g is ms
(j / *i 6 6
GLASILO DELOVNEGA KOLEKTIVA SATURNUS, LJUBLJANA LETO XXII- ŠTEVILKA6, NOVEMBER 1981
Nagovor predsednika Skupščine občine Ljubljana Moste-Polje Marjana Moškriča našim sodelavcem, odlikovancem.
Spoštovane tovarišice, tovariši!
Dovolite, da ob tako svečanem trenutku le rečem nekaj besed.
Prav je, da se ob takem jubileju, kot je 60-letnica vaše delovne organizacije, spomnimo tudi številnih tovarišic in tovarišev, ki že dolga leta nosijo na svojih ramenih skrb in odgovornost za gospodarjenje in rast Saturnusa, a s tem obenem tudi zagotovilo za hitrejši napredek občine in širše družbene skupnosti. Pri tem ni najbolj pomembno samo to, kdo opravlja odgovornejšo nalogo, temveč tudi kako jo opravlja. To pomeni, da je zavestno delo delavke ali delavca za strojem prav tako pomembno, kot je pomembno delo strokovnjaka - vodilnega delavca. Brez odgovornega in zavzetega dela enega in drugega, stvari ne gredo naprej, nastanejo motnje, pada učinkovitost in proizvodnja.
V veliko čast mi je, da lahko danes izročim 104 delavkam in delavcem Saturnusa odlikovanja, katere je podelilo Predsedstvo SFRJ za dolgoletno in požrtvovalno delo. Podelitev odlikovanja pomeni veliko priznanje vse naše socialistične skupnosti za zavestno delo, ko posameznik prispeva s svojim delom več kot je samo njegova dolžnost in s tem svojim delom prispeva k hitrejši rasti naše socialistične družbene skupnosti.
60 letnica Saturnusa ni samo vaš praznik, temveč je to tudi praznik občine, saj je Saturnus bil, je in bo še, predvsem po vaši zaslugi in zaradi vašega požrtvovalnega dela, pomembna delovna organizacija, na katero smo vsi ponosni in se veselimo vseh vaših uspehov. Delavci in delavke Saturnusa so znali vedno v vseh obdobjih, pa naj je to bilo v predvojnem revolucionarnem boju ali v narodnoosvobodilnem boju, ali v težkih povojnih letih obnove in graditve naše samoupravne skupnosti, pokazati svojo zrelost in delavnost, s katero so premagali vse težave. In prepričani smo, da boste tudi v sedanjem težkem gospodarskem položaju sposobni s svojo marljivostjo in znanjem, prebroditi težave.
Naj vam v imenu občinske skupščine in družbenopolitičnih organizacij čestitam k vašemu jubileju in želim veliko uspehov pri vašem delu.
Še posebej pa čestitam vsem, spoštovane tovarišice in tovariši, ki ste za svoje delo prejeli odlikovanja. Naj vam bodo za nove spodbude pri vašem delu.
IZ ZGODOVINE SATURNUSA
NASTANEK SATURNUSA
Z razpadom avstroogrskega cesarstva po prvi svetovni vojni se je razbilo tudi enotno tržišče. Industija, ki je na naših tleh dosedaj skoraj ni bilo, je našla v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev možnost za razcvet, saj je bilo povpraševanje po izdelkih te ali one panoge industrije veliko. Tako se je pričel razvijati tudi domači kapital. Leta 1919 je Emil Lajovic v skladišču na vogalu Resljeve in Komenskega ulice odprl »Tovarno pločevinastih izdelkov Emil Lajovic & drug«. Obrat je zelo dobro uspeval. Prostori so bili kmalu pretesni in spomladi 1921. leta so pričeli graditi novo tovarno na sedanji lokaciji v Mostah. Jeseni so se že preselili. Ker je bilo podjetje donosno, je banka, ki je bila krediter Lajovcu, predlagala, da se ustanovi delniška družba. Izdali so delnice v vrednosti 600.000 jugoslovanskih kron. S prodajanjem delnic pa so se menjali tudi lastniki tovarne. 1924. leta se je v do takrat domače podjetje vmešal tuj kapital.
Sedanje ime je Saturnus dobil 18. avgusta 1924 ko je bila protokolirana firma »Saturnus d.d. (delniška družba) podjetje za industrijo pločevinastih izdelkov«.
Zaradi obilnih naročil in novih investicij (litografija 1930. leta) se je tovarna modernizirala in povečala. Poznavalci jugoslovanske kovinske industrije trdijo, daje bil Saturnus med vodilnimi tovrstnimi tovarnami v Jugoslaviji. Izdelovali so konzerve za vojsko, veliko pa so tudi izvažali, zlasti na Bližnji vzhod.
Vir: Jože Šorn, Nastanek in razvoj Saturnusa, Moščanska skupnost 1960.
RDEČA TRDNJAVA
Dandanes zlasti mlajši rod že teže razume okolje in razmere našega predvojnega tovarniškega delavstva. Marsikdo si ne more več zamisliti, kako je delavstvo pred vojno trepetalo za svoj kruh, za boren zaslužek in da se je marsikomu zdela sreča, če je dobil zaposlitev v tovarni. Čeprav tudi zaposlitev v tovarni ni nila nič zanesljiva in je delavec lahko kadarkoli nenadno izgubil zaslužek, vendar so navadni delavci in mladina, ki se ni mogla posvetiti še učenju med vajensko dobo - ker pač vajenci niso takoj prejemali plače - najrajši iskali delo v tovarnah, »pod streho«. Položaj tovarniškega delavca se je zdel boljši od razmer sezonskih delavcev revnega kmečkega prebivalstva, ki ni imelo dovolj zemlje za preživljanje.
Tudi Saturnus je bila ena takšnih tovarn, na katero so revna, še na pol otroška dekleta gledala kot na vrata za vstop v življenje in vsaj začasno zagotovitev obstoja. V tovarni je bilo največ delavk. Precej je bilo že starejših, prihajala pa so zmeraj nova neizkušena dekleta. Ko je dekle dobilo zaposlitev, je sprva gledalo na vse še rožnato z neizkušenimi očmi in se ni moglo zavedati, da je poslej v popolni odvisnosti od delodajalca, pa tudi od njegovih priganjačev ali tistih, ki so odločali o tem, ali bo delavka zaslužila nekaj dinarjev več ali manj. Vsak dinar pa je bil zanjo dragocen - pomenil je nujno hrano in obleko. Posamezni mojstri, ki so paševali med številnimi delavkami, niso bili tako tankovestni, da bi ne skušali zlorabiti svojega položaja, svoje nadrejenosti nad dekleti.
Tudi to je treba razumeti, če hočemo bolje spoznati, kakšen pomen je imela partijska organizacija pred vojno pri Saturnusu kot edina moralna sila, ki je lahko nudila tudi mladim delavkam oporo, ko so se morale začeti preživljati same s svojim delom in doživljati neposredno vse značilnosti izkoriščevalskega kapitalističnega reda.
V tovarni so se morali komunisti najprej uveljaviti in izpodriniti iz sindikalne podružnice socialdemokratsko usmerjene samopašneže, ki so izkoriščali svoj položaj v tovarni, da so uveljavljali svojo politiko in »moralo« med delavkami. Odločali pa so tudi o odpustih delavk. Nekoliko smo že opisali, kako so se komunisti v dobi Leskoškovega delovanja pri Saturnusu uveljavili in prevzeli sindikat. Toda pritisk na delavke je bil večji ali manjši zmeraj, ker so v tovarni še ostali nekateri mojstri, ki so ob vsaki priložnosti šikanirali sindikalne in politične delavce ter ogrožali tudi njihov obstoj.
Fani Žagar se še dobro spominja, do kako ostrega boja je prišlo v tovarni ob volitvah delavskega zaupnika, ko naj bi delavstvo odločilo, ali bo zaupnik Galof ali Bešter. Pri Lasanu so imeli shod. Ko bi se naj začelo glasovanje, in sicer kar javno, je mojster Strašek hotel vplivati na delavke, da bi glasovale za oddelkovodjo Beštra. Predlagal je, naj glasujejo s tem, da bodo sedle na stole na eni ali drugi strani. Sam je takoj sedel na tisto stran, ki je bila namenjena za Beštrove pristaše. Delavke so bile v zadregi. Ni jih bilo
SATURNUS -ŽARIŠČE GIBANJA
V kroniki delavskega gibanja in delovanja Partije na meščanskem področju, kakor tudi NOB, bo treba priznati Saturnusu najpomembnejše poglavje. Saturnus bi zaslužil, da bi kdo napisal o njem ne le poglavje, marveč celo knjigo. Takšna knjiga pa bi se nedvomno vsaj dotaknila mnogih najpomembnejših dogodkov iz bojev našega delavskega razreda pred vojno v Sloveniji, če bi jih že ne posebej obravnavala in ocenila.
Tovarna Saturnus kot industrijsko podjetje nikakor ni največje in najpomembnejše po svojem gospodarskem pomenu pri nas. Toda težko bi našli tudi med mnogimi večjimi tovarnami katero drugo, ki bi imela slavnejši historiat glede na organizacijsko in politično dejavnost delovnega kolektiva, iz katerega so izšli nekateri pomembni voditelji in organizatorji med NOB in po osvoboditvi.
Franc Leskošek je prišel v Saturnus leta 1925. Naslednje leto je postal glavni delavski zaupnik. Kmalu po njegovem prihodu se je pokazalo, kaj lahko doseže organizirano delavstvo. V tistih časih je bilo velikega pomena, da je delavski zaupnik varoval priborjene, z zakonom priznane delavske pravice in da je sindikalna organizacija dosegla kar največ za zboljšanje življenjskih razmer delavcev. Kapitalist ni dal delavcu nikdar nič sam od sebe, vselej pa je bil pripravljen, da mu
dami«, kako živijo delavke in kako morajo delavci pri strojih žrtvovati svoje prste za kapitalistične profite. Pokazal ji je, kako delajo stroji, v kakšni nevarnosti so delavci, in opozoril jo je na posameznike, ki so že izgubili prste. Nato je popeljal »damo« v prostor, kjer so si delavke med odmorom grele hrano, ki so si jo nosile na delo v »kanglicah« - repo, zelje, krompir ali podobne »dobrote«. Vse to je napravilo na ženo generalnega direktorja močan vtis, saj ni nikdar poprej videla tovarne znotraj in ni vedela, da je to takšna mučilnica za delavke. Zato je vplivala na svojega moža, ko se je odločalo o delavskih zahtevah med mezdnim gibanjem. Delavstvo je imelo od tega obiska koristi. Generalni direktor je pozneje dejal Leskošku z občutkom človeka, ki je bil prisiljen ugrizniti v kislo jabolko: »To ste dobro napravili, toda moja žena ne bo nikdar več stopila v tovarno.«
Vir: Moščanska kronika 1959.
Pepca Kardelj
MOJI SPOMINI
NA ANGELCO OCEPKOVO
Angelca Dovč-Ocepkova je imela v svoji mladosti doma precej neurejene razmere. V takem okolju, v kakršnem je živela, bi se prav težko udejstvovala v revolucionarnem gibanju. Zato smo njene prijateljice in tovarišice preskrbele, da
Prvomajski izlet komunistov iz Zaloga in Polja leta 1935. Na .sliki so: Jaki Adolf, Maček Polde, Dolinšek Tone, Mažovec Jože, Kardelj Pepca, Stopar Viktor, Rojc Rudi, v sredini spredaj
Franc Leskošek.
mnogo, ki so glasovale proti Beštru, to se pravi, ki so ostale na drugi strani. Vendar je to opogumilo številne druge delavke, da so začele počasi presedati. Končno jih je presedlo toliko na stran zavednih delavk, da so Beštra odžagali. Strašek se je potem maščeval nad Fani, tako da ji je onemogočil nadurno delo in je zato manj zaslužila.
Takšne podrobnosti o predvojnih razmerah v Saturnusu je treba tudi omenjati, če hočemo nekoliko pokazati, da »rdeča trdnjava« ni nastala sama od sebe, marveč, da so v nji zavedne delavke rasle v odločne komunistke med nenehnim trenjem s političnimi nasprotniki in ne le v boju z razrednim sovražnikom.
Vir: Moščanska kronika 1959.
kolikor mogoče odtrga, omeji njegove pravice in si ga kar najbolj podredi kot ponižnega, nemočnega hlapca.
Ob nekem pomembnejšem mezdnem gibanju so imeli v tovarni obisk. Žena generalnega direktorja podjetja se je zanimala, kako je pravzaprav v tovarni, v posameznih oddelkih. To je bilo pred občnim zborom družbe, ki je imela tovarno. Generalni direktor Rosser je rekel Leskošku kot glavnemu delavskemu zaupniku, naj razkaže njegovi ženi tovarno. Leskošek se je takoj znašel kot dober psiholog. V tovarni je bilo zaposlenih največ žensk. Razlika med življenjsko ravnijo delavk in ravnateljevo ženo je bila velikanska. Leskošek pa se je potrudil, da je kar najbolj predočil »dobrosrčni
je dobila stanovanje drugje in s tem se je pravzaprav pričelo njeno pravo revolucionarno delo.
Angelca je bila blago in milo dekle. Bila je razumevajoča in v stiskah je znala človeku vedno priskočiti na pomoč s toplo besedo in tovariškim nasvetom.
Ko pa je šlo za načelne stvari, ko je stala pred agenti in policaji, je znala tudi udariti - z jezikom in pestjo. Spominjam se je na primer ob nekih demonstracijah, ki jih je Partija organizirala ob Hitlerjevem napadu na Češko. Ko se ji je približal policaj, da bi jo nagnal z demonstracije, se je zagnala vanj in ga vsega presenečenega nad njeno odločnostjo oklofutala ter pripravila do tega, da jo je pustil
Posnetek obrata za izdelavo štirioglatih izdelkov. Takrat so stroji delovali še na transmisijski pogon.
pri miru. Angelca se ni bala nikogar in ni poznala do razrednega sovražnika in njegovih čuvajev nobenega strahu.
