/rA/!*« XI*T V$x'VJV'-"i>-v Berilo za slovensko mladino. < t• O v * -; i I Uredil Anton Janežič. Tretji popravljeni natis oskrbel dr. Jakob Sket. Drugi del. V Celovcu. Natisnila in založila tiskarnica družbe sv. Mohorja. 1887. M uta 128128 Jf Mj^U Zlate resnice (Zložil A. Slomšek.) 1. Kdor sam sebe povišuje, Prazno glavo oznanuje. 3. Le trpljenje naših dnij Nam veselje posladi. 2. Dež za solncem mora biti, Za veseljem žalost priti. 4. Tam, kjer glad mori lenuha, Najde pridni dosti kruha. 2. Najboljši" kažipot (Spisal A. Zupančič.) Sin se je bil pri svojem očetu rokodelstva izučil. „Zdaj pa le po širokem svetu," reko mu skrbni oče, „da se še bolj izuriš v svojem delu in tudi spoznaš, kako se pri tujih ljudeh kruh služi. Tudi jaz sem storil marsiktero stopinjo po svetu, in še nikoli mi ni bilo tega žal!" Tako so oče govorili in mu našteli še celo vrsto trgov in mest, kamor naj gre in se z delom pomudi. „Za božjo voljo!" oglase se prestrašena mati, „kaj pa misliš, oče ? O vseh teh krajih še praviti nikoli nisem slišala, in todi naj bi revež sani hodil? Kdo ga bo varoval, kdo vodil? Le doma naj ostane, doma — ljubo doma, kdor ga ima, pravi star pregovor." Oče na to nič ne odgovore; sinu mignejo, peljejo ga pred ulnjak ter mu reko: „Le poglej jih veselih živalic, kako vrše in hite na delo! Daleč, daleč gredo okrog, in kdo jih vodi na daljnem potu od cvetke do cvetke? Kdo jih varuje marljive delavke, da jih med potjo ne požro sovražne ptice? In kdo jih zopet pripelje v domači panj, bogato obložene z blagodišečim voskom in medom? — Ali ne oče nebeški, ki z jednako dobroto skrbi za velikega slona kakor za malo miško? Ali ne on, brez kterega volje še vrabec ne pade raz strehe?" Nato se obrnejo oče k materi, ki so vzadi stali pa poslušali: „No, mati, ali ni naš sin več ko le-te bučelice?" — Pri tej priči so mati utihnili in z mirno dušo pustili sina po svetu. Kranjska dežela. (Spisal V. Vodnik.) Kranjska dežela je večjidel liribasta. Veliko hribov in gora je z dobrimi gozdi, drevjem, sadjem, hišami in ljudmi napolnjenih; dosti jih je pa golih, in na nekterih celo leto sneg leži. Snežniki so na Gorenjskem, in med njimi je imeniten Ljubelj zavoljo strme in vendar črez-nj dobro nadelane ceste. Triglav kipi med Bohinjem in Bolcem; ta je najmanj 2650 metrov visok in je izmed najvišjih gora v Evropi. Z njegovega vrha se vidi na Tirole, Hrvatsko in v Benetke. Mornarji ga na beneškem morju najprej zagledajo, kedar se proti naši deželi peljejo, in ga poznajo po imenu. Šmarna gora nad Ljubljano ima to posebnost, da je strma, visoka in vendar od drugih hribov odločena stoji. Dolenjsko ima nižje hribe in prideluje veliko zdravega vina, marvin z imenom. Pri Savi nese brodnija veliko dobička. — Notranjsko je vse hribasto. Od bohinjskih snežnikov noter do Turškega drže skoz Notranjsko debeli gozdi. Na Krasu pa je vse golo in skalovito, in silna burja vleče, da dostikrat težke vozove prevrača; vendar tam najlepša pšenica raste. Tudi se nahaja tam veliko podzemeljskih lukenj, preduhov in votlih prostorov, v kterih so vse bire kamenite, od kapov okamenele podobe videti. Večjidel je povsod dvojna žetev, ker se po strnini ajda seje. Blizu morja rastejo oljke, pomoranče, limone, mandlji, fige in drugo žlahtno sadje. Veliko dobrega vina se v Notranjem pridela. Cela dežela redi obilno konj, goved in drobnice. Kranjci so imenitni bučelarji; bučele jim posebno vržejo, zato ker ajdo sejejo in se z bučelami tako dobro pečati znajo, da so drugim deželam učeniki v bučelarstvu postali. Divjačine, ptic in rib se veliko dobi v logih, gozdih, tekočih vodah, v jezerih in v morju. Največje bogastvo kranjske dežele so rude in platno. Rude se na več krajih dobivajo, plavijo in podelujejo. Živo srebro, železo, jeklo, svinec se na tuje prodaje in denarjev prinaša. Platno prinese Kranjcem okoli 40.000 goldinarjev iz drugih dežel; pa tudi v mnogih krajih po zimi tako pridno predejo, da komaj po štiri ure spe. Vrh tega se tudi veliko vina, olja, živine, mezlana, bleškega sukna, usnja, polhovih kožic, medu, voska, lesenine, skled, loncev, lesa za barke in sit v druge dežele proda. Ker ima dežela dvojno žetev, strno in ajdovo, zato je z ljudmi silno napolnjena in jih tudi lahko redi. Mladina. (Zložil M. 1. Mladi ribič ribo vjame, Al' premajhna se mu zdi; 'Z mreže jo za vado vzame, Pa na trnek nasadi. Vilhar.) 2. Da bi vlovil ribe veče, Vrže trnek sred vode; čakal je do mraka sreče, V mraku prazen domu gre. 5. Kitica Ezopovih basnij. (Spisal Fr. Metelko.) I. Košuta in vinska trta. Košuta se je lovcem za vinsko trto skrila in potuhnila. Lovci mimogrede je ne vidijo in odidejo. Zdaj meni, da se jej ni več bati; po trti se začne spenjati in mladice objedati. Šum in lomast pa lovci zaslišijo in se vrnejo; za trto zver zagledajo ter jo ustrele. „Prav mi je," reče umiraje košuta, „ker sem se nad svojo zavetnico nehvaležno pregrešila." Kdor dobrote s hudim vračujo, ne odide maščevanju. 2. Gad in pila. Gad pride po noči v kovačnico in hoče vse orodje raz-grizti. Najprej se spravi nad naklo. Ko pa nič ne opravi, zapusti ga in gre nad pilo; tu, meni, bo laže kaj opravil. Pa tudi le-tii si zastonj prizadeva. Pila se mu posmehuje, rekoč: „Bedak! kako hočeš mene s svojimi zobmi razgrizti, ker jaz železo premagam in naklo, kteremu ti nič ne moreš, lahko v prah zdrobim?" Kdor v svojo moč zaupa, drugih pa ne pozna, ta se opeče. 3. Gad in belouška. Gad je bil žejen in gre k studencu pit; belouška mu pa vodo prepove. Dolgo se prepirata in besedujeta, oba se vnameta in si črez tri dni boj napovesta. Žabe, belouški gorke, gredo gada podpihovat in mu obljubijo svojo pomoč. Zdaj se sprimeta in se hudo bojujeta; žabe priskačejo ter po svoji šegi regljaje pomagajo. Gad v boju premaga in potlej žabe krega, da mu niso po storjeni obljubi pomagale; ali odgovore mu: „Saj smo pomagale, naša navada je namreč samo z glasom pomagati in ne drugače." Kdor le samo z glasom pomaga, malo pomore. 4. Sraka in pavovo perje. Sraka je pavovega perja nabrala in se z njim ozaljšala in našopirila. Ta izposojena lepotija jo je tako prevzela, daje druge srake zaničevala. Zapustila je svoje sestre in v krdelo lepili pavov se vrine. Ali pavi so kmalu spoznali svojo last in začno srako kljevati: vse izposojeno perje so jej izpulili. Osramočena se vrne k svojim sestram, ktere jo pa silno črte, preganjajo in tako hudo okljujejo, da še svoje perje izgubi; po tem takem jo zaničujejo njene domače in tudi vse druge ptice. Ne povzdiguj se črez druge, ne obetaj si in ne želi nikdar, kar ti po pravici ne gre. Ošabnost pelje v zaničevanje in sovraštvo. Bodi v resnici in ne po dozdevku, kar biti želiš. 6. Zrno. (Spisal J. Bilec.) Vsako zrno, bodi si še tako majhno, je pravo čudo božje modrosti in mogočnosti. Belo moknato jederce obdaje trda luščina, da ga varuje mraza. Pa to še ni dosti; modri stvarnik je oblekel jedro še v drugo, bolj voljno in tanko lupino, da ga ne tišči trda luščina. Glejte, tako zavije skrbna mati milo dete v tanke plenice, da ga obvaruje mraza in drugih nezgod. Pa žalibog najde se jih dosti starišev na svetu, ki za svoje otroke ne skrbe tako, kakor skrbi dobri stvarnik za drobno zrno. Pa tudi sredina našega zrna je prečudna; mala pičica je notri, ki se imenuje srce. To srce pa je kal prihodnje rastlike, začetek ponižne bilke ali mogočnega hrasta. Celo moknato jedro je torej le obleka kali ali klice; služi jej pa kakor materino mleko v živež, dokler ne more uživati bolj čvrste hrane. Ko pa spomladi solnčni žarki zemljo ogrejejo, oživi in se napne dobro okovarjena klica, lupina poči in kal prodere luščino. Moč slabotne kali je prečudno velika: deni osemdeset kil teže na grah, ganila se bode in klica prodrla, če si ga bil prej malo namočil. Od kod ta silna moč? Kako more klica, ki jo dete lahko razdere, biti tako jaka ? Bistroumni umetnik in mogočni vladar! ali moreš ti kaj takega narediti ? Ošabnežu. (Zložil Fr. Cegnar.) 1. Stoji ošaben hrast na gori, Na nebo z vrhom se opira, Sosede svoje zaničuje, S posmehom na-nje se ozira. 2. Drvar s sekiro gre na goro In tam pod hrastom se ustavi; Sekira smrtno pesen poje, Na tla telebi hrast gizdavi. 3. O ti, ki zaničuješ brata, Ker več prejel si od gospoda, Ozri se! stopa ti na peto Nemila hrastova osoda. 8. Trnolica in vinska trta. (Spisal A. Slomšek.) 0 lepi pomladi je v vzglavju nad vinogradom trnolica lepo cvetela in se v svojem belem cvetju vsa košata na solncu grela. Svoje lepote pijana gleda v vinograd in vinsko trto zaničuje rekoč: „Zakaj se pa ti lepše ne oblečeš, visoko hvaljena vinska trta? Ali te ni sram, da tako uborno v vinogradu strmiš in solze prelivaš? Gotovo ti mrzi, da sem lepše oblečena ko ti, ker vidiš, kako veselo bučelice po meni šume in otroci okrog mene skačejo, tebe pa nihče ne pogleda!" Vinska trta pohlevno molči, pa tiho in čvrsto poganja svoj žlahtni sad. Ko jeseni grozdje dozori, pride truma ljudij rumeno grozdje trgat in vinski trti hvalo pojo: »Preljuba vinska trta, veselje našega srca!" Na traolico se nihče ne ozre. . . „ Soseda!" reče jej zdaj vinska trta, „ povej mi zdaj, ktera naju več velja? Tvoja prerana hvala ti ni ostala, tvoje prune jagode, ki so tako košato ocvetele, so kislice, in vse se ogiblje trnja, ki ti je odrastlo. Mojega ponižnega cvetja sad, sladko grozdje, veseli otroke in oživlja možake; vsak pošteni človek me ima rad." Samosvoja čast in hvala ti ne bo prida dala; ponižnost velja in pridnost hvalo da. Lastovica. (Spisal Fr. Erjavec.) Kjer si koli po širokem svetu razven sneženih severnih krajev človek postavi svoj dom, povsod ga spremlja zvesta prijateljica, to je mila in priljubljena ptica lastovica. Ona ne dela razločka: ravno tako rada prilepi svoje gnezdo na borno leseno kočo, kakor na steno gosposke palače. Zato se je pa tudi človeku prikupila, in rad jej da prostora pod svojo streho. Našemu ljudstvu je lastovica posvečena ptica, greh se mu zdi ubiti jo ali jej razdreti gnezdo. In ker so te ptice človeku posebne ljubljenke, zato je že od nekdaj rad opazoval njihovo dejanje in nehanje. Ko se počno vlačiti po dolinah jesenske megle, gleda človek z otožnim srcem, kako se zbirajo lastovice po zvonikih, dokler jih jedna noč ne vzame, črez planjave, črez višine, črez kopno in črez morje hite v zaželene tople kraje in ustavijo se še le daleč v srednji Afriki. Spomladi pa, ko je izginil sneg, ko se povsod vzbuja novo življenje, prilete tudi one nazaj v svojo domačijo, in človeku dobro de, ko zopet ugleda svoje stare znanke. Lastovice si poiščejo svoja stara gnezda, očistijo jih in popravijo, ako je treba, mladiči si pa zidajo nova. Po cestah pobira z malim kljunčkom blato in ga donaša v malih kepicah, ktere poprej oslini, da se bolj sprimejo. Vmes vplete tudi kako dlako ali bilko, da je gnezdo toliko trdneje. Oe je vreme ugodno, sezidano je gnezdo v osmih dneh in meseca velikega travna znese ona 4 — 6 jajčic, ktera izvali v dvanajstih dneh, ako jej on donaša potrebne hrane. Če ne, trpi valitev tudi dalje časa. Mladiči so s početka grdi, širokozijali in stari imajo dosti opraviti, da jih nasitijo. V treh tednih so godni, stari jih izpeljejo, toda zvečer se po-vračajo v gnezdo tako dolgo, da se nauče zvunaj prenočevati. Stari vale potem drugikrat. Lastovica je med našimi pticami najboljša letavka; zato ima dolgi, kot kosa vrezani porotnici in rogljast rep. Na tleh je neokretna, v zraku pa šviga kakor strela sem ter tja. Kakor misel hitro preleti ulice v mestu, krene v desno, zigrava v levo, in ko bi trenil, obrne se zopet; zdaj leti skoro ob tleh, zdaj se zopet vzdigne in izgine črez streho visokega poslopja. Lete si lovi hrano po zraku, lete pita mlade, lete se tudi potaplja v vodo, ker se rada koplje. On. poje prav lepo, posebno dokler ona vali. Zjutraj na vse zgodaj, ko še vse mirno spi, ko se je komaj začelo na vzhodu jasniti, prebudi se on prvi in potem gostoli in drobi svojo juterno pesmico, ki sicer ni umetna kakor slavčeva, ali vendar ima v sebi nekaj posebno prijetnega in srčnega. Lastovica se hrani z malimi žuželkami, posebno z mu-šicami, metuljčki in keberčki, kterih je o lepem vremenu poln zrak. 0 grdem in deževnem vremenu te ptice večkrat stradajo, ker se onda žuželke poskrijejo. Tako neugodno vreme jih tudi včasih prisili, da zapuste jeseni naše kraje še poprej, nego so mogle izrediti svoj drugi zarod, in tala zapuščeni mladiči lakote poginejo. 10. Pomladanska. (Zložil L. Svetec-Podgorski.) 1. Burja počiva, 4. Modra vijola, Megla beži; Cvetje lepo Cvetice iva Krasita polje, Zlate rodi. Dol in goro. 2. Potok po tali 5. Blaga dišava Zemlji šumlja, Dije povsod, Y bistrem zrcali Vsa se narava Solnce igra. Smeje naprot. 3. Slavec iz gaja 6. Pustimo zide Pesen glasi, Hitro na plan! Pirne obhaja Žal naj odide, Z družo gosti. Tugo na stran! 7. Dokler leskeče Miljeni čas, Kože dišeče Pletimo t las! 11. Jutranji občutljeji. (Poslovenil A. Lesar.) Vzbudi se, moj duh, ter z veselim srcem hvali očeta vseh bitij! Zlato jutro te vabi premišljevati dela njegova in slaviti njegovo dobrotljivost. Solnce že vzhaja izza vzhodnih gora ter razliva bel svit po rosnih dolinah. Ob daljnem pogorju in okoli gladkega morja plavajo lahne meglice, ki se skoro nevidoma zbirajo, vzdigajo in zgo-ščujejo v sreberni oblak. Na pol vzbujena se lepa narava vzdiga iz nežnih dišav ter se naproti smehlja veselemu jutru, ktero se, s cveticami ovenčano, na perotih pihljajočih sapic bliža cvetočim livadam. Ptički vzletavajo z razsvetljenih vrhov ter se vzdigajo v modri zrak, da s petjem pozdravljajo ljubi dan. Bodi mi pozdravljeno, solnce nebeško, vir božjega blagoslova, ki se vzdigaš ko bliščeč seraf, da na božje povelje blagor razsiplješ nad zemljo in svoje žarke razlivaš črez vse, kar kali in živi; tu vdihaš rodovitnost, tam pa življenje. Iz tebe neprenehoma izvira sedmerobojna svetloba, v njenih bistrih potokih se lepše leskeče vsaka lepota; iz tebe prihaja gorkota polagoma rastoča in živna moč neprenehoma delujoča. Da, iz tebe kot s svojega vidnega sedeža razodeva se vsegapričujoči; temna zemlja čuti njegovo pričujočnost (bitje) ter se razcveta; vse, kar živi, vse se ga veseli. Vsaka cvetica vzdiga svojo okrepčano glavico ter njemu, kterega si morejo misliti le neumrljive stvari, daruje najslajše vonjave; tisoč plemen lahko-perotnih žuželk leta okoli njega, srka vlažno roso in slavi s svojim veseljem nevede svojega stvaritelja. Kako ljubo in milo se iz modrega zraka in z vsake zelene vejice glasi jutranja pesen krilatih pevcev! Radost vzdiga pernate prsi, veselje razodevajo njihovi žvrgoleči glasovi. Veselo ti na uho udarja pesen, ki se jednotero glasi, nič manj pa tudi ona, ki se v lepo ubranih melodijah usiplje iz glasovitega grla. Koga neki hvalijo, ako ne tebe, vsegamogočni, čegar dobrotljivost čutijo, da-si tudi jim nisi dal duše, s ktero bi te spoznali, mislili in vedeli za-te. Torej tudi ti, duša moja, hvali gospoda, kteri ti je dal peroti, s kterimi lahko hrepeniš po njem; hvali gospoda, kteri te je stvaril angeljem na veselje in za svojega ljubčeka! Z močmi, ki ti jih daje goreče hrepenenje po njem, jecljaj mu svojo hvalo, angelji naj pa tam gori zamaknjenim krogom poj o nebeške svoje himne. Hvaljen bodi, da si mi dal zopet gledati lepe prizore, ktere mi lepše in mičnejše kaže vsak novi dan! Hvaljen bodi, da si mi zopet oživil moči, ki so bile razvezane v spanju! Da moje oko zopet gleda tvoja dela, da moje uho še posluša sladki glas tvoje prijaznosti, da je moje telo še zmožno služiti duši, duša pa še zmožna velevati telesu, da morem sladko dolžnost, ki si mi jo ti naložil, zopet veselo izvrševati, — vse to, večno bitje, je tvoja dobrota! O da bi svoje življenje in vse svoje moči vedno obračal le po tvoji volji, le po tvojih namenih! Da bi se ta dan, ki si ga pridejal mojemu življenju, svetil v bukvah življenja! 12. Moč in korist vode. (Prosto po češkem spisal J. Podmilsak.) je zelo potrebna reč na svetu; brez nje ne bi mogla nobena stvar na zemlji živeti, in ves svet bi bila velika, od solnčnih žarkov razbeljena puščava. Voda je naša vsakdanja potreba: z njo si gasimo žejo, čedimo telo in obleko ter si pripravljamo najpotrebnejšo hrano. Pa tudi pri raznih drugih opravkih nam je zelo koristna. Po vodi plavajoče drevesno deblo je pokazalo prvotnim ljudem pot črez morje. Jeli so tesati čolne, ladije ter se seliti v razne kraje, kamor po suhem ne bi bili mogli priti. Na ladijah so prebrodili ljudje široko morje ter iznašli nove dele sveta, ki so nam bih poprej popolnoma neznani. Voda je prebivališče mnogoterih živalij; ona nam daje mnogo žlahtnih rib, kajti veliko ljudij, stanujočih ob morju in rekah, živi se le o tem, kar jim hrani morje ali reka. Vodo napeljujemo na njive, travnike in vrte, da more rasti trava in cvetice, ki bi sicer vse posahnile pod pekočimi žarki. Znano nam je iz zgodovine, da sta v starih časih Evfrat in Tigris napajala vso mezopotamsko zemljo ter jo prestrojila v cvetoč zemeljski raj. Dandanašnji pa, ko se je ljudstvo polenilo in ni hotelo dobrotljive naredbe božje obračati v svoj prid, izpre-menila se je zopet nekdanja lepa dežela v pusto puščavo. V Egiptu je dobrotljiva reka Nil, ki poživlja celo deželo; izvira v pekočih krajih srednje Afrike in prinaša vsako leto s seboj mnogo gnojnega blata, s kterim pognojf vse egiptovsko polje, da rodi najobilnejših pridelkov. Voda goni tudi razne stroje: mline, stope, papirnice in druge naprave, ki so neogibno potrebne za vsakdanje življenje. Dandanes pa nam služi voda še pri drugih večjih in imenit-nejših napravah: s pomočjo ognja in vode so napravili parne stroje, kterih moč presega vse dosedanje človeške iznajdbe. Ljudje so spoznali njihovo korist ter jih jeli obračati v svoj prid. Urni hlapon je izpodrinil težavno vožnjo po cesti. Koliko časa je trebalo poprej, da se je spravilo blago v daljne kraje, kako težavno in nevarno je bilo večkrat potovanje po svetu! Zdaj pa nas pritira lilapon v nekolikih urah več milj daleč, kamor bi sicer potrebovali več dnij. Parne ladije preplavajo najširja morja, če tudi ni najmanjše sapice, kar poprej ni bilo mogoče, dokler smo imeli samo ladije jadernice. Parne tovarnice, mlini, kovačnice i. t. d., izdelajo s pomočjo parnih strojev več blaga na dan, nego je storilo poprej sto in sto rok v več mesecih. Tako mnogovrstno nam koristi voda, ako jo znamo prav obračati v svoj prid. 13. Drevo v cvetu. (Zložil M. Valjavec.) 1. Ko gledam spomladi 6. In v senci njegovi Cvetoče drevo, Pozabi se trud, Veselja se smeje C'lo sivi glavici Mi srce sladko. Prijazno je tud'. 2. Približam pobožno 7. Mladosti nedolžni Se mu gologlav, Jednaka je last: Ker ono mladosti Ta cvet je dežele, Podoba je prav. Človeštva je čast. 3. Vseh vrtov je slava, 8. Veselje razseva Vseh vrtov je kras, In radost budi, Prepevajo ptice 0 njeni krasoti Mu hvalo na glas. Se vse veseli. 