Milan Jesih
Zrcalo, hruške, pena
Hiša spominja se moža z očali,
ki, preosebljen v suh prepih, ponoči, ko so stanovalci spali, je po stopnicah hodil mimo njih
tik onkraj zida in jim reševal, če kdaj je ostalo kaj od sanj krilatih, in jim z narobe obračal jih na prav: v sliko, ko vam naproti pride mati
in mokre roke si v predpasnik briše, v prikaz razpašne sončnate ravnjave - v pšenici glejte make in modriše in konje pod oblaki in žerjave! -
ali v kak drug pomirjujoči čar, ki, kar bedi v vas, željno ga odpija
z neskončnega menija slepil, prividov in utvar.
Hiša se ga spominja s škripajočim zavzdihovanjem, ki se na stopnišče v samoti kdaj potoči in se s tišino v molk zapiše.
V grajski garaži petsto petnajst konj prede pod havbo bele limuzine, 'Živi se enkrat, lepo hitro mine: koštal me je en skoraj milijon,
a kar je dobro, nikdar ni zastonj; razumel bos, ko bos izkusil, sinek.' Markiz umolkne, kot bi videl skoz zid znenada, skoz vse zide
na oni kraj: skoz smrt na njen puščavni vrt, in se zamišljen gladi po scufani kozlovski bradi.
Otrok tačas spod čela - vljudno skrivaj - v svojo smer gleda: zunaj do oceana je dežela
iz mandljevega sladoleda.
Spominjam se - že sto let -, a seveda ni moglo biti: lev doslej je spal, zdaj veke odgrne, in ko me zagleda, se vzdigne, moč, preustvarjena v žival,
kot da je bil od vselej mene čakal,
ko meril je čas
jetnistva z ukročenimi koraki
in jutra so ponikala v večerih: osvobodnik je tu, prisel sem jaz -za to se zbuja in za to se vstane, za ta hip se je v misice nabila
in se ohranjala kraljevska sila,
zato zveri smo divje, za to se razprostirajo savane!
- Deček pogled povesi, kriv je
vseh suženjstev sveta, vse bolečine prezira, ki, ko ureže, več ne mine:
sam poglavar trinogov, bitje zavrženo ubogo.
Zjutraj, ko vstane ribičeva hči, vrh gore onikraj preliva se čreda tolstih kumulov preriva
- njihov čuvar se milo spi -.
Kako mineva dan dekletov? Češe se, ogleduje si zrcalo,
drži dieto, uči modrosti se iz žurnalov,
nosi na glavi biblijo okrog,
kanarčka oponaša, nohte lakira si na prstkih nog -
v vsem je kot punca vaša,
le da se k nji zvečer iz sanj po cesti meščevi z morja prisanka pastirski cesar nasmejan
v bisernatih opankah.
Pri čaši vina po večerji pozabe skoraj se pogled spominja: v predsobi čedna kranjska skrinja, pladenj na njej, na pladnju hruške, štiri,
za vsako stran neba en sadež. V severni hruški z brki kmet prebiva
- da boš bogat, kdor ga okradeš, če boš, kot on, vse dni garal po njivah -;
sama doma v zahodni je mladenka: ta čas nasmehne se ob misli nate in si skoz venerine dlačke zlate
na luliko pobrenka;
vzhodni bojevnik, smrtno ranjen, izroča ti pozdrav za mater, upe na skorajšnje napredovanje
in fiasko njihov;
v jugovi majhen lutkovni teater, ki v njem so uprizorili te pavliho -vljuden aplavz, reflektor ugasijo, pa hvala lepa pa adijo.
V pristan pod noč je ladjica priplula, prinašajoč - kot zlate - kutine iz Istanbula.
Kdor jih je okusil, se mu je zabledla
v sanje ljubezenska povest iz se bolj daljnih, se bolj vzhodnih mest, da zjutraj nasel konja ni ne sedla:
podobe žive čudežnih krajin in poslopij in žit in školjk in rož kamnite njive, kakršnih ni v Evropi,
preobilje, beda, smeh in gnev in jad, v draguljih led in v ledu kri, životci, turbani, pahljače, biči,
zvenenje strun in švist granat -
vse se zgubi in razobliči, a je v pogledu nekem, je usodno brezno klica,
ki nas je vse - in vas, gospa, in vas, gospod -ostalo čakati povsod z obljubo morebiti da v zenicah.
Če je pod soncem mesto, ki premore
hišo z oboki podkleteno in iz salona čist pogled na morje, in če je v kleti kupljenih pošteno
sedmero sodcev z vini z bližnjih gričev in če za gospodarja ste v tej hiši: gospod, če preoholo se ne sliši, vas brez prepričevanja bom prepričal,
sprejmite me pod svojo streho. Vašo soprogo bom prevzel, nič bati, z od uhlja k uhlju slikanim nasmehom, hči me pozdravljala bo že med vrati,
'zmeraj oblečen v samo trto, striček?', mežikala mi hišna, 'kozel stari, te še ima cepetec? - Bog nas varji!' Sleherni gost najbolj odličen
nad vaše ime bo dobre želje klical, ko polna vrčev bo ječala miza in bojo glaži trkali k zdravicam, zavzdignjeni k podobi Dioniza.
Jambori trije: srednji je visok, da para nebesov obok, pred njim mlajši njegov polbrat in en enakšen še odzad;
jambori trije iz zraka iztesani,
- tako kot ladje obli trup
je iz vode ulit v vodni kalup -
jambori trije kot pijani
kot prek ravani razvalovanih grejo prek morskih rid:
jambori bratje trije, ladja ena, trije možje in ena žena, in kamor žena se okrene, bdijo nad njo prek morske pene.
Zanosne srčne muzike pijani
dečki smo šli iz kina: bojevniki junaški partizani, ki nas je potrdila zgodovina,
in koliko se je velikih bojev
še uslikavalo pred nami, branili smo in bomo ljudstvo svoje - najtudi z golimi rokami -,
noči zimskih pohodov neprespane skoz milijon sovražnih ofenziv naj v brazgotine celijo se rane do maja, mama, ko vkorakam živ
in ti na sončne ulice Ljubljane s soborci sam prinesem zmagovito svobodo, ki uživamo jo danes! Živel naš komandant tovariš Tito!
Vsakemu se nameri: vidite v cerkvi skrusenega tipa,
v klopi kleči, v rokav si hlipa, kot osleparjen v veri
bil bi izgubil, kar ga je živilo;
in zdi se vam - a hkrati predobro veste, da je zgolj slepilo usmiljenja -, da mogli bi mu dati
s tiho besedo vse, kar potrebuje, poljub blažilen na odprto rano, da ne bi se pod nebom čutil tuje,
s sveta izgnano
in da bi nasel k sebi, a s križa, ker ve bolje, vam Zveličar, ko hip oklevate, bi ali ne bi, odkima in izcela vas prepriča.