Vestnik učit, ženskih ročnih del. »ŽENSKA ROČNA DELA IN UČITELJICE«. (Piše: R. S.) Klicu po reformi pouka v ženskih ročnih delih se pridruži brezdvomno vse učiteljstvo. Rešitev te naloge pa ni tako jednostavna kakor se vidi na prvi mah. Pisateljica članka z gorenjim naslovom nas stavi pred odločitev: ali naj goji osnovna šola ročno delo za luksus, ali pa za praktično življenje iu povzdigo narodnega gospodarstva. Samo ob sebi je umevno, da ne more naša šola izgubljati časa za luksus — mislim tudi, da tega do sedaj ni delala. Dolžnost nas učiteljic pa je preudariti in najti pot po kateri bi bilo najbolje koristiti narodnemu gospodarstvu s poučevanjem ženskih ročnih del. Ročno delo je bilo od začetka kulturnega razvoja posameznih narodov panoga domačega opravka. Predle, spletale. tkale in vezale nakitc obleki in nreprogam so žene že tisočletja pred šteto dobo. S kulturo se je razvijalo tudi ročno delo naroda. A šele v 18. veku se je začelo tudi na šolah gojiti ročno delo. Šole so bile zasebne in posebne za ta predmet. Pouk je bil individualen. Učitelji so učili tehnike dotičnega ročnega dela kakor rokodelstvo — bili so laliko nepismeni. Komensky, Locke, Francke. Pestalozzi, V/ehrli v Švici, Kindermann na Ceškem i. dr. še so spoznali vzgojni raoment ročnega dela. Po zaslugi teh mož je našlo ročno delo vstop med liudskosolske i)redmete začetkom 19. veka. Švica je proglasila tozadevni zakon 1. 1835. Njej so sledile druge države. V Sloveniji (Hrvatski) se je uvedlo z avstrijskim šolskim zakonom 1869. žensko ročno deio v ljudsko šolo kot obvezen predmet. S proglasom šolskega zakona so se ustvarile po evropskih državah nove smernice za poučevanje ročnega dela. Tu se začne zgodovina metode ženskih ročnih del. Začelo se je učiti v razredih skupno, na podlagi razlage in umevanja. ne več z roke v foko. Rozalija Schallenfeld je izdala 1857. v Berlinu prvo knjigo o rnetodi pouka v ženskih ročnili delih na Ijudskih šolah. Spisalo se je potem mnogo knjig. Naše kraje je obvladala metoda Hillardt - Slenzingerjeve. Dobili smo Slovenci tudi svojo knjigo — po vzoru Hillardt-Slenzinger. V tej dobi se je izpremenila metoda nemških učiteljic v toliko. da se je stavilo mesto pletenja kvačkanje na najnižjo stopnjo, t. j. v drugo šolsko leto. To je pomenilo znaten napredek v metodi, zbližanje h koncentraciji ljudskošolskih učnih predmetov. Metoda in uvrstitev posameznih tehnik v ljudskošolski pouk je bila vse hvale vredna. Veliko škodo je trpelo naše narodno ročno delo, ko je 1888. leta avstrijsko ministrstvo prepovedalo učiti na učiteljiščih vezenje, ter zaukazalo baviti se bolj s prikrojevanjem. Bila sem vzgojena po tej metodi. Izurila sem se sama, na podlagi v osemletni šolski dobi pridobljenih znanosti toliko, da v moji hiši ni krpe, ne koščeka perila ali obleke, katero bi bila druga roka izdelala nego moja. Vsako tehniko v Evropi običajnih ročnih del sem poskusila in znaten del mojega perila je moje preje. To povem v zagovor metode, ki je bila do sedaj obvezna za naše kraje, a dostavim: vse moje učiteljice so bile visoko naobražene. Časi se spreminjajo. Stroji nadomeščajo počasno ročno delo. Vse hiti, drvi, nima časa, čas postaja vedno bolj drag. Ročno delo nima več tiste vrednosti, ker ni mogoče po njem na hiter način doseči gmotnega dobička. Ta sprememba razmer vsuje na ročno delo zaničevanje, ga zavrže pozabivši, da so Komensky, Pestalozzi, Frobl itd. in v najnovejši dobi vsi najboljši pedagogi nazvali ročno delo vzgojno sredstvo. Ono vzgaja vzajemno z drugimi disciplinami osnovne šole otroka, mu krepi voljo k vztrajnemu delu, mu veča zmožnost posveti se po izstopu iz šole kateremukoli poklicu. (Dalje prihodnjič.)