4. Za dom si izvoli 9. Z veseljem napaja Ga ptičekov par, Se starcu srce, Ljubezni bo srečne, 0 njej se nebesa Vesele oltar. Same vesele. 5. Iz cveta bučele 10. Zatorej ko vgledam Nabirajo med, Cvetoče drevo, Napravljajo 'z njega Veselja se smeje Nebeško si jed. Mi srce sladko. 14. Srečna mladost. (Spisal M. Vrtovec.) Mladina, ki jej slabe večjidel drugi za živež, živi brez vse skrbi; vsako nedolžno veselje uživa z radostjo in popolnoma; po veselju hrepeni in ga išče pri svoji jednakosti; na njenem obličju, prepasanem z zadovoljnostjo, je izobražen mir srca in up vsega dobrega: mladost se nadeja le srečne in vesele prihodnjosti. Ta bo dobil po očetu lepo kmetijstvo, rokodelstvo, hišo ali grajščino; oni bo dosegel v svojem prosto izvoljenem duhovskem, vojaškem, sodnijskem ali drugem stanu veliko čast in si prislužil sloveče ime. Deklica si domišljuje, da bo imela v prihodnje kot gospodinja zgoli vesele dni; vse drugače ko njene sosede ali celo bolje od svoje matere misli ona gospodinjiti, kedar bode sama za-se. Mladost, vsa zamaknjena v prihodnjost, ne vidi in ne pozna vsakdanjega življenja; torej je obvarovana marsiktere, vzlasti dušne bridkosti, ktera teži druge ljudi, in tudi telesne težave laže prenaša. Ni ga črez fantovski in dekliški stan! Z veseljem se stari ljudje spominjajo in ozirajo na pretekle dni svoje nedolžne mladosti. Naj se snideta dva prav stara prijatelja, ki sta se že v mladosti sprijaznila; naj se spomnita svojih mladih daij, o kako se jima bo srce unelo, kri ogrela, beseda odvezala! Glas bosta povzdignila, z radostjo, s solzami v očeh si bosta pravila, kako sta se veselila; sto in sto drugih rečij sta čisto pozabila, česar pa sta doživela mlada prijatelja, to pa pametita vse tako dobro, kakor bi se bilo včeraj zgodilo. O dragi mladenči! vi največje veselje svojih starišev, ki tolikanj skrbe in si skoro v vseh stanovih pritrgujejo, da bi se le vam dobro godilo! vi ste veselje svoji žlahti, prijateljem, sosedom in znancem; domovina gleda z veliko zadovoljnostjo na vas, zakaj vi ste up, vi ste zastava nje prihodnje sreče; kmetijstvo, rokodelstvo in obrtnost pričakuje od vas umnih in krepkih delavcev, pridnih gospodarjev, cerkev skrbnih pastirjev, država srčnih in junaških vojščakov ter brihtnih in zvestih služabnikov. Vse imenje in premoženje naše domovine preide za 20, 30 ali 40 let na vas; vse časti, vse službe gor do najvišjih bodo vaše; vi boste črez to dedščino gospodarili in jo duhovno in telesno obdelovali; branili jo boste v sili in ohranili svetlemu cesarju in svojim vnukom; o da bi jo tudi s svojimi vednostmi in s svojim trudom bolj izobraženo na višjo stopinjo blaženosti ali časne sreče povzdignili! 15. Hazad. (Vzhodna povest; poljski spisal J. Krasicki.) Ne daleč od slavnega mesta Damaska, v njegovi okolici živel je starček, Hazad po imenu. Imel je tri sine, ki jih je dal, kolikor je najboljše mogel, po svojem stanu od-gojiti. Ko so bili dorastli in ko je bila očeta huda bolezen potlačila, rekel jim je, naj pridejo k njemu, ter jim reče: „ Nebeški duh Azar je naši hiši poseben varuh; prikazal se mi je danes in razodel mi, da ti, Ibrahim, moj najstarejši sin, postaneš vojščak, ti srednji, Osman, pravnik, ti najmlajši, Juzuf, pa kupec. Povedal mi je, da se bo dobro godilo vam — vsem trem; potlej mi je dal tri sreberne pušice, ki jih vidite pred seboj. Vse tri mi je dal s poveljem, naj vsakemu izmed vas jedno izročim." Zdaj je dal starček vsakemu jedno teh pušic, rekoč: „Kedar ti, Ibrahim, ki bodeš vojščak, postaneš polku poveljnik, odpri svojo pušico; ti, Osman, ki bodeš pravnik, kedar postaneš sodnik, ravno tako stori s svojo; ti pa, Juzuf, ki bodeš kupec, tudi razkleni svojo pušico, ali še le tedaj, ko si pridobiš po kupčiji deset mošenj zlata. Skrbite, dragi sinovi, tako, kakor veste in znate, da vsak prižene tako daleč, in tačas . . . ." To je izgovoril in umrl. Neizrečeno žalostni so pokopali sinovi očeta, priporočili se nebeškemu duhu Azarju, potlej pa so začeli vsi trije skrbeti za to, da zadoste svoji obljubi. Res so srečno delali. S časom so prignali tako daleč, da je najstarejši dobil polk, mlajši sodništvo, tretji deset mošenj zlata. Snidejo se potlej in ko prvi, Ibrahim, odpre pušico, najde v njej listek s tem-le napisom : Skleni tako, kakor si začel, pa postaneš še lahko vezir. Drugi, to je Osman, najde v svoji tak-le napis: Končaj tako, kakor si pričel, pa postaneš lahko še mufti. Tretji pa, Juzuf po imenu, najde to-le zapisano: Nehaj tako, kakor si začel, pa boš lahko imel še tisoč mošenj. 16. Upanje. (Zložil Fr. Levstik.) 1. Glej, upanje hodi pred nami 2. Kedar se nam sreča obrne, Od rojstva, da gremo s sveta, Da megla pred nami leži, Ko tare nas teža na rami, Nebeški nam raj se odgrne, Nam palico v roko poda. Ko upanja luč zagori. 17. Življenje v gozdu. (Spisal Fr. Mam) Kako prijetno je v gozdu, v tem veličastnem vrtu, kjer je vsako drevo vir, iz kterega klije sladko čvrstilo, iz kterega puhti Čist in zdrav zrak! Uho ti razveseljuje prijetno šumenje med gostimi vejami in petje krilatih pevcev. Tu priskaklja iz goščave ščinkovec in kriči na ves glas „pink, pink"; tam prileti taščica, bega sem ter tja, kima z glavo in perotmi ter peva „vuit ček ček", in penica jej odgovarja od druge strani „čak čak luid". Koliko pa se glasi še vmes drugih raznoterih glasov in kako se vse to lepo strinja, kako prijetno razveseljuje srce! Po bližnji smreki pa neposajena veverica kaže svojo prečudno izurjenost. Glej, kaj bi bil kmalu pozabil! Nikar se ne srdi, ti ponosni zlatokrilec! Tudi tebe pohvalim; razveseljeval si me že večkrat s svojim možatim obnašanjem. Vselej sem se razveselil, ko sem zaslišal tvoj „klof klof" nad seboj in zagledal zgodaj pri delu marljivega gozdnarja. Veste pa, kdo je ta gozdnar? Dobro, zlatokrili detel je to! Le poglejte ga, kako ima lepo gozdnarsko obleko, rudečo kapico in zeleno z zlatom pretkano suknjico. Ta mu kaj lepo pristuje. Ima pa tudi postavo za to. Telo je gibčno pa krepko ter ima trde kite; kljun je raven in močen, noge žilave in kremplji ostri. Bil je siromak večkrat obrekovan, da kvari drevesa, in vendar ga ni poštenjaka nad njega. On živi samo od škodljivih črvov in bub; zato ga vsaj ne grajajmo, saj plačila mu tako nobeden ne da. — On je kaj priden in dober gozdnar; dostikrat dela brez prenehljaja ves dan ter kljuje in kljuje, kjer čuti, da so se vgnezdili škodljivi mrčesi. In kako je izurjen! Najprej potrka nekolikokrat na deblo in posluša, kako odmeva. Iz tega takoj spozna, kako je notri, ali je drevo zdravo ali bolno. Znano je, da delajo tudi naši zdravniki tako; ali naš gozdnar se ni od njih naučil, on je znal to že davno prej. Na črvivo deblo se vseli in začne kljevati na deblo s težkim svojim kljunom. Prebivalci te notranje države begajo vsi prestrašeni dol in gor, kjer je kak izhod. Detel dela na svojo roko, on nima nobenega pomočnika; skrbeti mora torej, ako ima votlina več izhodov, da mu ne uidejo, in kaj smešno gaje gledati, kako leta od luknje do luknje, da vsakega zasači. In gorje mrčesu, ki mu pride pod ostri kljun — po njem je. 18. Red v naravi. (Spisal J. Vari.) o premišljuje človek svet in stvari na svetu, kmalu zapazi neki nepremakljiv, čudovit red, po kterem se vse v naravi godi. Solnce, luna in zvezde nad nami v sinjih višavah imajo od nekdaj kroge, v kterih tekajo svoje pote; letni časi, noč in dan — vse se vrsti med seboj, kakor pred tisoč in tisoč leti, še današnji dan. Prečudna je delavnost v naravi. Nejenljivo hlapi vodovje in se vzdiga v zračne višine; na visoki gori se zbira zopet vodni puh ter se vrača na zemljo kot dež in sneg, kot toča in pšeno, da moči in rodoviti zemljo in polni podzemeljske vodne hramove, da vrelce živi in z vrelci vred potoke in reke, ki vedno teko in nikdar ne usahnejo. Zelišča in drevesa zelene in rastejo očesu človeškemu v veselje, človeku in živali v živež in druge potrebe, pa tudi v zdravje z zdravilno močjo, in to ven in ven, leto za letom, neprenehoma. Zelišča, živali in človek so čudovito sestavljeni po svojih notranjih in vnanjih delih, čudovita je njih rast in življenje: vse se giblje, vse živi, reč je z rečjo v zvezi, reč od reči odvisna, vse pa naznanja neke postave, po kterih se vse giblje in živi, neki red, neko modrost in previdnost, ktera kaže in priča, da svet ni po kakem naključju postal, temveč da je delo bitja, ktero je modro, previdno in redoljubno, pa tudi z ozirom na zemljo in svetove nad nami neizmerne moči in oblasti. In to bitje je naš Bog in gospod, vsegamogočni in neskončno modri stvarnik nebes in zemlje. 19. Cerkvica (Zložil Fr. Leveč) 1. Cerkvica vrh gore, Cerkvica bela! Vsak dan pozdravlja te Duša vesela. 5. Zvonček me tvoj budi Zjutraj iz spanja, K delu, k pokoju spet On mi pozvanja. 2. Zjutraj že, ko zlati Solnce planine, Srčne pozdrave ti Dibam z doline. 6. Pa če otožnost med Mir se zaplefje, V tebi le, cerkvica, Najdem zavetje. 3. Tebe črez dan oko Zmer pogleduje, Srce večerne ti Vzdihe daruje. 7. Tvoje zavetje res Mirno, tihotno, Kak de nemirnemu Srcu dobrotno! 4. Saj mi tako ljubo Gledaš z višave, S holmca zelenega Daješ pozdrave. 8. Zatorej vrh gore Cerkvica bela, Vsak dan pozdravlja te Duša vesela! Gostišče na gori sv. Bernarda. (Spisal dr. J. Rogač.) Postavila je mogočna roka božja kot nerazrušljiv ve-kovit mejnik med lepo Italijo in hribovito Švico skalnato skladovje gore sv. Bernarda, ktere vrhovi, z večnim snegom in ledom pokriti, 3290 metrov visoko nad morsko planoto proti nebu kipe. Že za Rimljanov je črez to goro peljala pot in še dandanašnji meri po njej, brez primere nevarni, mnogo popotnikov trudne svoje stopinje. V sedlu tega velikanskega gorovja pa stoji gostišče, ktero je že v 10. stoletju na lastne stroške ustanovil sv. Bernard Mentonski. Duhovniki tega samostana žive po pravilih sv. Avguština; njih glavna naloga pa je gostoljubno sprejemati romarje in druge popotnike ter jim z vso ljubeznijo streči. In to ljudomilo delo ti resnično pobožni menihi z neznanskim darovanjem in zatajevanjem samih sebe do današnjega dne z vso zvestobo opravljajo. Brez njihove neutrudljive milosrčne delavnosti in prizadevnosti in brez sposobnosti njihovih izvrstnih in zvestih pomočnikov, psov, bila bi gora sv. Bernarda radi toliko pretečih nevarnostij razven malo tednov v letu ostala nepristopna nogi človeški. Ako hoče človek od švicarske plati črez to goro priti, gre prek gorske, po temnih globinah nasproti šumeče reke Dranse šest ur hoda navzgor, dokler ne dospe do zadnjega sela sv. Petra, ktero že 1138 metrov visoko nad morjem stoji. Okrajina prihaja čim dalje bolj divja in grozna, in polagoma zamrje vse prirodno življenje. Kmalu ne sprostira več nobeno drevo svojih košatih vej, in zelene, poprej še z nežnimi planinskimi cveticami obsejane tratine se porazgube pod neob-zirnimi sneženimi širjavami. Dolgo se še sliši prijetno žvrgo-lenje planinskega škrjanca in tudi še tanko brlizganje urno-skokih srn; naposled pa razdone tudi ti glasovi in predno se pride do vrha, ni slišati drugega, kakor le strahovito bobnenje utrganih valin in plazov, teh najgroznejših prikaznij gorskega sveta, ki so že brez števila popotnikov v ogromnih gomilah zasule. Pa tudi o najtoplejšem poletju se po teh mrzlotnih tokavah le s težo sneg pregazi; pa nikar da bi trudni popotnik počival, ker tedaj ga rado sladko spanje zaziblje, iz kterega se mnogokrat nikdar več ne prebudi, ako ga o pravem času že vsega trdega rešilna roka nenadoma ne predrami. Mrzlota in jednoličnost te neme okrajine zagreba srce v nemilo otožnost; zatorej popotnik s pravo radostjo zasliši iz daljine glas samo- Cvetnik II. 2 stanskega zvona, kteri se ljubo, prijazno in jasno po gorskih višavah razlega, ali če mu lajanje psov napoveduje bližino človeškega bivališča; kakovo veselje pa še le je za medleve oči kopernečega popotnika, kedar zagledajo s temnim škrlevjem pokrito, z belim križem ozaljšano samostansko zidovje. „0 bodi mi stokrat pozdravljeno, predrago gostišče!" zakipi mu radosti klik iz dna izsopihanih, pa zopet oživljenih prsij. Nova moč mu prešine otrpnele ude in urno pomika korake proti zaželenemu zavetju, saj si je v svesti, da ga čaka tam prijazen, gostoljuben sprejem. Resnično! ugled tega bivališča tam, kjer zgoli grozna pustota premogočno kraljuje in je večna zima svoje morilne peroti razprostrla, ravno tako potolaži, razveseli in okrepča duh in telo, kakor postrežna milosrčnost menihov in skrbno vohanje njihovih štironožnih tovarišev prav prijetna čutila v popotniku budi. Tu tedaj, v toliki višavi (2320 metrov nad morjem), kjer vedno ledene sape pišejo, kjer je solnce tudi o najgorkejšem poletju skoro vso svojo moč izgubilo, — zakaj malo jezero blizu samostana na jugu nikdar ni brez vsega ledu in njegovega žalujočega bregovja nobena zelena bilka ne lepša — tu v najbolj neuljudnem kotu zemlje stoji že blizu tisoč let to velevito znamenje junaške krščanske ljubezni. Gostišče je trdno, dokaj prostorno poslopje, v ktero se trudni popotniki brez plačila, brez ozira na vero in stan, sprejemajo in gostoljubno postrezajo, včasi tudi smrti otmo. Ono stoji na najvišjem mestu starega sveta, na kterem si je človek izvolil bivališče svoje. Življenje ondašnjih prebivalcev je strahotno, polno nevarščin. Devet mesecev trpi zima, ktera tu najvišjo stopnjo doseže, in sredi poletja jame zgodaj zmrzovati. Sneg pada tako gosto in napade tako visoko, da je le po stopnicah mogoče priti do gostišča. Tu preneha skoro slednja rast; in kakor daleč oko seže, povsod ni drugega videti, kakor sneg in led; samo o največji gorkoti vzraste v majhni ograjici nekoliko zelenjave. Grozna burja tuli pogostoma okoli samostana; neprenehoma se nad njim utrgavajo plazovi in ga prete s seboj v brezdno porušiti. Vse, drva, hrano in česar koli prebivalci tega poslopja potrebujejo, morajo si po več ur daleč na krošnjah in oslih težavno pritovoriti. Od vsega sveta odločeni, ne vidijo po celo leto drugega človeka razven popotnika, ki na njih duri potrka, ali pa ktere sami trudapolno na dom pripeljejo in prineso. 0 lepšem vremenu prihaja sem tudi mnogo romarjev iz bližnjih planinskih podolij, da molijo v cerkvici, ki blizu gostišča stoji, in tam sv. zakramente prejmo. Vsled preostrega, mrzlotnega zraka in silnega truda ne dožive menihi visoke starosti; navadno mrjo v najčvrstejših letih, ali pa se morajo vsi boleha vi umakniti v gorke nižave in se tam okrepčati ; pa saj ljubezen, pravi sveto pismo, je močnejša ko smrt. — Redovniki sv. Avguština, naudani z ljubeznijo in gorečnostjo ustanovitelja sv. Bernarda, imajo v gostišču posebne služabnike — maronijerje — kteri popotnikom po rebrinah in dolinah s hrano nasproti hodijo, da jih okrepčajo, jim delajo tir ter jih do samostana pripeljejo. Za pomočnike imajo velike pse, kteri so posebno na to naučeni, da stezo ali cesto v snegu, ob brezdnih, o megli in zametih dobro poznajo, da nesrečne popotnike poiskujejo ter jim življenje otemajo, in ta svoj nalog izpolnjujejo oni prav izvrstno. Vsako jutro gre jeden služabnikov ven na pot z jednim ali dvema teh psov, in kakor hitro jima da znamenje, izdirjata radostno skoz samostanska vrata, preletavata tudi najnevarnejše kraje, z velikimi skoki preskakujeta zijavne propade, sledita po sneženih navalih in iščeta zašlih in zmrznjenih kakor mati izgubljeno dete. Jeden ima skleničico, jeden pa zvonec na vratu. Ako najdeta obnemoglega popotnika, obskakujeta ga vesela, puhata va-nj, ližeta mu ude in dasta znamenje, da pride služabnik ter predramljenega in okrepča-nega pelje v samostan. Ako je pa popotnika plaz zagrebel ali ga trudnega v zmrzlinski omedlevici sneg zapadel, zasledita urno psa mesto in dajeta nemudoma z razkopanjem in lajanjem nesrečnika pomožni človeški roki na znanje. Milosrčni menihi prihite, in mnogokrat se jim pogodi, da še živega iz snega izkopljejo. Neso ga v samostan, kjer ga s snegom drgnejo, v gorko postelj polože in sicer z vsemi pripravnimi pripomočki medlevo življenje v njem bude. Se ve, da menihe same pri tem usmiljenem delu čaka včasi pod plazom hladni grob. In za vso to neutrudljivo milosrčnost ne pričakujejo oni plačila od drugega, kakor le od Boga. Oni sami nabirajo miloščine po švicarskih dolinah, da sami sebe prehranijo in popotnike, vzlasti nesrečne preskrbujejo. Število tistih, ki so po bojiščih izkrvaveli, ve vesoljna Evropa, število onih pa, kterim je junaška milosrčnost v teh groznih puščavah otela življenje, pa ni znano nikomur. 