UDK 821.133.1.09=163.6 Tone Smolej
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SLOVENSKA RECEPCIJA JEANA RACINA
Avtor raziskuje slovensko reproduktivno in produktivno recepcijo Jeana Racina, hkrati pa raziskuje tudi prve slovenske prevode njegove religiozne poezije ter dramatike (Britanik, Fedra, Ifigenija).
The author analyzes the Slovene reproductive as well as productive reception of Jean Racin. He also analyzes first Slovene translations of his religious poetry and drama (Britanniens, Phedre, Iphigenie).
0	Uvod1
Slovenska literarna zgodovina je ob~asno raziskovala tudi usodo francoskih klasicistov na Slovenskem. Najve~ pozornosti je bil deležen Moliere, najmanj Pierre Corneille. Ve~ literarnih zgodovinarjev pa se je ukvarjalo tudi z Jeanom Raci-nom. Janko Kos (1972: 7) je prvi na kratko orisal slovensko recepcijo Racina. Nekaj let kasneje je Živa Vidmar v diplomski nalogi Jean Racine in Slovenci podrobno opisala odmeve na prve slovenske uprizoritve tega francoskega dramatika. Njene ugotovitve je dopolnil Boris A. Novak (1997: 268-269). Že od prve polovice devetnajstega stoletja dalje pa se v zvezi z Racinom na Slovenskem omenja tudi Jurij Japelj.2
1	Japljev prevod Racinovega Cantique
Jurij Japelj je, kakor domneva France Kidri~ (1929-38: 212), pozimi ali pomladi po tisku svojega Katehizma (torej leta 1779 oz. 1780) ustvarjal prevodno antologijo flavenfke preftavlanja. Ode. Hvaleshne inu druge pejfmi, ki zajema razli~ne nemške pesnike (C. F. Gellert, E. v. Kleist, M. Mendelssohn, F. W. Zacharia). Na treh od šestindvajsetih strani antologije pa se razteza Japljev prevod Racinove pesmi Pejfem Od frezhe tih Isvolenih Inu od nefrezhe tih savershenih (Cantique sur le bonheur des justes et sur le malheur des reprouves), ki sodi v cikel dramatikovih poznih Duhovnih pesmi (Cantiques spirituels). Ta Japljeva slovenitev ima vzporedno pripisano tudi besedilo v izvirniku. Pod prevodom in izvirnikom je prevajalec zapisal tudi vir: Oeuvres de J. Racine. Tom. II, page 507. Edition d'Amsterdam et Leipzig en 1763. V NUK se je ohranila starejša izdaja z istim podatkom krajev izida. Gre namre~ za Racinova zbrana dela v treh knjigah (Oeuvres. Amsterdam & Leipzig: Arkstee et Mercus, 1750). V drugi knjigi so poleg nekaterih tragedij (Ba-
_ Razprava je razširjeno predavanje, nastalo na pobudo Slovenskega gledališkega muzeja, ki je ob tristoletnici Racinove smrti 13. 5. 1999 organiziral okroglo mizo o tem francoskem dramatiku. Avtor bi se rad zahvalil prof. dr. Evaldu Korenu, dr. Marijanu Smoliku, doc. dr. Borisu A. Novaku, doc. dr. Joanni Slavinski, prof. dr. Igorju Grdini, msgr. dr. Jožetu Smeju, prof. dr. Janku Kosu, prof. Mateju Hriberšku, prof. Janku Modru in gospe Mariji Javoršek za pomoč pri pisanju razprave. Pri delu pa je avtor uporabljal avtorski katalog Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.
2F. K. Legat, Georg Jappel, Gallerie berühmter Krainer, Carniola 1/103, 22. 4. 1839, 411.
jazit, Mitridat, Ifigenija, Fedra, Estera, Atalija) natisnjene tudi Duhovne pesmi. V prvi knjigi pa je objavljen kratek, sicer nepodpisani Racinov življenjepis, v katerem je tovrstna poezija omenjena:
Bolj ko se je g. Racine odmikal od gledaliških del, bolj so prvotna verska čustva zavzemala notranjost njegovega srca. Preziral je vsakršno pesnenje, razen krščanske poezije. Iz različnih tem je ustvaril štiri čudovite pesmi.3
Odlomek torej Racinovo duhovno poezijo oddaljuje od njegovih dramskih del. Oktobra leta 1694 je Jean Racine poslal Boileauju pismo,4 v katerem popisuje nastanek duhovne pesmi Cantique sur le bonheur des justes. V pismu govori Racine o tem, kako skrbno je pretehtaval vsako uporabljeno besedo ali besedno zvezo. Ker se je pri določenem samostalniku skliceval na izkušnje pri ustvarjanju Fedre, nekateri literani zgodovinarji (Picard 1960: 1101) menijo, da vrzel med Racinovo dramatiko in religiozno poezijo ne obstaja.
Japelj je imel torej pred seboj celoten Racinov opus, osredinil pa se je zgolj na njegovo duhovno poezijo. Ker prevod ni dostopen v tiskani obliki, ga navajamo v celoti, vzporedno z izvirnikom, ki pa je povzet po sodobni izdaji:
Cantique5	PejJem6
Sur le bonheur des justes	Od Jrezhe tih Isvolenih
et sur le malheur des reprouves	Inu od neJrezhe tih savershenih.
(Tire de la Sagesse, chap. 5)	Vseta vün is Buku te ModroJti na 5. PoJtavi
Heureux qui de la sagesse	Blagur temu, komer dojde
Attendant tout son secours,	Od ModroJti vJa pomozh
N' a point mis en la richesse	Po bogaJ tvu on nepojde,
L'espoir de ses derniers jours!	Ker Je blisha njega nozh.
La mort n' a rien qui l'etonne;	Jmert Je njem' sa slu nesdeva,
Et des que son Dieu l'ordonne,	Kakor hitru Bog veleva,
Son ame prenant l'essor	Vshe ta duJha prozh hity,
S'eleve d'un vol rapide	Inu v' njen'mu povsdigvanju,
Vers la demeure oü reside	Gre k' taiftmu prebivanju,
Son veritable tresor.	Ker nje pravi Jhaz Jtoy.
De quelle douleur profonde	Kaj sa en'ga shaluvanja
Seront un jour penetres	Bode polnu to Jerze,
Ces insenses qui du monde,	O GoJpod od unih djanja
Seigneur, vivent enivres,	Kir Je le Jvejta dershe.
Quand par une fin soudaine	Kadar bodo naglu vmerli,
Detrompes d'une ombre vaine	In' s te Jenze vün prederli
Qui passe et ne revient plus,	K'tere nigdar ny nasaj:
_Vie de l'auteur, Oeuvres de Racine, Tome I, Amsterdam & Leipzig, Arkstee & Merkus, 1750, Xll. _Jean Racine, A Boileau, Oeuvres completes II, Texte etabli, annote et commente par Raymond Picard, Paris, Gallimard, 1960, Bibliotheque de la Pleiade, 549-551.
_Jean Racine, Oeuvres completes I, Presentation, notes et commentaires par Raymond Picard, Paris, Gallimard, 1950, Bibliotheque de la Pleiade, 997-999. «Priv. A. AS 892, Japelj, Arhiv Republike Slovenije.
Leurs yeux du fond de I'abime Pres de ton trone sublime Verront briller tes elus!
»Infortunes que nous sommes, OÜ s'egaraient nos esprits? Voil a, diront-ils, ces hommes, Vils objets de nos mepris. Leur sainte et penible vie Nous parut une folie; Mais aujourd'hui triomphants, Le ciel chante leur louange Et Dieu lui-meme les range Au nombre de ses enfants.
»Pour trouver un bien fragile Qui nous vient d'etre arrache, Par quel chemin difficile Helas! Nous avons marche! Dans une route insensee Notre ame en vain s'est lassee, Sans se reposer jamais, Fermant l' oeil a la lumiere Qui nous montrait la carriere De la bienheureuse paix.
»De nos attentats injustes Quel fruits nous est-il reste? OÜ sont les titres augustes, Dont notre orgueil s'est flatte? Sans amis et sans defense, Au trone de la vengeance Appeles en jugement, Faibles et tristes victimes, Nous y venons de nos crimes Accompagnes seulement.«
Ainsi, d' une voix plaintive, Exprimera ses remords La penitence tardive Des inconsolables morts. Ce qui faisait leurs delices, Seigneurs, fera leurs supplices; Et par une egale loi Tes saints trouveront des charmes Dans le souvenir des larmes Qu'ils versent ici pour toi.
Kadar vgledajo od sdolaj Sraven tvojga /tola sgoraj Tvojih Lubih / veti Raj.
My ne/rezhni bodo rekli, Kaku dalezh /mo sa/hli! Kaku /rezhnu /o ti tekli, Kir /o k' sanizhvanju b'ly! Njih /vetu oj/tru shivlenje /mo dershali sa smamlenje: Dan's v' obylju v/ih darov V/e Nebu njih zha/t prepeva, Bog jih /am v' ver/to predeva, Inu v' zhi/lu tih /ynov.
Sa dobiti prasno /rezho, Ob katero /mo pri/hli, Kaj sa eno poot bodezho /mo my revni v/e pre/hli? Na/ha pamet je norela, In' v' noro/ti ny imela Ne pozhitka ne miru; Je od luzhi prozh bejshala, K'tera nam je poot kasala K' vezhnim myru gor' v' nebu.
Od hudobe na/h'ga djanja Kaj /mo my dobili v' la/t? Kej so imena, napihvanja Inu /erza na/h'ga /la/t? Pres pomozhi pres v/'ga snanja K' /tolu tega ma/huvanja, K' oj/tri /odbi sdaj gremo Tamkaj kakor h' klanju sbrani, S' na/h'mi grehi le obdani, V/i trepezhi vkup /tojmo.
