628
Književna poročila.
na vrhunci pripovedne umetnosti. V precej širokem okviru je osnoval pisatelj povest; zanima nas sprva vsa vas, na čelu ji župan, potem vojaki in kmetje, vedno bolj prihaja na ospredje mladi Slovak vahtmajster, dokler ne ostane vse drugo v ozadji in se vse zanimanje bralčevo osredotoči okoli Mo-košinvja in grajske Berte. Različne slike nam kaže pisatelj, vender z no-bedno nas ne utrudi, kajti v pravem trenutku zna jedno dejanje pretrgati, pa zaplesti drugo; tako preseza s posebno tehniko ta povest ne le vse druge Erjavčeve nego i mnoge sicer dobre povesti slovenske. Z isto spretnostjo riše pa tudi značaje kmetske, vojaške in značaje grajske gospode. Omenim naj le še, da je že pred leti knjigarna Jovanovič v Pančevu izdala to povest tudi v srbskem prevodu. (Narodna Biblioteka. Sveska 2.) —
S temi in drugimi spisi je Erjavec že zdavna ljubljenec slovenskega svojega naroda, ali treba jih je bilo zbrati v jedno delo, da pridejo v celoti med ljudi. Tak pisatelj, kakor je Erjavec, pač zasluži, da se spisi njegovi v posebni knjigi nahajajo v vsaki pošteni slovenski rodbini. Zatrt je izpolnila tMatica Slovenska« s to knjigo i napram pokojnemu pisatelju i napram članom svojim dostojno svojo dolžnost, uredniku g. prof. Levcu pa ide zasluga,  da nam je te povesti oskrbel v primerni obliki.
Dr. L. P.
XVI.
Die slavischen, magyarischen und runiunischen Elemente itn tiirkischen Sprachschatze. Von dr. Franz Miklosich, wirklichem Mitgliede der kais. Akademie der VVissenschaften. Wien 188g. Tempsky. Leks. 8°, 26 str. (v zborniku: Sitzungsberichte der kais. Akademie der IVissen-schaften   in   Wien.    Philosophisch - historisehe   Classe.    Band   CXVIII.
V. Abhandlung.)
Osmanska turščina je najbogatejši s perskimi in arabskimi tujkami; menj že je v nji takih, ki so vzete iz grščine, in še menj tistih, ki so vzprejete iz zapadnih romanskih jezikov, posebno iz italijanščine. Poleg teh pa se v turščini nahajajo tudi iz slovanščine, ogrščine in rumunščine izposojene besede. Te poslednje poiskati in razložiti, ta trud je prevzel naš neumorni Miklošič v zgoraj omenjeni razpravi. Da je po svojem globokem in širokem znanji on za to najsposobnejši, pokazal je učenemu svetu s celo vrsto enakih razprav, naposled pa sosebno s svojim korenitim in bogatim delom: »Die tiirkischen Elemente in den siid-osteuropaischen Sprachen,« h kateremu je lani izšla prva polovica  »dodatka«.
V zgoraj omenjeni razpravi se ozira Miklošič pred vsem na slovstveno osmansko  turščino; severno-turških narečij in pa takih besed,  ki rabijo samo
Književna poročila.
629
temu ali onemu turškemu narečju, ni jemal v poštev. Potemtakem ni najti v razpravi tistih mnogoštevilnih ruskih besed, ki so prešle v tatarščino. Kakor vsi Miklošičevi spisi se odlikuje tudi to delce po svoji jasni krat-kosti; povsod nahajamo zanimivih podatkov in novih razlag. Prostor nam ne dopušča, da bi sem postavili nekatera posebno zanimiva in srečna razjasnila, n. pr. pri besedah: bajmak, ban, bastene, bora, bugdan, čete, dziva, kaleska, koče, pandul, peče, ruhd, tncak i. t. d. Da se marsikaj ne da še do dobra razložiti in ostane še temno, to pripoznava v uvodu Miklošič sam.
Tako se mi ne zdi nemogoče, da je poljski babka Heller (str. 2.) samo po narodni etimologiji narejeno iz pataka. Ta beseda je znana že srednji latinščini. Du Cange, Glossarium mediae et inf. latinitatis V. 133 piše: Pataco vulgo patagon, moneta Flandrensis argentea, in cujus altera parte efficta Crux S. Andrae cum corona in ejus medio et hac inscrip-tione . . . Nummus argenteus Hispan. unciae ponderis. Poleg pataco pozna srednja latinščina tudi druge oblike: pataais, idem quod patarus, minu-tioris monetae genus apud Provinciales, Delphinates, aliosque, pretii duorum denariorum . . . pataquus eadem notione in patagus idem quod patacus. Tudi italijanščina pozna to besedo in iz tega jezika je pač prešla v tur-ščino v obliki pataka. Prim. Boerio, Dizionario del dialetto veneziano 481: pataca in patacon cosi chiamavasi da noi volgarmente una moneta di rame Austriaca, del valore rappresentativo di soldi dieci veneti. Furlanščina rabi patacon za novec štirih krajcarjev avstrijske veljave, katerega po nekod imenujejo Četrtak ali stirdk; iz furlanščine je beseda zašla tudi v primorske Slovence.
