mi.
spećialffo? int
EditfjattoÈffl^ndft'emeiiÌM
Branka Globočnik
Povzetek
Branka
Globočnik,
univ.dipl.
soc.ped,
Taborska c.
5, 1210
Ljubljana-
Šentvid.
Prispevek govori o eni izmed novejših oblik pedagoško-
psiholoških intervencij, ki je zaenkrat znana samo v tujih
pedagoških okoljih. Terapevtsko delo s pomočjo konja je
sicer v Sloveniji že znano in je prav tako tudi že nekaj let
v rabi, vendar samo na področju medicine (izvaja se pod
imenom hipoterapija). Z uporabo tuje literature, lastnih
izkušenj ter izkušenj tujih učiteljev specialnopedagoškega
jahanja, poskušam na čim bolj razumljiv način razložiti,
kaj naj bi ta metoda bila. V empirični študiji ugotavljam,
kolikšno vrednost ima jahanje in skrb za konja v vzgojno-
terapevtske namene, oziroma koliko lahko mladim v
inštituciji pripomore k boljšemu psihičnemu zdravju in k
boljši kakovosti življenja. Rezultati kvalitativne analize
intervjujev mladih, oviranih pri gibanju, in mladih, ki so
zdravi, kažejo na pozitiven vpliv jahanja na gibalne in
psihosocialne funkcije.
Ključne besede: pedagoško-psihološke intervencije,
terapevtsko jahanje, specialno-pedagoško jahanje, vzgoja
342
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. S, str. 341 - 366
Abstract
This article looks at a fairly new type of educational-psy-
chological interventions, currently known only in educa-
tional environments abroad. Therapeutic work with horses
has been known in Slovenia for several years, however, it
has been applied only in medicine (known as 'hippo
therapy '). Based on foreign literature, her own experi-
ence and the experience of foreign trainers conducting
educational and remedial riding, the author of this arti-
cle tries to explain in simple terms what this method re-
ally is. In her empirical study, she evaluates riding and
looking after the horse for educational-remedial purposes,
and looks at how the institutionalized young people can
benefit in terms of better mental health and quality of life
from it. Her analysis of interviews with a group of young
invalid people and a healthy group shows that riding can
have positive effects on the locomotive and psycho-social
functions in both groups.
Key words: educational-psychological interventions,
therapeutic riding, educational and remedial riding, edu-
cation
1. Uvod
Jahanje in skrb za konja sta v pedagogiki indirektni vzgojni sredstvi,
ker pedagogi ne vplivajo na otroke in mladostnike sami, ampak prek
konja, kar jim olajšuje njihovo vzgojno delo. Pristop, kije usmerjen
v doživljanje in k dejavnosti, ustreza potrebam otrok in mladostnikov.
Jahanje je športna aktivnost, ki jim nudi mnogotere možnosti za
izkušnjo samega sebe, izgradnjo socialnega vedenja ter ureditev
vrednostnega sistema. Skrb za konja in delo z njim dvigata občutek
lastne vrednosti ter pospešujeta razvoj samostojnosti. Otroci in
Branka Globočnik: Jahanje kot specialno- in socialnopedagoška dejavnost
343
mladostniki s posebnimi potrebami zahtevajo celostno obravnavo.
Jahanje in skrb za konja zahtevata udeležbo celega telesa, duše in
duha, kar pomeni, da učenje ni usmerjeno samo v kognitivno, ampak
tudi v telesno in čustveno. Jahanje omogoča neposredno učenje, učenje
prek lastnega delovanja in doživljanja. Stopiti v gibalni dialog s
konjem je za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami enkratno
gibalno doživetje, ki jim prinaša veselje, zadovoljstvo in izkušnjo
uspeha.
2. Različnosti in stičnosti pri terapevtski
uporabi jahanja
Wolfgäng Heipertz je leta 1977 v knjigi "Terapevtsko jahanje:
medicina, pedagogika in šport", razdelil terapevtsko jahanje na tri
glavna področja: medicino, kjer se je razvilo terapevtsko jahanje,
pedagogiko, kije razvijala vzgojno jahanje, ter šport, kjer seje razvilo
aktivacijsko jahanje. K posameznemu področju sodijo tudi ustrezni
izrazi. V medicini hipoterapija, v pedagogiki specialnopedagoško
jahanje/voltižiranje, v športu športno jahanje za osebe, ovirane
pri gibanju. (Spink, 1993, s. 4) V Sloveniji se za vsa tri področja
terapevtskega jahanja še vedno uporablja zgolj izraz terapevtsko
jahanje oziroma hipoterapija, kar je manj natančno. Razlikovati
moramo področje pedagoške in športne uporabe jahanja od
medicinske uporabe. Prvi dve področji imata predvsem psihosocialni
pomen, medicinsko pa želi z gibalnimi vajami izboljšati funkcije
notranjih organov in lokomotornega aparata. Od specifičnih potreb
posameznika in od narave motnje je odvisno, katero izmed treh
področij terapevtskega jahanja bomo v praksi izbrali.
2.1 Specialnopedagoško jahanj e/voltižiranje
Specialnopedagoško jahanje/voltižiranje je eno izmed treh
osnovnih področij terapevtskega jahanja. V izvirniku se imenuje
"Heilpadagogische Voltigieren und Reiten", kar v prevodu pomeni
zdravilno pedagoško jahanje. Rommel (1994, s. 9) ga uvršča med
344
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. S, str. 341 - 366
pedagoško-psihološke intervencije. S posebej usposobljenim konjem
se pri osebah z učnimi težavami, motnjami vedenja, pri duševno in
emocionalno motenih ter pri osebah z motnjami v zaznavanju s to
dejavnostjo uvajajo učni procesi, pospešujejo pozitivne spremembe
vedenja in vpliva na njihovo senzibilnost (Wingate, 1981). Dejavnost
izvajajo posebej usposobljene osebe z zaključeno poklicno izobrazbo
na področju posebnega šolstva, psihologije ah socialne pedagogike.
Predpogoj za izvajanje so teoretična znanja o osnovnem strokovnem
področju, dodatno pa znanja o tem, kako pravilno ravnati s konjem,
kako vplivati nanj, prepoznati njegovo govorico ter kako vzpodbuditi
sodelovanje med konjem in osebo s posebnimi potrebami. V tej
dejavnosti se izrisuje kombinacija jahalne športne vsebine in ravnanje
s konjem ter njegov vpliv na človekov telesni, duševni, duhovni in
socialni položaj. (Petrovič, 1994, s. 46)
2.2 Kako poteka jahanje?
Program se izvaja kot aktivni trening skupine in je sestavljen iz
dveh delov: voltižiranja in samostojnega jahanja ter vseh aktivnosti,
ki so povezane s konjem (nega konja, sedlanje, zauzdanje, skrb za
konja v hlevu - čiščenje, ipd..)
Voltižiranje (franc, voltigner iz voltiger-skakati, frfotati - pomeni
telovaditi na dirjajočem konju ali na telovadnem orodju, hoditi po
vrvi). Pedagog, ki je v najboljšem primeru tudi jahalni inštruktor,
ima na dolgo vrv (lonžo) pripetega konja. Otrok ali mladostnik sedi
na konju in med različnimi načini konjskega hoda izvaja predvsem
vaje za ravnotežje. Pri tem ne vpliva na vodenje konja, konja usmerja
le pedagog sam. To pomeni, da ga z glasom, lonžirnim bičem, in
lonžo usmerja v velikem krogu okoli sebe. Konja lahko hkrati jahata
dva učenca ah celo trije, odvisno je od teže učencev in zmogljivosti
konja. Ostali udeleženci skupine celotno dogajanje pozorno spremljajo
in se na ta način učijo. Eden od pomembnih ciljev tovrstnega
skupinskega dela je spodbujanje skupinskih procesov (sodelovanje,
kohezivnost, način nastajanja pravil, prilaganje skupini in konju ...).
Pri samostojnem jahanju učenci konja sami usmerjajo z lastno
Branka Globočnik: Jahanje kot specialno- in socialnopedagoška dejavnost
345
težo, vajetmi in nogami. Z drugimi besedami, sami morajo konju
dopovedati, kaj naj naredi, oziroma kako in kam naj gre. Jahanje lahko
poteka individualno ali skupinsko, odvisno od potreb, ki jih ima
posameznik ali skupina. Izvaja se na večjem, večinoma pravokotnem,
odprtem ali zaprtem j ahališču (jahalnici) in v naravi (terensko jahanje).
Sestavni del tega programa je tudi opravljanje celotne oskrbe konja,
kjer je poudarek na ustvarjanju vezi človek-žival. V tem delu
specialnopedagoškega jahanja so zastavljeni cilji usmerjeni na
interakcijo med posameznikom in konjem ter na interakcijo med
posameznimi člani skupine. Pri specialnopedagoškem jahanju/
voltižiranju sta v ospredju vzgojni in športni poudarek, pri obeh gre
za dejavno interakcijo med konjem in osebo. Pri hipoterapiji -
terapevtskem jahanju je v ospredju zgolj gibanje na konju in vpliv
na bolezenske simptome - povezane z gibalnimi sposobnostmi.
3. Možni učinki jahanja
Glede na ugotovitve pionirjev terapevtskega jahanja lahko učinke
razdehmo v tri skupine: psihološko, socialno in fízikalno (Burja,
1994, s. 22)
3.1 Psihološki učinki
• Izboljšanje samozavesti in podobe o sebi
v
Številne raziskave potrjujejo, da je stalna udeležba pri telesni
dejavnosti (med katere sodi tudi jahanje) povezana z boljšim psihičnim
zdravjem. Ljudje se po aktivnosti "počutijo boljše", izboljšata se
njihovo samozaupanje in samopodoba, povečuje se njihovo
samovredotenje.
Osebe s telesnimi motnjami so največkrat prisiljene k nedejavnosti,
saj je okoh njih toliko specializiranih ljudi, ki jim pomagajo - jih
hranijo, umivajo ipd.. Nikoh ne morejo sami poskrbeti zase ali za
druge. V svojem življenju so se naučili, da so le redke aktivnosti, v
katere se lahko dejavno vključujejo. To poraja občutja nesposobnosti
za izvajanje kakršnekoli športne dejavnosti. Sami sebe doživljajo kot
346
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. S, str. 341 - 366
osamljene, nemočne opazovalce, ločene od svojih vrstnikov. Tako se
sčasoma razvijejo občutki lastne manjše vrednosti. V socialnem jazu
se čutijo manj primerne in vredne v stikih z drugimi. Svoje vedenje
in dejavnost vidijo kot manj ustrezno. (Tušak, 1999, s. 43) Vsa ta
negativna doživljanja samega sebe vodijo k slabši socialni
vključenosti. Lahko postanejo odklonilni, sramujejo se stikov in se
potegnejo vase. Na prvi pogled se zdi nastala situcija brezizhodna.
Ko takšnim osebam omogočimo bolj samostojno življenje, se začne
njihovo samodoživljanje spreminjati. Med razhčne dejavnosti, kijih
aktivirajo, sodi tudi jahanje. Jahanje je ena izmed aktivnosti, ki
osebam, oviranim pri gibanju, daje občutek, da se lahko gibljejo brez
pomoči drugih, od katerih so v vsakdanjem življenju odvisni. Koje
invalid na konju, ugotovi, da so noge konja nadomestek za njegove,
in v tem pogledu ni nič drugačen od drugih. Spozna, da lahko za
konja tudi skrbi, ga hrani, čistij se ukvarja z njim in ga celo pripravi
do tega, da sledi njegovim navodilom. Tako tudi s to dejavnostjo
postane manj odvisen. Jahanje in skrb za konja prekine t.i. "naučeno
nemočnost". Včeraj le nemočni opazovalec postane aktivni
udeleženec. V športni aktivnosti, kije v širšem sociokulturnem okolju
cenjena, upoštevana in celo občudovana se spremeni tudi njihova
samopodoba in s tem tudi motivacija. Jezdec lahko sebi in drugim
dokazuje, daje sposoben nečesa, kar so zmožni zdravi ljudje, da jim
je enak v smislu: "Tudi jaz zmorem". Ker je od ravni samospoštovanja
odvisen tudi človekov odnos do drugih ljudi (Tomori, 1990, s. 21), se
s spremembo samospoštovanja, spremeni tudi invalidov odnos do
okolice.
Tudi za otroke in mladostnike s težavami v socialni integraciji so
jahanje in vse ostale dejavnosti, ki so povezane s konjem, koristna
spodbuda za gradnjo ustreznejšega samospoštovanja in pozitivnejšega
odnosa do sebe. Sprožijo se odločilni premiki v življenjskih navadah
in preprečuje se socialna izoliranost. Zato niso redke ustanove za
mlade po svetu, ki med redne dejavnosti vključujejo tudi jahanje.
Jahanje je naravno-športna aktivnost, ki daje vedenjsko motenim
otrokom in mladostnikom možnost potrditve, uveljavljanja na socialno
sprejemljiv način. Obvladati konja, kije že od nekdaj simbol moči,
metaforično pomeni biti sposoben, pogumen, močan, velik, kar ne
Branka Globočnik: Jahanje kot specialno- in socialnopedagoška dejavnost	7
nazadnje pomeni: sem uspešen in enak drugim. Na ta način pa se tudi
hitreje vzpostavijo pozitivne socialne izkušnje, kar pripelje do
pozitivnih sprememb v "socialnem jazu".
Tudi v "telesnem jazu", ki kaže subjektov pogled na lastno telo
(telesni videz, zdravstveno stanje, sposobnosti), prihaja do pomembnih
sprememb. Predstava o lastni zunanji podobi vpliva na človekovo
vedenje in njegovo samovrednotenje, na njegovo doživljanje drugih
in na odnose z njimi. (Tomori, 1990, s. 16) Ker je predstava o lastnem
telesu povezana z doživetjem lastne splošne vrednosti in zmogljivosti,
daje jahanje, ki je zahtevna in visoko cenjena športna dejavnost,
mladini in otrokom s posebnimi potrebami neposredno izkušnjo lastne
sposobnosti, posredno pa splošnega zadovoljstva in zadoščenja.
