980 KRONIKA RAZSTAVA BARE REMEC V MESTNI GALERIJI LJUBLJANE Razstava slikarke in ilustratorke Bare Remec (1910-1991) v ljubljanski Mestni galeriji je postala dogodek, ki je iz različnih razlogov pritegnil javnost; to, kar je skrbno razporejeno na ogled, je retrospektiva umetnice, ki jo redki poznajo iz predvojnega časa, saj je večina njenih del nastala v emigraciji, v Argentini. Razstava je prijeten izziv posebne vrste, ki razpira niz vprašanj, predvsem o naravi opusa Bare Remec, pa o širšem kontekstu njenega slikarstva, ilustracije v slovenskem in argentinskem prostoru. Bržčas retrospektiva prinaša mnogokaj, kar omogoča spoznati in dojeti opus Bare Remec, ga vsaj v osnovni črti ovrednotiti, za sintezna spoznanja pa bo treba videti tudi tisto, kar sedanja razstava ni mogla prikazati. Ogled je treba pričeti z vrhnjim nadstropjem razstavišča, kjer so razporejena njena dela po zagrebškem študiju na akademiji pri profesorju Beciču. Slike in ilustracije razodevajo svojskosti tega obdobja Bare Remec. Tudi za nekatere druge sodobnike, ki tedaj niso v osredju slovenskega likovnega dogajanja, je ne-lahko opredeliti glede na njihovo mesto v raznorodni ustvarjalni praksi, mednje sodi tudi Bara Remec z motivi krajine, rož, tihožitja, od prvotne zadržanosti in vtisov prehaja do lirizma mehkejših barv in obrisov, tu od daleč spominja na M. Sedeja. Cel rod slikarjev je tedaj zunaj kakega središčnega toka, tudi brez čvrste povezanosti, tudi Bara Remec ob vsej sproščenosti in zgodnjem smislu za kolorit ni izjema. Morebiti je tedaj bolj opozorila nase s knjižnimi ilustracijami, kjer pa že sledi poenostavljanju v smislu ekspresivnega izraza bistva. Maj 1945 je zaznamoval njeno ustvarjanje z emigracijo. Najbolj splošna misel ob pogledu na njena slikarska in ilustrator-ska dela v tej dobi: Bara Remec je ohranila vitalizem, odprtost do novega sveta, kot umetnica pa je doživela ustvarjalni lok, ki presega marsikaj prejšnjega. Že njene skice in risbe iz 1945. leta pričajo, da ji ne zadošča več impresija - ali zgolj dokumentaristični verizem - njen rokopis postaja vse ekspresivnejši, ta zasuk pa se da v enaki meri zaznati v slikarskih delih. Aleksander Bassin se sprašuje, ali je treba neposreden vzrok za to iskati v neizživetosti ekspresionizma sploh v slovenskem prostoru, in ugotavlja trajno navzočnost ekspresionističnega elementa pri številnih avtorjih v kasnejših letih. Kakor koli že, Bara Remec je v tem slogovnem izrazu pridobila. Risbe ljudi iz Vetrinja in drugod govorijo brez patetike o eksodusu, predvsem o človeškem in tragičnem. Med razstavljenimi slikami je El Seni-or (1947) v Mattisovi maniri tisto olje, ki opozarja na prelom, ki se je sicer pri Bari Remec najprej zgodil v grafiki in risbi, zatem v sliki. Njena nova domovina, Argentina, je nedvomno dala slikarki vrsto svežih kreativnih spodbud. Neznane nam ostajajo tiste, ki se morda le formalno navezujejo na argentinske sodobnike, kot jih je umetnica gotovo spoznala z razstav, ali pa drugače, čeprav to ni zaznavno. Zanesljivo pa spoznamo, da je svojo senzibilnost povezala brez posebnih ozi-ranj in očitnih vplivov od drugod s pokrajino in ljudmi, toda geografski in etnološki specifikum ji v nobenem primeru ni eksotika in folklora, pač pa neposredna realija, kjer doživlja drugačno lepoto, se odpira drugačnemu svetu v sproščeni in nepovzeti refleksiji. Ta stvarnost seva nemimetično skozi osebna videnja in izražanja, kar podaja strnjeno, globjo resničnost skozi individualno čutenje in spoznanje. Neki danski kritik je zapisal ob njenih argentinskih motivih, ko je Likovna umetnost Razstava Bare Remic v Mestni galeriji 1957. razstavljala na Danskem: »V napetosti linij slutiš močno notranje življenje.« Prav zarisna, zreducirana linija je postala vse opaznejša, opustila je, kar bi jo obremenjevalo z detajli, in se osredotočila na jedro zamisli in izpeljave, naj gre za svojskost pokrajine, ljudi, hkrati pa vse intenzivnejše žarijo barve. Žgoče barve in kontrasti so odraz »severa in juga« Argentine, primere najdemo, ko v slikah in akvarelih odkriva dotlej neznani svet, naj gre za Bariloche (1953), za Hiše Tilcare (1965) ali že za skoraj abstraktni Kamen (1964), Koče v Tilcari (1968). Očitno je eno: Bara Remec je bila sposobna, da se spoji z lepoto argentinskih pokrajin in preprostih ljudi na robu življenja, da izrazi razpoloženje in utrip te dežele skozi lastno odzivnost. Sočasno se je spoznala z Indijanci, nemočnimi ostanki prvotnih prebivalcev Amerike, ki še hranijo v sebi izročilo. Naj gre za predkolumbijski mit, verovanja, znamenja ali za ostaline nekdanjega v njihovem vsakdanjem življenju. Ne da bi se prepustila temu mitskemu verovanju, pa je dojela marsikaj prej njej nepoznanega in neodkritega ter tudi slikarsko vse bolj odrazila svet skrivnosti, mističnih prvin predkolumbijskih ostalin, prvobitno lepoto, simbole staroselcev. Nevarnosti, da bi zapadla v deskripcijo, pri njej nikoli ni bilo. Če je Indijanka (1980) podana v dveh prevladujočih barvah, pogreznjena vase, je Indijanec z lamo (1980) akvarel s tušem, podobno kot mnoge druge slike, naslikan tako, da ne prepoznavamo osebnosti in določenosti okolja z detajli, ampak sevata iz podobe tipika in vzdušje kot nekaj splošnega. Njen Sadež (1985) je odsev privrženosti življenju in lepoti. Antropološke prvine, ki so se nakopičile v umetnici v Barilochi - pa seveda drugod v argentinskih pokrajinah - svobodno odmevajo v njej, se hkrati navezujejo na specifiko tega okolja, a dopuščajo fantaziji in oblikovanju dovolj širine. Bara Remec je postala še bolj »indijanska«, ne da bi bila kakor koli okrnila svojo osebnost in se »podredila« pritisku tako odkritega sveta. Ekspresivni svet pa je postal omejen na simbole, ponekod z rahlimi odsevi indijanskega upodabljanja. Akril Podoba potopljene Atlantide (1974) razodeva fantazijo v simbolni vrednosti, akrilna Fantazija v kamnu (1975,1985)ješe bolj potopljena v skrivnost, magijo in simbol neevropskega porekla. Tudi njene zadnje slike v akrilu, npr. Kamni (1991), Simboli (1991), uresničujejo taka hotenja. Opazna je tudi barvna poenostavitev, ko slikarka namesto prejšnje živopisnosti prinaša le nekaj, včasih dvoje barv: rdečo in črno. Le mestoma bi utegnili pomisliti na daljni vpliv Kleeja (v enaki meri na staroselski), tako pri črnem in Tdečem Indijanskem simbolu (1974), akrilu, pa pri prej nastalem akrilu Araucana. Na razstavi pogrešamo portrete, saj s približno 50 portretiranci opozarja na dejavnost, ki jo uvršča med sorazmerno bolj redke slovenske sodobnike tega žanra, a je prav ta del najtežje dosegljiv. Dobrodošlo bi bilo, ko bi njene ilustracije razstavno prišle bolj do veljave, saj tovrstno ustvarjanje Bare Remec ni mar-ginalno. Postavitev retrospektive pa vseeno zajame prerez celotnega opusa do te meTe, da lahko solidno razvidimo širino umetničine dejavnosti in si izoblikujemo spoznanje ter ustvarimo mnenje. Zanimiva je navedba Irene Mislej, da Bara Remec ni iskala stičišča z argentinskimi umetniki, dasi močno sega v ta svet in se mu odziva. Njeno ustvarjalnost pa bo treba izmeriti z dvojno valenco: kaj pomeni njeno delo v Argentini, med Slovenci, pa med Argentinci, in kaj pomeni njen opus v okviru slovenske umetnosti tu. Ne do konca izrečeno misel je mogoče povedati le za matično področje umetnosti - pač dokler ne bo pregledano in ovrednoteno celotno njeno delo. Baro Remec ni mogoče uvrstiti med čelne umetnike sodobne slovenske palete, kot so Stane Kregar, Marij Pregelj, Gabrijel Stupica, pa seveda še mnogi drugi. Tudi je ni mogoče potisniti med strujno ali skupinsko povezane umetnike, kar nav- 981 982 IgorGedrih sezadnje še ni odločilno za umetniško sin je predstavil njena Začetna dela med potenco posameznika. Naj slike prvi hip zagrebško akademijo in odhodom v Ar- delujejo »eksotično« na presenečenega gentino. Irene Mislej, ki je tudi avtorica gledalca, v njih ni sledu cenenosti in sen- razstave, je podala Srečanje z Baro Re- zacije, pač pa najdemo pristen, osebno mec v Argentini in vnesla nekaj dragoce- barvit izziv in odziv v slikah in akvarelih. nih podatkov in strnjenih spoznanj. Kri- Vsakdo, ki hodi svoja umetniška pota in tika Franceta Papeža Umetnost, ki pove- zunaj pripadnosti, privrženosti tej ali oni zuje, ima spoznavna dotikališča z bistve- smeri, si izbere težjo pot, Bara Remec je nimi pojavi pri delu in žitju umetnice, prehodila v odzivnosti in zmogljivosti s smislom za strnjeno označitev. Vojko ustvarjalno pot, upodabljajoč v raznih Arhar pa je v Bariloških spominih na obdobjih življenja različno, vendar planinko Baro anekdotično spregovoril v skladu z notranjimi nagibi in slogovni- o njeni človeški naravi. Ob koncu pa mi premenami. V mozaiku slovenske so- najdemo še kratko biografijo, seznam sa- dobne umetnosti je našla svoje mesto, mostojnih, nato pa še skupinskih razstav, pogrešali bi njena dela, če bi jih ne imeli Navedeno je tudi, kje (v periodiki) so možnost videti. njene reprodukcije. Dragocena je tudi Katalog je skrbno urejen, z reproduk- bibliografija, saj sega od Karla Dobide cijami nekaterih najznačilnejših del. Ško- v leto 1939, pa do Irene Mislej v letu da, da ni kompletnih informacij ob na- 1991. vedbi razstavljenih del. Aleksander Bas- Igor Gedrih