Spominjam se tudi dogodka, ko so nas peljali v Bileče. Komunisti iz Zaloga in Polja pri Ljubljani so ob našem odhodu demonstrirali in pri tem je prišla Angelca v konflikt s šefom policije, ki nas je spremljal. Hotel nas je na silo odtrgati od demonstrantov in nas je potiskal v vagon. Tedaj se je Angelca hipoma okrenila in mu pritisnila eno okoli ušes. Zaradi tega incidenta je imela seveda potem z njim težave vso pot vse do Bileče.
Taka je bila Angelca Ocepkova. Blaga, toda tudi hrabra. Angelca dveh značajev.
IZ SPOMINOV DELAVKE FRANČIŠKE VIRANT
Po vseh teh kontaktih in nalogah, ki sem jih izpolnjevala po navodilih partije, sem bila 9. maja 1941 sprejeta v partijo pri Lojzu Nuzdorfarju, ki je takrat stanoval v Zeleni jami. Sprejel me je Ivan Bratko. Z njim sem imela skoraj vsakodnevne kontakte. Živel je v ilegali na Kodeljevem pri Gomzijevih. Mnogokrat je menjal stanovanja, katera sem mu večkrat priskrbela tudi sama.
Začetna organiziranost je v Saturnusu potekala, kolikor se spominjam, takole. Angelca Ocepek je zapustila podjetje. V tovarni so že delovali kot člani partije Nuzdorfer Lojze bil je sekretar po odhodu Ocepkove, Miha Berčič, Vida Šlamber-ger, Lovro Omahen, Vili Pogačnik. Organizirani smo bili po trojkah. Po ukazu partije za organiziranje partizanskih odredov, so odšli omenjeni tovariši v partizane. Po odhodu Nuzdorferja sem postala sekretar partije. Dobro poznane bivše simpatizerje smo sprejemali kot kandidate, nakar so bili sprejeti v partijo. Spominjam se naslednjih, ki so bili na podlagi dokazov
svojega delovanja in privrženosti OF sprejeti: Francka Anžur, Anica Rejc, Fani Trtnik, Ivana Zupanc, Marička Kušlan, Reza Omejc, Ana Omahen, Olga Juh, Pavla Dolžan, Tončka Berčič, Angela Černe, Midi Tomc, Tratarjeva, dve Jarčevi (imen se ne spominjam), Frane Oblak in njegov brat. Vsi ti so takrat v Saturnusu tvorili močno organizacijo OF, partijske celice in odbore OF po oddelkih.
V tovarni so bile organizirane tudi sabotaže. Med drugim je bil zažgan vagon konzerv namenjen v Italijo. Organizatorjev akcije niso dobili.
Aktivisti smo razpečevali Poročevalca in drugo literaturo, pobirali denar za OF, skrbeli za ilegalce, njihova stanovanja in hrano. Veliko sem delovala na terenu, po potrebi sem večkrat dobila bolniško, ki jo je priskrbel neki zdravnik z Miklošičeve, ki je imel to nalogo. Pogosto smo imeli sestanek z Leskoškom pri Fani Trtnik, kamor so prišli na sestanek tudi iz Papirnice. Toliko se spominjam o delovanju v Saturnusu. Februarja 1942 sem bila izdana. Aretirali so me in odpeljali v Šempeterske zapore. Tam sem bila šest mesecev zaslišana in pretepana, potem pa internirana v Trbiž (Treviso). Po vrnitvi iz Italije sem nadaljevala delo na terenu.
ODLOMEK IZ ZAPISNIKA
KRAJEVNA KVESTURA V UUBUANI Št. 015341
Ljubljana, 13. sept. 1942 - XX Predmet: Komunistično gibanje v Mostah Prijava Oblaka (Franca) Rajka in drugih
VOJAŠKEMU VOJNEMU SODIŠČU II. ARMADE SEKCIJA V LJUBLJANI
Goljufiva komunistična propaganda, ki neutemeljeno poskuša pronicati v vsak delovni kolektiv s pomočjo sleparskih pri-
vidov o sončni bodočnosti, je našla plodna tla med delavstvom tovarn in slovenskih obratov, ki je dostopno za navdušenje in po naravi sprejemljivo za politične intrige. Med drugim se je propaganda pomembno razvila v okrilju tovarne »Saturnus« v Mostah. Sodeč po zaupnih poročilih, ki so prispela iz različnih virov, so v tej tovarni tedensko delili komunistični list »Slovenski Poročevalec« skupno z drugimi prevratnimi spisi in vsak petek so pobirali prispevke za OF.
Da bi prekinili to delovanje, so vdrli vojaki I. bataljona črnih srajc, skupine CC NN »Montagna« s sodelovanjem policijskih sil, 31. avgusta letos, v omenjeno tovarno. Ob tej priložnosti so podrobno preiskali vse tovarniške prostore in odkrili prevratni tisk ter važno dokumente o tajnem delovanju OF in njenih rajonskih odborov.
Omenjeno gradivo so našli pri 22 - letni uslužbenki Vidi Pregarčevi, po rodu iz Trsta, italijanski državljanki slovenske narodnosti. Pregarčevo so na podlagi veljavnih uredb ustrelili na samem kraju.
Aretirali so tudi mnogo delavcev in delavk, ker so bili osumljeni prevratnega delovanja v tej tovarni, sodelujoč posredno ali neposredno z omenjeno Pregarčevo.
V tovarni se je že ob mojem prihodu, to je leta 1938, pobirala tako imenovana rdeča pomoč. Ta denar so pobirali od simpatizerjev partije in ostalih zanesljivih delavcev. Uporabljal se je za pomoč ilegalcem in tovarišem, ki so bili zaprti v Šileči ali kje drugje. Simpatizerjev je imela partija veliko, tako da se je nabralo tudi dosti denarja. Šimpatizerji in nekateri zanesljivi delavci so bili vabljeni na ilegalne izlete. Spominjam se izleta na Orle, kjer je bil govornik ilegalec Leskošek Luka. Čez nekaj časa je prišla policija in nas vse razgnala. Ne spominjam pa se, da bi koga tudi aretirali. Ta izlet je moral izdati kak konfident bivšega jugoslovanskega režima.
Leta 1940, še pred sprejetjem v partijo, me je tov. Angelca Dovč (Ocepek) povezala z Vido Tomšič. Sestali sva se pri starem štepanjskem mostu. Tomšičeva se je pripeljala s kolesom. Jaz sem si za to priložnost kolo sposodila. Odpeljali sva se proti Polju in se pogovarjali o organiziranosti Osvobodilne fronte v tovarni in na terenu. To je bil moj edini stik z njo.
Angelca Ocepek je imela v Saturnusu večje partijske zadolžitve zato je postala močno sumljiva in je morala zapustiti tovarno ter oditi v ilegalo. Z njo sem se še večkrat sestajala v njenem stanovanju, v bivši Leskoškovi hiši v Ciglarjevi ulici.
Leskoška sem večkrat obiskala po nalogu partije. Živel je v nekem ilegalnem stanovanju v Dolskem, pri kom se ne spominjam. Pri njem sem prejemala navodila za delovanje OF. Določil je tudi približno vsoto denarja, ki ga moramo pobrati za delovanje organizacije.
Pogled na Saturnus leta 1956

tl*9#**
POGOVOR
V	tej in prihodnji številki Glasa Saturnusa vam bomo predstavili sodelavce, ki so najdlje v posamezni temeljni organizaciji in delovni skupnosti. Tokrat vam predstavljamo Vero Peterko in Lovra Verčka.
Vera PETERKA
V	Saturnusu sem se zaposlila konec leta 1946. Delala sem v tiskarni na lakirki. Na dveh takšnih strojih smo takrat zlakirali vso pločevino, ki so jo predelali v drugih oddelkih. Pločevino smo vlagale ročno in jo potem polagale na vozičke ter jih vozile v sušilne peči v katerih je bilo 200° C. Delovni pogoji so bili slabi -stalno smo bile na prepihu, ventilacije ni bilo in nobenih zaščitnih sredstev. Stroje smo po končanem delu čistile in v roke, porezane s pločevino, se nam je zažirala vsa umazanija.
Dela pa v tiskarni ni bilo vedno dovolj, zato smo hodile delati tudi v druge oddelke - v »štancarijo«, gal-vano, »špricarijo«, sestavljale smo peči. Spominjam se da smo na dvorišču pulile žeblje iz desk zabojev. Iz desk smo delali nove zaboje za naše izdelke. Delala pa sem tudi na sa-turnuški ekonomiji v Polju, kjer smo pridelovali zelenjavo in krompir. To smo imeli za potrebe kuhinje, ko smo odprli tovarniško menzo. Preje pa smo si malico nosili od doma in kdor si je prinesel malico za pogret je prišel v tiskarno in si jo pogrel v sušilni peči.
V	»štancariji« sem izgubila del prsta. Vse skupaj se je zgodilo v
četrt ure. Prvič sem delala na takšnem stroju. Nihče mi ni posebej razložil kako ta deluje. Delavka v oddelku ga je tudi zakovičila, tako da ga ni bilo potrebno vsakič posebej sprožiti. Stroj se je zaskočil in ko sem hotela izvleči izdelek je dvakrat zaporedoma stisnil in mi zmečkal konico prsta.
Težko je bilo tista leta. Veliko smo delali, tudi popoldan in ob nedeljah, če je bilo potrebno. Kljub napornem delu smo se delavke razumele, se
veselile, smejale in tudi zapele. Veliko časa sem prebila v tovarni in rada sem delala.
Zjutraj sem hodila peš iz Zaloga na delo v Moste. Kako me je bilo strah, saj sem bila edina, ki sem hodila v službo v Saturnus. Kadar je bil sneg sem šla po železnici, ker cest takrat še niso plužili. Prometa med naselji pa tudi ni bilo, kaj šele kakršnega koli rednega prevoza.
PRIMER SODELOVANJA ŠOLA -DELOVNA ORGANIZACIJA
Ob praznovanju 60-letnice SATURNUSA je bilo podeljeno pismeno prizna-nje in plaketa ŠOLSKIM DELAVNICAM TEHNIŠKIH ŠOL v Ljubljani za dolgoletno uspešno sodelovanje med obema partnerjema na področju razvoja in proizvodnje strojev in naprav.
Po izročitvi priznanja in plakete smo od Šolskih delavnic tehniških šol sprejeli pismeno zahvalo.
Zbor delavcev Šolskih delavnic tehniških pol v Ljubljani se vam lepo zahvaljuje za pismeno PRIZNANJE in PLAKETO, ki ste nam jo izročili ob praznovanju 60-LETNICE SATURNUSA, dne 8. 10. 1981, za dolgoletno sodelovanje.
Sodimo, da gre pri poslovno-tehničnem sodelovanju med vašo in našo delovno organizacijo veliko priznanje kolektivu vaše tovarne s samoupravnimi organi in strokovnim vodstvom na čelu. Vi ste bili ena redkih tovarn v Jugoslaviji, ki je začela pred mnogimi leti tako obsežno sodelovati s šolo oziroma z nami na področju proizvodnje strojev in naprav. Skrbno in uspešno ste povezovali delo tovarne in strokovne šole. Š tem povezovanjem ste omogočili uspešnejšo in bolj realno, bolj aktualno življenjsko vzgojo in izobraževanje strokovnih kadrov oziroma tehnikov. Z nami ste začeli sodelovati na dokaj širokem programu pred več kot osemnajstimi leti in s tem že takrat postavili prave temelje sodelovanja tovarne s šolo v usmerjenem izobraževanju.
Želimo, da bi se sodelovanje med vami in nami v bodoče uspešno nadaljevalo in poglabljalo. Vaše delo bi naj bilo tudi vnaprej povezano z vzgojo in izobraževanjem strokovnih kadrov, v našem delovnem procesu pa naj se prepletajo vzgoja, izobraževanje in proizvodnja. Tako bomo formirali kadre, ki bodo še bolj uspešno ustvarjali družbeni proizvod.
Tovariško vas pozdravljamo z željo, da bi naše nadaljnje uspešno poslovno-tehnično sodelovanje spremljalo tudi veliko dobre volje in zadovoljstva.
Direktor:	Predsednik zbora delavcev:
Leopold Zemljak, ing.str.	Franc Hrovatin
Lovro VERČKO, dipl. ing.
Ko sem pred devetintridesetimi leti nastopil delo v delavnicah tovarne Saturnus kot mlad inženir praktikant, si nisem predstavljal, da bom tu ostal toliko časa. Če se danes ozrem v preteklost, se mi zdi, da so leta študija tekla počasi, medtem ko so leta v Saturnusu minevala bliskovito.
Ob mojem prihodu v Saturnus je bil kolektiv še vedno pod vtisom racij, terorja in usmrtitve tovarišice Vide. Spominjam se svojega prvega predpostavljenega mojstra Bizjaka, ki me je uvajal v delo orodjarne. Takoj po osvoboditvi sem bil ob pomoči izkušenih mojstrov izbran za obratovodjo in kasneje napredoval v tehničnega vodjo, tehničnega direktorja in do mesta, ki ga imam danes. Takoj po končani vojni smo pričeli z obnovo Saturnusa in nato z izgradnjo, prešli na industrijsko proizvodnjo in se znašli v današnjem času, ko to ni več tovarna Saturnus, temveč sklop tovarn. Začetni pogoji dela v Saturnusu so bili izredno težki, tako zame, kot za sodelavce. Če navedem le to, da v obratu niso bili urejeni niti osnovni pogoji, kot npr. ogrevanje, strojni park je bil izredno zastarel, potreben remontov, še na transmisijski pogon in če se prav spominjam, so bili v celotnem parku le štirje stroji, ki so bili nabavljeni kot novi, vsi ostali so bili nabavljeni kot stari. V teh letih sem imel stik s petimi generacijami, t.j. s sodelavci, ki so sodelovali ob gradnji tovarne in pozneje v proizvodnji. Posebno rad se spominjam sodelavcev iz obdobja po osvoboditvi, ko so se vračali iz enot in taborišč in se vključevali v obnovljeno delo. Takšnega elana in
požrtvovalnosti kasneje ni bilo več. Preureditev oddelka je bila vedno posebni dogodek, kaj šele priključitev novih prostorov in nazadnje novih obratov. Do leta 1960 je bil naš kolektiv še v starih obratih, kjer pa smo imeli že vse veje proizvodnje, ki so se do danes tako zelo razvile. Iz teh utesnjenih prostorov smo selili stroje v Zalog in tedaj je bilo tudi nekaj pesimističnega gledanja na novo lokacijo. Tudi pri gradnji starega obrata za tehnične predmete in " '"psfflPIHMKSE MM
nove tovarne v industrijski coni so bili podobni ugovori. Danes vemo, da so prav te razširitve pripomogle k razvoju Saturnusa in njegovim uspehom. Delovni pogoji so ugodni. Razpolagamo z lepimi obrati in s številno novo opremo. Vsekakor so se spremenili tudi odnosi. Posebno veliko spremembo smo doživeli, ko smo prešli od vodenja podjetja po planu do direkcij in ministerstev na samoupravljanje. Sodeloval sem pri prvih delavskih svetih in upravnih odborih ter ves čas spremljal napredek in razvoj, ki še vedno traja in se oblikuje.