21. Začetek družinskega življenja. (Poleg Platona poslovenil J. Božič.) Učitelj. Ljudje se združijo v občino in sploh v državo, kaj ne, zato ker si, kakor jaz mislim, posamezni človek ni zadosti in mnogoterih rečij potrebuje? Ali pa mar misliš, da se iz kakega drugega uzroka mesto zidati začne? Učenec. Jaz ne bi vedel drugega. Učitelj. Ako si tedaj drug drugega pri vzamemo, tega k temu, onega k onemu namenu, in ker mnogo potrebujemo in tudi veliko ljudij v jedno srenjo zberemo, da bi si delo in dobiček delili, imenujemo to skupno bivališče mesto. Ali ni res? Učenec. Res je. Učitelj. Če drug drugemu kaj podeli ali kaj od njega dobi, stori on to zaradi tega, ker si misli svoj stan zboljšati? Učenec. Kaj pa da! Učitelj. Hajdi pa staviva si z nova mesto v mislih. Da se začne staviti, to prihaja po moji misli od tod, ker ga je nam potreba. Ali ne? Učenec. Seveda. Učitelj. Po vsaki ceni pa je prva in največja potreba preskrbovanje živeža, da se biti in živeti more. Učenec. Gotovo. Učitelj. Potem je treba stanišča, obleke in tako dalje. Učenec. Res je tako. Učitelj. Povej mi pa zdaj, kako bode moglo mesto vsem tem potrebam zadostiti? Ali ne bode moral biti jeden kmetovalec, drugi tesar, zopet drugi tkalec. Ali mar pridenimo tem še črevljarja ali koga drugega, ki bode za obleko skrbel ? Učenec. Kaj pa da. Učitelj. Tedaj bi najmanjše mesto obstajalo iz čvetero ali petero ljudij. Učenec. To je res. Učitelj. Kako pa zdaj? Ali bo vsak izmed teh svoje delo za vse druge opravljal? Ali bo mar na pr. jeden kmetovalec štirim za kruh skrbel, štirikrat toliko časa in truda obračal na to, da vsem kruha pripravi in se tako z njimi združi? Ali pa mar bode, ne glede na druge, sam za-se četrti del kruha pripravljal v četrtem delu tega časa, druge tri dele časa pa skrbel za druge tri potrebe, namreč za stanovanje, obleko in obutev. Tako bi, kaj ne, namesto sitnega združevanja z drugimi, sam za-se najbolje skrbel? Učenec. Kakor se meni dozdeva, dragi učitelj, šlo bode po prvi bolje ko po drugi poti. Učitelj. In temu se zares ni čuditi. Kajti jaz pre-udarjam, med tem ko govoriš, tudi to, da nimamo od narave vsi ravno tistih zmožnostij, da so te kar različne, ker ta je za to, drugi za kaj drugega pripraven. Morebiti pa si drugih mislij? Učenec. Nikakor ne. Učitelj. Kaj tedaj misliš, kaj bode boljše, ali če se jeden jedini človek ob jednoistem času z več rokodelstvi peča, ali pa le z jednim samim? Učenec. Le tedaj, če se z jednim. Učitelj. Zdaj je pa tudi to jasno, da vse nič ne velja, če se jedenkrat pravi čas za kako delo zamudi. Učenec. Res je to. Učitelj. Po mojih mislih namreč delo ne čaka delavca, kdaj pride na vrsto, temveč delavec mora gledati in za delo prijeti ter ga ne kar mimogrede ali po priliki opravljati. Učenec. Seveda mora tako biti. Učitelj. Po tem takem se bo delalo vse bolj s pridom, lepše in laže, če kdo le jedno samo rokodelstvo po svoji lastnosti in priložnosti opravlja, ne pa da bi se še z drugimi ukvarjal. Učenec. Seveda. Učitelj. Treba nam je tedaj več ko čvetero ljudij ali mestjanov, da bi se vse te reči opravljale; kajti kmetovalec si ne bode, kakor jaz mislim, pluga sam narejal, če hoče, da bo dober; tudi ne sekire in drugega orodja, ki so za kmetijstvo potrebna. Ravno tako si tudi tesar ne bo sam svojega orodja izdeloval, kajti veliko mu ga je potreba; tako tudi ne tkalec in črevljar. Ali ni res? Učenec. Res je tako. Učitelj. Tako tedaj se bode več mizarjev in kovačev in drugih takih rokodelcev v družbo ali občino našega mesta sprejelo in ga obljudilo ali z ljudmi napolnilo? Učenec. Kaj pa da. Učitelj. Pa tudi nič takega ne bi bilo, če jim še go-vedarje in ovčarje in druge pastirje dodamo, da bodo kmetovalci imeli vole za oranje, da se morejo tesarji s kmetovalci vred živine za prenašanje svoje robe, tkalci in črevljarji pa kož in volne posluževati. Učenec. Pač ne bi bilo majhno tako mesto, v kterem bi vse to bilo. Učitelj. Vendar pomisli to, da je skoro nemogoče tam mesto postaviti, kjer ne bi bilo ničesar uvažati. Učenec. Da, res nemogoče. Učitelj. Tedaj mu bode še zmirom takih treba, ki bodo iz kakega drugega mesta vse potrebno donašali. Učenec. Seveda bo treba. Učitelj. Zares, če gre pa zdaj sel prazen in brez tistih rečij od doma, ki tistim manjkajo, od kterih je vse potrebno za-se dobiti mislil, — kaj, ali ne bo zopet s praznimi rokami domu se vrnil? Učenec. Seveda. Učitelj. Treba je tedaj ne samo doma za-se delati potrebnih rečij, ampak tudi takih in v tolikem številu, da se pomore tudi drugim, ki jih potrebujejo. Učenec. To mora biti. Učitelj. Tedaj nam je več kmetovalcev in drugih rokodelcev za naše mesto potreba? Učenec. Zares. Učitelj. Potem bomo pa v naši družbi tudi še drugih potrebovali, ki nam bodo izvažali in dovažali, kar bo treba. To so pa kupčevalci, ali ne? Učenec. Tako je. Učitelj. Treba nam bo tedaj kupčevalcev? Učenec. Kaj pa da. Učitelj. In če se bo po morju kupčevalo, treba nam bo tudi veliko takih, ki znajo vse to, kar k mornarstvu spada, izdelovati. Učenec. To se ve, da nam bo veliko takih treba. Učitelj. Kako pa zdaj, kako si bomo v mestu jeden drugemu podeljevali, kar je kdo izdelal? K temu namenu namreč smo si z zjedinjenimi močmi mesto sezidali. Učenec. Očitno je, da le s tem, da se bo kupovalo in prodajalo. Učitelj. Treba nam bo tedaj trga, in da se bo menjati in kupčevati moglo, tudi denarja. Učenec. To se razume. Učitelj. Kako pa to, če bi na pr. kak kmetovalec ali kak drug rokodelec svoje pridelke in izdelke na trg prinesel, pa bi ne prišel o tistem času, ko so drugi tam (na semnju) bili, ki bi bili radi svoje blago zamenili, — ali bo moral doma svoja opravila popustiti in na semenj iti? Učenec. Nikakor ne! Nahajajo se namreč ljudje, ki to sprevidijo in se tega opravila lotijo. V dobro urejenih mestih so to po navadi taki, ki so slabotni in nepripravni za kako drugo opravilo. Le-ti morajo namreč na jednoistem mestu na trgu sedeti, bodi si da prodajejo za denar blago, ki se na trg donaša, ali pa tudi da se za denar zamenja, kar kdo kupiti želi. Učitelj. Iz tega tedaj nastaja potreba, da so trgovci v našem mestu; zakaj trgovce pač vendar le tiste imenujemo, ki na trg hodijo, da kupujejo in prodajejo; tiste pa, ki v mesta hodijo, kupce. Učenec. Res je tako. Učitelj. Imamo pa, kaj ne, v naši družbi še drugo vrsto ljudij, ki poleg svojih dušnih zmožnostij ne morejo občinstvu v prid biti, temveč so le za telesna dela pripravni. Vsi le-ti tedaj opravljajo dela za neko ceno ali plačilo, kakor pravimo, in se navadno imenujejo dninarji (zato ker na dan delajo ali služijo). Učenec. Tako je. Učitelj. Tako sva tedaj videla, kako je nastalo mesto in se v njem začelo razvijati priprosto družinsko življenje, ki še ni poznalo razuzdanosti in večjih potreb, bolj umetnih rokodelstev in izdelkov, pa tudi bolezni in vojske ne. 22. Sprehod. (Zložil S. Jenko) 1. In srce, ti se lie vzbudiš, In jezik vedno le molčiš? Zdaj klije tebi dvojni cvet: Pomladni čas, čas mladih let. 2. Poglej, obrni se okrog, Zelena gora, živ je log, Povsodi pomladanski cvet Vesoljni v svate vabi svet! 3. Podaj, prijatelj, mi roko, Pod milo ideva nebo, Kjer njiva zopet zeleni, Nad njo škrjanec žvrgolf. 4. Al' spet si tukaj, znanec moj? Le dvigni se, na glas zapoj; Naj petja glas, veselja klic Oznanja nam prihod cvetlic! 23. Vinska trta. (Spisal I. Tušek) Najboljši pevci med ptiči imajo priprosto obleko. Ni-kakoršna pisana suknja ne naznanja, da jo zna slavček najbolje drobiti; jednako skriva vinska trta svojo moč med krev-Ijastimi vejami in se zaničuje v zelenkastih majhnih cvetkah. Pa listje je lepo in vredno, da venča čelo bogu, ki daruje veselje. In kdor ve, kako lepo diše njene cvetke, ta se ne čudi, da rode tako rajske jagode. Trta se opira in pleza po drevju in po kolih, kakor bi hotela prositi človeka, da jo sadi in podpira. Sadil jo je pa tudi, od kar se je zavedel, in ne bode je opustil. Kakor pripoveduje sveto pismo, zasadil jo je Noe takoj, ko je naznanjala mavrica, da se bo odslej začelo veselo in prijazno življenje in rastje brez ovire. Gotovo so trto že sadili ob časih Homerja in njegovih vrstnikov na Grškem in v Mali Aziji. Z Grškega in iz Egipta so zanesli trto na Laško. Romul je daroval bogovom še mleko, Numa Pompilij je že prepovedal, da se ne sme mrličem na gromade polijati vino. Najpoprej so sadili trto okrog Rima, kamor je prišla okoli 180. leta pred Kristusom z Grškega. Prve rimske postave so prepovedovale, da se ne sme piti vino pred 25. letom, Grki pa niso bili tako natančni. — Na južno Francosko so zanesli Feničanje trto 600 let pred Kristusom iz Azije. Severnim ljudstvom se je bilo vnelo poželenje do ognjenega laškega vina; prilomastili so zato večkrat črez planine, da bi se ga napili. Domicijan je bil trto prepovedal; pod dobrim vladarjem Probom se je pa razširilo vinstvo do reke Rena in v Panonijo. Po zgodovinski poti je težko zaslediti domovino vinski trti; mnoge povesti kažejo na mnogo krajev. Mogoče tudi ni drugače, ker skoro vsako ljudstvo je dobilo vinsko trto iz drugega kraja. Najbrž je doma trta v Aziji v gozdih Mingrelije in Imerecije, kjer še divja raste. Noetova povest dokazuje tudi že zgodnje vinstvo med Kavkazom in Araratom. Reja je trto jako izpremenila, kaplja na dobroti toliko pridobila, da je kaj. Skušnje in vednosti so učile človeka, kako naj pripravlja vino, da bo najbolje. Dosegel je človek tudi toliko, da se sme imenovati vinska kapljica najblažja pijača v dolini grenkih solz. Kakoršnega vina poželi grlo, sladkega ali močnega, z vsakim ve postreči umni gornik. Trta raste po celi zemlji; pa črez 500 širokosti in med krogi solnčne vrnitve se ne da saditi. V vročih krajih raste trta le na hribih, kjer je bolj hladno. Trta ne strpi ne mraza ne vročine, če sta prehuda. Že v severni Afriki se trta v osojah najbolje obnaša. V nekterih krajih perzijansltih izkopljejo 2 do 3 metre globoke jame, v ktere sade trto, da jej ni prevroče. V takih vročih krajih ne delajo povsod vina, ampak uživajo le grozdje; tudi bi bilo vino škodljivo pri taki vročini. Evropci niso nikjer mogli biti brez vina. Zanesli so torej trto na vse kraje, kjer koli so se naselili in kjer je bil kraj za njo. Skušali so jo tucli zarediti v Ameriki, pa ni hotela rasti. Sedaj so pa začeli saditi domačo trto, ki tam divja raste, in obnaša se jim prav dobro, posebno v dolini reke Oliio. Najimenitnejša izmed vseh je trta, ki se zove „Katawba", in ta še najbolj pretrpi mraz. Jagode ima sicer drobne, pa sladke, in dobro diše. Na severni meji vinstva rastejo skoro najboljša vina. Nektero je pa tudi, da vleče usta navzkriž, da je joj! Pri nas sade trto na južnih bregovih, v bolj vročih krajih tudi po ravnem. Trta ljubi dobro zagnojeno, peščeno prst, ne pa mokre ilovčaste. Kako jej vulkanska tla gode, kaže vino, ki raste okrog ognjebljuvnega hriba Vezuva. Ne imenujemo tega vina zastonj solze Kristusove. Če se ne obrezuje, vzraste trta zelo velika. Pripoveduje se o jedni na Francoskem, ki je bila debela ko mož črez pas in ki je na leto dajala 350 steklenic vina. Na južnem Francoskem se Še zdaj dobivajo grozdi 3 do 5 kg težki. Ko je bil poslal Mojzes Jozuo in druge može, da bi bili ogledali deželo, ki se meda in mleka cedi, dobili so grozd, ki sta ga morala dva možaka nesti na drogu. Neki popotnik pravi, da se še zdaj dobivajo tam grozdi 8 Jcg težki. Iz svetega pisma vemo, da je bilo v Palestini nekdaj vinstvo glava poljedelstvu, da je bila trta največji blagoslov obljubljene dežele. 24. Leonida s Špartanci pri Termopilak. (Spisal A. Umek.) Grške dežele starodavnega časa, da si nektere zelo majhne, kažejo, koliko moč ima sloga, mati krepke, svobodne države. Tovaršica slogi pa mora biti junaštvo, in junaštvo izvira iz iskrene, navdušene ljubezni do domovine. Mnogo zgledov te vrste nahajamo ravno med Grki, in imena grških junakov se odlikujejo v vesoljni zgodovini, kakor najsvetlejše zvezde na nebu. Med najslavnejše može, kteri so se kdaj borili za domovino, mora se gotovo šteti Leonida, špartanski kralj, čegar junaški smrti se po pravici čudi ves poznejši svet. Mnogo vojnih druhalij se je usipalo iz Azije nad narode evropske. S posebno hudimi vojskami so Grke nadlegovali Perzi; najsilnejše trume pa je bil nad nje pripeljal perzijanski kralj Kserks. Njegova armada je bila, kakor beremo v starih zgodovinarjih in v grških narodnih pesnih, tolika, da se je po dveh mostih sedem dnij vrstila črez Helespont, prehajaje iz Azije v Evropo. Vale se od Kerzona dalje proti Greciji, črez Tracijo, Macedonijo in Tesalijo, ta silna druhal zmaga mahoma vse dežele. Nihče se ne meni za boj, v grozi in trepetu ponujajo ljudstva prsti in vode, znamenje udanosti. Drugače pa se obnesejo Grki. Videč silno nevarnost, združijo se vse države na boj zoper Perze, s Špartanci na čelu. Meseca julija o času, ko so se obhajale sloveče olimpijske igre, poči glas, da namerja perzijska vojna udariti na grško zemljo. Hipoma pelje tedaj Leonida 300 Špartancev in nekaj tisoč drugih Grkov k Termopilam, do ozkega prehoda iz Te-salije v Grecijo, in zastavi sotesko, ker po drugi poti sovražnik ne more dalje proti jugu. Pač razkači Kserksa predrznost, da hoče peščica Grkov zagraditi pot njemu, mogočnemu per-zijanskemu vladarju, ki se mu klanjajo vsi narodi v Aziji tja do Indije, in v čegar kraljestvu je najmanjša dežela večja ko vse grške države skupaj. — Urno pa se premisli, češ le-ti se vendar ne bodo ustavljali, marveč taki barbari so, da si gotovo v čast štejejo, ako jih brž pomlatimo. Velikodušno torej ukaže, naj mu brž izroče orožje. Neustrašen odgovori Leonida temu ukazu: „Pridi po-nje." — Ko nekdo opomni, da je Perzov toliko, da solnce zatemne s svojimi pušicami, reče junak: „Tem boljše, bili se bomo v senci." — Zdaj še le se prav razsrdi Kserks, ker z lepa nič ne opravi. Ukaže najprej, naj mu žive polove ter jih pripeljejo pred-enj, da vsak posebej prejme zasluženo plačilo. Vname se trd boj. Ali Kserksovih vojakov pade truma za trumo, Grki pa stoje trdno kakor zid v klancu tik morja, ker sovražnik jim od nikoder ne more do živega; tako ugodno jim je zavetje. V Kserksovi armadi je bilo deset tisoč vojakov, ki so bili naj-hrabrejši med vsemi in so se imenovali „neumrljiva truma". Ker jih je že toliko padlo in niso vsi nič opravili, požene Kserks srdit še te v boj; pa vse zastonj. Ali česar ne zmaga sovražnikovo orožje, premaga brezbožno izdajstvo. Sredi junaških Grkov je bil nesrečen malopridnež, po imenu Efijalt; le-ta se ukrade k Perzom ter jim pokaže stezo prek gore Oeta. Priplazi se truma sovražnikov Grkom za hrbet, da jih napade od zadej. O pravem času zve Leonida nevarnost in vedoč, da je zastonj dalje bojevati se, ne brani nikomur domu. Mnogo jih pobegne. Leonida in z njim 300 Špartancev in 700 Tespičanov — le-ti si izvolijo junaško smrt za domovino. Vname se z nova presilno klanje; Leonidovi udrihajo po Perzih kot levi in jih pomore še mnogo tisoč. To seveda razkači sovražne vojake tako, da se jim vname divja grozovitost in da prenemilo razsekajo junaško grško krdelo. To je naredil nesrečni, brezbožni izdajalec, pleva med zrnjem, čegar ime živi v prokletstvu razžaljenega naroda. Leonida pa in njegove slave neumrljive pesni, poveličuje hvaležen spomin. Na bojišču so mu Grki za spominek postavili bronastega leva z napisom: „Lakedemoncem naznani, popotnik, tu da ležimo Mrtvi, ker velel tako je domovine ukaz." Življenje. (Zložil J. Vršič.) 1. Popofvanje, bratje, 3. Mladenčev, dekličev Je naše življenje, Je druga dežela, Mož modrih od nekdaj Razlega se petje Je to govorjenje; Vesel'ga krdela; Skoz ktere dežele Si delajo sanje Pa pot nas pelja, Od zlatih gradov, Naj pesmica moja Pa skušnje jim manjka, Na znanje vam da. Modrosti darov. 2. Po travnikih prva 4. Po tretji hladno je, Nas pisanih pelje; Gre pot črez višave, Marjefce, zlatice Se kri umiri, se V stezice nam stelje; Razjasnijo glave; Otroci brezskrbni Se trudijo z delom Po trav'ci teko, Postavni možje, V rumenkaste lasce Sad truda berejo, Cvetice pleto. Za prihod skrbe. 5. črez gole vrhove V četrti so pota, Je mrzlo že v sreu, Ne greje gorkota; Pa starčekom kmalu Dežele je kraj: Tako je na zemlji Le kratek naš raj. 26. Razpotje življenja. (Spisal J. Počlviilsak.) Zapustil je nekdo svoj mili dom in se napotil po širokem svetu. Solnce je vzhajalo izza visokih gor ter jim zlatilo s svojimi žarki s snegom pokrite vrhove. Ptički so se prebujali iz spanja ter prepevali po logu slavo in hvalo gospodu; črvički in mravljinci so sem ter tja lazili in si pripravljali potrebne hrane za zimo, po gošči pa so skakali boječi zajčki in srne ter se skrivali mimogredočim ljudem, čvrsto stopa popotnik po namenjenem potu in se raduje prekrasne narave ter z veselim srcem prepeva hvalo Bogu. Zdaj je priplavalo solnce popolnoma izza gor ter obsvetilo široko krajino, obdano z rodnim poljem in bujnimi travniki, po kterih so se lesketale pisane cvetice v jutranji rosi kakor dragoceni biseri ter oznanjale veličastvo božje. Kraj ceste so vodile po krasnih vrtih stezice, posute z drobnim peskom; zeleno trato je napajala hladna rosa, in široke veje sadonosnega drevja so se pripogibale pod težo najlepšega sadja. Krog in krog so se čuli mili glasi jutranjih pevcev, ki so mu delali kratek čas. Zdelo se mu je, da ga kliče krasna priroda: Pusti prašno cesto in pojdi sem na vrt, po belo peščenih stezicah je prijetnejše sprehajati se! Ne potuj dalje, pojdi sem in počij se kraj ceste na mehki travi pod košatim dobom! — Zdelo se mu je, da ga kliče bistri studenček: Pojdi sem in okrepčaj si suha usta z bistro studenčnico! Zopet od druge strani mu je šepetalo na ušesa: Čemu trpiš lakoto, oddahni se nekoliko, saj je dosti časa; pojdi sem in okrepčaj se z okusnim sadjem; trgaj rudeča jabelka in sočne hruške, kolikor se ti jih poljubi! Popotnik se dolgo ne zmeni za take vabilne besede; solnce, že visoko na nebu, to ga je opominjalo, da je njegov pot jako važen, da se ne sme muditi nikjer le trenotka ne, sicer je zamujena njegova sreča in sreča veliko drugih ljudij. Ker pa so ga vabilni glasi vedno bolj mikali, obstoji kraj pota in jame misliti: Kaj mi bo neki škodovalo, če stopim nekoliko v krasni vrt, v kterem so tako prijetne steze in krasne cvetice, saj mi ni treba zaradi tega zapustiti glavne ceste, pogledal bom nekoliko, kako je kaj ondi! In res jo krene s pota na vrt, kjer so se križale bele steze in cvetele krasne cvetke. Jel je trgati lepo dišeče cvetice ter jih vtikati za klobuk, tresti sadje in si z njim hladiti žejo in tolažiti lakoto. Tu je obstal pri kakem grmu in poslušal ljubeznive glase prepeva-jočih ptičev, potem zopet dirjal po stezah, da bi ulovil pisanega metulja; potem se je vsedel na lepo kamenito klop, da bi si počil, in lahkomiselni popotnik je počival tako dolgo, da se je nagnilo solnce k zapadu. Po logu so umolknili ptiči in se poskrili v svoja gnezda; senca velikanskih dreves je naglo rastla po zeleni trati kraj gozda in petelinji glas je oznanjal, da se je že zelo zapoznilo. Popotnik skoči s svojega počivališča, dirja naprej in hoče poravnati, kar je zamudil, pa bilo je že prepozno: cesta mu je izginila izpred ocij. Tu so mu korake ovirale polzke, s koreninami prepletene steze, tam valovite, bobneče reke in strmi propadi. Ni mu bilo moči priti do zaželenega kraja; dirjal je okrog ves zmešan in spehan, naposled pa je žalostno poginil na samotnem kraju. Tobijevi nauki za sina. (Iz Tobijevih bukev poslovenil M. Ravnikar.) in! poslušaj besede iz ust svojega očeta in v dno svojega srca jih s korenino posadi. Pokoplji moje truplo, kedar loči Bog mojo dušo. Dokler živiš, spoštuj svojo mater in pomni, kaj vse so zavoljo tebe prestali. Kedar ti pa umro, pokoplji jih zraven mene. Boga imej v srcu vse svoje življenje; varuj se privoliti v kak greh ali kaj storiti, kar bi bilo črez božje zapovedi. Vbogaime dajaj od premoženja in ne obračaj od ubogih očij; tudi Bog ne bo očij od tebe obrnil. Pomozi vsakemu, kolikor utrpiš; če imaš veliko, daj veliko; če imaš malo, daj tudi kolikor malo iz dobrega srca. Tako si veliko založiš na čase ob sili. Kdor je svojemu bližnjemu milostljiv, sme se z veliko svestjo na Boga, njega najvišjega, zanašati in upati, da bo milostljiv tudi on njemu. Varuj se vse nečistosti, moj sin! in skrbi, da si ne boš imel nikoli nič napačnega očitati v tej reči. Ne daj prostora napuhu ne v svojem srcu ne v svojih besedah; on je začetek vsega pogubljenja. Precej mu plačaj, kdor ti kaj dela; nikoli ne pridržuj zaslužka najemniku. Kar nočeš, da bi se tebi storilo, tudi ti nikomur ne stori. Svoj kruh deli z lačnimi in potrebnimi in oblači nage s svojimi oblačili. Pametnega moža vprašaj vedno za svet. Hvali vsak čas Boga in prosi ga, naj vede tvoje delo in nedelo; vse svoje sklepe va-nj opiraj. Nič ne maraj, moj sin! ubožno sicer živimo, pa veliko dobrega bomo vendar le imeli, če se bojimo Boga, greha varujemo in prav storimo. 