„DOM IN SVET!' 1891, štev. 4. 189 Toda v presojo »Vojne i mira« prevedenega v hrvaščino od Harambašiča, ponudimo čitateljem »Dom in Svet«-a nekoliko najznačilnejših in najostrejših odstavkov iz Jagičeve knjige ter jih navedemo kar v nemščini dobesedno. Na mestu rečenem (str. 465.) piše Jagič med drugim tako-le: »Nicht nur griindliche Kenntniss der russischen Sprache geht ihm ab, sondem, was noch trauriger ist, selbst der Wunsch mit iiblichen Hiilfsmitteln, z. H. einem guten Worterbuch den vielen Liicken nachzuhelfen, tritt nirgends zum Vor-schein. Der Uebersetzer hat uns durch seine Leistung nicht einmal den Be-weis geliefert, dass er sein Original mit Gefiihlen der Verehrung und Hoch-achtung gelesen, studirt und iibersetzt; sonst hatte er sich nicht so haufig leichten Herzens iiber den eigentlichen Wortlauf des Originals himveggesetzt und bei jeder etwas schwierigeren Stelle durch Auslassung, durch wenig oder gar nichtsbesagende Umschreibungen, ja ge-radezu durch Verdrehungen desvvahren Sinnes die Aufgabe erleichtern wollen .. Seine (Harambašič') Arbeit hat hochstens den Werth, den man den gevvohnlichen, fur die Leihbibliotheken bestimmten, billigen und schlechten Uebersetzungen zuerkennt; sie wird vielleicht das grosse Publicum, welches der Gang der Er-zahlungen im allergrobsten Umrisse in-teressirt, einigermassen befriedigen: lite-rarischen Werth hat sie gar keinen . .« Da dokaže, kako opravičeno je njegovo LOVENSKO SLOVSTVO. Pedagogiški letnik«. IV. leto. 1890. Uredil Fran Gabršek. Izdalo in založilo »Pe-dagogiško društvo« v Krškem. Natisnil J. R. Milic. — Vsebina tega letnika je nastopna: 1. Fran Gabršek: Jezikovni pouk v ljudski šoli. očitanje, navaja Jagič na štirih drobno tiskanih straneh iz prve tretjine prevoda Harambašicevega raznovrstne hibe. A to naštevanje in dokazovanje napak, katero Jagič sam imenuje »nehvaležno delo« (»undankbare Aufeabe« p. 465.) sklepa takole (str. 469/70): »Und so geht cs in einem fort, bal d besser, bald schlechter, auf Schritt und Tritt begegnet man Abweichungen, die bald mehr, bald weniger den Sinn sto-ren und alle insgesammt bei grosserer Sorgfalt und besserer Belesenheit im Russischen hatten vermieden werden konncn . . .« Dovolj teh izvadkov iz Jagičeve ocene! Posledice so jasne; g. Milan pl. Mare-kovič mora nam že dovoliti, da ostanemo toliko časa hladni in skeptiški nasproti njegovemu delu, katero smo pozdravili s prav odkritim veseljem, toliko časa pravim, dokler nas ne uveri popolnoma, da se bode celo po drugih načelih prevajalo v »Ruski biblioteki«, nego se je »Vojna i mir« po Haramba-šiču. A pomisli naj gospod pisatelj, da zaupanje je kaj lahko izgubljeno, toda 'težko pridobljeno, a še težje zopet pridobljeno ! — Čudno nekako pa je to, da jo še-le Jagič moral opozoriti hrvaško občinstvo na gorostasne nedostat-nosti Harambašicevega prevoda; to kaže, da kritika hrvaška ni nič na boljšem, nego naša, drugače bi se ne bil mogel nanjo pozivati pl. Marckovič, češ. da »su ta prevod svi hrvatski listovi liepo pohvalili.