BILI SMO POKROVITELJI BRIGADIRJEM
Naša delovna organizacija je bila pokrovitelj mladinski delovni brigadi, ki nosi ime po II. grupi odredov. Brigado je organizirala OK ZSMS Ljubljana Moste-Polje in se je udeležila tretje izmene mladinske delovne akcije Bela krajina 81. Brigadirji so nosili majice z napisom naše delovne organizacije.
Na trasi so se mladinci dobro odrezali, saj so bili izmed vseh brigad v tej izmeni najboljši. Za svoje uspehe so prejeli štiri udarništva in priznanje. Uspeh je še toliko večji, ker je bila povprečna starost brigadirjev 16,6 let. Brigado so vodili komandant Muhamed Lulič, traser Zoran Zorič in predsednica brigadne konference Vanja Grad. Iz Saturnusa sta se akcije udeležila Nataša Kržič in Radojko Jovanovič iz avtoopreme.
SLAVNOSTNA IN DELOVNA SEJA
60 let Saturnusa prav gotovo ni tako kratek čas, da ne bi bil vreden pozornosti, ki mu jo posvečajo družbenopolitične organizacije kolektiva, samoupravni organi in prav vsi delavci v delovni organizaciji. Prav je, da letošnje leto, ki je nadvse delovno oplemenitimo tudi z praznovanji, ki naj obudijo prehojeno revolucionarno in delovno pot, kakor tudi vspodbudijo prav vsakega izmed nas za premagovanje težav s katerimi se srečujemo in nakazujejo smelo poti v jasno perspektivo v naši samoupravni družbi.
Skladno s programom dela in praznovanj v letošnjem letu je dobilo slavnostno obeležje tudi zasedanje skupščine podpisnikov Temeljnega samoupravnega sporazuma. Da smo se sestali v Bohinjski Bistrici je to zato, ker ima ta kraj izredno revolucionarno preteklost, saj je v tem kraju ustanovljen centralni komite komunistične partije Jugoslavije. Bohinjska Bistrica je v lepem Gorenjskem predelu, kamor zelo radi prihajajo sodelavci iz drugih republik. Dobre izkušnje ob organiziranju izleta v Bohinjski kot pred leti, pa so tretji razlog za to odločitev.
Ko smo se dogovarjali s predsednikom KS tovarišem Cerkovnikom, je ta z izrednim navdušenjem sprejel tudi povabilo, da naj na sestanku spregovori nekaj besed. Lepo je pozdravil vse prisotne, njegova sodelavka Stanka Zupan pa je govorila o preteklosti ljudi, ki živijo v Bohinjski Bistrici. Seveda je veliko besed posvetila prav času med narodno osvobodilno borbo in naporom Bo-hinjčanov na turističnem področju.
Boris Kralj je navdušil poslušalce z recitacijo Prešernove zdravice. Umetnik Andrej Kurent pa je s pesmijo: Krvava bajka vzbudil globoko čustvovanje vseh prisotnih ob spominu na moritve mladih učencev v Kragujevcu.
V svojem uvodnem nagovoru je ing. Šlander povedal, da letošnji jubilej ni samo praznik Saturnuža-nov, ampak prav vseh, ki že dolga leta sodelujejo z nami in so se v zadnjem času povezali z nami v samoupravnem sporazumu. V besedah Jožeta Šlandra ni manjkalo ponosa, ko je dejal, da je Saturnus pionir na področju kovinske embalaže, proizvodnje naprav za zapiranje in osvajalec novih proizvodov, izdelanih po sodobnih tehnologijah. Povedal je, da je naša strateška odločitev, da bomo tudi naprej v okviru ekonomske možnosti vodilni proizvajalec kovinske embalaže. Našo uspešnost bomo gradili na kakovostnih izdelkih, točnih rokih dobave in nudenju pomoči pri uporabi naših izdelkov. V zelo izčrpnem referatu, ki je poleg zgodovine, opisal tudi bodoče smeri razvoja je posebno poudari! vrednost sporazuma in potrebo po nadaljnem poglabljanju medsebojnih odnosov.
8. OKTOBRA 1981 SMO SE V BOHINJSKI BISTRICI V DOMU JOŽETA AŽMANA SESTALI Z DELEGATI PODPISNIKI SAMOUPRAVNEGA SPORAZUMA O PROIZVODNJI IN UPORABI PLOČEVINASTE EMBALAŽE DA BI PROSLAVILI 60 LETNICO SATURNUSA IN HKRATI RAZPRAVLJALI O PROBLEMIH KI POVEZUJEJO TOZD EMBALAŽO IN PORABNIKE NAŠIH IZDELKOV.
BESEDE GOSTOV
Ob takem dogodku, kot je slavnostno zasedanje ni manjkalo tudi prijetih besed posameznih diskutantov.
Mr. Dušan Zjajvuk, podpredsednik Poslovodnega odbora SOZD Gavrilovič je pozdravil prisotne in zaželel delavcem Saturnusa še večjih uspehov v bodočnosti. Dalje pravi, da je 60 letnica Saturnusa istočasne^ tudi 160. rojstni dan Gavrilovi-ča in 40. rojstni dan oborožene revolucije.
Satumužani smo lahko ponosni na besede tov. Zjajvuka ko pravi, da brez Saturnusa nebi bilo tako silovitega razvoja konzervne industrije v Jugoslaviji. Povedal je, da bo prav Saturnus eden izmed proizvajalcev embalaže, ki bo bistveno pripomogel k izvozu konzerv, kot je to programirano v planih razvoja celotnega agrokompleksa v Jugoslaviji. Pozneje je izrekel tudi sporazumevanju, ki ga je začel kolektiv Saturnusa, kot dober začetek oblikovanja dolgoročnega sodelovanja. Prav tako pa je izrazil željo po kar se da pravičnejši delitvi dohodka udeležencev pri skupnem proizvodu - mesni konzervi.
Dipl. oec. Milan Disalov, predsednik poslovodnega odbora NAFIAGAS-HINS iz Novega Sada je v svojem pozdravnem govoru izrazil izredno zadovoljstvo, da lahko delavci te velike delovne organizacije skupno z drugimi delegati samoupravno kreirajo razvojne smeri proizvodnje v Saturnusu in s tem de! razvoja smeri za svoj lastni kolektiv. V znak priznanja Saturnusu je predsedniku DS Cvetku Andreju podelil lepo sliko.
Prof. dr. Velimir Oluški, direktor Inštituta za tehnologijo mesa, mleka, olja, masti, sadja in povrtnin pri Tehniški fakulteti v Novem Sadu in dr. Radoljub Tadič, direktor Jugoslovanskega inštituta za tehnologijo mesa iz Beograda sta povdarila pomembnost medsebojnega sodelovanja s Saturnusom za napredek proizvodnje embalaže za konzerviranje povrtnin in mesnih izdelkov. Oba predstavnika visoko cenita strokovnjake Saturnusa, saj so bili ti v preteklosti iniciatorji številnih raziskovalnih tem, ki so imele zelo koristne rezultate za prakso. Oba predstavnika pričakujeta tako sodelovanje tudi v prihodnosti, ko dobiva lasten tehnološki razvoj vse večjo vrednost.
Ko je Vikica Lovrec, dipl. ekon.
direktor sektorja preskrbe materiala v Zlatorogu pozdravila vse prisotne in izrekla nekaj toplih besed o Saturnusu, je opozorila tudi na večletno osvajanje tulcev črtala za ustnice, ki v Saturnusu nikakor ne zagledajo belega dne.
Kot zadnjega omenjamo ing. Ta-dijo Olujiča, enega izmed pomembnih direktorjev SOZD-a Podravka, s tem pa ne mislimo na kakršenkoli način izraziti nepomembnost te velike Jugoslovanske tovarne živilskih proizvodov, ampak prav obratno.
Besede, ki jih je izrekel: vrhunska kvaliteta Saturnusa, strokovne skupine Saturnusa, pomoč porabnikom, organiziranje strokovnih sestankov, ni tovarne, ki ne bi kupovala izdelkov Saturnusa, so resnično iskrene, saj tovariša direktorja iz Umaga že vrsto let poznamo kot izredno preudarnega delavca, ki najde rešitev tudi v trenutkih, ko okolišči-
ne niso najprijetnejše. Take nastanejo ob reševanju reklamacij.
Kot je navada ob takih jubilejih je tudi naš kolektiv 87. delovnim organizacijam podelil pismena priznanja. Na sestanku je predsednik delavskega sveta Tozda Tovarne embalaže Andrej Cvetko podelil 62 predstavnikom delovnih organizacij poleg pismenega priznanja tudi kovinsko plaketo. DS je med številnimi dobrimi sodelavci iz delovnih organizacij in inštitucij s katerimi sodelujemo izbral 10 posameznikov, katerim je Andrej prav tako vročil pismeno priznanje in »zlato« plaketo.
Uvodoma smo povedali, daje imela proslava poleg slavnostnega tudi delovno obeležje. Delegate smo seznanili s proizvodnimi uspehi našega tozda v šestih mesecih leta 1981. Ing. Verčkoje v zgoščeni obliki predstavil investicijski program TOZD-Embalaže in opisal dogovore o naložbah v proizvodnjo surovin v Metalurškem kombinatu Smederevo, v tovarno glinice in aluminija Boris Kidrič in Zorko Šabac od koder pričakujemo belo pločevino. Tov. Primožič, predsednik izvršnega odbora TSS, je govori! o delitvi dohodka iz preteklega leta, o delitvi prihodka in o kratkoročnem kreditiranju udeleženk TSS.
Ker se izteka leto 1981 je tov. Primožič apeliral na delegate, da naj z vso resnostjo pristopijo k izoblikovanju proizvodnega plana embalaže za leto 1982.
Ing. KomljenovičBorde iz Gavrilo-viča in predsednik skupščine je poročal o dosedanjem delu skupščine in izpolnjevanju vsebine sporazuma. Govoril je tudi o uspešnem delu izvršnega odbora med obema skupščinama. Z veseljem ugotavlja, da je na poti sporazumevanja že marsikaj storjenega. Istočasno pa poziva delegate k še večji, še bolj odkriti, še bolj konstruktivni diskusiji v trenutkih, ko se oblikujejo za vse udeleženke obvezujoči sklepi.
Na koncu mi dovolite, da izrečem priznanje vsem, ki so sodelovali pri zasnovi in izvedbi prireditve tako sodelavcem iz TOZD-Embalaža in iz DSSS. Vsem se za pomoč zahvaljujem; še posebej pa tovarišem Oša-bnu, Dobriloviču, Novaku, Pavliču, Dernovšku, tovarišici Stokinovi, Bizjaku, Brumatovi, Kerznarju, Galičevi, Vrzelu, Bitencu, Hribarju ter drugim, ki so aktivno posegli v organizacijo te prireditve.
Značilnost te prireditve je, da smo uporabili domače sposobnosti za oblikovno pripravo celotne prireditve. Lepo je bila okrašena dvorana, pripravljena okolica. Natisnjena je bila brošura, ki govori o revolucionarni preteklosti Bohinjske okolice in Saturnusa ter brošura, ki predstavlja današnji Saturnus. Delegati so prejeli tudi zbirko grafik - motivov iz Bohinja, ki jo je pripravil Janez Ošaben.
ing. Teodor Kralj
OKROGLA MIZA GLASA SATURNUSA
IZVOZ JE NAŠA RAZVOJNA POTREBA
V »Saturnusu« načrtujemo vse večji in večji izvoz, do leta 1985 naj bi bil štirikrat večji kot lani. To so zelo velike napovedi in uredništvo je organiziralo okroglo mizo, v kateri so o izvoznih načrtih in pogledu na razvoj naše tovarne pripovedovali ing. Teodor Kralj, ing. Aleksander Pangerc, Bernard Potočnik, Janez Smrajc in ing. Jože Šlander.
Kaj smo naredili v »Saturnusu« za izvoz, ki ga dosegamo danes in ga načrtujemo v prihodnje?
Potočnik: Pri izvozu svetlobne opreme, avtoelektrike, že več let sodelujemo z motorno industrijo Volksfaagen v ZRN, v Franciji s Peugeotom, Talbotom in Citroenom. Prej smo tudi z Renaultom, kjer pogovore obnavljamo. Razen tega izvažamo v Sovjetsko zvezo za mos-kviča de luxe in kamaza. Količine se z vpeljevanjem novih izdelkov povečujejo, letos smo predvideli 30 odstotkov izvoza svetlobne opreme. Po prvih devetih mesecih predvidevamo, da bo ta realizacija kljub vsem težavam, ki smo jih imeli, dosežena. Pomeni, da bomo svetlobne opreme izvozili približno za 220 milijonov dinarjev. Izvoz teče za Citroen 10 let nazaj, za Volksvvagen 6 let... Letos smo prešli na nove izdelke, na golfovo novo zadnjo svetilko in na žaromet za golfa. Dolgoletni izvoz nas je pripeljal do tega, da imamo pri tujih kupcih status domačih dobaviteljev. Dosegli smo cene, kakršne imajo domači dobavitelji, kot jih ima Hella, razen tega pa tudi višino rezervnih delov, kot jo imajo domači dobavitelji, v povprečju 10 odstotkov. Brez dobrih poslovnih odnosov tega ne bi mogli. Naše podjetje je pridobilo na zaupanju, zato lahko izvoz povečujemo. Letos imamo izredno velike težave pri oskrbi s stroji. Zaostala je dobava zadnje golfove svetilke za Volksvvagen, ker ne moremo uvoziti opreme, ki je za to potrebna. Imeli smo težave s strojem, ki stane 100.000 mark in pomeni enega osnovnih elementov za izvoz, ki znaša 3 do 4 milijone mark na leto, na drugi strani pa smo morali v kooperacijo s TIKI-jem.