Izkušnja obvladane šibkosti in premagane nemoči na telesnem
področju zmanjša možnost podcenjevanja in vdaje na drugih področjih
in spodbuja k prizadevanju zase tudi na druge načine in po drugih
poteh.
•	Pridobitev občutka zadovoljstva in izboljšanje neugodnega
razpoloženja
Prvo navezovanje stikov s konjem je individualno zelo razhčno,
pa tudi skrb za konja in samo jahanje dajejo občutek zadovoljstva, ki
je nenadomestljiv. Gibalni dialog, ki nastane med jezdecem in konjem,
sproži doživljanje posebnega veselja in občutek ugodja. Na ugodno
razpoloženje spodbudno delujeta tudi telesna in duševna sprostitev,
občutje bližine s samim seboj in zadovoljstvo ob premagovanju
telesnega napora. Vsak, ki ima podobne izkušnje, dobro ve, kako med
jahanjem izginejo nadležne misli, ki utesnjujejo in mučijo. Zgolj
prijetna družba konja pomaga odvrniti pozornost od zoprnih tem, ki
so izvor tesnobe in bojazni.
•	Zvišanje motivacije
Jahanje in z njim povezane aktivnosti vzbujajo v otroku/
mladostniku s posebnimi potrebami pozitivno čustvovanje (ugodje,
veselje, simpatijo, zadovoljstvo, estetski užitek). Znano je, da čustva
in čustvena stanja vplivajo na naše obnašanje kot močan motivacijski
dejavnik. Ena izmed značilnosti otrok/mladostnikov s posebnimi
348
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. S, str. 341 - 366
potrebami je, da se za stvari hitro navdušijo, a ne vztrajajo. Potrebujejo
veUko vzpodbud, kar zahteva od pedagoga veUko mero senzibilnosti
in strokovne spretnosti, da pri obravnavi izzove, spodbudi in obdrži
voljo za učenje. Bistvena je izkušnja uspeha, kar omogoča, da otrok
vidi svoj napredek. Za otroka in mladostnika je velik uspeh že, če
konj, kije večji in močnejši kot on, odgovori, se odzove na vodenje.
•	Izboljšanje prostorske predstavljivosti
Svet je s konjskega hrbta videti drugačen, kar je za otroka nova
izkušnja. Z različnimi vajami in igricami na različnih straneh
konjevega telesa izboljšamo orientacijo v prostoru.
•	Večanje koncentracije in pozornosti
Začetno jahanje in kasneje samostojno vodenje konja zahtevata
od jezdeca dobršno mero koncetracije. Jezdec mora biti pozoren na
konja, njegovo gibanje in mora žival primerno vzpodbujati.
•	Usmeritev zdrave agresivnosti in sposobnost zdrave
uveljavitve
Poznano dejstvo je, da šport in sistematična telesna dejavnost
učinkovito zmanjšujeta potrebo po neustreznem, škodljivem in
socialno nesprejemljivem vedenju, ker dajeta možnosti zdrave
uveljavitve, hkrati pa nudita učitelju ugodne priložnosti za učinkovito
vzgojno delo. Težnja po veljavi, biti "nekaj" v okolju, v katerem
posameznik živi, je ena izmed temeljnih potreb vedenjsko motenih
otrok in mladostnikov, toda uveljaviti se ne znajo na primeren način.
Z jahanjem, ki zahteva temeljito telesno dejavnost, pridobijo izkušnjo,
daje agresivnost lahko tudi konstruktivna in nerazdiralna. Neškodljiva
samopotrditev, ki jo z njo dosežejo, in prijetna sprostitev energije, ki
jo jahanje omogoči, sta dodatni spodbudi, da agresivnost usmerjajo
v ustvarjalnost in z njo dosegajo zadoščenje.
3.2 Socialni učinki
•	Razvijanje prijateljstva
Jahanje ni šport kot so drugi športi. Pri njem imamo stik s konjem.
Branka Globočnik: Jahanje kot specialno- in socialnopedagoška dejavnost	9
kije živo bitje. Ukvarjanje s konji, njihovo spoznavanje, čiščenje in
oskrbovanje prinašajo prav tohko veselja kot jahanje samo (Marzinek-
Spath, 1993, s. 11). Med konjem in otrokom se vzpostavi posebno
razmerje, ki je enkratno in neponovljivo. Lahko bi mu rekli tudi
prijateljstvo. Konj je lahko otroku in mladostniku pomembna
"socialna opora", ki ima pred tisto, ki jo nudijo ljudje, nekatere
prednosti. Žival daje občutek brezpogojnega sprejetja, ne obsoja, ne
kritizira, kakor to delamo ljudje. Naklonjenost je pomemben vir
veselja, ki ga konj lahko prinese. Med otrokom in konjem se razvije
odnos brez konfliktov, ki se prenaša na sočloveka. Ko komunicira s
konjem, se pripravljenost na kontakt začne vzpostavljati tudi v odnosu
do pedagoga in drugih članov skupine. Tudi pri posameznikih, ki so
odklonilni in se sramujejo stikov, sproži konj željo po pogovoru o
njem, oziroma o jahanju ter tako posredno sproži željo po
komuniciranju z ljudmi.
•	Odločnost in potrpežljivost
Odločnost in potrpežljivost sta potrebni predvsem v začetnih urah,
ko se otrok uči prvih korakov. Vedenjsko moteni otroci morajo pri
jahanju pokazati pogum, naučiti se morajo podrejati, usklajevati svoje
potrebe in zahteve z drugimi. (Mielke,1989, s. 140)
•	Samodisciplina in koristna izraba prostega časa
Spoznavanje konja in delo z njim zahtevata določeno mero
discipliniranosti, predvsem zaradi varnosti. Otroci se morajo naučiti
obzirno vesti do živali, če hočejo, da je sodelovanje z njo prijetno
doživetje (npr. če nočejo, da jih ta vrže s hrbta). Vsi poskusi
odpravljanja delikventnega vedenja so zasnovani na načelu, da ima
mladina vedno več prostega časa, ki ga preživlja brezciljno in
nerazumno. Prosti čas jim ne pomeni razbremenitve od dela in
naporov, največkrat gre za pravo dolgočasje in praznino, v kateri ne
vedo, kaj početi niti jo ne znajo napolniti s pravo vsebino in smislom.
Vsebine, kijih umeščamo v njihov prosti čas, morajo biti pozitivne v
tem smislu, da doprinašajo k osebnostni rasti in ne narobe (Zalokar-
Divjak, 1996, s. 114). Jahanje je športna aktivnost, kije za otroke in
mladino še posebej privlačna in prijetna. Razmeroma hitro jo vzljubijo.
350
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. S, str. 341 - 366
in tudi če ne jahajo, se prav radi zadržujejo v bhžini konj. Na ta način
svoj čas koristno in smiselno izrabijo in to pod vodstvom pedagogov,
ki so usposobljeni za delo z mladimi.
