Poštnina pavšalirana.
T O I
UMI
MS PRAZNIK
OB RAZVITJU PRAPORA SOSTRSKE KDM
V	nedeljo 18. junija bo imela svoj velik praznik ne samo sostrska KDM. marveč vsa delavska mladina, katera se zbira širom naše male, pa vendar tako lepe slovenske zemlje pod njeno okrilje.
KDM si med slovensko delavsko mladino počasi, pa zato toliko bolj gotovo utira pot. Vse ovire in težave, katere se ji stavljajo ne morejo zavreti njenega pohoda. Ni to pohod strumnih in kdo ve kako naučenih parad, marveč delo in napori posameznikov, da zapuščeno delavsko mladino kulturno in duhovno dvignejo nad zablode in težave sedanjega časa. Le tiho in pa vztrajno delo izpričuje, da to delo ni zaman, da vrste ne samo številčno rastejo, marveč, da se krepe tudi notranje — duhovno.
Ti naši mladi pionirji so vsak čas pridno na delu, da izoblikujejo sebe in svojo notranjost v res prave zavedne in dejavne kristjane. Le predobro se namreč vsi, kateri to težko delo vršimo, zavedamo, da je najprej treba izgraditi in dograditi sebe — šele tedaj je namreč mogoče pomagati graditi in oblikovati tudi našega druga. In danes je to še posebno težko. Dvakrat težko, kajti pri delavski mladini je danes duhovno razdejanje zavzelo velik obseg. Kdor z njo živi, dela in trpi najbolje vse to ve in vidi.
Zato nas ob našem prazniku boli srce, ko vidimo okrog sebe še toliko tisočev delavske mladine, katera onečašča to svojo lepo in svetlo mladost. Ni namreč spoznala in
doumela vso veličino — vrednosti trpljenja in življenja, katerega nam je podaril sam Stvarnik božji.
In zato nam je še bolj težko, ker nas v tem težkem delu — ko po tovarnah in de-
lavnicah to spoznanje vere in zaupanja v življenje nosimo našim bratom in sestram, skoraj nihče ne podpira. Da smo v vsem in pri vsem tako strašno sami.
Ali je res tako težko spoznati resnico? Doumeti in razumeti dušo delavskega mladostnika, kateri v vsem svojem delu hrepeni za tem, da se kar najbolj in kar je sploh kot človeku mogoče približa božjim postavam in po njih živi.
Nas to, čeprav nam je hudo, ne moti. Kakor smo mladi in neizkušeni, pa vendar vemo, da pride čas, ko bo tudi v tem pogledu drugače. Ne sodimo in obsojamo. Zavedamo se, da mora vsakdo in tako tudi mi, ako hočemo doseči svoj veliki cilj, prehoditi Golgoto trpljenja, kot naš Gospod.
To skrito in tiho delo bo v nedeljo slavilo svojo skromno proslavo. Že drugi prapor se bo dvignil pod nebesno modrino, da nam bo kazal pot
—	edino pravo in osrečujočo, za križem tesarjevega Sina iz Nazareta.
Saj nam ni do bučnih proslav in parad. Le duška hočemo dati naši notranjosti —
jo sprostiti in tudi javno povedati, da krščanska delavska mladina živi, dela in gradi novo delavsko mladino.
Prvi prapor je zaplapolal v Mariboru — drugi bo v nedeljo v Sostrem, tretji v nekaj tednih v Radovljici. Ali ni to veselo in častno za naš mladi delavski rod.
Dal Bog, da bi se pod temi prelepimi simboli naše vere
—	vztrajnosti in skupnosti zbrala vsa slovenska delavska mladina in zaživela novo in lepše življenje.
Rozman Jožko
Spaštuitno- nedelje in puvzniU&!
Lep pomladanski dan je — praznik Gospodovega vnebohoda. Delo zato ta dan pri, nas počiva. Z nekaterimi tovariši smo se odločili za po-poldainski izlet. Pot nas je vodila za gorenjsko progo proti Št. Vidu in Šmarni gori.
Srečavali in prehitevali smo gruče izletnikov, ki so gotovo imeli isti cilj: naužiti se svežega zraka in lejDote pomladnega dne. Kaj je lepšega kot izlet v preleno prebujajočo se naravo. Človek ob takih prilikah zaživi novo življenje — saj se mu ob vsakem koraku razkriva lepota božjega stvarstva.
Tako smo tudi mi. tiho in vsak zase, kot da bi se bali motiti eden drugega in tako kvarili užitek, ubirali svojo pot proti cilju. Ven iz zatohlih mestnih zidov v prelepo naravo.
Zdrami nas ropot motorja in udarci kladiva. .Livarna kovin' je napisano na pročelju še povsem nove stavbe. Obrat je sicer majhen, a v polnem obratu. I11 to na tak praznik!
Malo dalje so na delu progovni delavci. Postajno poslopje popravljajo. Toda tam ni delavcev. Le dva delata in razvažata ogromen knp prsti in kamenja. Kakor da je to v resnici tako nujno, da mora biti iše ta dan izvršeno.
In dalje zopet... Neko hišo popravljajo. Zidarski delavec pridno meša malto in jo odnaša v stavbo. Zidarjev sicer ni videti, toda gotovo so na delu, ako delavec tako pridno nosi v notranjost hiše opeko in malto.
■Sicer jih je mnogo, ki tudi ob takih dneh radi delajo. Morajo, ker je njihov zaslužek tako majhen, da si iščejo vsake prilike za zaslužek, pa naj bo to tudi na praznik ali nedeljo. Ali jih moremo zato obsojati? Ne!
Vsi tisti, ki ne dajo svojini delavcem poštenega zaslužka in jih tako silijo, da skrunijo Gospodov dan, nosijo za to odgovornost.
Pa še to. Kako naj se delavec upre? Ako ne pride na delo im reče, da bo na praz-
>
NAJMLAJŠI IZ SO
Ivan se je odpravljal. Ob mizi je stala mati. 1'ilia je bila, vsa svetla, od jutranjega sonca obžarjena. \ duhu je blagoslavljala sina. ki je odhajal.
»Zdrav l>odi. Ivan. mu je rekla, preden je ta zaloputnil duri. \ elike. debele solze, so ji kapale )>o nagubanem licu. O. še bi inu govorila. Pokrižala bi ga. pa jo je bilo sram. .Krivico bi mu storila, še zajtrka m ti ni skuhala. Še tistega pacastega močnika ne. Revež bo garal, lačen, obupan, pa si bo mislil... Clej mati. tvoje telo sem, tvoja kri. I vo-je solze sem večerjal, tvojo kri sem pil... 'I i pa si od mene daleč proč, pridi in pomagaj mi.
Oh, tako rada bi mu skuhala kave, tiste bele, s 'sladkorjem, Še velik kos kruha bi 11111 potlačila v žep. Pa ni kave, ni kruhu... lo so sanje ... dalj ne ... nedosežne... Mati nima niti ščepa moke več___
Ivan ji je izginil izpred oči. Utrujen od slabosti je krevsal proti Ljubljani. Poldrugo uro. pa bo tam.
Srce mu je bilo močneje, skoro razigrano, kar poskočil bi... Sanjal je ... Prvič odhaja na delo. Zaslužil bo. Rjavo obleko si bo kupil, črne šolne z belimi obšivi. Pa materi bo pomagal, kruha ji bo prinesel, belega prav čisto belega. In še gnjat, tisto lepo dišečo. Kar materi bi jo dal. prav toplo bi ji rekel: »Na. mama. glej tvoje solze sem večerjal, tvojo kri sem pil. |e j še ti, to moje delo. ta moj sad.« Kar zagrizla bi se vanjo. pa bi jedlu. oba bi jedla! ... Sanje... daljne... svetle.
Za kruhom . . .
Siromak še vedno sanja, o soncu, o zlatem gradu in belem kruhu. Če mu pokažeš smrdljivo bajto. suho. črno skorjo, jo to zanj grad... svetlo sonce, beli kruh— O
sanje____
Osvestil se je. ko je prišel v mesto. Mimo njega so drvele mestne nafrfuljenke. Pogledal se je po svojih čevljih, z žico zvezanih. Po svoji raz-
ci iu peli:	•Bela.	bela.	lilija,
v	sredi pleše deklica.«... — Godba daljna... nedosežna.
Vzdrami ga drugi klic: Neroda boječa, kaj pa stojiš!« Hitro zgrabi vedro, s težavo ga zv leče na oder. Počasi. l>o-ječe. oprijemajoč se zidu. stopa po ozkem odru. Iz vedra pljusku malta, tja po hlačali in raztrganih čevljih. Sleherna mišica je trdo napeta. \
nik ostal doma. ali ni s tem tvegal, da izgubi delo in zaslužek.
Tudi za te in vse. ki morajo na zahtevo svojih gospodarjev skruniti Gospodov dan in s tem zaslužijo nekaj dinarjev več za vzdrževanje svoje dru-žinice, st* moramo postav iti in zahtevati primerno plačo, kakor tudi. <la ImkIo ob nedeljah in praznikih doma v krogu svoje družine.
Saj je to del naše naloge pri delu za obnovitev družbe za krščanska načela. Ne samo besed, mi hočemo tudi dejanj.
Sotro pri Ljubljani
trgani beraški uniformi. Sram ga je bilo.
Prišel je na dvorišče. S krohotom ga je sprejela truma zidarjev, ki so se odpravljali na odre. I a mali čikuš bo zidar?« so se režali. Ivan jih je gledal z velikimi očmi. Kar zaklical bi. zajokal:	O.	mati
nazaj, k tebi!... Nikoli več!
Debelušen, surov mojster, mn je potisnil vedro v roke. rekoč: »Malto boš nosil, pa da se mi ne obiraš. Že tako si pet minut zamudil.« Splezal je Ivan po visoki lestvi na oder. Star zidar, z rdečim nosom mu je pomežiknil.
Nad njim je zdrdral škripec, na katerem je tekla vrv. Na njej se je prizibalo vedro, do roba polno malte. »Primi neroda!« je zavpil nad Ivanom delavec, ki je vlekel za vrv. Prijel se je za lateno in se nagnil nad ulico. Globina je zevala pod njim. Ljudje spodaj, so bili majhni kot mrav lje. Kar pognal bi se doli. v to smrt. pa bi bilo konec trpljenja, ga prešine misel... Nekje daleč so se igrali otro-
ni, ki bi tnn dal kruha, nikogar. prav nikogar. O. ljudje!
/atnajal se je v podstrešje, kjer so podirali stare dimnike. Bog nebeški, kako tukaj lepo diši.« ga prešine. Iz tal se je dvigalo še dobrega pol metra dimnika. Nagnil se je čezenj. Po luknji je prihajal omamen vonj po kruhu, ki so ga pekli nekje v globini. Sv. Bog. tu pečejo kruh!« Nsrka-val je. kakor da požira cele gori1 lepo zapečenega kruha.
Okmg njega so se vrtile v hitrem tempu lepe hiše. polja in gozdovi tam daleč. \ se sc* je združevalo v eno točko, v
—	kruh.
hrbtu začuti bolečino. Želodec ga opominja: »Jedel nisi .
\ Ljubljani je bil. Pijan od slabosti je motovilil po šum-iii h ulicah. Iskal je v eliko hišo. tisti grad. kjer bo zaslužil. Našel ga je. Vzpenjal se je v nebo. velik, mogočen. \ i-soko so stali ob njem zidarski odri.
Oddahne sc, ko strese malto v zaboj. Zopet zapoje škripec. Novo vedro se priziblje na v rvi. Delavca spodaj si pomežikneta. \edro zdrvi mimo. Ivan ostane praznih rok. Niše nad njim se ustavi. Zidar ga nagne in dober del brozge pade Ivanu za vrat. Vsi se krohotajo:	Krstili smo
te čikuš!«
Ivanu je hudo. Zajokal bi. pa se premaga. Z večjo vnemo nosi vedra, lačen in izmučen ... Za mater, obleko, beli kruh in gnjat. Dokazal bo. da ni več otrok.
Slabo mil je bilo. Bledel je. nagnjen nad črno luknjo. Od daleč se je čula otroška pesem:	Bela. bela, lilija, v sre-
di pleše deklica ...«
O že v šoli 11111 je bilo slabo. Učitelj je rekel, da je bolan na želodcu... Ne, ne. Ivan ni bolan. Kruha, kruha je lačen. Samo kruha mu dajte, pa boste videli, da ni bolan. Postal je zelen, ničesar ni vedel več. Zvrnil se je v prah in obležal. Sanjal je... O kruhu, belem z zlato rumeno skorjo. O bledi, svetniški materi, rja-
vi	obleki in gnjati.
Delavci so ga videli, ko je padel. Zgarane, žuljave roke so segle po njem. ga dvignile v naročje kakor otroka. Nekdo mu je dal iz čutare piti.
Si lačen?« so ga vprašali.
Lačen, kruha, kruha... Mama. mama —« 1 rpine je obšla tiha groza, ko so slišali otroka-delavea klicati mater. (Nudili jev imjc na 4. str. spodaj.)
Poda zapuščale so ga moči. Kljub veliki vročini, mu je mraz. Jezik se 11111 je lepil na nebo. Lačen, žejen. Nikogar
'
Križ je naš cilj
3
STREGA GOVORE
K blagoslovitvi
prapora
Že stari narodi so imeli simbole, pod katerimi so se zbirali. Znamenja, ki so jih nosili na čelu svojega sprevoda kot svetinje. Ponosni so bili na ta znamenja. Izgubiti jih, je bilo znak pre-maganstva, kakor da so izgubili nenadomestljivo dragocenost.
Tako je tudi s prapori današnjega časa, draga delavska mladina. Prapor nam je svetinja — simbol naše vere, borbe in časti. Vse je na njem zapisano. Beli križ je znak vere Kristusove, ki ga hočemo prinesti v vsakdanje življenje, med zapuščeno in ponižano slovensko delavsko mladino, ki Kristusa kot delavca ne pozna.
Modro polje, božje stvarstvo in njegova vsemogočost, ki se razprostira nad nami.
Znak na drogu je naš polet preko domovine, preko vseli težav, do zmage. Lipova lista, polmesec in zvezde pomenijo, da smo slovenska delavska mladina, ki ljubi svoj narod, se bori zn njegovo svobodo, tradicije in materin jezik do konca svojih moči.
In naš napis je v ponos našega kraja, naše borbe in dela za doprinos celotnega dosega cilja.
Draga delavska mladina, ta prapor boš morala nositi skozi viharje, ga krepka držati, da ne klone. Če ne bo trdne vere v tebi in odločnosti, poštenja, discipline in krepke povezanosti, ne bo tvoj prapor stal.
Toda ker je v nas moč, pogum in vera v doseg cilja, gremo s ponosom naprej v naše tovarne, delavnice, šole, ceste, — povsod, kjer ječi delavska mladina, in ji nesemo resnico, da je vsak minili delavec enako vreden, da ima vse pravice do življenja. Dati ji moramo spoznanje, čemu je božje stvarstvo, čemu trpljenje in delo ter kje je rešitev.
Krepko plapola naš prapor v vetru. Mi mladi zvesto vršimo delo po geslu: Kristus povsod in pravičnost.	Štefan, Sostro.
mladih iz,s/ .
Pi i nas je veliko število delavskih družin. Skoraj pri vsaki hiši si kdo išče svojega vsakdanjega kruha v tovarni. Pri tem je veliko družinskih očetov. Dan na dan hodijo v tovarno, da skromno preživljajo svoje otroke. Ko otroci dorastejo, vidijo v življenju svojega ljubega očeta grenko trpljenje in skrb, ki jih tare. Zavedajo se, da je njih življenje trpko in da si morajo mnogokrat odtrgati od svojih ust, da dajo kruha svojim otrokom. Zato delavski otroci mnogo prej mislijo
Moj oče je zvest tovarniški delavec. Nad vse se trudi, da nas bo vzgojil v krepke, dobre in zveste otroke. Ko pa bomo odrasli, mu bomo morali povrniti in mu biti hvaležni za vse.
Poglejmo! Tudi Kristus je trpel in se trudil, da je nas rešil večnega pogubljenja. Tudi Njemu moramo biti hvaležne!
Že precej časa je minilo, odkar so ustanovili KDM. Njena članica sem postala tudi jaz ter upam, da ji bom dolgo ostalo zvesta. Pozdravljene tovarišice!
Sostrska KDM na oddidu
Z zaupanjem zremo \ bodočnost
na službe in začnejo gledati na življenje tako, kakršno je.
Kako si zamišljajo delavsko gibanje in življenje delavske mladine, poglejmo naše najmlajše članice KDM v Sostrem. 12 do 13 let so stare in pišejo takole:
Moj ata hodi v tovarno in si služi kruli. Tudi me si bomo morale poiskati kako službo in živeti iz dneva v dan. Pomagati moramo ubogim v stiskah, živeli moramo v prijateljstvu eden za vse, vsi za enega. Poglejmo, ko je še Kristus hodil po svetu, je nekoč dejal: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« Sedaj pa poglejmo, kako je vsak samosvoj. Na svetu vlada sovraštvo in zloba. Zato moramo me sestre skupno delati, da bo zavladala med nami pravica. Prav sedaj bomo stopile iz šole — in kom sedaj? Zelo težko vprašanje. Če bomo kdaj same služile svoj vsakdanji kruli, se moramo navaditi skupno delati in se tudi boriti za svoje pravice. Same občutiti, kako trpi delavec (naši starši), a mora molčati. Torej sestre, mlade smo še, a zavedamo se dela, ki nos čaka v življenju. Sestre, z veseljem na delo! V krščanski delavski mladini se bomo izobraževule za bodoče življenje.
Tako piše 13 letna Strgarjeva Anica, ki hodi zadnje leto v šolo. 13 letna Habič Darinka piše:
12 letna Mimi Klemenčeva, četudi je še mlada, vidi, kako veliko krivico trpi Kristus. Mlada je, pa ve, da se moramo samo k Njemu zatekati in rajši trpeti krivico, kakor pa Njega zatajiti. Na našem sestanku nam je takole govorila:
Sestre, Kristus je naš Vodnik. Za Njim lahko hodi po pravi in pošteni poti vsaka tovarišica, katera Ga ljubi. Nekateri Ga pa dandanes zasramujejo in . pravijo celo, da ni Boga. Sestre, me pa vemo, da je Bog, saj se je dal križati za naše grehe. Naš ata pravi, da je bil Kristus delavec kot on, da je pomagal Jožefu tesariti, in kadar delavec trpi, trpi z njim tudi Kristus. Ali ni to lepo, sestre? Kadar se spomnim očeta, ki dela v tovarni, vselej prosim Boga, da bi ga obvaroval.
Koliko ljudi je, ki preklinjajo cerkve in duhovnike, ker jih spominjajo na slaba dela in da Bog še živi. Sestre, me pa pojdimo za Kristusom v boj in rajši se žrtvovati kakor pa zatajiti Boga!
Naša mala Hočevarjeva Rezika je tudi napravila govor. Rezika je naša naj mlajša sestrica in je prva povedala svoje mišljenje. S sočutjem smo poslušale njen govor, ki se glasi takole:
Moj oče je bil tovarniški delavec. Z delom svojih rok si je služil svoj težki kruh. Dokler je hodil v tovarno, je bilo pri nas bo-
lje. A kmalu se je nehalo naše veselje. Kar nenadoma je zbolel in kmalu nato umrl. Že osem let je od tedaj, ko je umrl. Sedaj živimo sami z mamo. Kmalu bomo vsi dorasli in treba si bo poiskati kak posel. Tudi mi si bomo morali služiti grenki kruh, kakor si ga je služil naš dobri oče. Zakaj je tako? Zato. ker delavca vsak zapostavlja. Delavca zaničujejo in se mu v stiski posmehujejo. Me sestre pa, ki smo hčere delavcev, živimo v prijateljstvu, da bomo nekoč res prava krščanska dekleta!
Tako pišejo naše najmlajše.
Tu vidimo, da se tudi mladina zaveda težkega življenja delav-ca-očeta. Mlade so še, pa hočejo na svojih sestankih dela, hočejo se učiti, da bodo nekoč kot dorasla dekleta nosile med ljudi svoje prepričanje! In takih deklet nam manjka. Na tisoče in tisoče je slovenskih deklet, ki se mučijo iu krvavijo po tovarnah, a se ne zavedajo, da imajo tudi one pravico do življenja. Veliko jih je, ki so našle smrt v zatohlih tovarnah ali pa so se znašle na cestah, kjer prodajajo svojo čast. Veliko jih je in še več jih bo, če ne bomo same me delavke skrbele za to, da bomo živele res lepo življenje slovenske krščanske delavke in dajale zgledov drugim. Bodočnost naroda leži v življenju deklet, v življenju mater, ker one imajo poklic, reševati in vzgajati mladino. Res so razni vzgojitelji iu pedagogi, a nihče ne zna tako lepo vzgajati mladine kot ljubeča mati, kot nepokvarjeno krščansko dekle.
Dosti je še nepokvarjenih slovenskih deklet, a so v nevarnosti, da se ne izgube, kajti današnji čas jim nastavlja zanke na vse strani. Veliko je treba odpora, veliko premagovanj, še več pa molitve, da dekle ne pade.
Hudo obsojajo propadla dekleta, veliko odgovornost jim nalagajo na ramena, a nihče se ne vpraša po vzroku: »Zakaj je padla?« Vzrokov je veliko: »Ker nima kruha, ker nima sredstev za življenje.« Da, veliko jih je, posebno v mestih, ki blodijo cele dneve in noči po mestu lačne, brez stanovanja in se potikajo okoli, ker nimajo postelje, da bi se odpočile. In tako dekle v obupu napravi vse, samo da se reši. Res je, da pravilno vzgojeno, res krščansko dekle tudi v obupu ne bo padlo, a koliko pa je danes takih deklet? In če nima prave vere, če globoko ne veruje, ni nič čudnega, da dvomi nad božjo ljubeznijo. In potem jo zasramujejo in psujejo, namesto da bi ji pomagali do prave poti. da bi ji dali kruha. In tako delo čaka nas, krščanska delavska dekleta. Res, da jim ne bomo mogle materialno pomagati — ker smo same revne —, a veliko jim lahko pomagamo duševno. Pojdimo, sestre, na delo! V Kristusu bomo našle rešitev, z Njegovim naukom pojdimo v svet: »Kar koli boste storili enemu izmed najmlajših, boste meni storili.«
Anica.
4
KNJIGA — VRATA V SVET
Če pogledamo današnje dnevno časopisje, z žalostjo ugotovimo, da iz dneva v dan prinaša žalostne vrstice o vseli mogočih moralnih im surovih zablodah. In skoraj pri vseh teh nemoralnih pojavih je več ali manj sodelovala prav mladina. Dejstvo je, da k tein žalostnim pojavom veliko pripomore današnja ureditev človeške družbe, v veliki meri je pa tudi krivda tam, kjer se premalo pozornosti obrača na vzgojo posameznega mladostnika. Druga stvar, ki mnogo pripomore k propadanju današnje mladine, je današnji tisk. Vse mogoče brošure in razne knjige z nedovzetno vsebino, kalko to vpliva na mlade ljudi. Zopet tam visi kričeča reklama filmskih predstav, ki famta ali dekle omami, premleva v svoji negotovosti vsebino filma in knjig, tako, da so mu morda za vse njegovo življenje strup, tako da drvi mlado živil jen je v brezplodno in brezupno bodočnost. Bratje in sestre, v tem je propast ljudi, države, narodov.
Tudi v tem pogledu je naloga KDM, da mlademu delavskemu stanu preskrbimo dobrih vzgojnih knjig. Naj .bi se v vsaki skupini KDM osnovala akcija, da si nabavimo svoje lastne knjižnice. Pri nas v Sostrem smo začeli to akcijo takole: Izvolili smo akcijski odbor, ki je imel nalogo, da izvede nabiralno akcijo knjig po raznih hišah v našem okraju. In člani ter članice KDM so se z veseljem lotili tega dela. Šli so
hiše do hiše ter so nabrali precej darovanih knjig. V dolgih zimskih večerih smo jih sami prevezali in na novo preuredili, tako da imamo danes knjižnico, v kateri je 200 dobrih vzgojnih knjig. Seveda smo jih nekaj tudi kupili. Po knjigah prav pridno segajo ne samo člani, ampak tn-
Bilo je približno pred kakimi dvemi leti in pol, odkar je nas sedanji tovariš voditelj celice povabil (" fantov), da naj pridemo
v	nedeljo dopoldne v prosvetni dom. Vedeli nisino nič, zakaj in
di drugi. Bratje in sestre, pojdimo v tej smeri naprej, da si v vsaki naši skupini KDM postavimo svojo lastno knjižnico! S tem delom bomo preskrbeli mladini dobre knjige in borno vršili pra-
vi	apostolat v našem krščanskem mladinskem gibanju. Na delo!
Z. F., So st ro.
kako. To je bilo naše prvo opozorilo in naša naloga, da pridemo. Prišla je pričakovana nedelja. Komaj sem čakal, kaj bo, ko bo prišel tovariš ali naš voditelj celice. Čakali smo ga zunaj pred
domom. Prišel je. Stopili smo za njim v malo sobo, kjer nam je dejal, da naj se vsedpmo in da bomo začeli. Vsi so ga začudeno pogledali in seveda tudi jaz. Najprej, kolikor se še spomin jam, je nam dal izračunati račun, katerega je moral vsak znati na pamet, ne s svinčnikom na papir, kar je bilo zelo težko. Povedal nam je, zakaj smo prav za prav prišli sem, kakšen je naš namen. Razložil nam je vse v uvodni besedi. Te besede so liani bile postranska stvar in smo jemali njegove besede za nevažne. Šele po dobrih dveh letih in pol smo spoznali, da so bile njegove besede prave in da je res tako, kakor nam je on povedal. Nato je začel predavati iz neke knjižice ter nam razložil, kaj smo mi in kaj moramo postati, namreč pravi člani KDM, in da se moramo vzgajati, če hočemo v življenju kaj veljati in doseči.
Prišla je druga nedelja in zopet smo prišli skupaj in nam je začel razlagati iz knjižice »Cilji in pota KDM« in o govorništvu, da je v življenju zelo potrebno, če zna človek predavati. Nekdo izmed nas je dobil nalogo, da mora do prihodnje nedelje nekaj spisati in bo moral na sestanku prebrati. Nekateri so kmalu obupali in se odstranili. A kmalu so spoznali in prišli nazaj. Treba je res študirati knjige, če hoče človek v življenju kaj veljati.
Sedaj stojimo trdno in delamo za KDM in za naš tabor, na katerega vabimo vse člane in članice KDM.
3 krščanskim del. pozdravom vas vse pozdravlja
Franci, Sostro.
Vsak nov naročnik
»Delavske mladine"
pomeni pridobitev novega borca za našo stvar.
Ali se zavedaš tega in kaj delaš na tem! Vsak izmed nas je poklican, da pomaga graditi stavbo naše bodoinosti.
Na delo! j
ICako- smo- ustanovili fuvo- celico-
(Nadaljevanje z 2. strani.)
