Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L	1.250
34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	. . . L	2.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L	3.500
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410	
Leto XX. - Štev. 50 (1030)
Gorica - četrtek, 19. dec. 1968 - Trst
Posamezna številka L 50
V plenice povit in v jasli položen
Ko ob priliki skrivnosti polnih praznikov krščanstva pozdrav- -■Ijamo naročnike, bralce, podpornike, sodelavce in širitelje našega -Usta, iskreno želimo, da bi se po besedah sv. Pavla učencu Titu -(2, 11-12) v njih dušah razodela milost božja, ki prinaša zveličanje z vsem ljudem in da bi prisluhnili nauku, ki ga božična blagovest -vključuje: da se namreč odpovemo brezbožnosti in posvetnim I željam ter na tem svetu trezno in pravično in pobožno živimo. -
UREDNIŠTVO IN UPRAVA |
I I M I I I I...I I I I.  I	I	I	I	I	I	I	I	I	I	I	I	I I I I I lil I III I I I I I I 1 I I I | | III | |f
PRED RAZSTAVO NAŠE
narodne ljudske umetnosti
Razstava slovenske nabožne ljudske umetnosti je prvi poizkus te vrste v Gorici. Verjetno bo razstava napravila marsikomu vtis predrznosti, prenagljenosti in pomanjkljivosti. Vendar naj obiskovalci zaenkrat upoštevajo tudi okoliščine, v katerih se je razstava uresničila, to se pravi težave pri nabiranju in prevažanju predmetov, na težave, ki so povezane z razstavnim prostorom, z manj primemo opremo in podobno.
Je pač res, da se Slovenci ne moremo ponašati s tako žlahtno umetnostno tradicijo kot kateri večji narodi, je pa tudi res, da v likovnem ustvarjanju, če upo števamo razmere, v katerih smo v pre teklosti živeli, prav nič ne zaostajamo za drugimi. V skladu s socialnim položajem slovenskega človeka je pomenila pri nas kmečka domačija to, kar je drugod pomenila gosposka mestna palača ali vila. Stremljenje našega kmeta za tem, da bi si postavil udobno in vsem funkcijam od govarjajočo domačijo, da bi si svoj dom okusno opremil in olepšal, ni nič manjše od stremljenja imenitnika, 'ki hoče s svojo palačo izstopati.
Za primer lahko vzamemo katerokoli slovensko domačijo: opazili bomo, da jeki j ub svoji zunanji skromnosti monumen talna tako v celoti kakor v posameznih delih, pa naj gre za hišni portal, za fresko na pročelju, za »gank«, za izbo ali celo za ognjišče. In kakor si ne moremo zamisliti »ganka« brez cvetlic, tako si ne moremo predstavljati notranjosti brez o-krasa in opreme, pa naj bodo to podobe na steklu, naj gre za skrinjo, za postelja, za hišno posodo ali celo za namizne prte in zavese.
Ce se nam zdi danes presenetljivo, kako krasimo, moramo ugotoviti, da je bilo naše preprosto ljudstvo vse prej kot duševni tlačan, pač pa je imelo izredno bogato in samostojno duševno življenje, poleg tega pa tudi izredno oblikovalno voljo. Zato je prav, da ob tej razstavi to »ljudskost« drugače ocenjujemo kot smo jo morda ocenjevali do sedaj. Ti na zunaj
skromni in na videz estetsko jecljav predmeti niso pomembni samo zato, ke; so »stari«, ker so »tipični« in »domačK
V	teh delih še tako anonimnih se razodeva umetnikova individualnost, v njih se odraža pristna in univerzalna podoba tedanje življenjske resničnosti.
Če se nam zdi danes presenetljivo, ka je bil naš kmečki človek odprt za vsakn novost, kakšno asimilacijsko silo je ime! in kako čudovito je vsako kulturno dobi-no preosnoval in preoblikoval za svoje življenjske pogoje, ne imejmo tega za golo pogrevanje in posnemanje: to je izredna življenjska in ustvarjalna sila.
Par besed tudi v pojasnilo k nabožni vsebini te razstave: ne gre za predmete, ki so namenjeni cerkvi, pač pa domu. Nabožna motivika pa je tako bogata in pestra, da je za eno izčrpno razstavo že skoraj preobsežna. Iz podob in drugih predmetov, ki so tukaj zbrani, bomo lahko spoznali, da je imelo versko čustvo precejšnji delež v življenju preprostega človeka in da je odraz globoke verske vdanosti, čeprav se, seveda, pogosto v ljudski duši pomeša s praznoverjem.
Prepričan sem, da je taka razstava utemeljena in če zaradi svoje pomanjkljivosti še ne odgovarja, pa vsaj opozarja na kulturno potrebo, (ki bi jo morali čutiti še posebno mi zamejci, kateri često in ne vedno upravičeno stojimo pri takih manifestacijah ob strani. Razstava nam bo prav gotovo omogočila, da se bomo po-bliže seznanili z našo kulturno podobo preteklosti, ki je bila kvas naše sedanje kulture.
Tudi če razstavo povežemo z »mittel-evropskimi« dnevi, ki smo jih imeli preteklo poletje v Gorici, in katerih glavna tema je bila ljudska ikultura, tudi v tem pogledu mislim, da je prišla razstava še pravočasno in bo gotovo zanimala tudi naše sodržavljane italijanskega porekla ter pripomogla h globljemu medsebojnemu spoznavanju in spoštovanju.
Milko Rener
Kristusov prihod na svet je poln velikih skrivnosti. Skrivnostno je bilo spočetje, skrivnostno tojstvo, skrivnostna je bila njegova mladost. Poglabljanje v te skrivnosti privede človeka do vere in ljubezni v učlovečenega Sinu božjega, ki so ga sodobniki klicali za tesarjevega sina.
O	Jezusovem rojstvu in detin-stvu poročata dva evangelista, sv. Matej in sv. Luka. Njuni poročili se na zanimiv način med seboj razlikujeta: pri Luku stoji ob božjem Detetu Marija, pri Mateju je ob njem — sv. Jožef. Luka govori bolj o Sinu Marijinem, Matej bolj o »sinu tesarjevem«.
Razumljiva je ta razlika. Sveti Luka piše svoj evangelij za bivše pogane, sveti Matej ima pred očmi predvsem Jude.
JEZUS — OD SVETEGA DUHA SPOČET
Že v rodovniku (1, 16) se je Matej dotaknil vprašanja, v kakem odnosu stoji sveti Jožef do Jezusovega človeškega porekla. Tam je namignil, da je Jožef sicer mož Marijin, da pa ni sodeloval pri Jezusovem spočetju, širša javnost za to seveda ni vedela. Zato so Judje imeli Jezusa za Jožefovega sina.
Toda koristi stvari in resnice zahtevajo, da se skrivnost o Jezusovem spočetju razkrije. To stori evangelist tukaj. Svoje poročilo začenja zaradi tega z besedami: »Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako« (1, 18). Matej ugotavlja: »Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha« (1, 18). Nato opisuje, kako je Bog sam posege! v težki notranji konflikt, ki je vsled tega zaradi nepoznanja stvari — nastal v duši pravičnega Jožefa. Po svojem angelu sporoči Bog Jožefu, da je Marija spočela od Svetega Duha in da bo rodila »sina, ki bo odrešil vse ljudstvo od njegovih grehov« (1, 21). To je pomirilo Jožefa.
Jezus je bil torej spočet od Svetega Duha. To se je zgodilo, ker je tako napovedal že 700 let poprej prerok Izaija: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami« Mt. 1, 23, ef. Iz 7, 14).
V	BETLEHEMU ROJEN
Jožef in Marija sta imela svoj dom v Nazaretu. V Nazaretu je angel oznanil Mariji, da bo postala mati Sinu božjega. V Nazaretu je imel Jožef svojo delavnico. Tu je trpel muke, ko je opazil, da je njegova zaročena žena noseča, pa ni mogel verjeti, da mu je postala nezvesta. V Nazaretu bi mogli torej verovati, pa so se prepirali med seboj. Zmerjali so ga z Gali-lejcem in Samarijanom. Spraševali so se: »Menda vendar Kristus ne pride iz Galileje. Ali ne pravi pismo, da pride Kristus iz Davidovega rodu in iz mesta Betlehema, kjer je bil David?« (Jn 7, 41-42).
Ali so ljudje ob času Jezusovega javnega delovanja res bili prepričani o njem, da je bil rojen v Nazaretu in ne v Betlehemu? Kako so se mogli pozabiti nenavadni dogodki za časa njegovega rojstva? To ni bilo nič čudnega. Po tridesetih letih se tudi take stvari pozabijo. In če ne sled za čudež-
nim otrokom v Betlehemu se je zdela izbrisana. Saj je otrok vendar padel pod mečem Herodovih vojakov in njegovi starši so brez sledu izginili neznano kam...
Morda je sveta Družina o vsem tem molčala. Vsekakor pa je sveti Matej bil mnenja, da je treba tudi to zadevo razčistiti. Jezus je bil rojen v Betlehemu! Takrat so prišli v Jeruzalem modri iz Vzhoda. Prestrašeni kralj Herod je tedaj sklical judovske pismouke in sinedriste, da mu pojasnijo, kje ima biti rojen obljubljeni Mesija. In pismarji niso bili niti najmanj v zadregi. Sveto pismo je bilo v
tem oziru tako jasno. Z lahkoto so dali odgovor: »V Betlehemu v Judeji, tako je namreč pisano v preroku...« (2, 5; Mih 5, 1).
Na Jezusu se je tudi ta prerokba izpolnila. On ni bil samo iz rodu Davidovega, ampak je tudi v Davidovem mestu prišel na svet.
Kako načrtno zlaga Matej svoje dokaze o Jezusovem mesijanskem dostojanstvu: iz rodu Davidovega je, od Device je bil spočet, v Betlehemu je rojen... Vse to je bilo naprej določeno in povedano. Od koga? Ne od ljudi, ampak od Boga, ki piše svetovno zgodovino in vodi tek njenih dogodkov.
11111111111n11m111111111n1111111nin111111h111111111111111111111111 n i n 11 ii
^ri dragocene reči za božič j
Zopet enkrat nas je za božični praznik objel občutek neznanega, z daljnega, božjega. Ta občutek je po drugi strani pomešan z občut- E kom domačnosti, ki ga je izzval v nas smrekov vonj božičnega dre- z vesca, vonj mahu pri jaslicah in vonj božičnega kadila. Za vsak ~ božič postanemo zopet enkrat vsi majhni, vsi tako čudovito do- z vzetni in sprejemljivi za preproste stvari. Kaj čuda, da smo odrasli E zlasti za božič tako blizu otrokom in otroci tako blizu odraslim, z Za božič se tako živo zavemo, da je Bog čudovit ne samo v milijonih z ozvezdij, ampak čudovit enako v pravkar rojenem otroku, čudovit Z
v	božičnem drevescu in v snežinki, ki se je tiho vsedla na okno z božične izbe.	Z
ANGELSKO VOŠČILO
Tri predragocene reči so angeli želeli ljudem na prvi božič: -SLAVO BOGU najprej. Na prvi pogled bi se zdelo, da so angeli z želeli s tem nekaj dobrega Bogu. Ne, v resnici Bogu ni za slavo, r skazovano mu od ljudi kot za nekaj, česar mu še manjka. Bogu -ničesar ne manjka, tudi ne slave od strani ljudi. Bog je polnost z sama. Če je Bog slavljen, je v resnici človek tisti, ki je na dobičku, E ki s slavo, dano Bogu, pridobi, ki veliko pridobi. Pomislimo samo z na blagoslov vere za človeka!
Angeli so potem želeli MIR NA ZEMLJI. Ta tako zavidljiva, z pa še zdaleka ne dosežena dobrota miru ni v smislu prvega besedila 5 navezana na nikake pogoje. Mir, tako zunanji kot notranji ni na- E menjen samo ljudem, ki so blage volje, ki so Bogu po volji — ti z ga seveda v svojih srcih najprej občutijo — ampak vsem ljudem E brez izjeme, skratka mir po vsej zemlji.	%
Tretja od angelov želena dobrota je BLAGA VOLJA LJUDEM, E Čigava blaga volja, se sprašujemo? Najprej gotovo blaga volja Boga z nasproti človeku. Zato spadajo vprav v božično liturgijo besede, ki E vsebujejo to misel božje blage volje nasproti ljudem, besede svetega -Pavla: »Zakaj razodela se je milost božja, ki prinaša zveličanje z vsem ljudem,« in besede »razodela se je dobrotljivost in ljudomi- -lost našega Odrešenika«.	§
ČLOVEK BLAGE VOLJE	1
Blaga volja je potem blaga volja človeka do sočloveka. Človek z blage volje, blag človek. Vsakdo izmed nas je gotovo že imel pri- E liko srečati se z blagim človekom, s človekom dobre volje. A redka z so taka srečanja — žal, preredka. Srečanje in združenje s človekom E blage volje je gotovo nekaj edinstvenega. Vtis, ki ga napravi človek z blage volje na nas, je tako neposreden, tako nepozaben. Napačno E bi seveda bilo vzporejati človeka blage volje s človekom slabotne z volje. Nasprotno. Človek blage volje je obenem človek krepke vo- z lje. Človek blage volje je človek, ki zna in more pozabiti sam nase z in se v resnici, odkritosrčno in nehlinjeno zanimati za usodo so- g človeka. V globini svoje duše je pripravljen samo nuditi, samo da- | jati in ne jemati. V resnici ne pričakuje najmanjšega povračila. E Človek blage volje je pripravljen poslušati, razumeti, odpustiti.
Kolikokrat v življenju smo se že ozirali za človekom, ki bi imel z te lastnosti. Težko ga je bilo odkriti, a ko smo ga odkrili, nam je E odleglo, počutili smo se zopet sproščeni. V Bogu je mera blage z volje neskončna. Kakor pa je človekovo življenje iskra božjega živ- E ljenja, ki je Bogu bistveno, tako more človek deliti z Bogom tudi z vsako iskro tiste dobre volje, ki je v njem popolna. Četudi je člo- E vekova blaga volja samo iskra božje blage volje, pa vendar pomeni z za sočloveka, za svet luč, ogenj, čigar toplota greje, boža, zdravi. E Bolj kakor kateri drugi praznik je vprav božični praznik zmožen z razpihati še tlečo iskrico blage volje v nas, najprej v plamenček in E potem morda tudi v pravi plamen blage volje, ki sveti in ogreva z daleč naokoli vse, kar doseže. Ni čudno, ni samo naključje, da je E sv. Frančišek Asiški, ki je predvsem znan in priljubljen zaradi iz- Z redne mere blage volje do soljudi in do vsega stvarstva bil tisti, E ki je prvi postavil božične jaslice.	z
Naša molitev za božič naj bo molitev za pomnožitev blage vo- E lje najprej v nas samih in potem na svetu na splošno. Molimo, da z bi blaga volja napolnila in vodila ljudi, ki imajo v rokah usodo E soljudi, usodo sveta. Zadostni meri BLAGE VOLJE V LJUDEH bo z potem nujno sledil MIR NA ZEMLJI IN SLAVA BOGU NA VI- “ ŠAVAH.	1
i ii 1111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111 if
Zborovanje predstavnikov katoliških tednikov
Od 12. do 15. t. m. se je vršilo v Bresciji vsedržavno Zborovanje urednikov in predstavnikov katoliških tednikov. Udeležilo se ga je nad 150 časnikarjev iz vseh krajev. Bili so študijski dnevi in obenem prilika za občni zbor. Vsebina študijskih dni je bila sledeča: »Javno mnenje in krajevna Cerkev«. Vsekakor zanimiv in za marsikoga nov predmet, h kateremu se bomo vrnili z daljšo razpravo.
Zborovanje je odprl msgr. Jesus Iri-barren, glavni tajnik mendnarodne zveze katoliškega tiska. Dobro obvlada sedem jezikov. Prevzel je to službo komaj v septembru, zato sedaj potuje po svetu, da se seznani s problemom tiska pri posameznih narodih. Po njegovem namigu je poslal omenjeni naslov predmet razpravljanja in debate po vsem katoliškem svetu, kar bo obenem daljša in splošna priprava na mednarodni kongres katoliškega tiska, ki bo 1971. v Angliji ali na Irskem. Msgr. Iribarren je Bask po 'rodu, spada torej k manjšinski narodni skupnosti, ki živi v Španiji na francoski meji. Ti Baski ne uživajo nobenih pravic, ki gredo narodnim manjšinam. Prav zato sva se hitro razumela, ko sva se začela pogovarjati o problemu narodnih manjšin.
Vrnimo se k zborovanju! Drugi dan zborovanja sta govorila dva izredna predavatelja, ki sta vsak iz svojega stališča obravnavala isti predmet. Več časa je bilo na razpolago za debato o treh referatih.
V	soboto se je vršil občni zbor. Razpravljali smo o statutu združenja, nakar so sledile volitve za nov odbor. V nedeljo
Na Opčinah deluje lekarna GHIRA, katere lastnik je Franco Vilella. 2. decembra letos je pri njem nastopila službo dr. Metka Kacin. Bilo je naravno, da je kot Slovenka postregla slovenske kliente v svojem in njihovem jeziku. S tem je samo izvršila svojo moralno in državljansko dolžnost.