S' takim gla/am bo toshila To pezhenje te vej/ty V/aka dusha, kir ni /t'rila S' Bogam /prave njene dny. Kar je tukaj njej k' ve/elu Bode tamkaj njenu shrelu; Tak' /e bodo njih /olsa Ti /vetniki ve/elili, K'tere /o ony tozhili Tukaj doli za Boga.
Racinova pesem je spesnjena v silabi~nem verzifikacijskem sistemu, pesnik je uporabil sedemzložnik, ki je bil zlasti moden v ~asu pesnikov Plejade, v 17. stoletju pa sta ga v svoji poeziji uporabljala tudi Corneille in Racine (Elwert 1970: 130).
Japelj pa je pesem preložil v silabotonični verzifikacijski sistem. Odločil se je za menjavanje trohejskih osmercev in sedmercev, kar pomeni, da se v prevodu menjavajo moške in ženske rime, enakozložni verzi pa so povezani z rimo. Racinova pesem ima šest kitic po deset verzov; med prestopnimi rimami se pojavljata dve ri-mani dvojici (a b a b cc d ee d). Poudariti velja, da je Japelj menjavanje trohejskih osmercev in sedmercev uporabil tudi v nekaterih lastnih izvirnih verzifikacijah (Oda na god ene mlade gospodične, Kaku se na Kranjskim prosu mane, Otročja postela na kmetih)..7
Omeniti kaže tudi nekatere retorične figure, s pomočjo katerih je Japelj slovenil Racinovo besedilo. V drugi kitici je slovenski prevajalec uporabil metonimijo /erze za človeka v celoti: Kaj sa en'ga shaluvanja / Bodepolnu to /erze. Takšnega postopka francoski izvirnik ne pozna. Japelj uporabi samostalnik /erze tudi v peti kitici, kjer sicer Racine omenja naslove, s katerimi si laska ošabnost: Kej /o imena, napihvanja / Inu /erza na/h 'ga /la/t. Japljev jezik tudi tu deluje metonimično. V prevedeni pesmi je najti več besednih zvez, ki pri Racinu niso stilno zaznamovane. Racinove zadnje dni (derniers jours) prevaja s samostalnikom nozh, krhko dobrino (bien fragile) kot prasno /rezho, težko pot (chemin difficile) pa kot poot bodezho. V omenjenih primerih je torej Japelj besedne zveze prevedel z enobesedno metaforo, z oksimoronom oz. je samostalniku dodal pridevniško metaforo. Ob teh odmikih od osnovka velja omeniti še Japljevo hiperboličnost. Medtem ko Racine poudarja, da so grešniki, šibke in žalostne žrtve, poklicani k sodbi, Japelj to izrazi s hiberbolično komparacijo: Tamkaj kakdr h'klanju sbrani. V isti kitici se Racinova sodba (juge-ment) spremeni v ojstro /odbo. Včasih pa je bil slovenski prevajalec prisiljen v evfemizme: Ne pozhitka ne miru.
Lahko bi rekli, da je Jurij Japelj strogo jasnost in preprostost Racinovega klasicističnega jezika zamenjal z baročno iluzijo in hiberboličnostjo.
Posebno vlogo pa v Japljevem besedišču igrajo germanizmi, ki so bodisi besedni (/haz) bodisi skladenjski: npr.: prasno /rezho, / Ob katero /mopri/hli - um etwas kommen; shivlenje / /mo dershali za smamlenje - halten für.
Racinova pesem je prvovrsten primer literarnega dela z janzenistično tendenco, saj poudarja, da je Božja milost vnaprej dodeljena le izbranim posameznikom, drugim pa je odtegnjena. Bog vodi v večno živlenje le izbrance. Omenjeni nazori so opazni zlasti v zadnjih treh verzih druge kitice: Leurs yeux du fond de l'abime / Pres de ton trdne sublime / Verront briller tes elus (Njihove oči bodo z dna brezna /poleg tvojega vzvišenega prestola / videla blesteti tvoje izbrance). V Japljevem prevodu je takšna selekcija omiljena: Kadar vgledajo od sdolaj / sraven tvojga /tola sgoraj / Tvojih Lubih /veti Raj. Omenjeni verzi potrjujejo teze nekaterih zgodovinarjev (Josip Gruden, France Dolinar), da je bila slovenska različica evropskega jan-zenizma zelo mila in v teološke spore o človeški predestinaciji skoraj ni posegala. Japelj, osrednja oseba slovenskega janzenizma, je Racinove izbrance spremenil v Lube, s tem pa je omilil sporočilo izvirnika. Kljub različnim teološkim odtenkom se
_Alfonz Gspan, Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja, Ljubljana, Slovenska matica, 1978, 225-228.
je Japelj verjetno odlo~il za Racina prav zaradi dramatikove pripadnosti francoskemu janzenizmu, ki ga je prevajalec spoznaval v krožku knezo{kofa Herbersteina, ~igar knjižnica se je {ibila pod koli~ino strokovne janzenisti~ne literature.8
Konec 18. stoletja so se slovenski izobraženci tesno navezali na francosko jan-zenisti~no literaturo in jo plodno vklju~evali v lastna dela. Gollmayerjeva Sveta maša je prevod Mezanguyevega priro~nika Exercises de piete (Gruden 1916: 180). Razprava Govorenje od branja /. pi/ma Jožefa Debevca, ki uvaja Japljev prevod Stare zaveze (/vetupi/mu /tariga te/tamenta I. Labaci: Joan. Frid. Eger, 1791), pa je nastala pod vplivom razprave O branju Svetega pisma (De la lecture de l 'ecriture Sainte) Antoina Arnaulda, klju~nega janzenisti~nega filozofa. Debevec si je, tako kot poprej Arnauld, za naslove nekaterih poglavij izbral misli tistih, ki so nasprotovali dostopnosti Biblije preprostemu ljudstvu. Debevec je torej posnel idejo, hkrati pa tudi uvodni na~in argumentiranja:
Arnauld:
Examen de la premiere preuve: Que les Pretres & les Docteurs de la loi auraient agi
contre le bon sens & la raison, s'ils avaient laisse lire au peuple les livres sacres.9
Debevec:
Pervi isgovor. Deshal/ki ludja niJo kakor menihi, de bi v' branji J. PiJma tizhali.
Japljeva odlo~itev za Racina je torej nastala v ~asu, ko je slovenska kultura zaradi janzenisti~nih spodbud postala frankofona. Njegov prevod Racinovega Can-tique pa je po dosedanjih podatkih prvi prevod kake francoske umetne pesmi v zgodovini slovenskega prevajanja.
2 Racine v času Ilirskih provinc
Medtem ko je bila v ~asu vladanja janzenisti~nih ljubljanskih knezo{kofov franco{~ina sredstvo, s pomo~jo katerega je bilo mogo~e raz{irjati duhovna obzorja, pa je bila v ~asu francoske okupacije (1809-1813) zlasti {olska obveznost. V Ilirskih provincah so po gimnazijah uvajali predmet retorika. Na ljubljanski Centralki so se pri njenem pouku uporabljala tudi Racinova dela (Tavzes 1929: 40). Izrednega pomena so bile tudi knjižne nagrade, ko so najbolj{i dijaki iz rok samega guvernerja ob spremljavi fanfar prejeli francoske klasike. To naj bi bilo pla~ilo za prvi trud z u~enjem novega jezika njihove domovine. V korespondenci {olskega nadzornika Zellija se med nagradami za leto 1812 omenjajo tudi Racinove tragedije (Tavzes 1929: 41). Tak{ne nagrade so imele nalogo pospe{evati kar najhitrej{e pofranco-zenje bodo~ih izobražencev Ilirskih provinc.
Leto kasneje pa so lahko slovenski izobraženci, ki so se že nau~ili franco{~ine, sre~ali z druga~nim pogledom na francoske klasike. Charles Nodier je namre~ v
_ Verzeichniß der Fürst bischöfl. Karl Graf von Herbersteinisch. Verlaß-Bücher mit den Schäzungs-Preißen, Labaci, Joh. Frid. Eger, 1788.
_ Antoine Arnauld, De la lecture de l'ecriture sainte contre les paradoxes extravagants et impie de M. Mallet, Oeuvres de messire Antoine Arnauld, Tome Vlll, Paris, Sigismond D'Arnay et compagnie, 1777, 17.
Časopisu Telegraphe officiel, ki ga je tudi urejal, objavil recenzijo, v kateri je med drugim kritično pretresal klasicistično dramatiko, češ da bi brez Seneke in Lukana sploh ne imeli Corneilla. Racine si je še več sposojal, toda bolj pri Evripidu in Ver-gilu, meni Nodier.10 Racine se je dejansko, kot je znano, naslanjal na omenjena avtorja, zlasti pri ustvarjanju Ifigenije in Andromahe. Hkrati pa Nodier poudarja, da je Racine toliko podoben Starim, da ga včasih kar zamenjuje z njimi.11 V tem spisu je že nakazan romantični, negativni pogled na Racina.
V času štriletne okupacije so torej začela krožiti Racinova dela, hkrati pa se je pričelo dvomiti o dramatikovem geniju. V tem času sta se v slovenskem prostoru soočila klasicistični šolski sistem ter zgodnjeromantična recepcija Racina. Čeravno v tem času ni zaznati slovenskih odmevov na Racina, pa je to obdobje pomembno, saj se je v francoskem šolstvu izobraževal tudi Matija Čop. Spričevalo z Vodnikovim podpisom iz leta 1812 priča, da si je tako pri retoriki kakor tudi pri francoščini pridobil odlično oceno (l'optime).