Ivan se jc vzdramil. V roki je držal kos kruha. Oti vseh strani so mu deževali v kapo novci. »Na, na, kruha si kupi,« so mu dejali dobri bratje. In Ivan se je 'lahno nasmehnil in skočil na noge. Mimo je brundal sitni mojster: »Kaj pa stojite?« je zarjul. »Slabo mu je bilo,« mu rečejo delavci. »Če ni za nič, naj pa gre,« je brundal naprej.
Ivan je stisnil svetle kovance v žep. »Pojdi domov, jutri pa spet pridi,« mu poreko tovariši. Stekel je po vijugastih stopnicah, od nadstropja, do nadstropja, na cesto.
Gre v pekarno, pa si kupi velik hleb belega kruha. Stisne ga pod pazduho in jo veselo ubere proti domu. Nič ga ni sram raztrganih cap in zvezanih čevljev. Še veselo si zažvižga po poti...
Ob postelji je stala mati. Tiha je bila, vsa svetla, kakor od jutranjega sonca obžarjena. V diuhu je blagoslavljala sina, Jki je bil daleč od nje.
V	izbo je planil Ivan z velikim hlebom pod pazduho.
»Mati, kruha sem ti prinesel, belega, čisto belega!« Ona je gledala, sama sebi ni verjela. Po tolikem času zopet kruh. bel kruh.
»O ti moj zlati Ivan!« je vzkliknila. Objela sta se in sta zajokala oba od veselja.
Jelko, Sostro.
MLADINA!
kupuje samo pri tvrdkah ki oglašajo o našem listu
Priporoča se JOŽE NUDRIČ, Kralja Petra cesta na Jesenicah.
Obleke, perilo, klobuki v trgovini JOŽE KOŠIR na Jesenicah.
Priporoča se
M. JANČAR
trgovina z mešanimiblagom
ZADVOR
Priporoča se novo otvorjeni fo-toatelje »Šport«. FILAČ VILKO, Kralja Petra c. 8 na Jesenicah.
Priporoča se ROZMAN ANGELA, strojno pletilstvo vseli vrst. Jesenice, Obrtniška ulica št. 24.
OKRAJNA HRANILNICA na Jesenicah uraduje dnevno od 3. do 5. ure popoldne. Obrestuje vloge po 4 do 5 odstotkov, daje poso jila po 6 odstotni obrestni meri.
Priporoča se CEGNAR ELZA, dežnikarstvo na Jesenicah, Lampretova ulica št. 5.
Nudim prvovrstna dalmatinska vina, lastni pridelek po reklamnih cenah. Za mnogo obiiskov se priporoča JOVANOVIČ MAR I IN, gostilničar pri »Bremcu« na Jesenicah.
Ure, zlatnino, srebrnino kakor tudi vsa v to stroko spadajoča dela nudi po zmernih cenah PAVEL SEDEJ, Jesenice, Aleksandrova cesta št. l.a.
Priporoča se MIHELAČ JOŽE, splošno krojaštvo na Jesenicah, Kralja Petra cesta št. 14.
Lepe svilene srajce in drugo perilo, kakor tudi blago za obleke izbirajte samo v trgovini JOSIP SENICA v Domžalah.
V
Terezija Černe
trgovina z mešanim blagom in parna pekarna
Dobrutije
Harmonike vsake vrste in kvalitete dobite najugodnejše samo pri ANTONU ŽELEZNIKU, izde-lovatelju harmonik na Vrhniki. Zahtevajte prospekte!
Mladina nalaga svoje prihranke v PRVI DELAVSKI HRANILNICI IN POSOJILNICI, r. z. z o. z. v Ljubljani, Miklošičeva c. 22-1.
fh/t DELAVSKA
^LLADINA
izhaja vsak mesec. Celoletna naročnina 10 dim. Posamezna številka 1 din. — Izdaja »Krščanska delavska mladina« (Jožko Rozman). — Odgovorni urednik Jož,ko Rozman, Ljubljana. — Tiska Zadružna tisktfrna v Ljubljani — Tyrševa cesta 17 (Maks Blejec).