Glasbena Matica v Ljubljani
priredi v nedeljo dne 13. aprila 1924 v frančiškanski cerkvi v Ljubljani
cerkveni koncert
pod vodstvom
kons. ravnatelja Mateja Hubada.
Izvaja se
dr. A. Dvorak:
Stabat Mater
za soli, zbor in orkester.
Sodelujejo: gdč. Zdenka Zikova, sopran, ga. Olga Borova, alt, g. Marij Šimenc, tenor, g. Julij Betetto, bas.
Muzika dravske Divizijske oblasti in pevski zbor Glasbene Matice.
emžAVNA
SLUH ISJ!?K« Lt LJUB UM*
Začetek točno ob V* 8. uri zvečer.
S o*to 'V. *.2Št .
Dr. Antonin Dvorak
mož svetovne slave, se je rodil kot sin neimovitega krčmarja in mesarja 8. septembra 1841. v Nelahozevesi pri Kralupu na Češkem. Zgodaj je začel pri svojem stricu z glasbenim poukom in glasba ga je kot 161etnega dečka zvabila iz rojstnega kraja v Prago. Tu je obiskoval privatno orglarsko šolo in bil od leta 1862. do 1873. član gledališkega orkestra. Nato je bil organist v albertinski cerkvi v Pragi.
Kot skladatelj je prvikrat javno nastopil leta 1873. s himno «Dediči Bele gore», ki mu je prinesla velik uspeh. Leto zatem je poskusil z Opero «Kralj in ogljar», a ta je že pri skušnjah propadla; Dvofak pa je v treh mesecih komponiral na isti libreto povsem novo delo, ki je popolnoma uspelo. Leta 1875. je dobil šestletno državno podporo ter se popolnoma posvetil kompoziciji, kateri je odslej žrtvoval ves svoj čas in vso svojo nadarjenost.
Leta 1877. je komponiral ciklus slovanskih plesov, ki so bliskoma raznesli njegovo ime po vsem muzikalnem svetu. Povabljen je bil na Angieško, v Ne\v Yorku je bil ravnatelj konservatorija in slednjič profesor kompozicije in ravnatelj konservatorija v Pragi, dokler ni nenadoma preminul l.maja 1904.
Dvorakova plodovitost je bila vsestranska in srečavamo ga najpogostokrat na koncertnih sporedih vsega sveta.
Stabat Mater
je stara cerkvena pesem, katero pripisujejo pesniku Jacoponu da Todi, ki je živel v drugi polovici 13. stoletja. Marsikateri skladatelj se je že lotil te pesmi. Trajno vrednost imajo dela: Palestrinija, Haydna, Rossinija in Dvoraka.
Dvorakova «Stabat Mater» obsega deset samostojnih točk.
Po kratkem uvodu se glasi skozi osem taktov v celem orkestru le en ton, iž katerega se vzpenjajo v oktavah drug za drugim posamezni glasovi, slikaje veličastno in pretresujočo situacijo: Kristus visi na križu. Glavni motiv se stopnjuje od najmirnejšega izraza do pretresujočega ff celega orkestra.
V	njem je izražena vsa žalost božje matere, ki stoji pod križem. Zalobni molov tonov način prehaja v jasni dur, orkester slika široke zvočne melodije in polagoma vstopa zbor, ki izraža težke misli s silnimi, srce pretresujočimi toni čloyeškega glasu. Vmes je vpleten kvartet solistov, ki pomnožuje mnogovrstnost vse polifonije in vredno spopolnjuje celotno sliko.
Druga točka, kvartet, muzikalno izraža Marijine bolesti ob Kristusovi smrti. Izvedena je v obliki četveroglasne fuge, polne miline s stranskimi kontrapunktičnimi figurami. Proti koncu nam s tožnimi glasovi in posameznimi tresljaji na pavkah naznanja smrt Kristusovo.
Zbor prevzame tretjo točko, ki je biser dela. Pristne slovanske melodije se vrste v lahko umevni obliki ter v vsej Dvorakovi milini in lepoti. Glavni motiv, katerega obkrožajo v lahnem ritmu višji glasovi, je v basu. Mračnost celotnega kolorita je izražena na čudovito lep in duhovit način.
Basov solo v četrtem stavku je široka, proseča melodija, kateri kontrastuje odgovarja nežni ženski četveroglasni zbor — zbor angelov.
Stavek petega zbora je zgrajen na enostavnem motivu, ki se giblje sedaj gori in doli in prehaja sredi v markanten fugato.
Šesta točka tvori konsekvent.no odpevanje solista (tenor) in zbora. Skladatelj uporablja tu zgolj moški zbor. Visoko lego tenorskega solospeva spremljajo vijoline v visokih legah, v Upih kontrapunktičnih figurah, ki dajejo temu delu poseben sijaj.
Sedma točka je najlepši del vse skladbe. Vokalni zborovski stavki se menjavajo z orkestralnimi medigrami. Muzikalna misel se odlikuje po izredni milini in melodijoznosti ter krasno vpliva na poslušalca.