Njenemu gospodarju to ravnanje oči-vidno ni bilo všeč. Zahteval je od svoje nastavnice, da govori tudi s Slovenci le italijansko, češ da živimo v Italiji. Naravno dr. Kacinova tega pogoja ni mogla sprejeti. Zato je prejela 11. t. m. odpoved, ker da ni pokazala »duha sodelovanja« z gospodarjem.
Jasno je, da je tako ravnanje ogorčilo Opence, ki se v veliki večini prištevajo k slovenski narodnostni skupini. Toliko se govori in piše o rasni diskriminaciji v Južni Afriki in Sev. Ameriki, pa jo imamo na pragu tržaškega mesta in to še tako ogabno! Pošteno bi bilo, da bi krajevno, pa tudi ostalo časopisje po državi že enkrat pričelo pometati pred lastnim pragom, namesto da zavija oči nad tujimi rasisti.
zjutraj je bilo somaševanje s krajevnim škofom v stari katedrali, nato slovesna komemoracija Giorgija Montinija, očeta papeža Pavla VI. Osebnost in delovanje junaškega časnikarja ob 25-letnici smrti je orisal urednik vatikanskega lista »Os-servatore Romano« Raimondo Manzini.
Velik vtis sta napravila name dva duhovnika. Bilo je videti, da sta velika prijatelja, saj sta bila vedno skupaj pri razpravah in pri mizi. Bila sta urednika katoliških tednikov v Bocnu v nemškem in italijanskem jeziku prof. Innerhofer in Cristofolini. Rekel sem jima, da se mi zdi nekaj izrednega to njuno prijateljstvo. Odgovor je bil enostaven: »Že dolgo let sva si prijatelja, medsebojno povezana tudi v krajevnem tisku, kjer si nudiva medsebojno podporo za vse probleme obeh manjšin.«
Seveda smo veliko debatirali o problemu naših nacionalnih skupnosti. Nekatera srečanja je pač težko pozabiti. Vsekakor, ko se oziramo na naše razmere, opazimo, da smo nekam potisnjeni in to ne samo geagrafsiko. Zato čutimo potrebo, da seznanimo druge o našem življenju, o naših razmerah, sploh o našem obstoju. Zato sem bil vesel, da sem mogel dati nekaj izjav tudi za švicarsko radijsko postajo Monte Ceneri. Njen časnikar, ki je tudi prisostvoval zborovanju, me je naprosil za kratek razgovor. Brez dvoma so taka zborovanja odlična prilika, da seznanimo mednarodno javnost o našem obstoju in naših problemih.
Dušan Jakomin
Deželni svetovalec dr. Štoka je takoj, ko je zvedel za ta sramotni primer, vlažil interpelacijo na deželni odbor in odgovornega odbornika ter vprašal, ali se namerava odbor priključiti ogorčenju slovenskega prebivalstva zaradi omenjenega dogodka in kakšne mere namerava podvzeti, da bodo zaščitene narodne koristi slovenske manjšine, tako zelo ponižane ob tej priliki in če ima namen storiti primerne korake pri lekarniški zbornici, da se storjena krivica popravi.
Božično premirje v Vietnamu
V	Vietnamu sta napovedali obe vojskujoči se stranki premirje za letošnji božič in novo leto. Mnogi upajo, da se bo začasno premirje spremenilo v trajen mir.
■k KNJIŽICE želijo svojim številnim bralcem in vsem prijateljem verskega tiska vso srečo in božji blagoslov za božične in novoletne praznike. Tej želji se pridružuje tudi uprava Marijanskega koledarja 1969.
Sv. misijon v Borštu
Kot o vseh drugih zadevah, ki se odigravajo v človeški notranjosti, tako je tudi o uspehu ali neuspehu misijona težko dajati sodbo.
Splošna sodba vseh, ki so se misijona udeleževali, zlasti stanovskih srečanj, je ta: bilo je zelo lepo! Govornik, g. M. Žerjav, si je preko mladine hitro osvojil srca tudi odraslih, zlasti staršev. Dorašča-joči fantje in dekleta ter otroci osnovne šole so nestrpno čakali, kdaj bodo zopet smeli priti v dvorano. Doraščajoči, ki so prihajali k štirim srečanjem skoro stoodstotno, so imeli obilo vprašanj in so z veliko hvaležnostjo poslušali pojasnila in vzpodbude za bogato in čisto mladost.
Tudi žene-matere so skoro 70 9o prihajale v dvorano in pazljivo poslušale, kako je treba otroka razumeti in podpirati bolj z lepim zgledom kot le z besedo. Več dobra volje bi mogli pokazati odrasli fantje, dekleta in možje, saj eni kot drugi odločajo o bodočnosti, kateri naj gre naše ljudstvo nasproti. Prepričani pa smo kot kronisti, da bi bil odziv misijona veliko večji, če ne bi vseh osem dni divjala burja in pritiskal strupen mraz. V tako neugodnem vremenu seveda niso mogli prihajati v cerkev ne otroci ne starejše osebe. Maša zjutraj in zvečer je bila pa 'kljub vsemu lepo obiskovana in z navdušenjem je vsa zbrana skupnost sodelovala, posebno z ljudskim petjem.
Ko smo to nedeljo popoldne s slovesnostjo v cerkvi misijon zaključili in se misijonarju zahvalili, smo odrasli in mladina do zadnjega kotička napolnili dvorano. Tu je sedaj misijonar postal umet-
V	nedeljo, 11. decembra se je vršil sestanek načelnikov skupin goriškega pokrajinskega sveta, ikot je to obljubil predsednik dr. Chientaroli. Na programu je bila razprava o problemih in obtožbah, izne-šenih na račun vodstva goriške umobolnice v zvezi s tragičnim dogodkom na Oslavju (umor Mikuluševe). V imenu odbora je odbornik Pecorari odgovarjal na nekatere konkretne obtožbe oziroma poročal o izidu preiskave. Te obtožbe so bile:
1.	številni samomori umobolnih; 2. primeri nemorale; 3. nehigienske razmere (uši itd.); 4. tatvine; 5. primer umobolne ženske, ki se je izgubila na sejmu v Pon-tebbi in se nato smrtno ponesrečila; 6. način zdravljenja oziroma klasifikacije raznih vrst duševnih bolezni; 7. »pritisk na domače, da bi začasno sprejeli umobolne svojce domov«; 8. primeri pijanosti in pobegov iz umobolnice; 9. primer poroda oziroma zanositve neke bolnice v umobolnici.
Glede »pritiska na svojce« je odbornik dejal: »...Ko smo zvedeli o tem, smo kot uprava takoj strogo opomnili vodstvo umobolnice...« (nanaša se na neki primer pred tragičnim dogodkom na Oslavju!).
K besedi so se oglasili vsi navzoči načelniki skupin: socialist Macoratti, demokristjan Cosani, liberalec Zucalli, Kran-ner (SDZ), komunist Menichino, Poletto (PSIUP) in misovec Pascoli. Cosani in Kranner sta poudarila potrebo po temeljitejši in skrbnejši izbiri osebja, kajti nov način zdravljenja in večja svoboda gibanja bolnikov to nujno zahtevata. Kranner je tudi pripomnil, da bi moralo vodstvo umobolnice bolj iskati stik s svojcj umobolnih ter jih skušati prepričati o veljavnosti in namenih novega načina zdravljenja, ki ga je dejansko priznal tudi odbornik Pecorari. Predsednik dr. Chientaroli je omenil prošnjo primarija dr. Ba-saglie o začasnem dopustu in vprašanje njegovega nasledstva oziroma namestnika. Priznal je tudi, da v upravljanju umobolnice nekatere stvari šepajo: zdravnik primarij je istočasno tudi upravni ravnatelj in zato manjka povezava med pokrajinsko upravo in vodstvom umobolnice.
Cankarjeva proslava na goriških šolah
V	soboto, 14. t. m. je bila na liceju in učiteljišču Cankarjeva proslava, na kateri so se dijaki in profesorji spomnili ob petdeseti obletnici smrti našega največjega pisatelja in besednega umetnika.
O pisatelju in njegovem delu je spregovorila Antonija štrosar, dijaki Vera Ce-ščut, Peter Špacapan in Marjeta Klanšček so nato prečitali odlomke iz nekaterih
nik. Po zgledu don Boška je vse navzoče spravljal v začudenje in navdušenje s svojimi mojstrovinami. Na tem polju je prav kot vzgojitelj mladine strokovnjak in se v ta namen udeležuje mednarodnih kongresov s tega področja. Po zabavi, ki je potekala v družinskem ozračju in trajala eno uro in pol, smo vsi zapeli pesem: »Mi se imamo radi« in se nato s hva ležnimi srci za lepe dni razšli.
Skedenj
Božični prazniki brez vstopa v cerkev so prazni dnevi, prazniki razočaranja. To pa ne velja za vernega človeka, za katerega so dan veselja: duhovnega, družinskega in družabnega. Cerkveni božični obredi so bistvo vseh teh dni; k temu spada pesem, sv. maša, zakramenti.
Že drugo leto bomo imeli v naši župni cerkvi izredno polnočnico. Izredno namreč glede umika. Polnočnica ob 101* zvečer je iz več razlogov najbolj praktična in za nas najbolj občutena, ker bo vsa naša. Sveti večer bo združil vernike iz Skednja in iz Kolonkovca ter bližnjo okolico, da bomo skupno, kot že veliko let, praznovali dan Kristusovega prihoda na svet. Začeli bomo s pesmijo, ki ima letos 150 let: Sveta noč. Tedaj bomo pozabili za trenutek svoje težave, svojo bol in bomo zadobili v tej sveti noči novih moči za svoje vsakdanje življenje.
Obvestimo prijatelje in znance ter na-napolnimo cerkev, da bomo velika družina. Med mašo bo ofer, ki je ves namenjen našim potrebam. Naj bo to prvi dar, prvo dobro delo v teh praznikih.
Cankarjevih del, dijak Sergij Zavadlav pa je recitiral Župančičevo pesem Spomenik na Vrhniki.
★
Božična nabirka za otroke v Biafri
Papeška podporna organizacija pripravlja za letošnji božič posebno nabiralno akcijo za težko preizkušeno pokrajino Biafro v zahodni Afriki. V teh dneh razpošilja na stotisoče pisem italijanskim družinam. V pismu je rečeno, naj položijo letos starši k jaslicam poleg običajnih darov še eno darilo za ubogega otroka v Biafri ali odgovarjajoči znesek v denarju. Takoj po božiču bo posebna ladja odpeljala zbrane darove v Biafro, kamor sta te dni že odpotovala pomožni škof iz Benetk msgr. Olivetti in predsednik papeške podporne organizacije msgr. Freschi. Na kraju samem bosta preučila, kakšno pomoč bi lahiko nudili italijanski škofje tej preizkušeni deželi.
Letošnji božič v Pragi
V	Pragi bodo prvič po dvajsetih letih na trgu postavili veliko okrašeno smreko. Nameravajo jo postaviti na znameniti trg kralja sv. Venceslava. Luči bo prižgal sam župan. Smreko bodo imenovali »drevo republike«, a za tem imenom se v resnici skriva božično drevo, ki je tako spet prišlo do veljave.
Š P ®§ R T
 ...
VII. Memorial M. Filej - 1968
Zaključili sta se tudi tekmovanji v streljanju in kolesarstvu.
Streljanje z zračno puško se je vršilo preteklo soboto. Udeležba ni bila tako velika kot lani. Tekmovali so samo člani. Prvo mesto so spet odnesli števerjanci, tako med posamezniki kot ekipno. Rezultati. - Posamezniki: 1. Milian Maraž, 26 točk; 2. Boris Hladnik, 23 točk; 2. Marjan Kranner, 23 točk (sledijo še drugi tekmovalci). Ekipe: 1. števerjan I (Hladnik, Maraž M., Maraž A.), 68 točk; 2. števerjan II, 67 točk; 3. Gorica 1, 42 točk.
Tekme s kolesom so bile letos prvič na programu. Udeležba je bila še kar zadostna. Spet so se postavili števerjanci, ki so odnesli največ kolajn. Tekmovali sta dve kategoriji: Člani na progi Gorica— števerjan, Mladinci pa od Oslavja do šte-verjana. Rezultati. - Člani: 1. Boris Hladnik, 18’34"; 2. Bruno Hlede, 19'40”; 3. Dušan Maraž, 2108” (sledijo še drugi). Med Mladinci je zmagal Ugo Zulian iz Gorice v času 14’18”. Med moštvi se je uveljavila števerjanska ekipa (Hladnik, B. Hlede in Edi Hlede) s časom 61'35”.
             in               m         m 11111 m
| IZŠLE SO MOHORJEVE KNJIGE j j ZA LETO 1969	j
ImiiHiii n 11111111111111111111111 ni 11 m m 11 m m m 111 m i m m 111111 m i im
Nov pojav rasne diskriminacije na Tržaškem
Razprava o razmerah v goriški umobolnici
ZVEZA SLOV. KATOL. PROSVETE
bo v prostorih Katoliškega doma v Gorici uredila
RAZSTAVO SLOVENSKE LJUDSKE NABOŽNE UMETNOSTI
Odprtje razstave bo v soboto, 28. decembra ob 18. uri. Razstava bo nato odprta vsak dan od 10. do 12. ure in od 16. do 19. ure. Ogled bo brez vstopnine.
★ ODBOR »KATOLIŠKEGA DOMA« V GORICI vošči blagoslovljene božične praznike in uspešno ter zdravja polno novo leto vsem svojim dobrotnikom, sodelavcem in prijateljem tu in po svetu. Obenem se jim zahvaljuje za dosedanjo pomoč v upanju, da bodo še naprej podpirali to našo tako važno ustanovo.
★ ZAVOD SV. DRUŽINE V GORICI vošči blagoslovljen božič, v Kristusu preživete praznike ter uspehov polno novo leto vsem, ki v zavodu prebivajo, svojim gojencem in gojenkam, njih svojcem, zlasti pa želi obilje božjega varstva vsem svojim plemenitim dobrotnikom, ki so ga skozi vse preteklo leto tako nesebično podpirali. Naj bi ga ne zapustili tudi v prihodnjem letu!
★ SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE V GORICI vošči vsem dobrotnikom, sedanjim in bivšim gojencem in njihovim staršem blagoslovljene praznike in srečno novo leto.
★ MARIJINA DRUŽBA V GORICI pozdravlja vse članice tu in po svetu tet vošči njim in njihovim družinam mir in božji blagoslov v novem letu.
★ MEŠANI PEVSKI ZBOR »L. BRATUŽ« IN MOŠKI ZBOR »MIRKO FILEJ« IZ GORICE voščita vsem prijateljskim zborom na Goriškem, Tržaškem in Koroškem vesel božič in uspehov polno novo leto.
★ APOSTOLSTVO MOLITVE V GORICI
vošči svoji veliki družini obilo božjega veselja in miru.
★ III. RED SV. FRANČIŠKA V GORICI vošči vsem udom blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto.
★ SLOVENSKO KATOLIŠKO AKADEMSKO DRUŠTVO V GORICI želi vesele božične praznike in srečno novo leto kolegom in vsem zamejskim Slovencem.
★ GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA vošči vsem svojim bralcem, tu in po svetu, blagoslovljen božič in sreče polno novo leto.
★ SKPD »M. FILEJ« - GORICA želi vsem prijateljskim društvom na Goriškem, Tržaškem in Koroškem blagoslovljen božič in uspeha polno novo leto 1969.
★ SKPD »F. B. SEDEJ« IZ ŠTEVERJANA vošči vsem članom, prijateljem in znancem doma in po svetu vesele božične praznike in srečno novo leto 1969.
★ ŠPORTNO ZDRUŽENJE OLYMPIA želi vsem članom, prijateljem in dobrotnikom blagoslovljene praznike in uspehov polno novo leto.
★ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V GORICI želi vsem dru-štvom članom in vsem požrtvovalnim sotrudnikom vesel božič in uspehov polno leto 1969.
★ SLOVENSKI GORIŠKI SKAVTI želijo vsem slovenskim skavtom v zamejstvu in po svetu vesel božič in napredka polno leto 1969.
★ ŽUPNIJSKI URAD SV. MARTINA V DOBERDOBU želi ob priliki praznikov in ob vstopu v novo leto vse dobro tako svojim faranom kot naročnikom in bralcem Katoliškega glasa.
★ MARIJINA DRUŽBA MARIJE MILOST Ul VE v ulici Risorta 3, Trst vošči svojemu voditelju, članicam, sestram v Domu ter vsem, ki jo spremljajo z molitvijo in darovi, milosti polne praznike ter z Bogom začeto novo leto. Obenem se priporoča, da bi jo vsi, ki zmorejo kak prispevek, podprli pri gradnji nove stavbe Marijinega doma.
★ SVETOIVANSKA MARIJINA DRUŽBA
V	TRSTU in odbor Marijinega doma voščita vsem dobrotnikom vesel božič in srečno novo leto.
★ MARIJANIŠČE NA OPČINAH, predstojniki in gojenci se ob svetih božičnih praznikih hvaležno spominjajo svojih številnih dobrotnikov; vsem želijo srečen božič ter milosti polno in mirno novo leto.
★ KINO DVORANA V BAZOVICI vošči vsem svojim zvestim obiskovalcem vse najboljše za božične praznike in želi srečno novo leto. Istočasno napoveduje sledeče filme: 22. deccembra: Trion-fo dei Tomma Jerry; 25. decembra: Fermi tutti, cominciamo da capo! 29. decembra:	Hondo (vvestem); 1. januarja: La spia di mezzanotte.