« (Dalje.) I. del (3—134). — 2. Jos. Bezlaj: Navod k po-četnemu risanju in oblikoslovju (141—180). — 3. A. 2umer: V šolski delarni. II. (185—203). — 4. J. Bezlaj: Iz risarske izložbe v Norimberku (207—224). — 5. J. B.: Vpliv prirode in hrane na zdravje človeško (229—246». — 6. J. L.: Pogled na pedagogiško polje 1. 1889. in 1890. ------43 o'2*>&- žfiit -^¦y; R\*>' ^ v? j\g\g\§v Ng\- 190 Slovstvo. (247—255). — 7. Fr. G.: Poročilo o »Prvi slovenski stalni učilski razstavi« Pedagogiškega društva v Krškem (257—270). — 8. Fr. Gabršek: Poročilo o delovanji »Pedagogiškega društva« v četrtem letu svojega obstanka (271—274). — 9. Vabilo (275). Bogata in izbrana vsebina »Pedagogiškega letnika« nam je priča velikega truda in obilnega vspeba na polju pedagogičnem slovenskem, katero že več let pridno obdeluje »Pe-dagogiško društvo« v Krškem. Med sestavki tega letnika je najbolj obširen in zanimiv oni, o jezikovnem pouku v ljudski šoli. Ako se vsi gg. učitelji ravnajo po tem jezikovnem pouku, smemo upati lepega sadu naše ljudske šole. »Navod k početnemu risanju« in »V šolski delarni« sta isto tako dejanske važnosti za naše ljudstvo. Naslednji sestavki zadevajo bolj notranji razvoj »Ped. društva« in razmere učiteljskega stanu do drugih narodnih krogov. O tem »Dom in Svet« ne more pisati, ker ne spada v njegovo stroko; le toliko splošno rečemo, da se bodemo vedno lahko razumeli med seboj, če se pošteno vsi trudimo vsak za svoj dobri namen. Dr. j. Knjige ,,družbe so. Mohorja" za leto 1890. (Konec.) »Domači živinozdravnik« je naslov knjigi, katero je že dolgo pričakoval slovenski oratar. Taka knjiga je bila tem bolj potrebna, ker je znano, kako mnogokrat res dvoumna sredstva rabi naš preprosti kmet pri oboleli živini, in le prepogosto išče pomoči pri brezvestnih mazačih. Našel se je slednjič mož, strokovnjak, ki je slovenskemu narodu spisal knjigo, kjer si bo odslej marsikateri živinorejec sam iskal tešila v nezgodah. Zlasti moramo poudarjati, da se je pisatelj oziral res na vsestranske potrebe preprostega živinorejca slovenskega. Ta razvrstitev vsebine ustreza popolnoma zahtevam neizvedenega in neizobraženega kmeta; da je pa pridejal pisatelj svoji knjigi kot dodatek tudi še navodilo o domači lekarni, moramo v obče odobravati. Kar se tiče vsebine same, ne bodemo krilikovali, to naj presodi strokovnjak. Kar se jezika in pisave tiče, moramo priznati, da ima pisatelj res kaj spretno pero; on ume pisati za preprostega kmeta. Prav iz srca torej čestitamo pisatelju Fr. Dularju, in upamo, da nas ob kratkem oveseli s kako drugo knjigo enake stroke. Bog daj! »Slovenske Večernice« za pouk in kratek čas. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu. 44. zvezek. 1890. — Ne motimo se, ako trdimo, da ljudstvu »Slov. Večernice« poleg koledarja najbolj ugajajo radi mnogovrstne vsebine, ki jo prinašajo leto za letom svojim čitateljem v pouk in kratek čas. Lanskih »Večernic« vsebina je: »Štirinajst dnij sirom sveta«. Spisal dr. I. Križanič, str. 1—26. — »Žganjar«, povest, spisal T. B. Velimir, str. 27—40. — »Mutci«. Spisal J. Vrhovec, str. 40—52. — »Stariši!