Slovstvene stvari.
Jezikoslovna drobtinica.
Ali naj pridevnike (adjektive) od zemljepisnih lastnih imen pišemo z veliko začetno malo Črko ali z malo ?
Pisatelji slovenski zel6 omahujejo o tem, kako naj bi pisali gori imenovane pridevnike, ali z veliko ali malo začetno črko, zato jih piše ta z veliko, ta z malo. „Novice" isto guganje med velikimi in malimi začetnicami vidijo tudi v pisavi druzih Slovanov. In vendar bilo bi želeti nekake stabilitete.
Zato so se „Novice" obrnile do svojega prijatelja in strokovnjaka v jezikoslovnih zadevah g. Cigaleta, čegar nasvete one zmirom rade poslušajo, naj jim kaj temeljitega pove o tem vprašanji, in dobile so od njega sledeča razjasnila:
„Na Vaše prijateljsko vprašanje, kako jaz menim o pisanji pridevnikov od zemljepisnih lastnih imen bodi deželskih ali narodnih, bodi mestnih in drugih, je li bolje pisati jih z malo ali z veliko začetno črko, ne morem odgovoriti druzega, nego da tukaj — kakor je podoba — gospoduje največ pisateljska individualnost, da ne rečem, sama slučajnost. Ni gotovega pravila, katerega prestop bi bil brezuveten pogrešek, niti 60 se dozdaj Slovani v katerem zedinili.
Miklošič v staro8lovenskem slovarji piše z malo začetnico i samostavnike i pridevnike, n. pr. bl'garin, bl'garsk, carigrad, carigradsk, rim, rimsk. Na-nj se torej ne more sklicavati,   kdor  pridevnike z
                                                       361
malo, a take samostavnike z veliko črko začenja ter piše: Bolgar, bolgarsk, Carigrad, carigradsk, Rim, rimsk.
Kar se tiče samostavnih lastnih imen, pišejo jih dandanes vsi Slovani z veliko začetnico, vendar v pisanji pridevnikov se močno ločijo.
Ako pogledamo na nase brate na jugu, najdemo, da je Vuk Štefanovic pisal obe vrsti takih pridevnikov z veliko začetnico, na priliko: Srbski jezik, Ugarski kralj, Rimsko naselje itd.
Izvrstni Daničič piše pridevnike od narodno-deželskih imen z malo, a pridevnike od mestnih imen rajši z veliko črko. Drugi nekateri Srbi pišejo oboje z malo. Hrvatje kažejo isto needinost, če pogledamo na pr. „Rad jugosl. akademije. "^K ure lac seje držal Vukovega načina; Rački, Sulek i. dr. pišejo obe vrsti takih pridevnikov z malo začetnico, sloveči geograf M a tko vič piše zdaj tako, zdaj drugače. Cehi pišejo, kakor se komu zdi; vendar veljd mnogim to pravilo, da se pridevniki prve vrste pišejo z malo, a pridevniki druge vrste z veliko začetnico, na pr. kranjsko platno, Tržiš ki slamnik.
Rusi so nedavno še pisali tako, kakor sem gori rekel o Vuku, da je pisal, ali zdaj premaguje nasprotni način , po katerem se oboji taki pridevniki pišejo le z malo črko. Isto se sme trditi tudi o Poljakih, ki že dolgo tako pišejo, a nekdaj so tudi drugače pisali.
Ako se tedaj hočemo ravnati po tem, česar se pretežna večina Slovanov današnji dan poprijemlje, moramo pisati vse take pridevnike z malo začetnico, kjer ne opravljajo službe samostavnikov, kakor na pr. če rečemo: Ogerska, Kranjska.
Vendar tukaj ima ozir na primernost, na to, kaj je „oportun", svoje opravičeno mesto, in ta nam utegne drugače svetovati. Ako se v Miklošičevem načinu pisanja vidi neka logika, da piše brez razločka vse besede z malo začetnico, smemo nasproti reči, da je tudi logičneje pisati še pridevnik z veliko črko, kakor se tudi pridevnik na — ov od osebnih imen, — da si je le svojivni pridevnik, kakor so 6ni, — piše z veliko črko, na priliko Dušanov zakonik, Platonova filozofija.
Doslednost do zadnje pike bi se pa dala najlaglje ohraniti po Vukovem pravilu. In da ozir na toliko važno razločnost in razumnost sploh svetuje rabiti tukaj veliko začetnico, kdo bi temu ne pritrdil?
Že pri znanih imenih človeku dobro de, če ga že sama črka spominja in napotuje, koliko bolj je koristno pisati tako pridevnike od imen, ki utegnejo čitatelju biti cel6 neznana, kakor če vzamejo, na pr. pridevnike: breški, otavski, spiski, voiarski, vranjski, zakupski, zdobski itd.
In kaj še le da rečemo o takih lastnih imenih, katera pisana z malo Črko služijo za splošna imena stvari, na priliko, Dolina, Dobrava, Dvor, Grad, Jezero, Ledine, Njive, Otok, Planina, Polje, Potok, Zagorje, n. pr. kdor piše pridevnik z malo črko, temu je na pr. „planinsko maslo" maslo na planinah (aufder Alm) narejeno ali pa tudi maslo v Planini kupljeno, nima torej razločka. Tako bi: podgorski, zagorski, zaloški itd. po oni pisavi lahko pomenilo reči pod goro, za goro, za logom bivajoče, ali pa iz krajev: Podgora, Zagorje, Zalog imenovanih. Jaz torej mislim, da bi pridevnike vsaj od imen mest, trgov in vasi in tako tudi gord in vod d in podobnih bilo primerneje pisati z veliko začetno črko."