štirje duhovniki, štirje časnikarji, štirje pripadniki manjšin. Od leve proti desni: Dušan Jakomin iz Trsta, msgr. Jesus Iribarren, Bask po rodu, tajnik mednarodne zveze katoliškega tiska, Giorgio Cristofolini, urednik tednika v italijanskem jeziku v Bocnu, prof. Joseph Innerhofer, urednik nemškega tednika istotam.
NAŠ BOŽIČ
Mnogi naši pisatelji, verni in polvemi so zapisali, da je božič naš najlepši praznik. Pokojni koroški Slovenec prelat Rudolf BlUml je rekel: »V naših narodnih običajih, zlasti božičnih, je prava ljudska liturgija. To je ljudsko bogočastje po naših družinah, pri katerih sta hišni oče in mati liturga. Tako sem jaz kot otrok doživljal te obrede v domači hiši. Žal, izumirajo. Treba jih bo nadomestiti z nečim novim.«
Božične praznike moramo doživeti. Ce jih ne doživimo, če se ne dotaknejo našega srca, ostanejo prazni, ostanejo tuji.
Božične praznike bomo doživljali v cerkvi, v družini, v srcu.
NAJPREJ V CERKVI
Štiri adventne nedelje so kakor štirje glasni klicarji, ki naznanjajo prihod najlepšega praznika. S tem se začno tudi vse priprave, kakor so po izročilu v navadi.
Potem bodo s kora zadonele vedno lepe, vedno čudovite božične pesmi: »Sveta noč, božična noč, lepše zemlja ni imela...«
Duhovniki bodo govorili o božični skrivnosti. Oni o teh rečeh razmišljajo, marsikaj berejo in vernikom povedo. Duhovniki so kot strunarji, ki se dotaknejo nevidnih strun v dušah vernikov. Prebudi se molitev, prebudi se pesem, prebudi ljubezen. Duhovne oči se zazro v najlepšo, najčistejšo Mater Marijo. Z velikim sočutjem, ker je v taki revščini in je pretrpela toliko preizkušnjo pred samim rojstvom. Zazro se v simpatičnega, molčečega Jožefa, ki se tako trudi, da bi Jezusu in Mariji pripravil najboljše, kar je mogoče. Zazro se v božje Dete, ki je v svojem srcu prineslo na svet vedno živi, vedno žuboreči studenec božje ljubezni. Uho prisluhne angelski pesmi: »Slava Bogu, mir ljudem.« O da, ko bi bil mir na svetu! Ko bi le bil!
Po vseh cerkvah bodo jaslice in okrašene smrečice. Očetje in matere bodo vodili svoje majhne otroke pred jaslice in po svoje otrokom pridigali. Te pridige sežejo globoko v otroško srce, to vemo.
DOMA
bodo jaslice in božično drevesce in pisanje božičnih voščil. In sladke orehove potice, ki so kakor božični žegen in božični pirhi. Radio in televizija bosta odprta in lovili bomo božične pesmi iz vsega sveta. Ali pa bo zadonel gramofon z božičnimi pesmimi. Nič pa ne nadomesti žive, naše božične pesmi. Zvrstile se bodo vse, ki so v pesmarici. Prav bi bilo, da bi se cela družina, otroci in odrasli naučili vsako leto vse kitice vsaj od treh božičnih pesmi. Tudi v družini morajo biti pevske vaje. Izmisliti si je treba tudi kaj novega, kar praznik v družini poživi.
V	DUŠI
Božič v duši je misel, je molitev, je doživetje, je sveto božično obhajilo. Jezus med nami prebiva. »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Zares. Zdaj štejemo leto 1968. In kako živo, kako močno je Jezus med nami.
Jezus na skrivnosten način živi v Cerkvi. »Jaz sem vinska trta,
vi	mladike.«
Vsak božič mora biti rodoviten za narod. Navdihovati nas mora, da ustvarjamo. Vsak v svojem poklicu naj ustvari nekaj božičnega. Zakaj božič mora biti med nami živ, nas mora prevzeti in navdihovati.
Še ena misel! Abbe Pierre nas je opozoril, da je dvojna Jezusova pričujočnost med nami. V sv. Rešnjem Telesu: »To je moje Telo.« In v siromaku: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti.« Za božič ne pozabimo potrebnejšega od sebe, ki je blizu nas. Kdor malo ima, naj malo da. Da pa naj vsak. Vsakdo naj nekoga za božič razveseli. »♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦•♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦•♦♦♦♦<
I	ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
*	priredi v nedeljo, dne 22. decembra ob 16.30 v goriški stolnici
|	koncert božičnih pesmi
Izvajal ga ho zbor Slovenskih madrigalistov iz Ljubljane. Na sporedu so poleg starih slovenskih božičnih pesmi tudi nove priredbe beneških ljudskih pesmi prof. P. Merkuja.
Več v hišah naših zibke ni!
Pesnik Marijan Jakopič je v zvezi z božično skrivnostjo objavil pesem, ki ima gornji naslov in kjer je med drugim rečeno:
»Kako je žalostno pri nas, kako pri nas je bridek čas! Za sveto Dete mesta ni, za božje Dete hlevčka ni. Za jasli zdaj prostora ni, je angelčkom zaprta pot, ljubezen umorjena spi, kot da je hodil tod Herod... Te naše matere, žene, si angelčkov več ne žele, otrok več živih ne rode. Kako ostuden je naš čas! Ostala prazna bo zibel, za narodom le še vrzel, spomin, spomin prežalosten.«
Po nekaterih podatkih je v Jugoslaviji kakih 300.000 odobrenih splavov na leto. Statistiki sami priznavajo, da podatek ni natančen. Koliko je vseh splavov, zdravniško dovoljenih in nezakonitih, je težko oceniti. V Srbiji, npr. trdijo, da pride na sto rojstev sto splavov, v Slavoniji celo 135. Zelo približna ocena nas pripelje do strahotnega dejstva: v Srbiji umre na leto še pred rojstvom kar četrt milijona otrok!
V	Sloveniji je število odobrenih splavov vse do leta 1965 naglo naraščalo. Leta 1955 jih je bilo 5000, leta 1958 10.000, leta 1965 pa že 16.000. Naslednje leto pa je padlo to število na 14.500. Ni pa seveda številk, koliko otrok v Jugoslaviji ne zagleda luči sveta, ker je veliko skritih, nejavljenih in šušmarsko opravljenih splavov. Eno je gotovo: brez splavov bi štela Slovenija že dva milijona prebivalcev (sedaj 1.700.000), Jugoslavija pa že precej nad dvajset milijonov.
Po računu prof. dr. Franceta Novaka izdajo žene, ki se zatekajo k nasilni prekinitvi nosečnosti, letno v Jugoslaviji deset milijard 314 milijonov starih dinarjev, tj.
Mnogi ljudje so takrat verovali, da je napovedani Mesija že davno na svetu. Videli so ga v cesarju Avgustu, ki je iz Rima vladal svetu in prinesel Rimljanom mir in blaginjo.
Britanija s svojimi rudniki cina takrat še ni bila del rimske države, ki je segala od Galije do Sirije.
Na severu je tekla meja rimsikega imperija ob Renu in Donavi, kjer so iz takratnih vojaških taborišč kasneje nastala razna mesta, kot Koln, Mainz, Trier.
S prebivalci dežel okoli Vzhodnega morja so Rimljani zamenjavali jantar za srebrno in stekleno posodo.
Galija, ki jo je osvojil Cezar, je postala rimska provinca in so jo v kulturi in jeziku romanizirali.
V letu Jezusovega rojstva je bil Rim že mesto nebotičnikov; zaradi stalnega naraščanja cen za stavbišča so zidali hiše 25 m visoke. Palače bogatinov pa so bile opremljene s centralno kurjavo in preprostimi hišnimi telefoni. Prebivalci vzhodne Evrope so pa živeli še od lova.
Preko grških mest ob črnem morju so dobivali Rimljani tako zaželeno kitajsko svilo. Kitajci so v zameno dobivali lepe sužnje in papagaje.
Kitajska, ki je živela takrat že 200 let za velikim zidom, je začela postajati budistična.
Massilia, današnje mesto Marseille v Franciji, ki so jo 600 let pred Kristusom ustanovili Grki, je takrat slovela po vsem znanem svetu zaradi odličnega vina.
Cesar Avgust, ki je mnogo prispeval iz lastnega žepa, je dal na lastne stroške izboljšati cestno omrežje Italije s 4 do 7 metrov širokimi cestami. Pri Arminiu, današnjem Riminiju, so postavili na koncu ceste, ki se je imenovala Via Flaminia, velik slavolok.
V Španiji so si isto leto Rimljani podvrgli Asturce ter začeli v Asturiji kopati zlato in srebro.
Keltska plemena Španije so slovela po svojih voznikih. Dirke z vozovi so bile takrat na dnevnem redu zlasti v Rimu. Vozniki na dirkah so bili v tisti dobi zvezdniki sveta, podobno kot danes filmski prvaki. Njihovi prejemki so dosegali milijonske zneske. Kot je danes na svetu nešteto občudovalcev in občudovalk filmskih zvezd in zvezdnikov, so takrat obstajali krožki strastnih častilcev junakov iz arene. Pod cesarjem Tiberijem se je dogodilo, da se je pri pogrebu slavnega voznika vrgel eden njegovih občudovalcev na gr-
nad pet tisoč milijonov lir. Seveda pri tem niso vračunani izostanki od dela, ki so zaradi splava nujni, prav tako niso vračunani stroški splavov, ki jih mazači o-pravljajo zunaj ambulant. Če pomislimo, da veliko žena navaja za razlog splava prav stanovanjsko vprašanje, bi se dalo prav s tem okrvavljenim denarjem zgraditi lepo število primernih stanovanj. Toda denarna izguba še daleč ni najhujša stvar pri tem! Zaradi splavov umre po dvesto žena v najbolj aktivnih letih, kar lahko smatramo že za nasilno smrt, da ne omenjamo drugih, zelo škodljivih posledic vsakega splava.
Jugoslavija velja danes za državo, kjer se najlaže dobi zdravniško dovoljenje za splav. Največ prosilk se sklicuje na gospodarske razloge, češ da jim družinski proračun ne dovoljuje imeti več otrok. Skoraj četrtina žena navaja v prošnjah za splav pretesna stanovanja. Precej manj je splavov zaradi prepirov v družini, bolezni, alkoholizma, osebnih razlogov ali pa ljudje raje zakrijejo take razloge.
Prav zaradi širokosrčnega stališča zdravnikov glede splava se jfe začel v Jugoslaviji kaj žalosten turizem, »zdravstveni« imenovan. Ženske iz Pariza, Hamburga, Dunaja, Miinchna, da, celo iz Sev. Amerike prihajajo proti koncu tedna v Beograd ali Zagreb, da tam opravijo splav, strokovno in poceni, za »borih« sto dolarjev, medtem ko je treba v ZDA odšteti 2000 dolarjev (1.250.000 lir). Na Danskem potovalne agencije organizirajo posebne polete v Zagreb za tiste ženske, ki hočejo splaviti. Turističnim organizacijam v Jugoslaviji to hodi zelo prav, in pod »zdravstvenim turizmom« propa-
mado, kjer je že bilo pokojnikovo truplo.
NTa Balkanu so bile takrat na dnevnem redu vojne proti nenehno prodirajočim barbarom. Službena doba rimskega vojaka je trajala 20 let.
V Španiji je bilo takrat že več pomembnih pristaniških mest; najbolj znana v tistem času je bila Nova Kartagina, današ-' nja Cartagena.
Grško mesto Atene je bilo v letu Jezusovega rojstva že brez pomena. Veljale so pa še vedno kot učno mesto za filozofe in govornike. 2e 500 let prej so grški misleci izračunali, da je zemlja okrogla, in razvili nauk o atomih.
Davki so igrali odločilno vlogo. Štetje davkov je bilo tudi vzrok, da sta se odpravila Jožef in Marija v svojo domovino.
Na vzhodu znanega sveta so takrat prebivali Parti. Njihovi zlatarji so že uporabljali električni tok, ki so ga pridobivali v baterijah z octovo kislino. S to genialno konstrukcijo so lahko tudi že galvanizirali.
Afrika je dobavljala žito, sadje, zlato, slonovino, divje zveri in predvsem sužnje. Bogati Rimljani so imeli do tisoč sužnjev na svojih domovih. Posameznemu sužnju ni bilo treba veliko delati. Skoraj v vsaki hiši je bil suženj, ki ni imel drugega opravka, kot da je napovedoval čas.
Kartagina, nekoč tako mogočno mesto, iz katerega je prišel Hanibal, si po razdejanju po Rimljanih še ni opomogla.
Najbolj navaden kovanec rimske države je bil bakreni »as« s cesarjevo sliko. Od tega kovanca izvira naziv »as« pri igrah s kartami.
Egipt je dobavljal pšenico. Od največje knjižnice starega veka, slavne biblioteke v Aleksandriji, ki je hranila 700.000 knjižnih zvitkov, je bilo v Jezusovem času le še malo ohranjenega. Večji del je 47 let prej zgorel.
Trgovina z Indijo se je takrat vršila preko Rdečega morja. Vendar prekop med Sredozemskim in Rdečim morjem, ki so ga zgradili 500 let prej, ni bil več uporaben.
V Jeruzalemu je vladal stari Herod, napreden, pa tudi brezvesten vladar. Za kralja so ga postavili Rimljani. Herod ni bi! Jud in so ga zato vsi Judje sovražili. Govorice o prihodu novega kralja, še bolj pa rimski davčni uradniki, ki so tisto leto vse pregledovali, so mu nadvse napeli živce. Ko je odpor proti njemu postajal vedno večji, je dal pobiti v Jeruzalemu 300 častnikov in v Betlehemu številne Davidove privržence.
—or.
girajo tudi splave. Medtem ko morajo jugoslovanski državljani pred zdravniško komisijo navesti po zakonu utemeljene razloge, da zares ne morejo imeti otroka, tujkam verjamejo kar na besedo, saj tudi plačajo boljše kot domačinke.
V	anketi zveznega zavoda za zdravstveno varstvo lahko najdemo, da splavlja veliko žena, ki so mlajše od 18 let. Dve nista dopolnili niti 14 let; ena izmed teh dveh je splavila že sedemkrat! Na delavko pride 1,5 poroda in 2,5 splava, na uslužbenko 1,2 poroda in 2,4 splava, na študentko 0,09 poroda in en splav, na gospodinjo 2,7 poroda in 2,8 splava. To pove, da je povprečno število porodov skoraj za polovico manjše pri ženah v delovnem razmerju kot pri gospodinjah. Študentke so poglavje zase. Zanje je skoro edini izhod iz zadrege nameren splav.
Dr. Lidija Andolikova, vodja inštituta za načrtovanje družine, je mnenja, da so komisije za odobritev splava vse preveč širokosrčne, saj prav redkim odklonijo prošnjo. Zanjo je to najkrutejši način načrtovanja družine, povezan s celo vrsto duševnih in telesnih posledic. Splav ne bi smel biti nikdar sredstvo za urejevanje rojstev, saj pomeni za narod eno naj hujših kužnih bolezni, ki mori že pred rojstvom. Žal pa so taki glasovi kakor dr. Andolikove v Sloveniji prav redki in do sedaj glas vpijočega v puščavi ter ima prav že omenjeni pesnik Jakopič, če pravi: »Odnesli jasli smo v smeti, več v hišah naših zibke ni, ki bi imela srčke tri, ki bi imela žegne tri, ki bila bi vir radosti.«
F. Ž.
Koristil knln
To poletje je bila izdana knjižica »Upanje, ki je v nas«. Njen edini namen je, da bi tudi Slovenci v pokoncilski dobi sledili obnovi Cerkve in utrdili svojo vero. »Upanje, ki je v nas« je iskren, preprost in stvaren prikaz naše vere, ter kratek oris katoliškega nauka, ki ga je wa pobudo vatikanskega Tajništva za nekristane sestavil msgr. Peter Rossano, iz italijanskega izvirnika pa prevedel vodja tiskovnega odseka tega tajništva Slovenec Roman Rus. Knjižico, ki ima 64 strani, je izdalo in založilo Katoliško tiskovno društvo v Gorici. To delo je že prevedeno v dvajset jezikov, med njimi v angleščino, francoščino, norveščino, portugalščino, španščino, švedščino, hrvaščino, kakor tudi v številne jezike narodov v misijonskih deželah. Izdaje v teh jezikih so skupaj že dosegle milijonsko naklado.
»Upanje, ki je v nas« je spis, ki so ga z navdušenjem pozdravile vse škofovske konference po svetu. Dolga vrsta škofov jc delo priporočila svojim vernikom, »čeprav je delo napisano zato, da bi se seznanili s katoliško vero nekristjani, je knjiga izredno koristna tudi za nas,« je pisal švedski škof. »Izredno vrednost daje brošuri njena jasnost izraza, zgoščenost, ravnovesje in poudarek tega, kar je v resnici bistveno.«
»Upanje, ki je v nas« imamo sedaj tudi v slovenskem jeziku. S tem smo izpolnili vrzel, ki bi sicer obstajala, iker Slovencev ne bi biJo med zavednimi katoliškimi narodi, ki knjižico že imajo. Papež Pavel VI. je z veseljem pozdravil slovenski prevod z željo, da bi delo postalo last vseh Slovencev.
Nabavite si ga torej tudi vi! Poklonite ga tudi svojim znancem in prijateljem!
Knjižico »Upanje, ki je v nas« morete naročiti ali pri svojih dušnih pastirjih ali pri slovenskih izseljenskih duhovnikih ali naravnost na sedežu Apostolstva molitve (msgr. Franc Močnik), ulica Don Bosco
11,	34170 Gorizia, Italija.
V	Italiji stane 300 lir (plus poštnina), drugod 0,50 USA dolarja ali njegova protivrednost v domači valuti.
Knjižico »Upanje, ki je v nas« naj bi kupil in prebral vsak Slovenec, postati bi rnoraja last vsake slovenske družine, oblikovala naj bi vso našo skupnost!
Tako bomo tudi mi »Vedno pripravljeni dati vsakomur, ki hoče vedeti razlog za "Upanje, ki je v nas", odgovor krotko in spoštljivo in s čisto vestjo« (list sv. Petra 3. 15).
P. S.: Knjižico lahko naročite tudi pri; Roman Rus, Via Aurelia 338, 00165 Roma, Italia.
iiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Kako je bilo pred 1968 leti?
*
Našli SO pot do Deteta Tri mesta Učlovečenega Boga
IKRII/.41 .KVI	1	»Kn	<1:1	hiln	tam	ip	VIri i i c]n-
Le malo je ljudi, ki najdejo Kristusa kot Boga med ljudmi, kot luč in življenje sveta. Vzrok je v tem, da človeški razum, ki ga išče, ni dovolj preprost ali pa je premalo učen. Od začetka sta našli našega Gospoda le dve vrste ljudi: tisti, ki vedo, in tisti, ki ne vedo, to se pravi učeni in preprosti: pastirji in trije modri. Ne more pa ga najti razum, ki misli, da vse ve in da mu nihče ne more nič povedati.
Angeli so v tihi noči oznanili preprostim pastirjem, ki so čuvali črede okoli Betlehema in ki so bili vsi prestrašeni zaradi nenadne svetlobe angelov: »Ne bojte se, glejte, prinašam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo; rodil se vam je danes Zveličar, ki je Kristus Gospod.« Na daljnem Jutrovem pa so modrijani preiskovali zvezde. Med temi se je pojavila zvezda, ob kateri so čutili notranje nagnjenje, naj ji sledijo. Sledili so ji iz daljne Medije in Perzije prav do Betlehema, kjer je ob Luči sveta izgubila svojo moč. Preprosti iu učeni so prišli poklonit se Kralju, ki si je izbral za prestol jaslice in za palačo preprost hlev, podoben bolj votlini kakor pa kakšni zgradbi.
MODROST PREPROSTIH
Pastirji so bili preproste duše, ki niso vedele ničesar o politiki sveta, niso imeli pojma o umetnosti, niti niso znali nobene vrstice kakšnih pesmi tedaj znanih pesnikov; edina glasba, ki so jo poznali, je bil pastirski rog in klic, s katerim so pozivali ovce in klicali svoje pse čuvaje. Niso jih zadele govorice o razkošnem in razuzdanem Herodovem dvoru, niti niso imeli pojma o modrih razlagah sv. pisma znanega judovskega prvaka Gamaliela. Javno mnenje jih ni poznalo, saj niso nič pomenili pri napredku človeka in narodov. In vendar so ti preprosti pastirji vedeli dve važni stvari: da je Bog nad njimi in ovce pred njimi. In to je bilo zanje dovolj. Njihova globoka vera ni dopuščala nika-kega dvoma, ko jim je angel božji oznanil veliko novico, da je v mestu Davidovem, v Betlehemu rojen Zveličar, tisti, ki so ga njihova srca tako željno pričakovala. Slišali so, da je Zveličar rojen kot navaden človek in da je rojen v hlevu. To jim je bilo dovolj. V preprostosti svojega srca so pograbili jagnje in ga skupno odnesli, da ga poklonijo svojemu Bogu. Pastirji so našli svojega Pastirja.
MODROST UČENIH
Druga vrsta ljudi, ki je našla Zveličarja, so bili modri, ne kralji, ampak učitelji kraljev. Njihovo poznanje čudovitih pojavov življenja in prirode je bilo globoko. Bili so znani zvezdoslovci. Bili so globoko verni ljudje. Kralji so jih spraševali za svet, ko so odhajali na vojno, kmetje so jih spraševali za svet, predno so začeli orati. Bili so voditelji na znanstvenem polju, voditelji svojih ljudstev.
Neko noč so zagledali novo zvezdo, ki se je prikazala na nebu. Na tisoče drugih ljudi je videlo to zvezdo, a pametnih zaključkov niso napravili kakor Modri. Modrost teh tisočev se je raztezala samo na prevaro. Videli so samo zvezdo, ki jim ni povedala ničesar. A Modri so se zavedali, da je zvezda delo Boga in da jim hoče nekaj povedati, nekaj, kar presega meje njihovega spoznanja. Kaj jih je nagnilo, da so sledili zvezdi? Ni jih vodila v zvezdne višave, ampak po peščeni zemeljski poti, kjer so po izginotju zvezde vsi utrujeni od dolge poti odkrili novo stvar, ki so jo iskali, Boga samega. Padli so v svojih
svečanih oblekah na kolena pred Dete, ki ni moglo ne vpraševati in ne odgovarjati, ter mu poklonili darove in same sebe kot zastavo pokorščine sveta.
LJUDJE, KI NE NAJDEJO BOGA
Samo pastirji in modri so našli Jezusa. Na tisoče pa je takih, ki ga niso. Svet je tedaj bil podoben današnjemu. Veliko je bilo takih, ki so se imeli za modre, pa nobeden od njih ni odkril Boga. V Rimu je bilo veliko filozofov, ki so pripovedovali mlademu Pilatu, da ni resnice; v Atenah je bilo veliko učiteljev, ki so učili, da lahko živiš brez Boga. V tistem času so bili pesniki, ki so poveličevali dovoljenost namesto svobode; zagovarjali so krivico v imenu napredka. Toda nobenemu od teh se ni prikazal ne angel in ne zvezda. In zakaj ne?
Le skrajnostim v razumskem in moralnem redu so dani zakladi modrosti in znanja, ozdravljajoče milosti in zveličanja. Le čisto preproste duše in zares modre duše so našle pot k jaslicam. Ko je pa Jezus postal mož, so našli k Jezusu pot le veliki grešniki in zares nedolžne duše. Sv. Janez je prišel k Jezusu, ker ni potreboval očiščenja. Grešniki, kakor Magdalena, pa so prišli, ker so čutili, da potrebujejo očiščenje. Toda srednja skupina, kakor farizeji, ki so grajali apostole, ker si niso umivali rok pred jedjo, niso našli poti do Učenika. Bili so hinavci, pobeljeni grobovi, ki so na zunaj izgledali lepi, na znotraj pa so bili polni trohnobe. Imeli so se za pravične. V njih ni bilo nikoli globoke ljubezni. O tej in taki skupini je v svetem pismu zapisano, da jih bo Bog izpljunil iz svojih ust.
LE ENA JE POT DO BOGA
Zanimivo je, da danes prav isti dve vrsti ljudi najdeta svojo pot k jaslicam. Le potomci pastirjev in potomci modrih najdejo pot v cerkev. To se pravi takih, ki mislijo in takih, ki ne mislijo. Izključeni pa so tisti, ki mislijo, da mislijo.
Preproste duše kakor pastirji najdejo Boga, ker vedo, da nič ne vedo, učene duše kakor modri pa ga najdejo, ker vedo, da ne vedo vsega. Od takrat do danes ostajajo spreobrnjenci Cerkve preproste duše kakor uboga žena, ki je hotela postati katoličanka samo zato, da bo lahko molila rožni venec pred sv. Rešnjim Telesom, ali pa zares učene duše kakor Chesterton, Maritain, ki so tako poznali zgodovino, filozofijo in literaturo, da niso mogli ostati zunaj Cerkve, ko jih je enkrat zadela milost božja. V vsaki dobi človeške zgodovine pa Bog obudi svetnika, ki je znan po kreposti, ki jo svet v tistem času najbolj potrebuje.
Jezus je bil zato rojen v votlini, da se mora človek pripogniti, ko vstopi. Ta priklon pomeni ponižnost. Veliko duš se nc mara pripogniti, zato tudi nikoli ne občutijo veselja, ki ga prinaša notranjost votline. Pastirji in modri so bili dovolj ponižni, da so se priklonili, zato so pa našli Marijo, božjo mater, in Jezusa, svojega Boga. Pastirji in modri so nam pokazal; pot, po kateri lahko pridemo do Boga. In to je edina pot!	P.	K.
JERUZALEM
Sveta dežela, dežela svetega pisma, dežela prerokov. Tukaj je živel narod sinajske zaveze. Tukaj je živel Abraham — oče mnogih. Tukaj je hodil učlovečeni Bog in oznanjal evangelij božje ljubezni.
Večerna zarja riše nad Jeruzalemom, nad Cedron-sko in Tiropejsko dolino silhuete tisočletne zgodovine. Iz izkopanin jebusej-skih zidov raste preteklost, velika in silna. Bog je bdel nad tem narodom. Neskončni Jahve je imel šotor med ljudmi. Vera v enega osebnega Boga je ohranila izvoljeni narod skozi tisočletja. Ko se prikažejo v Davidovem mestu prve luči, je Oljska gora še vedno v siju škrlatne zarje. Tam, kjer stoji Omarjeva mošeja, je bil nekdaj tempelj.
Nad Jeruzalemom však večer škrlatna zarja budi spomin. Zahodni večer šumi v drevju. Cedronska dolina je kakor brazda, zaorana med Oljsko goro in obzidjem Davidovega mesta. Starodavne oljke v Getseman-skem vrtu molčijo. Pobočje Oljske gore spominja na toliko dogodkov iz Kristusovega življenja. Svoje učence je tukaj učil moliti očenaš, tu je napovedal razdejanje Jeruzalema, tu so v Betaniji živeli Jezusovi prijatelji Marija, Marta in Lazar. Z Oljske gore je Kristus izvedel slovesni vhod v Jeruzalem, tam doživel krvavi pot, kasneje svoj veličastni vnebohod.
Pogled zdrsne na belo mesto. »Zlata vrata« pričajo, da je nekoč tam stal v vsem sijaju Salomonov tempelj in kasneje Herodov. Ostal ni niti kamen na kamnu. Tiho gre misel skozi vrata sv. Štefana. Via Dolorosa — štirinajst postaj križevega pota. Vsak korak na njem je posvečen. Kristusove krvave kaplje so izbrisale Adamov greh in na Kalvariji porodile novo življenje. Kristusov grob je ostal prazen, velikonočno jutro je porodilo vstajenje, vstajenje prvorojenca med človeškimi otroki.
Novi italijanski katekizem
Posebna komisija pri italijanski škofovski konferenci je poslala vsem škofom načrt za novi italijanski katekizem. Načrt so pripravljali dve leti. škofje bodo sedaj pripravili svoje opombe.
\
»Ko sta bila tam, se je Mariji dopolnil čas poroda. In porodila je sina prvorojenca, ga položila v plenice in položila v jasli, ker zanju v prenočišču ni bilo prostora« (Lk 2, 6-7).
Misli se vračajo v prvo blagoslovljeno božično noč. Božič: Kristus je v Betlehemu večnost povezal s časom, človeka z Bogom. Postal je nam enak. Božična noč je noč božje ljubezni, miru, rojstva, tihe sreče in notranje moči, družinske ljubezni, res praznik Boga in človeka.
A A *
Palestina! Bog je tam razkril sebe po Kristusu in pritegnil človeka po svojem Sinu v objem večne ljubezni. V njej je človek spet našel samega sebe.
—d—n—
2U
ka
no
ga
ra:
te
let
ča:
hr.
go
za
v
mt
Skupina slovenskih romarjev letošnje poletje v Nazaretu pred Marijinim vodnjakom
NAZARET
Tukaj se je učlovečil Bog... »Angel Gospodov je oznanil Mariji...« Velikodušni Marijin »zgodi se« je povezal človeka z Bogom. Obljuba, dana Adamu in Evi po padcu v raju, je bila v Nazaretu izpolnjena. Tukaj je Kristus živel skrito trideset let. Tukaj je rastel v modrosti in milosti pri Bogu in ljudeh. Velike stvari zorijo počasi in v tišini. Tudi naš narodni pregovor pravi: Hrup ne dela dobrega, dobro ne dela hrupa.
Sredi galilejskih gričev je odraščal Jezus in pel hvalnico svojemu nebeškemu Očetu, Marija in Jožef pa sta strmela v svojega otroka. Marijin »zgodi se« je v človekovo zgodovino postavil Bo-ga-človeka, začetek in konec, evangelij ljubezni in križa.
BETLEHEM
Kako čudovit je pogled na Davidovo mesto mladosti — Betlehem s Pastirskih poljan! Preprosta srca pastirjev so doživela srečanje človeka z Bogom, z nebogljenim Detetom v jaslih. Evangelistove besede govorijo preprosto:
Pri vhodu v baziliko Kristusovega rojstva
Sv. oče je zaskrbljen
Na dan sv. Ambrozija, 7. decembra, je sv. oče sprejel gojence lombardskega kolegija in jim razodel svojo veliko zaskrbljenost zaradi duha oporekanja, ki je zajel premnoge vernike v pokoncilski Cerkvi. Cerkev — je dejal papež — so zajeli nemir, samoobtožba in težnja za uničenjem lastnih struktur, česar gotovo nismo pričakovali ob zaključku koncila. Upali smo, da bodo Sklepi II. vatikanskega zbora našli trezno uresničenje, pa se je zgodilo, da so se ti sklepi izkazali za dvorezen meč, ki lahko ogrozi Cerkev v njenih temeljih. Preizkušnje so zares težke in včasih trde, toda vedno je lepo trpeti za Kristusa. Kristusa hoče papež posnemati tudi ko gre za zavrnitev sejalcev nemira. »Nič pozornost vzbujajočih nastopov ali energičnih intervencij! Kristus bo tisti, ki bo pomiril vihar.« Sv. oče hoče biti prvi, ki se bo prepustil skrivnostni igri božje prisotnosti v Cerkvi. Ne bo to neko nerodovitno in nemočno prepuščanje Cerkve grozečim valovom. Ne! To hoče biti budna čuječnost, naslonjena na molitev.
M. JAKOPIČ
cAtocoj so naša srca doma
Nocoj so naša srca doma, doma pod ljubljeno streho, na vrata krize napravili smo, na vrata slednja in leho.
Požegnali izbo smo in hram, kaščo, živino in polje, vsa zemlja se z nami veseli, nebo in skrivnostno veselje.
Svetniki na stenah oživeli so spet, pobožno tako šepetajo, ko angelci zbrani pred jaslicami, prav stare pesmi igrajo.
še peč, kakor mati, nas čaka nocoj, da nas krog sebe povabi, pravljic načara nam za slovo, prej ko tujina nas zvabi.
Sosed prišel je na prag nasmejan, praznike voščit družini, zamajal se zvon je v božični pozdrav, na hribu in daleč v dolini.
Pojte zvonovi, le pojte nocoj, bodimo otroci veseli, saj Detece drobno, oj Dete ljubo, bomo pod svoj krov sprejeli.
za; ko Pr tei so: m-; j ] sk sel jel sk sn bit ste kr Va tec sle 19. Pe 1
St;
Pr
loč
bo
9.
sa:
ča
trn
bo
V
he
8.
Pr
sk
lin
za
tiv
 ..................................................................111) 11! 1111111] 11H1111111 i 11! 11! I {11 i 11! 11! 111111111111111!! 111111111!! 1] 11!! I! 11111! 1111111 111! 11! I i IM11 i H11111 .111111II1111111111 ]! 11111111111111! II! 1111 i 11111111II111111111111111111MI! 11! 111111! 11 III1111 [ 11! 1111III i 1111111111) 11111111111! I! IH111 i 1111 [ 11111111111! I! 11111111II Illlll 11M11! 1111! I! 111 j I lil 111.111! 111M111111II111111M11111H  .................. Illllll	llllllllllllllllllllllllil	III	lllllllllllllllllllllll	lllllllll
Zlcmljcna kljuSnica
Božična zgodba današnjih dni
Vlak je drdral preko zasnežene planjave. Lokomotiva je pela svoj enakomerni takt in urno hitela naprej. Tu in tam je zauka-la, kakor da se tudi ona z ljudmi dobre volje veseli Jezusovega rojstva. Bil je božič.
Pavla je sedela' v tretjem vagonu pri oknu. Sama zase. Do doma ima še štiri postaje, pa se lahko brez sikrbi prepusti svojim mislim. Iz bolnišnice se vrača. Obiskala je moža in otroka.
Pred petimi leti je bila v tem času, o božiču, še dekle. Pripravljala se je na poroko. Maks je bil postaven fant, iz dobre družine. Imel je lepo službo. Stanovanje v novem bloku jima je bilo zagotovljeno
takoj, ko se poročita.
Vse je Pavli na Maksu ugajalo, le eno jo je bolelo. Brezveren je bil. »Obračunal sem s temi rečmi, ko sem v mestu obiskoval ekonomsko šolo,« je večkrat dejal.
Ko je Pavli prvikrat spregovoril, da bi rad svoje življenje povezal z njenim, mu je ona odkrito povedala;
»Ne vem, če sva za skupaj. Saj sam vidiš. Jaz bom hotela v cerkev, ti mi boš pa branil. Jaz bom molila, ti se mi boš posmehoval. Ali boš sploh dal otroka krstiti?«
Maks je vedel za njeno vero. Toda cenil je njeno pridnost in poštenost. Težko si je zamišljal svoje življenje brez nje. Vedel je tudi, da je marsikatera verna, dokler je dekle, ko pa dobi moža, ki je drugačnega mišljenja, kmalu vse pozabi. Računal je, da bo tako tudi z njegovo Pavlo. Zato ji je brez mnogega razmišljanja pred poroko obljubil, da se ne bo nikoli vtikal v zadeve njenega prepričanja, če bo ona v teh rečeh njega pustila pri miru.
Pavla je sprejela njegovo obljubo. Ljubila ga je z vsem bitjem. Potihem je upala, da ga bo s pravim postopkom sčaso-
ma pripeljala nazaj k Bogu. Vsekakor pa je imela trdno voljo, ostati Bogu zvesta.
Toda že ko je šlo za poroko, ni dosti manjkalo, da se ni vse skupaj razdrlo. Pavla je hotela v domači cerkvi, z oklici, Maks pa seveda nikakor ne. Končno je vsak nekaj popustil in poročila sta se brez oklicev na Brezjah.
Po poroki sta se obadva izogibala razgovorov, o 'katerih sta vedela, da bi jima kalili srečo prvih mesecev zakona. Oba sta tudi čutila, da ta molk ne bo mogel dolgo trajati.
Začel je on. Tu in tam ji je vrgel pikro besedo glede nedeljske maše. Nekajkrat se je naredila, kakor da ne sliši, potem je pa le odvrnila:
»Namesto da bi šel z menoj, kakor te je mama učila, pa še mene odvračaš.«
»Kajpak, s teboj bom hodil v cerkev. Potem mi pa kar drugo službo priskrbi!«
»Zakaj si pa nisi ti izbral drugo ženo? Saj sem hodila k maši, preden si me poročil. In na obljubo: ali si že pozabil?«
»Pavla, ne kregajva se. Saj si pametna žena. Poskusi me razumeti. Če hočeš, veruj, toda veruj sama zase. Javno tega ne
kaži. Težave mi povzročaš s svojim zahajanjem v cerkev. Saj veš, moji kolegi...«
»Da, tvoji kolegi! Ali so ti oni več kot žena? Tvojim kolegom na ljubo naj tvoja žena zataji Boga in dušo? In vse, kar ji je v življenju sveto? Če želiš, da razumem jaz tebe, poskusi razumeti tudi ti mene!«
»Že vidim, da s teboj nikamor ne pridem.«
Tako je bilo prvič. Potem še dostikrat podobno.
Kako gladko bi jima teklo življenje. V vsem sta se lepo skladala. Bila sta kakor ustvarjena za skupaj. Kar je eden rekel ali hotel, je bilo drugemu vedno po volji. Toda glede prepričanja sta vztrajala vsak pri svojem. Kako se bo le to nadaljevalo? In končalo?
Pavla je ob misijonu spovedniku vse razodela. Odobril je njeno vztrajnost in odločnost, svetoval pa ji je, naj se izogiba prepirov. Naj se poskuša vživeti v možev položaj in naj niti doma niti v javnosti brez potrebe ne naglaša svojega prepričanja. Naj se potrudi, da se bo mož počutil čim bolj domačega in da mu v vseh
rečeh po možnosti ustreže. Predvsem pa naj za moža moli, po zgledu tolikih krščanskih žena.
Ravnala se je po teh navodilih. Trudila se je ugoditi možu, kjer in kakor je najbolje znala in mogla, molila je zanj vsak dan, toda vse je kazalo, da brez uspeha.
Tako je prišel lanski božič. Pravzaprav je bilo na sveti večer. Maks se je pozno vrnil iz službe. Bil je izredno slabe volje, čez dan je razmišljala, ali bi ga prosila, da ji dovoli iti k polnočnici, pa je opustila vsako upanje. Še bolj bi ga razdražila. Med večerjo je večinoma molčal. Kar je bilo besed, so bile pikre in zbadljive.
Ko se je najedel, je odšel v dnevno sobo. Na mizi je zagledal škatlo.
»Kaj pa imaš tukaj?« je vprašal in raz-motaval papirje v škatli.
»Saj vidiš. Jaslice pripravljam. Danes je sveta noč.«
»Ta je pa lepa. Še jaslice mi boš delala v hiši. Tega pa ne pustim. Vse, kar je prav. Na, tu imaš svoje jaslice.«
Sunil je z roko škatlo, da je padla na tla. Figurice so se razletele po podu. Pavla je objokana hitela pobirat.
za
tle
in:
br
tal
de
Al
ga
Pr
rm
Ve
m
tal
sk
ho
Pr
Pa
jil
sli
z
sp
Bled se prvič omenja v darilni listini nemškega cesarja Henrika II. iz leta 1004, ki priča o naklonjenosti nemškega velika-ša do briksenškega škofa Albuina, saj mu je podaril vse ozemlje tedanjega Bleda in okolice, sedem let pozneje pa še grad.
Poleg gradu, ki je urejen, in blejske župne cerkve z znamenitimi freskami slikarja Pengova, ki je dostopna široki javnosti, je največje kulturnozgodovinsko bogastvo otok, priča življenja in kulturne rasti narodov, ki jih je pot peljala skozi te kraje. Otok, čigar lega privlači vsako leto več kot 30.000 obiskovalcev, je razočaranje. Kljub velikemu bogastvu, ki ga hrani, slučajnemu obiskovalcu ne da mnogo. Prav zato je dragocena pobuda zavoda za pospeševanje turizma na Bledu, da bi v naslednjih letih dokončno uredili spomeniški in gostinski del objektov na otoku.
ARHEOLOŠKA IZKOPAVANJA SO KONČANA
Delo arheologov, ki so vrsto let odkrivali zapuščino nekdanjih naseljencev Bleda, je končano. Na otoku so ugotovljene sledi Prazgodovinske poselitve oziroma s tem terenom od 8. do 5. stoletja pred Kristusom. Rimski sledovi na otoku so problematični, vsekakor pa neznatni.
Najvažnejša odkritja so sledovi slovanskih naseljencev, pri čemer vzbujajo posebno pozornost morebitni ali pa celo verjetni sledovi predkrščanskega staroslovanskega kulturnega prostora na območju kasnejšega cerkvenega jedra. To bi bil morebitni sveti gaj z osrednjim ograjenim prostorom za kult poganskega božanstva, kakršnega poznamo iz nekaterih drugih slovanskih pokrajin in o katerem povsem teoretično govorita v 18. stoletju starino-slovec Breckerfeld, zgodovinar Linhart, v 19. stoletju pa jo omenja v svoji genialni Pesniški viziji Prešeren.
Drugi pomembni kompleks je nekropola staroslovanske dobe, pri čemer časovna Pripadnost grobišča še ni popolnoma določena, prav gotovo pa so nekateri grobovi zelo »stari«, morda iz 8., vsekakor pa 9. stoletja. Grobišče sega torej od dobe samostojnosti karantanskih Slovencev v čas briksenške kolonizacije Bleda, pri čemer je prva doba nekoliko problematična.
Tretji kompleks sestavljajo krščanski bogoslužni objekti. Na blejskem otoku je v Sloveniji prvič zanesljivo prikazan arheološki krščanski kultni objekt iz konca 8. ali začetka 9. stoletja. Verjetno gre Pri tej cerkveni stavbi za sled misijonarskega delovanja oglejskega patriarha Pavlina, ki je bil sodobnik Karla Velikega in za katerega je znano, da je prišel z aktivnim misijonarskim delovanjem med ta-
Spominu pisatelja Ivana Cankarja
krat pogansko prebivalstvo Slovenije.
V	sami cerkvi na otoku je z vidika Slovenije najdragocenejši prevladajoči barok ter ostanek karolinške arhitekture. Zelo pomemben je tloris briksenške romanske bazilike in edinstveno pomemben kompleks združenih staroslovanskih grobov z arhitekturami srednjega veka.
NOTRANJOST CERKVE JE KATASTROFALNA
Ves cerkveni tlak je razkopan in sredi cerkve v plitvem grobu vidiš človeško okostje. Glavni oltar je podložen s štirimi traverzami, da se ne zruši v jamo, zemlja pod oltarjem je vsa razkopana, da se vidi samo kamenje. Zvon želja se še oglasi, če ga obiskovalec močno za vrv potegne. Oltar s kipom Matere božje je ves zaprašen in zapuščen. Ni videti sledi kakega popravljanja ali dela v cerkvi. Cerkev na blejskem otoku je lastnina družbenega premoženja v upravi občine Radovljica. Župnijski urad Bled se nenehno trudi, da bi se tako sloveča cerkvica vrnila prvotnemu lastniku in da bi se po nujnih popravilih smela spet v njej opravljati božja služba.
Cerkev na otoku je res v skrajno žalostnem stanju, ker po večletnem arheološkem izkopavanju ni nihče namestil nazaj tlaka. Blejskemu župniku je prišla na uho govorica, da so načrti za celotno obnovo že pripravljeni.
KAKŠNA BO UREDITEV OTOKA
Cerkveno stavbo, zvonik, grobišče okoli stavbe, malo stavbo na severni strani proti jezeru bodo v skladu z načrtom arh. Bitenca iz Ljubljane ogradili kot poseben spomeniški rezervat s posebnim pristopom in vstopnino. Vsi spomeniški objekti bodo prikazani tako, da bodo razvidne vse faze njihovega zgodovinskega razvoja. Drobne arheološke najdbe in dokumentacije celotnega spomenika bodo prikazane v posebnih vitrinah. Zvonik bo urejen kot razgledni stolp.
Drugi del projekta predvideva, da se obe preostali stavbi na otoku, to je lepa baročna proštija in nekdanja mežnarija oziroma nekdanje gostišče, uredita kot sodoben gostinski objekt, arhitektonsko in v opremi pa obdržita kar največ lepih starih elementov. Celotni otok bo končno urejen v obliki parka s primernim zelenjem in drevesi, stezami ob jezeru ter dohodi na ploščad, z velikim baročnim stopniščem z južne strani in s kapelico sredi stopnišča. Urediti bo treba tudi obale in pristanišče za čolne. Kruha bo tudi za ducat blejskih čolnarjev, ki bodo vozili na otok turiste in romarje.
V	sredo, 11. decembra 1968 smo obhajali 50-letnico smrti največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Zato danes prinašamo enega sestavkov iz bogate zakladnice njegovega literarnega ustvarjanja.
OTROCI IN STARCI
Otroci so imeli navado, da so se pogovarjali, preden so šli spat. Posedli so po širdki peči in so si pripovedovali, kar jim je pač prišlo na misel. Skozi motna okna je gledal v izbo večerni mrak z očmi, polnimi sanj; iz vseh kotov so se vile kvišku tihe sence in so nosile prečudne bajke s seboj.
Pripovedovali so, karkoli jim je prišlo na misel; ali na misel so jim prišle samo lepe zgodbe, iz sonca in toplote, iz ljubezni in upanja spletene. Vsa prihodnost je bila en sam dolg in svetel praznik: med božičem in veliko nočjo ni bilo pepelnice. Tam nekje za pisanim zagrinjalom se je vse življenje migljajoče in utrinkujoče prelivalo tiho iz luči v luč.
Besede so bile napol razumljivo šepetanje; nobena povest ni imela začetka, ne razločne podobe, nobena pravljica konca; včasih so govorili štirje otroci hkrati in nihče ni motil drugega; vsi so gledali zamaknjeni v tisto prelepo luč nebeško, tam pa je bila zvonika in resnična vsaka beseda, je imela vsaka povest svoje čisto živo jasno lice, vsaka pravljica svoj sijajni konec.
Otroci so si bili tako podobni med seboj, da se v mraku ni prav nič razločil obraz naj mlaj šega, štiriletnega Tončka, od obraza desetletne Lojzke, najstarejše med njimi. Vsi so bili v lica oziki in drobni in vsi so imeli velike, na stežaj odprte, vase in v daljavo zamišljene oči.
Tisti večer pa je z nasilno roko poseglo v nebeško luč nekaj neznanega iz tujih krajev, udarilo neusmiljeno med praznike, povesti in pravljice. Pošta je bila oznanila, da je oče »padel« na Laškem. »Padel je!«
Nekaj neznanega, novega, tujega, čisto nerazumljivega je stopilo prednje, je stalo tam visoko in široko, pa ni imelo ne obraza ne oči ne ust. Nikamor ni sodilo; ne v to glasno življenje pred cerkvijo in na cesti, ne v ta topli mrak na peči, tudi ne v pravljice. Nič ni bilo veselega, pa tudi nič posebno žalostnega; kajti bilo je mrtvo, saj ni imelo ne oči, da bi s pogledom razodelo, čemu in od kod, in ne ust, da bi z besedo povedalo. Misel je stala pred to ogromno prikaznijo in uboga in plaha kakor pred silnim črnim zidom ni mogla nikamor. Približala se je zidu, tam je ob-strmela in umolknila.
»Kdaj pač se zdaj povrnejo?« je zamišljen vprašal Tonček.
Lojzka ga je ošinila z jeznim pogledom:
»Kako bi se povrnili, če so padli?«
Vsi so molčali, vsi štirje so stali pred silnim črnim zidom in niso videli čez.
»Tudi jaz pojdem na vojsko!« se je nenadoma oglasil sedemletni Matijče, kakor da je bil z urno roko zagrabil pravo misel in vse, kar je treba reči.
»Si premajhen!« ga je z globokim glasom posvaril Tonček, štiriletni, ki je hodi! še v krilu.
Milka, najdrobnejša in najbolehnejša med vsemi, zavita v preveliko materino ruto, da je bila podobna popotni culi, je prosila s tihim, mehkim glasom, kakor od nekod izpod sence:
»Kakšna da je vojska, to povej Matijče... povest pripoveduj!«
Matijče je razložil:
»Vojska je pač taka, da se ljudje koljejo z noži, sekajo s sabljami in streljajo s puškami. Kolikor več jih pokol ješ in posekaš, toliko bolje je; nobeden ti nič ne reče, ker tako menda mora biti. To je vojska.«
»Pa za kaj se koljejo in sekajo?« je vprašala Milka, nebogljenka.
»Za cesarja!« je rekel Matijče in obmolknili so. V daljni daljavi se je prikazalo pred njih zastrtimi očmi nekaj silnega, od svetle glorije obžarjenega. Niso se ganili, sapa si je komaj upala iz ust — kakor v cerkvi ob velikem blagoslovu.
Nato je Matijče vdrugič naglo zamahnil z roko ter zagrabil svojo misel, morda le zato, da bi na obe strani razmaknil tišino, .ki je mrko ležala nad njimi.
»Tudi jaz pojdem na vojsko... nad sovražnika pojdem!«
»Kakšen pa je sovražnik... ali ima rogove?« je iznenada vprašal tenki Milkin glas.
»Seveda jih ima... kako pa bi drugače bil sovražnik?« je resno in skoraj jezno zatrdil Tonček.
Tudi sam Matijče ni vedel pravega odgovora.
»Mislim, da jih ima!« je rekel počasi, toda beseda se mu je gredoč ustavila.
,»Kako bi imel rogove...? Človek je, ka-
kor mi!« se je oglasila nejevoljno Lojzka; nato pa se je zamislila in je še rekla: »Samo duše nima!«
Po dolgem preudarku je vprašal Tonček:
»Kako pa je, če človek pade v vojski... takole vznak?«
Pokazal je, kako človek pade vznak.
»Pobijejo ga... do mrtvega!« je mimo razložil Matijče.
»Oče so obljubili, da mi prinesejo puško s seboj!«
»Kako bi jo prinesli, če so padli!« ga je osorno zavrnila Lojzka.
»Pa so jih pobili... do mrtvega?«
»Do mrtvega!«
Osmero mladih, na stežaj odprtih oči je zamolklo in plaho strmelo v mrak... strmelo v nekaj neznanega, srcu in pameti nerazumljivega.
Ob tistem času sta sedela stari oče in stara mati pred hišo na klopi. Zadnja rdeča zarja se je svetila izza temnega listja na vrtu. Tih večer je bil; samo od hleva sem se je pridušeno glasil zategnjen, že hripav jok; najbrž je bila tam mlada mati, ki je šla krmit živino.
Stara dva sta sedela globoko sključena, tesno drug ob drugem in sta se držala za roko kakor že dolgo ne poprej; gledala sta v nebeško zarjo večerno z očmi brez solz in nista rekla nobene besede...
RAZNE NOVICE
Slovenski delavci v Berlinu
Prvi jugoslovanski delavci v Zahodnem Berlinu so bili Slovenci. Računajo, da je sedaj v Berlinu 3000 jugoslovanskih delavcev, od teh je skoraj 800 Slovencev. Po večini so žene in dekleta. 27. oktobra je bila zanje prvič skupna sv. maša v slovenskem jeziku. Povabilu za mašo se je odzvalo okoli sto rojakov. V Berlinu bo slovenska maša od sedaj naprej enkrat na mesec, po maši pa družabni sestanek. Prvi obisk naših rojakov v Berlinu je opravil izseljenski duhovnik dr. Franček Prijatelj na povabilo berlinske škofije.
Jezuit drži duhovno obnovo protestantom
Štirje pastorji in dva diakona anglikanske Cerkve v južnoameriški državi Gua-yani so naprosili jezuitskega patra Lo-vella, da jim je skozi tri dni držal v mestu Georgetown duhovno obnovo na podlagi metode sv. Ignacija Lojolskega. »Molk,
resnoba, zavzetost in gorečnost teh ljudi so bili občudovanja vredni,« je po končani duhovni obnovi izjavil p. Myles Lovell. »Da bi bile le moje besede tako učinkovite kot njih pobožnost,« je dodal. Udeleženci duhovne obnove so se vsak dan udeležili svete maše, ki jo je daroval p. Lovell, izmenoma brali berilo in evangelij, bili med kanonom zbrani okrog ol tarja in pri »Jagnje božje« prejeli poljub miru. Sv. obhajilo pa je zaužil edinole mašnilk, ker je zaenkrat Cerkev še nasprotna tako imenovanim interkonfesi> nalnim obhajilom.
XVI. dan gobavcev
Italijanski narodni center »Prijatelji Fol-lereau-ja« s sedežem v Bologni pripravlja za zadnjo nedeljo v januarju 1969 »XVI. svetovni dan gobavcev« pod geslom: »Žrtvuj en dan vojne za mir«. V enem dnevu izdajo namreč države 311 milijard lir v vojne in oboroževalne namene.
HiiiuiiiiiiiiiimimimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniuiiiiiiiiuiuiiiimiiiiiimHiiimiimiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiniH^
»Ubogi pastirčki, uboge ovčke! Kaj ste žalega storili mojemu možu, da vas po tleh meče? Pa Jezušček! Joj, vso glavico imaš obtolčeno. In tu je sveti Jožef, pa brez leve roke. Kam je le odletela?«
Devala je stvari nazaj na mizo in očitala možu:
»Tako se je veselil Milanček, da bo videl naše jaslice, sedaj si pa vse pokvaril. Ali ne privoščiš svojemu otroku nedolžnega veselja? Ko si imel ti tri leta, si doma Pri starših užival božično veselje, svojemu otroku, ki jih ima prav toliko, pa to Veselje odrekaš!«
Mož je uvidel, da se je prenaglil. Spomin na božič mu je bil v duši vedno sveta!. Jezuščku gotovo ni imel namena opraskati obraza in tudi svetemu Jožefu ni hote roke odlomil. Toda da bi se ponižal Pred ženo in priznal svojo krivdo, tega Pa ne.
»Spravi te reči, kamor hočeš. Toda jaz jih v sobi ne bom gledal, da veš!«
In tako so tisti božič poškodovane jaslice samevale globoko v omari, zadelane
*	obleko. Milanček je drugo jutro zastonj spraševal mamico, kje so ovčke in pa-
stilcki.
Tako je bilo lani za božič.
»In letos? Kaiko nepričakovano je vse prišlo! Kakor vsaka nesreča.« Pavla je glasno zavzdihnila, da so se ljudje v vagonu kar spogledali. Pavla je pa naprej obujala sveže spomine:
»Sinoči je bilo, prav ob tej uri. Otroci so se sankali na bregu za njihovim blokom. Tudi Milančesk je bil med njimi. Nenadoma se je zaslišalo vpitje in jok. Bil je Milančkov glas! Mož je stekel po stopnicah. Ni čudno, ko pa je naravnost zaljubljen v tega svojega prvega otroka. In prav je imel, da je tekel. Sosedov Peter je namreč vzel Milančka na svoje sanke in z vso brzino sta se spustila po največji strmini. Zadela sta v štor, 'ki je bil skrit v snegu. Sanke so zahreščale in zletele na eno stran, onadva pa na drugo. Milanček je imel ves opraskan obraz in iz ust mu je tekla kri. Poskušal je vstati in jokal na vse grlo. Oče ga je vzdignil in odnesel v stanovanje. Toda morala je priti še druga smola. Preveč je hitel po stopnicah, pa ker se mu je na petah nabral sneg, mu je na vogalu spodletelo.
Otroka je hotel na vsak način obvarovati ponovnega padca, pa je zelo nerodno padel na levo stran. Pobral je sebe in otroka, toda samo z desnico. Z levo ni mogel. Bolela ga je. Medtem je že prišla ona, Pavla, in obema pomagala v kuhinjo. Zdravnik, ki je stanoval na drugem koncu istega bloka, je kar sam prišel. Ugotovil je pri otroku poleg manjših poškodb po obrazu lahen pretres možganov, pri očetu pa zlom leve ključnice. Oba je rešilni avto takoj odpeljal v bolnišnico.
Tako je ostala Pavla z malo Pavlico sama doma. Otroka je spravila spat, izmolila vse tri dele rožnega venca, kakor je bila navajena na sveti večer v domači hiši, potem pa je vzela v rolko božično številko »Družine«. Toda čitati ni mogla. Misli so ji bile neprestano v bolnišnici, pri možu in pri Milančku.
Nato se je odpravila k polnočnici. Vedela je, da to noč tudi on bedi. In trpi. O čem le razmišlja? Bolečine mora imeti hude. Ali jih zna prenašati? O, ko bi jih znal darovati Bogu.
Danes je šla z dopoldanskim vlakom v mesto. Pavlico je izročila dobri sosedi.
Najprej je v bolnišnici obiskala otroka. Nič hudega ne bo, jo je potolažil zdravnik. Cez nekaj dni bo že doma.
Potem je šla k možu. Pričakoval jo je in se razveselil njenega obiska. Dolgo je slonela ob njegovi postelji in mnogo sta si imela povedati. Bil je nepričakovano mehak, skoraj raznežen. Takšen že dolgo ni bil.
Ko je hotela oditi, jo je prosil, naj se skloni nekoliko bliže k njemu. Zašepetal ji je:
»Še veš, Pavla, kaj je bilo lani na sveti večer? Ko sem prevrnil tiste figurice. Saj si mi že oprostila, kajneda? Ponoči, ko nisem mogel spati, mi je nenadoma prišlo tako živo v spomin, kakor da je bilo ne pred letom, ampak včeraj. Poslušaj. Ali nisi takrat, ko si jih pobirala, rekla, da je imel Jezušček obtolčeno glavico in svetemu Jožefu da je odletela leva roka? Poglej: Najin Milanček ima obtolčeno glavico in jaz imam zlomljeno ključno kost na levi strani. Kaj praviš k temu?«
Pavla je molčala. Maks pa je nadaljeval:
»Ali si postavila jaslice? Letos ti jih ne morem prevrniti.«
»Nisem, Maks. Saj veš, da kolikor morem, spoštujem tvojo voljo.«
»Vem, Pavla. Spoštuj jo tudi danes. Prosim te, postavi doma v hiši jaslice. Kolikor moreš lepe. Figurice se dajo morda popraviti. Ce ne, kupi nove. Naj se jih nagleda naša mala Pavlica, naj se jih nagleda Milanček, saj bo čez nekaj dni doma. Tudi ti se jih naglej. In še nekaj. Tudi mene naj čakajo, dokler se ne vrnem, pa čeprav čez dva meseca. Veš, v moji duši se je nekaj spremenilo!«
»Hvala ti, Maks! Naredila bom, kakor želiš. In hvala tudi Bogu!«
Podala sta si roke. Dolgo sta se držala, in še bolj dolgo sta se poslavljala z očmi.
Potem je odšla naravnost v župnišče. Saj je čislo blizu bolnišnice. Vprašala je za jaslice. Samo ene so še imeli, kakor da so prav njo čakale.
Nato je odhitela na postajo. Ravno je še ujela vlak. In sedaj se vozi domov. Da, pa to je njena postaja. Vlak se je že cvileče ustavljal.
Stopila je v hlad in mrak zimskega večera. V srcu pa ji je bilo toplo in svetlo.
»Hvala Ti, Gospod. Dober si!«
F
T<
ret
izp
ko
št.
pri
jal
lek
zac
up
kn
žel
štv
da.
nil
ga;
biš
1
teč
pr<
čil«
osi
za
I
sk:
na
bi
ko
šči
M«
i
ve
niš
Ta
Go
mi
tij:
za]
na
va:
jin
pr:
nji
živ
kr,
Pa
in
za
*ij
in
Ob dvajsetletnici slovenskega Jubilejna akademija
zbora „ Gallus“ v Buenos Airesu Slovenske Marijine družbe
Med slovenskimi izseljenci v Argentini je že vsa leta zelo razgibano kulturno življenje. To se zlasti kaže v številnih organizacijah in društvih vseh vrst, med katerimi je najbolj znana Slovenska kulturna akcija. Poleg literarnih in umetniških dejavnosti pa je na zelo visoki stopnji tudi glasbena kultura. Saj imamo npr. v samem Buenos Airesu znanega slovenskega dirigenta v Teatro Colon Draga M. šijanca ali priznano solistko Golobovo. Na pevskem področju pa goji slovensko pesem na izredni umetniški višini pevski zbor »Gallus«, ki ga že vsa leta vodi dr. Julij Savelli. Ta slovenski zbor slavi letos dvajsetletnico svojega obstoja. V ta namen je izdal posebno jubilejno brošuro, ki so jo predstavili javnosti ob priliki jubilejnega koncerta v Slovenski hiši v Buenos Airesu 12. oktobra letos.
Jubilejna brošura, ki nosi na nasiovni strani sliko Jakoba Gallusa, prinaša vrsto prispevkov najrazličnejših prijateljev zbora in glasbenikov iz slovenskega zamejstva oz. izseljenstva. Na častnem mestu stoji tudi kopija prvih taktov pesmi »Slovenija v svetu«, ki jo je na besedilo Otona Župančiča uglasbil Matija Tomc in jo posvetil zboru »Gallus« v Buenos Airesu. Istotako prinaša uvodne takte šijančeve priredbe »S koroških planin«, ki jo je
KAREL ŠIROK
v
posizione di primaria importanza nella storia della mušica europea” in katerega delo spada v slovensko kulturo.« Sledi prispevek dr. Frana Cigana z naslovom »Naša pesem — naša vez«, kjer prikazuje vlogo petja in pesmi za slovensko zavest. Ludvik Klakočer iz Avstralije je napisal članek »Naša narodna pesem — izraz naše duše«. Tu avtor poudarja pomen narodne glasbe zlasti v dobi, ko modema atonalna glasba duši vokalno glasbo. Andrej Bratuž sodeluje s člankom »Slovenska pevska glasba v svetu« in razmišlja o pomenu vsestranske prisotnosti naših skupin na mednarodnih glasbenih prireditvah. Za zaključek je Jože Vombergar v članku »Dvajsetletni jubilej« sintetično prikazal zaslužno poslanstvo »Gallusa«, ki so ga nekoč označili za »slovensko pojočo diplomacijo«. Seznam vseh pevcev zbora zaključuje jubilejno brošuro. Zaključimo naj z vrsticami Jožeta Vombergarja. Potem ko omenja še vsakovrstne težave, s katerimi se je boril zbor, piše: »Plemenita trma idealizma pa je kljub temu ''Gallusu” ohranila življenje kar polnih 20 let. Hvala Bogu! In današnji zborov jubilej pomeni dosti več kot samo to. Seznanil je Zbor tukajšnji svet, ki našega naroda doslej ni poznal, s slovensko pevsko kulturo in po nji s splošno našo kulturo — obenem pa ga je spomnil na trpljenje slovenskega naroda in na našo usodo. V tem je bil resnično zastopnik in tolmač svojega rodu doma in slovenske skupnosti v novi domovini — in nič manj ohranje-vavec slovenstva med njo. To pa je tudi vsebina Gallusovega poslanstva.«
Tudi mi se pridružujemo čestitkam pev skemu zboru »Gallusu« in njegovemu pevovodju dr. Savelliju ob tem lepem jubileju. Želimo, da bi še naprej vršil to plemenito poslanstvo za ohranitev slovenske zavesti v svetu in za gojitev naše pesmi na umetniški višini.
Ob priliki 60-letnice svojega plodovitega delovanja je priredila Slovenska Marijina družba v Gorici preteklo nedeljo slavnostno akademijo, ki so jo pripravile njene članice.
Najprej je pevski zbor Marijine družbe pod vodstvom prof. Lojzke Bratuževe zapel dve pesmi, božji Materi posvečeni: »Zaupno, glej, prihajamo« ter »Najlepša«. Med eno in drugo pesmijo je tajnica Družbe gdč. Zora Piščanc v pesniško izraženih besedah pozdravila številne goste in družbenice, ki so se strnjeno udeležile prireditve.
Sledil je govor sedanjega voditelja Marijine družbe dr. Kazimirja Humarja. V svojih izvajanjih se je najprej ozrl 60 let nazaj in orisal takratni kulturni, gospodarski in politični položaj goriških Slovencev. Nato je razčlenil življenjsko pot Družbe po štirih dobah: do prve svetovne vojne, do leta 1925, ko je nastop fašizma tudi slovensko Marijino družbo potisnil v cerkev, kjer so jo njeni voditelji ohranjali pri življenju do konca druge svetovne vojne, ko je zopet stopila na plan in se je tako začela četrta doba njenega velikega poslanstva. Dr. Humar je tudi poudaril veliki pomen Družbe pri ohranjanju in uveljavljanju slovenstva v goriškem mestu. V razrvanih in ideološko zmešanih prvih povojnih letih so Marijine družbenice s prispevanjem svojih podpisov leta 1948 omogočile nastop liste demokratičnih Slovencev na volitvah; omogočile so prosvetno življenje s tem, da so Slovencem v Gorici nudile najprej dvorano v Lantie-rijevi palači, nato pa na Placuti; odločilno so tudi sodelovale pri nabiranju in nudenju prispevkov za sedanji Katoliški dom. S svojo zvesto navzočnostjo pri slovenski službi božji in raznih verskih svečanostih pa so tudi pospeševale in ohranjale verskega duha med nami ter zvestobo Cerkvi. Seveda pa bo morala Mari-
llllllllll!l!IIIIIIIIIMI!llll!lllllllllllllllllll!llllll!lll!llllllill!lllllllllllllllllll!llllllllllllllllllllllll!llllll!ll!llllllllllllllllllllll!ll!lllll!llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!illlllllllll
IILInjge izbrani spisov hrana Prerija
Ta noč je polna čuda, ta noč je sveta noč, hudoba izgubila je danes svojo moč.
Na nebu nova zvezda, poglejte, vsem žari, prelepo Dete v jaslih pa se nam smeji.
Zatone svetla zvezda, še danes pojde v kraj; a Luč prižgana v hlevcu, ostane vekomaj.
avtor posvetil zboru leta 1951. V začetku prinaša brošura — ki jo je uredil Tine Debeljak ml. — pozdrave in voščila zboru ter uvodno besedo dirigenta Savellija. Natisnjen je tudi spored jubilejnega koncerta, na katerem so izvajali skladbe Foersterja, Pahorja, Vrabca, Ravnika, Simonitija, šijanca, Tomca, Adamiča, Mirka, Schvvaba ter Pavčiča.
V drugem delu brošure pa so članki, ki razmotrivajo o vlogi slovenske pesmi in glasbe nasploh. Zorko Simčič je prispeval zelo tehtno in osebno razglabljanje »Ob Gallusu in "Gallusu”«, ki je nastalo na Sv. Višarjah letos poleti. V tem prispevku se avtor ustavlja ob Gallusovem pomenu za slovensko glasbo nato pa še ob vlogi . slovenskega zbora v Buenos Airesu za razširjanje slovenskega imena v argentinskem svetu. In prav tu lahko beremo nekaj zelo tehtnih ugotovitev o našem velikem Gallusu. Tako piše Zorko Simčič o pomenu velikega skladatelja za slovensko kulturo: »Koliko neki, si mislim, se je Palestri-na — ali pa še kdo drugi iz njegove dobe ki pa nasploh nobene pesmi ni skompo-niral na italijanski tekst, uporabljali so latinske — čutil "Italijana”? Kje je še bila italijanska narodna zavest? In vendar: rad bi našel italijanskega glasbenega zgodovinarja, ki ne bi Palestrine in njegovih sodobnikov vključil v italijansko kulturo...! V resnici pa Gallus ni drugega kakor samo svetovno velik slovenski skladatelj, katerega moteti, kakor piše neki italijanski muzikolog, "gli assicurano una
Pri Mohorjevi družbi v Celju je letos izšla VI. knjiga »Izbrana dela Ivana Preglja«. Knjigo je uredil dr. France Koblar, opremil pa arh. Tone Bitenc. Na 423 straneh so ponatisnjena štiri dela pokojnega pisatelja: Magister Anton, Salve Vir-go Catherina, Peter Markovič in Usahli vrelci. Sledijo nato še do 502. strani Opombe in Opombe k besedilu.
To je predzadnja knjiga Pregljevih del. Predviden je še VII. zvezek z zadnjimi novelami, spominskimi črticami, slovstvenimi študijami ter urednikova študija o pisatelju. Tako bomo imeli v sedmih knjigah zbrana vsa Pregljeva dela, dela pisatelja, ki je pred štiridesetimi leti bil na višku svoje ustvarjalne moči in ga je naše ljudstvo z veliko ljubeznijo in užitkom bralo.
