V mrežah greha 6 »Vrniti se moram v točilnico. Samo zato sem prišel domov, da bi te videl... Na svojo obljubo ne smeš pozabiti... Jutri!... Z Bogom.« Pri odhodu ni treščil z vrati kakor običajno, marveč jih je tiho zaprl za seboj. To je vznemirilo Nino. Ni razumela, zakaj je tako hitro odšel. Ali ji je verjel, da ne pozna Štefana? Ker je mislila, da se bo morda ustavil na hodniku in čakal, da bi ga -nazaj poklicala, je šla za njim. Hodnik je bil prazen. Neodločno je stala na hodniku. Čez čas so se odprla kuhinjska vrata. Mati je prišla k njej in jo nekam v strahu vprašala: »Kaj se je zgodilo? Ali sta se sprla?« »Ne. Nisva se prepirala. Samo razgovarjala sva se,« je odvrnila Nina. Mati se ni dala tako lahko prepričati. Sumila je, da se je moralo nekaj zgoditi. Rada bi vedela, kaj, zato se je poslužila zvijače. »Ne taji, vse sem slišala. In veruj mi, Nina: neumna si, da ne maraš tega dobrega človeka. Če bi jaz bila imela tako srečo v tvojih letih, bi bila ponosna. Pomisli, ta človek zasluži tedensko sedemdeset dolarjev, točilnico ima, a ti ga ne maraš za moža.« »Od kod veste, koliko zasluži?« Mati se je previdno ozrla okrog sebe, kakor da bi se bala, da bi kdo slišal. Nato je šepetaje rekla: »Vse vpiše v tisto knjižico, ki jo ima v kovčegu. Zadnjič sem knjižico pregledala. Veš, takrat, ko si ti bila bolna in sem jaz pospravljala.« »To je bilo grdo!« je odvrnila hči. Mati se ni zmenila za njeno pripombo. Naglo je nadaljevala: »Čas hitro teče. Čez nekaj let boš stara, grda. Ne boš imela denarja in jaz bom od gladu umirala samo radi tega, ker si ponosna in nočeš iti k temu človeku.. . Toda takrat mi ne pridi s tožbami. Ne reci, da te nisem opozarjala.« Nina je ni poslušala. Neštetokrat je že slišala iste besede, ne da bi vplivale na njo. Na Kazimira je mislila, zlasti na njegov nenavadni odhod. Kaj bc storil? Morda ni verjel. Često je znal biti zelo pretkan. Kaj če je obiskal Štefana, se z njim sprl in gr. ubil? Ta misel jo je navdala z grozo. Ni hotela, de. bi Štefan umrl. Čutila je, da bo morala nekaj storitL da prepreči nesrečo, če se že ni zgodila. Najti b morala Štefana in ga opozoriti, naj se varuje Ka zimira. Ali pa bo morala Kazimira še enkrat prositi naj pusti pri miru Štefana. »Mati,« je dejala na videz mirno, »nekaj morair povedati Kazimiru. Kmalu se bom vrnila.« Naglo se je oblekla in odhitela. Tekla je prof. mostu. Glavo je sklanjala in se ni zmenila za okclico. Tako se je na oglu zaletela v visokega moža ki je z negotovimi koraki meril ulico. Možakar je debelo pogledal. »Nina!« je vzkliknil. »Da, jaz sem,« je ona odvrnila samozavestno. *A kaj vas briga, ali sem jaz ali ne?« Štefan — on je namreč bil — se je streznil. Osorno je odvrnil: »Nič! Svet je poln žensk in četudi niso vse tako k ^e ko vi, je večina izmed njih mnogo bolj prijazna n. inbka.« »Res?« je vprašala Nina. Tenadoma se je začela smejati in je priliznjeno ' grdun! Zdi se mi, da ga imate pod kapo.