19 Glasnik SED 64|1 2024 Razglabljanja Dagmar Nared* »NIKOLI NE BODO RAZUMELI, KAKO SE KOT ŽENSKE POČUTIMO TUKAJ« O želji po migraciji mladih Turkinj iz Istanbula v Evropo Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 4. 3. 2024 Izvleček: Avtorica v članku ugotavlja, da se v Turčiji v napetem političnem položaju in ekonomski krizi ženske spopadajo z vse večjim upadanjem svojih pravic, narašča pa tudi število femi- cidov in drugih oblik nasilja nad ženskami. Med večmesečno etnografsko raziskavo v istanbulski četrti Kadıköy se je poka- zalo, da si mlade Turkinje zaradi svojega položaja lagodnejše in varnejše življenje zamišljajo v Evropi, njihovo migracijo pa otežujejo predvsem raznovrstne administrativne ovire in visoki finančni stroški. Avtorica je zamišljanje prihodnosti, kultivacijo upanja in vsakdanje življenje mladih Turkinj raziskovala s per- spektive spola in mednarodnih mejnih režimov. Ključne besede: migracije, mednarodni mejni režim, Turčija, upanje, spol Abstract: Amidst a tense political climate and economic cri- sis, women in Turkey are confronted with a rampant erosion of rights, compounded by escalating instances of femicide and other forms of violence against women. A months-long eth - nography, conducted in the Istanbul district Kadıköy, revealed that young Turkish women envision a better, safer, and more comfortable life in Europe. However, the visa system poses sig- nificant obstacles to migration due to a heavy financial burden and complex bureaucratic challenges. The article delves into the imagining of the future, cultivation of hope and narration of everyday life by young Turkish women through the lens of gen- der and the international border regime. Keywords: migration, international border regime, Turkey, hope, gender * Dagmar Nared, mag. etnologije in kulturne antropologije, doktorska študentka, asistentka – mlada raziskovalka, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; dagmar.nared@ff.uni-lj.si. Uvod Devetindvajsetletna Gamze je med svojim študijem v An- kari leta 2011 na lastni koži doživela turški obrat k avtori- tarizmu. Protesti so se iz parka Gezi razširili po celotni dr- žavi, tedanji in sedanji predsednik Recepp Tayip Erdoğan pa je takrat jasno pokazal, da nasprotovanj ne bo več do- puščal. V protestih je sodelovalo več kot tri milijone ljudi, več sto je bilo ranjenih, 11 ubitih (Karaveli 2016: 125). Gamze je bila ranjena, njenega prijatelja so pred njenimi očmi skoraj ubili. Po protestih je postala apolitična, uvi- dela je, da Turčija še dolgo ne bo več ista kot prej. Spreje- la je, da je »ogrožena kot človek.« Od takrat si želi živeti zunaj Turčije. Te želje zaradi težav s pridobivanjem vize in visokih finančnih stroškov še ni uresničila. Gamze ni edina. »Moje prijateljice so itak že vse odšle, ko- maj čakam, da grem tudi jaz,« mi je povedala 21-letna štu- dentka angleščine Esra. Med skoraj enoletnim bivanjem v Istanbulu sem videla številne tako neuspele kot uspele poskuse pridobitve vize, selitve v Evropo ali napornega načrtovanja odhoda. V zadnjih letih izseljevanje (mladih) iz Turčije strmo narašča (Öztürk in Taş 2022), v Evropo 1 skušajo priti tudi po izobraževalni ali zaposlitveni poti. Med mojim raziskovanjem zaradi negotovih političnih 1 Evropo uporabljam kot emski pojem. Sogovornice so pod izrazom Evropa običajno mislile države EU, še najpogosteje zahodne države članice. Le redko so uporabile izraz »Evropska unija«, zato tudi sa- ma v članku uporabljam izraz Evropa. razmer nobena sogovornica ni resno razmišljala o vložitvi prošnje za azil. Organizacija Konrad Adenauer Stiftung v poročilu iz leta 2021 ugotavlja, da je 62,8 odstotka mladih v Turčiji do prihodnosti Turčije kot države pesimističnih predvsem zaradi ekonomskih težav in visoke stopnje brez- poselnosti. Kar 72,9 odstotka vprašanih si želi oditi v dru- go državo (Konrad Adenauer Stiftung 2021). Selitve iz Turčije v Evropo niso novost. Raziskovalca med- narodnih odnosov Erdi Öztürk in Hakkı Taş (2022) menita, da trenutno poteka že peti »val izseljevanja« iz Turčije v EU. Prve množičnejše selitve segajo že v šestdeseta leta 20. stoletja, od prvih sporazumov o začasnem delu, 2 ki so prebivalcem Turčije omogočali delo v nekaterih evropskih državah (glej Abadan-Unat 2011; Fassman in Içdyugu 2013). Številni delavci so, čeprav so bile selitve sprva mi- šljene kot začasne, v državah izselitve tudi ostali. Sledila sta združevanje družin in povečevanje diaspore, tako da po ocenah turške vlade v zahodnoevropskih državah tre- nutno živi okoli 5,5 milijona Turkov (Ministrstvo za zu- nanje zadeve Turčije 2022). Preseljevanje v Evropo pa se po ocenah nekaterih raziskovalcev še ne bo nehalo (Erzan idr. 2007; Güngor in Tansel 2008; Dedeoglu in Genç 2017). Med raznolikimi razlogi za selitev po uradnih ekonometrič- nih raziskavah prevladujejo politični in ekonomski razlogi (Dedeoglu in Genç 2017; Öztürk in Taş 2022). 2 Nam so sporazumi bolj znani pod imenom »gastarbajterstvo,« tovrst- ni bilateralni sporazumi so bili sklenjeni tudi med nekdanjo državo SFRJ in drugimi državami, kamor so se njeni državljani preseljevali. Glasnik SED 64|1 2024 20 Razglabljanja Dagmar Nared Opazila sem, da številni izsledki o selitvah oz. migracijah iz Turčije v Evropo (Erzan in drugi 2007; Güngor in Tan- sel 2008; Abadan-Unat 2011; Fassmann in Içduygu 2013; Dedeoğlu in Genç 2017; Öztürk in Taş 2022) ne temelji- jo na poglobljenih etnografskih raziskavah in umeščanju v prostor in čas, kar je pomanjkljivost migracijskih študij (glej npr. Mayblin in Turner 2021). Pričujoči članek teme- lji na etnografski raziskavi, v kateri sem se spraševala o prepletenosti spola in migracije, o počutju mladih žensk in kaj dejansko pomeni biti ženska v sodobni Turčiji. Ali so ti občutki vplivali na želje po migraciji v Evropo? Kako so nanje vplivale politična kriza in predsedniške volitve 2023, na katerih je ponovno zmagal Erdoğan? Zanimalo me je tudi, kako so spremembe v poklicnih in družinskih odnosih doživljale ženske; ali so tudi tovrstne, spolno zaznamovane spremembe, vplivale na željo po odhodu v Evropo? V članku 3 pritrjujem tudi pogostim opazkam, da razisko- vanje ne zajema dimenzije spola, čeprav je ta v zadnjih letih postal pomembnejši tako v tujini kot Sloveniji (May- blin in Turner 2021; glej tudi Cukut Krilić 2009; Milhar- čič Hladnik 2016). Z etnografijo želim pokazati, kako dimenzija spola pomaga razumeti specifičnosti migracij- skih procesov. Drži tudi nasprotno: raziskovanje želje po migraciji omogoča vpogled v vsakdanje življenje Turkinj. Spol tu razumem kot moč in ne kot identiteto (glej Ma- bylin in Turner 2021: 237). Spol kot identiteta je le še ena spremenljivka oz. identitetna plast, ki se vpenja in deluje intersekcionalno, to je, med mnogimi drugimi identifika- cijskimi središči (npr. starost, kraj bivanja, ipd.). Če spol razumemo kot moč, ta središči strukturo, v kateri so su- bjekti prisilno kategorizirani v spolne (binarne) kategorije (moški, ženska), na katere se vežejo tudi družbene predsta- ve, pričakovanja in odgovornosti. Raziskave o migracijah spol najpogosteje razumejo kot identitetno kategorijo, kar sicer prinaša zanimive uvide, vendar le redko ponuja za- dostno kritično refleksijo družbenih razmerij moči (Hynd- man v Mayblin in Turner 2021: 