Roman »Magister Amton« je pisatelj postavil na naš goriški Kras in je bil brez dvoma namenjen predvsem Goričanom. A težke politične razmere niso dovolile, da bi delo takrat izšlo. Šele po štirih letih, ko je bilo izročeno prvi redakciji, je roman prevzela goriška »Družina« in je izšel v letih 1929 in 1930. Pregelj zelo rad opisuje duhovniške like, saj so bili prav duhovniki v težki dobi med obema vojnama vodniki našega ljudstva na Primorskem, njegovi branitelji in edini, ki so lahko še vršili svoje poslanstvo med slovenskim ljudstvom. Tudi Pregelj skoro ni imel v tistih časih drugih izobražencev kot prav duhovnike, zato se je rad kretal v njihovem krogu. »Magister Anton« je postavljen daleč nazaj v zgodovinsko dobo, ko je protestantizem prodiral v naše kraje.
Drugo, komedijsko zasnovano delo »Salve Virgo Catherina« je pisatelj postavil v 17. stoletje in opisuje veselo življenje ljubljanskih študentov, meščanov, trgovcev in rokodelcev, ter se zaključi z junaškim odhodom prvih na vojno proti Turkom. Ta drama ni nikoli dosegla odra, zato je Pregelj začel pisati povest z deloma isto zgodbo »Peter Markovič«. Tudi tu imajo glavno vlogo ljubljanski študentje, ki jih nato pisatelj postavi pred Dunaj v času turškega obleganja.
Zadnje delo, »Usahli vrelci«, so najbolj svojsko Pregljevo pripovedno delo, na robu slovstvene umetnosti, ter prehaja v ideologijo in polemičnost. Pisatelj izraža v njem svoje razočaranje in osamljenost sredi takratnega kulturnega območja.
V opombah urednik dr. France Koblar
razčlenjuje posamezna dela, dodaja svojo kritiko in kritiko takratne dobe.
Pregljeva dela so danes stara že štirideset let. V tej dobi pa je tudi slovensko pripovedništvo veliko napredovalo, zato ni čuda, če jih današnji človek, posebno mladina, postavlja nekam v ozadje. Vendar ostanejo Pregljeva dela za ljubitelje slovenske besede še vedno živa in močna, tako zelo človeška in polna doživetosti.
Zo-Pi
Študentovska nabirka za gobavce
V kraju Mathanay v srednjeafriški državi Uganda gradijo italijanski misijonarji iz kongregacije kombonijamcev bolnišnico za gobavce. Študentje znanstvenega liceja »A. Righi« v Bologni so sprejeli sklep, da bodo organizirali nabirko za to bolnišnico. Do sedaj so nabrali dva milijona lir. Pri tem so se poslužili raznih pobud: priredili so recitale, srečolove in športne nastope.
Pomoč Biafri
Dva milijona 319.000 USA dolarjev (eno milijardo 400.000 lir) znaša pomoč v živežu in zdravilih, ki jo je do septembra 1968 izkazala Mednarodna Charitas gladu-jočemu ljudstvu v Biafri. Tretjino vsega prispevka so zbrali nemški katoličani, sledijo jim po vrstnem redu: Nizozemska, Vatikan, Italija, Švica, ZDA in Anglija.
jina družba v novih razmerah nujno iskati novih prijemov. Pri tem ostaja slej ko prej pereči problem naraščaja. Od 180 članic, ki so bile sprejete leta 1906, živi le še ena, Marija Frandolič, katera je bila navzoča v dvorani.
Po govoru dr. Humarja je bila na sporedu zborna deklamacija »Slovenska dežela poveličuje Marijo«. Temu je sledil nastop gojenk glasbene šole pod vodstvom prof. Lojzke Bratuževe, ki so predvajale precej zahtevne štiriročne skladbe za klavir.
Po kratkem premoru so se predstavile deklice iz Družbe z otroško igro »Svet malih« v režiji učiteljice gdč. Marize Pe-rat. Nekatere od nastopajočih so pokazale pravi igralski talent in smo zato prepričani, da jih bomo še videli na odru.
Za zaključek je zapela ga. Mira Brajnik Pangosova »Ave Marija«, zbor Družbe pa Mavov »Večerni zvon«, nakar je vsa dvorana poprijela »Veš, o Marija« in se ob tem slavljenju Marije Device zadovoljna razšla.
-jk
Z GORIŠKEGA
Doberdob
Miklavževanje, s primerno igrico v začetku ter z obdarovanjem je tudi letos razveselilo male in odrasle. S svojim mogočnim, a obenem prijaznim glasom in z veliko postavo (in temu primemo veliko škofovsko palico ter brado) je naredil ljubeznivi svetnik na vse lep vtis. Hudiči pa so bili naravnost strašni s pravimi volovskimi rogovi in resnično kosmatimi nogami. Najbrž so samo oni metali na skrivaj pištole in puške v Miklavžev koš, kajti pravi sv. Miklavž noče ne vojske in ne vojaških igrač!
Brezmadežna tudi ni mogla iti mimo kakor kaka kraška burja. Kot se spodobi, smo mislili nanjo z devetdnevnico in vsaj skromno prireditvijo. Na sporedu so bile deklamacije, petje, modema popevka »Buon giorno Maria«, barvne slike z glasbeno reportažo »Vera in življenje« ter na koncu dva vesela prizora: »Ubežnik« ter »Operacija«. Na žalost pa veliko posvetnih stvari moti mladino, da hote ali nehote ne naredi več toliko, kolikor bi lahko in se upravičeno pričakuje, da bi storila. A le mladost, prežeta z ideali vernega in čistega življenja, bo vsem v kasnejših letih najlepši spomin, ki bo blažilno vplival na posameznika in na zakonsko življenje.
»Humanae vltae« ali papeška okrožnica o posredovanju človeškega življenja je tudi pri nas doživela lep večer. V torek, 10. decembra je o tem problemu govoril g. dekan Ivan Kretič v obliki stanovskega nauka mladim ženam, ki so se predavanja kar v lepem številu udeležile in pozorno sledile jasnim ter izredno pomembnim ugotovitvam. Gospodu dekanu se lepo zahvaljujemo in ga še iskreno vabimo, da znova pride med nas.
Dve smrti. Po dolgi neusmiljeni bolezni je v bolnišnici v Tržiču zaprla izmučene oči dobra in verna žena Viktorija Pelicon. Kljub grdemu vremenu se je veliko ljudi udeležilo pogreba, — V soboto je bil pogreb Karlota Jarca, ki se je po dvajsetih letih iz goriške bolnišnice »vrnil« za vedno domov, v domačo zemljo. Nesrečna zadnja vojna mu je povzročila motnje in kasneje ša druge težave. — Bog naj bo obema bogat plačnik. Domačim izrekamo naše iskreno sožalje.
RADIO
TRST A
Spored od 22. do 28. decembra 1968
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15. 1130 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15' 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.50 Glasba za kitaro. 11.14 Oddaja za najmlajše: »Deček iz Connecti-čuta«. Dramatizirana zgodba. Tretji in zadnji del: »Pravica domišljije«. 11.45 Ringa-raja za naše malčke. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Glasba p° željah. 13.00 Odmevi tedna v naši deželi'
13.30 Glasba po željah. 15.30 Ocvirk: »Srce v kletki«. Radijska igra. 17.30 Beseda in glasba. 18.45 Operetne melodije. 19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Pod farnim zvono® župne cerkve v Štmavru pri Gorici.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole'
12.10 Kalanova: Pomenek s poslušavkai®' 12.20 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glasba P° željah. 18.30 Radio za srednje šole. 18.50 Zbor »G. Verdi« iz Ronk. 21.05 Pripovedniki naše dežele: Dardi: »Srebrna riba4’
Torek: 11.35 šopek slovenskih pesni
12.00 Pod farnim zvonom župne cerkve ' štmavru pri Gorici. 12.30 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mla-de poslušavce: Plošče za vas. 19.10 ReM' la: »Kraška zgodba«. 19.25 Vaughn izvaja božične motive. 19.40 »Glej zvezdice božje*' slovenske zborovske pesmi. 21.00 Beliči-»Božično osrečenje«. Izvaja Radijski odef-
22.00 Božične pesmi izvajajo Slovenski fltf' drigalisti. Koncert smo . registrirali * goriški stolnici v nedeljo, 22. decembf® letos. 23.30 Pred jaslicami. 24.00-01.00 nos polnočnice iz župne cerkve v BazoviC'
Sreda: 8.30 Slovenske božične pesfl11,
9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojam1,
10.00 Vesel božič z glasbo. 10.50 Manfredi’ ni: Božična simfonija v c-duru za godal111 orkester in orgle. 1L15 Marija Peterlin »Deklica pod božičnim dreveščkom«. V' vaja Radijski oder. 12.30 in 13.30 GlasW po željah. 15.30 Jeza: »Božična pravljic* naših dni«. Dramatizirana zgodba. 17$ Liviabella: »Božična pesem iz A Chris1' mas Carol in Prose Charlesa Dickensa1, operna enodejanka. 18.30 Ljudske pes#
19.00 Melachrino in Faith izvajata božiču-’ motive. 19.30 Vodeb: »Jaslice v stari F ščanski umetnosti«. 19.45 Ob ognjišči
20.30 Simfonični koncert. V odmoru (21.$ Kravos: »Slovenska božična lirika«. 22f Motivi iz vsega sveta.
Četrtek: 8.30 Godalni orkestri. 9.00 ' prazničnem tonu. 10.00 Jeza: »Božični ut^ pi med Slovenci«. 10.30 Koncert božični1 pesmi. Združene cerkvene pevske zbore ‘f Trsta vodi prof. Mamolo. 11.15 Tončfc11 Curk: »Mesijeva Mati«. Božična igra. 11-$ Glasba iz filmov Walta Disneya. 12.30 1,1
13.30 Glasba po željah. 15.30 »Domovina " kruh in kamen«. Izbor iz Cankarjevih & tiričnih del v radijski priredbi A. Prega*' ca. Izvajajo gojenci dramske šole gorišfce ZSKP. 17.10 Vesel: »Tematika Gospodove ga rojstva v filateliji«. 19.10 Pisani b* lončki, radijski tednik za najmlajše. 20.$ »Hlapci in gospodarji«. Komedija v tre!1 dejanjih. 22.15 Breda Šček: Zvonovi praznik, osem klavirskih skladb. 22$ Večerne melodije.
Petek: 11.35 Šopek slovenskih pesm1,
12.10 Lokar: »Blagoznanstvo za doma# rabo«. 12.20 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glas' ba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce' Glasbeni mojstri. 17.35 Ne vse, toda c vsem. 17.55 Slovenščina za Slovence. 19A’ »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.45 Konce!1 operne glasbe. 22.00 Nabožna glasba G' Gabriellija. 22.15 Zabavna glasba.
Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesiA1'
12.10 Tul: »Iz starih časov«. 12.20 Za vs^; kogar nekaj. 13.30 Glasba po željah. 16.4'’ Otrokov pravljični svet. Andersen: »Zgod ba o letu«. 17.20 Cerkev v sodobnem sv? tu, 17.30 Za mlade poslušavce: Od šol skega nastopa do koncerta. 17.45 Lepo P' sanje, vzori in zgledi mladega rodu. 18.^ Moj prosti čas. 18.30 Otroški zbori. 19.1’ Theuerschuh: »Družinski obzornik«. 20.3® Teden v Italiji. 20.45 Nekdanji sloviti cesi v Trstu: »Ljudje so sodili«. Izvaj* Radijski oder.
Tržaški nadškof msgr. Santin v trenutku pri Sv. Ivanu v Trstu. Na desni
blagoslovitve novega Marijinega doma pobudnik doma g. Peter Šorli
va bo bo Vs
jm<
, tej
Dovoljena mladinska organizacij* no
Mladinska organizacija »Junak« si'. po pravilih ni nikaka katoliška organih cija, a je dejansko ves čas svojega d stoja služila katoliško usmerjeni mladii® na Češkoslovaškem. Leta 1950 jo je obla* razpustila, sedaj pa spet dovolila. Zact1 krat na Češkoslovaškem ni opaziti gle^1 verske svobode povratka ata staro. Seved nudijo predstavniki verskih skupnosti st! dan jim vodnikom države in partije vsi svojo moralno oporo.
1
«
Hilli
I
mm
t
8
Vr
Sle
Se;
ka
ro
ža
razno OSVESTILA
Tečaj za nadzornike zadružnih ustanov
Deželna uprava je odobrila, da 'se priredi prvi deželni tečaj za oblikovanje in izpopolnitev revizorjev zadružnih ustanov kot predvideva 21. člen deželnega zakona št. 4 z dne 19. januarja 1968. Tečaj se bo Pričel pred koncem leta 1968 in bo trajal največ štiri mesece. Na sporedu je 50 'lekcij iz sledečih predmetov: družbeno in zadružno pravo, izredna in likvidacijska uprava, razpusti, splošno in uporabno knjigovodstvo z vajami; pojasnila o deželnem zakonu št. 4; zgodovina zadružništva; tehnika pregledov; socialna zakonodaja in davčno pravo. Pouk bodo dopolnili z 10 predavanji o konzumnih zadrugah, o proizvodnji, delu in prevozu v ribištvu, o kmetijstvu in o gradbeništvu.
Tečaj je brezplačen. Kdor bo ob koncu tečaja postal usposobljen za revizorja, bo Prejel 50.000 lir šolske podpore in povračilo stroškov za udeležbo na tečaju. Vsa ostala pojasnila daje deželno odborništvo za delo in socialno varstvo.
Ker je v zadnjem času opaziti v slovenskih okoliših ponovno zanimanje za ustanavljanje zadrug, bi bilo zelo koristno, da bi se omenjenega tečaja udeležili tudi strokovnjaki, ki popolnoma obvladajo slovenščino.
ZA KMETOVALCE
Move podpore za kmetijstvo
Nedavno je deželna uprava odobrila nove zneske, ki jih bodo kmetijska nadzor-ništva lahko uporabila v prid kmetijstvu. Tako je bilo za vse deželno območje (Trst, Gorica, Videm, Pordenone) oddbreno 21 milijonov lir kot prispevek za nakup kmetijskih strojev v smislu zadevnih državnih zakonov. Večje vsote so bile odobrene za nabavo strojev, ki so potrebni za pridelovanje sladkorne pese v videmski pokrajini. Znaten prispevek je namenjen za Praktično prikazovanje sodobnega krmljenja in pridelovanja krme na zadružnih živinorejskih posestvih v pordenonski pokrajini. Kmetijsko nadzomištvo v Trstu Pa je prejelo dva milijona lir za pouk jn propagando vrtnarstva, ter pol milijona za poučni izlet, katerega se lahko udeležijo strokovni nameščenci nadzorništva in kmetovalci.
Prihodnja številka našega lista bo izšla v četrtek po novem letu, tj. 2. januarja 1969. Ker se bo vršila paginacija v torek, 31. decembra dopoldne, lepo prosimo, naj bodo dopisi in voščila na uredništvu do ponedeljka, 30. decembra opoldne.
Kmečko društvo iz štandreža obvešča vse svoje člane, da se bodo v nedeljo, 22. decembra ob 11. uri pobirale pristojbine za uporabo kmetijskih strojev.
Plošča s slovenskimi božičnimi pesmimi je za tiste, ki so jo naročili, na razpolago na upravi našega lista. Cena 2.000 lir.
Knjiga »Leto svetnikov« - I., ki vsebuje svetniške življenjepise za mesece januar do marca, je prispela in jo je moč dobiti na naši upravi. Obsega 900 strani, je lepo vezana in jo krasijo lepe umetniške slike. Cena 3.800 lir, po pošti pa 600 lir več,
»Marijanski koledar 1969« je na razpolago v Marijanišču na Opčinah (221-113) in v Alojzijevišču (35-15) v Gorici. Prodajna cena 150 lir. Lepi koledar z barvnimi slikami zelo priporočamo.
Ministrstvo za pravosodje je razpisalo natečaj za 33 mest pod-kuratorja v staležu vodilnega osebja notarskih arhivov. Zahteva se doktorat v pravu. Starost od 18 do 32 let. Rok prijave zapade 15. januarja 1969. Uradni list št. 291 z dne 15. novembra 1968.
Finančno ministrstvo je razpisalo natečaj za 240 mest svetovalca tretjega razreda v staležu vodilnega osebja finančne intendance. Potreben je doktorat v ekonomiji ali pravu. Rok zapade 15. januarja 1969. Uradni list št. 291 z dne 15. novembra 1968.
V	nedeljo, 22. decembra 1968 ob 17. uri
bo v svetoivanskem Marijinem domu v Trstu
BOŽIČNA PRIREDITEV
Nastopijo gojenke zavoda šolskih sester iz ulice Delle Docce v Trstu. Pred prireditvijo bo prof. dr. šah kazal slike iz Svete dežele.
0.30
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
Spored od 22. do 29. decembra 1968
Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 12.00 Verska oddaja. 21.00 Crna puščica. — Drugi: 17.20 Koncert rimskih solistov. 17.55 Ubožec, 1. del. 21.15 Lažnivci, telefilm. 22.15 Glasbena izvajanja Paolinija in Silvestri-ja (Settevoci).
Ponedeljek: Prvi: 21.00 Kruh, ljubezen in fantazija, film. — Drugi: 17.50 Ubožec,
2.	del. 21.15 Mi in drugi (2. del). 22.15 Simfonični koncert. 23.00 Človekova molitev.