3 Čopovi pogledi na Racina
Čeprav se mnenja o Čopovem frankofilstvu razhajajo, je zgodnje spoznavanje francoske kulture in literature pustilo v njem globoke sledi. V popisu tisoč devetsto devetdesetih knjig Čopove knjižnice je sto šestinpetdeset francoskih naslovov. Med literarnimi deli gre večinoma za ključne francoske klasike. Na podlagi popisa lahko sklepamo, da je Čop zelo dobro poznal tudi francoski klasicizem, saj je posedoval Molierova in Corneilleva dela. Popisovalec Čopove knjižnice pa je Racinovim delom v treh knjigah namenil številko 1313.
Vendar pa Čop ni bil le pasivni sprejemnik Racinovega dela. V Gradivu za zgodovino slovenskega slovstva, ki ga je na pobudo Kopitarja pripravljal za Šafarika, se pojavlja tudi kratko razmišljanje o janzenizmu, posvečeno zlasti razmerju med nizozemskimi, francoskimi in slovenskimi janzenisti:
Te stvari bi se bilo treba dotakniti, saj je imela bistveni vpliv na vzgojo našega ljudstva; vendar bi imeni janzenisti, portrojalisti (glej Zgodovino Port-Royala pesnika Jeana Racina) - ki sta imeni zasovraženih ločnin - sploh ne smeli uporabiti, drugače bomo oboje ostudno pomešali z našo duhovščino.12
Čop omenja delo Kratka zgodovina Port-Royala (Abrege de l'histoire de Port-Royal), v katerem je Racine ustvaril mit o samostanu Port-Royal, kjer je bilo središče francoskih janzenistov oz. portrojalistov. Iz privržencev (prednica An-
10Charles Nodier, Rapido Sguardo, Coup d'oeil rapide sur l'etat des sciences et des lettres en Allemagne, par le Dr. Tantini, Pise, 1812 in 8. vo., Nodier, Statistyque Illyrienne, Articles complets du Telegraphe officiel de l'annee 1813, Rediges et annotes par France Dobrovoljc, Ljubljana, Edition Satura, 1933, 50.
11 Prav tam, 52.
iiMatija Čop, Iz gradiva za zgodovino slovenskega slovstva, Čop, Pisma in spisi, izbral, opombe in imensko kazalo napisal dr. Janko Kos, prevedel Janko Moder, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1983, 107. Odlomek je preveden po Ivan Kunšič, Doneski k zgodovini književne zveze mej Čehi in Slovenci, Zbornik Slovenske matice I, 1899, 148.
gelika, njen brat, že omenjeni teolog Antoine Arnauld) pa je ustvaril mucenike. Čeprav gre za slavilno delo, knjiga vendarle dobro opisuje francosko duhovno zgodovino 17. stoletja. Zlasti upoštevanja vredne so Racinove povezave Blaisa Pascala z janzenisticno ideologijo. Monografija o portrojalistih je torej Čopu omogočala vpogled v pravo janzenisticno teologijo, od katere je slovenska varianta, kot smo že videli, odstopala. Čop pa je eden prvih, ki je problematiziral pojem 'janzenizem' v slovenskem prostoru.
Racinovo ime se posredno pojavlja tudi v Čopovem pismu Franzu Leopoldu Saviu:
Pred nekaj leti je [=Beyle] v svoji brošuri (drugi zvezek, prvega ne poznam) o Racinu in Shakespearu poleg nekaj dobrih misli izbrskal vse polno abotnega v prid romanticnemu pesništvu.13
Čop razpravlja o znameniti Stendhalovi razpravi Racine in Shakespeare, ki jo je v popisu Čopovih knjig najti pod številko 1297. Misel, da je pisec izbrskal polno abotnega v prid romantičnega pesništva, lahko razumemo v smislu Čopovega nestrinjanja z avtorjevo primerjalno metodo. Stendhal namreč ne primerja Racina in Shakespearja, marveč racinovski in shakespearjanski tip dramatike. Stendhalov ideal je nacionalna tragedija v prozi, ki naj ne bi bila podvržena klasicističnim pravilom enotnosti kraja in časa. Je Čop posredoval Stendhalovo razpravo tudi mlajšemu Francetu Prešernu, ko je slednji razmišljal o kranjski, torej nacionalni tragediji? Znano je Prešernovo pismo Mihu Kastelcu, v katerem je načrt natančno opisan:
Načrt za kranjsko tragedijo bi imel izgotovljen. Snov bo bogata z dejanjem in zapleti, vendar teh ne bo povzročal spletkar, izpasti pa bi utegnila premalo tragično. Ljubezen bo glavna tema. Reminiscence na tragedije ali pripovedi bo težko odkriti.14
Žal se Prešernovi načrti niso udejanili, kar pa ne pomeni, da literarna zgodovina ni ugibala o konceptu omenjene tragedije. Avgust Žigon (1919: 232) je postavil zanimivo tezo:
/.../ imel je Prešeren /.../ na tehtnici svojega duha /.../ tehtno vprašanje o naši slovenski dramatiki, naj jo li osloni ob jug ali ob sever; naj li vsprejme romanski ali pa germanski princip; naj jej li pot odkaže za Calderonom ali recimo za Racinom, ali pa - kakor so jej Nemci - za Shakespearjem. -
Dejstvo je, da sta se Jurčič in Levstik, ki sta kasneje udejanila idejo o tragediji, pri Tugomerju naslonila na sever, torej na germanski princip.
V Prešernovem času se Racinova dramatika občasno omenja v revijah Carinthia in Carniola, večkrat v povezavi z igralko Rachel. Carniola je leta 1841 priobčila pogovor med nekim grofom in tedaj komaj dvajsetletno francosko tragedinjo Mlle Rachel, ki je izjavila, da za vlogo Fedre še ni dovolj zrela, čeprav se je nanjo
J^Matija Čop, Pismo Franzu Leopoldu Saviu, 21. 3. 1828, Pisma in spisi, prav tam, 29. __ France Prešeren, Pismo Mihu Kastelcu, 10. 3. 1832, Zbrano delo 2, uredil in opombe napisal Janko Kos, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1966, Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, 180.
pripravljala že tri leta. Ko pa je proti nebu dvignila oči polne melanholije in izrekla znameniti verz (Dieux! que ne suis-je assise a l' ombre des forets), si je grof prisegel, da bo prihitel v Pariz, pa naj bo na koncu sveta, kakor hitro bi se razširila vest, da bo Mlle Rachel upodobila Racinovo Fedro.15 Rachelova je dejansko kmalu zaslovela s svojo Fedro, saj je odlično poudarila njen človeški značaj. Theophile Gautier je tedaj zapisal slavno misel: »Zdelo se nam je, da ne gledamo Mlle Rachel, marveč samo Fedro« (Mathe 1973: 73).
4 Racine v drugi polovici devetnajstega stoletja
Četrta faza recepcije se pričenja s prvo omembo Racina v kaki publikaciji, tiskani v slovenskem jeziku. J. Vaclik v Slovenski bčeli poroča, da je politik in literat Mirko Bogovic dokončal »krasno prestavo Racinove tragedie Iphigenie v 5 djan-jih«.16 Bolj zanimive pa so omembe Racina pri dveh vodilnih sočasnih pisateljih. Josip Stritar v delu Prešeren (1866) zapiše naslednjo misel:
Vsak narod ima moža, katerega si misli s sveto, čisto glorijo okoli glave. Kar je Angležem Shakespeare, Francozom Racine, Italijanom Dante, Nemcem Goethe, Rusom Puškin, Poljakom Mickiewicz - to je Slovencem Prešeren.17
Stritar je avtorje spretno izbral: od šestih omenjenih trije pripadajo predroman-tiki oz. romantiki, trije pa predstavljajo klasična obdobja evropske literature od srednjega veka do klasicizma. Prešeren je torej osrednji narodni pesnik, ki predstavlja vez med romantiko in klasiko.
Racina omenja tudi Janko Kersnik v spisu Razvoj svetovne poezije (1878):
V šestnajstem stoletju pa vidimo vstajati početnike francoske klasične literature pod Francem I. in pod Ludvikom XIV., o stari romantiki ni sledu več. Na njeno mesto stopajo klasični zgledi Grkov in Rimljanov. Tu srečamo imena Moliere, Corneille, Racine in Voltaire. V njihovih rokah se prične ono delovanje, ki ga imenujemo slovstvo osvobojenja /.../.18
Če je Stritar utegnil poznati francosko klasicistično dramatiko, pa tega za Kersnika ne bi mogli reči, saj povezuje klasicizem z razsvetljenstvom. Hkrati pa omenja klasicistično posnemanje grških vzorov, vendar brez načelne odklonitve. Ta pa je opazna v nekoliko zgodnejšem spisu Davorina Trstenjaka W. Shakespeare. Avtor meni, da je Shakespeare »največi vseh dramatikov, on presega stare Grke, Corneille-ja in Racina, ki so preveč rhetorični.«19 Gre za prvi spis slovenskega avtorja, ki Racina zavrača ob primerjanju s Shakespearom.
i^Neues (Rachel), Carniola 4/59, 22. 11. 1841, 236. __Slovenska b~ela 3/38, 16. 9. 1852, 310.
iiJosip Stritar, Prešeren, ZD 6, uredil in z opombami opremil France Koblar, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1956, Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, 18.
iiJanko Kersnik, Razvoj svetovne poezije, ZD 5, uredil in z opombami opremil Anton Ocvirk, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1953, Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, 341. i«D. T., W. Shakespeare, Zora 2, 1873, 46.
5 Kržišnikova produktivna recepcija: Agapiz
Pri analizi recepcije nikakor ne smemo spregledati komaj sli{nega odmeva Racina v slovenski dramatiki 19 stoletja. France Koblar (1972: 136) nas opozarja, da je v drami Agapiz Jožefa Marije Krži{nika slutiti vpliv francoske klasike, posebno Racina. Krži{nik je namre~ leta 1885 objavil kratko dramo v verzih, ki jo sestavljata dva prizora. V prvem spoznamo masagetske odposlance, ki prosijo kralja Cira (gre za perziskega kralja Kira), naj izpusti kralji~inega sina Agapiza. Cir je pripravljen ugoditi njihovi zahtevi le, ~e bi ga kraljica Tomira sprejela za moža. Da bi re{il kraljevino sramotnih pogojev, se Agapiz ubije sam. V drugem prizoru pa je Krži{nik orisal zadnje trenutke Cira, ki je bil v boju smrtno ranjen.
Pri ugotavljanju neposrednih Racinovih vplivov se ne smemo prenagliti, saj je Krži{nik snov verjetno povzel po Herodotovih Zgodbah.20 Kir se je potegoval za roko odovele kraljice Tomiris, ki ga je zavrnila zaradi suma, da gre perziskemu vladarju zgolj za nadvlado njenemu ljudstvu. Slednji~ je izbruhnila vojna, med katero je Kir sku{al sovražnike prelisi~iti. S svojo vojsko je pre~kal mejno reko, vendar se je kmalu umaknil, za seboj pa je pustil neutrjeno postojanko polno dobrot, ki jo je nato osvojila masagetska vojska. Ker so vojaki zaradi obilja pozabili na voja{ko opreznost, jih ni bilo težko premagati. Ujet je bil tudi kralji~in sin Spar-gapises. Kraljica je Kiru zagrozila, da ga bo nasitila s krvjo, ~e ne bo izpustil sina. Slednji je poprosil Kira naj mu sname okove, nato pa si je vzel življenje. Pri~ela se je, po Herodotovem mnenju, ena najbolj krvavih bitk, ki so jo kdaj bili barbari. Potem ko so Masageti zmagali, je Tomiris poiskala Kirovo truplo in vtaknila njegovo glavo v meh, poln ~love{ke krvi. Tako je izpolnila grožnjo, da ga bo nasitila s krvjo.
Krži{nik torej vstopi v Kirovo zgodbo po zajetju sina. Aluzije na Herodota so o~itne. Cir ukaže slugi: Agapiza privedi, / Vezi mu razvezavši.21 Na koncu bitke pa Tomira ukaže:
Odrežite mu glavo, Masageti, Vrzite v meh jo, s krvijo napolnjen, Da napoji se duh je nenapojni, Da se utesi volja neutesna! (Agapiz, 39)
Je mogo~e Kržišnikovega Agapiza približati Racinovi tragediji, kot meni Koblar? Barthes (1963: 29) poudarja, da je temeljno razmerje med osebami Racinovih tragedij mogo~e izraziti z naslednjo izjavo: A ima vso oblast nad B. A ljubi B, ki ga ne ljubi. Neron (A) ima oblast nad Junijo (B), ki ga ne ljubi. Tezej (A) ima oblast nad Fedro (B), ki ga ne ljubi. In Pir (A) ima oblast nad Andromaho (B), ki ga ne ljubi. Pri Piru je namre~ Andromaha ujetnica, njen sin Astianaks pa je kraljev talec. Struktura Andromahe je zatorej z Agapizom najbolj primerljiva. Takole razloži Pir svojo oblast nad Andromaho:
__Herodot iz Halikarnasa, Zgodbe, Prva knjiga, 211-215, poslovenil Anton Sovre, Ljubljana, DZS, 1953.
__ Josip Kržisnik, Agapiz, Slovan 1/4, 1885, 38.
A če vas že ljubiti Pir ne sme, tembolj poslej sovraži vas srce. Srd upravičen naj se razplamti, za matere prezir naj sin trpi.22
Podobno oblastniško se do Tomire obnaša Cir:
Do nas privel je glas o nje čarobi,
Žarno mi v duši hrepenenje vzbudil,
Da zrem in ljubim sveži jej obraz.
Hče li se še sedaj braniti,
Ustreči meni li zahtevi moji,
Da vrnem jej ujeto ljubo dete (Agapiz, 38).
Barthes (1963: 29) meni, da Racinovo gledališče ni mogoče imenovati gledališče ljubezni, saj obravnava uporabo moči v ljubezenskih odnosih. Vendar pa je zlasti pri Andromahi opazna tudi ljubezen do sina in jadikovanje nad njegovo usodo:
A sin mi je ostal. Nekoč spoznati
bo dano tudi vam, kaj čuti mati,
a ne spoznajte, ne želim vam tega,
kaj mati za življenje sina tvega.
Vse so mi vzeli; sreča mi edina
ostal je sin - naj zdaj zgubim še sina (Andromaha, 139).
Takole pa sel opiše Tomirino žalost ob ujetem sinu:
Gorje prišlo na nas je, ljuto zlo:
Bledi kneginji divni lice krasno,
Napaja dušo ji neznosna bol,
Po tebi, svojem blaženstvi, vzdihuje (Agapiz, 38).
Poudariti velja, da je večina Racinovih dramskih oseb zapletena v ljubezenski trikotnik. A ljubi B, ki ljubi C. A zato ubije C. Pri Andromahi pa je situacija nekoliko drugačna, saj želi tudi kot vdova ostati zvesta pokojnemu možu Hektorju:
Žal meni kruta roka je pobila edinega, ki sem ga kdaj ljubila; le Hektor vžgal mi je srce nekoč,
srce odšlo je z njim v zagrobno noč (Andromaha, 138-139).
Goldmann (1955: 354; 1984: 586) meni, da igra Hektor v Racinovi drami vlogo Boga, celo skritega Boga, ki opazuje, vendar ne razlaga ljudem, kaj bi morali storiti. Hektorjeva vsepovsodna navzočnost zahteva od Andromahe njeno zvestobo, kakor tudi dolžnost, da reši sina, poslednjega Hektorjevega potomca. V tem je bistvo An-dromahine tragične situacije.
Takšen skriti Bog je prisoten tudi pri Kržišniku, saj kraljičin sel poudari:
22Jean Racine, Andromaha, prevedla Marija Javoršek, Zbrane drame I, urednik Boris A. Novak, Ljubljana, DZS, 1995, 123.
O car, ljubfla vroče je soproga,
@elf se v smrti njemu biti verna (Agapiz, 38).
Gre verjetno za najočitnejšo aluzijo na Racinovo Andromaho, saj Herodot ne omenja kraljičine zagrobne zvestobe pokojnemu možu.
Ko se nemi Bog oglasi, se pri Racinu pokaže možnost rešitve. Andromahi naj bi Hektor iz groba ukazal spletko:
In ko za priče imela bom oltarje,
ko mi priseže, da mi sina varje,
takoj končala z roko bom nemilo
življenje, ki me je osramotilo (Andromaha, 146).
Omenjena odločitev ima svoj odmev tudi pri Kržišniku. Ko sel spozna, da je vsaka prošnja zaman, v imenu kraljice pristane na poroko:
Tedaj se zvrši tvoja volja tvrda:
Telo čarlivo Tomira ti vroča,
Predaja Masagete svoje tebi... (Agapiz, 38).
Poudariti velja, da tudi Kržišnik, tako kot Racine pri aleksandrincih, uporablja antilabe, saj včasih posamezni enajsterec porazdeli na več oseb:
Masageti: Oh, mili kneževič! Menezar: Umrl je! Masageti: Beda! (Agapiz, 39).
Čeravno je Jožef Kržišnik snov povzel po Herodotovih Zgodbah, pa je v njegovem delu opaznih več aluzij na Racinovo Andromaho. V obeh dramah ima moška oseba (Pir, Cir) vso oblast nad žensko, ki jo ljubi. V obeh delih imata vladarja zaprta sina glavne junakinje. Junakinja pa se ne more vnovič poročiti, saj jo veže obljuba pokojnemu soprogu. Kržišnikov Agapiz je torej zanimiv poskus uvajanja Racinovih postopkov v slovensko dramatiko, ki pa je žal ostal osamljen.
6 Recepcija Racina v katoliškem prostoru prve polovice dvajsetega stoletja
Na začetku dvajsetega stoletja postane francoski klasicist katoliškemu taboru zgled dobre in natančne ubeseditve biblijske snovi. Kasnejši politik SLS Evgen Jarc je v Katoliškem obzorniku objavljal obsežno razpravo Moderna nemška drama. Pri analizi Sudermannovega Janeza Krstnika Jarc (1904: 192) meni, da so svetopisemske osebe »tako vzvišene nad živalsko strast, da ne moremo pripustiti, da bi se izrabljale modernemu človeku v zabavo«. Hkrati pa Jarc poudarja (1904: 191), da katoliška cerkev ni bila nikdar sovražna poeziji, ki je večkrat zajemala snov iz svetega pisma. Najbolj vzvišena drama, ki jo je napisal Racine, je Athalie, saj »zavisi celo dejanje od božje vsegamogočnosti.«
Atalija je tudi prvo Racinovo delo, igrano na slovenskem odru (Vidmar 1977: 52-54). Ob tristoletnici Racinovega rojstva so jo v francoskem izvirniku uprizorili dijaki Škofijske gimnazije v Šentvidu.23 Eden od igralcev, kasnejši ljubljanski
nadškof Alojzij Šuštar, ki je upodobil odpadniškega duhovnika Matana, se uprizarjanja Atalije takole spominja:
V	francoščini smo igrali Racinovo dramo Athalie, kar je bila precej huda in zahtevna stvar, saj se je bilo treba naučiti na pamet nekaj sto, morda tisoč verzov. Takrat je bila prava senzacija, da igrajo v Šentvidu predstavo v francoščini. Ljudje so vedeli, da imamo ob določenih urah predstave in so nas redno prihajali gledati. Prišel je tudi ljubljanski škof, pa duhovniki, starši gojencev, znanci, pač tisti, ki so bili kakorkoli povezani z zavodom. Uradnih zastopnikov pa ni bilo.24
7	Racine na levici
Medtem ko je katoliški tabor leta 1939 slavnostno obhajal tristoto obletnico dramatikovega rojstva,25 pa se je Bratko Kreft s člankom Gledali{~e in francoska revolucija26 istega leta poklonil predvsem stopetdesetletnici francoske revolucije. V članku, ki ga odlikuje sociološki pogled na književnost, se avtor mimogrede dotakne tudi Racina. Kreft meni, da je Corneilleva in Racinova dramatika ustvarjala temelje gledališču aristokratičnega sveta, ki je bil tedaj na višku svojega razvoja in mu kljub »neprijaznosti, s katero gledamo danes na takratne socialne razmere« ni mogoče odreči kulturne tvornosti. Vladajoči razred se je z omejitvijo dramatike na mitološko snov zavaroval pred nevšečnimi presenečenji v gledališču. Položaj tedanjega dramatika je bil položaj sluge in tlačana, ki je moral svojo genialnost prodajati dvoru in kralju. Vsi trije klasicistični dramatiki, Corneille, Racine, Moliere, pa so okusili grenko čašo kraljevske nehvaležnosti in umrli v najneugodnejših razmerah. To je bilo zlasti grenko za Corneilla in Racina, saj sta se, v nasprotju z Molierom, odpovedala svobodomiselnosti. Medtem ko sta Corneille in Racine živela med veliko gospodo, pa se je Moliere iztihotapil iz delavnice svojega očeta dvornega tapetnika, zato so v njegovi komediji »sveži tokovi ljudskega življenja«, ki jih Corneille in Racine nista poznala.