Kateri smo v Evropi po velikosti, po številu proizvedenih svetlobnih teles?
Potočnik: Glede na glavne proizvajalce v zahodni Evropi in verjetno tudi v vzhodni, smo še vedno majhni.
Šlander: To, da smo majhni, je tudi izhodišče za naše razvojne ambicije. Svetlobna tehnika se v zadnjem času izredno hitro razvija. Okroglih, majhnih, enostavnih žarometov, skoraj ni več. Avtomobilske svetilke so v zadnjih desetih letih pomembni oblikovalni del avtomobila. Zahteve kupcev so vse ostrejše in jim lahko sledimo le, če smo »na špici«. Kakor hitro tehnološko zaostanemo, ne moremo več prodreti. Jugoslovansko tržišče pa je premajhno za tako tovarno svetlobne opreme. Izvažamo 30 odstotkov, morali pa bi več kot 50. Cena razvoja je taka, da je majhna proizvodnja ne more plačati. Zato moramo v razvoj in v povečanje zmogljivosti.
Ali že imamo načrt za povečanje?
Šlander: Imamo tehnološki projekt za novo linijo oglatih žarometov. V kratkem ga bomo predložili banki. Ta projekt bo doživljal še izboljšave, predvsem v ekonomskem pogledu, medtem ko smo na tržnem delu že naredili analize. Proizvodnja bo v glavnem za izvoz in računamo, da bomo za ta projekt dobili podporo in denar.
S tem bi podvojili proizvodnjo žarometov, pri zadnjih lučeh pa so tudi v teku naložbe za nove zmogljivosti za proizvodnjo plastike in plastičnih delov. Ne vemo še ali bomo proizvodnjo koncentrirali v Ljubljani ali kje drugje v Sloveniji ali celo pri Zastavi. Te kombinacije so odprte.
Bernard Potočnik
Ali pokrivamo jugoslovanski avtomobilski trg s svojo proizvodnjo?
Šlander: Razen IMV, s katerim se dogovarjamo o dobavi za IMV in preko IMV Francozom in Romunom, pokrivamo vso Jugoslavijo. Izjema so nekatera zadnja svetila, ki jih dela »21. oktober« v Kragujevcu, izjema je nekaj manjših plastičnih lučk, kijih delajo v Ohridu.
Ali domači materiali ustrezajo?
Šlander: V bistvu smo izredno veliki uvozniki pločevine za embalažo, manjši pri avtoelektriki, pri svet-tilih, vendar smo tudi tu odvisni od plastik, saj doma kvalitetnih surovin za plastiko sploh ni. V prejšnjem sistemu smo vseeno lahko živeli. Sistem pa se je čez noč obrnil.
Embalaža ni namenjena izvozu, to je značilen proizvod, za prodajo v okolici 200 kilometrov, ne pa za pošiljanje po drugih celinah. Pri avtoelektriki je stvar drugačna, vendar hotenja v zadnjem času šele rastejo, skupaj s tovarno .
Sprememba sistema je prisilila, da se stvari spremenijo. Trend v povečanje lastnega izvoza se začenja v letu 1978. Od tedaj teče povečanje izvoza »Saturnusa« na vseh področjih, ki jih pokriva s svojo
proizvodnjo. Embalaža predstavlja 15 do 20 odstotkov vrednosti končnega proizvoda, zato s kupci embalaže, predvsem z mesno industrijo, formiramo skupni izvoz. Embalaža je del skupnega izvoza, ki ga ne uresničujemo sami, ampak preko končnih proizvodov. V okviru samoupravnega sporazuma, ki ga imamo s kupci, uveljavljamo nov sistem skupnega izvoza. Tako na primer dobimo devize od izvoženih konzerv Gavriloviča prek Narodne banke, saj jih že tam razdele na Saturnus in Gavrilovič. Ker je skupni izvoz zaradi republiških meja otežen, združujemo devize tako, da si zagotavljamo primerne surovine, belo pločevino. Te, kot je znano, v Jugoslaviji ni, je pa edina surovina, za proizvodnjo konzerv. Ostale surovine kupujemo z devizami, ki jih zaslužimo z neposrednim izvozom. Glavni del neposrednega izvoza je pri avtoelektriki, pri svetlobni opremi, kjer smo tehnološko in tehnično usposobljeni za
Jože Šlander
svetovno konkurenco. Tu so naše možnosti precejšnje. Razen tega imamo izvoz še preko kooperacij. TAS od Volksvvagna kupuje 50 odstotkov avtomobila in za toliko mora izvoziti, in to preko svojih kooperantov. Eden glavnih kooperantov smo mi in je naša proizvodnja za Volksvvagen vredna 8 milijonov mark letno. To je v bistvu naš izvoz. Devize potrošimo v glavnem za nakup reprodukcijskega materiala, dobršen del pa TAS za svoje potrebe. Podobno načelo sodelovanja uveljavljamo tudi z nekaterimi drugimi našimi tovarnami.
Kakšno je razmerje med proizvodnjo za domači in tuji trg?
Potočnik: Na domačem trgu bomo naredili za 666 milijonov, v izvozu pa za 360 milijonov din izdelkov svetlobne opreme. Izvoz svetlobne opreme je nuja za povečan razvoj in širitev proizvodnje. Le s širitvijo smo sposobni nositi stroške razvoja in raziskav, glavno možnost prodaje pa imamo na zunanjem trgu. Povečanje izvoza je v današnji fazi izključno odvisno od naše sposobnosti razvijati nove izdelke. Povpraševanje je, še bolj pa moramo okrepiti razvoj, kompletirati linijo za štirioglate žaromete. Sedaj na isti liniji izdelujemo okrogle in po potrebi štirioglate,
a ne moremo izdelati potrebnih količin. Pri razvoju so storjeni koraki naprej. Ne samo, da smo svoje izdelke razvili, ampak smo v dveh mesecih uspeli dati Kamazu za nove tovornjake kompletno svetlobno opremo (prototipsko za njihovo novo kabino).
Kakšni so konkretni izvozni načrti?
Šlander: Lani smo izvozili za približno 5 milijonov dolarjev, letos predvidevamo za približno 7 milijonov dolarjev izvoza za prihodnje leto pa načrtujemo 10 milijonov. Računamo, da bomo 85. leta prišli na preko 20 milijonov dolarjev. Težo izvoza bo nosila avtoelektrika s predvideno naložbo v žaromete, ki bodo glavno izvozno blago. Predvidevamo tudi precej izvoza embalaže. Želimo se specializirati za izvoz polizdelkov, ki niso »tvegani« za transport. Mislimo na izdelke iz aluminija, pokrove za kozarce, ki so lahko iz domačega
Teodor Kralj
materiala. Te izdelke bi bilo s precejšnjimi napori moč izvažati. Prizadevamo si tudi za izvoz orodja in know-howa na področju izdelave embalaže. Izdelujemo že zapiralne stroje in orodja za zapiranje pokrovov ali steklenic. V bodoče nameravamo prodajati kompletne sisteme za embaliranje hrane, polnjenje in zapiranje. V izdelavi je projekt tovarne strojev in naprav za polnjenje in embaliranje hrane. Ta obrat bi moral po naših predvidevanjih začeti z obratovanjem v 83. ali 84. letu.
Se pravi, bomo prodali stroj, konzervo in še zapiranje zraven?
Šlander: Kjer se da. Konzerve niso primerne in jih dela vsak za sebe. Zdaj se dogovarjamo tudi s tujimi partnerji. Ko partner proda linijo, jo mi preizkusimo, naredimo orodje za polnjenje, zapiranje ali izdelavo same embalaže in to linijo montiramo in usposobimo ljudi. Predvsem v nerazvitih državah. Dogovarjamo se s tujim partnerjem. Trenutno rezultatov še ni. V načrtu imamo tudi nekatere druge stvari, kjer se bomo vključili predvsem z knovv hovvom in inženiringom v usposabljanje tovarn za embalažo, za predelovalce hrane in za embaliranje. Nameravamo kombinirati proizvodnjo
strojev, inženiring in znanje z delno dobavo ali celotno dobavo embalaže. To so naši načrti, ki jih bomo morali v prihodnjem letu uresničiti. Seveda danes do jutri ne moremo doseči rezultatov.
Potočnik: Letos bomo z embalažo uresničili približno 45 milijonov izvoza. To so v glavnem pokrovi za zapiranje steklenk, delno je tu široka potrošnja za Bližnji vzhod. Začeli pa smo tudi s tem, da bi izdelke, ki so volumenski, ki imajo ogromno pločevine, dodelavali. Z dodelavo bi dobili pločevino na začasen uvoz, izdelava bi bila naša, ki predstavlja v povprečju 40 odstotkov vrednosti. Devizno bi imeli nekaj učinka. Nam ta proizvodnja ni potrebna, ker bi jo lahko doma plasirali, kljub temu so doma prav zaradi uvoza bele pločevine problemi, kar mi skozi sporazum o skupni proizvodnji rešujemo dokaj zadovoljivo, vendar ne v takšni meri, kot bi bile potrebe. Zaradi same proizvodnje to ne bi bilo potrebno, potrebno pa je zaradi deviznega učinka. Na tem področju se tudi vsak dan bolj razvija skupni izvoz udeleženk tega sporazuma in nas. Tako smo pri steklenkah pokrove izvozili, v pripravi so novi izvozi za
Janez Smrajc
konzerve pod istim sistemom skupnega izvoza. Združevanje poteka hitreje kot doslej. Pri embalaži se lahko usmerimo na široko potrošnjo, na pokrovčke, ki so voluminozno manjši in ni težav s transportom.
Je pokrovček med izvozno zelo zanimivimi na embalažnem področju?
Potočnik: To je eden glavnih izdelkov za izvoz, ker je aluminij domač. Dva tipa pokrovov imamo iz aluminija, enega pa iz bele pločevine. To je naš sapo. V zunanjem svetu je zdaj bolj iskan sapo, vendar je udeležba bele pločevine v izdelku bistveno manjša in se giblje okrog 25 odstotkov. To je gotovo področje za možnost izvoza, kar pa je spet odvisno od večje ponudbe. V teku so investicije, ki bodo naletele na vse težave uvoza, toda resna ponudba na zunanjem trgu je okrog 100 milijonov komadov. Naša proizvodnja je sedaj približno 200 milijonov pokrovov vseh vrst, se pravi, da pokrivamo nekaj domačega trga, okrog 150 milijonov, 50 milijonov je pa v najboljšem primeru možno izvoziti. Delamo na tem, da bi se te zmogljivosti povečale, podvzeli pa smo tudi druge ukrepe, da bi z zapiralkami za
zapiranje steklenk in s pokrovi nastopili na najbližjih trgih. V Bolgarijo. Istočasno teče dogovor s Kartonažno tovarno in s steklarno Straža, da bi izvozili kompletno steklenko, s kartonsko embalažo, pokrovom in zapiralkami. Za enkrat je ta dogovor z Bolgarijo in Irakom. Pripravljamo se za široko potrošnjo tudi na zahodnoevropskem tržišču. Proučujemo izdelavo šilčkov, kjer bi bilo ohišje, globus, naš izdelek, rezilo pa uvoženo. Računamo, da bomo na to področje v naslednjem letu prodrli, čeprav so težave velike. Pri šilčkih bomo morali rezila začasno uvažati sicer se devizno podvoje. Kvalitetnih rezil za enkrat doma ne moremo narediti. To dela en sam proizvajalec za vso Evropo, približno 300 milijonov rezil letno.
Kako je z materiali za embalažo?
Kralj: Kadar gre za pločevinko iz bele pločevine, je večji del vezana na uvoz bele pločevine, lakov in tesnilnih mas. S te strani je težka. Drugače je z aluminijastim pokrovčkom, v katerem vidimo več smisla za izvoz, čeprav tudi aluminijasti pokrovček ni povsem domač. Aluminij je domač, tesnilna masa je
Aleksander Pangerc
deloma domača in lak uvožen. Vendar je veliko naporov, da bi pokrovčke prej ali slej v celoti osvojili, gledano s strani surovin, ki jih pri tem uporabljamo.
Zelo tesno sodelujemo s proizvajalci lakov in tesnilnih mas. Tu so zadovoljivi rezultati, zlasti pri masah za sapo, manj sreče pa je pri lakih. Pokrovček sploh ni enostavna zadeva kot tudi pločevinka ne, ker oba služita zelo plemenitemu cilju, gre za hrano ljudi. Zahteve za konzerviranje živila so vse ostrejše. Oblikujejo se vse zahtevnejši pravilniki. Najnovejša tehnika na zahodu že omogoča še bolj higienske embalažne proizvode kot pri nas in v številnih drugih državah. Utegne se zgoditi, da bodo predpisi tako ostri, da bodo izključili izvoz manj razvitih na področju embalaže.
Ali gre razvoj pločevinke naprej?
Kralj: Klasična pločevinka je svojo zrelost doživela. Nove smeri so v racionalizaciji surovin, iščemo preprostejše in tanjše materiale pa seveda večjo produktivnost. Sodobna smer vodi v zamotane, zelo produktivne stroje, malo delovne sile in higiensko primernejšo ploče-
vinko s čim manj vgrajenega materiala. Prizadevamo si, da bi se izognili pokositreni in aluminijasti pločevini in če bo možno bi izdelali pločevinko neposredno iz surovega jekla, ki bi bila primerno in enostavno obdelana, ali samo lakirana ali samo plasti-ficirana, da je ne bi bilo treba več oblagati s kovinami, kot so kositer ali kromove spojine.
Kaj novega pripravljamo?
Šlander: Gre za hermetični kompresor za hladilne naprave in toplotne črpalke. To delamo skupaj z LTH, tu je nekaj tehničnih problemov, ki jih moramo reševati. Vključujemo se v glavnem v tehnološko delo, tu pa je še komercialni problem, ker je uporaba toplotnih črpalk pri nas v povojih, predvsem zaradi cene. Ko bo položaj tržno in tehnično zrel, se bomo te proizvodnje lahko lotili.