235). V članku najprej pojasnim zgodovinski in sodobni položaj žensk v Turčiji, sledijo opis terena in druga metodološka pojasnila. Nato z etnografijo pojasnim še upadanje pra- vic žensk v Turčiji, kot ga občutijo sogovornice same, ter družbene in družinske pritiske ter povečevanje nasilja v intimnih partnerstvih. Pokažem, da se dekleta želijo izse- liti iz strahu pred nasiljem in avtoritarno državo, ki jim pri tem ne pomaga. V drugem delu članka to željo pojasnju- jem z ovirami mednarodnega mejnega režima. Nekatera dekleta njihov družbeni položaj tako močno zaznamuje, da kljub temu da ne morejo pridobiti vize in se izseliti, še vedno sanjarijo o svojem življenju drugje. To sanjarjenje razumem kot poskus samouresničitve oz. strategijo, kako 3 Članek je povzetek magistrskega dela Iskanje boljšega življenja v Evropi: Aspiracije, imaginacije in afektivni svetovi mladih Turkinj v Istanbulu (Nared 2023). se upreti danemu položaju, s katerim se moje sogovornice ne strinjajo. Zgodovinska in aktualna regulacija vsakdanjega življenja žensk v Turčiji Ženske v Turčiji so nosilke pričakovanj in idealov, ki so jih oblikovale predvsem državne in religijske elite. V zgo- dnjem 20. stoletju se je po Mustafi Kemalu Atatürku, ki je vzpostavil samostojno državo Turčijo in orisal specifični ideal turške državljanke, vzpostavila kemalistična ideolo- gija (Arat 1997; Kandiyoti 1997; Berkes 1998); ta naj bi sledila evropskemu modelu nacionalne države in evrop- skemu življenjskemu stilu. S pomočjo »vladnega, sodnega in izobraževalnega sistema« (White 2008: 258) so se iz- vajale številne kulturne politike in poskusi sekularizacije javnega življenja (glej Berkes 1998: 475). V kemalistični preobrazbi v moderno Turčijo je bila ženska ključna, Ata- türk je s Turkinjami skušal doseči ideal modernosti: vo- lilno pravico so pridobile že leta 1934, postavil jih je tudi na trg dela. Vendar pa emancipacija ni prinesla svobodne izbire (Kandiyoti 1987), v zasebnosti so še vedno morale igrati svojo tradicionalno vlogo (Arat 1997: 100). V jav- nosti se niso smele pokrivati, kar je bila ideja osvobajanja žensk, s tem pa jim je bila hkrati odvzeta pravica lastne iz- bire. Stališče, da moški ščiti in zagotavlja mirno življenje ter dominira tako v družinskem kot javnem življenju, ni bilo nikoli zares izkoreninjeno (Sirman 2007), kar je pro- moviral tudi nacionalni diskurz. Regulacija vsakdanjega življenja žensk v Turčiji se pod ne- koliko drugačno taktirko nadaljuje vse do danes. Erdoğanov islamizem je Turkinjam dovolil (oz. celo spodbudil) pokri- vanje, obenem pa ustvaril tudi »novo islamsko žensko«, ugotavlja socialna antropologinja Jenny White (2008: 378). Erdoğanova oblast je spremenila prevladujoči diskurz o razmerju med spoli. Spolna ideologija se je prelevila v bolj neoliberalne, nacionalistične diskurze z več islamističnih idej (Coşar in Yeğenoğlu 2011). Država ima do žensk in nji- hovih pravic paternalističen odnos. Vladno vodeni progra- mi nasilje v družini razumejo kot izključno posameznikovo težavo, kot denimo neprimerno delovanje očeta, ki ne zna prevzeti svoje vloge zaščitnika in poglavarja družine (Babül 2015). Moški je obravnavan predvsem kot glava družine, zaščitnik mater in otrok, od svojih »varovancev« pa zahteva poslušnost. Antropologinja Elif Babül (2015: 123) v zašči- tniškem diskurzu prepoznava nacionalistično paradigmo, usklajeno s pojmovanjem očetovske vloge iz časa mlade turške republike, v kateri je bilo ščitenje žensk in otrok »ča- stna vloga«. Ker dominantna politična ideologija ženski vsi- ljuje podrejen položaj, naj bi nasilje sprejela kot posledico svojih »napačnih« ravnanj. Država aktivno ustvarja in reproducira paternalistične dis- kurze, ženske pa postavlja v vse slabši položaj. Iz številnih poročilih je razvidno, da se je v zadnjih letih položaj žensk opazno poslabšal. Amnesty International (2021: 9) piše, da Glasnik SED 64|1 2024 21 Razglabljanja Dagmar Nared se spolna diskriminacija v Turčiji še najbolj izraža v nasi- lju nad ženskami in dekleti. Marca 2021 je Erdoğan z do- voljenjem administrativnega sodišča izstopil iz Istanbul- ske konvencije, ki je ena pomembnejših zakonskih zavez, s katerimi vlade ščitijo ženske in žrtve nasilja (Amnesty International 2021: 5). Prav Erdoğanova vlada je leta 2012 Konvencijo prva ratificirala, s tem pa sprejela tudi novi zakon št. 6284 o zaščiti družine in preprečevanju nasilja nad ženskami (glej Mor Çatı 2023). Omenjeni zakon želijo nekatere skrajno desne vladajoče stranke odstraniti (glej Duvar 2023b). Oboje, tako nasilje v intimnih partnerstvih kot število fe- micidov, pa narašča. Platforma »Ustavili bomo femicid« (Kadın Cinayetlerini Durduracağız) vsak mesec poroča o novih primerih femicida ali umorih žensk v nenavadnih okoliščinah (Kadın Cinayetlerini Durduracağız 2024). Femicid je pogosto rezultat upora žensk proti moškemu nadzoru, pogost povod za umor žensk so njihove želje, da bi samostojno odločale o svojem življenju, nasilje izzove- jo tudi zahteve žensk po ločitvi oz. razhodu (Anavatan in Kayacan 2023: 3). Poročila različnih nevladnih organizacij (glej npr. HRW 2022a) opozarjajo tudi na odločitve sodišč, ki po 29. členu turškega kazenskega zakonika skrajšujejo zaporne kazni moškim, obtoženim femicida. Člen navaja, da je lahko povzročitelj oproščen v primeru, da je njegov nasilni odziv izzvala ženska. Tudi organizacije, ki opozar- jajo na nasilje nad ženskami, so politično nadzorovane. Eno od organizacij, ki poroča o femicidih, so želeli celo ukiniti. Turški notranji minister Süleyman Soylu je nevla- dne organizacije ob protestih proti njeni ukinitvi obtožil pretiravanja, in trdil, da je število femicidov v Evropi višje kot v Turčiji. Povečuje se tudi število primerov družinske- ga nasilja (glej HRW 2022a). Številke so verjetno še večje, prijava nasilja v družini je namreč pogosto težavna, žrtve se srečujejo z mnogimi ovirami. Ženske pri poskusih prijave nasilja pogosto na- letijo na policiste, ki jih ne jemljejo resno, tudi poročila o prijavah so površna (WWHR, Mor Çatı in Ka.Der 2021). Čeprav zakon št. 6284 ženskam, ki zanjo zaprosijo, omo- goča zaščito, se pogosto zgodi, da se njihove prošnje ne upošteva (za več primerov glej poročilo HRW 2022b). Trenutna oblast svoja dejanja običajno utemeljuje z is- lamsko religijo, 4 ki jo razume kot moralno avtoriteto ali 4 Tu je pomembno poudariti, da je dojemanje ženske in njene vloge v turški družbi skozi prizmo religije le ena izmed obstoječih inter- pretacij islama. Islam lahko, kot antropologinja Alenka Bartulović (2015: 275) ugotavlja za Bosno in Hercegovino, pripomore tudi k podpiranju spolne enakopravnosti in večji politični participaciji muslimanskih žensk. Mnogo verujočih Turkinj, tudi v Kadıköyu, islama in ženske vloge ne razume tako, kot ju razume politična eli- ta, saj so njihove interpretacije spolnih vlog in razmerij med spoli v nasprotju s hegemonskimi idejami vladajoče politike. Hkrati pa nekateri v Turčiji dojemajo islam kot religijo, utemeljeno na patriar- hatu (prim. Arat 2010), s čimer se tudi muslimanke spopadajo na vsakodnevni in čustveni ravni (glej Abdel-Fadil 2023). kot reševanje nacionalnega vprašanja. Predvsem Erdoğan ženske omejuje na materinstvo in skrbstveno delo, kar naj bi, ker jim to veleva tudi religija, to delale za Turčijo in njene prebivalce. 