28. Kresnica in netopir. (Zložil M. Vilhar.) De kresnica netopirju: „Dragi! kaj me zaničuješ?" Netopir jej odgovarja: „„Ker temino razjasnjuješ!"" Žabi. (Spisal Fr. Jerisa.) V veliki luži na polju stanovala je truma žab in žabic. Bilo je prav vroče poletje, solnce je neprenehoma pripekalo, in že več clnij ni bilo nič deža padlo. Luža se je jela po malem sušiti, in njeni prebivalci so se morali zmirom bolj vkup stiskati, kjer je bila kaka globja luknja, da je nastala prava gneča v žabjem domu. Pa tudi najglobje luknje so se s časom posušile. Veliko žab se je upotilo, da si drugje stanovanja poiščejo, veliko jih je pa poginilo. Ko so skoro vse že pošle, sedele ste dve mladi žabici žalostni na kraju posušene luže. Njuni stariši so vročine umrli, in ubogi revici niste vedeli ne kaj, ne kam. Tu pravi nekoliko večja k mali sestrici, ki je žeje zevala in jedva še dihala: „Pojdive dalje! zapustive ljubo domovino, kjer nama strašna smrt žuga. Morebiti nama vendar dobrot-ljivi Bogec kako vodico nakloni, v kteri bi vsaj toliko časa preživeli, da zopet blagi dež ljubo žemljico napoji." — Naprej skoči in uboga mala žabica žalostna za njo. Praha polni priskakljate do neke vasi, in starejša žabica ugleda vodnjak, kakoršnjih je več po vaseh. Vesela in nade polna skoči na nizki oklep in veselo zakvaka, ko se jej jasno nebo iz vodnjaka zasmehlja. „Le urno noter skočive!" prosi z milim glasom mala sestrica, „sicer bode naju konec." In že ste hoteli z jednim skokom v globočino skočiti, kar starejša zakriči: „Sestrica, stoj ! Kaj ko bi pa tudi ta voda usahnila, kako bi zopet ven prišli? Kako revno bi morali tu doli poginiti! Pojdive proč od vodnjaka, da naju skušnjava ne premaga." Mala sestrica, ki je večjo zmirom rada ubogala, stori vse, kar jej ta reče, in obe zopet žalostni dalje skakljate po razpoklih travnikih. Ali ura otetbe je prišla. Temni oblaki so se zbrali na nebu, in že je daljni grom oznanjal bližanje nebeškega blagoslova, po kterem je vse hrepenelo. Že padajo prve kapljice. Tresk pretrga črni oblak, in dež se vlije v gostih curkih. In ko črez nekaj ur solnce zopet skoz oblačne meglice posije, bilo je vse: travniki, polja in vrtovi, kakor prerojeno; vse je bilo novo oživljeno in okrepčano, in tudi naši ljubi žabici ste se mogli v domovinsko mlako vrniti. Ta pa je bila zopet polna, stari prebivalci so se zopet sešli, objemali in poljubovali, in veselega kvakanja ni bilo ne konca ne kraja. Pri vsem, kar storiš, misli na konec. Beži, da te skušnjava ne premaga. Nikdar ne obupaj, če te sila še tako tare; saj je ljubi, dobrotljivi Bog v nebesih. 30. Veselje na domači mlaki. (Spisal Fr. Erjavec.) Stanovali smo zvunaj mesta. Pri hiši je bil vrt, v njem so rastle jabelka, hruške, češplje in tudi jedna črešnja. V gornjem koncu so bile gredice, na kterih so vse leto noter do pozne jeseni cvetele cvetice modre, rudeče, rumene in pisane. Moj oče so imeli z njimi posebno veselje, in če le niso imeli boljšega opravka, gotovo so bili na vrtu. Mati so bili pa bolj praktični; po strani so gledali lepe rože in če je prišla govorica na vrt, vedno so godrnjali, zakaj je ta lepi prostor brez vsakega dobička na vrtu. Oče, ki jim je bil hišni mir nad vse, udali so se naposled materinim željam, in neko spomlad, jaz sem začel ravno v šolo hoditi, vrgli so mati iz vrta vse rože in vse korenine, ktere so oče še prejšnjo jesen s slamo proti mrazu zavarovali. Iz gredic je postala njiva, in namesto tulipanov in narcisov, namesto balzamin in georgin so posadili mati drago amerikansko zelišče, krompir. Le za plotom so pustili očetu majhen prostor, kamor so presadili tiste cvetice, ki so jim najbolj k srcu prirastle, ker materi bi se bili oče na tihem vendar le smilili, ko bi jih bili ob vse veselje pripravili. Ali ljubša ko cvetice in krompir, ljubša ko jabelka in črešnje, da si tudi sem jih prerad zobal, bila mi je velika mlaka konec vrta, ki tudi v najhujši suši ni usahnila. To je bilo moje morje, po njem so se vozile moje barke v daljna mesta, na niti sem jih vodil celo v Ameriko. Tja sem vozil pesek, nazaj sem pa nakladal črešnjevih pešek. In če se mi je po nesreči barka potopila, dolgo nisem žaloval, naredil sem si drugo — iz papirja. Moje morje je bilo tudi živo. Žabe vsake velikosti so gospodovale v njem; vodni močeradi so kakor somi plavali sem ter tja, široki vodni kebri v črnih frakih so se potapljali, vodni ščipavec je s kleščami prežal na mušice, ki so plesale nad vodo. Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in trpele. Še po noči v sanjah sem bil pri njih in o pomladnih večerih, ko sem že v postelji ležal, bila mi je najslajša godba regljanje mojih žab, ki sem jih vse poznal, od najmanjše do najstarejše, ki je bila lepo zelena, po hrbtu pa je imela tri rumene proge. Najprvo je jel moški bas poskušati žalostne glasove, odgovarjal mu je pa tanek glas — zdelo se mi je, da ga poznam. Nekaj časa sta si odgovarjala v za-teglih akordih, potem vse potihne; ali v tem hipu zagrmi ves kor, in regljanje se je razlegalo daleč okoli v moje neizrekljivo veselje, ali v veliko nevoljo moje matere. In tudi po zimi, ko je moja regljajoča banda pod ledeno skorjo spala, imel sem na morju nepopisljivo veselje. Bilo je mraz, da je vse pokalo, s sosedovim Andrejčkom sva se pa drsala po vrtu, da so iskre švigale izpod podkovanih peta, kedar ni bilo matere doma. — Nikoli te ne bom pozabil, mlaka na vrtu! Dnevi, ki sem jih preživel kraj tebe, bih so moji najsrečnejši. 31. Veselja dom. (Zložil A. Slomšek.) 1. Preljubo veselje! oj kje si doma, Povej, kje stanuješ, inoj ljubček srca? Po hribih, dolinah za teboj hitim; Te videti hočem, objeti želim. 2. Te iščem za mizo, kjer dobro jedo, Na plesu pri godcih, kjer sladko pojo; Al' prav'ga veselja na rajanju ni, Pijance, plesalce veselje beži. 3. Te iščem na polju, kjer rože cveto, Po logu zelenem, kjer ptice pojo, Pa ptice vesele in rožice vse Le imajo veselje za mlado srce. 4. Poslednjič veselje še le osledim, Na vaško ledino pridirjam za njim; Glej tamkej z otroki prijazno igra, Jim kratek čas dela, pri njih je doma. 5. Oh blažena leta nedolžnih otrok, Vi imate veselje brez težkih nadlog; Oh kako vas srčno nazaj poželim! Al' vi ste minila, zastonj se solzim. 6. Le jedno veselje še čaka na me, V presrečni deželi, kjer mlado je vse; Trpljenje v taisto deželo ne zna, Le tamkej je pravo veselje doma. Ptičje petje o poletnem jutru. (Češki spisal Jan. Krejči.) V prijazni dolinici vije se iz gaja potok pod zelenim gričem, ki je s hrastjem, gabrovjem in brezjem obrasten. Nasprotna stran, pokrita z rodovitnim poljem, vzdiga se polagoma do visokega gozda; po gozdu pa se širijo tolste loke in leskeče se ribnik, pod kterim se v gaju sadnega drevja skriva samoten mlin. Kako milo je v tem dolu o poletnem času! Kaka radost sprehajati se todi poletnega jutra! Nad ribnikom vznašajo se še lahke meglice, igrajoči veter šumlja med perjem na porastenem obrežju in v gostem rakitju pri ribniku; solnce pod obzorom zlati še le najnižje skupine oblakov, in že se razlega petje iz tisočerih ptičjih grl. Čarobni slavčev glas že obmolkuje, ali čuj, vzbuja se že ostali zarod krilati; poskakuje po vejah drevesnih in popeva v neštevilnih melodijah svoj jutranji pozdrav. Najprej se oglaša s svojim pohlevnim, nežnim glasom ilovščica ali črnjevka (Motacilla phonicurus). Ali jo je vzbudila vedno budeča kukovica, ali je mar rodbinska skrb tako zgodaj zapodila spanje iz njenih očesec. Skakljaje po vrtnem ozidju išče, kakor je videti, živeža nežni rodbini, ki ima postlano posteljco na bregu pod trdim kamenom. Čedalje živeje, čedalje glasneje doni kratka njena pesmica: vuit ček, ček! vuit ček, ček! V le-te proste glasove vliva izraz vseh svojih čutov, radostnih in bolestnih, kakor je čuti njeno ptičje srce; včasi jih čepeče tiho in nežno, včasi glasneje in čvrsteje, toda zmirom jednako od pomladi do jeseni, ko so že drugi ptiči davno potihnili. Pa ravno to dela njeno priprosto petje tako prijetno, „jaz sem tudi tu, jaz se tudi radujem". Pri vsem tem jo krasoti pohlevno njeno vedenje bolj, nego marsi-kterega drugega ptička lepša pesen in bolj doneča. Videti je, da še ne ve, kako lepo jej pristuje pepelnato-siva suknjiča, s črno-rujavima kriloma in črnim ovratkom, kako krasno je belo čelo in obočje in kako se leskečejo plamenaste prsi in repek. Let njen je hiter, očesca jasna in živa; zvrh poslopja zagleda v pesku malega žižca, in ko bi trenil, pobere ga s šilastim gladkim kljunom. Pa glej, tu poskakuje bistra taščica (Motacilla rube-cula), zgovorna, prijazna, usmiljenega srca, kakor povest pripoveduje; rudečo progo na prsih je neki dobila, ko je Cvetnii II. " .3 križanega odrešenika na Golgati žalostno obletavala, koteč ustaviti potoke krvi njegovih ran. Tam v olševju blizu mlina najdeš njeno gnezdo, skoro vse v zemlji, sicer le prosto iz bilk in perja spleteno, pa s trnjem in listjem dobro zakrito in zavarovano. Nežen in mil je glasek njen, ki se kakor nitka prede od grma do grma; doneč in čutov poln pa, ko nad gnezdom slabotne rodbine budi. Kako urna, kako živa je ta muharica! S plota na drevo, z drevesa na zemljo k vodi, rakitju, mlinskim kolesom brez prenehljeja neutrudljiva leta in vedno čvrči; tu hlastne pod listom metuljčka, tam na zidu mušico, to ti je mila bistra živalica. In kako se na-me prijazno ozira s svojimi črnimi očesci! Kamor koli se obrnem, pogleduje zvedavo in prijazno za menoj; že zato jo moram rajši imeti od drugih. I dobro jutro tresorepka (Motacilla alba), bistroumna gospojica, že tako zgodaj po koncu! Kako živa in mila ptičica to! Kako pohlevna, pa vendar čista in primerna je njena obleka! Modrosiva je suknjiča, oprsnica bela, pečica črna, črni so čreveljčki in črno-belo obrobljeno je dolgo krilo. Kavno ta redka priproščina v oblačilu pristuje tako lepo tej zgovorni deklici, ktera vsakega rada vidi: prešiča, brav in človeka. Na slemenu slamnate strehe je njeno gnezdo prostorno, neumetno pa čedno. Odtod se glasi mnogovrstno njeno petje. Zdajci zleti dol in teče mi okrog nog črez pot za muho, vedno kimaje z glavo in otresaje z repom; kmalu hiti zopet z drobnimi, urnimi koraki črez polje in spusti se v novo razorano brazdo, poskakujoč za plugom, ki jej bube in črve izmetava iz zemlje. Ali pa beži tja na pašo, skaklja med čredo, pa sede volu, kravi ali ovci na hrbet in skače ondi sem ter tja, v gosti dlaki in volni mrčesov iskaje. Zato se imenuje tudi med ljudstvom večkrat pastaričica. Najbolj zanimivo pa je gledati njeno vedenje blizu vode. Ob bregu teče tako hitro, da oko celo ne more slediti njenim drobnim korakom, in pri tem preišče kakor bi trenil vsako jamico, vsako steblo, kjer bi se mogla skrivati kaka živalica. Zdaj skoči na gladko oplahnjeni kamen, koplje se in pije. In kako gibčno in umetno ona to zna! Zdajci se vzdigne kot vrtalka kvišku in ulovi mimoletečo muho. Nič ni tako lahko, tako prijetno, kakor le-to skakljanje in otresanje z repom. Ob kratkem — ni ga ptiča mimo lastovice tako prijetnega, bistrega in gibčnega, kakor je pastaričica ali pliska. Ali hočem tudi o tebi pripovedati, ti veseli strnadek z neutrudljivim grlom? Čvrčiš. nerodno, kakor hočeš, vendar oživljaš gosto trstje, kjer imaš na tankih vejah postavljeno svoje gnezdo! — Ali se naj k tebi obrnem, vedno veseli kalin, in poslušam tvojo milo pesen? Ali k tebi, ščinkovec, ki napolnjuješ s svojim jarnim glasom ves gaj? Za zdaj imejte potrpljenje, glejte, tam na vrbi sedi večji gospod, nego ste vi; ni mi ga treba še predstavljati, gospod škorec je. V vrtu na jablani mu je naredil mlinar pripravno hišico, in že tri leta zaporedoma si jo je izbral za letno prebivališče. To ti je mil in vesel ptiček v temno-zeleni, rudeče-svetli in belo pikasti suknjiči. V Islandiji, na Himalaji, pri Kinezih in Kafrih — povsod je doma, na severu in jugu, ta oznanovalec poletja. Včasi se prikaže že meseca svečana in sušca v burji in dežu; prišel je s prvim prijaznejšim posmehljejem solnčnim, vzdigne se visoko na topolov vrhunec in iz celega grla oznanja spomlad s svojim melodičnim ho-i-ho. Tako nekako glasi se prva pesen spomladi z novo pomlajenih Alp dol v doline, kakor vriskanje brodnar-jev z jambora, kedar zagledajo po dolgi vožnji suho zemljo. Za gnezdo se ne briga veliko; vsakoršna postelj iz perja, dlake in steblovja zadostuje njemu in rodovini njegovi. Tem bolj pa mu je mar za kosilo, in sicer za dobro in obilno kosilo. Zato je vedno na lovu in na paši. Obiskuje polja in paše, navadno z vrano in tresorepko vred, kajti on je dobrega in poštenega srca ter privošči sebi in drugim, kar je najboljšega. Še rajši pa zaletava v vinograde in črešnjeve vrte, kar dela okusu njegovemu veliko čast. Kaj prijetno je gledati škorčev let. Po sto se jih združi v jedno tropo in pode se kakor divja vihra. Vse se tlači na sredo, vedno se vrte jeden okrog drugega; tako se vali kričeča truma črez polje in loke, dokler se slednjič grohotaje v trstje ne zadrvi. Tam skače drug črez drugega, pripoguje in vrti se; nekteri žvižgajo, drugi ščebljajo in pojo, da se glasi, kakor bi dež ob perje rosljal. In to trpi do pozne noči. Čuden, smešen je škorec, pravi norček med ptiči, umen in prekanjen kakor pes. S smešnim ponosom korači po sobi in če tudi se dela neumnega, vendar na vse dobro pazi. Glas in obličje svojega gospodarja dobro pozna; če ga pokara, stisne se sramežljivo v kot. Sicer pa je predrzen, gospodinji seda na kolovrat in kodeljo, slikarju na paleto, pisarju na črnilno posodo, in ko se pogrinja k obedu, sedi gotovo on prvi pri skledi. Tudi nekoliko tatinske žile ima v sebi. Kar se sveti in blišči, vse to rad pobaše. Prstane, gumbe, naprstke, igle — vse znaša v kot do skrivne hranilnice. Vrh tega je pa tudi snažen, in nikdar ne zleti iz gnezda, da bi ga ne bil poprej očedil. Iz lastnega nagiba peča se z raznimi umetnijami; on mijavka kakor mačka, žvižga kakor kos, kvoče kakor koklja, celo človeških besed se navadi, da govori slovenski, nemški, laški, francoski, latinski — pravi Mitridat med pticami. Nič mu ni pretežavno, samo jedno se mu more oponašati, da rad vse pozabi, kar se je naučil, in tako se izpolnjuje tudi pri njem stari pregovor: kakor dobljeno, tako izgubljeno. 33. Kako se je škorec smrti rešil. (Spisal A. TJmek.) Živali so po svoje bistroumne in se dado marsičemu priučiti; znano je, kaj vse zna nekteri pes, konj i. t. d. Nekteri ptiči pa se nauče celo govoriti. To je gotovo najvišje, česar dobi žival od človeka. Posebno spreten v tem oziru je škorec. Nekje je živel črevljar, ki je mladega škorca naučil več rekov, na pr.: „dober dan!" „kako je kaj ?" in še več jednakih. Škorec pa si ni zapomnil samo, kar je moral; zapomnil si je tudi, kako je črevljar včasih zdihoval: „Moj Bog!" — „Naj bo v božjem imenu!" — Vedel je tudi, kako je črevljar svojega učenca karal: „Potepuh!" „Ti grdun ti!" Ljudje, ki so hodili k črevljarju v vas, imeli so od sile kratkega časa pri škorcu, govoril je zmirom kaj vmes, ker znal je še veliko drugih besed. Nekega dne ugleda škorček odprto okno in — frk — bil je zvunaj. Milo je gledal črevljar za njim, ali ni ga bilo več. Škorec leti na bližnji griček in zagleda trumo ptičev. „Dober dan!" kliče za njimi. Poljanci pa so debelo gledali in dalje frčali, ker jim ni dopadal neznani glas. Škorec pa leti za njimi, češ oni bolj vedo kam, kot jaz. Kmalu se ujamejo ptiči v mrežo, tudi škorec se zakadi med nje s krikom: „Naj bo v božjem imenu!" Potem pride ptičji lovec, zgrabi ptiča za ptičem ter mu zavije vrat in ga telebi na tla. Na zadnje prime tudi škorca. Le-ta zakriči: „Potepuh!" „Ti grdun ti!" — Pomislite, kako grozno se prestraši lovec! Mislil je: Zdaj me zadene kazen božja. Ko se malo osrči, popraša škorca: „Kdo si pa ti?" „črevljar," odgovori škorec. Zdaj še le se zmisli lovec črev-Ijarjevega škorca, kterega je spoznal kot starega znanca. Da ga črevljarju nazaj, in vsi so bili veseli. Mravlja s kobilico. (Iz „Kranjske Čbelice".) 1. Po letu skrbno 4. „„Ti, beba! kaj veš? Se mravlja močno Še tega ne urneš: Za kruhek potila, O kresu gre peti, Na kupe nosila Veselo živeti Si hrano drobno. Braniti ne smeš.'"' 2. Kobil'ca čvrči, 5. Priroda zaspi, Mar delat' jej ni; Se sneg privali, O solncu vriskala, Kobil'co izstrada; Ni jenjati znala, Obleda od glada, Le v petju živi. Boleha, medli. 3. Preglasno mravlja 6. Do mravlje prišla, Pobara drzna: Presuha, tenka, „Kaj ti pa ne spravljaš? Dasi milo prosila, Se le obotavljaš? Nič ni si dobila, Bo zima strašna!" Ozmerjana b'la. 7. „Jaz vrednim delim, Lenuhe podim; Po letu si pela Sred mojega dela; Pa pleši po zim'!" 35. Učitelji modrosti. (Po češki čitanki.) Učitelji svetne modrosti so dvojni: živi in mrtvi. Živi so modri in skušeni možje, kteri nas s svojimi umnimi in previdnimi sveti, ali pa s svojimi lastnimi deli in zgledi poučujejo. Take učitelje je imelo veliko slavnih mož, in mnogo jih je v svojih mladih letih obračalo duh k takim starim in skušenim ljudem kot vodnikom svojim ter se iz njihovih del in zgledov poučevalo. Drugi učitelji so mrtvi, namreč knjige omikanih in skušenih mož, v kterih so nam zapustili različne nauke in sporočila. A ti so tudi dvojni: Jedni so to, kar so si po svojih skušnjah pridobili, sestavili v gotove nauke in pravila, med njimi so Platon, Aristotel, Ciceron; drugi pa so pisali o sploš- nem vlad ar s t vu sveta. Ti drugi mrtvi so zgodovinarji, kteri so o kraljestvih, občinah, vojskah in slavnih vladarjih spisali resnično in obširno povest ter v njej zaznamovali različne zglede srečnih in nesrečnih zgodeb človeških ob časih miru in vojske. O osebah nam pripovedajo, kteri so bili dobri in ljudem koristni vladarji zemlje v boju ali v mirnih časih, ktere so bile njihove čednosti, ktere napake, kakov njih padec; kteri so bili državi škodljivi, kakova so bila njih dela, kaki njih značaji; kteri so njihovi ali dobri in previdni, ali pa slabi in nepremišljeni sveti in sklepi; kako mnogovrstno njih početje, kako čudne namere; kako je pri mnogih silo nestalna in krhljiva bila sreča, kakov je bil red in kake kazni o vladar-stvu njihovem. O rečeh stalnih nam kažejo, iz kterih razlogov so bile podvzete in od kterih ljudij, kako različne prigodbe so se godile pri njih; kak je bil njih namen, začetek, uspeh in vzlasti kakošen konec so našle, srečen ali nesrečen, in kaj se je iz njih rodilo dobrega ali slabega. Med zgodopisci so nekteri, ki so pri rečeh, o kterih pišejo, sami osebno bivali in imeli o njih dobro vednost. Tako je Tukidid pisal o bojih atenskih, v kterih je sam bil med poveljniki; tako je Ksenofont pisal o vojski Čira mlajšega in o bojih narodov grških, v kterih vseh je bil sam tudi poveljnik ; tako je Polibij pisal o vojskah Scipiona Afrikana, kteremu je bil sam učitelj in svetovalec; tako je Cezar popisal boje, ki jih je sam napeljeval. Drugi pripovedovalci pa so taki, kteri pri nekterih rečeh sicer niso bili osebno navzoči, pa so vendar napisali zgodovino o tem, kar so posneli iz verjetnih starodavnih spominkov. Tako je sestavil Ksenofont Ciropedijo in premnogo drugih zgodovinarjev svoje povestnice. Akoravno pa so nauki in sveti učiteljev živih prijetnejši in koristnejši, vendar tudi ti mrtvi in nemi učitelji niso manj hasnoviti, tako da njihovih naukov nikdar zametovati ne smemo. 36. Sokrat. (Spisal M. Vrtovec.) Ob času nesrečne peloponeške vojske zdivjali so mnogi poprej pošteni in mirni Atenci in jeli zelo razsajati. Med malim številom tistih, ki so staro poštenost čisto in neoskrunjeno ohranili, bil je tudi Sokrat, mož tako občno spoštovan, da ga je delfski orakel najmodrejšega tistih časov imenoval. V mladosti se je jako vojskoval, pozneje marsiktere sodnijske službe opravljal, naposled pa se je lotil atenskim mladenčem uke modrosti razlagati. Ta čas so nekteri spačeni učitelji, ki so se sofisti imenovali, um atenske mladeži za drago plačilo mamili, ker so učili, da se daje z umnim, ali prav za prav z zvitim govorom vsaka reč, tedaj tudi vsaka napaka in krivica zagovarjati; učili so s takimi sleparskimi govori čednost v pregreho in pregreho v čednost preobračati. To si Sokrat k srcu vzame, usmili se mladenčev atenskih in jih prave poštenosti in čednosti uči. Ciceron, slavni rimski modrijan, pravi: „Sokrat je prvi modrost iz nebes poklical in jo v mestih in hišah pri ljudeh uvedel." Sokrat je bil prepričan, da ni zadosti dobro le razumeti, tudi v dejanju se mora izpeljevati. On si nabere večje število zalih mladenčev, češ da v lepem telesu prebiva tudi lepa duša, in jim brez plačila razlaga nauke modrosti. V neki ulici sreča mladenča, bil je Ksenofont, dene brž palico počez, da ne more mimo, in mu reče: „Dragi mladeneč! povej mi, kje dobim moke?" — „„Na trgu!"" — „Kje pa olja?" — „„Tudi na trgu,"" odgovori mu mladeneč. „Kam se pa mora iti, da človek moder in dober postane?" Mladeneč umolkne in ostrmi. „Hodi za menoj, jaz ti povem," reče Sokrat, in od takrat sta bila nerazločljiva prijatelja. V nekem boju je Ksenofont hudo pobit raz konja padel; Sokrat ga brž pobere in na rami iz stiske zanese. Tako si mladenčev nabira in jih, sprehajaje se na trgu, pod lopami ali na vrtu uči in jih s kratkimi in razumljivimi vprašanji napeljuje k spoznavanju najvažnejših resnic. Tako so se učili sami sebe in svoje dolžnosti spoznavati. S čednim obnašanjem pridobi si tako veljavnost in spoštovanje učencev, da ne morejo niti jeden dan brez njega biti in da so se še mnogo let po njegovi smrti najrajši o njem pogovarjali. Njegova za najboljšo spoznana učna navada se še zmirom Sokratova imenuje. On ni učil čednosti le z besedo, temveč je sam tudi najblažje zglede ljubezni, dobrotljivosti, krotkosti in prizanes-ljivosti dajal, da so se mu vsi čudili. Nekega dne klepeče njegova sicer dobra, pa dostikrat togotna žena le preveč; on vstane, molči in gre iz hiše, ona pa izlije skoz okno pomivnico na-nj; zdaj reče okoli stoječim: „ Ali vam že nisem večkrat pravil, da po gromu rado deži." Od Boga in čednosti je imel, akoravno pogan, čiste zapopadke; spoznal je pa veliko človeško nevednost o božjih rečeh in kako človek od zgoraj razsvetljenja potrebuje. Njegova najglasovitejša učenca sta bila Platon in Ksenofont. Ta sta največ o njegovem življenju in naukih popisala, zakaj on sam nam ni nič pisanega zapustil. Tudi Alcibijad je bil njegov učenec, ali kaj, ker je njegove modre nauke tako rad pozabljal! Nekdaj se s svojimi pristavami in zemljami zelo baha. Sokrat mu prinese zemljevid in mu reče: „Pokaži mi vendar j edenkrat Atene," on mu jih s prstom pokaže; „Kje je pa tvoj svet?" — Tukaj ga ne vidim, odgovori Alcibijad. „Kako se pa moreš z mrvico zemlje bahati, ktere še niso vredne spoznali, da bi jo bili tu le s črtico zaznamovali?" Osramočen je umolknil. Ker se je bil cvet blagih atenskih mladenčev Sokrata do živega poprijel, zato so mu bili sofisti, ki so za plačo krivo učili, zavidni in so ga očitno zasmehovali in črnili; on pa je, vse tako govorjenje zaničujoč, potrpežljivo molčal. Zdaj ga pa trije, jeden v imenu duhovstva, drugi v imenu države, tretji pa v imenu sofistov v sodniji zatožijo, da domače bogove zaničuje in mladenče s svojimi nauki zapeljuje. S kratkimi besedami bi bil lahko lažnjivo tožbo ovrgel, toda pred takimi nevrednimi tožniki se ni hotel z obširnim govorjenjem zagovarjati in reče le: „Moje življenje in obnašanje je vsakemu znano; trideset let sem si prizadeval svojim sosedom k čednosti in sreči pripomoči; čutim, da me je za to poklical bog, kterega sodbo veliko više cenim kot vašo, Atenci!" Te kratke besede so sodnike razjezile, zakaj pričakovali so, da se bo z obširnejšim govorom zagovarjal in da bo, kakor je bilo navadno, s solzami milosti in za svoje življenje prosil. Reko mu v ječo iti. Prijatelji ga z gorečimi besedami prosijo, naj se obširneje zagovarja; dajo mu v ta namen spisan odgovor, ali on noče kot krivičnik za svoje pravično in nedolžno življenje prositi; reče, če ga hočejo umoriti, da je že k smrti pripravljen, da tako se bo iznebil težav svoje starosti (bil je tačas sedemdeset let star) in da bo njegov spomin v srcih prijateljev še veliko časa živel. V sodnem zboru je bilo pet sto sodnikov, ki so sodili, ali ima živeti ali umreti; z večino treh glasov je bil k smrti obsojen. Tudi zdaj se kar z besedico ne zagovarja, ampak reče: „Vam, ki ste za moje življenje glasovali, vam se srčno zahvaljam; veseli me, da se bom z duhovi nekdanjih možakov združil. Le to vas prosim, da moje sinove, kedar odrastejo, ko bi po bogastvu bolj hrepeneli ko po čednosti, svarite, kakor sem vas jaz svaril; in ko bi si umišljali, da so kaj, ker niso nič, obdelujte jih, kakor sem jaz vas obdeloval." Njegovi pričujoči prijatelji se zdaj na glas jočejo in ga spremijo v ječo, kjer je bil uklenjen. Tisti dan pred sodbo je šla ladija z veliko procesijo v Delos; dokler ni nazaj prišla, niso smeli v Atenah po postavi nikomur življenja vzeti; tako je moral še trideset dnij smrti čakati. V tem času se pogovarja, kakor navadno, s svojimi prijatelji, ki so slednji dan pri njem bili, veselega srca; podkupili so bili stražnike in vse k begu napravili; toda on jim kaže, da človeku, tudi po krivici obsojenemu, ni pripuščeno postavi nepokornemu biti; pogovarja se z njimi poslednje dni o neumrljivosti človeške duše, vzame zadnjič kozarec, nalit s sokom trobelike ali smrdljivca ter ga izpije; s plaščem se zagrne in umrje leta 400 pred Kristusom. Atenci so pa kmalu spoznali strašno krivico, ktero so Sokratu storili, in so se zelo kesali, da so tako modrega in poštenega moža k smrti obsodili. 37. Ščinkovec. (Zložil M. Vilhar.) 1. Bival na zeleni lipi Nekdaj ščinkovec je mlad; Skakal je po senčnih vejah In prepeval srčno rad. 2. Lipa ga je bolj ljubila Kakor druge ptiče vse; Vejo mu je odločila, Naj si plete gnezdice. 3. Ko so tekli prvi časi, Lipi je hvaležen bil; Komaj pride tretje leto, Že predrzen se grozil: 4. „Vejica, na kteri gnezda Pletel sem že tolikrat, Ni več tvoja, ampak moja, Moj je les in cvet in hlad!" 5. Lipo to do srca zbode, Strese gnezdice mu z vej; Brez zavetja mora ptiček Iz domovja iti zdej. 38. Orel. (Spisal Fr. Erjavec.) P o vsej Evropi prebiva v goratih in gozdnih krajih mogočna in plemenita roparska ptica — planinski orel. Temno-rujavo perje pokriva vso ptico od kljuna do rumenih prstov, ki se končavajo v močne, ostre in srpasto zavite kremplje. Kljun je od korena raven, na koncu pa jako zakrivljen. Veliko in bistro oko leži globoko pod obrvino kostjo, in to mu dela lice nekako predrzno in veličastno. Orel živi samotno s svojo družico, ki mu do smrti verna ostane, in ne trpi v svojem okraju drugega orla niti se ne druži z drugimi pticami. Zjutraj, ko so druge ptice že davno zapustile svoja prenočišča in šle za živežem, orel še mirno sedi ondi, kjer je prenočil, in se ne gane. Ko se je solnce že precej visoko pomaknilo, striplje s perotnicama, poravna si perje in potem se dviguje v zrak. S prva s perotnicama silno maha, toda počasi; pozneje pa, ko se je dovil v neko višino, plava z razpetima perotnicama, in če tudi skoro ni mogoče spaziti, kdaj mahne s kreljutima, vendar nam hitro izgine izpred očij. Njegovo bistro oko zapazi iz te višine kmalu nizko pod njim letečo ptico ali drugo žival na zemlji. Ako je kaj zagledal, spušča se počasi nižje v velikih krogih, in ko je svoj plen vzel na oko, pritegne peroti k sebi in privrši z odprtimi kremplji od strani na žival. Orel napada tudi večje živali; celo zvita in prekanjena lisica se ga ne ubrani, tudi ježeve kože se ne ustraši. Res je tudi, da se je orel lotil otroka in kakor Nordmann pripoveduje, celo odrastlega človeka. Lačen orel se je spustil sredi vasi na težko svinjo, ki se je drla na ves glas, da so ljudje vkup leteli. Kmet prileti in odpodi orla, ki je prav nerad pustil mastno pečenko. Pa jedva se vzdigne iznad svinje, že se zopet zakadi na mačka, pograbi ga in se vsede z njim na plot. Kmet bi bil tudi rad mačka otel, pa si ni prav upal s praznimi rokami; torej teče v hišo po nabito puško. Ko pa orel ugleda kmeta, ki mu ne da miru in ga že tretjikrat moti pri kosilu, spusti mačka in se zapraši v kmeta, in zdaj so se drli vsi trije: zasačeni lovec, debela svinja in stari maček. K sreči so prihiteli drugi kmetje v pomoč, zgrabili orla, zvezali ga in Nordmannu izročili. Orel jemlje manjšim sokolom rad njihov plen in tudi mrhe ne zameta. Ptico najpoprej površno oskube, potem jo začne jesti od glave s kostmi in s perjem vred. Perja mu je menda treba, da si z njim želodec čisti; črez kakih osem dnij ga zopet da od sebe, kosti pa prebavi popolnoma. Gnezdo si dela orel na strmih pečinah, kjer je varen, da človek ne more lahko do njega. Gnezdo je veliko in široko; napravljeno je iz debelih ocepkov, na kterih je nastlana drob-nejša drač, in jama v sredi je večkrat nastlana z mečjo drob-njavo. Že' sredi meseca sušca znese ona navadno po dve jajci, kteri ona sama vali; on se pa okoli nje suče po zraku in kakor je videti, zabavlja jo s svojo umetnostjo. Mladim do-našata oba potrebni živež in večkrat gresta po tri do štiri milje daleč. Mladi orli se dado ukrotiti, privadijo se popol- noma človeka in hiše ter so včasi tako domači, da hodijo med kuretino po dvorišču in nikakoršne škode ne delajo; svojega gospodarja pozdravljajo z glasnim krikom, če se jim bliža. Orli učakajo veliko starost. Na Dunaju so imeli orla zaprtega od leta 1615. do 1719., in ravno ondi je leta 1809. poginil orel, ki je bil 80 let jetnik. Korist, ki jo ima človek od orla, ni posebno velika. Baškiri vadijo orle, da jim love druge ptice; sploh v ceni so pa orlova peresa. Pri vseh narodih je orlovo pero znamenje pogumnosti in junaštva, in še dandanes se imenitna državna pisma podpisujejo z orlovimi peresi. Še posebno znamenje je pa pri Indi-janih rudeče pobarvano orlovo pero, na ktero je nasajen rep od klopotače. V indijanskih očeh je to posebna čast, in tako pero sme nositi le tisti, ki se ponaša s tem, da je — konja ukradel. Čudna čast! 39. Veverici in opica. (Spisal A. Slomšek.) Pozno v jesen ste veverici pod nekim orehom skakljaje hrane iskali. Krivec pohlidi in lep oreh na tla pade. Hitro skočite oreh pobirat. Vsaka bi ga rada imela. „Moj je," pravi prva, „jaz sem ga prva ugledala." — „Moj je," trdi druga, „jaz sem ga prva pobrala." Tako se kregate in za oreh pulite; opica pa mimo pride in popraša rekoč: ^Prijateljici! kaj pa imate?" — Začnete jej praviti in trušiti, da ne te, ne one ne razume. „Meni dajte oreh hranit, in potem povej vsaka posebej svojo pravdo; pravico vama bom naredila." Opica tožbo poslušaje oreh razkolje ter jederce sne, dokler se veverici pravdate. Pravda izteče, luščine so pa prazne. Opica vsaki pravico spozna: prvi, ki je oreh ugledala; drugi, ki je oreh pobrala. Vsaki prazno luščino vrže in gre smeje se svoj pot. Veverici imate vsaka svojo pravico, luščino pa prazno. Boljša je kratka sprava mimo dolge pravde. 40. Pastir. (Zložil J. Bilec.) 1. Na hribu zelenem 2. Tam v hlevu lesenem Mi hiša stoji, Živino redim, Okoli nje drevje Na pašo jo gonim, Prijetno cveti. "Veselo živim. 3. Na paši veselje 7. Na gorah visokih S piščalko imam, Stanuje pastir, In pesmice peti Kjer vedno kraljuje Premile tud' znam. Tihota in mir. 4. Radujem se, pojem 8. Le včasih oblaki Pri čredi vse dni, Vojskujejo se, Ko ptica v goščavi In švigajo strele, Živim brez skrbi. In v dole letč. 5. Najprvemu solnce 9. Al' vendar se groma Mi bajto zlati, In bliska požar In prvemu potok Sosedove hiše Mi žejo gasi. Ogiblje vsekdar. 6. Kaj tamkaj počnejo 10. Na gorah visokih V dolinah ljudje, Pri čredi vse dni Kaj v tujih deželah, — Se smejem in pojem — Skrb malo mi je. Živim brez skrbi. 41. V postojnski jami. (Spisal Fr. Cegnar.) moj! ti nisi še videl postojnske jame, kaj ti ve S, kaj ta temna jama krije. Zberi vso domišljijo, kolikor so ti je dale basni iz tisoč in jedne noči, razvrsti pred seboj vse kipe in stavbe od Fidija in Sesostra do današnjega dneva, in ti imaš medlo in temno podobo te čudne, krasne, grozne in veličanske jame, tega tihega svetišča lepe naše domovine. Jaz sem jo videl, dragi moj! in lastnim očem nisem verjel, kar so gledale v neskončnem zavetju. Ko sem stopil noter, odprl se mi je najprej veliki dom; v globočini pred seboj sem slišal šumeti deročo Pivko; visoko nad glavo sem videl strašen strašen obok iz sive skale, kteri je postavil tisti zidar, ki je razpel nebo nad zemljo. Napolnjevala mi je srce sveta groza v tem orjaškem grobu. Potem sem se od tod podal in hodil dve uri vedno naprej po jami in videl na milijone kapnin v raznih podobah, ki so visele od stropa nad mojo glavo ali rastle iz tal; pa ko slednjič stopim na Kalvarijo, prevzeli so me čudeži, da nisem vedel, ali je resnica, kar gledam, ali me slepe oči. Nisem se zavzel le jaz, strmeli so vsi, s kterimi sem stopil na to mesto; nekteri so vzdihnili glasno iz globokih prsij, drugi so zavriščali, drugi stali brez sape, kakor bi bili v tla prirasteni, poleg nakapljanih stolpov; neki višji častnik z golo sabljo v roki je zavpil z močnim glasom kleče v sredi nebrojnih čudežev: „Bog, ti si velik!" Od tod smo se vračali po drugi poti in prišli črez tri ure in pol zopet na beli dan. Dragi moj! jaz sem boren revež, ne morem ti povedati, kaj sem tu notri videl, kaj sem tu notri čutil; o duhovem te pričakujem v Postojni; pripelji pa tudi modrijana s seboj, ki nama je hotel natvezti, da ni Boga, sodnika živih in mrtvih del, da je vse, kar je, delo slepe naključbe. Peljala ga bova v veliki dom in kažoča s prstom na obok, govorila: „Povej nama, modri mož! kdo ga je postavil?" Spremila ga bova na Kal varijo in govorila mu: „ Povej nama resnico, prijatelj! ali ne gledaš tukaj božje roke?" 42. Podzemeljska gorkota. (Spisal Fr. Erjavec.) (jorkota na zemlji ni vedno jednaka: včasih nas zebe, včasih nam je vroče, zemlja tedaj svojo temperaturo vedno spreminja. Ta spreminjava je pa dvojna: vsakdanja in letna. Po dnevi se ogreje naša zemlja na solnčnih žarkih in po noči se zopet ohladi; jednako se spremeni v jednem letu hudi zimski mraz v soparno - vroči poletni dan, vsaj v naših krajih. Taki razločki med dnevno in nočno, med zimsko in poletno temperaturo tudi v tem istem kraju niso jednaki; bolj globoko ko pod zemljo pridemo, toliko gorkeje je tam; razločki med dnevno in nočno gorkoto ginejo, in kmalu pridemo v kraj, kjer je temperatura po dnevu in po noči, po letu in po zimi vedno jednaka. V naših krajih izginejo vsakdanji razločki 1 — 2, letni pa 20 — 30 metrov pod zemljo. Pojdimo še naprej! Ce gremo od kraja, kjer je gorkota po letu in po zimi jednaka, naprej v globočino, prepričali se bomo, da raste gorkota za vsak meter in sicer za 32 metrov za jedno stopnjo v srednji meri. To se ve, da ni po vseh krajih jednako: v jednih raste gorkota že na 18 metrov za jedno stopnjo, v drugih pa še le na 70 ali celo na 100 metrov, pa to so le redki izjemki, ki občni postavi ne vzamejo veljave. Pa kako se je to zvedelo, utegne kdo vprašati? Predolgo bi bilo, te preiskave na dolgo in široko razkladati; le toliko bodi omenjeno, da so prišli učeni na to važno resnico po mnogoletnih in težavnih skušnjah z navlašč zato napravljenimi gorkomeri po globokih rudnikih, pri toplicah in pri kopanju arteških studencev. Kjer vode primanjkuje, vbodejo zemljo, če je svet za to pripraven, in si napravijo umetne vodnjake, iz kterih voda včasih po več metrov visoko skače. Taki vodnjaki se imenujejo arteški studenci, ker so napravili v francoskem mestu Artois prvi vodnjak s prodorom. Pri kopanju teh vodnjakov so zapazili, da je bila gorkota toliko večja, kolikor globje so vrtali. V Parizu so izvrtali tak vodnjak „la Granelle" imenovan in so našli 389«« globoko 23 '/2 stopinj, 491 m 26 '/2 stopinj in 532 m globoko 27 '/, stopinj gorkote po Celzijevem gorkomeru. Pa saj ni treba dokazov tako daleč iskati, ker nam zemlja sama pošilja podzemeljske posle, ki pričajo od njene srede. To so vroči vrelci ali toplice. Kje se je voda ogrela? Gotovo v zemlji, ker drugod ni imela priložnosti; in ker vidimo, da iz zemlje tudi hladni in mrzli studenci izvirajo, moremo iz gori rečenega soditi, da prihajajo toplice iz večje globočine ko navadni studenci, in sicer iz toliko večje, kolikor so gorkejše. Če bi zemlja gorkoto le od solnca dobivala, gotovo bi to ne moglo biti; in če omenjene prikazni le nekaj premislimo, vrine se nam po sili misel, da mora sredi zemlje biti studenec gorkote. Pa stopimo še jeden korak naprej! Podajmo se v duhu črez široko Atlantsko morje, preletimo v mislih Ameriko in ustavimo se v Tihem morju na otoku Havaj. Tu kipi proti nebu 4415 metrov visoka, z večnim snegom pokrita gora Mauna-Roi, in nad njenim vrhom, 1147 metrov nad morjem, zija okrogel, kotlu podoben propad. Obstopimo kotel in poglejmo v grozno globočino — odprto leži pred nami osrčje zemljino. V neizmerni črni globočini se včasih kaj zasveti, in ko se je oko teme bolj privadilo, vidimo celo jezero, in včasih se nam dozdeva, da slišimo iz puščobne strmine čudno ploskanje tega podzemeljskega jezera. Kar vidimo, to je res jezero ; ali njegovi valovi niso vodeni: to, kar ob visokih stenah pluska, to je lava. Gorkota namreč raste, kakor smo že zgoraj slišali, za vsak meter v globočino in je na zadnje tako velika, da raztopi celo trdo jedro naše zemlje, namreč kamenje in rudo, in to raztopljeno kamenje imenujemo lava. Ko bi mogli zemljo dosti globoko vbosti, prišli bi povsod na razbeljeno tekočo lavo. Ali človek ne more vedno naprej v globočino riti, ker njegovo truplo je preokorno; huda vročina, slabi zrak in druge ovire mu branijo naprej. Ali kdo bi mogel tudi človeškemu umu tak mejnik postaviti? Z lahkimi perotmi se dvigne v nepoznano temno globočino, s pomočjo nabranih vednostij snuje dalje in ko naposled tudi bistri um temne megle več prodreti ne more, ponudi se mu ljuba sestra domišljija, ona mu pomaga na podlagi nabranih skušenj postaviti temelj njegovi vednosti. O mraku. (Zložil M. Kastelec.) 