« *-aalo. Samo radi tega sem pil, ker se vam ni- "i ipadel. a ga je prijela za roko in peljala proti mori mostu sta zavila proti hribčku, ki je bil podbvišče njunega spora. Vsedla sta se pod smreko in se začela pogovar)a . Izpraševala sta se in si povedala vse svoje zasebne zadeve. Štefan je pripovedoval o tovarni, očetu, materi in svojih naertih. Nina je govorila o svojih letih v samostanu, materi, Kazimiru in učeneih. Štefan se je začudil in vznemiril, ko je slišal, da Nina poučuje. »O, to ni nič posebnega. Jaz jim vsako melodijo zaigram, oni pa jo za menoj ponavljajo. Včasih jih nekoliko ozmerjam, da ljudje ne bi mislili, da mi zastonj plačujejo, včasih pa jih pobožam in pohvaHm, da ne bi izgubili veselja do učenja. Poučevanje je lahka stvar. Le z nekaterimi je križ, ker so tako omejeni, da jim ne morem nič dopovedati. Najraje bi jih nagnala, a ne morem, ker mi je denar, ki ga dobim, zelo potreben. Med njimi pa so tudi zelo ljubki otroci. Te bi najraje objemala in božala ko vas, Štefan. Tako jih ljubim, kakor da bi bila njihova mati. Štefan jo je pobožal po laseh. »Nina vi bi bili lepa, mala mama. Kaj bi rekli k temu, če bi se midva vzela in bi imela lepo hišico ter mnogo otrok, fantkov in deklic . .. Ali ne bi bilo lepo?<< Nina se je nehote nekoliko odmaknila. »Ne, hvala lepa ... Z otroci je križ ...« Štefan je bil razočaran. Nekam poparjen je dejal: »Če se boste poročili, boste vendar imeli otroke.« »Ne vem! Ni gotovo. Koliko je takih žen, ki so že dolgo vrsto let poročene, a vkljub temu nimajo otrok.« Štefan se je za trenutek zamislil, nato pa je rekel: »Aha, zdaj razumem... Gospod župnik je pfeteklo nedeljo govoril o zakonskem življenju in je omenil žene, ki nočejo otrok, ker bi jim bili v napotje pri zabavah.« »In kaj je rekel o takih ženah?« »Povedal je, da s tem grešijo in jih bo zadela božja kazen.« »Ha-ha-ha!« se je zasmejala Nina. »Vaš župnik se ravno razume na te stvari! Sicer pa mene nič ne briga, kaj reče.« Štefan jo je začudeno gledal. »Kako vas ne briga? Ali niste katoličanka?« »Po imenu sem. Drugače pa se ne zmenim dosti za vero. Tudi mati ni preveč verna. Včasih sicer gre k maši, a samo iz navade.« »Moja mati pa z veseljem hodi k maši. Tudi drugače rada obiskuje cerkve. Za očeta in mene moli. Pa tudi za druge.« >Jaz sem svobodomiselna,« je nekam samozavestno odvrnila Nina. Ce se bom s katoličanom poročila, bom katoličanka, če pa z evangeličanom, bom e vangeličanka.« »Če boste moja žena, boste katoličanka.« »Koliko zaslužite tedensko?« »Petnajst dolarjev.« »Samo?« Štefana je pripomba zbodla. »A kmalu bom dobil povišico,« se je zlagal. »Sicer pa nameravam pustiti tovarno in poiskati boljšo službo.« »Petnajst dolarjev je premalo. Če želite, da bi postala vaša žena, boste morali dosti več zaslužiti. Jaz hočem imeti takega moža, ki mi bo lahko kupoval diamante ...« »V ponedeljek vam bom kupil diamant.« Nina se .je zasrae.jala in ga poljubila. »Vi ste dober fant. Prej sem se le šalila. Ljubim vas in to je dovolj.« Štefan je bil vesel, da Nina ni mislila resno tega, kar je bila rekla o denarju in diamantih. Na tihem pa je vendar sklenil, da ji bo kupil prstan z diamantom. V tem trenutku je začela biti ura v bližnjem zvoniku. Nina je štela udarce. »Grozno!« je vzkliknila Nina. »Polnoči! Pojdiva! Naglo je vstala. Štefanu se ni mudilo in je prosil Nino, naj še ostane. »Vi lahko ostanete,« je odvrnila Nina. »Jaz pa grem. Trudna sem.« »Nina, ostanite še!« jo je spet prosil Štefan. »Ne! Zjutraj bom morala zgodaj vstati in če se ne naspim, bom ves dan slabe volje.« Sedaj je tudi Štefan vstal. »Pojdiva torej!« je dejal in prijel Nino za roko. Počasi sta se spuščala po hribčku navzdol. Nad okolico je vladal nočni mir. Sprehajališča ob reki je bilo zapuščeno. Ulice so bile prazne. Ko sta prišla do hiše, ki je v njej Nina stan<M vala, sta se objela in poljubila. Nina je nato tiho smuknila skozi vrtna vrata. Tiho je tudi odprla vežna vrata ter jih tiho zaprla za seboj. Štefan je nekaj časa strmel za njo. Nato je vzdihnil in se obrnil proti domu. 5. Štefan je zjutraj dolgo spal in ni šel z materjo k rani maš_ Šele okrog enajste ure se je odpravil od doma in je šel k »maši lenuhov«, ki je bila ob pol dvanajstih. Med mašo je bil zelo raztresen. Njeg.ove misli so blodile zunaj in sq se vedno na novo vračale k Nini. Popoldne je peljal matei; na sprehod. Vodil jo je po ulicah v središču mesta. Mati je občudovala predmete v izložbah in si mislila, kaj vse bi kupila, če bi imela dosti denarja. Nasadnje jo je sin peljal v slaščičarno. Kupil ji je sladoled in nekaj kosov peciva. Starka je bila vsa srečna in niti ni opazila, da je Štefan v dub.u odsoten. Njegove misli so bile = pri Nini. Ves čas je razmišljal o tem, kaj dela, s kom hodi? Najraje bi jo doma iznenadil, a si ni upal tja, ker mu je Nina rekla, da mu bo posebej povedala, kdaj jo bo smel na domu obiskati. Večer je bil dolgcčasen. Mati je čitala poljske časopise. On je nekaj časa sedel za mizo in zehal, potem pa šel spat. Mati se je čudila temu, a ni nič izpraševala, ker ji je bilo ljubše, da je sin doma poležaval, kakor pa, da bi bil zunaj. V ponedeljek se je štefan spomnil ia svojo obtjubo glede diamanta. Na vse zgodaj je šel od doma, da bi si mogel ogledati izložbe draguljarjev. Nekako sredi Glavne ulice je bila trgovina in eastavljalnica draguljarja Seligmana. Ob vhodu v trgovino je bilo veliko izložbeno okno, polno zlatih in srebrnih ur, verižic, prstanov, uhanov in raznih drugih bleščečih predmetov. Štefan se je ustavil pred tem oknom in kake pol ure občudoval bogastvo, ki je bilo razvrščeno za steklom. Najbolj so ga zanimali prstani. Vsi so se mu dopadli in ni vedel, za katerega bi se odločil. Odšel je s sklepom v srcu, da bo enega gotovo kupil. Po obedu se je vrnil pred trgovino. Spet je ogledoval prstane. Najbolj se mu je dopadel prstan z velikim briljantom, ki so ga obdajali rubini. Naposled je odprl vrata in vstopil. Za pultom je zagledal debelega, plešastega, rdečeiičnega možakarja. To je bil Izak Seligman. Možakar si je nataknil očala in. pozorno opa.zoval fanta. »Prstan bi rad kupil,« je začel Štefan. Žid je položil pred njega kakih sto prstanov. Štefan je kmalu našel med njimi prstan z briljantom, ki je bil podoben onemu v izložbi. »Koliko stane?« je vprašal. »Dvesto dolarjev.« Štefan ga je s strahom položil na prejšnje mesto. Cena se mu je zdela grozno visoka. »Preveč je drag!« je zamomljal. Seligman bi mu v rednih okoliščinah sedaj predložil »150 dolarski, nato 100 dolarski prstan in tako bi šel navzdol. Toda njegove pretkane oči so znale preceniti Štefanovo denarno moč in je brez nadaljnjega kazanja poiskal prstan z majhnim diamantom, ki ga je cenil na petdeset dolarjev. Pri tem je pripomnil, da je cena v primeri z vrednostjo prstana zelo nizka. (Dalje sledi) V petlh tednih se je itaučll kltajš«ne 241etni inženlr Raoul Depinete iz Parlza je dokasal, da je nenavadno nadarjen za jezike. Ponudill ao mu vodilno mesto v nekl kitajski tvornici, vendar * pogoj&m, da se mora v najkrajšem času naučiti kitajščine. Inženir se je lotil študija in v petih tednili se je toliko naučil jezika, da je lahko že naatopil svoje mesto.