5 S podobnimi argumenti pogosto napa- da LGBTQ+ skupnosti in feministke, ki jih označuje kot »deviantne« 6 , krivi za družbeni razkol in tudi za nasilje nad ženskami. Z »drugačenjem« in tudi s političnim na- govarjanjem tistih, ki odstopajo, se nasilje do določenih skupin in posameznikov, ki se ne uklanjajo družbenim pričakovanjem, normalizira tudi v vsakdanjem življenju (Kandiyoti 2016; Mutluer 2019). Turška nacionalna ideologija, bodisi kemalistična bodisi Erdoğanova, ohranja neenakopravna družbena razmer- ja moči, ki prispevajo k podrejenosti žensk. Ideja, da je moški normativ, ženska pa drugi spol (de Beauvoir 2022), odraža širšo spolno neenakopravnost, ki se v Turčiji izraža na različne načine. Ker so med razlogi, da si mlada dekleta želijo oditi, jih v nadaljevanju podrobneje prikažem. O metodologiji in terenu Članek temelji na večmesečnem etnografskem teren- skem delu v Kadıköyu na azijski strani (Anadolu yakası) Istanbula. Na univerzi Marmara v Istanbulu sem med septembrom 2022 in junijem 2023 na Erasmus+ študijski izmenjavi preživela eno študijsko leto. V Istanbulu sem na univerzi Boğaziçi, prav tako na Erasmus+ študijski izmenjavi, nekaj mesecev preživela že leta 2018. Nekaj turških prijateljic iz takratnega obdobja mi je pomagalo pri raziskovanju, ena med njimi se je sama ponudila za sogovornico. Večino drugih Turkinj sem spoznala na gostujoči univerzi ali ulicah Kadıköya. Kadıköy je progresivna mladinska četrt, v kateri so se moje sogovornice počutile še najbolj prijetno. Zaznamuje jo živahno nočno življenje, družabnost v barih in diskotekah. Četrt, v kateri mladi zavetje in solidarnost najdejo v skupinah podobno mislečih, vse bolj postaja njihov drugi ali pravi dom. Za moje sogovornice je Kadıköy prostor svobode, kjer se lažje izražajo in eksperimentirajo z videzom, modo in s stilom. Mnogim se zdi, kot da se v Istanbulu zaradi vse močnejše islamistične politike ne morejo več svobodno izražati, na kar kaže ne le moja, temveč tudi druge raziskave (Navaro-Yashin 2002; Gökarıksel 2009; Liebelt 2019). Daljši čas bivanja in etnografskega dela v Istanbulu mi je omogočil več časa preživeti s turškimi dekleti in se z njimi pogosto srečevati, kar je poglobilo tudi medsebojno zaupa- nje. Moje prijateljice in sogovornice so bile predvsem tiste mlade ženske, ki so živele v Kadıköyu in so razmišljale o selitvi v Evropo. Opravila sem osem polstrukturiranih 5 Tovrstni diskurz se preseli tudi v razprave o reproduktivnih pravicah (glej Frank in Çelik 2017). 6 Za primer glej Erdoğanov govor po zmagi na volitvah maja 2023 (Dasgupta 2023). Glasnik SED 64|1 2024 22 Razglabljanja Dagmar Nared intervjujev, v katerih sem se pogovarjala predvsem o nji- hovih bolj intimnih željah po selitvi, o njihovih aspira- cijah, pogledih na Evropo, trenutnem stanju v Turčiji in lastni prihodnosti. Med njimi je bilo nekaj spontanih pogo- vorov, ki so včasih razkrili celo več kot formalni intervjuji, še zlasti v mednarodni družbi, ko je pogovor pogosto sam od sebe stekel o selitvi, »Evropi«, potnih listih in vizah. Prav tako mi je moje daljše bivanje v Istanbulu omogoči- lo, da sem Turkinje spremljala dlje časa; opazovala sem njihovo vsakdanje odzivanje, predvsem ob večjih kriznih dogodkih, denimo potresu v Kahranmaraşu, in turških predsedniških volitvah 2023. Spremljala sem tako tiste, ki se jim je uspelo preseliti, kot tiste, ki so se ukvarjale s po- stopnim, težavnim in z dolgim pridobivanjem vize. Življenjske izkušnje Turkinj razumem kot specifične glede na prostor in čas. Ker je etnografija, kot piše antropolo- ginja Lila Abu-Lughod (1991: 149), partikularna, nikakor ne želim posploševati, k obsežnim zgodbam v razpravah o sodobni Turčiji želim zgolj dodati košček pripovedi in občutkov. Prav tako želim prispevati svoj delež k razu- mevanju položaja žensk v turški družbi, pojasniti težnje po migraciji in ovire, ki jih mnogim državljanom in dr- žavljankam Turčije postavlja izključujoči mednarodni migracijski sistem. Sledila sem zgledu antropologinje Yael Navaro-Yashin (2002), ki se izogiba poenostavitvam vsakdanjega življenja v Turčiji. Med raziskavo sem bila pozorna tudi na razlike med povedanim in dejanskim, med pripovedjo in vedenjem (Jerolmack in Khan 2014), kar je zlasti pomembno pri raziskovanju zamišljanja prihodno- sti, v katerem se želje in predstave o prihodnosti pogosto ne ujemajo z vsakdanjimi praksami posameznikov (glej Bryant in Knight 2019). Na tem mestu želim jasno opredeliti tudi svoj lastni po- ložaj v raziskavi (Haraway 1988). Kot Evropejka oz. dr- žavljanka ene izmed držav EU v Turčiji je ta drugačen od položaja intervjuvank. Večkrat slišani komentarji o moji »evropskosti« so odpirali razprave o Evropi in bivanju v njej. Moj položaj je odpiral teme, ki so me zanimale kot znanstvenico. Ta in (pripisana) pripadnost sta mi omogo- čila, da v svojih stikih s Turkinjami spoznam dejansko sta- nje. Iz njih sem že samo zaradi svojega izvora privabljala drugačne pripovedi, poudarke, ideje, kot so si jih delile med seboj. Spol kot razlog migriranja Zmanjševanje pravic žensk Čeprav ima 32-letna Sevgi rada svojo družino, prijatelje in življenje v Istanbulu, so jo različni pritiski prepričali v odhod. Tako kot večina žensk tudi Sevgi s spolom pove- zanih pritiskov ni doživljala le doma, temveč tudi v službi ali na univerzi. Opozorila me je, da je od vsega najhuje, da to stanje spodbujajo vladne elite same. Sevgi je bila zapo- slena v feministični organizaciji Mor Çatı, zato je vplive trenutne vlade še bolje spoznala. Njena organizacija se fi- nancira iz drugih in ne državnih virov, zato ni občutila si- ceršnjih posledic nedemokratičnih procesov v nevladnem sektorju; te so občutile predvsem feministične in LGB- TQ+ organizacije (Negron-Gonzales 2016; Eslen-Ziya in Kazanoğlu 2022). Delovanje nevladnih organizacij je zato ali omejeno ali pa jim sploh ne prisluhnejo, kar preprečuje aktivno ukvarjanje z vse večjo erozijo ženskih pravic. Pri- povedovala mi je o vsiljevanju idej političnih oblastnikov, ki ne upoštevajo ali vključujejo žensk v ključne politič- ne odločitve, povezane predvsem z njihovimi trenutnimi stiskami. Že omenjeni izstop iz Istanbulske konvencije in grožnje, da bodo ukinili še zadnje zakone za zaščito žensk, so Sevgi še zlasti prestrašile. Pogovarjali sva se le nekaj mesecev pred parlamentarnimi volitvami maja 2023, ki so Sevgi zaradi trenutnega položaja žensk in prihodnosti v primeru ponovne Erdoğanove zmage še zlasti skrbele. Poteze vlade, ki vse bolj zmanjšujejo ženske pravice, so za Sevgi izdaja; država, ki naj bi jih ščitila, tega ne počne oz. jim celo aktivno škoduje. Kritična je bila tudi do diskurza vladne elite, ki naj bi se po njenem mnenju ukvarjala s precej manj pomembnimi ženskimi vprašanji, kot so npr. oblačilne prakse. Feministične nevladne organizacije sicer skušajo stanje blažiti in spreminjati, vendar pa to ni dovolj, zato se je Sevgi odločila za izselitev v Nemčijo. Sama po- rast nasilja v Turčiji pojasnjuje v nasprotju z dominantnim vladnim diskurzom, ki večino nasilja na podlagi spola upravičuje, pogosto ga razume tudi kot odziv na krizo med epidemijo covida-19. Vedno je bilo slabo, a postaja slabše. To želimo še naprej poudarjati, ker se je v času pandemije nasilje povečalo. Pravijo, da je to zaradi