1. Na trati co sedem, Počivam sladko, Mrak svoje grinjalo Razpenja temno. 2. Vse trudno utihne, Zapira oči, Sam slavček še v dolu Mi srce topi. 3. Na nebu budijo Se zvezde goste, Oživljajo v meni Nebeške želje. 4. Tam gori moj oče, Moj svetli je dom, Po volji njegovi Če živel tu bom. 44. V mladosti se je treba učiti in vaditi. (Spisal J. Komenski; poslovenil J. Podmilšak.) Mladež je treba takoj v začetku napeljavati k vednosti, ker se je za prvih let najlaže privadi. Kajti vse reči v prirodi imajo lastnost, da se v mladosti lahko ukrepijo in izobrazijo, kakor kdo hoče; ko pa zastare in okore, ne dajo se več niti obdelovati niti ohraziti. Iz voska, dokler je mehek, lahko nare-jamo razne podobe; on se daje gladko liti ali z rokami gnesti in podobiti; ako se pa strdi, ne da se več izdelovati, ampak se drobi in lomi. Jednako se daje tudi drevesce v mladosti presajati, obrezovati, cepiti in upogibati, kakor hočeš; ako pa vzraste in veje požene, ne bode to več mogoče. — Tako mora oni, ki hoče goži delati, mlado drevo vzeti, staro grčavo se ne da viti. Hoče li gospodinja kokoši imeti, mora koklji nova, čvrsta jajca podložiti, iz starih in preležanih ne bode nič. če hoče jezdec konja naučiti jezditi, kmet vola voziti, lovec psa po sledu voditi, medvedar medveda plesati, papigo ali škorca govoriti, mora jih mlade učiti; ako bi hotel starega konja ali psa itd. čemu privaditi, bi kar nič ne opravil, zato imamo pregovor: Stara lisica ne gre v past. Naposled vidimo to pri človeku samem; ako se hoče kakega telesnega dela privaditi, mora se ga v mladosti naučiti, dokler so prsti gibčni in za delo kolikor toliko pripravni. Na primer, kdor hoče biti dober pisar, slikar, krojač, kovač ali godec itd., mora se nauka že v mladosti poprijeti; sicer se teh umetnostij do smrti ne privadi, da bi jim bil mojster; od tod prislovica: Česar se Janezek ne nauči, tudi Janez ne bode znal. Jednako se mora njemu, komur se hoče vkoreniniti pobožnost, ta že v mladosti vcep-Ijevati; kdor se hoče odvaditi nemarnosti in surovosti, mora se v mladosti izobraževati; kdor hoče v modrosti napredovati, treba mu je v mladosti oči odpreti in pamet razvedriti, da bi mogel, dokler je želja iskrena, zmožnost bogata, pamet čvrsta, misli jedrovite, vse jedrovito pregledati ter si mnogo razumnosti pridobiti. 45. Gostoljubov blagoslov. (Poleg J. Engela spisal A. Lesar) Stari učitelj Izak obišče neki dan svojega prijatelja, učitelja Nahmana, kteri ga prav gostoljubno sprejme in več tednov pri sebi obdrži. Ves ta čas sta se pogovarjala o svetem pismu, razodevala si svoje misli in razloge ter se tako poučevala — drug drugega. Ura ločitve pride. Rabi Nahman je ves ginjen. Misel, da morda nikdar več ne bode videl svojega starega prijatelja, privabi mu solze v oči. Poslednjič pa mu reče: „Blagoslovi me, častiti prijatelj, predno se ločiš!" — „Ali jaz naj blagoslovim tebe, preizvrstni! ali nisi podoben oni-le palmi?" — „Kteri palmi, rabi?" — „Glej, moj dragi! Nekoč je popotnik zašel v puščavo. Truden je že bil; lakota in žeja ga jamete gruditi; skoro pojemal je. Kar njegovo oko na brežini majhnega potoka ugleda lepo zeleno palmo, polno zrelega sadja. Nemudoma hiti v njeno senco, vsede se va-njo, z njenim sadom utolaži si lakoto, pekočo žejo pa si ugasi s potočnico. Tako pokrepčanemu ožive oslabele moči. Nato vstane, obe roki nasloni na svojo gorjačo, v senco obrne svoje oči ter hvaležnega srca vzklikne: „Dobrotljivo drevo! Hvaležnost mi naklada dolžnost, da te blagoslovim. Toda česa naj ti želim? Ali dobrega sadu? O kako sladko je in lepo dišeče! Ali naj se ti razširjajo veje? O kako lepo je obokan tvoj vrh, kako hladna je tvoja senca! Ali naj bi se potok vil okoli tvojega podnožja? Saj mimo tebe šumlja najbistrejša vodica! Vendar, vendar te hočem blagosloviti, blago drevo! Naj bo ves tvoj zarod tebi jednak!" — Tako je govoril popotnik ; prav tako tudi jaz rečem tebi, blagi gostoljub! Glej velike znanosti si si pridobil; časti in premoženja imaš dovolj ; zavest svoje vrednosti, srečo v svoji družini in spoštovanje vseh pravičnih uživaš, kakor malokdo. Naj bodo tebi jednaki tvoji otroci! Tvoja osoda bodi njihova osoda, tvoja sreča njihova sreča!" Dobra dela. (Zložil Fr. Cegnar.) Visoka lestva so pobožna djanja, Sloni na nebu, v zemljo se opera, Po njej človeka vodi trdna vera, In z nado se ljubezen na-nj naslanja. 47. Demosten. (Spisal A. Zupančič.) Demosten je bil najslavnejši govornik ne le v Atenah, svojem rojstnem mestu, ampak sploh med Grki. Pa od rojstva sem je bil deček slaboten, slabih prsij, tihega glasu, kar vse ni kazalo lastnosti dobrega govornika. Še le sedem let star izgubi očeta, in dali so ga v varstvo brezvestnemu oskrbniku, ki mu je precejšnjo očetovo zapuščino do malega zapravil in prav malo skrbel, da bi se bil ukaželjni deček dobro izobrazil. V Atenah so se vse sodnijske obravnave godile očitno, in ko je Demosten jedenkrat na trgu poslušal Kalistrata pa videl, kako je glasoviti govornik vedel ganiti in premagovati srca poslušalcem in kako neizmerna polivala mu je slednjič zado-nela od vseh stranij — sklenil je tudi on postati očiten govornik. Urno se loti potrebnega znanja, vadi se v raznih vedah, hodi poslušat modrijana Platona, prebira zgodovinske spise Tukididove, pa verno posluša skušene govornike ; potlej sestavi lep govor, nauči se ga dobro na pamet in zdaj očitno stopi pred zbrano ljudstvo. Ali o groza! — namesto pričakovane pohvale in slave se mu vse posmehuje, ga vse zasra-muje, kajti zapazili so na njem take napake, kakoršne človeka kar nesposobnega delajo za javnega govornika: govoril je tiho zavoljo slabih prsij, tudi nerazločno, pismenke r pa celo nikakor izreči ni mogel; k vsemu temu je imel še grdo navado, da je jedno ramo vedno vzdigal, ko je govoril. Demosten je hitel domu in tako ga je bilo sram, da je sklenil, da nikoli več noče javno govoriti. Njegovi prijatelji mu delajo srce, naj se ne da tako brž ostrašiti; naj se le še pridno vadi in potem zopet poskusi. Tako je storil, pa tudi v drugo ni bil kaj bolj srečen. V plašč je glavo zavil in dirjal domu kakor iz uma, da se skrije očitnemu zasmehovanju. Cvetnik II. 4 In znabiti bi res ne bil več mislil na govorništvo, da ga ni bil obiskal prijatelj, ki ga je opomnil na vse njegove velike napake pri govorjenju. S takimi napakami, to je sprevidel Demosten zdaj sam, s takimi napakami se res ni dalo kaj storiti, ali kako vse to zboljšati? Vendar pridnost, trud in trdna volja vse zmaga, vse premore. Le poslušajte! Demosten je sklenil, naj velja kar rado, izuriti se v govorništvu ter popraviti svoje napake. Kar nemudoma se dela loti. Da bi slabotne prsi bolj raztegnil in si glas bolj okrepil, hodil je na strme gore, med potjo glasno govoreč; ali pa se je vstopil na morski breg, ko so viharji tulili nad vodo in silne valove zaganjali ob skalovje, pa je skušal prevpiti divje šumenje in bobnenje. Hodil je v podzemeljsko izbo, jemal v usta kamenčkov, da bi privadil jezik bolj gladko govoriti; in da bi se odvadil vzdigovati ramo, stopal je govoreč pod oster meč, ki je visel iznad stropa, da ga je vselej ranil, kedar je vzdignil ramo. Vse, kar je zvedel od prijateljev ali kar si je sam domišljal, vse je porabil za svoj uk. V tej tihi samoti, po takem silnem trudu in prizadevanju porodila se je še le zvezda grškega govorništva; po takem trudapolnem uku je med svet stopil prvi grških govornikov, čegar govore, prave bisere in zglede javnega govorništva, še zdaj občuduje ves učeni svet. Tako pripravljen je stopil Demosten vnovič pred svoje rojake, ki se zdaj niso mogli pre-čuditi njegovi dovršenosti. Nad tem slavnim možem imamo zgled, kaj premore človek, če se kake reči za trdno loti; trdna volja pa pridnost premaga vse ovire. 48. Zgodovina krompirja ali koruna. (Spisal dr. J. Bleiweis.) o izmed nas ne pozna tistega sadu, ki ga je nebeški oče svetu podaril, da živi ljudi in živino, ki se nahaja v mnogih oblikah na mizi bogatina, kakor v oblicah na mizi siromaka, ki je že od marsiktere dežele dragino in lakoto odgnal, ko je slaba letina druge sadeže vzela! Vsak ga pozna in čisla, naj ga že imenuje krompir, korun, podzemljice ali podzemeljska jabelka. Vabilno bo tedaj tudi zvedeti, od kod smo dobili ta dobrotljivi sad, kdo ga je nam prinesel in kaj se je od prvega sem godilo z njim? Krompir je prestal mnogo zaničevanja, ko je prvikrat v naše dežele prišel; dolgo se ga ljudje niso hoteli lotiti; dolgo so ga zaničevali kot sad, ki ni za ljudi, ampak za živino, ter so ga „ živinsko pičo" imenovali. Peru in Kile sta domovina krompirja, kjer kakor divji sad na najvišjih gorah raste; od tod se je zaplodil na vse strani Amerike. Še dandanašnji je krompir, ki se v svoji domovini po starem peruanskem jeziku „papa" imenuje, poglavitni živež peruanskim planincem. Kilejanci imenujejo „pogni" tisto pleme krompirja, ki ga na njivah pridelujejo, „maglica" pa se zove divji koran, ki je droben in grenek. Ko je Krištof Kolumb leta 1492. Ameriko našel, našel se je po več krajih tega sveta tudi krompir kot živež divjih Amerikancev. Španci in Angleži so bih prvi, ki so krompir v Evropo prinesli. Verjetni zgodopisci trdijo, da je prišel prvi krompir iz Amerike med 1. 1560. in 1570. v Evropo. Mejen pravi, da se ne smemo čuditi, da krompir ni bil tako hitro kakor turščica in drugi sadeži po Špancih iz Amerike v Evropo prinesen, zakaj krompir so sadili najbolj na zahodnem primorju južne Amerike; potovanje okoli predgorja Horn pa je bilo takrat še dolgočasno, in le redkokrat se je ta pot storila, da je kdo iz tega kraja krompirja prinesel s seboj. Kdo pa je bil prvi, ki je krompir v Evropo zanesel, to se ne ve gotovo. Nekteri pravijo, da ga je pod angleško kraljico Elizabeto (1558—1603) nesrečni admiral Walter Ra-leigh prinesel prvi leta 1586. na Irsko; drugi pa trdijo, in to se po največ bukvah bere, da gre angleškemu admiralu Francu Drakeju ta čast. In tako se more reči, da moža, ki nam je ta neprecenljivi sad prinesel v Evropo, prav za prav ne vemo, ker se je njegovo ime izgubilo. Da je pa Drake dal slavnemu angleškemu botanikarju Gerardu prvi krompir, ki ga je potem v botaniški vrt v Londonu leta 1597. zasadil in pomnožil, to je potrjena resnica. Konec 16. stoletja razširil se je krompir po Norveškem, Španskem, Burgundskem in po nekterih krajih na Laškem. Vendar se še v 17. stoletju ni bil nič kaj obilno po Evropi razširil, in posebno prosto ljudstvo ga je zaničevalo, ki ga, kakor vsake nove reči, celo ni hotelo pokusiti. „Naj ga gospoda je, ki se vsake spakarije takoj prime; za nas ni to, mi ostanemo pri svojem navadnem živežu," govorili so kmetje v nemških, slovanskih, laških, francoskih deželah, kakor da bi se bili pogovorili. Sploh so ga le ,,prešičjo jed" imenovali. Najdalje časa obdržali so Lahi svojo trdovratnost zoper krompir, kterega so „patate" imenovali in potem tudi Nemcem, ki so se ga poprijeli, priimek „patatuhi" dali. Še dandanašnji je Italijanom njih polenta ljubša od krompirja. V 301etni vojski se je krompir posebno po Nemškem razširil, čeravno ga kmetje tudi takrat niso hoteli obilno saditi. Kralj Friderik II. je poslal veliko krompirja gosposkam v Šleziji z ukazom, da ga razdele po deželi in mu potem naznanijo, kako se je godilo z njim. Na Češko se je s Pruskega tudi o istem času zaplodil, posebno pri irskih frančiškanih, ki so ga najpoprej na vrtu svojega samostana v Pragi sadili. Ker so bili Čehi po pruski vojski navajeni, vse Pruse Brambore (Brandenburger) imenovati, zvali so brambory tudi krompir, ki so ga po Prusih (Bramborih) dobili v deželo. V silno mokrih letih 1771. in 1772. bila je taka grozna lakota na Nemškem, da bi bila polovica ljudij lakote poginila, ako bi ne bili imeli krompirja, in od tistega časa piše se začetek občnega sejanja neprecenljivega krompirja. Le tudi dragina in lakota je po drugih deželah avstrijskega cesarstva, po Ogerskem, Slovenskem itd. prisilila ljudi, da so začeli saditi krompir, in sem ter tja morala je gosposka ostro ukazovati, da so se kmetje svoji trmi odpovedali in poprijeli krompirja. Nimamo očitnejšega zgleda, kako težko je včasih novo dobro reč uvesti, kakor ga imamo ravno nad krompirjem, ki se je moral kmetom vsiliti! Kaj bi bilo, če bi sedaj krompirja ne imeli? Kakor so v začetku ljudje krompir zaničevali, jednako nemarno so se potem, ko so ga začeli saditi, pri sajenju in spravljanju obnašali. „Krompir pretrpi vse, kar koli se z njim dela," tako so si mislili, — in gotovo je to ničemurno obnašanje zelo krivo, da je začel ta neprecenljivi dar božji bolehati, da ga gnilina tare. 49. Mlin. („Noviceu 1. 1846.) 1. Po rakah jo dere, V kolesa šumi; Jih spenjena pere, V krog žene, vrti. 2. Ko blisk se kolesa Lopate vrte, Odmeta, otresa Val iskre vode. 3. Kaj v mlinu ropoče, Kaj zgraja, bobni? Kolo, glej, tam vroče V krog kamne podi. 6. Al' voda šumeča, Ni živa mladost? Moč tvoja cveteča Iskrena krepost? 4. Spod kamnov pa moka Se bela kadi, Kolo jih brez stoka Okrog ne vrti. 7. Kdor moč prav obrne, Ko vroča kipi, Ta lakot odvrne, Star v sreči živi. 5. In mlinar na skali Pregleda svoj dom Ter kamnov tek hvali: Bog! stradal ne bom! 8. Pod težo kdor stoka, Ki tare moči, Glej, s trenjem le moka Se pridna stori! 50. Zemlja. (Po Heblu poslovenil Fr. Mam.) Po tem, kar nam oko kaže in kakor priprosto ljudstvo misli, podobna je naša zemlja s svojimi gorami in planinami veliki okrogli plošči. Kjer se ta plošča končuje, ondi ni nič več naprej, ampak pričenja se nebo, ki se v velikem polkrogu razteza nad zemljo in jo pokriva. Na robu te plošče solnce zjutraj vzhaja in zvečer zahaja, včasi poprej, včasi pozneje, včasi bolj na levo ob tej ali oni uri, včasi pa bolj na desno zraven kakega drugega ondi stoječega predmeta; daje nam dan in noč, po noči mesec in zvezde; in to solnce, mesec in zvezde niso tako posebno daleč nad našimi glavami, ako je res tako, kakor se nam vidi. To vse bi ne bilo preslabo, ko bi nobeden bolje ne vedel; ali zvezdarji in pratikarji vedo to vse drugače. Ko bi si kdo izmislil in bi zapustil svoj dom, da odide na kraj zemlje, kjer se nebo zemlje dotika, kjer zvezde niso višje nad zemljo, kakor jabelka na veji, da si tam utrga zvezdico z neba, dene jo v žep in domu prinese svoji deci, da bi z njo igrali, ta bi se pač lepo zmotil. Gre lahko, ako ga je volja črez Avstrijo, Rusijo in celo Azijo, kjer so Turki in neznabožci, s kopnega na morje, z morja na kopno in potem še dalje; pa naposled ko se zamisli v to, koliko časa je že, od kar je od doma, — koliko še ima, da pride na konec sveta, in koliko še potem, da pride nazaj v svojo domačijo, postane mu pač tesno pri srcu. Dozdeva se mu, da je on tu že bil, kjer je zdaj; za- čudi se, ko vidi, da je vse skoro tako, kakor v njegovem kraju in čuje ljudi govoriti v svojem lastnem jeziku in naposled zagleda cerkveni zvonik, ki ga je moral že kdaj videti in kmalu pride v znano vas, in potem ima le še jedno uro ali dve, pa je prišel, od koder je šel, ali konca sveta ni zagledal nikjer. On je torej potoval okoli zemlje, kakor če vzamemo košček bele krede, pa ga potegnemo okoli kake krogle, dokler se ne vrnemo na kraj, kjer smo začeli vleči. Več ko dvajsetkrat so že ljudje tako obhodili zemljo na vse strani; v dveh, treh ali štirih letih je pot končana. Angleški morski kapitan Cook je potoval v svojem življenju dvakrat okoli cele zemlje in vrnil se je obakrat na ravno tisto mesto, od koder je odpotoval, samo da je od druge strani prišel, kakor pa je bil odšel. Tudi v tretje se je podal na pot, ali divjaki so ga na otoku Ovaj ubili in pojedli. Iz tega in iz veliko drugih naznanil spoznali so učeni to, da zemlja ni široka okrogla planota, ampak silno velika krogla; dalje, da ona stoji in plava prosto brez kake podpore, kakor solnce in mesec v neizmernem prostoru vsega sveta in da nad njo in pod njo in na vseh straneh so same nebeške zvezde; dalje, da na njej povsod, okoli in okoli, kjer je le kaj suhe zemlje in vročina ali mraz ni prehud, raste brez števila rastlin, živi mnogo ljudij in živalij. Ni treba misliti, da imajo, ako je temu res taka, nekteri ljudje noge dol in glave gor, drugi pa noge gor in glave dol in tako ti lahko od zemlje v ozračje odpadejo. Nikomur se nikdar ne zdi, da je dol obrnjen. Vsi so zmirom navzgor obrnjeni, dokler imajo zemljo pod nogami in zvezdnato nebo nad seboj. Vse priteguje zemlja k sebi, da jej ne morejo uiti. Marsikdo se bo zelo začudil, ako sliši, kolika je zemeljska krogla. Ker znaša njen premer celih 1720 milj, moral bi drog, ki bi ga zabili skoz sredo zemlje, da bi na nasprotnem kraju iz zemlje pogledal, biti najmanj 1720 nemških milj dolg. Krog zemlje pa meri 5400 milj. Cela površina zemlje pa znaša nad devet milijonov štirjaških milj; teh pa so dve tretjini vode in jedna tretjina suhe zemlje. To vse so učeni kaj na tanko preračunili in govore o tem, kakor o kaki znani vsakdanji reči. Nikdo pa ne razume božje vsemogočnosti, ki to velikansko kroglo drži z nevidno roko in vsaki rastlini na tej krogli svojo roso daje, da raste in se razcveta, in vsakemu detetu in vsaki živalici daje zraka, da more dihati. Na zemlji živi nad tisoč milijonov samih ljudij, koliko mora biti še živalij, in vse te siti in napaja vsak dan dobrotljivi Bog v nebesjh! Divja koza. (Spisal L. Pintar.) Divja koza je kaj živa, pa tudi plašna žival. Podobna je prav zelo domači kozi. Posebno v glavo, oči, nos, ušesa in rep je ravno taka, kakoršne so domače koze. Rožičke ima kratke; stoje pa jej ravno nad očmi in so na vrhu tako nazaj zakrivljeni, da se lahko na nje obesi. Barve je sivkaste. Noge ima tanke in je taka skakalka, da jej skoro ni para. Črez preduhe, ki so po 5 metrov široki, švrkne, kakor bi pihnil. Leti po dlan široki stezici prek pečevja, kakor bi jo nesel vihar, in se ne zmeni za strašne propade, v ktere bi zdaj in zdaj lahko telebila. če jo sovražnik drvi in jej stezica pogre, štrbuhne brez pomisleka 4, 7 in včasih tudi 10 metrov globoko. Kedar jo sila prižene, da mora v kako veliko globo-čino skočiti, prizadeva si tako skočiti, da s sprednjimi nogami nasprotne pečine doseže in se v globočino lete po njej drsa. To jej pomaga, da meče na tla prileti. Domovina te gibčne živali so v Evropi tirolske, švicarske, -savojske in pirenejske gore. Pa tudi na slovenskem Triglavu in njegovih sivoglavih sosedih se še po gostem dobi. Se celo zeleničasti Storžič in druge