Iz katere tehnološke veje izvira navezovanje na toplotne črpalke?
Šlander: Iz strojegradnje. S srednjeročnim načrtom smo se opredelili, da moramo tudi mi prenašati težo iz enostavnejših proizvodov na vedno bolj zahtevne. Se pravi, ne bomo na veliko razvijali embalaže, ker se pojavlja konkurenca, nastaja problem z materialom in z delovno silo. Svoje razvojne programe bomo prenašali predvsem na tiste proizvode, kjer je potreben razvoj, dosti znanja in kjer je možnost dražje prodaje. Zato smo se usmerili v strojegradnjo. Za to imamo kadre, izkušnje in opremo v orodjarni. Ta veja bo razvijala vse te stroje za embaliranje in polnjenje prehranbe-nih proizvodov. Druga veja, ki bo vzporedno ali pa malo za njo, naj bi proizvajala kompresorje. Iskali pa bomo seveda še druge proizvode na področju strojegradnje.
Ali imamo kaj izkušenj na področju strojegradnje?
Smrajc: V Saturnusu smo že od nekdaj izdelovali stroje, vendar za lastno uporabo. Pred 15 leti smo se odločili za izdelavo zapiralnih strojev za jugoslovansko tržišče brez večjih ambicij za izvoz. Osnovni motiv je bil to, da jugoslovansko tržišče usposobimo v tehnološkem pogledu, da bo sposobno zapirati večje količine in smo v tem videli možnost večje prodaje pokrovov. Zdaj je to že pomemben dejavnik predvsem zaradi zmanjševanja uvoza. Živilska industrija, od najbolj enostavne opreme do najbolj komplicirane, vse kupuje zunaj.
S tem, kar danes delamo, smo v nekem smislu vplivali na zmanjšanje uvoza. Zaradi težavne devizne situacije pa se tega lotevamo še v večji meri, usmerjamo se v proizvodnjo strojev, namenjenih predvsem za konzervno industrijo. V začetni fazi posamezne stroje, v daljši prihodnosti pa v kompletne linije. Na ta način lahko precej prispevamo k zmanjšanju uvoza v širšem smislu na jugoslovanskem trgu, z druge strani pa se tu odpirajo možnosti tudi neposrednega izvoza. Velikih rezultatov se čez noč ne da doseči. Stvari pa smo se lotili energično, v najkraj-
šem času bomo imeli kompletno paleto od ročne zapiralke do polavtomatske, avtomatske za zapiranje kozarcev s pokrovi. Pojavili smo se tudi že na sejmih in začeli obdelovati zapiranje steklenic. Imamo polavtomatski in tudi že avtomatski stroj z navojnimi čepi, dodamo še eno z večjo zmogljivostjo. Resno razmišljamo o izdelavi zapiralnih strojev za konzervne doze, o vakumskih nali-valkah. Prototipno vakumsko nali-valko delamo. Računarrjo, da bo gotova vsaj v prvi polovici prihodnjega leta.
Verjetno je še kup povsem neproizvodnih težav.
Pangerc: Veliko smo govorili o izvozu, ob tem pa je vprašanje, kako ga bomo uresničili. Sistem je nedodelan za uvoz reprodukcijskega materiala. Po samoupravnem sporazumu, ki nam ga je predložil siseot, imamo od uresničenega izvoza 65 odstotkov deviz na razpolago za lastno koriščenje. Saturnus svojih potreb ne zadovoljuje s 65 odstotki. Zato združujemo sredstva po 67. in 68. členu zakona o deviznem poslovanju. Teh 35 odstotkov ne zadošča za pokrivanje ostalih potreb.
Zato se dogaja, posebno v drugem polletju, da se iz meseca v mesec določa možnost fizičnega uvoza reprodukcijskega materiala za tekoči mesec. Iz meseca v mesec dobimo neke kvote, s katerimi naj pokrijemo proizvodnjo, da realiziramo nek izvoz.
V oktobru še ne vemo, kakšna kvota bo določena za november za realizacijo izvoza. Koordinacijska komisija na siseotu ima birokratski sistem in rešuje vloge po abecednem redu. Odvisno je od tega, koliko smo uporni, da prisitnarimo, da nas zunaj abecednega reda sprejmejo. To je individualna odločitev tistih, ki so v tej komisiji. Kako se bo to odvijalo do konca leta, je vprašanje.
Drug problem je oskrba z reprodukcijskimi materiali iz domačega trga. Saturnus potrebuje trenutno 1500 ton aluminija, izdelkov črne metalurgije 2000 ton in poskušamo se oskrbeti z domačimi proizvodi.
Glavni oskrbovalec za aluminij je Impol, ki pa je preusmeril vso svojo proizvodnjo v izvoz. Kako bo pokrival naše potrebe po pločevini, iz katere izdelujemo tudi aluminijaste pokrovčke, je zaenkrat v zraku. Podpisali smo samoupravni sporazum za modernizacijo Kidričevega, povezujemo se z Energoinvestom za pridobivanje primernega aluminija, ki naj bi ga dovaljali v Sloveniji, podpisali smo samoupravni sporazum z železarno Smederevo, ki naj bi 86. leta začela z valjanjem tanke pločevine, ki bi jo lahko uporabljali za izdelavo tehnične embalaže in bi nadomestili uvoz bele pločevine. Se zgodi, da imamo devize, vse pravice, pa zaradi preverjanja položaja v republiki glede devizne bilance, zaprt uvoz. Ti problemi so pogosto težavnejši kot sama prodaja v tujino.
PRVO PROIZVODNO DELOVNO TEKMOVANJE KOVINARJEV LJUBLJANE
Saturnus 1921 -1981 60 let razvoja
Glas Saturnusa izdaja DO Saturnus, 61000 Ljubljana, Ob železnici 16, telefon 44-466
Uredniški odbor: Marjan Dobrilovič, Bogomir Jeklič, Boris Jenko, Franc Lubi, Adolf Majnik, Edo Martinčič, Zdravko Petrič, Ksenija Prinčič, Dragica Zupančič.
Tisk: Saturnus; oddelek tiska na papir. Po mnenju Sekretariata za informacije IS Skupščine SR Slovenije, št. 412-1/72 z dne 8. 9.1975, je glasilo oproščeno temeljnega davka na promet.
V	dneh od 10. do 12. septembra je pod pokroviteljstvom Mestnega sveta zveze sindikatov Ljubljane potekalo prvo proizvodno delovno tekmovanje kovinarjev Ljubljane, na katerem so sodelovali najboljši delavci iz ljubljanskih delovnih organizacij.
Začetek tovrstnih tekmovanj sega 21 let nazaj, ko so prvič tekmovali varilci Ljubljane. Z leti so tekmovanja pridobivala na pomenu, kvaliteti in po številu tekmovalcev. Prerasla so mestne okvire, razširila so se področja tekmovalnih panog. Danes lahko govorimo o pravem tekmovanju kovinarjev saj tekmovanje poteka v trinajstih poklicih.
Tekmujejo strugarji, brusilci, orodjarji, rezkalci, strojni ključavničarji, kovači, livarji, avtomehaniki diesel in otto ter varilci na štirih področjih -plamensko, MAG, TIG in REL.
Tekmovanje je iz teoretičnega in praktičnega dela, ki se ustrezno ocenjujeta. Teoretični del obsega področje tehnologije materialov in obdelave, poznavanja samoupravljanja ter varstva pri delu. Praktični del pa zahteva izdelavo določenega predmeta po priloženi dokumentaciji.
Letošnje prvo delovno tekmovanje kovinarjev mesta Ljubljane, ki je bilo kvalifikacija za peto proizvodno-delovno tekmovanje kovinarjev Slovenije, je potekalo v znamenju 40-let-nice vstaje jugoslovanskih narodov in 40-letnice OF. Naša delovna organizacija in z njo TOZD Orodjarna in vzdrževanje, je z aktivno vključitvijo v tekmovanje, tako z veliko udeležbo delavcev -tekmovalcev, kakor tudi z organizacijo dela tekmovanja, dala določen prispevek ob njenem lastnem visokem jubileju 60-letnici delovanja in 30-letnici samoupravljanja.
V	Saturnusu je tekmovalo v brušenju, struženju in orodjarstvu 39 tekmovalcev. Zastopali so Rog, Indos, Litostroj, Unitas, Igo, Slovenijales,
Zaključek prvega delovnega tekmovanja kovinarjev je potekal pod pokroviteljstvom naše delovne organizacije v domu Španski borci. Ob podelitvi priznanj in nagrad sta tekmovalcem spregovorila glavni direktor ing. Jože Šlander in predsednik MS ZS Jože Marolt (na sliki).
Unis-TOZ, SCT mehanske obrate, TKG, Elmo, Iskro, Tribuno, ZRI Sočo in Saturnus.
Tekmovanje so si ogledali tudi član predsedstva ZS Jugoslavije Miran Potrč, predsednik republiškega odbora sindikatov kovinarjev Srečko Mlinarič, predsednik sveta zveze sindikatov Ljubljane Jože Marolt in predsednik sveta zveze sindikatov občine Ljubljana Moste-Polje Andrija Vlahovič.
Po ogledu tekmovanja so se gostje pogovarjali s predstavniki naših družbenopolitičnih organizacij in vodstvenimi delavci. Seznanili so se s položajem Saturnusa v sedanjem gospodarskem trenutku in njegovimi razvojnimi načrti.
Zaključna slovesnost celotnega tekmovanja je bila pod pokroviteljstvom Saturnusa v domu Španski borci. Po uvodnem govoru glavnega direktorja Jožeta Šlandra in pozdravnem govoru predsednika MŠ ZS Lju-
bljane Jožeta Marolta so bila ob prisotnosti predstavnikov mesta Ljubljane in občine podeljena priznanja za osvojena prva tri mesta iz vsake panoge tekmovanja.
Saturnus so zastopali:
Orodjarji: Izidor Svetlin, Janez Voljč, Mitja Kren, Anton Cerkovnik. Strugarji: Franc Hribar, Dušan Ra-dakovič, Srečko Kozamernik.
Brusilci: Slavko Mahne, Jože Miklavc, Teodor Jeraj, Stane Žnidaršič. Rezkalci: Branko Žagar, Edvard Lampič, Janez Dimnik, Anton Pungerčar .
Varilec: Janez Bitenc.
Druga mesta na tekmovanju in s tem možnost udeležbe na 5. republiškem tekmovanju kovinarjev Slovenije so dosegli Izidor Svetlin, Slave Mahne in Janez Bitenc.
Delovno tekmovanje, eno najplemenitejših tekmovanj, pomeni priznanje strokovnjakom tega področja in prispeva k popularizaciji kovinarske dejavnosti. Je tudi prizadevanje kovinarjev, da z boljšim delom, z večjim teoretičnim znanjem, s tovariškimi medsebojnimi odnosi prispevamo delež v borbi za stabilizacijo našega gospodarstva.
Boris Jenko
Tekmovanje v Saturnusu so si ogledali tudi član predsedstva ZS Jugoslavije Miran Potrč, predsednik republiškega odbora sindikata kovinarjev Srečko Mlinarič, predsednik MSZS Ljubljana Jože Marolt in drugi.
Po pogovoru s predstavniki družbenopolitičnih organizacij in poslovodnimi delavci si je Miran Potrč z zanimanjem ogledal tovarno avtoopreme (na sliki).
Dore Svetlin je med orodjarji na 1. delovnem tekmovanju kovinarjev Ljubljane osvojil drugo mesto.
TEKMOVATI V DELU JE POGUM?
Na prvem delovnem tekmovanju kovinarjev Ljubljane so se izmed Saturnužanov najbolje odrezali orodjar Dore Svetlin, varilec Janez Bitenc in brusilec Slave Mahne. Vsi so v svoji konkurenci zasedli drugo mesto. Da pa smo za pogovor izbrali ravno Slavca Mahneta, je to zato, ker se je udeležil 5. proizvodno -delovnega tekmovanja kovinarjev Slovenije, ki je letos potekalo v mariborskih delovnih organizacijah.
Odločitev, da nastopaš na delovnem tekmovanju je gotovo povezana z različnimi oklevanji in željami?
Morda res. Vsakdo nekako ve koliko je spreten pri svojem delu,
tekmovanje pa je priložnost, da to tudi preizkusi. Poleg tega, da se preizkusim, sem se za nastop odločil zato, da bi dokazal tistim, ki stimulirajo delavce po svojih kriterijih, s tem, da delijo grupe in pri tem pozabljajo, da je za višjo grupo merilo delo ne pa tihost in obraz, da nimajo prav. Po drugi strani pa menim, da bi nas moralo tekmovati čimveč, vsaj letos, saj je udeležba na tekmovanju tudi svojevrsten prispevek k obele-žitvi jubileja naše delovne organizacije.
Res je, da se na tekmovanju preizkusiš, pa ima tekmovanje še kakšen drugačen pomen?
To je tudi propaganda za kovinarske poklice. V preteklosti so bili ti
poklici dosti bolj cenjeni, saj je na kovinarski stroki v veliki meri temeljil gospodarski razvoj družbe. Pa ne, da bi se mi kolcalo po starih časih, ki jih nisem doživel, vendar menim, da smo se do proizvodnih poklicev velikokrat obnašali mačehovsko. V času, ko se gospodarska situacija zaostruje pa spoznavamo, da mogoče le z delom graditi nadaljni razvoj in želimo s takim tekmovanjem vzbuditi zanimanje mladih za kovinarski poklic.
Od samih tekmovanj pa imajo še vedno več tisti, ki jih organizirajo in spremljajo, kot tekmovalci.
V Ljubljani si bil drugi. Ali si pričakoval tako uvrstitev?
Ne bi mogel reči. Še posebej zato, ker so sodelavci že pred tekmovanjem napovedovali, kdo izmed nas, prijavljenih, ima več možnosti za dobro uvrstitev. Uvrščali so me bolj na konec lestvice. Drugega mesta nisem pričakoval, ker niti nisem poznal kriterijev niti ostalih tekmovalcev, pri sebi pa sem želel, da bi dosegel več, kot so mi napovedovali sodelavci.
