7
Igra je igra
1. Vojska.
Zima in spomlad se prepirata vsako leto enkrat za gospodarstvo. Zima si pomaga s snegom, pomlad pa s sokicem. Toplota premaga mraz, sneg se prične topiti. Tak sneg je čimdalje bolj mehak in pripraven za razne igre. Iz njega narediš sneženega moža oglje-nih oči, v roki z ostankom hišne metle in s piskrom na glavi; ali pa sneženo hišico, manjšo ali vcčjo, ka-kor sam hočeš, Tak sneg je tudi pripraven za ke-panje. In takrat, ko je zemljo pokriva! mehek južen sneg, se je vnela in tudi končala — vse v enem dnevu — naša snežena vojska.
Naš novi poveljnik je bil Tratarjev Vinko. V so-sednji vasi pa je poveljeval Martinškov Jožek.
Vinko napove vojsko: »Jožek, jutri bo vojska. S kepami se bomo. Ali prideš?«
»Ali se bova dala! Jaz pripeljem svoje, ti pa svoje. Bomo videli, kdo bo zmagal!«
»Dobro! Jutri popoldnc po šoli za potokom.«
Po teh besedah gresta vojskovodji narazen, vsak iskat svojih vojakov in jim povedat, kaj bo jutri.
»Peter, vojska bo,« zavpije Vinko nad starejšim fantom, Kodranovim Petrom.
»Vojska? S kom pa? Ali z Lahom? Ali jih borno!«
»PravJ Ali veš, samo mi otroci se bomo.« S kc-pami se bomo.«
»Aha, že vem. O, mi smo se tudi včasih. Men§ so se vsi bali. Vsaka moja kepa je imela kamen v sredi.«
»Kamen? Kje si ga pa dobil?«
»Vprašaš? Ob potoku jih je toliko, da jih ti nc neseš.«
»Dobro, da si povedal. Z Bogom, Jože!«
Vinko premišljuje, ali bi se okoristil z novo iz-najdbo. Nazadnje se odloči, da bo skrivaj nabral ka-menčkov bolj drobnih in samo za poskušnjo. Saj ni trgba, da bi ravno zadel.
Drugi dan popoldne ob določeni uri se je pričela bitka,   prav pravcata   snežena   bitka.    Semintja   so
8
frčale snežene krogle, da jih je bilo veselje gledati, Vmes pa se je razlegalo na obeh straneh glasno vpitje. To je bilo življenje in vrvenje! Tega je ravno zadela kepa; tam drugi se je ravno pripravljal, da jo zopet vrže; tretjemu zmanjka tal in se prekopicne v sneg; četrtega zebe v roke, zato jih drži pred ustmi in piha vanje. Na, pa mu prileti kepa in mu odnese klobuk raz glavo. Ali.,.
»Ojoj!« zavpije Rebernikov Tinček, in kri se mu ulije.
»Kaj pa je?«
»Kri mi teče, poglej.«
Martinčkov se ozre in vidi svojega tovariša vsega krvavega.
Zopet: »Cimuk!« Pri Kopačevih razbito okno, in kamen prileti v sobo.
Čuje se glas: »Nič več boja, nič več, nič več! Vi mečete kamenje. Tako se ne gremo!« Iz hiše priteko Kopačev oče z gorjačo v roki, pa poženo obe armadi v beg. Kar naenkrat ni več nobenega bojevnika ni-kjer, razen tistih, ki imajo opravka z Rebernikovim Tinčkom.
»Tako! Še med seboj se boste pobili,« se zahu-dujejo Kopačev oče. »Ali res več ne veste, kaj je igra. Le počakajte, ko bo vojska, takrat le dajte so-vražnika do krvi. Grdo pa je, da se med seboj po-bijate. Le kdo mi je okno razbil?«
»Oče, tni nič ne vemo. Od one strani jc priletel kamen.«
»O saj vem, da bo vsak tajil. Toda, če ga dobim, mu ne bo dobro.«
Vinko, kaj pa je s teboj? Kaj se skrivaš, zakaj nikamor ne upaš? Zakaj si poslušal Kodranovega Petra? Vinko!
Ali čast Vinku! Tista snežena vojska ga je kore-nito poboljšala, postal je prcvidnejši. Od tistega dne naprej ni bil več v nobenem boju, dokler ni dobil cc-sarskega poziva za vojsko, kjer je že tudi umrl ju-naške smrti.                                            J.E. Bogomil