3.3 Fizični učinki
Fizične učinke bom predstavila zgolj kratko, saj sodijo predvsem
v medicinsko uporabo jahanja. Med fizične učinke sodijo:
normalizacija mišične napetosti, vpliv na samodejne odzive drže in
gibanja, izboljšanje koordinacije gibanja, vpliv na obseg gibljivosti
sklepov, krepitev mišične moči, izboljšano delovanje
kardiorespiratornih flmkcij.
S terapevtskim jahanjem vplivamo tudi na razvoj senzomotorične
integracije. Pri jahanju otrok ves čas sprejema enakomeren tok čutnih
dražljajev: dražljaje tipa (globoka in površinska senzibiliteta),
proprioceptivne dražljaje (kijih vzpodbuja celotno jahalno gibanje),
vestibularne dražljaje (krožno in linearno gibanje) in vidne, slušne
ter vohalne dražljaje.
4. Jahanje kot medij socialnopedagoških
intervencij
Cilj specialnopedagoškega jahanja/voltižiranja je, da s pomočjo
konja vzgajamo in prevzgajamo. Pri tem izhajamo iz razumevanja,
da je odklonsko vedenje posledica napačnega socializacijskega
razvoja ter da ga je mogoče s primernim vzgojnim vplivanjem
(pre)oblikovati in (pre)usmerjati. Odklonsko vedenje posameznika
je mogoče umestiti v zanj in za družbo bolj učinkovite vedenjske
oblike, kar poimenujemo resocializacija (Scheipl, 1993, s. 108).
Zamisel, da lahko konja uporabimo kot učinkovito orodje vzgoje
oziroma kot ustrezen pripomoček vzgojitelju, izvira iz opazovanj in
izkušenj praktikov, kot so Baum, Gäng, Klüwer, ki preučujejo vlogo
konja in jahanja pri socialno prizadetih otrocih in mladostnikih. Baum
(1980, s. 29) navaja, daje bilo mogoče pri otrocih/mladostnikih z
odklonilnim in odbijajočim obnašanjem s pomočjo konja zadovoljiti
Branka Globočnik: Jahanje kot specialno- in socialnopedagoška dejavnost	11
prirojeno potrebo po ljubezni in pripadnosti ter v njih prebuditi občutek
odgovornosti.
• Vez med človekom in konjem
Otroci imajo naravno nagnjenje do živali. Predvsem domače živali
ustvarjajo socialno vzdušje, kije nevsiljivo, polno življenja in veselja.
K živalim pogosto lažje pristopijo kot k človeku. Poniji in konji so
pri tem nekaj posebnega, ker nudijo veliko razHčnih možnost - pustijo
se opazovati, čistiti, negovati, krmiti, jahati, zahtevni so v igri, polni
so otroške igrivosti, so ustrežljivi in ljubeznivi (Gäng, 1983, s. 23).
Konji so v svojem obnašanju stalni in zanesljivi. Če poznamo lastnosti
dobro vzgojenega (dresiranega) konja, lahko njegovo obnašanje dokaj
dobro predvidimo. Pri tem so izključene nepredvidljive situacije, ko
se konj česa ustraši. Konji svojega obnašanja zlepa ne spremenijo,
tudi če so obdani z živahno druščino otrok.. Izkušnje potrjujejo, da se
lahko dobro "vživijo" v človeka, so obzirni, imajo instinkt varovanja
otrok. Znani so primeri, ko so konji obstali, če so začutili, da bi lahko
otrok padel z njihovega hrbta. Imajo občutek za glas in počutje.
Reflektirajo gotovost in mir, toda tudi strah, nemir, nestrpnost aH
napačno ravnanje. Pogosto pokažejo čustveno zadržanost do človeka,
se ne vsiljujejo, temveč pustijo, da jih "snubimo" (ogovarjamo,
trepljamo). Ta lastnost je še posebno pomembna za vzgojni proces.
Jahalec si mora konjevo naklonjenost postopoma pridobiti, kar
pomeni, da lahko preteče veliko časa preden spoznamo, kaj ima rad
in kaj ne. Zaradi tega je toliko bolj močno doživetje, ko se pridobi
njegova naklonjenost. Konj človeka navaja k pozornemu opazovanju
in analizi. Konji se odzivajo pristno, kar vzpodbuja podobne odzive
pri človeku.
Konj se na človeka odziva odvisno od tega, kako se mu ta približa:
negotovo, samozavestno, prestrašeno, napadalno itd., vendar vedno
ustrezno svoji vrsti. Se ne maščuje, tudi ne kaznuje v človekovem
pomenu besede. Konj je po naravi dobrodušen, vendar se žival, ki
ima slabe izkušnje, odziva tudi negativno. To od človeka zahteva
občutek za pravilno in pristno ravnanje z njim. Ta izkušnja je
pomembna pri otrocih/mladostnikih z vedenjskimi težavami, saj
spoznajo, da njihovo odklonilno vedenje ni potrebno in da negativne
352
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. S, str. 341 - 366
reakcije vodijo do negativnih posledic. (Baum, 1980, s. 30)
Konj se ne odziva samo na enega člana skupine, temveč na celotno
skupino, na njeno skupinsko dinamiko. Občuti, če v skupini prihaja
do agresivne napetosti (npr. konj poskuša od take skupine oditi stran).
Ta sposobnost lahko pomaga pri terapiji, saj je lahko indikator
splošnega razpoloženja (Klüwer, 1994, s. 14). Tudi odraslega, kije
mentor in vodja te dejavnosti, delo s konjem preoblikuje: prisih ga,
daje pri ravnanju z drugim živim bitjem pristnejši, daje njegov govor
skladen z govorico telesa, sicer konj ne bo sledil njegovim pozivom.
5. Potek učno-vzgojnega in socializacij skega
procesa
Procesov socialnega učenja ne pogojuje le dosegljivost ali
nedosegljivost norm, ampak čustvena vrednost oseb, ki norme
posredujejo. Pomembna je tudi atraktivnost nosilcev identifikacijskih
vzorov. Socialno učenje (v smislu prevzemanja socialno sprejemljivih
oblik funkcioniranja) ne more biti uspešno, če ni primernega
čustvenega odnosa med otrokom in nosilcem norme. Atraktivnost
identifikacijskega vzora pa ni določena zgolj z njegovimi
individualnimi karakteristikami, ampak tudi z njegovim statusom v
širšem socialnem okolju (Bregant, 1987, s. 40). V kolikor naj bi
potekali učni procesi v smislu (re)socializacije s pomočjo živah in če
pri tem upoštevamo pravkar omenjeno Bregantovo tezo, potem bi
morala le-ta biti takšna, da bi nudila vsestranske interakcijske
možnosti, v katerih bi se zgradil ustrezen emocionalni odnos, ta pa bi
vplival na otroka v smislu avtoritete in spoštovanja. Le na podlagi
tega bi se lahko pri otroku uresničeval proces vzgoje.
Socializiranje je v tesni povezavi s prazaupanjem, kar pomeni, da
pri otroku vzpostavimo odnos, kakršen je med otrokom in materjo.
Prazaupanje žene otroka k temu, da dojame merila svojega okolja in
se po njih ravna. "Težko vzgojljivi" otroci tega prazaupanja nimajo.
Druženje s konjem ima pri procesu socializacije pomembno vlogo.
Posebej pri ljudeh, ki nimajo zaupanja v sočloveka. Konj lahko postane
vmesni člen pri pripravi za izgraditev zaupanja do sočloveka (Klüwer,
Branka Globočnik: Jahanje kot specialno- in socialnopedagoška dejavnost
353
1988, s. 10). Ta funkcija gradi na občudovanju, ki ga žival sproži v
človeku, še posebno pri otroku. Konj ne nudi samo možnosti
udejstvovanja v smislu socialne interakcije, vpliva na psihične procese,
ki "socialne luknje" pri motenih socializacijskih procesih "zakrpajo".
Na račun raznolikih motivacij, ki jih sproži konj, se sprožijo učni
procesi, ki se lahko prenesejo na ostala otrokova življenjska področja.
(Baum, 1980, s. 30)
• Učenje z opazovanjem
Učenje z opazovanjem je po metodi zamenjam/zamenjaš
elementarni proces, ki poteka pretežno podzavestno. Bandura (v
Lamovec, Rojnik 1978) imenuje učenje z opazovanjem posnemovalno
(imitativno) učenje. Po njegovem mnenju se posameznik večine
svojega vedenja nauči s posnemanjem vzornikov. Najprej so to starši,
kasneje postane pomembnejši vpliv vrstnikov. Pomembno vlogo
igrajo tudi simbolični vzorniki, kijih posredujejo sredstva množičnega
obveščanja. Največji vpliv imajo vzorniki, kijih posameznik visoko
ceni ali se z njimi enači. S posnemanjem se posameznik ne nauči le
posameznih oblik vedenja, temveč tudi splošnih vedenjskih strategij,
kijih uporablja v najrazhčnejših situacijah (Lamovec, Rojnik 1978,
s. 39). Pozitivno vedenje vzgojitelja ali soudeležencev povzroči
pozitivno vedenje pri otroku. Učenje z opazovanjem se najbolje izkaže
v prijaznem (toplem) vzdušju, z dodatno verbalno ali neverbalno
pomočjo pedagoga (pozitivno ojačevanje). Bandura (prav tam) pravi,
da splošno čustveno vzburjenje skupaj s spoznavnimi mehanizmi
(pretekle izkušnje, pričakovane posledice) samo v prijetnem vzdušju
sproža željene oblike vedenja (povečana dejavnost, ustvarjalno
reševanje problemov...). Pri jahanju je bistvenega pomena, da otroku
izberemo ustreznega konja, primernega inštruktorja jahanja (v
najboljšem primeru je to vzgojitelj sam) in primerno jahalno okolje
(odprto ali zaprto jahališče, terensko jahanje). Učitelj na konju
demonstrira vedenje, ki ga bo učenec posnemal. Ne uporablja
verbalnih navodil, temveč pokaže, kaj želi in kako se to naredi.
Otroke/mladostnike opogumi z besedo, dotikom, lastnim zgledom.
To naj se dogaja v toplem, zaupljivem in prijaznem vzdušju, vendar
v okviru določenih meril. Manjše napake naj pedagog spregleda.
354
Socialna pedagogika, 200 1 vol. 5 , št. 3, s t r. 341 - 366
opusti kazni, razen v primeru, ko je potrebna korektura konja.
Upoštevamo že najmanjši uspeh pri otroku in bolj poudarjamo uspeh
kot neuspeh (Kremžar, 1992, s. 31). Učenec ima tako dvojni model
vzgledovanja - opazuje učiteljevo vedenje in vidi, da konj uboga
pedagoga, da gaje voljan poslušati, mu zaupati. Tako spozna, da žival
svojo vlogo mirno sprejme in jo izpolnjuje. V tem čustveno toplem
vzdušju, v katerem je mogoča identifikacija, se učenec podzavestno
uči. Tak način učenja se lahko izvaja tudi v skupini. Ko učenci skupaj
jahajo, se med seboj opazujejo in tako prihaja do skupinskega učenja.
Pri tem ne smemo pozabiti, daje skupina sestavljena iz posameznikov
z različnimi potrebami, ki se jim moramo prilagoditi. Člane skupine
lahko porazdelimo v posamezne podskupine, ki opravljajo različne
dejavnosti (jahanje, nega konja, krmljenje, čiščenje hleva...). Tako
dosežemo, da so ves čas zaposleni ne glede na to, aH trenutno jahajo
ali ne. Nobena druga žival ne nudi toliko različnih možnosti
zaposlovanja kot konj (Baum, 1980, s. 30).
• Učenje na podlagi izkušenj
Pri neposrednem učenju posameznik spontano preizkuša različne
oblike vedenja, od katerih nekatere privedejo do zaželenega učinka
oziroma so pozitivno okrepljene, druge pa do učinka ne privedejo ali
pa imajo negativne posledice in so negativno ojačene. Slednje
posameznik kmalu opusti (Lamovec, Rojnik 1978, s. 39). Pri
izkustvenem učenju mora vzgojitelj delo vseh učencev oblikovati tako,
da so v skupini vsi aktivni in se v delo prostovoljno vključijo. Tako
ne prihaja do agresivnih izpadov in kar je najpomembnejše, pri delu
otroci občutijo zadovoljstvo. Vzgojitelj mora poskrbeti, da vzpodbudi
te občutke. Postopoma postanejo ti občutki pomembnejši od verbalne
pohvale vzgojitelja. Tako bo okrepljeno tisto učenčevo vedenje, ki
povečuje zadovoljstvo s samim seboj ter povečuje občutek lastne
vrednosti. V skupini se to še bolj odrazi, ker se otrok lahko postavi
tudi pred ostalimi udeleženci. Pripravljenost otroka/mladostnika za
delo se pokaže v naporu, ki ga otrok vloži v jahanje in ostalo delo,
povezano s konji. Pri teh aktivnostih do agresivnosti skoraj ne pride,
kajti otroci/mladostniki kmalu ugotovijo, da so pri konju stvari vedno
vzajemne - kar pomeni, da sam s svojim vedenjem vplivaš na to.
Branka Globočnik: Jahanje kot specialno- in socialnopedagoška dejavnost
355
kako se bo konj vedel do tebe in na kakšen način bo sprejemal tvoje
pobude. Tako se otroci/mladostniki že iz samozaščitnih razlogov
obnašajo primerno (če želijo, da jih konj ne vrže s svojega hrbta, se
morajo do konja tudi ustrezno obnašati).
Konj s svojo občudovanja vredno veličino in s svojim za vrsto
značilnim obnašanjem zbuja pri mladostniku spoštovanje, postopoma
pa tudi zaupanje. Takoj ko premaga začetni strah in "zleze" na konjev
hrbet, se počuti pripravljenega, da ga bo žival nosila naokoli in da bo
na njej izvajal različne vaje (se ulegel konju na hrbet, stegnil noge,
vzdignil roke). Konj in jahalec začneta komunicirati podobno kot
plesni par, pri katerem eden vodi, drugi pa mu sledi (Klüwer, 1988,
s. 10). V tem procesu učenja in posnemanje je mladostnik zlagoma
pripravljen sprejeti pomoč (napotke, priporočila, predloge) vzgojitelja,
saj spozna, da brez teh ne more ustrezno vplivati na konja. Tako
postane vzgojitelj postopoma tisti, na katerega se lahko gojenec
nasloni in mu zaupa brez bojazni, da ga bo v naslednjem hipu zavrgel.
S pomočjo konja je možno vzpostaviti pozitiven stik med
mladostnikom in vzgojiteljem. Konj ima vlogo nekakšne avtoritete,
ki pri otroku/mladostniku sproži spoštovanje in identifikacijo, s tem
pa omogoči, da neovirano "steče" proces učenja. To je lahko prvi
korak pri (pre)oblikovanju otrokove/mladostnikove osebnosti, ko bo
konja zamenjal sočlovek in jahanje zamenjalo socialno sprejemljivo
obnašanje.
• Kako konj motivira?
Ključnega pomena pri vseh učnih procesih je motivacija. Zaradi
naraščajoče navdušenosti nad konji pri otrocih in mladini lahko prav
jahanje in skrb za konje postane sestavni del preusmerjanja aktivnosti
in motiviranje za utrjevanje primernih vedenjskih obhk. Posebna
motivacija, ki jo ima konj za mlade, nastane zaradi spoštovanja, ki ga
konj pri njih uživa, možne identifikacije, ter konjeve naklonjenosti
do otroka/mladostnika. Ta motivacija je posebno močan čustveni
temelj, ki je sestavljen iz naslednjih čustev: spoštovanja, strahu,
občudovanja ali ljubezni. Zaradi naklonjenosti, telesne velikosti in
čustvene zadržanosti uživa konj pri otrocih/mladostnikih neko vrsto
avtoritete, ki jo s spoštovanjem sprejemajo. Ljubezen, avtoriteta in
556
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. 3, str. 341 - 366
Spoštovanje pa so predpogoj za uspešen potek vzgojnih in učnih
procesov.
Motivacija je v možnosti jahanja in voltižiranja. Jahati oziroma
voltižirati pomeni: gibati se (potovati), pustiti se nositi, paziti nase
(varovati se). Pomeni pa tudi: biti ponosen, potrditi se, nekaj obvladati,
biti večji kot drugi, nadzorovati gibanje telesa v "sodelovanju" z
gibanjem konja. Skrb za konja nudi veUko interaktivnih možnosti.
Otroci/mladostniki sprejmejo dela, povezana s skrbjo za konja, kot
potrebna in samoumevna. Te dejavnosti pri njih izgubijo "status" dela.
Ker so rezultati dobro vidni in takojšni, je početje motivirano. Še na
en vidik je potrebno opozoriti. Otroci/mladostniki iz različnih domov,
zavodov, socialno odrinjenih okolij, običajno niso imeli opravka z
"lepimi stvarmi" in z "lepimi ljudmi". Konj velja za lepo žival, ki jo
je z nego mogoče še polepšati. Občutek imeti opravka z lepo "stvarjo"
in imeti možnost "stvar" še polepšati nudi duševno zadovoljitev. Tudi
jahanje samo je estetsko, je čutno ter se kaže kot harmonija med
jezdecem in konjem. Otrok/mladostnik se lahko v tej luči, s pomočjo
konja, vidi in čuti lepega. Jahanje pa omogoča mladostniku tudi, da
spremeni okolje. Mladi, ki so zamorjeni z različnimi obravnavami,
imajo težave doma ah v šoli, lahko doživijo s spremembo okolja
povsem nove impulze. Že same priprave na jahanje (preoblačenje,
vožnja do hleva) lahko sprožijo takšno koncentracijo, da otroci/
mladostniki na probleme pozabijo. Jahalno okolje nudi možnosti za
nova doživetja: hlevi, jahanje v naravi, vse to daje občutek svobode.
To veča njihov življenjski prostor ter izboljšujejo življenjsko kakovost.
Bolj ko je okolje raznoliko in nudi veliko novih možnosti, manj je
izpadov destruktivne agresivnosti. (Baum, 1980, s. 32)
6. Sestavine programa specialnopedagoškega
j ahanj a/voltižiranj a
Program ne zajema le ur voltižiranja in jahanja, temveč tudi oskrbo
konja, čiščenje hleva in vzdrževanje jahalne opreme. Slednje
dejavnosti so prav tako pomembne in imajo velik vzgojni vpliv. Od
emocionalnega stika med jahalcem in konjem je odvisno, ali bo otrok/
Branka Globočnik: Jahanje kot specialno- in socialnopedagoška dejavnost
357
mladostnik premagal morebitni strah in napetost, si pridobil pozitivne
izkušnje s konji, ki ga bodo vodile k temu, da bo zaupal konju,
terapevtu in kasneje tudi širši okolici.
• Nega konja
V prvi vrsti gre tu za vzgojno delo - redno zaposlitev s konjem ali
ponijem. Večini otrok/mladostnikov z vedenjsko in osebnostno
problematiko manjka zdrav odnos do narave. Hkrati s tem jim manjka
vpogled v življenjski ciklus živega organizma. Le redki od njih so
imeli možnost skrbeti za odvisno bitje: ga krmiti, negovati, spoznati,
doživeti in biti zanj tudi odgovoren. Pri specialnopedagoškem jahanju
velja temeljno pravilo: najprej je treba zadovoljiti zahtevam in
potrebam živali, šele nato svojim potrebam. V skrbi za konja nastanejo
pristne in trdne vezi med človekom in živaljo. Vse to pa se ne zgodi
kar samo od sebe, temveč zahteva priprave, načrte in njih izvajanje.
S tem otroke/mladostnike navajamo na red in disciplino. Odrasli naj
pri teh opravilih otroka skrbno spremlja, mu pokaže, kako se kaj
naredi, in vedno pohvali, ko otrok uspe in vztraja. Veliko vrednost za
J	Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. S, str. 341 - 366
ustvarjanje pozitivnih stikov in skupinske dinamike ima medsebojna
pomoč med vsemi udeleženci jahalne skupine. Seveda, ob dani
možnosti dogovora in pogovora med vsemi udeleženci, vključno s
pedagogom. (Gäng, 1983, s. 29)
•	Odnos do konja
Vsakdo, ki pride v stik s konjem, začuti potrebo, da bi z njim
vzpostavil odnos. Konjevo naklonjenost pa ni preprosto pridobiti.
Za vzpostavitev takšnega odnosa je potrebno vložiti veliko truda in
senzibilnosti. Če konja opazujemo in poskušamo razumeti, si
pridobimo njegovo zaupanje. Ob tem ugotovimo, katerih točk se
moramo dotakniti, da ga pomirimo aH pripravimo za delo. Žival, s
katero vzpostavimo tak odnos, bo z nami sodelovala in bo prostovoljno
delala tudi stvari, ki soji sicer neprijetne. Konj, ki človeku zaupa, se
mu popolnoma prepusti (Dorelle, 1999, s. 25). Vsekakor se takšen
odnos ne da prisiliti. Pomembno je, daje konjev značaj in tudi njegovo
gibanje že dobro preizkušeno, ker s tako živaljo lažje delamo in z
njo tudi veliko hitreje zgradimo globlji odnos.
•	Faza prilagajanja
Za pedagoški program jahanja je izrednega pomena ustrezno in
načrtno uvajanje. Pri procesu uvajanja je pomembno delo s starši, saj
so za vsakega otroka/mladostnika zelo pomembni in od njih je v
marsičem odvisna možnost ustrezne obravnave vedenjsko
problematičnega otroka/mladostnika. Med starši običajno prevladuje
mišljenje, da se jahanja in konjskega okolja ni potrebno učiti, ker so
te dejavnosti enostavne. K temu lahko prištejemo tudi njihovo zmotno
predstavo o tem, daje konj nekaj čudovitega, daje potrebno otroka
samo "posaditi" na konja in že so vse težave odpravljene. Takšnim
napačnim predstavam se lahko upremo tako, da starše povabimo, da
si skupaj z otroki ogledajo uro jahanja. Starše je treba seznaniti s
tem, na kakšen način lahko konj in njegovo okolje pripomoreta k
izboljšanju otrokove/mladostnikove motnje in koliko je otrok sam
voljan sodelovati pri izgradnji naklonjenosti med njim in živaljo.
V fazi emocionalnega pristopa h konju oziroma navezovanja stika
uporabljamo posebne situacije, v katerih je pedagogovo vedenje
Branka Globočnik: Jahanje kot specialno- in socialnopedagoška dejavnost	19
izrednega pomena. Otrok in konj naj se srečata v omejenem delu
jahališča, v katerem konj ni privezan. Oba, otrok in konj naj bi se v
gibanju počutila svobodno in se med seboj ne bi ovirala. Pedagog pri
tem ne daje nikakršnih navodil, njegova naloga je, da dogajanje
pozorno spremlja in opazuje. V dogajanje naj se vključi le v primeru,
ko bi lahko postalo nevarno. Pozorno naj opazuje, usmerja in s svojim
vedenjem umirja. Ta faza ponuja širok spekter različnih vsebin, kijih
lahko pedagog opazuje: Kako se konj in otrok obnašata drug do
drugega? Ali otrok konja poimenuje z imenom? Se konja dotika, o
njem razmišlja? Kako poteka stik med njima? Iz načina, kako se
otrok obnaša do konja brez pedagogovih navodil in prigovarjanj bo
razvidno, koliko sta se konj in otrok zbližala (Gang, 1983, s. 35).
Poleg tega je lahko vzpostavljanje odnosa med otrokom in živaljo
tudi test za doseženo stopnjo v resocializaciji (Redi, Winemann, 1984,
s. 29). Vzpostavljanje odnosa med otrokom in konjem zahteva čas in
potrpljenje. Sprejemanje, utrjevanje in izgrajevanje emocionalnih
stikov s konjem ni nikoli zaključeno, dokončano. Vedno ga bo
potrebno negovati in utrjevati, da bo postal še močnejši.
• Prikaz poteka posameznega ure programa pedagoškega
jahanja
Vsako srečanje oziroma jahalna ura mora biti glede na postavljeni
cilj vnaprej natančno načrtovana. V tabeli 1 je na levi strani prikazana
možna dejavnost, na desni pa način njenega izvajanja.
7. Kaj mladim pomeni jahanje?
Da bi ponazorila navedene teoretične in praktične izkušnje, kijih
nudi jahanje nasploh in posebej specialno-pedagoško jahanje, sem v
polstrukturiranem intervjuju mladostnike povprašala o njihovih
izkušnjah s konji in z jahanjem. Pogovarjala sem se z sedmimi
mladostniki iz zavoda v Kamniku (Zavod za usposabljanje invalidne
mladine) in šestimi članicami ljubljanskega konjeniškega kluba.
Najprej meje zanimalo, kdaj so se prvič srečah s konjem, kakšna
čustva je v njih to srečanje vzbudilo in kako doživljajo jahanje ter
360
Socialna p e d a g o g i k a , 2001 v o 1. 5 , št. 3, str. 341 - 366
skrb za konja (tabela 2).
Posebej me je zanimalo njihovo mnenje o tem, na kaj jahanje pri
njih vpliva. Odgovore, ki sem jih dobila v polstrukturiranem pogovoru,
sem smiselno razporedila v kategorije in ugotavljala, koliko
sobesednikov je podalo odgovor, ki sodi v posamezno kategorijo.
Mladostniki obeh skupin doživljajo ob prvih srečanjih s konjem
močan strah, ki pa postopoma upada, vzporedno z rastjo njihovih
jahalnih spretnosti in vedno boljšega poznavanja konjeve narave.
Naučili so se s strahom spoprijeti in ga tudi obvladati. Občutki, kijih
gojijo do konja, so pri obeh skupinah mladostnikov polni spoštovanja
Tabela 1: Prikaz ure programa po Gängu (1983, s. 48)
Branka Globočnik: Jahanje kot specialno- in socialnopedagoška dejavnost
361
in občudovanja, kar posredno vpliva na povečano motivacijo za
nadaljnje učenje. Največji motiv za vztrajanje pri dejavnosti, je uspeh,
ki ga mladostniki doživljajo pri jahanju. Zadovoljstvo ob doseženem
cilju, občutek sreče in dvig samozavesti vplivajo na občutje večje
lastne vrednosti.
Iz opisov prve in druge skupine lahko razberemo, da se vsi
mladostniki po aktivnosti "počutijo boljše". Razvidno je tudi, da
potreba po učenju vse bolj izhaja iz "hoteti", kar je bistveno za izvirno,
svobodno odločanje in delovanje. Z drugimi besedami, učenje samo
je zadosten objekt, ki vleče k učenju, v nasprotju z drugimi oblikami
motivacije, ki potiskajo človeka in ga silijo k delovanju. Odgovori
obeh skupin kažejo na pridobitev oziroma utrditev naslednjih
osebnostnih lastnosti: dvig samozavesti in občutka lastne vrednosti;
povečanje vztrajnosti, borbenosti, odgovornosti, samoobvladovanja,
potrpežljivosti, izkušenosti, kritičnosti, občutljivosti za druge; omeniti
velja tudi krepitev pozitivne slike o sebi, obvladanje napetih situacij
in boljše opazovanje samega sebe in svojega okolja. Vse to so lastnosti,
ki prispevajo k večji uspešnosti tudi na drugih življenjskih področjih.
Skoraj v vseh opisih je moč zaslediti povečano koncentracijo,
zaradi katere mladi vsaj za kratek čas pozabijo na vsakdanje probleme.
Razvidno je tudi, da jim konj nudi potrebno čustveno oporo, saj jih
Tabela 2: Čas prvega srečanja s konjem in občutja ob tem.
562
Socialna pedagogika, 2 001 v o 1. 5, št. S, str. 341 - 366
Tabela 3: Posledice jahanja.
veČina pravi, da jih konj brezpogojno sprejema, medtem kojih soljudje
presojajo in tudi kritizirajo.
