413
To in ono.
Lampetova slavnost v Črnem Vrhu.                                           Gledišče.
V Črnem vrhu nad Idrijo, v soseski Zadlogom, je zagledal luč sveta v prostrani kmečki hiši eden največjih mož, kar jih je imela naša domovina. Velik je bil rajni dr. Frančišek Lampe kot učenjak, velik kot rodoljub in naroden delavec, največji še kot značaj. Poleg raznih drugih njegovih velikopomembnih del, ki bodo ostala za vedno med kulturnimi pridobitvami našega naroda, je bil on tudi ustanovitelj našega lista „Dom in Sveta", njegov lastnik in urednik do svoje smrti skozi celih 13 let.
„Dom in Svet" je bil dete njegovih bolečin in skrbi, ki mu je raditega tudi posebno prirastel k srcu in kateremu je zapustil umirajoč svoj posebni blagoslov. In „Dom in Svet" čuva spomin na svojega blagega ustanovitelja, kot svoj najdražji zaklad in svoj talisman. On mu je največji porok napredka in razvoja in plodonosnega delovanja za narod slovenski.
Dne 21. avgusta se je vršila v Črnem vrhu slavnost odkritja spominske plošče rajnemu Frančišku Lampetu. Slavnost se je vršila brez velikega hrupa takorekoč v ozkem krogu njegovih rojakov in njegovih učencev ter najbližjih prijateljev. Spomenik je izdelal kamnosek Vodnik, Lampe-tovo podobo pa kipar Zajec. Spomenik stoji pri cesti pred župno cerkvijo nasproti spomeniku drugega velikega črno-vrškega rojaka Mateja Cigaleta. Napis na spomeniku se glasi:
Domovini živel
Narodu delal
Bogu služil
Ponos črnovrške župnije.
Na desni strani:
Branitelj resnice Ljubitelj lepote oče sirot Modroslovec in književnik Jeruzalemski romar.
Na levi strani pa:
Zgodbe svetega pisma Dom in Svet Uvod v modroslovje Cvetje s polja
modroslovskega.
Slavnostne govore so imeli njegovi učenci, profesor dr. Gruden v cerkvi, profesor dr. Opeka pri odkritju spomenika, profesor dr. Debevec pri odkritju spominske plošče. Vsa pota so bila ozaljšana z maji in slavoloki. Domače ljudstvo je z ginjenostjo gledalo slavlje svojega velikega rojaka.
S to slavnostjo je slovenski narod le v majhni meri izplačal dolg hvaležnosti svojemu velikemu rodoljubu. Najlepši spominek, in sicer aere perenius, si je pa postavil on sam v svojih delih in spisih in v hvaležnih srcih svojih gojencev in učencev.
„R mi spomink postavimo mu tak, da slednji skuša biti mu enak!"
C596SO
Lanska sezona v Zagrebu.
Tudi Zagreb ima, kakor Ljubljana, vsako leto se ponavljajoče akutno glediško vprašanje, ki ni doli nič manj za-vozljano, kakor pa pri nas. V prvi vrsti spada sem seveda denarno vprašanje, potem pa izbira repertoirja, način igranja; vprašanje drame (ki je pri nas že rešeno ali pravzaprav presekano kot gordijski vozel) itd.
Lansko leto je povečalo mesto Zagreb svojo podporo za hrvaško gledišče na 50.000 kron in s tem je omogočilo oživljenje opere na hrvaškem odru.