8	Prevodi Racina v dvajsetem stoletju in njihovi odmevi 8.1 Modrovi prevodi Britanika (1953, 1972)
V	Župančičevi zapuščini se je ohranil odlomek, v katerem pesnik podvomi o tem, da je na Slovenskem veliko prevajalcev za ključna dela evropske dramske klasike: »Za Moliera? Racina in Corneilla? Za Calderona, Shakespeara in Lope de Vego - Le vkup, le vkhup, leukhupp. Pač slišim blagovest, a vere nimam!«27
23@iva Vidmar (1977: 52-53) je v rokopisnem šolskem glasilu Domoče vaje (1929-30: 145-154) odkrila članek Antona Stoparja Jean Racinova Fedra in Euripidov Hipolit, ki priča o velikem pomenu francoskega dramatika v pedagoškem procesu Škofijske gimnazije.
22 Alojzij Šuštar, Prehojena pot, razgovori z Jelko Žmuc-Kušar, Celje, Mohorjeva družba, 1990, 35.
22Na obletnico je opozoril tudi Božidar Borko s člankom Tristoletnica Jeana Racina, Jutro, 20/294, 19. 12. 1939, 3.
22Bratko Kreft, Gledališče in francoska revolucija, Ljubljanski zvon 59, 1939, 379-390.
22 Župančič, Zbrano delo 7, uredila Joža Mahnič in Josip Vidmar, besedilo pripravil in opombe napisal Joža Mahnič, Ljubljana, DZS, 1982, Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, 364.
Župan~i~evih dvomov dolgo ni razblinil nih~e. Vse do tridesetih let dvajsetega stoletja Slovenci nismo prevajali Racinove dramatike. Prvi, ki je sku{al popraviti zamujeno, je bil Janko Moder. Že med drugo svetovno vojno je na pobudo tragedi-nje Mihaele Šari~eve, ki si je zelo želela igrati naslovno vlogo, pripravljal prevod Fedre.28 Slednjo je sicer prvi za~el sloveniti že Anton Debeljak leta 1928.29
Ob prevajanju Racina se je Moder sre~al z znano dilemo, kateri verz je primeren za slovensko razli~ico klasicisti~ne tragedije. Dilema je tesno povezana tudi z recepcijo francoskega aleksandrinca v slovenskem jeziku. Prvo re{itev je Moder ponudil leta 1953, ko so v ljubljanski Drami prvi~ uprizorili Racinovega Britanika v slovenskem jeziku.
Britanik temelji na že znanem trikotniku: Neron (A) ima vso oblast nad Junijo (B), ki ljubi Britanika (C). Takole zvenijo Neronove grožnje Juniji v Modrovem prevodu iz petdesetih let:
Kaj vam je bil zaklad lepote dan, da ga zakopljete ko v grob teman? Britaniku naj mirno - stran od mene -ljubezen in vas mik se v cvet požene. Zakaj sem neusmiljeno bil jaz, vladar, prikraj{an za to slast ves ~as?30
V omenjem odlomku Moder nadome{~a aleksandrinec z jambskim enajstercem. Za knjižno izdajo (1972) pa je Moder Britanika prevedel v pisaniskim modelu aleksandrinca in menjaval dvanajstzložne moSke verze z ženskimi, ki imajo 13 zlogov:
Zaklad lepote vam je bil z neba poslan zato, da ga zakopljete ko v grob teman? Samo Britaniku naj mirno - stran od mene -ljubezen z miki vasimi se v cvet požene? Zakaj sem moral trdosrcno ravno jaz, vladar, biti prikrajšan za to slast ves cas?31
Boris A. Novak (1995: 167) je ob primerjavi obeh slovenskih različic Britanika ugotovil, da pisaniški model aleksandrinca večinoma upošteva tudi cezure, ki jih enajsterska varianta nima. V obeh različicah pa gre za dosledno upoštevanje pravila obveznega menjavanja moških in ženskih rim. Osnovni skupni imenovalec med tema dvema modeloma aleksandrinca v slovenščini je jambski ritem.
Odrska uprizoritev in knjižna izdaja Britanika sta spodbudili tudi literarne kritike in zgodovinarje, da so temeljito analizirali to Racinovo delo.32
__Janko Moder, Nekaj stavkov o Jeanu Racinu na Slovenskem, 15. prevajalski zbornik, Ljubljana, DSKP, 1991, 87-90.
__ Tega leta je v Ljubljanskem zvonu izšel njegov prevod 6. in 7. prizora iz petega dejanja Fedre. Fedra je Racinovo največkrat poslovenjeno delo. Poleg Debeljaka in Modra so to delo kasneje prevajali še Jože Udovič, Jože Javoršek, Marija Javoršek in Marko Marinčič.
__ Jean Racine, Britanik, prevedel Janko Moder, tipkopis last Slovenskega gledališkega muzeja, 694/2, 22-23.
__ Jean Racine, Britanik, prevedel Janko Moder, Ljubljana, Scena, 1972, 41-42.
__Jože Javoršek (1953: 946-48) je denimo Britanika analiziral v luči Racinove dramske poetike. Pri
8.2 Udovicev prevod Fedre
Jože Udovič se je z vodstvom Drame že leta 1963 domenil, da bo do konca naslednjega leta prevedel Racinovo Fedro (Pibernik 1996: 189). Rok pa je bil očitno prekratek, saj je prevod nastajal skoraj šest let. Leta 1972 pa je njegov prevod Fedre33 izdala Cankarjeva založba, do natisa je torej prišlo pred odrsko praizvedbo dela.
Najprej nas bo zanimalo, v kolikšni meri Udovičeva slovenitev ohranja Racinov slog. Leo Spitzer (1970: 209) poudarja, da Racine uporablja različne efekte dušila, ki ustvarjajo zadržanost njegovega sloga. Takšno dušilo se pojavlja, ko junaki govore o sebi v tretji osebi. Udovič je takšne oblike v celoti ohranil v slovenskem jeziku. Ponovimo vzorec: Tezej (A) ljubi Fedro (B), svojo ženo, ki pa ljubi svojega pastorka Hipolita (C). Takole spregovori Fedra o sebi, ko misli, da je mož mrtev:
R: La veuve de Thesee ose aimer Hippolyte!34
U: Vdova Tezejeva pastorka ljubi.35
Prevajalec pa je povsem odpravil nekatere slovesne ponovitve:
R: J'ai vu, j'ai vu couler les larmes veritables (796).
U: /.../ videl sem, da zanj / solze so tekle /.../ (59).
V	naslednjem primeru stilistični crescendo izraža decrescendo Fedrinih moči. Gre za postopek gradacijskega asindetona, ki ga poznamo že iz antike, vendar tu antični slog zaduši duša (Spitzer 1970: 282):
R: .Te le vis, je rougis, je palis a sa vue (758).
U: Čutila sem, zdaj rdeča, zdaj spet bleda (16).
V	Udovičevem prevodu je opazna sicer težnja po ohranjanju asindetona, vendar je prevajalec izničil izvirnikovo stopnjevanje (1. Videla sem ga, 2. zardela sem, 3. obledela sem ob njegovem pogledu).
Več pozornosti velja nameniti oksimoronu. Takole opisuje Aricija svoj odnos do Tezeja:
R: Dont l'heureuse rigueur secondait mes mepris (763).
U: hvaležna sem bila strogosti jezni (22).
francoskem dramatiku so edini dogodki zgolj v dušah, bistvo njegove tragedije pa ni v dejanju, marveč v besedni interpretaciji dejanja.
Janko Kos (1972: 12-16) pa je v spremni besedi h knjižni izdaji zapisal, da je tragičnost Racinovega človeka v tem, da živi v zaprtem svetu brez izhoda, brez milosti in rešitve - v poganskem svetu brez krščanskega boga. V Racinovem Britaniku odkriva Kos tudi baročno antitetičnost, ki se kaže v nasprotju med dobrim in zlim ter med aktivnostjo in trpnostjo junakov.
11 Spremno besedo h knjigi je tokrat prispeval Janez Negro. ki se je zlasti natančno lotil analize Fedrinega mita ter janzenističnih prvin v tej Racinovi drami, pri čemer se je znatno zgledoval pri Lucienu Goldmannu.
iiJean Racine, Phedre, Oeuvres completes I, presentation, notes et commentaires par Raymond Picard, Paris, Gallimard, 1950, Bibliotheque de la Pleiade, 772. Odslej citirano s številko strani.
ilJean Racine, Fedra, prevedel Jože Udovič, Ljubljana, CZ, 1972, 31. Odslej citirano s številko strani.
