prerokuje za moralnim propadom tudi državnega (35), morajo citatelja naravnost presenetiti; idila, ki jo je napisal Przybyszewski bas pred njo, namreč ne daje za nje nobenega povoda.
Ali ni čudno, da igra bas Poljska, prednja straža krščanstva, posvečeni vrt vsakršne svobode, poljskih primasov, magnatov, senatorjev, mogočnih namestnikov in cveta viteštva vsega sveta (81) tako vlogo v narodnem navdušenju Przybyszewskega ? Ali ni značilno, da so bas poljski legij oni, o katerih piše tako navdušeno (69), pred vojsko absorbirali vse delo in življenje poljskega Sokolstva v Galiciji,
¦v
tako da so se Cehi pritoževali, ker so hoteli ohraniti miren, kulturen značaj svojemu narodnemu delu? Nacijonalna ekskluzivnost veže Przybyszewskega preveč na stari poljski mesijanizem. Koliko so tega krivi sedanji težki časi? Ali ni v tej knjižici o poljski duši premalo demokratizma, tako da ne moremo videti smeri, v katerih se bo v bodoče razvijala poljska duša? Prekratko in premalo jasne so one strani (60 — 62), v katerih piše Przybyszewski o Kasprowiczu, ki naj bo zastopnik splosnocloveskega narodnega življenja, ki ne bo nosilo jarma čisto in izključno nacijonalnih tradicij.
Stano Kosovel:
Z voljo,
Gledal sem voljo: ves prostor je njen brez mej, njen gre čas venomer samo naprej, naprej, daleč do zvezd in do cest, ki jim je gospod njena perot.
¦v-
Čutil sem voljo: v dnu duše in srca tok, ki ti preplavi z omamo življenja sok, da ti je človek in zemlja in drugi svet v sanje odet.
Hodil sem z voljo: v nje prsih se boči moč, ž njo se odeva dan v zarjo in pada noč v temne višine; kdor hoče ž njo potovat, solncu je brat!
687