Prvič je vstopila opera v hrvaško gledišče že dne 28 marca 1846, ko se je prvikrat pela Lisinskega opera „Ljubezen in zloba". Zanimivo je,  kakšne osebe so takrat
FOT. ANTON VILflR, LOGATEC
POGOZDOVANJE KRASA
nastopile na odru, že da se spozna, kake vrste ljudje so takrat sodelovali pri narodnem prebujenju. Najdemo imena: Sidonija pl. Rubido, rojena grofica Erdodu, gdč. Švabelova, Franjo Steger-Stazič, Ljudevit Pihler, Franjo Wiesener-Morgenstern, Kamilo Wiesner-Livadič in Alberto Štriga. Za narodno prebujenje hrvaško so bili njihovi nastopi velikega pomena, ne pa toliko za umetnost samo, kajti kot umetniška institucija je prišla opera na hrvaški oder šele 1. 1870. V tej prvi stalni operni sezoni se je dala kot pre-mijera opera „Mislav" takrat še mladega skladatelja Ivana pl. Zajca. Obdržala se je opera 19 celih let do 30.maja 1889. Pod ravnateljstvom Zajca je dosegla opera primeroma visoko stališče in na hrvaškem odru so se izvežbali nekateri pevci in pevke, ki so dosegli potem široko slavo. Imenujem Mursko, Mallingerovo, Terce-Terputčevo, Trnino, Kernicevo, Hržičevo. Največ se je pa gojila v teh časih na hrvaškem odru laška opera, ki je Zajcu najbolj ugajala.


414
Od 1. 1889. pa do 1894. ni bilo v Zagrebu stalne opere. Pojavile so se samo na krajši ali daljši čas tri staggione. Drugo staggiono je podpirala celo vlada.
Ko je bil dr. Stjepan pl. Milletich imenovan ravnateljem hrvaškega gledišča, ;'e uvedel zopet opero v staro glediško poslopje, ki se je potem preselila v sedanje novo. Tudi po smrti Mil et i ca je obstajala še nekaj časa pod ravnateljstvom Ive pl.Hreljanoviča, dokler ni zaspala 1.1902. Potem zopet ni bilo opere do lanske sezone, izvzemši nekaj opernih predstav, katere je priredil odbor za postavljenje StroB-majerjevega spomenika v Zagrebu. Najlepše se je razvila hrvaška opera pod Milet.čem in Hreljanovičem. Miletič je opisal v svoji knjigi, ki ima značaj njegovih umetniških in glediških memoirov, svoje delovanje in svoje boje.
Kot stalna umetniška institucija je oživela lansko sezono opera tretjič na hrvaškem odru.
Dalje je prešlo hrvaško deželno gledišče v Zagrebu v oddelek za prosveto in bogočastje. S tem se je izpolnila želja, katero je imel pokojni zaslužni ravnatelj hrvaškega gledišča dr. Miletič, da se nahaja skrb za gledišče v isti roki kakor za ostale panoge umetnosti.
Ravnateljem je bil imenovan hrvaški pisatelj Vladimir pl. Treščec. S tem je bilo rešeno tudi težko osebno vprašanje na splošno povoljen način. Treščec se je rodil 1.1870. v Topuskem. Dovršil je pravo ter je bil mnogo let uradnik v Bosni, a 1.1906. je bil premeščen k deželni vladi v Zagrebu. Kot veren tovariš Miletičev je delil ž njim ljubezen do književnosti in do gledišča. Napisal je mnogo izvrstnih novel in dva romana: „U malome svietu" in „L;etne noči", v katerih je razodel nadarjenost in izobrazbo in široko duševno obzorje. Dobro pozna moderno svetovno književnost in je več francoskih pisateljev z dobrim okusom prevedel na hrvaški jezik.
Začetkom sezone so razodevali nekateri hrvaški listi strah, da bi utegnila opera škodovati drami. Na srečo se pa to ni uresničilo, ampak drama lansko sezono ni nazadovala niti z ozirom na repertoire, niti kar zadeva izvršitev in obisk.