Kakšen je občutek, ko si »drugi« brusilec v Ljubljani?
Občutek je vsekakor prijeten. Vprašanje pa je, koliko močna je bila konkurenca. Gotovo se tekmovanja niso udeležili vsi najboljši brusilci.
V Mariboru si tekmoval v ljubljanski ekipi. Kakšni so vtisi s tega tekmovanja.
Maribor mi je bil takoj všeč in tudi tekmovanje je bilo še kar pripravljeno. O sami ekipi ne bi dosti govoril, ker smo bili ekipa bolj na papirju. Zgodilo se je tudi, da je vodstvo ekipe za nekatere uredilo prenočišče, na nekatere pa so pozabili. Po mestu pa smo hodili vsak zase itn.
To pomeni, da tekmovanje, katerega namen je tudi spoznavanje in izmenjava izkušenj, še ni po tej plati dosegel svojega cilja. Kljub vsemu, katero mesto si dosegel?
Zasedel sem osmo mesto izmed šestnajstih tekmovalcev. S tem mestom sem zadovoljen, saj sem bil, mislim da, najmlajši med brusilci. Starost in s tem delovni staž se pozna pri delovnih izkušnjah. Nekateri so imeli gotovo tudi dvajset let delovnih izkušenj, jaz pa delam kot brusilec štiri leta. Če primerjam z drugimi, sem to mesto dosegel brez posebnih priprav, saj so imeli nekateri posebne priprave za teoretičen del tekmovanja. Boljši sem bil tudi od prvouvrščenega brusilca iz Ljubljane.
Ali so te izkušnje letošnjega tekmovanja navdušile tudi za prihodnja tekmovanja?
Ne vem, če so to že izkušnje, vtisi pa se morajo prav gotovo še urediti. Bom še videl.
Pogovarjal se je M.T.
Smučarski tečaji
V času zimskih počitnic, od 11. do 31. januarja 1982, bodo smučarski tečaji za otroke, v času od 1. do 14. februarja 1982 pa tečaji za odrasle.
Zadnji tedni v januarju se ujemajo počitnice šol ljubljanskih občin, zato se lahko v
3.	tečaj za vključijo otroci, ki obiskujejo šole izven ljubljanskih občin.
Časovni razpored tečajev:
za otroke:
1.	tečaj: 9.1.1982 pričetek s kosilom
16. 1. 1982 zaključek z zajtrkom
2.	tečaj: 16. 1. 1982 pričetek z večerjo
23.1. 1982 zaključek s kosilom
3.	tečaj: 24. 1. 1982 pričetek s kosilom
31.1.1982 zaključek z zajtrkom
za odrasle
1.	tečaj: 1.2. 1982 pričetek s kosilom
7. 2.1982 zaključek s kosilom
2.	tečaj: 8. 2.1982 pričetek s kosilom
14. 2.1982 zaključek s kosilom
Vse ostale informacije dobite pri referentki za rekreacijo in referentu za počitniške domove.
šport, rekreacija
V zimskem času omogoča Športno-
rekreativno društvo Saturnus rekreacijo:
ponedeljek: od 20.10 do 22.10 ure - nogomet telovadnica O.Š. Vide Pregare
torek:	od 16. do 18. ure - streljanje
strelišče Titov dom, Pokopališka
sreda:	od 20. do 22. ure - košarka
telovadnica O.Š. Vide Pregare
četrtek:	od 19. do 21. ure - kegljanje in namizni tenis
kegljišče in dvorana Slovana na Kodeljevem.
Rekreacije za žene ni več, ker ni bilo zanimanja, vstopnice za plavanje in drsanje bodo v mesecu decembru.
Kdor bo koristil ugodnosti društva, se bo moral včlaniti v društvo. Članarina znaša 50 din na leto.
O KULTURI
razmišlja Vlado Sluga
NOVI PRIKOLICI
Z nakupom dveh prikolic smo omogočili, da bo naslednjo poletno sezono na morju letovalo še več naših delavcev. Prikolici sta prispeli sicer šele septembra, čeprav smo jih naročili že marca, vendar jih v IMV zaradi preobilice naročil niso uspeli dobaviti prej. S tem se je naša ponudba počitniških zmogljivosti povečala na 16 prikolic. Vse so iste velikosti, opremljene z baldahini, hladilniki in ostalim inventarjem. Novejše imajo gospodinjske hladilnike, ki so se izkazali za boljše kot vgrajeni, zato bomo tudi za novi prikolici nabavili takšne. Kakor pravi gospodar ravnamo s prikolicam kar lepo, le baldahine je nagrizel zob časa in jih bo potrebno pri sedmih prikolicah zamenjati. Poleg teh prikolic imamo še dve manjši, ki niso več primerne za letovanje, zato jih uporabljamo za pisarno v skladiščnem šotoru avtoopreme, eno pa uporablja gospodar za shranjevanje opreme in stoji v Zeleni laguni.
Ena izmed novih prikolic je že na prezimovanju v Zeleni laguni, druga pa bo prezimila v avtoopremi.
Takoj po osvoboditvi je bil Saturnus vzor delavnega kolektiva - bil pa je tudi za vzor na političnem in kulturnem področju. In prav nad tem zadnjim se večkrat zamislim.
Kmalu po zaposlitvi v Saturnusu sem se vključil v dramsko skupino, ki je takrat že dolgo uspešno delovala, vodila pa sta jo Marjan Bajc oziroma Toni Lenčka; bila je edina v industriji ter je služila za vzor, kako naj bi se gojila delavska kultura.
Saturnus pa je imel tudi druge kulturne sekcije. Med drugim smo imeli lepopisno knjižnico, tehnično knjižnico, nadalje skupino, ki je skrbela za videz Saturnusa, na primer za vrtičke in spomenik Vide Pregare.
Knjižnica je bila odprta med vsakim odmorom in med drugo in tretjo uro popoldan, urejala pa jo je ob mojem prihodu v Saturnus Toni Lenčka. Knjižnica je bila v enem izmed kletnih prostorov današnje upravne stavbe, knjižnico smo izpopolnjevali glede na povpraševanje delavcev po knjigah. Najlepši dokaz, da je bila knjižnica res dobro urejena in bogata - prava delavska knjižnica - je to, da so vanjo prihajali tudi delavci sosednjih tovarn, iz Kemične tovarne in Izolirke. Menim, da take knjižnice ne pogrešam samo jaz, ampak še kdo in zagotovo bi bila taka knjižnica danes prav tako aktualna, kot je bila takrat. Danes ni niti knjižnice, niti knjig. Le kje so?
Nekaj besed bi povedal tudi o tehnični knjižnici. Tehnična knjižnica je bila odprta za vse delavce. Delavec, ki je za svoje delo potreboval določeno knjigo, je svojo željo povedal tovarišu, ki je urejal tehnično knjižnico. Če knjige ni bilo v knjižnici, jo je zadolženi tovariš priskrbel v nekaj dneh iz druge knjižnice. Delavci tako niso potrebovali niti izhodnega listka, niti jim ni bilo treba iskati strokovne literature v prostem času po knjižnicah. In kdo skrbi že leta za strokovno izpopolnjevanje naših delavcev, tehnikov in inženirjev? Imamo tehnično knjižnico in v njej nekaj deset let stare knjige.
Še enkrat bi se povrnil na dramsko skupino. V njej nas je sodelovalo več mladih delavcev iz neposredne proizvodnje, vaje smo imeli v prostem času, tudi ob prostih sobotah in nedeljah dopoldan. Na dramskem področju je bil Saturnus sploh močan, saj je imela gasilska četa svojo dramsko skupino, ki je nastopala skupaj z dramsko skupino mladine in sindikata.
Časi so bili res drugačni, saj nismo imeli niti televizije, niti kvalitetnih doma-
čih filmov, lastne kulture smo imeli zares malo. Čutim pa, da prav to, kar smo prav z lahkoto zavrgli, da se danes na vse načine borimo, da bi vse to do neke mere zopet pridobili nazaj!?
Včasih nismo čakali na priporočilo od »čisto tam zgoraj«, da je treba pripraviti proslavo in izvesti program v tovarni oziroma na oddelku v eni izmed proizvodnih hal - na drug prostor sploh pomislili nismo, pa tudi delavci smo želeli imeti proslavo na tovarniškem dvorišču ali pa med stroji in stiskalnicami. Še danes se spominjam programa, ki smo ga izvedli dramska skupina in mladina sindikata z Akademskim oktetom v štan-cariji - prostoru, ki me spominja na ogromno fizičnega dela in istočasno na enkratne kulturne dogodke. Seveda, naša dramska skupina ni imela žametnih zaves, oder niso projektirali arhitekti, imeli pa smo v tistem trenutku razpoložljivi prostor v tovarni, ki smo ga lahko izkoristili v ta namen - takrat smo se zares zavedali, da si večjih zahtev ne smemo privoščiti, da ne bi zapravili dragoceni čas v proizvodnji, stroški pa so nas takrat bolj skrbeli kot danes. Sceno smo pripravili skupaj s sodelavci, kar med stroji, ki so bili del scene in nikoli nam ni manjkalo naših zvestih poslušalcev, naših sodelavcev.
Saturnus je bil znan po tem, daje imel v svoji tiskarni veliko priznanih strokovnjakov, mirno lahko rečem tudi likovnih umetnikov, ki so nam vedno svetovali in pomagali pri opremi scene, risali so za nas plakate za praznike in izlete, skratka pripravili so tudi vso ustrezno propagandno gradivo, da bi bila udeležba sodelavcev čim večja, ne da bi pri tem sploh pomislili na honorar ali nagrado. Praznika brez pomoči naših likovnikov si sploh nismo mogli zamišljati, neglede ali je bil to 8. marec, 29. november ali pa obletnica ustanovitve naše tovarne.
Imeli smo tudi glasbeno sekcijo; ansambel naših delavcev je bil priključen pihalnemu orkestru Papirnice Vevče. To so bili predvsem učenci raznih srednjih in glasbenih šol, ki so izredno na svojo željo in zaradi lastne potrebe študirali ali pa se ukvarjali z glasbo. Ta ansambel je bil prisoten povsod, tako na zborih delavcev kot na izletih, da bi obarval našo odločitev oziroma proslavo. Spominjam se, da so bili recitatorji Saturnusa prva točka dnevnega reda sestankov s svojo recitacijo.
Pri organiziranju oziroma študiranju raznih programov nismo imeli problemov, ker smo se zavedali, da delamo v treh
izmenah in da vsi igralci nismo mogli priti na vajo, ker jih je vedno nekaj delalo; kulturne sekcije niso proizvajale, proizvajali so delavci Saturnusa - proizvodnja nam je rezala kruh. Sčasoma je naša kulturna dejavnost prešla meje tovarne in Saturnus je bil kmalu prisoten na vseh kulturnih manifestacijah v naši občini. Posebno pa si štejem v čast, da je imela naša dramska skupina samostojen nastop v Šentjakobskem gledališču, potem v kulturnem domu v Hrušici, zadružnem domu v Zadobravi in drugje. Naša dramska skupina je tudi več let zapored organizirala obisk Dedka Mraza po kolektivih, šolah in vrtcih.
Proizvodnja Saturnusa se je večala, tudi prostorsko se je Saturnus večal, kolektiv se je večal, struktura delavk in delavcev se je spremenila, mi pa pri
vodilnih nenadoma nismo bili več zaželeni, češ da se vmešavamo v ritem proizvodnje - čeprav menim, da bi morali prav v tistem trenutku kulturno dejavnost povečati, ne pa jo praktično zatreti.
Danes se končno zavedamo, da ima Saturnus tudi velik delež delavk in delavcev iz drugih republik, organizirali smo tudi že program v njihovih jezikih. Tako smo imeli na tovarniškem dvorišču ples naših republik in udeležba je bila zares polnoštevilna, čeprav je bila prireditev popoldan ob petih med malico - nekateri delavci so prišli nazaj v Saturnus brez posebej organiziranega prevoza. Prav to je najlepši dokaz, da bi bilo treba v tem času na kulturnem področju zopet več delati. Kot pa sem že dejal, pa ne bo šlo brez razumevanja vodilnih... Zapisala Anamarija Plesničar
V ŠOU PO NOVEM
Prvega septembra se je pričelo novo šolsko leto drugače kot prejšnja leta. Vsi prvi letniki (redni in izredni -študij ob delu) ne glede na program, niso več dijaki in učenci v gospodarstvu, temveč učenci usmerjenega izobraževanja.
Bistvena sprememba je, da lahko čas izobraževanja traja dve leti, to je tretja stopnja - skrajšani program, tri leta - četrta stopnja ali štiri leta - peta stopnja. Za vsko stopnjo izobraževanja je značilno, da po končanem procesu vzgoje in izobraževanja učenec dobi naziv in je usposobljen za dela, ki so predvidena za določeni program. Prehod iz nižjega na višji program je mogoč, vendar mora kandidat, ki želi nadaljevati izobraževanje na višjem programu, opraviti predpisane diferencialne izpite.
Druga značilnost usmerjenega
izobraževanja je ta, da učene, ki se vpisuje v prvi letnik ne more takoj vpisati pete stopnje oz. štiriletnega programa, ampak se vpisuje v prvi letnik usmerjenega izobraževanja in uspeh prvega leta je smernica ali se bo izobraževa na tretji, četrti ali peti stopnji.
Tretja značilnost je delovna praksa oz. proizvodno delo. Delovna praksa ali proizvodno delo sta časovno določena za vsak letnik in smer in se izvajata v tekočem šolskem letu.
Za prve letnike traja za skrajšan program 120 ur, za vse ostale pa 80 ur. Le te je mogoče izvajati le v proizvodnih oz. delovnih procesih, zato jih šole praviloma ne morejo izvajati same in se povezujejo z organizacijami združenega dela.
PIS-posebna izobraževalna skupnost je mesto, kjer se dogovarjajo in
združujejo uporabniki (združeno delo) izvajalci (vzgojnoizobraževalne organizacije). Saturnus je v PIS-u za kovinarstvo enota Litostroj.
V šolskem letu 1981/82 smo razpisali štipendije in sklenili pogodbe za prejemanje kadrovskih štipendij -v 1. letniku usmerjenega izobraževanja 24 štipendij, sklenili prav toliko pogodb, na ekonomski srednji razpisali 1, sklenili 1, na srednji tehniški šoli 6 sklenili 6, strojni fakulteti I. stopnja 3 sklenili 1, strojna fakulteta II. stopna 3 sklenili 2 in ekonomska fakulteta razpisali 2 in sklenili 2 pogodbi.
Za študij ob delu smo planirali vpis na tehniško srednjo šolo za strojništvo 8 mest, prijavili so se trije kandidati, na strojno fakulteto 8 prijavili 4, VŠOD računalniška smer 1 prijavil 1, za srednjo ekonomsko šolo, kjer smo planirali 3 mesta, višjo grafično, ekonomsko fakulteto VŠOD proizvodna smer in VEKŠ v Mariboru, kjer smo planirali po eno mesto se ni javil
noben kandidat.
Iz podatkov je razvidno, da je za kadrovske štipendije skoraj v celoti izpolnjen plan. Pojavil pa se je problem za izobraževanje ob delu. Namreč zanimanja za študij ob delu je bilo precej, vendar pa je prišlo do različnih nejasnosti in neprimernih želja. Za vpis na srednjo tehniško šolo so potrebne delovne izkušnje, kandidati, ki pa so se hoteli izobraževati niso imeli dovolj delovnega staža. Tudi želja za študij izven smeri je bilo precej, vendar ni smotrno, da kovinar želi nadaljevati šolanje na ekonomski srednji šoli. Tudi želje, da se izobražujejo v regijah kjer imajo šole prilagojen program za tisto regijsko področje ni smotrno, npr. študij na strojni fakulteti smer brodogradnja za nas ni zanimiv, prav tako pa študij na ekonomski srednji šoli v Zagrebu ne usposablja kadrov, kakršne potrebujemo mi.
Rudi Korošec
MINIPORTRET
Viktor Valant (59) je obratovodja v ročni orodni delavnici v tozdu Orodjarna in vzdrževanje. V Saturnusu je zaposlen devetnajsto leto.
Kaj obsegajo vaša dela in naloge?
Kontroliram prisotnost podrejenih orodjarjev in razporejam dela po potrebi kontaktiram s konstrukcijskim oddelkom glede izdelave orodij in odpravljanja napak pri izdelavi orodij ter preizkušam orodje. Moja naloga je tudi izdelava vzorcev in skladiščenje orodij. Zlasti pa moram skrbeti, da je mesečni plan izpolnjen.
Kaj delate v vaši delavnici? Ali bi lahko našteli nekaj zadnjih izdelkov?
Predvsem skrbimo za nemoteno obratovanje v obratih AO in obratu Zalog. Dokončali smo kalupe svetilk Moskvič. Delamo pa tudi orodja
za hladilne kompresijske naprave HKE za naročnika LTH iz Škofje Loke.
Velikokrat se sliši, da ste pri vas počasni!?
To mnenje je delno resnično. Vendar je treba iskati krivdo predvsem v dolgotrajni konstrukciji orodij, so pa tudi še številne napake v zvezi s
PREUREDITEV DOMA V KRANJSKI GORI
Iz slike je razvidno, da je dobil počitniški dom novo in to lepšo podobo, saj se bo z leseno temno oblogo, bakrenim prekritjem in dvojnim napuščem mnogo bolje prilagajal letni zeleni in zimski zasneženi okolici.
Izvajalec SGP Gradbinec je svoja pogodbena dela v redu opravil. Vsa montažna dela na novi etaži so končana in sedaj čakamo samo še na opremo za sobe (pogradi in omare), ki mora biti po pogodbi dobavljena in montirana do 15. novembra.
V tem času moramo tudi še opraviti razna vzdrževalna dela na starem delu doma, kot na primer slikarijo in pleskarijo sob in oken v I. nadstropju in pritličju.
Problematična je samo nova oprema kuhinje in točilnice, za katero je dobavni rok šele januarja prihodnjega leta. Zato bomo morali to zimsko sezono pričeti z nepopolno kuhinjsko opremo kombinirano z obstoječo. Z dobro voljo in ugodnimi snežnimi razmerami bo šlo tudi tako!
ing. Mozetič Marjan
konstrukcijo. Tako smo imeli težave pri kalupih za svetilke Moskvič. Svetilka je sestavljena iz treh delov in sicer rdečega, belega in rumenega - eno orodje je potrebno za bel in rdeč del, drugo za rumen del, v tretjem orodju pa zalivamo vse tri dele. Prav to tretje orodje, v katerem oblivamo leče, pa zahteva veliko točnosti, ker morajo že izgotovljeni deli točno nalegati na kalup, ko jih oblivamo. Ruski kupec je imel tudi posebne zahteve, zato smo morali spreminjati vrsto plastike, da bi ugotovili najustreznejšo, kar je seveda podaljšalo rok izgotovitve orodja. Res je tudi, da glede na številen in razmeroma sodoben strojni park izdelamo premalo orodij, predvsem zaradi pre-male zasedenosti strojev, ponekod tudi zaradi premalo prakse prisotnih delavcev.
Veliko dobrih kadrov pa se je pri nas prekvalificiralo in odšlo.
Velikokrat se tudi zgodi, da dobrega orodjarja premestimo v administracijo in mu tam zvišamo osebne dohodke - kot nagrado za njegovo delo in strokovnost, namesto da bi mu zvišali osebne dohodke na njegovem starem delovnem mestu in ga tako vzpodbudili k še večji delavnosti. Kaj pravite k temu vi?
Mislim, da je za to kriva kadrovska služba, delno pa tudi način nagrajevanja. Edino upanje je, da bodo mesta v administraciji sčasoma zasedena in tako bodo ljudje primorani ostati v proizvodnji.
Kaj si obetate od usmerjenega izobraževanja?
Predvsem pričakujem večji priliv učencev v gospodarstvu, ki je zadnja leta upadel in potem bo možna tudi selekcija, ki bo zagotovo dala nekaj dobrih strokovnjakov.
Drugo leto ste predsednik samoupravne delavske kontrole delovne organizacije Saturnus. Bi lahko povedali kaj o delu samoupravne delavske kontrole v tem času?
Delo samoupravne delavske kontrole v preteklem letu ni bilo posebno učinkovito, ker pač posamezni člani samoupravne delavske kontrole niso bili zadolženi za določeno področje dela. Poleg dveh pritožb delavcev so odbori samoupravne delavske kontrole veliko
obravnavali posojilo Productcoopu, nadalje vprašanje resnice, da ima delavec pri sklenitvi delovnega razmerja stanovanje - ker mu ga moramo v obratnem primeru pozneje dati, obravnavali smo tudi varstvo pri delu naše OZD, ker varnostniki iz našega kolektiva odhajajo in s tem se zmanjšuje tudi nadzor varstva pri delu po obratih, prav tako pa tudi uporaba zaščitnih sredstev kot so očala in rokavice. Res pa je tudi, da v tem času v naši OZD ni bilo večjih negativnih odklonov in kršitev.
Nekaj razprav je bilo tudi o slabem koriščenju delovnega časa, nada-
lje o številnih privatnih in službenih izhodih, ki so lahko povezani tudi s privatnimi opravki. Ure za kontrolo prihoda in odhoda na delovno mesto bodo uvedle več delovne discipline, zlasti pa bolj točno obračunavanje delovnih ur.
Še enkrat pa poudarjam, da je nujno potrebno boljše sodelovanje samoupravne delavske kontrole in odgovornih delavcev posameznih strokovnih služb, izvršnega odbora sindikata in zajeti je treba čim širši krog samoupravljalcev v DO, ki dokazujejo, da so pripravljeni res kaj storiti za izboljšanje ekonomskega stanja in uresničevanje stabilizacijskih programov.
Program dela odborov samoupravne delavske kontrole DO Saturnus naj bi zajel poleg stalnega nadzora vseh področij še posebej nekatere dejavnosti in naloge: kontrola stabilizacijskih ukrepov in koriščenja delovnega časa za koristno delo po obratih, delavnicah in režijskih službah, nadzor področja delovnih razmerij, pregled izvršitve plana po četrtletjih, kontrola določenih izdatkov kot so dnevnice, kilometrina in podobno, analiza kadrovske problematike, pregled plana in realizacije izvoza, pregled plana investicijskih nalog, stalna kontrola verodostojnosti zapisnikov DS in zborov delavcev, pospeševanje obveščenosti delavcev, analiza dela disciplinske komisije, ocena družbenega standarda v DO, ocena zdravstvenih uslug, ocena varstva pri delu, ocena družbene samozaščite in razgovor o zaključnem računu. Pri vsem tem obširnem delu pa naj bi bili člani samoupravne delavske kontrole zadolženi za posamezna področja kontrole ob pomoči ustreznih strokovnih služb. Širša dejavnost in obveznost, kot so v zadnjem času zopet poudarjeni stabilizacijski ukrepi, pa so nujna naloga vseh članov samoupravne delavske kontrole in vseh članov sindikata naše OZD.
Anamarija Plesničar
V VELEBLAGOVNICI
Pri šanku za informacije se pojavi pobček in reče uslužbenki:
-Mislim, da se bo tu kmalu pojavila vsa nesrečna moja mamica. Povejte ji, da sem šel v oddelek za igrače.
DRUGE ŠPORTNE IGRE SATURNUSA
Druge športne igre so za nami. Čeprav so časovno že malo odmaknjene in ste verjetno že pozabili nanje, pa nekateri še vedno razmišljamo o njih in ugotavljamo dobre in slabe strani. Ta analiza nam bo namreč v pomoč, da bomo za naslednje igre ohranili vse kar je bilo dobrega, napake pa bomo skušali odstraniti.
Obudimo spomin na prve športne igre:
1.	sodelovalo je 85 zaposlenih, od tega le 7 žena - skupaj le 5 odstotkov vseh zaposlenih
2.	program je vseboval 12 panog
3.	stroški so znašali 60.000 din
4.	število udeležencev na panogo je bilo v povprečju 7 članov
5.	udeleženci so delavci iz neposredne proizvodnje
6.	nosilec organizacije je ŠRD Saturnus Druge športne igre:
1.	sodelovalo je 143 zaposlenih, od tega le 9 žensk - skupaj 8,5 odstotkov vseh zaposlenih
2.	program je vseboval 21 panog
3.	stroški so znašali 235.000 din
4.	število udeležencev na panogo je bilo povprečno 7
5.	udeleženci so delavci iz neposredne proizvodnje - 3 do 4 izjeme
6.	nosilec organizacije ŠRD Saturnus
Ob primerjavi udeležbe nam podatki povedo, da se je drugih športnih iger udeležilo kar 80 odstotkov več zaposlenih kot prvih iger, kar je razveseljiv podatek, saj kaže, da se je zanimanje za to obliko rekreacije povečalo in da smo na pravi poti.
Edino kar nas moti je, da je še vedno premalo udeleženk. Velikokrat smo že omenili, da šport, predvsem pa rekreacija ni domena izključno moškega spola, temveč se lahko enakovredno vključujemo tudi ženske.
Ne vem, zakaj se žene borimo le za enakopravnost na delovnem področju, medtem ko druga področja zanemarjamo. Trud posameznic, da si izborimo pravice na vseh področjih družbenega dogajanja je zaman, če se vse ne vključi-jemo v dogajanje.
Tako kot moški imamo žene pravico izrabiti vse tretjine dneva: 8 ur dela, 8 ur aktivnega počitka in 8 ur spanja. Vsi periodični pregledi nas opozarjajo, da je med zaposlenimi vedno več obolenj, ki nastajajo zaradi prevelike obremenitve organizma. Predvsem velja to za žene, ker se predvsem pri njih kažejo okvare gibalnega aparata (bolečine v rokah, nogah in hrbtenici), krčne žile, živčna napetost, glavobol in druge.bolezni, ki so posledica nepravilnega načina življenja. Vse te posledice ne bodo izginile same
J,		*sf’ *
rg	IVPV	jPSSE SL
m	m I	jsp4|
II	r	
Udeležence športnih iger so čakali lepi pokali in priznanja.
ali z uporabo zdravil, temveč je potrebno spremeniti način življenja. Stalne oblike preživljanja prostega časa bo potrebno spremeniti in obogatiti in s tem se je potrebno sprijazniti. Od 8 ur prostega časa dnevno bo potrebno nekaj časa žrtvovati za rekreacijo in sprostitev, kajti edino telesna vadba omogoča, da krepimo organizem in ga prilagajamo na večje delovne obremenitve in si tako ohranjamo zdravje.
Dela, ki jih opravljamo vsak dan v službi in doma, pomenijo samo obremenitev organizma. Ta dela trajajo dan za dnem brez vmesnega aktivnega počitka, zato povzročajo nastanek utrujenosti, nerazpoloženja, glavobola, živčnosti, kar vse je vzrok, da smo prenapeti in razdražljivi.
Zakaj moški najdejo čas za rekreacijo in sprostitev, žene pa ne? Vzrok za neaktivnost niso delovna in domača opravila, vzrok ste žene same in vaša neodločnost.
Mi smo storili kar smo največ lahko. Ponudili smo vam pripomočke za rekreacijo v 30 minutnem odmoru, vadbo gimnastičnih vaj v posebnem odmoru, sedaj pa še imamo možnost vadbe vsak ponedeljek od 20. do 22. ure v telovadnici osnovne šole Vide Pregare in nazadnje so tu še športne igre naše delovne organizacije. Program le teh je bil letos razširjen prav zaradi premajhne udeležbe
žena. Izbrali smo panoge, ki so primerne za žene in se zanje ni potrebno posegej pripravljati, pa vendar ni bilo večjega odziva. Zakaj ne? Odgovori, ki jih na to vprašanje navajate so le izgovor za katerim se skrivate. Pravi krivec za neudeležbo ste prav ve same in odsotnost volje, da bi spremenile način življenja. Kje ste mladinke, ki se še ne morete izgovarjati na družinske obveznosti in ve starejše, ki že imate odrasle otroke? Zakaj dovoljujete, da se vaše telo hitreje stara kot bi se moralo glede na vaša koledarska leta? Samo tarnate, da vas boli tukaj in tam, ne storite pa ničesar! Ste se že kdaj vprašale, kaj lahko storite same, da bodo bolečine-izginile ali se zmanjšale, če bi se začele aktivno vključevati v telesno vadbo, ki je namenjena prav vam.