Torek: Prvi: 18.45 Vera danes. Nato: kramljanje p. Marijana. 21.00 Pustolovščine Finna Huckleberryja, telefilm. 21.50 Variete iz gledališča Antoniano v Bologni. 22.50 Mahalia Jackson poje. 23.45 Verski razgovor. 24.00 Polnočnica. — Drugi: 18.00 Ubožec (3. del). 21.15 Prisrčno (Cordial-mente). 22.00 Mladi na televiziji (Disco verde).
Sreda: 9.00 Sv. maša. 11.55 Papežev blagoslov Urbi et orbi ('Rimu in svetu). Prenaša evrovizija. 21.00 Večer s Stanliem in Oliom. 22.00 Prizori iz cirkusa: Liana, Nando in Rinaldo Orfei. — Drugi: 17.45 Ubožec (4. del). 21.15 Vse zlato tega sveta, film. 22.45 Trideset minut z Gipom Farrasinom.
Četrtek: Prvi: 13.00 Svet na vlaku. 16.30 Konjske dirke v 'Rimu: Nagrada Tor di Valle. 21.00 S filmskim komikom Fernan-delom. 22.00 Zgodba o dveh psičkih, telefilm. — Drugi: 16.40 Victor Hugo: Ruy Blas. 22.15 Ljubezenski napoj (Donizetti).
Petek: Prvi: 22.00 Živeti skupaj. — Drugi: 17.35 Otrok. 21.15 Žena in dete. 22.15 Gledališka in filmska kronika.
Sobota: Prvi: 21.00 Canzonissima 68. — Druigi: 17.25 Bertoldo, Bertolino in Caca-senno. 21.15 Gospod Bruschino.
★	SLOVENSKA MARIJINA DRUŽBA V ROJANU vošči vernikom rojanske župnije, vsem dobrotnikom Marijinega doma in vsem obiskovalcem predstav v Marijinem domu mnogo božičnega veselja in božje varstvo v novem letu.
DAROVI
Za Katoliški dom: N. N. 2.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 2.000; Bremec Štefanija 2.000; N. N. 1.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000; B. L. 5.000; Brumat Štefanija ob tretji obletnici smrti ddkana Oskarja Pahorja 3.000; U. Z. 6.000; N. N. 10.000; N. N. 10.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000; Marijina družba 10.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: družina Prinčič, Tržič, ob 8. obletnici očetove smrti 3.000 lir; ž. M. 3.000 lir.
Za Alojzijevišče: M. J. ob prvi obletnici smrti žene Frančiške Makuc 1.000 lir.
Za tiskovni sklad: dr. Alfonz Čuk, ZDA, 25 dolarjev.
Za Marijanišče: N. N. iz Trsta 10.000 lir; N. N. mesečni prispevek 1.000 lir; J. Sancin iz Trsta 3.000 lir; družina pok. Justa Pertota namesto cvetja na grob 5.000 lir; Ana Hrovatin v spomin pok. Jožefa Vidmarja 1.000 lir.
Za Finžgarjev dom na Opčinah: Pepca in Marjan Dolenc ob peti obletnici smrti Jadrana Dolenca 2.500 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, pokojnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širim enega stolpca trgovski L. 70, osmrtnice L. 100, več 8°/o davek na registrskem uradu.
Odgovorili urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
BancadiCreditodiTrieste
S. P. A.
Tržaška Kreditna Banka
Glavnica lir 600.000.000 — Vplačanih lir 300.000.000
TRST Ulica Fabio Filzi, 10
Tel. št. 38-101, 38-045
Brzojavni naslov: BANKRED
TVRDKA
Košič Benedikt
OBUTEV - ulica Rastello 1 - 7
Tel. 5162 GORICA
Kmečka banka
GORICA - ul. Morelli 14 - tel. 2206
Vam nudi ugodne pogoje za trgovske posle in bančne usluge (tekoči računi, vezane in proste hranilne vloge, posojila, vnovčenje in diskontiranje trgovskih menic, posli z inozemstvom, nakup tuje valute, plačevanje davkov in tako dalje)
TRGOVINA
iiiiiiiniiiNiiiiiiiimiiiiiimmiiiiiiinii
R. Peršot
TRST, UL. GINNASTICA 22 - TEL. 95998
Želi vsem svojim cenjenim odjemalcem blagoslovljene praznike, ki naj bi prinesli v njih domove obilje svetonočnega miru in srčnega zadovoljstva
Pogled na goste in občinstvo, ki so napolnili novo dvorano Marijinega doma pri Sv. Ivanu v Trstu 8. decembra od priliki 21. tabora Slovenske prosvete v Trstu
MHlIllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIINIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIinillllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIlilllllllllllllillllNIIIIIIIIIIIIIIIIlllllltllllltlllH^
□ne 1. januarja praznujmo vsi svetovni dan miru
UlllllllllllllllllllllllllllllllllimillllHIIIIIMnilinilllllllllUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlllllllllllMIMIlllllllMIIIIIIIIIIIH^
t Msgr. Janez Hladnik
8 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
( SPOMINI )
»Pa poglej, Janezek,« so me prepričevali, »tvoja noga ni za težka dela! Kadar boš izdelal šole, bo iz tebe kaj koristnega, boš lahko domov prišel pomagat, te bodo vsi veseli.« Mati so od strani gledali, oče molče poslušali. Pa težko, da bi iz vsega tega kaj prišlo, če ne bi oče kar trdo na noge stopili in rekli: »Šel boš, pa amen!«
Kmalu sem zivedel za načrt. Da pojdem v Škofjo Loko.
Čudno, kaj? Bila je šola v Logatcu, na Vrhniki, v Ljubljani, mene pa bodo poslali v Škofjo Loko. Seveda jaz o tem nisem kaj prida vedel in je res zanimivo, kako da se je vse do vojne vzdržala staro davna tradicija, da je Škofja Loka kraj ža začetne šole. Pa je v Škofjo Loko treba skozi v Ljubljano po dolgem ovinku!
Mesec dni pozneje, ko je bil Mali šma-
ren, sem šel z očetom na Vrh, k Sv. Trem kraljem, kjer ije bil ta dan velik shod. Joj, kako mi je bilo tesno pri srcu, ko so me povsod gledali, ta pa oni mi je stisnil novec v roko, drugi me je pogladil po glavi in rekel: »Fant, le korajžo!« Jaz pa nisem imel nobene korajže. In če bi ne biil vajen ubogati, bi rne vse lepote, katere so mi na račun mojih bodočih šol in gospodstva ponujali — in teh je bilo na pretek — ne premaknile v mojem odporu. Z Vrha je čudovito lep pogled na vse strani slovenske domovine. »Tamle zadaj pa je Škofja Loka! Vidiš: doli so Žiri, potem pa po lepi dolini sikozi Poljane, pa si tam, toda vlaka tukaj ni.« Avtobus pa je bil tedaj še nezinan.
Dva dni pred odhodom so se oče v gozdu usekali. Pripeljali so jih domov na lojtrnem vozu. Otroci smo jotkali, itoda za mojimi solzami je vstalo upanje: morda pa le ne pojdem.
Vendar očetova nesreča ni šla tako daleč, da bi ustavila usodno pot. Mežnar je že napravil črn kovček, ki je bil zame kakor mrtvaška krsta, mati pa so pripravili vse potrebno. Ko je prišel zmenjeni
dan, se je pripeljal Petrovcev koleselj. Neskončno težko mi je bilo pri srcu, ko so ostali za menoj Petrček, Mici, Tonca, hiša, dvorišče, kose, grablje viseče na klinih, rože na ganku, odprta hišna vrata... Pri meni so bili le mati, oče so pa skozi okno iz hiše gledali.
Pognal je Petrovcev Jože in zapeketalo je po dolu. Kako lepo je bilo to peketanje, kadar sem se peljal in vedel, da se bom spet vrnil. Toda danes? Solze so se ulile in zahlipal sem materi v naročje.
Pridrdral je vlak. Odpeljal je proti Ljubljani in od tam kar naprej. Ničesar nisem videl. Moje srce je bilo tako neizmerno potrlo, da je ni bilo stvari, ki bi bila zanimiva. Bridki spomini mojega bivanja v bolnici so mi ves svet zastudili in si nisem mogel misliti, da je kje drugje življenje kot doma.
V	dolinci prijetni je ljubi moj dom, nikoli od njega podal se ne bom, ta pesmica je odmevala v mojem srcu.
Na postaji Škofja Loka, oddaljeni od mesta pol ure hoda, smo sedli na poštni voz.
»Poglej, Janezek, kako lepo jc tukaj!«
so kazali mati na mesto in grad nad njim. Res je lega Škofje Loke nekaj prekrasnega, toda zame tisti trenutek vse to ni bilo nič.
Kmalu sva našla (k peku, kjer je bila zame študentovska mati in vse kar je treba za študenta ...
Pekova hiša je stala tik za šentjakobskim zvonikom, s hrbtom obrnjena na Soro Poljanščico. Prav pod hišo je bil jez, čez katerega je grmela voda s šumom., ki mi je bil v začetku nadležen, pozneje pa prečudno lepa pesem, brez katere ne bi več mogel zaspati...
Mati so tisto noč ostali pri peku. Naslednji dan je bila nedelja. Mati so sc poslovili. Zadnji udarec je bil to. Nisem zavekal, toda Bog ve, kako neskončno bridko je bilo, ko so se zaprla za njimi vrata in sem jaz obsedel sam. Mati so šli na Brezje. Pač vem, da sem bil jaz glavni predmet njihove prošnje, kot štiri leta prej, ko so me bili tja nesli.
SOVE IN ČUKI
Tista doba je bila zelo razgibana. Vsako mesto in večji podeželski kraj je imel
Sokole in Orle. V Rovtah o tem nismo nič vedeli. Tam ni bilo liberalcev, razen učitelja, ki 'e bil seveda politično popolnoma mrtev. Poleg župnika Matevža je bilo vsako nasprotno politično delo obsojeno na polom. Tako da jaz imen Orla in Sokola nisem niti prav dobro poznal.
Pa poslušam pogovore: »Danes je tukaj sokolska veselica. Prav tamle bo,« so kazali tja čez reko. Navzoči fantje, tudi pekovi študentje so bili iz Poljanske doline. Tam so imeli Orle in Sokole, niso pa bili vsi iz orlovskih vrst.
Jaz jih še videti ne morem teh »sov«, je pravil eden, ki je bil najbolj glasen, drugi pa so bili mnenja, da še ni greh, če od daleč opazujejo »sove«. Počasi sem tako doumel, kaj je »Orel«, kaj »Sokol«, kaj »čuk« in kaj »sova«. Za »čuika« me je bolj imelo, ker so se naša mati pisali Cuk. Prav to je bila točka, ki me je postavila v sredo dogajanja tisti dan. Res sem tisto popoldne opazoval nastop Sokolov na orodju, kot se je razvijal na oni strani reke.
(Se bo nadaljevalo)
TVRDKA
FRANC
JESTVINE — ZALOGA KMETIJSKIH STROJEV
želi vsem cenjenim odjemalcem in prijateljem vesel božič in srečno novo leto 1969
ŠTEVERJAN - Tel. 87218
KEROZEN - DRVA - PREMOG
TVRDKA
IVAIM VETRIH
Kerozen Vam za Gorico in okolico tUkom dneva dostavimo na dom
G O R I C A, ul. Lantieri 5 - Tel. 25 - 27
DROGERIJA
VIDA
GORICA - UL. SEMINARIO 10 - TEL. 28 - 87
TRGOVINI
Ai5etteNani
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiMiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
(PRI SEDMIH PALČKIH)
V ulici Roma 43 - tel. 34 - 89:
BOGATA IZBIRA OTROŠKE KONFEKCIJE
V ulici IX Agosto 2/D - tel: 35 - 54:
OTROŠKI ARTIKLI IN NAJMODERNEJŠE OTROŠKO POHIŠTVO
POMIVALNI STROJI PRALNI STROJI HLADILNIKI PECI NA PLINSKO OLJE PECI ZA CENTRALNO KURJAVO Z GORILCI NA MAZUT
Venčeslav Klanjšček
TRGOVINA IN LABORATORIJ RADIO TV
Tel. 2258
GORICA Ul. Duca d’ Aosta 35
V	Rimu boste vedno toplo sprejeti in deležni vse pozornosti v dveh hotelih, katerih lastnik je slovenski rojak
Vinko A. Levstik z družino
ulica S. Croce in Gerusalemme 40 — 00185 ROMA - tel. 777-102
VSE UGODJE VAM NUDITA:
HOTEL »BLED«
ul. S. Croce in Gerusalemme 40 Tel. 777-102
HOTEL »DANIELA«
ul. L. Luzzatti 31 Tel. 750-587
Vsem, ki so že bili gostje teh dveh hotelov, vsem rojakom v Rimu, znancem na Tržaškem in Goriškem, vsem Slovencem v domovini in zamejstvu naj bodo ob priliki božičnih praznikov in za novo leto izrečene prisrčne želje, da bi jih svetonočna skrivnost čim bolj osvojila, božji blagoslov pa spremljal skozi vse dni novega leta.
TRGOVINA ČEVLJEV
ALPINA
GORICA - CORSO VERDI 34 - TEL. 25 -17
TRGOVNIA ČEVLJEV
And.	ČO
GORICA - UL. RASTELLO 34 - TEL. 36 - 67
TRGOVINA Z ELEKTRIČNIM IN SANITARNIM MATERIALOM
Koren Stanislav
GORICA - UL. MATTIOLI 11 - TEL. 32 -71
Tvrdka Prinčič Ivan
KRM IN (CORMONS)
TOVARNA POHIŠTVA IN TRGOVINA Z LESOM
vošči vsem svojim cenjenim potrošnikom, dobaviteljem, prijateljem in znancem vesele božične praznike in srečno novo leto
URARNA IN ZLATARNA
Vižintin Jožef
GORICA - UL. MONACHE 9
iniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiMiiiiiiiiiniiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Poslovalnica traktorjev FORD in kosilnic BCS
GORICA, Piazza della Vittoria 6 (Travnik) Tel. 23 - 02
Tiskarna
GORICA R.Piazzutta18Tel.2G76
Ji praznikom voščijo...
k POSPEŠEVATELJSTVO SLOMŠKOVEGA beatifikacijskega postopka želi prijateljem in dobrotnikom, posebno bolnikom, blagoslovljen božič ter srečno in zdravo novo leto 1969. — Dr. Frančišek Šegula, postulator v Rimu.
k P. FIDELIS KRANER OFM CAP, slovenski izseljeniški duhovnik v Švici pozdravlja vse svoje rojake in znance na Goriškem in Tržaškem ter jim želi milosti polne praznike Gospodove i® obilo božjega varstva v novem letu.
★ SVET SLOVENSKE SKUPNOSTI NA TRŽAŠKEM želi svojim somišljenikom, podpornikom in vsem rojakom, ki j' stojijo zvesto ob strani, vesel božič in na uspehih bogato leto 1969.
★ ZVEZA SLOVENSKE PROSVETE v TRSTU pozdravlja ob priliki božičnih praznikov vse svoje člane, prijatelje i® sodelavce ter jim želi blagoslovljen božič in uspešno novo leto 1969.
★ SLOVENSKO LJUDSKO GIBANJE vošči svojim članom in somišljenikom blagoslovljen božič ter veliko uspehov v novem letu.
★ SLOVENSKA VINCENCIJEVA KON FERENCA V TRSTU želi vsem člaid' cam, dobrotnikom in podpirance!® srečne božične praznike.
★ DUHOVSKA ZVEZA V TRSTU pozdravlja ob božičnih praznikih vse sobrate in vse rojake — naročnike 1® prijatelje katoliškega tiska.
★ ŠOLSKE SESTRE, PROVINCIALNI DOM V TRSTU, ul. delle Doccie 34 želijo vsem, ki ta dom podpirajo, v nje®1 živijo ali ga obiskujejo, blagoslovljene praznike in srečno novo leto.
★ SLOVENSKE SKAVTINJE IZ TRSTA IN OKOLICE pozdravljajo vse, ki 1 razumevanjem in simpatijo spremljaj0 njih sodelovanje ter jim želijo krščansko doživete božične praznike ter blagoslovljeno novo leto.
★ VODSTVO SLOVENSKIH TRŽAŠKI® SKAVTOV vošči vesel in blagoslovljen božič ter srečno novo leto.
★ SLOMŠKOV DOM V BAZOVICI že® vsem članom, dobrotnikom in prijateljem vesele božične praznike in sreč®0 novo leto.
★ ZVEZA TRŽAŠKIH CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV vošči vsem pevkam i® pevcem vesel božič in srečno novo let0.
SE PRIPOROČA
Hotel »PRI ZLATEM JELENU«
GORICA	Tel.	24	-	97
PEKARNA - SLAŠČIČARNA
*Vtatori
GORIC A
Vesele božične praznike in srečno novo leto želi
GOSTILNA »PRI MIRKOTU«
SOVODNJE OB SOC1
Vesele božične praznike in srečno novo leto vošči
□ oU
P
JD
splošni zdravnik
TRST
Škedenjska ul. 174
Tel. 816237
ORDINIRA:
Corso Italia 7/II - TeJ. 30059 dnevno od 15. do 17. ure
Via del Rivo 46
Sv. Jakob (nad lekarno Godina) dnevno od 18. do 19. ure
Sprejema vse bolniške blagajne