Otvorila se je sezona z Miletičevo dramo „Boleslav", ki je kot pesniško delo najsubjektivnejši izraz Miletiča človeka in umetnika, kot drama pa ni imela uspeha in si ni sposobna pridobiti večjega kroga gledalcev. Njena filozofska vsebina je pesimistiško naziranje sveta. „Boleslav" je bolnik, ki ne reaguje normalno na vtiske življenja in zunanjega sveta. Vse, kar se godi okrog njega, ga pušča hladnega, ravnotako kot on glediške obiskovalce. Glediška uprava je hotela najbrže s to dramo popularizirati Miletiča in ga udomačiti med glediškimi stenami, kjer je nekdaj njegov duh kraljeval.
Začetkom sezone je napovedala intendanca med drugimi dramske novitete: Shakespeare: Macbeth, Kralj Lear; Schiller: Mesinska nevesta; Molier: Meščan plemič; Ibsen: Borba za prestol, Mali Euolf; Hauptmann: Potopljeni zvon; Nosiere-Tolstoj: Kreutzerjeva sonata; D'Hnnunzio: Mrtvo mesto; Bisinski: Moloh; Laveclan: Markez Priola; Bataille: Naga ženska; Bahr: Jožefina; Shav: Messaliansa; Testoni: Kardinal Lambertini; Lenguel: Taifun; Molnar: Vrag; No-vaczinski: Friderik Veliki; Tresič: Hirud; Miletič: Tomislav.
Operne novitete: Zaje: Lizinka; Puccini: Madame Butterflu; Mozart: Figarovo ženitovanje; Nongues: Quo vadiš?; StrauB: Šaloma; D'Albert: Nižina; Wolf-Ferrari: Suzanina skrivnost; Hatze: Vrnitev; Bersa: Plavež.
Operetne novitete: Lehar: Knežja hči; Fall: Ločena lena; Offenbach: Orfej v podzemlju.
Kakor je že navada, se je tudi ta program tekom sezone nekoliko izpremenil. Igralo se je: Praga: Kriza; Sudermann:
Boj netopirjev; Hennequin in Milland: Vandeville Lili; Ibsen: Oblasti, Gospa Jossette, moja soproga; Petrovič: Rkač; Bracco: Poštenjak; Moliere: Skopuh; Gerhardt Hauptmann: Tkalci; Albini: Baron Trenk; Miletič: Boleslav; Tolstoj: Vstajenje; Mario Costa: Histoire d'un Pierrot (pantomima); Freudenreich: Baron Tamburlanovič (kajkavska žaloigra); Shakespeare: Korijolan; Copel: Popotnik; Zaje: Zrinjski (opera); Didring: Nevarna igra; Pierre Weber: Luta; Lehar: Vesela vdova; Mamselle Nitouche; Bracco: On, ona, on; Gallina: Tako je na tem svetu, dete moje (gluma); Benier: Ribice; Testoni: Ono nekaj; Shakespeare: Hamlet; Begovič: Stana; H. Bordeause: Zaljubljena pisma; V.Pierzuriski: Majsko solnce; Wagner: Zakleti Holandec; Gounod: Faust (opera); M. Ogrizovič: Zlatokosi kraljevič; Bernstein: Izrael; Robert Bertram; Smetana: Prodana nevesta; Bisson: Nadzornik in spalnih vozov; Schiller: Don Karlos in Kovarstvo in ljubezen; Planquete: Korneviljski zvonovi (komična opera); Oskar StrauB: Hugdietrichova prošnja; L. Thom: Morala (satira); Bizet: Carmen; SherlockHolmes; Caillavet in Flers: Ljubezen čuje; Loi-Fu: V čajni in Otake (japonski tragediji); de Nion in deBuysielx: V oči sreče (šaloigra); Draguševič: Poslednji Zrinjski; Mascagni: Cavalleria rusticana; Wilde Os.: Glavno je, da se imenuje Ernst; Ibsen H.: Rosmersholm; Verdi: Trubadur; Nestrou: Hudi duh; Parma: Ksenija; R. Leoncavallo: Pagliazzi; Toselli: Umetniška žila; Fall: Dolarska princezinja; Sam. Benelli: Brezdušna šala; Rostand: Chantecler; Eschil: Agamemnon; Hugon pl. Hofmannstal: Elektra; Bern. Shar: Opravilo gospoda Warren; StrauB: Valčkov čar; Vojnovič: Ekvinokcij; Kukuljevič: Juran in Sofija; Bernstein: Vihar: Verdi: Aida; Shakespeare: Romeo in Julija; Prejac-Šenoa: Kmečki punt; Freudenreich: Graničari; Ibsen: Nora; Esmann; Oče in sin; H. Bahr: Koncert; Begovič Milan: Stana; Učitelj Flachsmann; Bracco: Poštenjak; Lokalna železnica; Tušič: Trhli dom, Ptujec; Gospoda iz gostilne Maxime; Valčkov čar; R. Schnitzler: Oprosna večerja; Ogrizovič: Hasanaginica; Wyspianski: Smrt Ofelije; Lev Andrejev: K zvezdam; Peter Petrovič: Duše; Rudel: Začarano kolo; Baron Hrobčicki; Mignon; Grof Paližina.