Temu sledi dvospev med sopranom in tenorjem, ki je zgrajen po načinu klasičnih oratorijev; instrumentacija pa se poslužuje vse mnogovrstne novodobne tehnike.
Altsolo v deveti točki se odlikuje po svojem vznesenem slogu, plemeniti melodiki in duhoviti obliki.
Poslednja točka je zbor s kvartetom. Zgrajen je v glavnem na motivih uvoda in prvega zbora.
Delo konča «Amen-fugata», ki je najmogočnejša točka vse skladbe. Glede izvajanja je silno težka in to zaradi težke hro-matike, modulacije, hitrih koloraturnih figur, najraznovrstnejše krepke ritmike in glasovnih nastopov na nepoudarjenih taktov-nih delih.
«Stabat Mater» je bila komponirana v letih 1876. in 1877. Izvajana je bila najprej v Pragi, svetovno slavo pa si je pridobila v Londonu leta 1883.
V	Ljubljani se je prvikrat izvajala dne 23. in 27. marca 1893. pod taktirko Mateja Hubada.	.
Stabat Mater.	
Kvartet in zbor:	
Stabat mater dolorosa iuxta crucem lacrimosa, dum pendebat Filius. Cujus animan gementem, contristatam et dolentem, pertransivit gladius. 0 quam tristis et afflicta fuit illa benedicta Mater Unigeniti! Quae moerebat, et dolebat, pia mater, dum videbat. Nati poenas inclyti!	Žalostna je Mati stala, zraven križa se jokala, ko na njem je visel Sin. V grenko žalost zatopljena je nje duša, prebodena z mečem silnih bolečin. 0, kaj žalosti prestati morala je sveta Mati, k’tere Sin je rešil svet! Žalostna vzdihuje bleda, ko v trepetu Sina gleda, kaj trpi na les razpet!
Kvartet:	
Quis est homo, qui non fleret matrem Christi si videret in tanto supplicio? Quis non posset contristari, Christi matrem contemplari dolentem cum Filio? Pro peccatis suae gentis vidit Jesum in tormentis, et flagellis subditum. Vidit suum dulcem natum moriendo desolatum, dum emisit spiritum.	Komu potok solz ne lije, videti bridkost Marije, grozno kot morja grenkost? Kdo prisrčno ne žaluje, ko to Mater premišljuje in trpljenja velikost? Vidi Jezusa trpeti, grehe ljudstva nase vzeti, šibam vdati se voljno. V Sina le pogled upira, ko ves zapuščen umira, k smrti nagne že glavo.
Zbor:	
Eja mater, fons amoris, me sentire vim doloris fac, ut tecum lugeam!	Mati, vir ljubezni prave, naj občutim te težave in s teboj žalujem zdaj!
Bassolo in zbor:	• —
Fac, ut ardeat cor meum in a'mando Christum Deum, ut sibi complaceam. Sancta mater, istud agas, crucifixi fige plagas cordi meo valide.	Daj, da bi srce se vnelo in za Jezusa gorelo mi v ljubezni vekomaj. Sveta Mati božja, prosim, naj še jaz te muke nosim, ki Zveličar jih trpi.
Zbor:
Tui nati vulnerati, tam dignati pro me pati, poenas mecum divide.
Tenor solo in zbor:
Fac me tecum pie flere Crucifixo condolere, doneč ego vixero.
Juxta crucem tecum stare et me tibi sociare in planetu desidero.
Zbor:
Virgo, virginum praeclara, mihi jam non sis amara: fac me tecum plangere.
Duet:
Fac, ut portem Christi mortem, passionis fac consortem, et plagas recolere.
Fac me plagis vulnerari, fac me cruce inebriari, et cruore filii.
Alt solo:
Flammis ne urar succensus, per te Virgo sim defensus, in di iudicii.
Fac me cruce custodiri morte Christi praemuniri, confoveri gratia.
Kvartet in zbor:
Ouando corpus morietur, fac, ut animae donetur paradisi gloria!
Amen!
Sleherna njegova rana je v rešenje moje dana, tudi mene naj boli.
Naj sedaj s teboj žalujem, Križanega objokujem, ko v dolini solz živim.
S tabo poleg križa stati, s tabo združen žalovati v bridkem joku hrepenim.
Prosim, hvaljena Devica, ti mi bodi tolažnica, daj mi delež bolečin.
Daj mi, da bom vse življenje rad premišljal to trpljenje, ko je umiral božji Sin.
Mene križ naj obtežuje, mene s tugo napolnjuje sveta kri njegovih ran.
Ti pa varuj, Mati ljuba, da moj del ne bo poguba, kadar pride sodnji dan. Kristus, ko bo treba umreti, daj po materi presveti, da skušnjave zmagal bom.
Ko pa smrt telo mi vzame, dušo mojo naj objame večne slave rajski dom! Amen!
S
Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani.