•	Slavnostni govor: Slovenskega srca, slovenskega duha
•	Danes je slovenski dan — odrski prikaz — dr. Tine Debeljak Režija: Frido Beznik — Sodelujejo: Sanjuška mladina Mladinski pevski zbor — Andrej Selan. Folklorna skupina — Tinka Urbančič. Scenerija: Tone Oblak
sodeluje “DUC IN ALTUM”
Vabi Zedinjena Slovenija in Slovenski domovi
SLOVENSKEGA DUHA!
im
VESELE IN BLAGOSLOVA POLNE VELIKONOČNE PRAZNIKE i
u
ŽELJ VSEM ROJAKOM IN ODJEMALCEM TER SE JIM PRIPOROČA {
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMÁFUERT'E 3230 a 1 cuadra Municipalidad
EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA