SREČANJA
PESNIK DRAGUTIN  TADIJANOVIĆ
Po trubadurskem žvrgolenju v starem Dubrovniku in Dalmaciji, ilirskem navdušenem jecljanju, Šenoovi verzifikatorski spretnosti in Kranjčevičevem širokem človeškem poletu se je hrvatska lirika kvantitativno, a tudi kvalitativno uveljavila zlasti v času moderne, ko je hkrati postala osrednja književna zvrst.
Taka tradicija je vzdrževala ugodno klimo za še bujnejši razcvit lirike med obema vojnama in za njeno še bolj častno vodilno vlogo v (literaturi, čeprav sta se tudi drama in proza okrepili. Ustvarjanje Tina Ujeviča, Antuna Branka Šimiča, Miroslava Krleže, Gustava Krkleca, Dobriše Cesarica, Dragu-tina Tadijanoviča z njihovimi specifičnimi lirskimi profili razodeva široko zanimanje za družbene in subjektivne teme, bogato in pisano niansiranje in visok vzpon lirskega izraza, tako da je lirika s tem ne samo prekosila ostale književne žanre, temveč se je z velikim ugledom uveljavila v svetovnih relacijah.
Ta lirika, ki ima še vrsto dobrih pesnikov, čeprav jih tu ne omenjamo, je srečno asimilirala nekatere drznejše izrazne spodbude ekspresionizma in včasih nadrealizma, vendar ni pasivno padla v naročje njunega vplivnega diktata, temveč so si posamezne pesniške individualnosti iskale, krčile in tudi našle lastno lirsko pot.
S te strani je Tadijanovič eden izmed najizvirnejših lirskih ustvarjalcev in se je najbolj izognil raznim -izmom. Skoro zaman bi bilo iskati sledove drugih pisateljev v njegovih pesmih. Res je sicer, da je tudi sam pesnik izpovedal, kako se je kot mladenič ob Poevem članku Filozofija kompozicije učil pesniške zgradbe, vendar so pozneje spodbude drugih pesnikov ostale minimalne in jih je povsem prekrila močna pesniška Tadijanovičeva individualnost. Čeprav je bil deloma pesnik kmečkega okolja, se ne čutijo v njegovi liriki jeseninovski toni kot pri nekaterih prej omenjenih lirikih.
Njegova prva pesniška doživetja so v resnici povezana z vasjo. Konkretno z rojstno vasico Rastušje pri Brodu (1905), ki je z afirmacijo njegovega ustvarjanja postala najbolj poetična vas na Hrvatskem.
Razpon njegovih doživetij je v kmečkih motivih na prvi pogled skromen: oče, ki z muko orje, mati, ki dolgo tke v zimski noči, sestra, ki nosi mleko v mesto, težko bolni brat v bolnišnici, zaskrbljena babica, mikavna dekleta pod orehom, žitne pokrajine, radosti vinograda, sonce nad zorano zemljo, doživetja s tovariši v detinstvu, prve ljubezni in srečanje z nesimpatično učiteljico — kar je vse sugestivno izrazil v ciklusu Dnevi detinstva, trpeče trenutke pa v Pesmih o lilijah.
Ta vsakdanja motivika ni banalizirana z idilično folkloristiko niti s sentimentalnim aspektom meščanskih oči, temveč je prešla transponirana skozi lirsko delavnico pazljivega cizelatorja. Uspelo mu je izraziti subtilne občutke, zgoščeno lirsko vzdušje z deviško naivnostjo otroštva, s toplo pristnostjo, s tiho podtalno žalostjo in s tokovi svežega vaškega zraka, kjer pa se vendar od časa do časa javlja kakšna socialna ost.
V celotnem svojem delu, ki je izšlo pod karakterističnim naslovom Praznik žetve (1956), se pesnik ne omejuje tematsko na ožje področje, kar bi morda hotel povedati naslov članka Slobodana Novaka Nekoliko žalostna in nekoliko tiho
266
nasmejana poezija Dragutina Tadijanoviča, v katerem je sicer kritik izrekel veliko pohvalnih besed o pesniku. Tadijanovič rad posega tudi v meščanske teme, ljubi morje, Dubrovnik (Moj Dubrovnik), Rab (Intimna razstava risb z Raba). Večkrat ga vidimo na lirskih sprehodih po Evropi. Lahko je izredno neposreden v doživetju ljubezenskega občutka (Sanje budnega srca). Včasih občuti žalostno osamljenost (Pozni žanjec, Osamljenost), včasih pa se mu misel ustavlja pred najbolj važnimi problemi življenja.
Resnica je sicer, da Tadijanovič ni bojevit pesnik v smislu Silvija Strahi-mira Kranjčevica, za čigar afirmacijo je veliko storil, in da ne seka s temperamentno refleksijo gordijskih vozlov problematike. Vendar doživlja socialna nasprotja in tragiko človeštva. Izraža jo bolj emocionalno žalostno, včasih z ironičnim poudarkom, včasih pa ostro, kot v pesmi Danes petintridesetega, s protestom proti mračnim silam, ki so pripravljale novi pokol človeštva.
Socialne disonance in ponižanje človeka je zlasti občutil ta kmečki sin s prtljago revščine, ko je kot študent slavistike v Zagrebu videl na nasprotnem bregu družbe preobilje manjšine, njeno licemerno humanost, ravnodušnost do bede in izkoriščanje slabotnejših (Oh kako so siromaki brez čuta, Vržem srce pod tuja stopala).