Pri besedi čapan dvoječ misli Miklošič na nslov. capa. Pristaviti bi se dalo r. Capam (na vzhodu) azjanri>, krestbjanskij verchnij kaftan'f>; čapa-nom% zovuth i sermjažnvj, i sinij, chalatonrb, ili sri> borami, i daže polu-kaftanhe, (v uralskih kozakih) rodi) poddevki, steganka (Dalb, Tolkovvj slovarb IV. 599). Glede" mene cja s čJ'em pa bi se še dalo primeriti ruski: capats — čapats, caplja — caplja, capela —¦ čapela, capun'b — čapmrL. Vedno še ostane   stvar na vagalici.
Zanimiva je turška beseda za srbski Dubrovnik (str. 7.), iz katerega so Turki najprej naredili dobrovedenik' in iz tega napravili po narodni etimologiji dobrevenedik', misleč na Benetke, katere imenujejo včnčdik'. — Pri besedi isklavun Slovčn dalo bi se misliti, da so Italijani posredovali: Schiavone, benečanski Schiavon Illirico (Boerio, o. c. 625). Neka italijanska narečja ohranijo glasovno skupino skl ter se v tem strinjajo s fur-lanščino, prim. sclaf; znano je tudi nagnenje italijanskih narečij, da pred začetni s z naslednjim soglasnikom radi pritikajo i. — Pri ustulni beligrad (str. 22.) je pač najprej misliti na posredovanje Srbov:   Stolni Beograd.
630
Književna poročila.
V »dodatku« (24—26) podaja Miklošič nekoliko opomenj o glaso-slovnih izpremembah, ki se vrše na besedah, vzprejetih v turščino iz slovan-ščine, rumunščine in ogrščine. Na str. 25. piše: »In fanela Flanell ist der zweite Consonant ausgefallen.« Mogoče se mi zdi, da so Turki to besedo vzprejeli že v tej obliki in to iz italijanščine; prim. benečanski fanela albagio, panno lano grossolano; fanela fina, flanella o frenella, pannina bianca leggera, tessuta di lana. fina; flanella d' Inghiltera (Boerio, o. c. 260). Tudi furlanščina jo pozna v obliki brez /a: fanele flanella, frenella; panno lano di tessitura poco serrata. Se ne fanno per lo piu camiciuole; camiciuola (Pirona, Vocabulario friul. 153). V pomenu ,camiciuola' so besedo vzprejeli od Furlanov tudi  goriški Slovenci: fanela Kamisol.
Da je to delce vredno najboljšega priporočila strokovnjakom, pač ni treba pri Miklošiči še posebe poudarjati.
Na Dunaji,  dne"   16. septembra   1889.
Dr. K. Strekelj.
XVII. JanežiČeva slovenska slovnica.
Za srednje šole priredil in predelal dr. yakob Sket, c. kr. profesor.  Šesta predelana izdaja. Cena  1 gld. 30 kr.  V Celovcu   18&9. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja
v  Celovcu.
(Dalje.)
Pri priponki -ič (p. 123. sq.) bi se lahko v kaki opombici omenilo, da Srbi in Hrvati pišejo -ič. 'Marsikateri bi rad vedel, kako se razločujeta č in č. x) Točko c), v kateri razlaga Janežič besede berič, dedič, mlatič, poganjič, ribič, je Sket izpustil, ako prav slutim, zategadelj, ker te besede nimajo priponke -ič, ampak  -č, kakor uči Miklošič (1.  c.  p.  329.).
Pri priponki -išče (p. 126.) omenja pisatelj sicer v opombi, da se naj ne piše -iše; a dobro bi bilo dostaviti, da je le -išče pravilno, ker je nastalo iz  -iske.
V Janežičevem pravilu o priponki -ilo (-alo, -elo, -lo) (JanežiČeva slov. p. 122. Sketova p. 127.) je pisatelj le nebistvene stvari izpremenil; in vender seje ravnati po Miklošiči (1. c. p. 96. squ.), ki pozna le priponko -lo; torej: hladi-lo, kaza-lo, ome-lo, ne hlad-ilo,  kaz-alo, om-elo.
Pisatelj navaja po Janežiči priponki -ba (p. 124.) in oba (p 158.). Miklošič   pozna le priponko   -ba,   ki   je   prvotna   (primar)   in drugotno   (se-
*) V. Oblak, ocenjuje" Sketovo knjigo v listku „Slov. Nar.", pogreša tudi opombo na   14.  strani Janežičeve slovnice, kjer poizvemo,  da živi tudi  med   Slovenci  glas  č.