« Dobra odgoja je vašim otrokom največji zaklad. Spisal Rajmund Cucek, str. 54 - 67. — Temu sledi pesem »Drvar«, zložil Janko Le ban. — »Cigani«, narodopisna črtica. Spisal J. Ste- klasa, str. 68-89. — »Narodne pesni«, zapisal v Podzemlju pri Metliki Janko Barle. — »Oče Cene«. Uzor dobrega gospodarja in možaka poštenjaka. Životopis. Spisal J. Podboj, str. 93—111. — »SkorČeva povest«. Spisal A. Koder, str. 111—119. — Temu sledi 10 zgodovinskih povestic, spisal J. St. str. 120—125. — Koncu so pridejane »Kratkočasnice in smeš-nice«. Iz vsakdanjega življenja nabral A. Be-nedik. Ta oddelek naj bi se razširil, kajti taka tvarina ljudstvu silno ugaja. Te »Večernice« imajo za naše ljudstvo prav primerno berilo, ki je, izvzemši »Cigane«, tudi dosti poljudno razpeljano. — Knjiga naj narod budi, da se zaveda svoje moči, kaže naj mu, koliko so sosedje pred nami, in kako jih dohi-timo in prekosimo. Slovenec mora dobiti samozavest, da poreče: kar more Nemec in Lah, to premorem tudi jaz. Knjiga pa mu bodi na tej poti vodnica in učiteljica. Pričujoči zvezek deluje na to, vendar želimo še mnogo več, ker imamo še daleč do cilja. b. k. R VAŠKO SLOVSTVO. Nikola Tordinac. »Odabrane črtice i pri-poviesti.« S uvodom o Nikoli Tordincu. (Sa slikom pišdevom.) Zab. knjižnica Mat. brv. 129—131. 8°. Str. XXXlI+205. Cena 75 kr. — Tordinac se je porodil 5. decembra 1. 1858. v prijaznem Djakovu. Oče mu je bil mizar, a stric, pesnik burnih ilirskih davorij, sedanji kanonik in stolni prost djakovski Jurij Tordinac. Zgodaj zapustil je mladi Nikica svoje djakovske tovariše in se podal z očetom v Bosno, kjer je preživel do svojega desetega leta. Jako je vplivalo na malega, živega dečka bivanje v ponosni Bosni. V gimnazijo hodil je Tordinac v Vinkovcih, in stopil 1. 1877. v djakovsko semenišče. Novo mašo je pel 1. 1883., a še istega leta najdemo ga kot kapelana v Ivankovem, od koder je odšel 1. 1884. o Veliki noči za kapelana v Mitrovico. Vendar je zaradi politike hitro izgubil to službo in se podal v Rim v zavod sv. Jeronima, da se uči tamkaj na vseučilišču sv. Apolinarija cerkveno pravo. Tiho življenje v zavodu ni ugajalo niti duhu niti telesu mladega, živega Hrvata. Teško bolan vrnil se je spomladi 1. 1886. v domovino, kjer je postal, ko je malo okreval, profesor na djakovskem liceju. Kal bolezni, katero je donesel iz Rima, razvijala se je vedno bolj in bolj, dokler ni položila Tordinca 22. januva-rija 1888. v tihi grob, a ž njim zagrnila mnogo lepih nadej, katere je gojil v njem njegov narod. Lep spomenik postavila je »Matica hrvatska« Nikoli Tordincu, spomenik niti kamenit niti bronast, nego spomenik, katerega si je sezidal pokojnik sam — spomenik, trajnejši od prvih dveh — podala je narodu izbrane njegove spise. Tordinac napisal je primeroma mnogo, začel je pisati že kot gimnazijalec leta 1875., a smrt ga je zatekla s peresom v roki. Na pokojnika je mnogo vplival znani hrvaški pisatelj Josip Ko-zarac, kateri je bil nekoliko let pred njim v šoli. A ako kdo, to je deloval nanj preprosti narod v Slavoniji in Bosni, med katerega je tako rad