V	tem primeru je Udovič oksimoron (srečna strogost) nevtraliziral, saj je namesto antitetične ustvaril povsem skladno besedno zvezo. Antitetičnost med dvema členoma oksimorona pa je ohranil v naslednjem primeru:
R: Je goütais en tremblant ce funeste plaisir (790). U: le redko sem užila slo bolečo (52).
Z oksimoronom je povezana tudi antiteza, ki jo je Udovič uspešno slovenil. Pojavlja se, ko Fedra nagovarja Hipolita:
R: Tu me haissais plus, je ne t'aimais pas moins (771).
U: /.../ Ti si me bolj mrzfl, / jaz pa te nisem prav nič manj ljubila (31).
Tudi Hipolit se izraža antitetično:
R: Presente, je vous fuis; absente, je vous trouve (767). U: iščem te, ko te ni, ko.si, bežim (25).
V	Racinovi metaforiki pa je v ospredju metafora ognja, ki prispodablja različne stopnje ljubezni. Izbira ognja ni naključna, saj je Fedra vnukinja boga Helija:
Ce n'est plus une ardeur dans mes veines cachee: C'est Venus tout entiere a sa proie attachee. J'ai congu pour mon crime une juste terreur; J'ai pris la vie en haine, et ma flamme en horreur. Je voulais en mourant prendre soin de ma gloire, Et derober au jour une flamme si noire (759).
Udovič je večinoma metaforo ognja poslovenil ustrezno, ohranja se v dveh primerih od izvirnikovih treh:
Zdaj ogenj več se v žilah mi ne skriva, vsa Afrodita v svoji žrtvi biva. In kaznovana sem za svoja dela; mrzim življenje, groza me je objela. Da rešim čast, naj si življenje vzamem in skrijem dnevu ta svoj črni plamen (17).
Udovič se je torej zavedal večine retoričnih figur Racinovega sloga. Težave pa so nastopile pri zaporednih rimah, ki so značilne za aleksandrince Racinovih tragedij. Že v Župančičevih prevodih Moliera se občasno zamenjujejo zaporedne rime s prestopnimi in oklepajočimi. Še bolj pa je tovrstno razbijanje pravila zaporednih rim uveljavil Josip Vidmar36 (Novak 1995: 164).
22O prevajanju francoske dramatike je Vidmar v intervjuju v 13. Zbornik dru{tva slovenskih književnih prevajalcev, Ljubljana, DSKP, 1988, 146, dejal naslednje: /N/ekateri kritiki /mi/ očitajo, da se nisem držal Molierovega verza in sploh ne načina Molierove verzifikacije, ampak jaz sem imel že zgled Župančiča, ki je /... / prevajal /.../ z rimami, postavljenimi drugače kot pri Molieru: aa, bb, cc itd. Dva zaporedna verza se tam rimata, ampak štirje verzi so, bi rekel, nekakšna kitica, v kateri se seveda morata dva stiha rimati po svoje. No, in ta princip sem prevzel tudi jaz, po Župančiču, ker se mi je zdelo, takrat sem imel že precejšnjo teatrsko prakso, da bi bilo to Molierovo verzifikatorstvo v slovenščini strahovito monotono.
Naša analiza je pokazala, da je v Udovičevem prevodu Fedre 48 % verzov z zaporedno rimo, 51 % verzov pa je rimanih bodisi s prestopno bodisi z oklepajočo rimo. En odstotek verzov rime preprosto nima. V tem smislu pomeni Udovičevo prevajanje Racina velik korak nazaj. Poudariti velja, da ima slovenska Fedra kar 51 verzov več od francoske; Udovič jih je največ dodal v drugem in četrtem dejanju.
Tudi zaradi takšnih dejstev je Udovičevo predlogo odklonil armenski režiser Hovhannes I. Pilikian, ki je Fedro režiral leta 1974. Ker je bilo v času bojkota slovenskih režiserjev vodstvo ljubljanske Drame prisiljeno angažirati tujce, nevešče slovenskega jezika, je takšno delo odprlo nove probleme recepcije slovenskih prevodov v vezani besedi. Pilikian nikakor ni pristal na podaljšano predelavo, ki je včasih v preneseni obliki izražala izvirne Racinove misli, na katere je postavil težišče svoje interpretacije. Fedro si je zamislil kot tragikomedijo, kjer je v središču pozornosti Tezejeva seksualnost. Atenski kralj naj bi bil obseden z devicami, ki jih kmalu zavrže. V Tezejevih sklepnih besedah vidi Pilikian nov začetek, saj naj bi se zdaj lotil sinove nesojene neveste Aricije.37 Takole se zadnja dva kraljeva verza glasita v dobesednem prevodu:
naj kljub vsem spletkam rodovine nepravične njegova ljubica postane moja hči.38
Udovič pa je za isto misel potreboval kar štiri verze, v prevodu pa se izgubi za režiserja tako pomembna povezava med ljubico in hčerjo:
In kljub temu, kar je grešil njen rod, naj ona, ki ga tiho je ljubila in z njim ves čas trpela v duši vdani, namesto hčere mi stoji ob strani (65).
Prevajalec ni sprejel ponudbe, da bi prevod sam predelal in skladno z avtorskim pravom prepovedal nove posege v besedilo, s tem pa tudi izvedbo svoje Fedre. Udovičevo videnje dogodkov osvetljuje posmrtno izdani dnevnik,39 kakor tudi ogorčeno pismo dramaturgu Janezu Negru:
/M/oram povedati, da mi je bilo ves čas jasno, da režiser - tujec, ki mu je slovenska beseda španska vas, ne more začutiti kvalitet takega teksta in mu bo zato nujno delal krivico.40
Po hitrem postopku je bilo treba najti novega prevajalca. V osmih dneh je Fedro prevedel Jože Javoršek in v hipu sta se ustvarila dva tabora. Prvi je slavil Udovičev prevod in obtoževal Javorška,41 drugi pa je branil njegov sicer nerimani dobesedni,
3_Hovhannes I, Pilikian, Racine, Meliere, Shakespeare, Gledališki list, 1973-74/4, 13-15.
38 Prav tam, 15. Gre za prevod Jožeta Javorška.
33Ježe Udovič, Zapisi v tišini, po nepopolnih dnevniških zapisih avtorja pripravil Tone Pavček,
Ljubljana, Cankarjeva založba, 1992, 48-51.
33Ježe Udovič, Pismo Janezu Negru, 13. 2. 1974, Pibernik, Ogledala sanj Jožeta Udoviča, Ljubljana, Mohorjeva založba, 1996, 190.
31 Prim. D. P. (Denis Poniž), Jean Racine, Fedra, Prostor in čas, 6/7-9, 1974, 505.
a vendar umetniško dovršeni prevod. Pri tem nemara ni nepomembno dejstvo, da je predstava doživela katastrofo.42
Polemika o Fedri je močno presegla tradicionalne časovne zamejitve tovrstnih slovenskih polemik. Primitivno prenarejanje in ponarejanje klasičnih del (tudi Rac-inove Fedre) je v nekem intervjuju napadel Bratko Kreft.43 Na napad se je Javoršek odzval v znani knjigi Nevarna razmerja:
Udovič je pesnik - mojster, ne pa navaden prevajalec, zato je njegova Fedra prepesnitev, ne pa dobeseden prevod. Ampak Pilikian se je zaradi prevoda v svojem delu zatikal, dokler se ni tako zataknil, da je hotel imeti dobeseden prevod - ali pa bo takoj zapustil Ljubljano. Postavil je pogoj: nov prevod. Drama se je znašla pred novim škandalom in pred znatnim finančnim polomom, predvsem pa bi se kot barka potopila celotna sezona, kar bi privedlo do hudih kulturno političnih posledic. Ko so mi dokazali, v kakšnih strašnih škripcih so in kaj vse se lahko zgodi, sem se čisto po partizansko zagnal ter v petih dneh Fedro prevedel. Z delom so v Drami lahko nemoteno nadaljevali. Sezona je bila rešena. In vsak, ki ima količkanj soli v glavi in poštenja v srcu, je natanko vedel, da v mojem prevodu ni šlo za kulturno delo ali celo za tekmovanje z Jožetom Udovičem, temveč za kulturno-politično delo, za preprečevanje katastrofe /.../.44
»Slovenski« spor o Fedri pa se je obnavljal tudi v devetdesetih. Taras Kemauner (1995: 14) denimo dva slovenska prevoda Fedre vendarle pojmuje kot nekakšno pesniško tekmo, tekmo za isto nagrado, ki je celo skladna z delom Racinovega duha.
Omenjenim dogodkom smo se posvetili nekoliko bolj natančno, saj so za nekaj desetletij zapečatili usodo Racina pri Slovencih. Režiserji poslej skoraj niso posegali po Racinu,45 prevajalci ga večinoma niso prevajali.
8.3 Smejev prevod Ifigenije na Avlidi (1989)
V tišini mariborske škofije pa je nastajal novi prevod Racina. Leta 1981 je namreč mariborski pomožni škof Jože Smej po naključju prebral, da je Racine umrl star 59 let in 4 mesece. Ob tem se je zdrznil, saj je v tem času tudi sam dopolnil isto starost in ni prebral niti enega Racinovega dela. V treh mesecih je dokončal svoj prevod Ifigenije, ki pa je izšla šele osem let kasneje pri Oznanjenju. V pismu, ki ga je škof Smej poslal avtorju te razprave, se kaže kot izrazit občudovalec francoskega klasicizma. Zlasti zanimiva so škofova opažanja v zvezi z Racinovim janzenizmom:
Zdi se, da se je Racine v svojih poslednjih dramah (Estera, 1689: Atalija, 1691) umiril v Bogu. V litanijah Imena Jezusovega prosimo na koncu: »Daj nam, gospod,
4_Prim. Jože Snoj, Zmedene ideje, Delo 26/77, 2. 4. 1974, 8; Borut Trekman, Zgode in nezgode okrog Fedre; Rapa Šuklje, Drama SNG Ljubljana, Jean Racine, Fedra, Nasi razgledi, 23/8, 19. 4. 1974, 209. 44 Branko Hofman, Beseda ustvarjalcev, Bratko Kreft, Knjiga 76, 24, 414.
44 Jože Javoršek, Nevarna razmerja, Maribor, Založba Obzorja, 1978, 459.
44Novak (1997: 269) opozarja, da je v sezoni 1979-80 Britanika uprizorila izvenštudijska skupina študentov AGRFTV pod režijskim vodstvom Iva Prijatelja.
da vedno v sebi ohranimo strah in ljubezen do tvojega svetega imena...« Če je v Racinu prej prevladoval strah do Boga, je na koncu prevladovala ljubezen.46
Smej v svojem prevodu uveljavlja pravopisno normo,47 da je naglas pri imenu Ifigenija na črki i predzadnjega zloga (npr.: podelijo - Ifigenijo; Ifigenijo - umorijo; Ifigenijo - pregovorijo). Smej je prevedel Ifigenijo v jambskem verzu z zaporedno rimo, število zlogov ni stalno.
Omeniti velja znamenito slogovno značilnost Racinove Ifigenije. Agamemnon spričo prerokbe pove, da se je bilo potrebno ustaviti, nekoristno veslo (la rame inutile) je zaman utrujalo negibno morje (une mer immobile):
Il fallut s'arreter, et la rame inutile Fatigua vainement une mer immobile.48
Iz omenjenih verzov se je znatno ponorčeval Victor Hugo, rekoč: Zlasti ko je morje negibno (mer immobile), je veslo koristno (rame utile). Spitzer (1970: 252253) poudarja, da je Hugo storil napako, saj je pridevnik inutile (nekoristen) pojmoval kot deskriptivni adjektiv, gre pa za konsekutivno prolepso, saj napoveduje posledico: veslo postane nekoristno, ko se ga uporablja zaman. V Smejevem prevodu se prolepsa izgubi:
Veslači naši kljub vsej moči siloviti brez vetra ladij niso mogli premakniti.49
Oglejmo si še znameniti dvogovor, na podlagi katerega je Peguy označil Raci-nov dialog za boj med dvema nasprotnikoma (Spitzer 1970: 310):
Je saurai, s'il le faut, victime obeissante, Tendre au fer de Calchas une tete innocente, Et respectant le coup par vous-meme ordonne, Vous rendre tout le sang que vous m'avez donne (715).
Smej sicer ni ohranil pridevnikov (obeissante, innocente), ki določajo Ifigenijin značaj, je pa uspešno rešil zadnji verz:
Pripravljena sedaj na žrtev sem krvavo, ko Kalhasov mi meč odseka glavo. Udarec smrtni, ki ukazal si ga ti, do zadnje kapljice ti vrne mojo kri (66).
Smejev na trenutke svoboden prevod pa že napoveduje novo fazo recepcije Ra-cina v devetdesetih letih.
4SJože Smej, Pismo Tonetu Smoleju, 28. 5. 1999.
Slovenski pravopis. Ljubljana: DZS, 1962, 287. 44Jean Racine, Iphigenie, Oeuvres completes I, presentation, notes et commentaires par Raymond Picard, Paris, Gallimard, 1950, Bibliotheque de Pleiade, 676. 44Jean Racine, Ifigenija v Avlidi, prevedel Jože Smej, Jarenina, Oznanjenje, 1989, 28.
8.4 Prevodi Marije Javoršek
V drugi polovici devetdesetih let je založba DZS, ki je dve desetletji poprej izdala Zbrano Molierovo delo, natisnila tudi Zbrane drame Jeana Racina v treh knjigah z opombami. Ponovno je bil natisnjen Modrov predelani prevod Britanika, enajst del (Tebaida ali bratski spor, Aleksander Veliki, Andromaha, Pravda~i, Ber-enika, Bajazit, Mitridat, Ifigenija, Fedra, Estera, Atalija) pa je poslovenila Marija JavorSek, ki je leta 1995 za svoje prevode Racinovih dram prejela tudi Sovretovo nagrado. Vse drame je prevedla v jambskem enajstercu z zaporedno rimo.50 Prevodi Marije JavorSek, ki se odlikujejo s pomensko zvestobo (Novak 1997: 278), bi terjali podrobno analizo. V zadnji knjigi Racinovih Zbranih dram je objavljen obsežen Esej o Racinu, ki ga je spisal Boris A. Novak, sicer urednik knjige. Osrednji del Novakove razprave je posve~en Racinovem aleksandrincu ter usodi njegovega dela od razsvetljenstva dalje.
9 Novakova Kasandra
Vzporedno z raziskovanjem Racinove tragedije je Novak ustvarjal tragedijo Kasandra, ki je po lastni izjavi »racinovska tragedija«. Ker oba dramatika uporabljata mitološko predlogo, je motivnih sti~i{~ veliko. Tudi pri Novaku je opazna ljubezen med Andromaho in Hektorjem, sicer Kasandrinim bratom, ki jo poznamo iz Racinove Andromahe. V tem delu Racine tudi omenja Kasandro. Na koncu Novakove Kasandre pa Agamemnon toži nad usodo svoje h~erke Ifigenije. Vendar o tematskih aluzijah na Racinovo mitološko predelavo pri Novaku ne moremo govoriti, saj je denimo Andromahin sin Astianaks ubit, medtem ko pri Racinu preživi, Ifigenija pa je bila pri slovenskem dramatiku dejansko žrtvovana.
Zdi se, da se je Novak približal »racinovski« tragediji s pomo~jo Goldmannove-ga posredništva. V že omenjenem Eseju o Racinu obsežno povzema Goldmannove analize Racinovih tragedij. Tragedija je le tisto gledališko delo, kjer so konflikti nerazrešljivi (Novak 1997: 263). Šolski primer takšnih konfliktov pa je že omenjena Andromahina tragi~na situacija. Medtem ko je Racinova Andromaha razpeta med dvema odlo~itvima, ki sta konfliktni in ne vodita do rešitve, pa Novakova Kasandra vstopa v nerazrešljiv konflikt s svojo doma~o okolico. Kasandri je Apolon omogo~il preroške sposobnosti v zameno za ljubezen. Ker ni držala obljube, je bog storil, da ji ni nih~e verjel. Karkoli napove, nih~e ji ne verjame. Ko Grki darujejo Trojancem konja, Kasandra posvari svoje rojake:
Kasandra: Ne zaupajmo Danajcem
Niti takrat ne, ko prinašajo darove!51
Priam:	Zdaj te pa imam že več kot preveč, Kasandra!
Straža! Odpeljite jo v njene sobe! In imejte jo zaklenjeno vso današnjo noč!52
5_Novi prevodi Racina so spet vzdramili diskusijo o aleksandricu. Janez Menart naj bi prevajalki hudomušno pripomnil, da bo z enajstercem izgubila za dobro novelo zlogov.
55 V teh verzih je čutiti odmeve Vergilijevega stiha: timeo Danaos et dona ferentis. 55Boris A. Novak, Kasandra, tipkopis, 63-64.
Po koncu trojanske vojne si Kasandro prisvoji Agamemnon, ki je ujetnici pripravljen verjeti, vendar se mu prerokinja zaradi maščevanja zlaže, saj mu obljubi visoko starost. Ko pa sovražnika vzljubi, prerokbo prekliče, a se Agamemnon vseeno vrne domov. Bistvo Kasandrine tragične situacije po zlomu Troje je, da se mora odločiti med resnico in lažjo. Z lažjo bi rešila čast ponižanega trojanskega dvora, z resnico pa bi si zagotovila srečo, ki pa bi bila zaradi bivanja s sovražnim Agamemnonom nedopustna. Njen notranji konflikt je torej, tako kot pri Racinovi Andromahi, nerazrešljiv.
V Kasandri pa je Novak naslikal usodo mnogih pisateljev v času bosanske vojne. Neuspešnih pozivov intelektualcev, ki so opozarjali na resnico te vojne, ni nihče poslušal, kakor ni nihče verjel Kasandrinim prerokbam.53
10 Primerjalna evropska recepcija Jeana Racina
Nesporno so Racina najbolj poglobljeno sprejemali Italijani.54 Dve leti pred dramatikovo smrtjo so Bajazeta že igrali v Bologni. Osemnajsto stoletje ga je označilo s krilatico »uomo di purgatissimo gusto«. Vendar so mu nekateri očitali, da je bil, v nasprotju s Corneillem - pesnikom moških -, zlasti pesnik žensk. Dramsko dejanje pa naj bi preveč zapletal z različnimi stranskimi ljubezenskimi prizori in zapleti. Italijanska romantika mu je očitala pomanjkanje izvirnosti, v bran pa mu je stopil Alessandro Manzoni.
Nemci, ki so dobili prve prevode v sedemnajstem stoletju, so odločilno vplivali na evropsko recepcijo Racina. Že Lessing je trdil, da so francoske tragedije sicer zelo poučna dela, le tragedije niso. Corneille in Racine pa imata malo tistega, kar napravi Sofokleja Sofokleja, Evripida Evripida, Shakespearja Shakespearja.55 Tudi August Wilhelm Schlegel je omenjal Evripida ob Racinu. V znani primerjavi Raci-nove in Evripidove Fedre (La comparaison entre La Phedre de Racine et celle d'Euripide, 1807) se je odločno postavil v bran antiki. Veliko bolj prizanesljiv pa je bil Friedrich Bouterwek, ki je v Racinovi umetnosti videl izopolnitev duha in sloga prave francoske tragedije.56
Nekateri angleški dramatiki so že v sedemnajstem stoletju oponašali Racinovo dramatiko (npr. Thomas Otway v delu Titus and Berenice).5'7 V osemnajstem stoletju58 pa so bili kritiki Racinu nenaklonjeni, saj so izhajali iz primerjav s
22 Prim. Boris A. Novak, Mit in resničnost, Kasandra danes, Nova revija, priloga Ampak 17/194-95, 1998, 2-6.
22 Pregled povzemamo po Mario Fubini, Racine et la critique italienne, Revue de litterature comparee 19, 1939, 523-561.
22 G. E. Lessing, Hamburska dramaturgija, Enainosemdeseti list, prevedel France Koblar, Ljubljana, CZ, 1956, 327.
22 Friedrich Bouterwek, Geschichte der Poesie und Beredsamkeit seit dem Ende des dreizehnten Jahrhunderts VI, Göttingen, Johann Friedrich Rower, 1807, 58.
22 Prim. Katherine E. Wheatley, Racine and English Classicism, Austin, University of Texas press, 1956.
22William Mc Causland Stewart, Racine vu par les Anglais de 1800 a nos jours, RLC 19, 1939, 562-580.
Shakespearjem. William Jeffrey je veliko bolj cenil različnost domišljije svojega rojaka kot pa epigramatično poezijo Racina. Lady Morgan, ki jo je poznal tudi Čop, pa je zavrnila Racinove hvalnice monarhiji ter podvrženost pravilom. Pogledi so se spremenili šele po nastopih igralke Rachel. Lytton Strachey je napisal esej o Racinu, Lawrence pa dramatika omenja v svojem Ljubimcu lady Chatterley. Invalidni Clifford Chatterley namreč meni, da lahko človek v Racinu dobi vse, kar hoče, kajti ljudem je potrebno klasično nadzorstvo nad čustvi.59
Takšna je okvirna recepcija Racina v Zahodni Evropi. V Srednji Evropi in drugih slovanskih deželah pa smo Racina sprejemali v različnih obdobjih. Povsem izstopa zgodnji poljski prevod Andromahe,60 ki ga je Stanislaw Morsztyn ustvaril konec sedemnajstega stoletja, na njegov nastanek pa je vplivala soproga Jana III. Sobieskega, ki je bila Francozinja.
Na Madžarskem61 so dobili prvi prevod Fedre že leta 1851, vendar je šele dvajset let kasneje nastal prevod trajne vrednosti. Leta 1865 pa je Fedro prevedel Avgust Šenoa. Prevod je tri mesece izhajal v reviji Glasonoša.62 Tudi pri nas pa je bil znan hrvaški prevajalec Ifigenije Grga Martic.63 Bolgari64 so prve prevode dobili na začetku dvajsetega stoletja.
Slovenci smo prvi prevod Racina dobili manj kot sto let po dramatikovi smrti. Na njegov nastanek pa je vplival frankofoni janzenizem. Večji evropski narodi so Racina prevajali že za njegovega življenja. Tako kot pri Angležih se tudi pri Slovencih (deloma Čop, Trstenjak) omenja vzporednica med Shakespearjem in Racinom. Tudi pri nas je bila v štiridesetih letih osemnajstega stoletja za uveljavitev Raci-novega ugleda pomebna igralka Rachel. Racine je vplival na nekatere dramatike devetnajstega (Kržišnik) in dvajsetega stoletja (Novak).
Vse to pa ne more prikriti dejstva, da smo prvi pomembni prevod Racinove drame (Modrov prevod Britanika) dobili tristo let po njenem nastanku in več desetletij za drugimi manjšimi evropskimi narodi, čeprav ne smemo zanemariti De-beljakovih poskusov v dvajsetih letih.
LITERATURA
Lucija Barovič, 1972/73: Japljeviprevodi iz evropskegapesnistva. Eksplikacija na Oddelku
za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete. Ljubljana. Roland Barthes, 1963: Sur Racine. Paris: Seuil.
W. Theodor Elwert, 1970: Französische Metrik. München: Max Hueber Verlag. Lucien Goldmann, 1955: Le dieu cache. Paris: Gallimard.
__D. H. Lawrence, Ljubimec lady Chatterley, Ljubljana, CZ, 1988, Zbirka Sto romanov, 213. 60Prim. Victor Weintraub, Les debuts de l'influence de Racine en Pologne, RLC 19, 1939, 591-604. Isti, Racine w barokowej Polsce, Od Reja do Boja, Warszawa, 1977, 139-153. 66 Prim. Sandor Baumgarten: Racine et les resistances de l'esprit hongrois. RLC 19 (1939), 605-611. 66Prim. Bibliografija radova Augusta Šenoe, Slavko Ježic, Život in djelo A. Šenoe, Zagreb, Znanje, 1964, 62.
66Prim. Petdesetletnica Fra Grge Martica, Slovenec 23/18, 22. 1. 1895, 1. 66 Prim. Tzvetana Lechnikova, Racine en Bulgarie, RLC 19, 1939, 612-621.
—	1984: Struktura Racinove tragedije. Teorija tragedije. Priredio Zoran Stojanovic. Beo-
grad: Nolit.
Josip Gruden, 1916: Janzenizem v našem kulturnem življenju. Čas 10. 177-194. Evgen Jarc, 1904: Moderna nemška drama IV. Katoliški obzornik 8. 182-196. Jože Javoršek, 1953: Premišljevanje o ljubljanskem Britaniku. Naša sodobnost 1. 944-953. France Kidrič, 1929-1938: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti.
Ljubljana: Slovenska matica. Janko KoS, 1972: Uvod. Racine: Britanik. Ljubljana: Scena. 7-16. Taras Kermauner, 1995: Pravica do oblasti. Rekonstrukcija in reinterpretacija slovenske
dramatike. Ljubljana: Lumi. France Koblar, 1972: Slovenska dramatika I. Ljubljana: Slovenska matica. Roger Mathe, 1973: Phedre. Racine. Paris: Hatier, Profil d'une oeuvre 39. Boris A. Novak, 1995: Oblika, ljubezen jezika. Recepcija romanskih pesniških oblik v slovenski poeziji. Maribor: Založba Obzorja.
—	1997: Esej o Racinu. Racine: Zbrane drame III. Ljubljana: DZS. 249-278. France Pibernik, 1996: Ogledala sanj Jožeta Udoviča. Celje: Mohorjeva družba. Raymond Picard, 1960: Notes. Racine: Oeuvres completes. Paris: Gallimard, Biliotheque
de la Pleiade. 991-1144. Leo Spitzer, 1970: Etudes de style. Paris: Gallimard.
Janko Tavzes, 1929: Slovenski preporod pod Francozi. Inavguralna disertacija. Ljubljana. Živa Vidmar, 1977: Jean Racine in Slovenci. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska
fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo. Avgust ŽIGON, 1919: Študija II. Dom in svet 32. 231-234.
resume
L' auteur analyse la reception reproductive et productive de Racine chez les Slovenes. A la fin du XVIIIe siecle, Jurij Japelj traduit la chanson spirituelle de Racine Cantique sur le bonheur des justes et sur le bonheur des reproves. La traduction date de l'epoque oü le milieu janseniste en Slovenie a fait une ouverture importante envers la pensee et la culture frangaises. Mais la traduction de Japelj demontre clairement que la variante slovene du jansenisme etait relativement adoucie, puisque le traducteur a choisi de sloveniser »les elus« en »Lubi« (fr. approx. »chers«) ce qui le fait reculer par rapport aux attitudes jansenistes envers les elus divins. A l'epoque des Provinces Illyriennes, les oeuvres de Racines faisaient partie de la lecture scolaire obligatoire. C'est dans ce systeme d'enseignement qu'a ete forme Matija Čop qui, dans son Gradivo za zgodovino slovenskega slovstva (fr. Materiaux pour l'histoire de la litterature slovene) a attire l'attention sur les divergences entre les jansenistes frangais et slovenes en se rapportant a l'Abrege de l'histoire du Port-Royal de Racine. Dans la deuxieme moitie du XIXe siecle, Racine est mentionne par deux litterateurs slovenes de renommee, Josip Stritar et Janko Kersnik. Dans une piece dramatique de Kržišnik, Agapiz, on peut parler d'une reception productive, parce qu'elle rappelle sensiblement Andromaque de Racine. Dans les deux ouvrages le souverain a le pouvoir sur la femme qu'il aime. Son chantage repose sur la detention en otage du fils de la femme. Dans la premiere partie du XXe siecle, Racine est simultanement considere par les publicistes de gauche et de ceux du cote catholique. A l'occasion du tricentenaire de Racine, le lycee de l'archeveche de Šentvid met en scene Athalie en frangais. En 1928, le premier extrait de Phedre est traduit en slovene. En 1953, Britannicus est pour la premiere fois represente en langue slovene. Janko Moder a traduit la piece en deux versions dont l'une en endecasyllabes, l'autre en alexandrins selon
le modele des »Pisanice«. Dans les annees soixante-dix, Udovič a publie une traduction influente de Phedre, traduction qui semantiquement est proche de l'original, mais qui fait abstraction de la regle des rimes consecutives et qui depasse en nombre de vers la version originale. En fin des annees quatre-vingts, Iphigenie a Aulis est traduite par l'eveque Jožef Smej. Et dans la deuxieme moitie des annees quatre-vingt-dix, le theatre complet de Racine est publie en traduction de Marija Javoršek. Boris A. Novak, qui a contribue a cette edition par une etude exhaustive intitulee Essai sur Racine, a cree en fin des annees 90 la piece Kasandra, »une tragedie racinienne«.