bele gore, ki Kranjsko od Gorotana in Štajerja ločijo, niso čisto brez nje. Divja koza ljubi gorsko podvršje in le huda zima in debel sneg jo včasih primorata, da v nižje kraje primaha. Živež te čudne živali so močno dišeča zelišča, mnoge koreninice, listje in brstje. Tudi na sol so divje koze volk. To lovci dobro vedo in jim v tistih krajih, kamor zahajajo, kak majhen prostorček soli potresejo. Potem se lovci po-skrijejo in čakajo, dokler kaka divja koza potrošene soli lizat ne pride. Kedar se ktera približa, počijo s puško po njej, da ima dosti. Velikrat se pa tudi primeri, da lovec pri sla-niku čaka in čaka, slednjič pa vendar prazen domu primaha. Divja koza živi 20 do 30 let in je zelo imenitna divjačina. Odrastena tehta 20 do 30 kg. Debela ima 5 do 6 kg loja. Meso se v jesih namoči in daje dobro, pa vendar večjidel imenitnejšo kot boljšo pečenko. Iz kože se delajo prav trdne irhaste hlače. Zato tem revicam naš Bohinec ne daje pokoja, dokler si jedne za irhaste hlače ne ubije. Divja koza ima to posebno lastnost, da rada v družbi živi. Velikrat se jih pase po 15 in še več skupaj. Če jih kaj prepodi, zagrmi večjidel celo krdelce na jedno stran. Tudi to je njena posebna lastnost, da je neizrečeno čuječa. Menda je ni živalice v gozdu, ktera bi v tem oziru divjo kozo prekosila. Kedar se pase, ozira se vedno okrog sebe. Velikrat zelišče z gobčekom prijemši obstoji in posluša, ali ni morebiti kake nevarnosti. Kedar zapazi, da je res v nevarnosti, prav glasno zabrlizga in da s tem svojim tovaršicam na znanje, da je treba bežati. Potem jo pobere črez globoke preduhe in strmo skalovje, da je veselje gledati za njo. Lovci še celo pripovedujejo, da divje koze na pečine straže postavijo, da se potem bolj varno in skrbno pasejo. Kedar neki koza stražarica nevarnost zapazi, zabrlizga, da prav skoz ušesa leti, in potem jo vlije po groznih strminah, kakor bi bilo po mizi, druge se pa skakaje za njo ali pa kam drugam vdero. Divji kozi je pa take posebne čuječnosti jako potreba, ker ima veliko sovražnikov ne le na zemlji, ampak tudi v zraku. Iz zraka jej strežeta po življenju širokoperoti orel in tisti krivokljuni jastreb, ki tudi jagnjeta jemlje. Na zemlji pa se prileže njeno meso bistrogledemu risu, kosmatemu medvedu in požrešnemu volku. Najbolj jej pa lovci na pete bijejo. Dasiravno je lov divjih koz silno težaven in grozno nevaren, vendar ne manjka ljudij, kterim je to delo črez vse ljubo. Kdor hoče pri lovu divjih koz kaj opraviti, mora imeti trdno glavo, bistre oči in varne noge, da se mu v glavi ne zvrti in da ne trešči v kak propad. Njemu ne sme biti prehudo prelaziti snežne gore in ledene planjave. Viharjev, neviht in mraza se bati ne sme. Včasih se poda na divje koze že o večernem mraku, včasih pa le zgodaj po noči. Črez ramo vrže lovsko torbo, v kteri mora biti steklenica nesrečnega žganja in kaj za želodec. Po plečih mu binga risana puška, in z desno roko se opira na krepko gorjačo. Kedar primaha do hudega strmovja, naveže na svoje kvedraste črevlje šesterokrempljaste kramžarje in praska naprej, da se prav ogenj kaže pod njim. Predno zlato solnce izza gore priluka, prehodi on že snežne gore in ledene planjave. Vzlasti mora tudi lovec na to gledati, od ktere strani veter vleče. To pa zato, da proti vetru gre, ne pa za vetrom, ker bi ga sicer divje koze že hitro ovohale. Kedar kako divjo kozo od daleč zagleda, skrije se za kako pečino ali pa kam drugam in čaka, da se mu dosti približa. Zdaj jo dene na muho in poči po njej, da vse vprek leti. Najrajši jo meri v glavo ali pa v prsi, ker ima kaj trdno življenje in mu včasih z veliko rano v životu ali pa še celo po treh nogah uide. če je lovec tako učen, da mu divja koza pride na muho in da mu pade, je silno veliko njegovo veselje. Toda dostikrat pa pre- lazi tudi po dva in tri dni po gorah, pa vendar ne prinese domu drugega, kakor prav težke noge in pa šembrano lačen trebuh. 52. Mavrica. (Zložil A. Umek.) 1. Kako je svetla, mila, krasna, 3. Lete bi hotel te doseči, V sedmerih barvah se blišči, Ko blisk bi švignil do neba, Nobena slika ni bolj jasna, Slovo bi dal posvetni sreči, Kot mavrica nebeška ti! O veličastna mavrica! 2. Viharjev zlih premagovalka, 4. Al' smrti kar ima propasti, Duhov nebeških čudni most, Zastonj se spenja za tebo; Eumenih žarkov spremljevalka, Rokam bežiš, lepoto v lasti Otožnim srcem si sladkost. Sijajno ima le oko. 53. Kako se je morje začelo. (Narodne pripovedke s Krka; zapisal J. Trdina.) Krčanje si začetje morja tako-le tolmačijo: Kjer je zdaj morje, bilo je svoje dni ravno, lepo polje. Ljudje so tam živeli, da niso bolje mogli; vsega so imeli, le soli so si morali za drage denarje iz daljnih krajev kupovati. Vedeli so, da je v neki skali slan studenec; toda stare bukve so jim prepovedovale odpreti ga, ker to bi bilo silno nevarno. Dolgo so bukve ubogali, na zadnje pa je bila njihova nezadovoljnost tako velika, da so šli in skalo prebili. Slana voda pa je pritekla s tako močjo, da je celo polje potopila, pu-stivši za spomin le tam pa tam kak otok. — Druga povest pa pravi, da so se ljudje prevelike dobrote prevzeli in tako razuzdano živeli, da se je devica Marija, prišedši v te kraje, glasno razjokala in da je v njenih solzah polje utonilo. Vidi se, da so te povesti zgoli kmetske kakor celo življenje na Krku. Izvedeni mornarji na Ložinu pa o morju vse kaj drugega pripovedujejo. Po njihovi pravljici je Jezus, po svetu potujoč, tudi le-sem prišel; kjer je zdaj morje, bilo je takrat neskončno polje. Truden si išče izveličar prenočišča, pa ga nihče ne sprejme. Na zadnje pride v raztrgano kočo, v kteri so trije bratje stanovali. Ti mu dajo, kar imajo, in tudi posteljo. Predno drugi dan odide, razodene se jim in obljubi vsakemu kak dar, kakor si ga sam izbere. Najstarši si izvoli bele gradove, srednji zlata in srebra, mlajši pa pravi, da ga je sram za to prositi; zlata bi si sam nabral in gradov sam nakupil; ali za vse žulje se mu daje le slaba plača. Šel bi po svetu iskat si sreče; ali zemlja je pregorata in gore pre-obrastene in prestrme, ter ne ve ne pota ne steze, kam bi šel, da si pomaga; naj mu da Jezus ravno gladko pot in hiter voz, za vse drugo pa bo sam skrbel. Jezus udari s palico ob zemljo; iz nje privre morje in vso zemljo obda; potem udari ob drevo, in drevo se izdolbe v lahko in hitro ladij o; in mlajši brat odvesla in se vozi od kraljestva do kraljestva in kupčujoč nabere si več zlata in si nakupi več gradov, nego jih brata imata. 54. Bliščava morska. (Po noriškem potopiscu C. Ch. Askjornsenu.) Dan se je končal z ljubeznivim večerom in veličastnim solnčnim zahodom. Celo večerno obnebje je bilo prepolnjeno bliščave in ožarjenih oblakov, in vsa ta bliskota se je mnogotero obrazovala v morju, ki se je pred nami razprostiralo v svoji neskončnosti in čistoti. Nad južnim obzorom so visele temotne in goste meglene vrste, iz kterih je jela, ko se je storil mrak, streljati elektrika. Groma ni bilo slišati; ali navpično drugi črez druge švigajoči plameni in vodoravne ognjene kače so napolnjevali morje in ozračje s tako jasno svetlobo, da smo videli vsako vrv na razpetih jadrih; takoj nato pa nas je zagrinjala vselej zopet tema, zares egiptovska, tako da lastnih rok ni bilo videti. Ta prikazen se ponavlja prav pogosto na prelivu La Manche; ponavljala se je tudi za nekoliko večerov naše vožnje po njem. Ta prekrasni prizor me je spominjal vedenja malih živalic v globini morski in krasnega pogleda, ki ga podaje morje ob temotnih nočeh. Nadejal sem se, da pri popisani tihi nevihtici ogledam vso krasoto te prikazni, in nisem se zmotil. Stopivši na prednji oddelek ladije in ob temotnih trenotkih med bliskanjem od zgoraj proti morju pogledujoč videl sem, kako se pred vsakim valom, pred vsakim gugljejem naše ladije rode mirijade isker, plavajočih po valovih, tu z večjim tam manjšim žarom, dokler konečno ne ugasnejo in prostor narede mirijadam novih. Tam pa tam so zalesketale večje kepe ali okrogla trupla v višnjevem ali pa zelenkastem blesku teh isker. Delfini, ki so z velikim šumom priplavali k ladiji in okoli gonili se, ti so še bolj vzviševali čudovitost in čarobnost tega prizora; videti je bil namreč vsak, kakor bi bil pokrit z belkasto, leskečo odejo. Včasih jih je plulo po štiri -— po pet vkup pokojno in mirno poleg ladije, včasih pa so skakali in premetavali se v kozolcih in krogih, gonili in prevračali se v divjih skokih, morje z žarečimi ognjenimi krogi in kolobarji napolnjujoč. Videl sem morsko bliščavo na severnem pobrežju nori-škem, ali kaj je bila proti tej, ki sem jo gledal v ožini La Manche in nekoliko večerov pozneje na morju atlantskem! Videti je bilo, kakor bi bila večerna zarja padla v morje ter iz morske globine proti nebu pošiljala trepetajoče plamene v podobi žarečih šipov. V krajinah bolj proti jugu je bliščava morska še mnogo lepša in krasnejša; razgrinja se neki tam v lepoti zares čaroviti, tako da se ti celo morje zdi zloženo iz ognjenih valov. Rokovno (periodično) prikazovanje brezštevilnega mnoštva bliščečih živalic na površini morski in ravnočasnost te prikazni z nevihtami — to se kaj dobro ujema s podobnimi prikaznimi v drugih vrstah živalstva. Med bliščavo razlezejo se male žabice v velikem številu po zemlji, med bliščavo igrava brez števila rib na vodnem površju in ne redko ležejo se o tem času tudi metulji. Zjutraj je bilo morje prepreženo z rudečkasto in rujavo skorjo, ki je pokrivala .v tankih vrstah površino ali pa se vlekla pod vodo v belih in zarumenelih nitkah. Po dnevu so zajeli mornarji nekoliko veder vode iz morja, kmalu pa se je na njej naredila zrnata žolta gošča, nekoliko palcev debela. Podobna je bila belim ribjim ikram. Vsako zrnce je bila mala meduza, noctiluca scintilans. Prostemu očesu kaže se ta živa-lica kakor bunčica na igli in podobna je mehurčeku z malo piko na gornji strani. Pod drobnogledom vidi se čist zlato-rumen mehurček s temnim zrncem na zgornjem nekoliko ožjem koncu, kjer so tudi štiri gube. Od šeste ure zjutraj do osmih zvečer, ko se je zmračilo, ostalo je morje z ono skorjo pokrito. Dan je bil topel, solnce je svetilo, morje je bilo mirno. Po noči je nastopila zopet bliščava nenavadno krasna in žareča. Najjasnejša pa je bila svetloba v livu, ki se je gnal za ladijo, podoben rimski cesti, pa bil je svetlejši. Ves zadnji oddelek ladije, obit z medenino, vesla, vezi itd. vse je bilo videti tako, kakor modrobela razbeljena kovina. Svetloba teh mirijad lučic je bila tolika, da je morje v nočni temi bilo prozorno kakor kristal in čitati se je moglo pismo še tako drobno; vsak še tako majhni val je lesk še vzviševal; cele trume iskrečih zvezd so se žarile v površini morski — prizor zares nepozabljiv. Večerna molitev. (Zložil A. TJmek.) 1. Zadnjič strune danes zadonite, 3. Dan za dnevom urno se pomiče, Proti nebu hvalni glas nosite Vsaki večer resen glas nam kliče, Njemu, ki prižiga luč višavam, Da rumeno solnee kdaj se skrije, Njemu, ki pošilja mir nižavam. Ali zjutraj več nam ne posije. 2. Z mrakom se mi bliža mirno spanje, 4. Torej strune žalostno donite, Mile naj sladijo mi ga sanje! Proti nebu hvalni glas nosite V rajskem svetu duh se naj sprehaja, Njemu, ki pošilja mir v nižave, Dokler jutra svit me ne omaja. Njemu, ki nas vabi na višave ! 56. Gospodov dan. (Spisal J. Bilec.) Tema pokriva zemljo, in v sladkem spanju počivajo ljudje in živali. Pa čuj, že se sliši v bližnji vasi petelinov glas, ki sosedom jutro naznanja; že ugaša na modrem nebu zvezda za zvezdo, in jutranja zarja ozlati najprej nebo in potem vrhe goram in gričem. Tiho je vse v naravi, le tu pa tam se vzbudi kaka ptica iz ponočnega spanja, otrese rosne peroti in začne krožiti svoje melodije. Sredi vasi na zelenem griču sezidali so sosedje prijazno cerkev; njen zvonik se vzdiguje izmed vej sivih starih lip kakor veličasten prst, ki kaže proti nebu in opominja ljudi, naj se pri vseh svojih delih in opravkih vedno spominjajo, da je le jedno potrebno — skrbeti za nebesa. Iz zvonika se oglasi veliki zvon in kmalu zapojeta še dva druga milo in čisto, da se duh človeški kakor na perotih k stvarniku povzdigne. Kaj pomeni to slovesno zvonjenje o zgodnjem, tihem jutru? Ubrani glasovi zvonov pozdravljajo dan gospodov — sveto nedeljo; zvoni zdaj, kakor vaščani pravijo, sveto jutro. Ljudje vstajajo, oblačijo se v pražna oblačila, čedijo in umivajo se ter se spravljajo v cerkev k sveti maši. Vsi so čedni, vsi bolje oblečeni, da lahko spoznaš že po vnanjem, da je danes gospodu posvečen dan. Nekaj ljudij gre k prvi sveti maši, — posebno gospodinje, ki morajo pozneje doma varovati in kosilo napravljati, — nekaj pa k veliki ali deseti maši. Ki daleč od cerkve stanujejo, teh ostane veliko pri cerkvi še do popoldanskega duhovnega opravila. Po popoldanski božji službi gre vsakdo na svoj dom. Tu se zbirajo mladenči na kakem vrtu, da igrajo kako posebno igro, tam prepevajo deklice domače svete pesni in se razveseljujejo v pošteni druščini. Tu obišče ženica ženico; druga k drugi prisede na prag ali na trato pred hišo in se pomenkujejo o raznih domačih stvareh; druga drugi toži svoje bridkosti in nadloge, druga drugo tolaži. Tam pod lipo glej trumo možakov; tudi oni se menijo, ali njih govori se sučejo okoli drugih rečij; pogovarjajo se o slabi letini in draginji, o nekdanjih boljših časih; pa tudi o vojski ve marsikdo kaj povedati, posebno ako je že kdaj puško nosil. Med pogovori si polnijo male okovane pipice ter pridno spuščajo dim iz ust, ki se v kodrastih meglicah kvišku vzdiguje. Solnce se je proti zahodu nagnilo, kmalu bo vzelo slovo; tudi naši možaki se po malem razidejo, nekteri proti domu, nekteri pa k očetu krčmarju na kozarec zlate kapljice, češ, zakaj bi si človek, ki se ves teden trudi in muči, ne privoščil v nedeljo kozarec vina? Bog jim ga blagoslovi, da ga le zmerno v pošteni družbi, med poštenimi pogovori pij o! — Ave Marijo je odzvonilo, v vsaki hiši se opravi skupna večerna molitev in kmalu vse potihne po vasi. Mlado in staro gre k počitku, da si okrepi telo ter novih močij pridobi za prihodnji dan k novi delavnosti. 57. Brata Filena. (Spisal A. Umek.) Ob času, ko so Kartaginci imeli velik del Afrike v oblasti, bili so tudi Cirenci njihov sosedni narod, mogočni in premožni. Kakor soseskam, tako in še vse bolj je od nekdaj velikim kraljestvom bila navada, da so se kosala med seboj. Svet med kartaginsko in cirensko deželo je bil pust, peščen, brez reke in brez gora. Torej ni bilo prave meje; zbog tega so se pogostoma kavsali, neke krati celo hudo vojskovali. Zmaga je danes bila tu, jutri tam, tako sta se vrstila mir in nepokoj. Na zadnje pa vendar sprevidijo, da tako ni dobro, da vedni boj slabi deželi, naj že zmaguje ta ali ona. Narede tedaj mir, k temu pa je pred vsem treba, da za trdno določijo mejo. Zato se pogode tako-le: Jedni in isti dan naj z doma pošljejo Kartaginci dva in Cirenci dva moža; naj si gredo nasproti, tam pa, kjer se srečajo, ima biti meja obeh kraljestev. Napotita se iz Kartage brata po imenu Filena. Urno jo mahata proti jutranji strani. Manj uspešno pa koračita proti večeru poslanca iz Cirene. Le-to seveda je bilo Kar-tagincem na dobiček, Cirencem pa v škodo. Zato jameta cirenska poslanca, boječ se svojih višjih, Kartaginca dolžiti, da sta prezgodaj šla z doma. Vname se hud prepir. Ci-renca se nikakor ne podasta bratoma iz Kartage. Zahtevata to in ono, na zadnje pa celo naredita to-le pogodbo: „Ako hočeta, da postavimo mejnik tu, kjer smo se srečali, morata se na tem mestu dati živa pokopati." — Zahtevala sta to Ci-renca, češ tega gotovo ne bosta storila. Ali kaj storita brata Filena? Dasta se živa pokopati na onem mestu! — Tako se je končal prepir in vsadili so tam mejnik kraljestvoma. Kartaginci pa so tudi postavili lep spomenik slavnima bratoma, ki sta prostovoljno tako čudovito pokazala ljubezen do domovine. 58. Zimska noč. (Zložil J. Gomilšak.) 1. Temna mrzla noč molči 3. Vklenjeni pod ledom so Nad naravo celo, Viri in potoki, In široka plan leži Ribice vzdihujejo Pod odejo tiho, belo. V ječi žalostni, globoki. 2. Ptice odletele vse 4. Samo z neba zvezdice V tuje so dežele, Svetle nam migljajo, In cvetice pisane In iz zvezdic k zemlji se Vse so davno ovenele. Mili angelji smehljajo. 5. Človek! ki vzdihuješ sam V pusti solz dolini, Kvišku gledaj, božji hram Ti odprt je na višini. 59. Rezija in Režijani. (Spisal Št. Kocijančič.) Rezija ali Režijansko se naslanja proti vzhodu na bovške planine in se dotika Bovca in Žage, proti jugu na Lusevero, proti zahodu jo meji Rešiuta, proti polnočni strani Rokolansko in Klavže (Chiusa). Dolga je rezijanska deželica, od vzhoda do zapada, blizu 20 italijanskih milj, široka pa je od severa do juga blizu osem milj ali dve uri. Cela deželica je le jedna dolina; okoli in okoli jo obdajejo visoke strme gore, samo na zahodni strani je soteska, kjer se rezijanska pot poleg potoka Rezije zvija in vodi do Rešiute na veliko cesto. Največja gora je Kanin (Canino), ki se na vzhodni strani črez oblake vzdiguje. Na njej ne raste nobena travica, noben grm, nobeno drevo; samo golo skalovje je videti. Druge rezijanske gore niso tako visoke, pa tudi ne tako puste in nerodovitne; na njih se vidijo med golim skalovjem tudi senožeti in hoste. Planjava rezijanske doline je široka jedno miljo, dolga šest, po sredi teče potok, ki mu tudi Rezija pravijo, črez potok je sredi doline postavljen lesen most, ki veže obe strani. Vsa stanovališča, razven Volčja (Uccea) so v planjavi in se dele v štiri velike vasi. Prva vas se kliče sv. Jurja (S. Georgio) in šteje 670 duš; druga je Njiva (Gniva), ki šteje okoli 250 prebivalcev; tretja vas se kliče Ožjak (Oseacco) in šteje 880 duš, četrta pa na južno - vzhodni strani Volčji trg in šteje 130 duš. Po tem takem živi na Rezijanskem okoli 2900 duš v 500 hišah. — Skoro na sredi deželice stoji samotna vasica, ki ne šteje črez šest hiš in se kliče Travnik (Prato di Resia). Tu je farna cerkev. Središče cele deželice je Travnik. Ta kraj je obzidan okoli in okoli; zid, ki vasico obdaje, je širok črez j eden meter, od jedne strani do druge meri ves obzidani kraj 75 korakov. V tem zidu so štiri vrata proti štirim oddelkom farnim. Rezijanske hiše so trdno zidane in imajo po dve, nektere tudi po tri nadstropja. Dimnik se vidi pri malokteri hiši. Nektere hiše so s slamo krite, večjidel pa so pokrite z opekami. Žive pa Rezijani od svojih zemljišč, ki jih pridno obdelujejo, od živine in od kupčije. Pridelujejo rži, turščice, krompirja, repe in ajde. Ali malo družin je, da bi za svoje potrebe dovolj pridelali na svojem zemljišču; skoro vsi morajo turščico od Furlanov kupovati. Rezijanski svet je tako peščen in nerodoviten, da morajo gnojiti vsako leto ne samo polja, ampak tudi travnike, ako hočejo kaj pridelati; če tega ne store, nimajo ne kruha, ne sena, polje pa obdelujejo samo ženske. One spravljajo seno, vozijo domu drva, gnoje njive in travnike in pospravljajo poljske pridelke. Možje so skoro vsi kupčevalci ali pa berači, vlačijo se okoli po svetu in se kar nič ne menijo za delo na polju; poljskega dela se nikdar in nikakor ne lotijo. Rezijani rede tudi krave, koze in ovce. Ker se pa s poljedelstvom in z živinorejo ne morejo preživiti, zato so prisiljeni, da morajo kupčevati ali beračiti in- si tako iskati potrebnega kruha. Cela rezijanska dolina z Volčjo vasjo vred je jedna sama občina ali srenja; na sredi pri farni cerkvi je njih občinska uradnija. Razven te uradnije imajo tu tudi šolo, ki jo obiskujejo otroci iz vseh rezijanskih vasij. V tej šoli se uče otroci brati, pisati, računiti itd. v rezijanskem in v italijanskem jeziku, tako da se vadijo v obeh ter umejo, govore in pišejo v obeh jezikih. 