Pravzaprav sem se malo oddaljila od rdeče niti naslova, vendar mislim, da je bilo potrebno. Toda ne samo ženske, tudi moški boste deležni kritike, predvsem tisti, ki ste se prijavili za udeležbo, pa vas ni bilo. Prav glede na prijave in na možnost, da se bo iger udeležilo tudi nekaj neprijavljenih, smo rezervirali objekte, sodnike in hrano. Vse stroške v zvezi s tem smo bili dolžni po pogodbi plačati, čeprav tekmovanja niso bila v predvidenem obsegu. Menim, da bi se moral vsak član zavedati svojih dolžnosti,
Kolesarjenje - panoga, ki je s svojo pestrostjo navdušila udeležence.
Zmagovalna ekipa avtoopreme. V njej sta tudi najboljša posameznika Jure Za zaključek iger so odigrali nogometno tekmo »suhi« proti »debelim«. Čeprav Vrhovnik - čepi drugi z desne in Miran Volk - stoji prvi z desne. Jure je osvojil suhi in lažji so bili močnejši in težji nasprotniki »debelim«. Premagali so jih.
3 zlate in 2 srebrni medalji, Miran pa 2 zlati, 1 srebrno in 2 bronasti.
pa čeprav so bile v tem primeru svobodnega značaja. Vsak posameznik dela za družbo in družba dela za posameznika. Tega se moramo zavedati. Ne moremo pričakovati, da bo družba samo dajala in posameznik le sprejemal. Tako egoistični ne smemo biti, še najmanj pa v času, ko si moramo vsi prizadevati za uresničevanje samoupravnih načel.
Obseg športnih iger je bil velik, saj je vseboval kar 21 panog. Lahko trdimo, da so to edine športne igre v Sloveniji s takim obsegom. Razen tega smo vključili
panogi met kamna in bližanje s ploščicami, ki običajno nista v programu takih iger. Največ zanimanja in udeležbe je bilo v panogah: streljanje, kegljanje, pikado, skok v daljino z mesta, košarki in nogometu.
O rezultatih po posameznih panogah ne bomo pisali, saj so bili zaključni rezultati na vpogled na vidnih mestih. Naknadno smo izračunali še skupno uvrstitev po temeljnih organizacijah in sicer tako, da smo točkovali prvih pet uvrščenih.
Bližanje s ploščicami se je pokazalo kot izredno zanimiva panoga.
Rezultati so naslednji:
1.	TOZD Tovarna avtoopreme 184 točk
2.	TOZD Tovarna embalaže 147 točk
3.	TOZD Orodjarna in vzdrže.
98 točk
4.	DSSS	19 točk
V prihodnjem letu bo točkovanje za skupno uvrstitev spremenjeno, zato bodo morale temeljne organizacije poskrbeti za številnejšo udeležbo.
Udeležencem športnih iger smo obljubili tudi praktične nagrade, ki pa jih še nismo podelili, ker nimamo vseh podatkov. Udeležence prosimo, da nam pomagajo pri zbiranju podatkov: rojstni podatki najmlajše (ga) in najstarejše (ga) udeleženke (ca), podatki o telesni teži najlažjega in najtežjega udeleženca, starejšega od 18 let.
Podatke posredujte referentu za rekreacijo do 10. 12., da bomo lahko podelili nagrade in izpolnili obljubo.
E. Čečelič

Kegljanje je edina panoga v kateri je sodelovalo 0,5 odstotka Saturnužank.
Novost letošnjih iger je bil badminton.
Met kamenja - panoga v kateri so nastopili res pravi možje.
GASILSKI VAJI
NOGOMETNI TURNIR
Ob tednu požarne varnosti sta gasilski desetini v Mostah in Zalogu izvedli taktični mokri vaji. Ob tej priložnosti so tudi obnovili teoretično znanje in pregledali opremo ter preizkusili nekatere nove gasilske pripomočke.
Vaja v Mostah (zgoraj) in Zalogu (spodaj).

JE TO TUDI PROPAGANDA?
Marsikateremu Saturnužanu se milo stori, ko gre mimo panoja za halo na Kodeljevem. Zlasti tistim iz avtoopreme, saj propagandni pano, ki leži na tleh in naj bi vzbujal zanimanje ljudi za nakup naših izdelkov te vloge, na tak način, prav gotovo nima. Pa še na »glavi« stoji.
Na nogometnem turnirju, ki ga je v počastitev jubileja delovne organizacije pripravil Saturnus, sta nastopili nogometni moštvi naših dolgoletnih poslovnih partnerjev, Tovarne avtomobilov Maribor in Gavriloviča. Našim nogometašem kljub velikim naporom, v nobenem dvoboju ni uspelo premagati nasprotnika in so tako osvojili tretje mesto. Zmagala pa je ekipa Gavriloviča.
STANOVANJA!?
Bolj kot gospodarski problemi, burka duhove v Saturnusu razdelitev stanovanj. Lani, ko stanovanj ni bilo moč kupiti, smo vse skupaj še preboleli, letos pa... In zakaj tako? Z letošnjim letom nas je dohitel nov zakon o stanovanjskem gospodarstvu in z njim smo morali uskladiti pravilnik, ki je do tedaj urejeval stanovanjske zadeve. Tako smo aprila na referendumu, po poprejšnjih razpravah, sprejeli Samoupravni sporazum o skupnih osnovah in merilih ter reševanju stanovanjskih potreb delavcev v TOZD in DSSS v sestavi DO Saturnus. Brošurica z naslovom, ki pove že skoraj vse in vsebino, ki obeta marsikaj, na katero v predhodni razpravi ni bilo bistvenih pripomb - je postala uradni akt.
Stanovanjska komisija je pričela z intenzivnimi ogledi. Prosilcev je bilo namreč ogromno. Skupaj z lanskimi pričakovalci najemnih stanovanj in letošnjimi ter adapterji in nakupovalci skoraj 300. Po samoupravnem sporazumu je bilo potrebno upoštevati tudi ocene delovnega prispevka prosilcev, ki so le stežka prišle izpod peres. In še te v nekaterih primerih takšne, ki so se križale z dejanskim stanjem, saj dobiti dobro oceno za svoje delo, po drugi strani pa biti v disciplinskem postopku zaradi kršitve delovnih obveznosti ne gre skupaj. Po vsem tem je bilo moč pripraviti osnutke prednostnih list. Na te je lahko vsak prizadeti ali posredno prizadeti dal pripombe. Pritožbe so prihajale, samoupravni organi so jih premlevali, seje včasih tudi niso bile sklepčne, popravljali so liste... Vmes so prihajala nova potrdila, tako zdravniška kot iz delovnih organizacij zakoncev, da so pripravljeni dati soudeležbo. Vrstni red prosilcev se je spreminjal, zlasti na vrhu lestvice.
Pokazalo se je, da Samoupravni sporazum v praksi le ni tako v redu, kot je bil pred sprejetjem. Zlasti ne ustreza sistem točkovanja, ki daje vse preveč točk za drugo, kot za stanovanjske razmere. Tako je mogoče, da nekdo, ki že ima rešen stanovanjski problem - pa ne slabo - lahko zato, ker si želi graditi in ima poleg tega dovolj lastne udeležbe, bolje vrednoteno delovno mesto, leta v DO in je še priden pri delu, več možnosti da prejme kredit kot tisti, ki takšnih razmer nima. Da to ni prav je res. V predhodni razpravi pa na ta sistem točkovanja ni bilo pripomb. Nihče se ni potrudil in si izračunal točke za svoje razmere in za primer, ko bi bile te razmere boljše in bi rezultate med seboj primerjal. To pa tudi ni prav. Neustrezni so še nekateri členi v sporazumu, zato lahko pričakujemo, da jih bomo morali slej ko prej popraviti. Torej bo zopet poprejšna razprava in obravnave na sejah samoupravnih organov in referendum. Morda bodo tokrat delegati prišli na seje s pripombami svojih sredin.
Zadeva se vleče v neskončnost, še posebej zaradi tega, ker so stanovanja že vseljiva. Organi pa premlevajo, seje so dolgočasne, ker se delegatov to v glavnem ne tiče, roki za pritožbe pa tečejo počasi, ker so uradni in dolgi. Stvari ni mogoče pospešiti, čeprav se išče pomoč tudi zunaj delovne organizacije - ali pri družbenem pravobranilcu ali na sindikatu. Govoričenj je veliko. Zlasti takšnih, ki oporekajo pravilnost ocenitve stanovanjskih razmer nekaterih. Da pa bi kdo, ki zadeve bolje pozna to tudi napisal, ker tudi to je pritožba, pa ne. Oh, tu se nič ne more, je postal izgovor, ker morda nekoč, boš ti v položaju, ko boš dobival, čeprav neopravičeno. Kaj če takrat ne bo več tako?
HUMOR
VSAKDANJOST
Ni res, kar pravijo, da se vse draži. Plače se cenijo.
V malem penzionu na Tirolskem visi sledeče obvestilo:
»Vljudno prosimo cenjene goste, da pred težavnimi vzponi poravnajo račun v našem turističnem uradu!«
PRIHODNOST
— Zapomni si, sinko: če se ne boš učil, te bodo tuja vrata po riti tolkla!
— In če sc bom učil, ata?
— Potem boš dobil družbeno stanovanje.
PREPOZNO
Štrukelj potuje v Pariz. Osmi dan prejme brzojavko od svoje soproge: »Ne pozabi, da si oženjen«.
»Obžalujem, brzojavko prejel prepozno.«
— Tovarišica vedeževalka. ali nam lahko poveste, če bomo do konca leta dobili še kaj surovin?
Q> o
«/S o
o o
N 3
ČUDNI LEVI
Ko sem bil zadnjikrat v Afriki, sem neko noč, ko sem spal, začul leva, ki je rjovel v bližini našega taborišča. Pograbil sem puško in planil iz šotora. In ubil sem leva kar v nočni srajci.
Kako? se začudi prijatelj. »Ali imajo levi v Afriki nočne srajce?«
POZNO JE ONA:
Ali me boš čakal jutri ob pol petih pred glavno pošto?«
ON:
»Bom. Kdaj pa prideš ti?«
| KADROVSKE NOVICE |
ODHODI
Julij
AO
Jarc Viktor (upokojen) Pavlovič Peter
Fičekovič Radomir (upokojen)
OR
Vičar Alojz
Plesničar Janez (JLA) Teofilovič Cvetko (JLA)
DS
Kovačič Jožica (upokojena)
EM
Javoršek Angela (upokojena) Kovačič Anica (upokojena) Rakovič Adila (upokojena) Avramovič Rajko Krsnik Ivan Petrovič Staniča Mitrovič Joviča Jovanovič Miroslav Božič Rada Batonjič Šefko (JLA)
Kraljič Rado (JLA)
Kukavica Ivanka Salič Radojko (JLA)
Mohar Danilo (JLA)
Avgust
EM
Ristič Zagorka Lazič Ljubica Kurent Branko Ambrož Fani Pintar Martina Kovačevič Drena Vukosavljevič Senada Škrjanc Ivanka Isič Hajrudin Skubi Marinka AO
Mihelič Peter Stojič Stanoje Kralj Marija
DS
Marinčič Ivanka
September
EM
Granda Fani (upokojena) Vojinovič Kata (umrla)
Zajec Stanislava (inval. upok.)
Balent Marija (inval. upok.)
Fattori Vojko
Černe Ivan
Centa Jože
Zijal Andrej
AO
Šepec Polona (inval. upok.)
DS
Nedeljkovič Zorica
Oktober
EM
Gajdurovič1 Adam
Bekš Maksimiljan (upokojen)
Krevs Marjan (JLA)
Škufca Anton (JLA)
Dekič Milorad
Dvoršak Durica (upokojena) Mitrovič Slobodan Braz Anica (upokojena)
Ogulin Rozi (upokojena)
AO
Dani Musli Horvat Jože (JLA)
Novak Janez(JLA)
Isič Mina
OR
Pintar Roman (JLA)
Cindel Nande (inval. upok.)
DS
Bajc Albina (upokojena)
PRIHODI
Julij
EM
Bučar Rolando Centa Jože Ivančič Majda Dogandžič Marko Gajdurovič Adam Metzkar Marija
AO
Duračak Zinka Kucalovič Delsuma IJek Marija Žeželj Nevenka Sedič Fatima Torič Šemsa Perme Marjan DS
Stokin Bosiljka Peček Alojz Cverle Izidor Razpotnik Bojana Jerman Franc Korošec Rudi
Avgust
AO
Obrovac Ivan Ristič Cvijetan Kljun Jože Jadanovič Fatima Mišič Radinka Vinkler Tanja Jovanovič Milanka Avramovič Vera Salakovič Asija Primc Andrej Obrovac Tomislav Praznik Ružiča Krovinovič Ljerko OR
Peskar Sandi Jandrlič Jože Marn Igor Kočar Aleš
DS
Bernik Brigita
September
EM
Meke Marija Moldovan Marija Gorše Franc Šistek Emir Hlebš Bogo Baltič Smajil Dežman Janez Kralj Drago Račič Snežana Gtisakič Branislav Kuriš Senada
Pevec Zdenka Sukalo Boško Osmakič Bajrama
DS
Pahor Helena
AO
Panjavič Goran Furlan Majda Vojnikovič Šefika Cvetič Mira Rupar Irena Meglen Ankica Kobe Boris Stanišič Danica Pivač Ines Pinosa Joža Močilnikar Marjan Novak Janez OR
Jug Milan Tomšič Bojan Matjašič Anton Goršič Jože
Oktober
EM
Fattori Vojko Topčagič Džemila Begič Fatima Hasanbegovič Derviša Anžur Bojan Markelj Lidija Djurdjevič Milojka Jančar Bojan Jakupovič Sena Kurteševič Serija Nadarevič Sebile Prolič Marinka Šivovec Dragica Tomc Polde AO
Mihelič Peter Zore Drago Buletinac Lazarka Kolenc Slavko
DS
Kotnik Dušanka Ferencek Nevenka Pelan Janez Centa Vera
OR
Stevič Cvijetir
KRIŽANKA»SATURNUS«