Vpliv konja na izboljšanje telesnih funkcij poudarjajo predvsem
mladostniki iz zavoda, kar je popolnoma razumljivo, saj gre za skupino
mladostnikikov, ki so ovirani pri gibanju in izboljšanje svojih telesnih
ftmkcij toliko bolj vrednotijo. Mladostniki obeh skupin doživljajo
jahanje kot dejavnost, ki jim prinaša v življenje sprostitev,
razbremenitev in svežino, slednjo poudarjajo predvsem mladostniki
iz zavoda. Kot so izrazili, jahanje prinaša v ustanovo dogajanje.
Branka Globočnik: Jahanje kot specialno- in socialnopedagoška dejavnost
363
prispeva k bolj dinamičnemu življenju, prežene dolgčas in jih tudi
zabava.
Med odgovori mladih iz obeh podskupin pa ni bistvenih razlik.
Razliki, ki izstopata iz opisov, sta: pridobitev občutka neodvisnosti
in želja po nadaljnji usmerjenosti v jahalne aktivnosti. Obe lastnosti
so navedli mladi iz zavoda. Jahanje nudi mladim, ki so ovirani pri
gibanju, prav to, kar najbolj potrebujejo - občutek neodvisnosti.
Narediti nekaj, kar zmorejo "zdravi" ljudje, sami brez pomoči drugih,
od katerih so v vsakdanjem življenju stalno odvisni. Pri jahanju lahko
doživijo izkušnjo samostojnega gibanja. Dejavnost jim nudi možnost,
da lahko skrbijo za konja, ga čistijo, hranijo. To veča njihov občutek
moči in neodvisnosti, saj, kot sami pravijo, "biti sam na konju in ga
sam usmerjati je poseben užitek, posebno doživetje".
Vzrok za močno izraženo željo po tem, da bi se z jahanjem ukvarjah
tudi v prihodnosti, je pri mladih iz zavoda iskati v dejstvu, da se z
jahanjem ukvarjajo šele nekaj let. Članice jahalnega kluba jahajo že
od otroštva, zato je za njih ta aktivnost sestavni del preživljanja
prostega časa. Razloge bi verjetno lahko našh tudi drugje, na primer
v zavedanju mladostnikov iz zavoda, da željeno življenje v inštituciji
ni odvisno samo od njih, temveč tudi od drugih dejavnikov, na katere
žal ne morejo vplivati. Jahanje in skrb za konja prekine pri
mladostnikih, oviranih pri gibanju, tako imenovano "naučeno nemoč",
kar pripomore h kakovosti njihovega življenja.
Ilustracija jasno pokaže, da konj ne izbira, na katerega posameznika
bo pozitivno vplival. Vsem brez izjeme pomaga "zakrpati psihične
luknje", ki so prevelike, da bi jih zmogli zakrpati sami, ali pretežavne,
da bi jih zmogli zakrpati strokovnjaki. Kot je videti, konj pomaga
"zdravim" posameznikom, kot pomaga posameznikom, ki so ovirani
pri gibanju, in ne nazadnje, zakaj ne bi pomagal tudi posameznikom,
ki so osebnostno in vedenjsko moteni.
Specialnopedagoško jahanje/voltižiranje vidim kot nevsakdanjo
uporabno pedagoško možnost prevencije, ki bi lahko uspešno
preprečevala nastanek vedenjskih težav in odklonskega vedenja. Pa
tudi kot možnost terapije, katere cilji so usmerjeni v odpravljanje že
nastalih motenj ali vsaj v njihovo ublažitev. Specialnopedagoško
^^^	Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5, št. 3, str. 341 - 366
jahanje bi moralo biti vraščeno v pedagoški pristop, pri čemer bi ga
morali oblikovati kot dolgoročno, permanentno učenje, ki bi vsebovalo
pripravo, izpeljavo in ponavljanje aktivnosti. Na žalost, pri nas
primanjkuje ne le ustreznih ustanov, kjer bi se lahko izvajalo
pedagoško jahanje, pač pa tudi ustreznega osebja in zadostnih sredstev.
Vključevanjejahanja v specialno- in socialnopedagoško delo ima svoj
pomen in zato si v bodoče tudi pri nas zasluži ustrezno mesto.
8. Literatura
Baum, M. (1980). Die besondere Eignung des Pferdes als
Erziehungshilfe bei Störungen in Socialisationsprozessen.
Kuratorium für Therapeutisches reiten, str. 29-32.
Borelle, B. (1999). Razumeti konjsko govorico. Moj pes, 7 (3), str 12.
Bregant, L. (1987). Disocialnost pri otrocih in mladostnikih.
Psihoterapija 15, Medicinska fakulteta, Ljubljana.
Burja, C. (1994). Jahanje in uporaba konja v terapiji. II.
strokovno srečanje fizioterapevtov Slovenije: Društvo
fizioterapevtov Slovenije, Ljubljanska regija, str. 43-49.
Gäng, M. (1983). Heilpädagogisches Reiten und Voltigieren.
München, Basel.
Lamovec, T. in Rojnik, A. (1978). Agresivnost. Ljubljana: DDU
Univerzum.
Mielke, S. (1989). Terapevtsko jahanje. Zdravstveno varstvo, 28
(4-5), str. 139-141.
Kremžar, В. (1992). Posebna gibalna vzgoja s psihomotorično
zasnovo. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo in šport.
Klüwer, C. (1988). Die spezifischen Wirkungen des Pferdes in
den Bereichen des Therapeutischen Reitens. Therapeutisches
Reiten, 75(3;, Str. 4-12.
Klüwer, C. (1994). Der therapeutische Einsatz des Pferdes unter
psychomotorischen Gesichtspunkten. Therapeutisches Reiten, 21
(4), Str. 14- 16.
Branka Globočnik: Jahanje kot specialno- in socialnopedagoška dejavnost
365
Marzinek-Spath., E. (1993). Učim se jahati. Ljubljana: ČZP
Kmečki glas
Petrovič, I. (1994). Hipoterapija pri bolnikih s sklerozo
multipleks. IV. strokovno posvetovanje slovenskih fizioterapevtov:
Društvo fizioterapevtov Slovenije, s.43-50.
Redi, F., Winemann, D. (1984). Agresivni otrok Ljubljana:
Svetovalni center.
Rommel, T. (1994). Die Rehabilitation im Therapeutischen
Reiten. Therapeutisches Reiten, 21 (3), str. 8-12.
Scheipl, J. (1993). Aktualni trendi socialne pedagogike v nemško
govorečem prostoru. Normalizacija, seminarsko gradivo, Ljubljana.
Spink, J. (1993). Developmental Riding Therapy A Team Ap-
proach to Assessment and Treatment. Tucson, Arizona: Communi-
cation Skill Builders.
Tomori, M. (1990). Psihologija telesa. Ljubljana: DZS.
Tušak, M. (1999). Sport-tabletka za psihično zdravje. Sport
mladih, 7 (46), str. 42- 43.
Zalokar-Divjak, Z. (1996). Vzgoja je... ni znanost. Ljubljana:
Educy.
Wingate, L. (1981). Feasibility of Horseback Riding as a Thera-
peutic and Integrative Program for Handicapped Children. Physical
therapy 62 (2), s. 184-185.
Strokovni članek, prejet decembra 2000.