pandemije. Vendar smo v Mor Çatı mnenja, da nasilje izhaja iz ... kako naj rečem ... da si to želiš, da si to izbereš. Vendar se v času pandemije [nasilna dejanja, op. a.] samo opravičuje, ker so ljudje ostali skupaj doma, na primer, moškim je bil onemogo- čen odhod na delo in so postali jezni, kar je privedlo do nasilja. Ne, ljudje izbirajo nasilje, ker ni enakosti med nami. [poudarek avtorice] V tem smislu ne preseneča, da moje sogovornice državo vidijo kot sovražnika, ki s svojim političnim delovanjem neguje kulturo strahu in jim onemogoča normalno in varno življenje tako v javni kot zasebni sferi. Družinska in družbena pričakovanja Ena izmed sogovornic, 23-letna Zeynep, se je med mo- jim terenskim delom že preselila v Berlin. Srečala sem jo že med prvo študijsko izmenjavo v Istanbulu leta 2018, ko je na prestižni univerzi Boğaziçi študirala sociologijo. Čeprav je ob študiju delala v vladnem sektorju, so jo fi- nančno podpirali starši; sama se je zaradi naraščanja cen Glasnik SED 64|1 2024 23 Razglabljanja Dagmar Nared težko preživljala. Ekonomska kriza, 7 ki trenutno pesti Tur- čijo, vsakdanje življenje otežuje mnogim. Valuta turške lire je padla najnižje od leta 2002, državo pesti visoka inflaci- ja (glej Bayhan 2022). Med pisanjem pričujočega članka (februar 2024) je bil evro vreden 32,84 turških lir (še leta 2016 3,34). Zeynep se kljub želji zaradi visoke inflacije ni mogla preseliti na svoje. Stanovanjska problematika pesti večino mladih. Časopis Duvar (2023a) poroča, da najemni- na za stanovanje v Istanbulu znaša v povprečju 13.000 lir, minimalna plača le 8.506 lir. Zeynep mi je večkrat pripo- vedovala zgodbe svojih sorodnikov in prijateljev; iz njih je razvidno, da je realnost še veliko slabša, minimalne plače in drugih zakonskih delavskih pravic nihče ne upošteva. Zaradi šibke socialne države se mladi najpogosteje zana- šajo na svojo družino. Zeynepini starši so ji z veseljem finančno pomagali. Da je prihranila več denarja, je v is- tanbulskem stanovanju živela s svojo teto, čeprav je tudi sostanovalstvo postalo predrago. Starši so jo poklicali sko- raj vsak dan, tudi teta jim je večkrat poročala, kaj počne njihova hči. Čeprav ima starše rada in jih pogosto obiskuje v Antalyi, je večkrat občutila, da jo omejujejo z zasliševa- njem o preživljanju prostega časa. Kot študentko univerze Boğaziçi je nihče ni spraševal o njeni karierni poti; glede tega so ji očitno zaupali, pod vprašaj pa so nenehno po- stavljali njen življenjski slog. Zeynep priznava, da njeni starši niso najbolj strogi, a se kljub temu ni mogla povsem sprostiti. Pripovedovala mi je o občutkih ob razmišljanju, da bi lahko živela drugje: Na primer, v Turčiji je težava, če moj fant ostane pri meni. Moj bivši je občasno prihajal k meni domov. Ko sem imela telefonski pogovor z mamo, sem odšla v svojo sobo, zaprla vrata in ji rekla, da sem sama doma. Če bi to vedeli [da je fant pri njej, op. a.], bi bila to zame ogromna težava, res, res ogromna težava. Zaradi tega se počutim tesnobno, kot da delam nekaj slabega. Ampak ni tako – gledava film, normalno preživljava čas skupaj. Res ogromen problem bi bil, če bi kdo [od sosedov, op. a.] videl, da fant prihaja k meni in bi to potem pove- dal moji teti [pri kateri Zeynep živi, op. a.]. Kaj naj na- redim? Nočem doživeti česa takega. Če bi imela svoje stanovanje v Istanbulu, bi bilo veliko lažje nadzorovati svoje življenje. Družina me velikokrat obišče, s tem na- čeloma nimam težav, pogrešam jih in jih imam rada, ampak mislim, da tega ne bodo mogli početi, ko se bom preselila v Berlin. Morda bom to izkusila v telefonskem pogovoru, ampak ne bom tesnobna glede tega, kaj če kdo vidi nekaj ‘škandaloznega’ in pove moji teti? Za Zeynep je bil Berlin vmesna pot. Ko je še živela v Is- tanbulu, si je življenje tam predstavljala kot bolj neodvi- 7 Za trenutno ekonomsko situacijo še najbolj krivijo turškega pred- sednika Erdoğana, ki je kljub nasprotovanju strokovnjakov več let vztrajal pri neobičajni ekonomski politiki (Bayhan 2022). Erdoğan je v novem mandatu, od volitev maja 2023, to politiko spremenil, a ekonomska kriza ostaja. sno od staršev. Finančno bi bila od njih še vedno odvisna, tudi nadzor bi še vedno čutila, a manj kot v Istanbulu. Ki- lometri in državne meje naj bi ji omogočali dovolj svobo- de. Med pogovorom o razlogih za njen odhod so se razkrili skriti pritiski, ki jih v Turčiji občuti kot ženska in hčerka. Njena želja po lastnem, ločenem in neodvisnem življenju je bila posledica utrujenosti zaradi sledenja družbenim in družinskim pravilom. Biti ženska in hčerka v Turčiji po njenem pomeni spoštovati določena spodobna in družbeno sprejemljiva pravila. Kršitev pravil zahteva opravičevanje, predvsem pa prikrivanje resnice, npr. da ima fanta, ki jo občasno obišče v tetinem stanovanju. Ženska v domačem, patriarhalnem okolju, kjer mora iz- polnjevati določena, na podlagi spola oblikovana pričako- vanja, še vedno ostaja podrejena. V zasebnem življenju ne zaznavamo le različnih obrisov patriarhalne in družinske kontrole nad dekleti, temveč tudi različne načine njihove- ga spopadanja z njimi (Kandiyoti 1991: 434). Zeynep se je z družbeno in družinsko kontrolo spopadala tako, da je najprej načrtovala pot v Evropo, kjer je pozneje tudi za- živela. Ekonomska kriza na Zeynep ni vplivala le z ne- zmožnostjo samostojnega preživljanja ali bivanja: zanjo bi ekonomska neodvisnost pomenila tudi konec pričakovanj, da bo živela po družbenih pričakovanjih. Bila je prepriča- na, da bo po selitvi v novem okolju lažje nadzirala lastno življenje. Misel o selitvi v Berlin, ki jo bo odrešil z družin- sko častjo povezanih skrbi, je bila zanjo katarzična. Turška država žensko telo stalno in vztrajno paternalizira. Feministična teoretičarka Sara Ahmed (2004) nacionalni paternalizem razume kot namig, da so ženske v državi pravzaprav nezaželene. Če sledimo tej logiki, lahko lažje razumemo moč želje mladih Turkinj po odhodu iz države. Želijo se izviti iz svojega položaja Druge ali celo drugora- zrednosti, v katerega so potisnjene. Življenje v strahu Tudi 29-letna Gamze je o svojih izkušnjah z nasiljem v partnerskem odnosu iskreno spregovorila že ob prvem srečanju. Pripovedovala mi je, da ga je zaman prijavila na policiji. Po več mesecih čustvenega nadlegovanja in groženj se Gamzin nekdanji partner ni želel odstraniti iz njenega življenja in jo je vztrajno zasledoval; skrivala se je pri svojih prijateljicah. Ker ji je grozil, da bo pretepel njenega očeta, se je odločila poklicati policijo, ta ga je pri- prla, njo pa o primeru zaslišala. Pokazala jim je sporočila, s katerimi ji je grozil in pisal, da načrtuje napad na njeno družino. Odziv policije je pokazal na nerazumevanje nasi- lja, ignoriranje žrtev, posmehljiv odnos do mlajših žensk in navsezadnje na dejstvo, da oblast ne zagotavlja enake obravnave vseh državljanov in državljank. Poslušaj tole, ker ravno zaradi tega ne zaupam več ni- komur. Policija mi je vzela telefon in izbrisala sporoči- la. Telefon tam namreč ni bil dovoljen, poleg tega pa se jim sploh ni zdelo pomembno ukrepati proti mojemu Glasnik SED 64|1 2024 24 Razglabljanja Dagmar Nared partnerju, ker je bil on videti tako nedolžno. Spominjam se, da je policist izbrisal sporočila, rekoč ‘haha, kaj je naredil ta neumen fant, a,’ in je nekako nasmejan izbrisal sporočila. Veš, tudi policisti so me spraševali, kaj sem naredila partnerju, da sem ga tako razjezila. Tudi če bi ga prevarala, to ne pomeni, da lahko ta moški stori kaj takega! V resnici nisem storila ničesar. Nikomur ne mo- reš zaupati. [...] Če bi ga dejansko tožila, potem bi se res začela bati, kaj bi lahko še storil. Tako da nisem naredila nič, skušala sem vse zakriti. Veš, tudi če bi ga tožila, bi on zgolj izgubil službo, ne bi ostal v zaporu. Bil bi ne- kje zunaj. Tudi če bi imela prepoved približevanja, bi me lahko v bistvu ubil. Lahko mi škoduje. In po moji smrti ni pomembno, ali ga dajo v zapor ali ne. In v tej državi je toliko zgodb podobnih tej. Tako da se počutim negotovo v tej državi. [poudarki avtorice članka] Svoje izkušnje je Gamze povezala z odzivi države, zato se je tudi ona bala predsedniških volitev in novega mandata starega predsednika. Zdelo se ji je, da se stanje lahko še po- slabša. »Strah me je biti človek v Turčiji, kaj šele ženska.« Strah pred nasiljem se je pri Gamze in drugih sogovornicah zažrl v njihovo čustveno dojemanje mesta in turške družbe; rekle so, da se je nasilje čutilo v zraku. Afekti in občutki, povezani s strahom in z negotovostjo, ki sem jih zaznavala v vedenju in izjavah sogovornic, so tudi izrazi kritike in po- litičnosti. 8 Filozof John Protevi (2009: xii) namreč družbe- no in somatično povezuje s konceptom političnega afekta in političnega telesa. Afektivna stanja med drugim mediirajo dolgoročni mehanizmi oz. procesi vlade (Protevi 2009: xi- ii). V pisanju o doživljanju nasilja in nevarnosti, o katerih so govorile moje sogovornice, je mogoče pokazati ne le na po- litične poteze sodobne oblasti in uradnikov, tudi policistov, ki ženskih mnenj ne jemljejo resno, temveč tudi na prevla- dujoči diskurz, ki turške ženske, predvsem mlade, dojema kot šibke in kot tiste, ki potrebujejo zaščitnika, rešitelja, a tudi nekoga, ki se (pravilno) odloča namesto njih. Dejanje policista, ki ga opiše Gamze, kaže tudi na splošno razume- vanje, da so reakcije žensk pretirane ali pretirano emocio- nalne, skratka neracionalne. Zato se tudi nasilje, zlasti nasi- lje na podlagi spola, pogosto odriva iz družbene razprave in dojema kot intimna stvar, ki sodi v družinsko življenje (Ekal in Elden 2019). Čeprav so feministična gibanja odprla raz- pravo o nasilju, se nasilje v intimnem partnerstvu še vedno obravnava kot nekaj, kar se tiče samo družine. Vmešavanje drugih akterjev (kot je denimo policija, država itd.) naj bi bilo nezaželeno oz. nepotrebno. Opisana afektivnost je bila kot del vsakdanjika za sogo- vornice vse bolj nevzdržna in je še povečevala njihovo že- 8 Ker se intimno in politično neizogibno povezujeta, mislim, da je af- ekt kot tak tako političen kot intimen. S poudarjanjem afekta kot političnega želim zgolj v ospredje postaviti vlogo države ter politike v ustvarjanju specifičnega afektivnega ozračja in dojemanje teh ob- čutkov kot nujno političnih s strani mojih sogovornic (več o afektu glej Hofman idr. 2020). ljo po odhodu. Sogovornica Melek mi je rekla, da »moški ne bodo nikoli razumeli, kako se me kot ženske počutimo tukaj«. Ne govorimo le o enem incidentu ali posamičnem prostoru; v primeru Istanbula in občutka varnosti deklet se je afektivnost preselila v vsakdanjik, postala del istanbul- skega ali turškega ozračja. Ozračje feministična filozofi- nja Teresa Brennan (2004: 1) razume kot občutenje afekta drugih, kar lahko, čeprav le za trenutek, »spremeni bioke- mijo in nevrologijo subjekta«. Najlaže jo je razložiti z eno- stavnim vprašanjem: »Ali obstaja kdo, ki ni, vsaj enkrat, vkorakal v sobo in ‘začutil ozračja’?« (Brennan (2004: 1). Občutje brezizhodnosti žensk jasno nakazuje razmerja moči v turški družbi. Ozračje nasilja je zasidrano v zavesti Turkinj. Kot piše antropologinja Veena Das (2007), nasi- lje na subjekt v njegovem vsakdanjiku vpliva v različnih trenutkih. Lahko se kaže v intimnem odnosu ali naboru in- cidentov na ulici. Vsi ti na strahu utemeljeni afekti ustvar- jajo »ekologijo strahu v vsakdanjem življenju« in vplivajo na dejanja posameznikov, predvsem pa posameznic. Strah pred naraščajočim nasiljem nad ženskami je lahko razlog za selitev v Evropo. Gamze se je iz stanovanja star- šev kot sostanovalka preselila v stanovanje v Kadıköyu. Kot razlog za to je navedla, da se je želela počutiti var- neje. V Kadıköyu se mnogo deklet počuti bolj prijetno, predvsem pa bolj svobodno. Četrt je tudi bolj odprta za pripadnice LGBTQ+ skupnosti, ki tam živijo in delujejo, sestankujejo in iščejo prostovoljce za istanbulsko skupi- no Pride. Na ulici je Gamze predvsem ponoči še vedno strah, zaradi številnih žvižganj za dekleti ter objektiviza- cije in seksualizacije žensk ne želi ostati v Turčiji. Selitev v Kadıköy ji ne zadošča, občutek ima, da se mora izseliti iz svoje matične države. Stalno prisoten strah ji preprečuje lagodno življenje v njej sicer ljubi četrti. Afektivni in imaginativni izhod iz Turčije Občutek brezizhodnosti je med mojimi sogovornicami do- segel vrhunec po katastrofalnem potresu februarja 2023, po- glabljal pa se je do predsedniških in parlamentarnih volitev v maju. Na ulicah, univerzi in med prijateljicami sem po- gosto slišala komentarje, da se je oblast sprevrgla v norost. Kot prvi primer so navajali teroristični napad na glavni ulici Istiklal novembra 2022. Večina mladih Turkinj in Turkov v Kadıköyu je menila, da je napad organizirala turška vlada, ki naj bi nato krivdo zvalila na kurdsko delavsko stranko (PKK) ter s tem prepričala prestrašene Turke, da le trenutna vlada lahko zagotovi varnost in mir v državi. Drugi primer je bil potres, v katerem se je zaradi pomanj- kljive gradbene zakonodaje in skorumpiranega gradbene- ga sektorja na prizadetem območju sesula večina stavb. Po uradnih statistikah naj bi umrlo čez 40.000 ljudi, druge ocene predvidevajo nekajkrat višje številke (Holmes idr. 2023). Država se je na potres odzvala pozno in neorga- nizirano. Po mnenju nekaterih se je Erdoğan namenoma pozno odzval na kritične razmere, potres je bil namreč na Glasnik SED 64|1 2024 25 Razglabljanja Dagmar Nared nacionalno mešanem območju, ki ga država pogosto mar- ginalizira. Turčija je zaradi geoloških značilnosti v stal- ni nevarnosti pred velikimi potresi, njena nepripravlje- nost pa, predvsem v Istanbulu, kjer pričakujejo močnejši potres, povzroča skrbi. Prijateljica Turkinja me je nekaj dni po potresu spodbudila, da državo zapustim, saj imam privilegij, da si življenje lahko rešim v »udobni, varni Sloveniji«. Po potresu se je strah pred morebitno novo Erdoğanovo zmago še poglobil. Upanja, da bo v Turčiji v prihodnosti bolje, ni bilo zaznati. V zadnjih letih močno poslabšano vsakdanje življenje Turkov in Turkinj je doseglo raven, ki jo lahko opišem s konceptom »fikcijske realnosti«. Antropologinja Begoña Aretxaga je kot fikcijsko realnost opisala življenje v Ba- skiji med Francovim režimom in po njem, ko je bil vsak- danjik »strukturiran kot fantazija, zgodba, prizor« (Are- txaga 2005: 219). Ker življenje večje skupnosti v državi lahko hitro postane absurdno in nerealistično, ga Aretxaga primerja s fantazijo, ki pa je kljub temu resnična. Podobno je tudi vsakdanje življenje v sodobni Turčiji za številne Turke in Turkinje v Kadıköyu skoraj nedojemljivo. Opazila sem, da se pogovori o stanju države ob nezaupa- nju prepletajo z idejami o prihodnosti. Dva meseca po po- tresu in slab mesec pred volitvami je ena od turških prija- teljic z zanosom rekla: »A si predstavljaš, da ga [Erdoğana, op. a.] ne bo več? A si predstavljaš, da bomo lahko v EU? Ko pomislim na kaj takega, me prevzame noro veselje.« O možnosti drugačne Turčije se je neprestano pogovarjala s svojimi prijatelji in prijateljicami. Prepričana je bila, da bo zmaga druge politične opcije Turčijo sprva pahnila v nestabilnost, toda alternativa, ki se pozneje ni uresničila, ji je dajala upanje, povezano z EU. Po njenem bi bilo ži- vljenje v državi znosnejše, če bi se turška politika usmerila k evropski. EU je bila za večino mojih sogovornic zadnja izhodna točka – kot rešitev iz fikcijske realnosti, v kateri so se znašle. Obsežni del literature o migracijah zamišljanje razlaga tu- di kot upanje (Carling in Collins 2018), zajema namreč želje o prihodnosti ter osmišljanje svojega položaja na ne- ki drugi lokaciji. Upajo tudi posamezniki, ki si odhoda iz različnih razlogov ne morejo privoščiti, a to še ne pomeni, da so zato izločeni iz migracijskega procesa. Ena od oblik migracije je tudi miselno potovanje drugam (Rapport in Dawson 1998). V tem smislu je migriranje del zamišljanja prihodnosti, velja pa tudi obratno – zamišljanje prihodno- sti je svojevrstna migracija, čeprav zgolj v druge, pogosto idealizirane svetove. Za večino migrantov oz. tistih, ki bi radi migrirali, je zamišljanje ključni del procesa – ne gre samo za fizični (Salazar 2011: 587), temveč tudi miselni proces. Zamišljanje migracij je že kot tako pogosto uto- pično (Salazar 2011; Pine 2014). Pomemben del migra- cij je zato tudi upanje, s katero se antropologija v zadnjih letih vse bolj ukvarja (Miyazaki 2004; Bartulović 2012; Kozorog 2013; Pine 2014; Gregorič Bon 2015; Jansen 2015; Bryant in Knight 2019). Antropologinja Francis Pi- ne (2014) migracije razume kot prinašalke upanja, hkrati pa tudi kot strategijo za prihodnost. Upanje interpretira kot odgovor na otežen položaj posameznikov v neolibe- ralnem, negotovem svetu. Tudi pri Turkinjah sem zazna- la podobna upanja in utopične scenarije, ki pa so bili, ne glede na uresničljivost cilja, pravzaprav beg iz realnega življenja. S tem se potrjuje tudi ideja antropologa Arjuna Appaduraia (2013), ki pravi, da obstaja več načinov, kako misliti prihodnost, tudi svojo lastno. Upanje je v odhodu v Evropo Enaindvajsetletna Melek je bila študentka prava na univerzi v Marmari in članica Evropske študentske mreže (Europe student network). V tej vlogi je na svoji univerzi redno or- ganizirala dogodke za Erasmus+ študente, ki so večinoma prihajali iz držav EU. Povedala je, da je svojo idejo Evrope in zamišljanje življenja v njej oblikovala s pomočjo teh po- znanstev. Prepričana je bila, da težave, s katerimi se sooča v svojem vsakdanjem življenju v Turčiji, ne pestijo mlado- stnikov v Evropi, kjer naj bi bilo življenje »brezskrbno, tako kot [živite] vi, Evropejci, Erasmusovci«. Melek si je aktivno ustvarjala idealno življenje drugje. Ko sem jo spraševala, od kod njena ideja o dobrem življenju v Evropi, mi je rekla: Vedno smo videli toliko fotografij iz Evrope, na primer, muzejev in umetnosti, in res si želim videti to arhitekturo. Res si želim doživeti ta občutek, da sem tam. Samo videti vse slike, arhitekturo, muzeje in vse, res si želim videti te umetnosti in vse ostale stvari. In ljudi, ki tam živijo, jih resnično želim samo videti. Res si želim doživeti biti nek- do, ki pozna male kavarne. Resnično si želim doživeti ta občutek, ko sediš v kavarni, v neki drugi državi in ljudje govorijo jezik, ki ga ne poznaš. Jaz na primer ne govo- rim francosko, zato bi res rada slišala Francoze, kako govorijo okoli mene. Ideja o dobrem življenju se je pri Melek vrtela okrog pred- stave o tem, kaj bo v Evropi doživela in kako se bo tam počutila. Njena pripoved o boljšem življenju drugje je te- meljila na turističnih vtisih, predvsem s socialnih omre- žij. Kot piše Arjun Appadurai (2013), so ideje o dobrem življenju ter zamišljanje prihodnosti nedvomno odvisni od kulture oz. družbe. Te predstave so tudi rezultat podob iz medijskega prostora in popularne kulture ali pa so le del govoric, ki idealizirajo Zahod, predvsem njegovo do- mnevno kozmopolitskost (Salazar 2011: 13). Bistvo njenega zamišljanja bolj utopičnega življenja dru- gje (prim. Salazar 2011; Pine 2014) je bila predvsem fi- nančna brezskrbnost žensk, ki jo je povezovala z občutki varnosti in neobremenjenosti s pričakovanji. Financ ni po- vezovala le s poskusi osamosvajanja, denimo z iskanjem primernega stanovanja, pač pa tudi z vsakdanjim življe- njem. Ob srečanju z Erasmus+ študenti, ki so za svojo študijsko izmenjavo pridobili štipendije, se ji je zdelo, kot Glasnik SED 64|1 2024 26 Razglabljanja Dagmar Nared da Evropejci nimajo finančnih težav in si lahko privoščijo karkoli. Melek ni živela brezskrbno – ves čas je razmi- šljala o denarju in svoji finančni stiski. Ko ni študirala, je delala. Za svoje konjičke ni imela niti časa niti denarja; zaradi finančne stiske je v zadnjem času prenehala obisko- vati tudi gledališke predstave. Finančna stiska pa je Melek obenem oteževala ali celo onemogočala selitev v Evropo. Cilj je bil zanjo za zdaj še neuresničljiv. Nekatere sogovornice so že aktivno načrto- vale svojo pot, Melek pa je o tem le sanjarila. Njeno zami- šljanje prihodnosti in utopično razmišljanje ni temeljilo na možnem ali uresničljivem. Antropologa Rebecca Bryant in Daniel Knight (2019: 157) postavljata distinkcijo med hre- penenjem (yearning) in upanjem (hope); hrepenenje defi- nirata kot »pasivno obliko momentuma za prihodnost […], ki implicira nemoč produciranja spremembe«. Omenjena pasivnost se je pri Turkinjah izražala v njihovem čakanju; ker so bile »zataknjene« (glej Hage 2009) v sanjarjenju, so pogosto bežale v svoje pripovedi in vizualizacije o bolj- šem življenju ali bivanju drugje. Upanje ne deluje kot »ne- dosegljiva prihodnost, pač pa kot prihodnost nerealizirane- ga potenciala« in je »način, kako potencialnost uresničiti v dejanskosti« (Bryant in Knight 2019: 134). Turkinje so svoje želje po migraciji v Evropo razlagale podobno, kot je Pine (2014) opisovala delavce na Poljskem, obstajajo pa tudi določene posebnosti. Turkinje se kot ženske pogosto počutijo manjvredne in kot drugorazredne državljanke, in to ne le v javni, temveč tudi intimni sferi, ki sta neizogibno prepleteni. Za Melek je bila idealizacija bivanja v Evropi beg iz njenega realnega življenja. Priznavala je, da je zme- dena in ne ve, kaj naj bi v življenju počela. Novo okolje je dojemala tudi kot izhod iz lastne eksistencialne zagate. Dvojno državljanstvo kot pot do samouresničenja Kar nekaj ljudi se je sklicevalo na t. i. »evropski« potni list, ki ne obstaja. Gre za poimenovanje potnega lista, ki bi pripadal eni izmed držav EU (običajno imajo v mislih zahodnoevropske države). Ena od njih je bila Hatice, Me- lekina prijateljica, ki izhaja iz premožnejše družine, kar pomeni, da je pot lažje načrtovala. Med najinim pogovo- rom je bilo le še nekaj mesecev do selitve v Italijo z name- nom magistrskega študija: »Najlažje je priti tja. Sprejmejo te in je najvišja verjetnost, da ti dajo vizo.« Za mnoge Turke in Turkinje je trenutno to izjemno pomembno vprašanje: EU kljub drugačnim obljubam omejuje možnost pridobivanja vize turškim državljanom in državljankam (Dedeoğlu in Genç 2017). Osebni dokumenti in potni listi ne zadostujejo, Turki in Turkinje za vstop v EU potrebujejo vizo. Obratno to ne velja: državljani EU lahko vstopajo v Turčijo s potnim listom, v nekaterih primerih tudi samo z osebnim dokumentom. Hatice je to omejeno mobilnost označila za hierarhično, opisala jo je kot kastni sistem. Migracije so rasizirane (Grosfuegl idr. 2015), sistem viz, zgrajen v postkolonialni realnosti, je ustvaril neenakopravne mednarodne sisteme (gley Mayblin in Turner 2021). V Haticinih očeh je Turčija država tretjega sveta. »Če pa prideš v Evropo, pa si kar naenkrat v prvem svetu.« Tako Hatice kot Melek se zavedata, kakšen položaj ima Turčija v svetu. Sploh Hatice zato poudarja, kako po - membno je imeti dvojno državljanstvo. Nemalokrat mi je rekla: »Jaz hočem ta evropski potni list, bejba.« Omeji- tev gibanja pomeni, da ima potni list v Turčiji (kot tudi v mnogih drugih državah) velik simbolni pomen: postal je sredstvo omejevanja, nadzorovanja, identificiranja, iz- ključevanja. A ko mu je dodan pridevnik »evropski«, potni list v predstavah Turkinj postane simbol boljše prihodno- sti. Čeprav sta potni list oz. viza zgolj dokumenta, imata močno afektivno dimenzijo (Navaro-Yashin 2007; Jansen 2009; Plajas 2023). To pomeni, da so potni listi in podobni dokumenti nosilci idej in čustev – pri Turkinjah sta hkrati močno prisotna strah in ideja upanja. Ko sva se z Melek prvič srečali na kavi, me je pričakala s svojim potnim listom na kavarniški mizi. »Vem, da te to zanima, tako da sem ti kar prinesla pokazat. Poglej, pra- zen je,« mi je rekla med obračanjem listov potnega lista. »Imam ga že nekaj let in nič. Še vedno je prazen.« Potni list ima že od srednje šole, ker je takrat za svoj zaključni izlet načrtovala potovanje v Italijo. Vsi njeni prijatelji so dobili vizo, le njej so prošnjo zavrnili. Po mojem so mi zavrnili, ker mi je oče takrat nekaj dni pred tem, ko sem poslala svojo dokumentacijo, na ban- čni račun nakazal nekaj tisoč evrov. To je storil zato, da bodo videli, da nisem begunka. Oni pa so to po mojem razumeli tako, da so mi dali denar, da lahko tam osta- nem, v Italiji. Ta izkušnja je Melek prestrašila in prizadela. Medtem ko je bila za Hatice pot lažja, se Melek zaveda, da je migracija, čeprav si jo nepopisno želi, le s težavo dosegljiva. Po eni strani sta ji Evropa in »evropski« potni list pomenila upanje, hkrati pa ji je ujetost v državi povzročala frustracije in zme- do, kar so, kot ugotavlja Gunvor Jonnson (2008), pogosta čustva ob nezmožnosti migriranja. Proces pridobivanja vize je za mnoge zelo stresen, pospremljen s strahom, a tudi z jezo in negotovostjo. Možnost zavrnitve v dolgem procesu je velika. Turki in Turkinje so se med mojim bivanjem v Istanbulu pritoževali nad številom zavrnjenih viz, v novicah pa so se pozneje pojavljala poročila o dejanskem zmanjša- nju kvot viz za Turke v EU (Duvar 2022a, 2022b). Vizni režim, ki temelji na izključevanju, vpliva na vsak- danje in zasebno življenje (O‘Byrne 2001: 401). To so do- življale tudi Turkinje, predvsem dekleta, kot je Melek, ki brez finančne podpore niso mogle večkrat vložiti prošnje za vizo. Vloga za pridobitev vize stane okrog sto evrov, k dokumentaciji pa je treba priložiti še dokazilo, da ima oseba na svojem računu 10.000 evrov. Z vsemi stroški ce- lotna prijava stane nekaj čez 11.000 evrov. Sogovornice so mi omenjale več primerov svojih bližnjih prijateljev in prijateljic, ki so dobili mesto na eni od evropskih univerz, Glasnik SED 64|1 2024 27 Razglabljanja Dagmar Nared vendar zaradi visokih zneskov, ki jih za pridobitev vize zahtevajo evropske oblasti, na študij nikoli niso odšli. Ne- kateri so se skušali v Evropo preseliti s pomočjo sumljivih agencij, ki naj bi jim za nekaj tisoč evrov uredile vizo, a so bili pri tem opeharjeni, med njimi tudi Gamze. Finančni stroški še dodatno podkrepijo afektivnost, to je strahove pred potnimi listi in z njimi povezano dokumentacijo. Turkinje so večinoma s finančno pomočjo družine v EU odhajale z namenom študija ali zaposlitve, načrtovale pa so ostati dlje, da bi pridobile dvojno državljanstvo. Čeprav pridobivanje teh dokumentov povzroča občutke strahu, pa prav ti dokumenti prinašajo upanje, svobodo ter samou- resničitev. Ko sem Hatice spraševala, zakaj si tako zelo želi »evropski« potni list, mi je odvrnila, da gre za odgo- vornost do njenega lastnega življenja: »Dolžna sem mali Hatice, da odide, za vedno.« Hatice je bila odločena, da izkoristi vse možnosti za izbolj- šanje svojega življenja. Tudi tiste, ki si za zdaj le predsta- vljajo, da bodo v bližnji prihodnosti lastnice »evropskega« potnega lista, si s tem zamišljajo življenje, ki ne stopica na mestu (glej Hage 2009: 97). Zanje je migracija pot do samouresničitve (na kar kažejo tudi raziskave v Sloveniji, glej Cukut Krilić 2009). Z raznolikimi migracijski procesi se sogovornice različno soočajo, hkrati pa med soočanjem z ovirami vzpostavljajo svojo lastno moč delovanja (Mil- harčič Hladnik 2016). Čeprav so se zavedale, da jih bo v EU njihov izvor precej omejeval in da so privilegiji, ki izhajajo iz državljanstva držav EU, nepravični (Achiume 2019), jih to ni ustavilo. Sklep Želja po izseljevanju iz Turčije v Evropo se povečuje pred- vsem med mladimi. Ta želja je za številne zaradi dolge- ga, zapletenega in dragega pridobivanja vize za bivanje v Evropi neuresničljiva. Mladim Turkinjam beg iz Turčije pogosto preprečujejo tudi zahteve mednarodnega mejnega režima. Za nekatere ta prepreka zaradi finančne podpore družine ni prevelika, medtem ko druge nimajo dovolj de- narja, včasih pa tudi volje, da bi se tega sploh lotile. Nekatere se, kot to imenuje Hage (2009), »zataknejo« v svojem vsakdanjem življenju. Življenje v Turčiji zanje ni nelagodno zgolj zaradi trenutne politične in ekonomske krize, njihovo nelagodje najmočneje določa spol. Če spol razumemo kot moč, lahko migracije oz. želje po njih dru- gače razumemo. Spolno zaznamovani uvid v migracije po- nazarja, da se ženske zaradi družbenih in družinskih priča- kovanj ter trenutnega poslabševanja njihovega položaja in pravic želijo izseliti. V svojem vsakdanjiku, v katerem se počutijo ujete, zaznavajo razmerja moči. Življenje v strahu zaradi zmanjševanja ženskih pravic, ki ga reproducira tudi država, je za mnoge nevzdržno. Spol je ključen pri razumevanju ne samo specifičnosti mi- gracijskih procesov in vsakdanjega življenja, pač pa tudi obratno. Raziskovanje želja po migraciji med mladimi Turkinjami je pokazalo, kako položaj ženske v družbi na- rekuje njihove aspiracije in pripovedi o življenju drugod. To življenje se je kazalo ne le v ideji o finančni brezskrb- nosti, pač pa tudi o tisti, ki je povezana z varnostjo ter s svobodo izražanja. Med nekaterimi je bila želja tako moč- na, da so kljub realnosti, ki tega ni omogočala, še naprej sanjarile o svojem življenju drugje. Prav zato je pomemb- no, da migracije raziskujemo, čeprav se ne končajo z de- janskim fizičnim premikom. A zataknjenosti v zamišljanjih ne smemo razumeti kot brez- up. Prav nasprotno, dekleta, čeprav se jim iz več razlogov ni uspelo preseliti in pridobiti želene listine, so med razmišlja- njem o odhodu uporabljale svojo moč delovanja. Postopek pridobivanja vize je mnoge prestrašil ali jim za določen čas onemogočil vstop v EU; kljub temu pa se niso odpovedale svojim sanjam o življenju drugje. Želja po migraciji mladih Turkinj iz Turčije v Evropo je način soočanja s svojim po- ložajem in strategija, kako se samouresničevati v okolju, v katerem se ne počutijo svobodne. Zahvala Članek je nastal v okviru raziskovanja v programski sku- pini Etnološke raziskave kulturnih znanj, praks in oblik socialnosti (P6-0187), ki jo vodi dr. Jaka Repič. Literatura ABADAN-UNAT, Nermin: Turks in Europe: From Guest Worker to Transnational Citizen. New York in Oxford: Berghahn, 2011. ABDEL-FADIL, Mona: Affective Witnessing of the Hijab: A Self-Inflicted Trauma. V: Todd W. Reeser (ur.), The Routledge Companion to Gender and Affect. London in New York: Rou- tledge, 2023, 366–373. ABU-LUGHOD, Lila: Writing against Culture. V: Richard G. Fox, (ur.), Recapturing Anthropology: Working in the Present. Santa Fe in New York: School of American Research Press, 1991, 137–162. ACHIUME, Tendayi E.: Migration as Decolonization. Stanford Law Review 71/6, 2019, 1509–1574. AHMED, Sara: The Cultural Politics of Emotion. Edinburgh: Edinburgh University Press, 2004. AMNESTY INTERNATIONAL: Turkey, Turn Words into Actions: Duty-Bound to End Violence against Women, 2021; https://www.amnesty.org/en/wp-content/uploads/2021/12/EU- R4451092021ENGLISH.pdf, 31. 8. 2023. ANA V ATAN, Aygül in Eda Yalçın Kayacan: Investigation of Fe- micide in Turkey: Modelling Time Series of Counts. Quality & Quantity 58, 2023, 2013–2028. APPADURAI, Arjun: The Future as Cultural Fact: Essays on the Global Condition. London: Verso, 2013. ARAT, Yeşim: The Project of Modernity and Women in Turkey. V: Sibel Bozdoğan in Reşat Kasaba (ur.), Rethinking Modernity and National Identity in Turkey. Seattle in London: University of Washington Press, 1997, 95–112. Glasnik SED 64|1 2024 28 Razglabljanja Dagmar Nared ARAT, Yeşim: Religion, Politics and Gender Equality in Turkey: Implications of a Democratic Paradox? Third World Quarterly 31/6, 2010, 869–884. ARETXAGA, Begoña: States of Terror. Reno, Nevada: Center for Basque Studies, 2005. BABÜL, Elif: The Paradox of Protection: Human Rights, the Masculinist State, and the Moral Economy of Gratitude in Tur- key. American Ethnologist 42/1, 2015, 116–130. BARTULOVIĆ, Alenka: Neskončnost povojne rekonstrukcije: Sarajevo med čakanjem in upanjem. Etnolog 22, 2012, 129–145. BARTULOVIĆ, Alenka: Islam and Gender in Post-War Bosnia- -Herzegovina: Competing Discourses and Everyday Practices of Muslim Women. V: Christine M. Hassenstab in Sabrina P. Ramet (ur.), Gender (In)quality and Gender Politics in Southeastern Europe. Basingstoke in New York: Palgrave Macmillan, 2015, 274–296. BAYHAN, Begumhan Balki: Does Turkey‘s Economic Crisis Spell the End for Erdogan? LSE Blogs, 2022; https://blogs.lse. ac.uk/europpblog/2022/01/11/does-turkeys-economic-crisis- -spell-the-end-for-erdogan/, 31. 8. 2023. BERKES, Niyazi: The Development of Secularism in Turkey. London: Hurst & Company, 1998. BRENNAN, Teresa: The Transmission of Affect. Ithaca in Lon- don: Cornell University Press, 2004. BRYANT, Rebecca in Daniel M. Knight: The Anthropology of the Future. Cambridge in New York: Cambridge University Press, 2019. CARLING, Jorgen in Francis Collins: Aspiration, Desire and Drivers of Migration. Journal of Ethnic and Migration Studies 44/6, 2018, 909–962. CUKUT KRILIĆ, Sanja: Spol in migracija: Izkušnje žensk kot akterk migracij. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009. DAS, Veena: Life and Words: Violence and the Descent into the Ordinary. Berkeley, Los Angeles in London: University of Cali- fornia Press, 2007. DASGUPTA, Sravasti: Erdogan Rants against ‘LGBT Forces’ as Biden Congratulates him on Turkey Election Win, 2023; https:// www.independent.co.uk/news/world/europe/erdogan-turkey- -elections-victory-lgbt-rant-b2347705.html, 10. 4. 2024. DE BEAUVOIR, Simone: Drugi spol. Ljubljana: Krtina, 2022. DEDEOĞLU, Dinçer in Deniz Genç: Turkish Migration to Eu- rope: A Modified Gravity Model Analysis. IZA Journal of Deve- lopment and Migration 7/17, 2017, 1–19. DUV AR: Turks Frustrated by ‘Deliberate’ Increase in Number of European Visa Rejections, 2022a; https://www.duvarenglish. com/turks-frustrated-by-deliberate-increase-in-number-of-euro- pean-visa-rejections-news-61176, 31. 8. 2023. DUV AR: Turkey Appeals to Council of Europe over Triple Inc- rease in Schengen Visa Rejections, 2022b; https://www.duva- renglish.com/turkey-appeals-to-council-of-europe-over-triple- -increase-in-schengen-visa-rejections-news-60997, 31. 8. 2023. DUV AR: Average Monthly Rent in Istanbul Exceeds 13,000 liras, 2023a; https://www.duvarenglish.com/average-monthly-rent-in- -istanbul-exceeds-13000-liras-news 62299#:~:text=The%20ave- rage%20monthly%20rent%20in,minimum%20wage%20of%20 8%2C506%20liras, 31. 8. 2023. DUV AR: AKP Refutes Reports of Accepting New Welfa - re Party’s Demand for Annulment of Law Protecting Women, 2023b; https://www.duvarenglish.com/akp-refutes-reports-of- -accepting-new-welfare-partys-demand-for-annulment-of-law- -protecting-women-news-62011, 31. 8. 2023. EKAL, Berna in Asa Elden: Narrating Women‘s Experiences of Gendered Violence: An Introduction. European Journal of Tur- kish Studies 28, 2019, 2–10. ERZAN, Refik, Umut Kuzubaş in Nilüfer Yildiz: Immigration Scenarios: Turkey-EU. Turkish Studies 7/1, 2007, 33–44. ESLEN-ZIYA, Hande in Nazlı Kazanoğlu: De-Democratization under the New Turkey?: Challenges for Women’s Organizations. Mediterranean Politics 27/1, 2022, 101–122. FASSMANN, Heinz in Ahmet Içduygu: Turks in Europe: Migra- tion Flows, Migrant Stocks and Demographic Structure. Europe- an Review 21/3, 2013, 349–361. FRANK, Ana in Ayşe Betül Çelik: Beyond Islamic versus Secu- lar Framing: A Critical Analysis of Reproductive Rights Debates in Turkey. Journal of Middle East Women’ s Studies 13/2, 2017, 195–218. GÖKARIKSEL, Banu: Beyond the Officially Sacred: Religion, Secularism and the Body in the Production of Subjectivity. Soci- al and Cultural Geography 10/6, 2009, 657–674. GREGORIČ BON, Nataša: »Na poti v Evropo«: Upanje in raz- mišljanje o prihodnosti v Albaniji. Glasnik Slovenskega etnolo- škega društva 55/1–2, 2015, 48–56. GROSFUEGL, Ramon, Laura Oso in Anastasia Christou: »Ra- cism«, Intersectionality and Migration Studies: Framing Some Theoretical Reflections. Identities: Global Studies in Culture and Power 22/6, 2015, 635–652. HAGE, Ghassan: Waiting Out the Crisis: On Stuckedness and Governmentality. V: Ghassan Hage (ur.), Waiting. Carlton: Mel- bourne University Press, 2009, 97–106. HOFMAN, Ana, Alenka Bartulović, Mojca Kovačič, Tanja Petro- vić in Martin Pogačar: Afektivni obrat: Koncepti, obeti, omejitve. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60/1, 2020, 57–67. HOLMES, Oliver, Elena Moressi in Finbarr Sheehy: Thousands Dead, Millions Displaced: The Earthquake Fallout in Turkey and Syria, 2023; https://www.theguardian.com/world/2023/feb/20/ thousands-dead-millions-displaced-the-earthquake-fallout-in- -turkey-and-syria, 31. 8. 2023. HRW (Human Rights Watch): Interview: How Turkey’s Failure to Protect Women Can Cost Them Their Lives, 2022a;