Tadijanovič ljubi človeka in naravo. Prav zaradi te ljubezni je boleče zaskrbljen za njegovo usodo, ki jo lahko povzroči zlo v svetu. Je pesnik emo-tivne humanosti, s katero prešinja ne samo motive o človeku, temveč tudi o živalih (odlična Balada o zaklanih ovcah) in o bilkah (Tiho jokanje). Boli ga zavest, da je človek krhka igrača v rokah smrti (Mesečina). Občuti tragiko človeka, ki ga čas omejuje, v nasprotju z večnostjo smrti (Pesem o človeku in soncu).
Ta humanizem ustvarja splošno vzdušje, ki daje posameznim besedam v kontekstu močan emocionalni žar. Hkrati s svobodnim ritmom, ki je spontan in melodiozen vodič doživetja, postavlja trdne osnove arhitektoniki pesmi. S te strani pa je Tadijanovič zanesljiv ustvarjalec in eden najboljših graditeljev lirskega organizma. Ne pravijo zaman, da ne more napisati slabe pesmi. Zaradi tega je tudi razumljivo, da se posamezni kritiki in antologi odločijo vsak za drugo pesem, kadar gre za vprašanje, katera njegova pesem je najboljša. Tadijanovič ima niz »najboljših pesmi«! Zato je razumljivo, da počasi ustvarja in da so njegove pesmi iz zbirk Lirika šestorice (s petimi tovariši, Zagreb 1931), Lirika (1931), Sunce nad oranicama (1933), Pepeo srca (1936) in Pjesme (1951) lahko izšle  vse v eni sami  večji knjigi  pod naslovom Blagdan žetve  (1956).
Lepota njegove poezije je v izredno neposredni enostavnosti, v jasnosti doživetja, ki pa je vendar bogato asociacij. V sklopu svoje emotivne humani-zacije ima zelo tenak občutek za afektivno plastično moč vsake besede in ji cesto zna najti novo, močnejše mesto, kot pa ga ima v običajnem vrstnem redu besed. Njegov atribut za samostalnikom izraža višjo emocionalno kvaliteto, kot če bi stal pred substantivom. S te srtani tudi zelo uspešno uporablja enjam-bement, kar sta že pravilno opazila Goran Kovačič in Petar Guberina.
Z ustvarjalno fantazijo izbira motive, jih menja, dopolnjuje praktično sliko, znovič koncentrira motive in s tem močneje stopnjuje efekte. Zna psihološko pripraviti situacijo, tako da potem doživetje konča z izredno metaforo ali da s kontrastom preide v ironijo, ki temeljito prevrednoti stanje. Njegove poante zelo afektivno presenečajo in izzivajo niz novih asociacij (Tisoči mrtvih in jaz). Je tenkočuten rezbar, ki z na oko nevidnimi sredstvi ustvarja plastično sliko
267
celote. Najsi bo kaka neopažena asonanca ali aliteraeija ali pazljivo postavljanje ločil, kar mnogo vpliva na emotivnost pesmi, ali operiranjc z raznimi tipi črk in nekaterimi zunanjimi grafičnimi oblikami, vse to navadno močno zviša celotno emocionalno plastično su gest i vnos t pesmi. Majhen spodrsljaj ali šablon-sko' branje cesto pritira vso pesem v prepad. Njegov izraz je pazljivo izbran, skop, kondenziran, brez nepotrebnih besed, cesto figurativen, ampak samo. če to terja plastika doživetja. Rimo zelo redko uporablja, in sicer, kadar jo narekujejo posebni stilistični razlogi. Vnesel je v hrvatsko liriko veliko svežih ljudskih besed  s  simboliko  nečesa  prvič doživetega.
Kazen lirskega ustvarjanja je pokazal Tadijanovič veliko zanimanja za celotno problematiko književnosti. Zato je zdaj direktor Inštituta za književnost pri Jugoslovanski akademiji. Zelo je vesel, če najde kak rokopis starejšega pisatelja ali če priskrbi zapuščino pesnika inštitutu akademije. O kranj-čeviču in Matošu je odkril veliko novega, zaradi Vidričevih rokopisov pa je prihajal v Šentvid k pesnikovi sestri. Organiziral je nekaj izredno uspelih, prav umetniških razstav pisateljev Kranjčeviča, Matoša, Nazorja in Gorana Kovačiča.  Uredil je tudi sobe  teh  književnikov  v  inštitutu.
Kot urednik pri Zori je začel izdajati zbirko Dela hrvatskih pisateljev, v kateri je izšlo mnogo izbranih del z obširnimi študijami o književniku, z bibliografijo, literaturo o predmetu, komentarjem in ilustrativnim materialom. Uredil je tudj zbrano delo prijatelja Gorana Kovačiča, ki mu je posvetil pesem Goranov epitaf, potem dela S. S. Kranjčeviča. A. G. Matoša in vrste ostalih književnikov. Napisal je tudi veliko člankov o problematiki hrvatske književnosti.
To  kvalitetno   literarnozgodovinsko in  uredniško   delo   je  zelo   koristno.
Tadijanovičeva lirika s svojo globoko humanostjo, izvirno enostavnostjo in jasnostjo, melodiozno svobodno ritmiko, kondenziranim izrazom, z močno emocionalno, plastično sugestivnostjo in skladno kompozicijsko arhitektoniko pesmi predstavlja izrazito in pomembno vrednoto hrvatske književnosti. Razen Tina Ujeviča prav Tadijanovič največ vpliva na sodobni mladi rod pesnikov. S pravico je ta lirika prodrla tudi v inozemstvo. Njegove pesmi so bile prevedene v angleščino, francoščino, italijanščino, nemščino, Peščino, bolgarščino, slovaščino. romunščino in madžarščino, razen tega pa je pesnik Josip Velebit prevedel zbirko njegovih pesmi v esperanto z naslovom Kanio al min koro  (1936).
Emil   Š i a m p a r
268