Kar zadeva repertoire, je torej zagrebško gledišče precej podobno slovenskemu. Nekaj več imajo izvirnih, domačih del; drama se je vpoštevala nekoliko več kot pri nas; dajalo se je več resnih, literarnih komadov. Vobče je prevladovala francoska šala in laška godba. Domače igre so bile včasih jako slabo obiskovane, najbolj se je pa trlo ljudstvo k burki. Dala se je pa tudi „Mlinar in njegova hči".
Hrvaško gledišče se je trudilo za ples, a je imela intendanca z baletom velike težave. V Zajčevem „Zrinjski" bi se imel vršiti v turškem taboru orijentalski ples, a ni bilo mogoče pravočasno dobiti in izuriti plesalk. Treba ga je bilo odložiti na poznejše reprize. Dalje se je plesal španski tor-queadorski ples, francoski „Dans villageoise" in „Pas de deux".
Jako mnogo je gostovalo v Zagrebu tujih umetnikov, in ravno predstave s tujimi gosti so najbolje uspele. Med drugimi so gostovali: Šolska iz Krakova, Siemaskova iz Le-vova, Slovenka Koroščeva Mira iz Prage, ki je za letos angaževana v Zagrebu kot primadona; Vulakovič in Borštnikova iz Ljubljane; Danilova iz Trsta, ki je žela obilo priznanja (je angaževana letos v Ljubljani); Kramper iz Prage; Doleial, Pospišil, Vinek Bregovska iz Metza; Brenald iz Prage, Bonačič iz Splita in drugi.
Dne 5. aprila je bil Miletičev večer. Igrala se je njegova igra „Grof Paližina".
Dne 10. junija se je praznovala 70 letnica, ko se je prvič hrvaško igralo v Zagrebu. V slavnostno razsvetljeni dvorani
415
se je igrala Kukuljevičeva igra »Juran in Zofija", ki je bila prva hrvaška drama.
Zagrebška primadona gospodična Šughova je za letos angaževana za dvorno gledišče v Darmstadtu, prva baletna plesalka Vojačkova pa v Prago.
CS96SD
Dositej Obradovič. Srbski narod se pripravlja k praznovanju stoletnice smrti svojega slovstvenega prvobuditelja Dositeja Obradoviča. Ko so po padcu Carigrada 1.1553. Turki razbili zadnje ostanke srbske samostalnosti, je tudi srbsko slovstvo skoraj popolnoma prenehalo. Nekaj časa je še životarilo na južnem Ogrskem in po sosednjih deželah, kamor so se zatekli srbski begunci. Obenem z zunanjim obsegom je propadalo srbsko slovstvo tudi po vsebini in po jeziku.
Ko so nastali z oslabljenjem turškega jarma novi poizkusi, oživeti srbsko slovstvo, so si pisatelji izbrali napačno pot. Vrnili so se po vsebini k bizantinskim vzorom, v jeziku so pa skušali očistiti cerkveno-slovanski jezik in ga vpeljati v splošno slovstvo. Pod vplivom bizantske retorike so pa strašno pačili cerkveno slovenščino in naredili iz nje neki okoren in nerazumljiv umeten produkt.
Prvi, ki se je pod vplivom takrat po Evropi se šireče romantične struje vrnil k živi narodni govorici in započel moderno srbsko slovstvo, je bil Dositej Obradovič. Njegovo življenje je bilo burno in nemirno. Rojen je bil 1.1744. in krščen na ime Dimitrij. Čitanje pobožnih knjig je vzbudilo v njem željo po svetem življenju in po izobrazbi.
Gnan od strastne žeje po prosveti, je vstopil v samostan na Fruški gori v Sremu, kjer je bilo zadnje pribežališče srbske prosvete. Tu je dobil samostansko ime Dositej. Kmalu se je pa prepričal, da se od menihov ne bo mogel ničesar več naučiti. Nato je zopet zapustil samostan in pobegnil s še enim tovarišem v Zagreb, kjer je hotel obiskovati šolo. Ker "ga pa niso hoteli sprejeti, je odšel v Dalmacijo, se družil z narodom in proučaval njegovo življenje in potrebe. Tu je poučeval otroke, napisal svojo prvo knjigo, prevod govorov sv. Janeza Zlatoustega, zvan pod imenom „Dositejeve Bu-kvice". Iz Dalmacije je šel na Sveto Goro, kjer pa tudi ni našel učitelja, kakršnega si je želel. Napotil se je torej v Smirno. Tu je ostal tri leta, dokler se ni pričela rusko-turška vojska. Potem je šel čez Albanijo, kjer je ostal leto dni in odtod na otok Krf. Tu je čital grške in latinske pisatelje. S Krfa je šel čez Benetke in Trst zopet v Dalmacijo, kjer je nadaljeval »Bukvi ce". Iz Dalmacije je šel na Dunaj, kjer je ostal šest let. Tu je učil otroke latinsko in grško, sam se je pa naučil francoščine, nemščine in laščine. Potem je šel v Halle na Nemško, kjer se je na vseučilišču vpisal v bogoslovje in modroslovje. L. 1783. je odpotoval v Lipsko, kjer je hotel dati natisniti svoje »Svete", a je moral opustiti svoj načrt, ker mu je zmanjkalo denarja. Potem je potoval še v Pariz, London, na Rusko in na Poljsko. Koncem življenja je prišel 1. 1807. na Srbsko, kjer je poučeval Karadjorgjeve sinove, se trudil za prosveto in zasnoval veliko šolo, iz katere se je nedavno razvilo vseučilišče. L. 1811. je bil imenovan predstojnikom srbske prosvete (naučnim ministrom), a je kmalu nato umrl dne 26. marca 1811.
Leta 1783. je izšla njegova avtobiografija „Život i pri-klučenija Dimitrija Obradoviča", prvi del. S to knjigo se začenja moderno srbsko slovstvo. Drugi del je izšel 1. 1788. Pisal je pod vplivom Gothejevega Wertherja, Wielanda in Richardsona. Dalje je izdal 1.1788. „Ezopove basni" (po La Fontainu in Lessingu), „Sovete zdravago razuma" 1. 1794., polemiške članke: „Pravoreci" in »Odgovor Serafimu", „Etika
ili filozofija naravoučiteljna po sistemu profesora Soavi" (1803), „Sobranje raznih naravoučiteljnih veščej" 1793), drugi del tega spisa je izdal P. Solarič 1. 1818. pod naslovom »Mezimac". Prevedel je Lessingovo šaloigro „Damon", pridigo nemškega protestantskega pridigarja Jurija J. Colikofera: „Slovo poučitelno" (1789) in spesnil „Pesna na vzjatije Bjel-grada" in ,Pesna o izbavleniju Serbie" (1794) ter „Pesna na insurekciju Serbianom".
Priprave za prireditev stoletnice njegove smrti je prevzela „Srbska književna zadruga" in obeta se, da bo prirejena na veliko skalo, kakor tak mož zasluži.
Bjornstjerne Bjornson. Dne 22. aprila letošnjega leta je umrl pisatelj svetovne slave, eden največjih norveških veleumov, vrstnik in nasprotnik Ibsenov, Bjornstjerne Bjornson. Njegovo ime je postalo znano po širokem svetu in zlasti med Slovani v zadnjem času posebno še raditega, ker je tako neustrašeno nastopal za zatirane slovanske narode. L. 1907. je napisal v nemškem časopisu „Marz" in v francoskem „Courier Europeen" ostre članke zoper zloglasno »madžarsko svobodo".
Rodil se je Bjornstjerne Bjornson v samotni vasici Kvikne 1. 1832. kot sin protestantskega pridigarja kmetskega rodu. Že kot dijak je pisal drame in se prizadeval, da bi stri danski vpliv na norveškem odru in ustvaril norveško glediško umetnost, kar se mu je tudi posrečilo.
L. 1856. se je udeležil velikega dijaškega shoda v Upsali, kjer so se zbrali skandinavski dijaki k boju za svojo narodno individualnost in zapisali na svojo zastavo besedo »skandi-navizem".
Glediško vprašanje in dijaško gibanje sta bila glavna dogodka, ki sta v mladosti vplivala na Bjornsona in določila smer njegovemu delovanju. Sedel je in napisal v štirinajstih dneh svojo prvo tiskano dramo „Med bitvami". Predmet ji je vzet iz norveške preteklosti, iz časov zagonetnega kralja Sverreja. Malo poprej je priobčil malo povest iz kmetskega življenja »Nevarna svoboda". Boj med dolžnostjo in med željo po svobodi je njen predmet.
»Med bitvami" je prva moderna norveška drama, ki je potem, nadaljevana od Bjornsona, Ibsena, Knuta Hamsuna, Amalije Skram, Hrneja Garborga in drugih, nastopila zmagoslavno pot po vsem svetu. Potem je napisal še istega leta »Sunnove Solbakken" in dramo „Halte-Hulda". Ta dela so imela velik vpliv na norveško slovstvo in njegovo ime je takoj zaslovelo. Potem je sledilo več krasnih povesti iz kmetskega življenja: »Ribičeva hči", „Pot zaročencev" itd.
Nato je prevzel za Ibsenom vodstvo norveškega gledišča v Bergenu od 1. 1857.-1859. in od 1865.-1867. Med leti 1860 in 1863 je potoval po tujini, čez Kodanj v Monakovo. na Dunaj, v Rim, kjer je ostal eno leto. Potem je obiskal Florenco in Benetke ter ostal nekaj časa v Monakovem. Med leti 1858 in 1864 je pisal večinoma drame. ,,Halte Hulda" je napisana še pod vplivom vladajoče romantike. Vendar veje iz nje divji duh norveške preteklosti iz časov „sage". V Rimu je napisal 1.1861. dramo „Kralj Sverre", v kateri se zrcali politiški boj med demokrati in konservativci, ki je vrel takrat na Norveškem, prenesen nazaj v davno minule čase. „Sigurt Slembe" ima za predmet zopet norveško zgodovino XIII. stoletja. Sledila je drama „Marija Stuart na Škotskem". Obe drami stojita na verskem stališču in imata za predmet izpokorjenega grešnika.
Ko se je vrnil v domovino, je bil sprejet z velikimi ovacijami in je začel svoje delovanje s predavanji o Mi hal Angelu in o Sikstinski kapeli. Potem je napisal dramo »Nova zaročenca". Nato se je zopet vrnil k zgodovinskemu  predmetu ter je napisal   „Sigurd, jeru-