60. Grške šege in navade. (Spisal M. Vrtovec.) At ence so drugi Grki blizu v vseh rečeh posnemali. O času njih največje slave bile so sledeče šege pri njih navadne: O petelinovem petju prihajali so ljudje v več tropih iz kmetov v mesto, stare pesni prepevaje; malo potem so se prodajalnice z velikim hrumom odprle. Ljudje tekajo na vse kraje; ti gredo gledat na svoja zemljišča in svojim oskrbnikom kaj naročevat, drugi so šli v sodnije. Največ se jih snide na trgu; zakaj tu so bili javni zbori, vsa občna poslopja in sodišča. Okoli in okoli trga so bile prodajalnice mnogovrstnega blaga; tu so bili zlatarji, srebrarji, brivci itd. Okoli teh je bilo vedno dosti vedečnih in žlobudravih postopače v, kterim je bila vsakdanja skrb, novice iz vseh grških držav pozvedavati in jih dalje prenašati. Po ulicah je bila večkrat taka gneča in tak krik, da se ljudje dostikrat niso mogli zmestiti. Gospoda se je rada okoli mesta sprehajala, kjer je bilo v zdravem zraku lahko dihati in prav prijetno razgledovati se; popoldne pa je malo pospančkala. Slednji dan so se vsi kopali, bogati doma, prosto ljudstvo pa v občnih kopališčih. Atenec je nosil kratko suknjico brez rokavov in čisto bel plašč iz tanke volne. Umeli so plašč kar ponosno okoli sebe vreči; tako je Plutarh pohvalil Perikleja, da ga ni bilo v Atenah, ki bi ga bil umel prijetnejše od njega nositi. Ime-nitniki so radi nosili škrlatno ali vijolčasto barvana oblačila; rožnata so bila prihranjena bogovom, igralcem v glediščih in nepoštenjakom. Ženske so nosile bele lanene srajce brez šiva in rokavov, dolge do členkov, pripete z gumbom na jedni rami in prepasane s širokim povojem pod prsimi, črez srajce pa kratko jopico brez rokavov. Kedar so šle iz hiše, vrgle so plašček črez ramo in zagrinjalo črez glavo; lase so si spletale različno. Moški so se na kratko strigli in brili, o slovesnih priložnostih si pa tudi cvetice v lase vpletali; imenitne in visoko zaslužene so večkrat iz hvaležnosti v tak namen z lahkimi zlatimi venci obdarovali. Pri ženitninah, gostijah, darovanjih in drugih svečanostih so se z dragimi dišavami mazilili, bogate gospe in potratniki pa slednji dan. Biseri, zlate ušesnice, prstani z demanti in drugimi žlahtnimi kameni so bili sploh v navadi. Moški so stanovali pri tleh, ženske pa v nadhišju, kjer so bile s sužnji obdane in kamor ni bilo moškemu pripuščeno stopiti. Zene so bile pri Grkih sploh premalo čislane, malokdaj so s svojimi moži zaupno živele; njih čast in veljava ni bila spoznana, torej tudi njih omika zanemarjena; posebej so jedle, pri gostijah niso bile nikoli pričujoče, in le za gospodinjstvo in izrejo majhnih otrok jim je moralo skrb biti. Atene so bile velikrat mesto najblažjih čednostij, pa tudi gnezdo najzaničljivejših pregreh. V atenskem mestu je bilo 10.000 hiš, vsaka s ploščato streho in le z jednim nadstropjem za ženske; za hišo je bil dostikrat vrtec, pa tudi pred hišo borjaček. S časom so si dali imenitniki zidati velika poslopja z lopami, na krasnih stebrih pred velikimi vrati. Kolikor bolj so bogateli, v tej primeri bilo je tudi njih pohišje zmirom dražje iz žlahtnega lesa, slonokosti, iz srebra in zlata, večkrat še vdelano z žlahtnimi kameni. Priprosti Atenci so zmerno živeli, mnogi bogatini pa pri tem veliko potratili in zapravili. Od marsiktere živali ali divjačine so jedli le glavo ali prsi ali jetra itd.; vse drugo je prišlo sužnjem. Sardele v olju ocvrte bile so jim posebno ljuba jed; večjidel so vse z oljem belili in še dandanes je atensko olje zelo čislano. Iz mnogih daljnih dežel so jim po morju žlahtnega živeža in pijače za drago plačilo vozili. Pri kosilu, ki je bilo pred solnčnim zahodom, niso Grki sedeli, ampak jedli so po trije na jedni postelji leže in si z jedno roko glavo podpiraje pri nizki mizi. Vsak gost je imel od zadej sužnja v postrežbo. Marsikteri bogatin je imel do 50 in še več sužnjev v svoji hiši, kterih je slednji svojo službo opravljal. Jeden je na trgu potrebnega kupoval, drugi domu nosil; ta je ogenj podtikal ali drva prinašal ali kuhal, oni pa mizo pogrinjal, vino nosil ali nalival itd. — Na svojih zemljiščih so jih pa še po več imeli; jedni so bili v oskrbnike črez druge postavljeni, največ pa je bilo tistih, ki so zemljo obdelovali, živino pasli in oskrbovali. Sužnji so bogatinom tudi do nekterih let otroke učili ali jih v šolo vodili, kjer so se vadili v vseh telesnih ročnostih; taki šoli so rekali gimnazija. Novorojeno dete so najprej očetu k nogam položili. Ako ga je pobral, bilo je to znamenje, da ga hoče izrediti; ako ga ni vzdignil, bilo je na ulice položeno ali umorjeno, kar se je pa pri omikanih Atencih le malokdaj primerilo. Na sedmi ali Cvetnik II. 5 deseti dan je oče bogovom žrtvoval ter žlahti in prijateljem gosti napravil, pri kterih je otroku ime kakega imenitnega pradeda dal. Priimkov Grki niso imeli; pristavljali so pa navadno očetovo ime, tako na priliko: Kimon, Miltiadov sin. Sužnji so fantiče doma učili brati, pisati, godbo in druge potrebne reči; vodili ali spremljali so jih v gimnazijo, kjer so se v telesnih ročnostih vadili, kakor tekati, skakati, vzdigovati, boriti in metati se, tudi jezditi, plavati, plesati in vsako vreme prenašati. Odrastle mladenče so pošiljali k modrijanom, kteri so jim ustmeno za drago plačilo višje učenosti razlagali. Osemnajst let star bil je atenski mladeneč v vojaščino zapisan; po dvajsetem letu pa mu je bilo pripuščeno v občni zbor hoditi in se za kako državno službo oglasiti. 61. Slepec. (Zložil M. Vilhar.) 1. Le enkrat bi videl, Kje solnce visi? Na kaj je pripeto? Zakaj tak gori? Le enkrat bi videl, Kak zvezde blišče, Kak z luno svetovi Krog solnca hite? 3. Le enkrat bi videl Širino morja, Ki ladje prenaša V vse kraje sveta! Le enkrat bi videl Grom, bliske in tresk, Demante bi videl In kamen in pes'k! 2. Le enkrat bi videl Nezmerno nebo, Doline, planine, Planjavo, goro Le enkrat bi videl Oblak nad seboj, Ker pravijo, da se On joče z menoj! 4. Le enkrat bi videl, Kak cvetke cveto, Če v prsih kaj meda Tud' meni neso? Le enkrat bi videl Grmovje in gaj, Ves srečen, vesel bi Jaz gledal tak raj. 5. Le enkrat bi videl Poštene oči, Iz kterih se sveti, Kar jezik taji! Svet a»-me ni stvarjen, Le smrti želim, Ker z njo si resnico In luč pridobim! Letni časi in mučenci v ječi. (Sv. Ciprijan; poslovenil Anton Lesar.) Kdor je le enkrat pričal gospoda, blagor mu! vi pa ga vselej z nova pričate, kedar z versko srčnostjo, dasiravno vam prostost ponujajo, rajši v ječi ostanete, kakor da bi zatajili gospoda. Vsak dan vam čast raste, vsak mesec vam zasluženje množi. Komur je precej vzeto življenje, kar na enkrat zmaga. Ali kdor tako dolgo muko trpi, kdor vsak dan v bolečinah stoji na bojišču in vsak dan zmaga, on je tudi vsak dan na novo venčan. Naj se konzul in prokonzul le hvalita, dokler se hočeta s častjo, ki jo imata le za leto in dan; naj se bahata, da se znamenje najvišje oblasti — dvanajst palic — leto in dan nosi pred njima: vi tudi že celo leto nosite svetlogoreče znamenje nebeške časti (znamenje trpljenja zavoljo pravice), da veličastvo vaše zmage že dalje od leta trpi. Solnce in luna sta, kakor zmirom, tudi o tem času zemlji svetila; vam pa je bil stvarnik solnca in lune sam svetloba v temni ječi. Kristusovo veličastvo, ki se kaže na vaših dušah, razsvetljevalo vam je s svojimi večnimi, čistimi žarki strašne tmine v ječi in mučilnih prostorih. V prvi vrsti časov so zimski meseci prišli, pa tudi prešli; tedaj ste mislili: zdaj je tudi nad nas prišla zima preganjanja, in ste potrpežljivo trpeli. Zimo je pregnala pomlad ter s svojimi rožami in cve-tičnimi venci stopila v deželo; tedaj ste se pokrepčali z veseljem raja, čegar lepše cvetice in rože in nebeški venci so ovijali vaše sence. Za pomladjo nastopi poletje in s poletjem blažena žetev, in shrambe se s sadjem napolnijo. Tudi vi žanjete veličastni sad, ker ste tako obilo sejali veličastnega semena. Vi ste že na gumnu gospodovem ter gledate z lastnimi očmi, kako se pleve žgo v neugasljivem ognju; vi pa tudi sebe med očiščenim pšeničnim zrnjem vidite in v prostorih svoje ječe najdete božji skedenj, ki vas — čisto, drago žito — hrani. Tudi jesen prinese darov o svojem času, in v tem je podoba dušnih darov, ki se dele za večnost. Vinska trgatev priganja in sili k delu roke človeške, in grozdje se stiska, da da dobro pijačo. Vi ste najsočnejše grozdje iz vinograda gospodovega, popolnoma že zrelo, že stlačeno s stiskom sveta, že stisnjeno z mučilno ječo. Namesto vina prelivate kri in v trpljenju pijete radovoljno močni pričalni kelih. Tako si obračajo gospodovi služabniki pomenljive letne čase v prid. Novo zasluženje sejati in nebeško plačilo žeti — to jim je pravo obhajanje premenljivih letnih časov. 63. Afrikanska nevihta »tornada".1 (Poslovenil J. Navratil.) Meseca sušca 1. 1859. zapustil sem s svojimi tovariši gvinejsko primorje in se vpotil — tako piše neki popotnik — proti reki Gaborn k zamorcem, ki ondot žive, zato ker sem slišal praviti, da znajo jako dobro streljati slone. Neizrečeno rad bi bil namreč tudi jaz porušil kakega takega velikana. Štiri tedne smo se vozili po vodi, predno smo priveslali do mesta, kjer se Gaborn izteka v morje. Kako sem ostrmel, ko ugledam to sila široko reko! Mislil sem, da vidim velik raztok morja pred seboj. Ondi se ločim od tovarišev, najmem si za hlapca, vodnika in tolmača domačega človeka, ki mu je bilo ime Mongi-lomba, ter se odpravim dalje proti sredini te dežele. Po Gabornu sem se vozil v čolnu, ki so mi ga vlekli domači možaki navzgor t. j. proti vodi. Dalje ko sem se peljal, bolj sem se čudil neizrečeni rodovitnosti tega kraja. V reki pa je mrgolelo vse polno rib. Želv in polžev sem nabral sto in sto. Najbolj čudno se mi je pa zdelo, da so letali celi roji metuljev nad najvišjim drevjem kakor ptice preha-jalke, kedar odhajajo v druge kraje. Spomina vredno je tudi to, da sem našel velikega višnjevega metulja, ki ga prištevajo najlepšim, sredi pregostega starodavnega gozda, kjer ne raste več davno nobena cvetica, zato ker ondot ne prisije solnčna svetloba nikdar do tal, — spomina vredno je, velim, da sem našel takega metulja sredi goščave, po kteri ne slišiš več ptičjega petja. Na levo in na pravo ob vodi živeli so različni zamorski rodovi, ki sem se s časom seznanil z vsemi. Če sem si najel namreč kak čoln, vozili so me črni brodniki samo do drugega zamorskega rodu; pri novem rodu sem si moral vselej zopet drugega čolna in drugih brodnikov iskati. Sreča, da jih ni težko najti; zakaj besede: „belokožec je tu!" omamljajo preprostega zamorca, kakor pogled kače ropotače drobno ptico. 1 Der ^Tornado", za slovenščino je pripravnejši ženski spol: tornada. Bel človek, čudna žival iz daljnih dežel, — belo-kožec, ki ima s seboj vselej duhana, ki je zamorcem tako v slast, pa tudi mnogoterih lepih, svetlih igračic. Kamor se prikaže taka čudna stvar, kaj pač da se mora vse zbrati okoli njega. Vendar ne bom popisaval vseh teh zamorskih rodov; le toliko naj povem, da sem prispel osemnajsti dan svoje vožnje po Gabornu do zamorcev, ki jim pravijo Bapukovci (Bapuku). To so tisti izurjeni slonostrelci, k njim sem se bil namenil. Brez zamude začnem popraševati, ne bi li se dalo narediti, da bi šli skoro nad slone. Jako imeniten slonostrelec izmed njih, Abauzij po imenu, povedal mi je, dani davno tega, kar je zasledil slona na neki naselbini, ki ni daleč. Zato se napotim mahom tja. Naselbine t. j. nove domačije afrikanskih zamorcev se ne morejo nikakor meriti z naselbinami amerikanskimi, ki so mnogo večje od onih. Po dva, trije zamorci si zbijejo iz lesa s svojimi ženami sredi kakega gozda po dve, tri revne koče in napravijo okoli njih velike jase,1 t. j. posekajo za silo okrog njih drevje, puščaje v zemlji strašno velike po-robke, zato ker nima ubogi zamorec razven slabe, tope sekire (ki je ne zna niti brusiti) nikakega drugega orodja za to. Nato narede ženske v zemljo nekoliko lukenj, zasade va-nje ravno toliko bananovih in manj okovih grmičev,2 potem se pa ne zmenijo več za-nje, češ naj je obdeluje zemlja sama. Malo-kje in malokdaj spozabijo se tako, da bi zrahljali zemljo za sladke podzemljice (Batata). Res, da je to ondot silno težavno delo, zato ker nimajo zamorci ni pluga, ni poštene lopate ali motike. Zato so pa tudi zamorci rajši brez takih podzemljic, nego da bi jih sadili tako težavno. Take so afrikanske naselbine. Taka je bila tudi ona, kamor je peljal Abauzij mene in mojega hlapca Mongilomba. V treh kočah stanovale so tri zamorske (bapukovske) rodovine. Ti ljudje niso imeli preveč sveta, pa so rajši siromaški živeli ob tem, kar je rodila zemlja sama ob sebi, nego da bi jo bili krčili in obdelovali. Kako so se zadovoljevali z malim svojim imetkom, kaže nam tudi to, da so mi odstopili za drobet duhana, ki sem ga jim podaril, mahom j e d n o izmed svojih treh koč ter so se zgnetli vsi v oni dve. 1 Jasa (nem. Lichtung), beseda v Mengšu doma, ki pomenja prazen prostor v gozdu, kjer je jasno. 2 Nem. Bananen- und Kassada - Staude (tudi „Maniok"). Brž se začnem v svoji koči udomačevati: moj Mongi-lomba mi postelje postelj iz porobkovine, jaz si pa počnem lepo dišečega čaja za večerjo pripravljati. Za prigrizek sem imel peščico subib podzemeljskih orehov. To mi je bila vsa večerja; več ne bi bil smel brez nevarnosti za zdravje ni jesti v tem prevročem kraju. Pa se me vendar spanec ni hotel nikakor lotiti. Moja tovariša sta spala na tleh v koči že kakor drva; jaz pa nikakor nisem mogel očesa zatisniti. Vstanem, izidem iz koče in sedem pred njo pod milim nebom na nekak porobek, želeč slišati, kako se dero po noči po teh gozdih krvoločni risi. Naposlušal sem se strašnega ručanja (rjovenja). Ali ko bi trenil, utihne tudi to. Vse je tiho, neizrečeno tiho. Zdelo se mi je, da je vsa narava jenjala dihati. Malo pred polnočjo pokaže se mesec jako krvavega obraza. Zrak se zgoščuje čim dalje bolj in se zgosti naposled tako, da sem tudi jaz že težko dihal. Velika otožnost me obhaja. Nehotoma sem mislil, kako daleč sem od razsvetljenih ljudij — sam sredi divjakov! — sam belokožec med temo surovih zamorcev, ki jih loči res le pamet od neme živine. Komu se ne bi tožilo! Od prevelike otožnosti sem zadremal na porobku in spal tako trdo, da bi me kak majhen ropot — vem da — ne bil mogel vzbuditi. Vendar se prebudim, še predno je ura minila. Kaj mi je bilo? Treščilo je tako strašno, da nisem slišal vse žive dni takega treska. Ko sem se prebudil ves omamljen in prestrašen, videl sem, kako je strela udarila v drevo, ki ni stalo daleč od naše koče ter se vnelo. „Kaj je to?! kaj je to?!" zakričita moja spremljevalca, ki sta bila vsa v strahu planila na prag. Toliko da izgovorita te besede, zabliska se, zagrmi in trešči skoro še huje nego prvič. „Tornada, tornada!" zavpije Abauzij in zdirja iz koče, kakor da bi bil stekel. „Joj meni, tornada!" zajavka h krati Mongilomba in se zažene za Abauzijem. Oba bežita od koče. Tudi jaz jo pocedim zdaj brez pomisleka za njima. Sreča, da smo storili to še zbi c&sži i Nismo se še bili daleč umaknili, raznese že strašna sapa našo kočo na vse strani. Debeli koli in veje, iz kterih je bila koča narejena, letali so za nami po zraku kakor perje. Pa se nismo utegnili dosta ozirati, kaj se godi za nami. Neprenehoma smo bežali po hosti kakor preplašene srne, ne maraje za grmovje in trnje pod nogami. Strašen je bil dež, ki nas je butal v obraz, da nismo mogli skoro gledati. Kaj pravim dež! — to ni bil dež, nego naliv, da si v Evropi takega niti misliti ne morete: lilo je, — ne kakor iz koblja ali škafa, nego kakor iz soda, kakor da bi se bil oblak utrgal. Vsaka kaplja je bila — rekel bi kamen — 1ji kg težka. Obraz in roke so me bolele kakor od toče ter so mi hitro otekle kakor goba, kedar se vode napije. Pa tudi po vsem životu, po vseh premrlih udih čutil sem brž brž velike bolečine. Obleka me ni mogla dolgo braniti tolikemu nalivu. Že večkrat sem bil moker do kože; ali ondaj me je premočilo mahom iz početka celo — do kosti. V jedno mer smo bežali dalje, če se je tudi kteri izmed nas izpodtaknil, med trnje cepnil in se opraskal do krvavega, pobral se je naglo, pa zopet v beg. Ali ko telebim ves uspehan že tretjič ali četrtič na tla, obležim od prevelike slabosti. „Vstani, vstani! pa beži!" zavpije nad menoj Mongilomba ter mi pomaga po koncu. „Ne morem," odgovorim mu jaz, „in čemu bi še dirjali tako neumno!" Pa predno je utegnil on prigovoriti mojim besedam, pre-krhne strahovita sapa silno veliko in debelo drevo tik mene kakor kako preklo. Zgornji kos z vrhovino mi trešči k nogam; spodnji kos debla pa obtiči v zemlji; zdelo se mi je, da vidim svoj mrtvaški kamen pred seboj. Mahom sem bil po koncu. Zdaj sem videl, da nas ne čaka, če ne utečemo skoro iz gozda, drugega nego — smrt. Zato se spustimo zopet v beg! Abauzij je kazal pot. Nevihta nastaja čedalje hujša. Kako je grmelo in bobnelo ! Kedar pri nas doma (v Evropi) zagrmi, sliši in ve se, kje je zagrmelo; ali tukaj ni bilo moči nikdar razločiti, na kteri strani je zagrmelo, od kod prihaja ta grom; tukaj je grmelo in bobnelo neprenehoma pod vsem obnebjem tako strašno, kakor da bi se podilo sto in sto grmečih bogov na sto in sto strahovito donečih in treskaj očih vozovih po zraku, — ali pa kakor daje streljala cela kopa topničarjev z velikimi topi mah na mah, le nekoliko korakov za menoj in pred menoj. Od prestrašnega podobnega ropota in bobnenja ni bilo skoro slišati, tako strašno je tulila peklenska sapa. Ali kolikorkrat je na vmes udarila strela, zabreščalo je, — malo da ni človek ogluhnil. Mislite si še, kako so pokala v gozdu neprešteta drevesa, ki jih je afrikanski vihar s korenino izdiral ali pa kakor paličice črez sredo lomil in podiral! Na kratko, to je bil šum, pokanje in bobnenje, da mu ni pokanje na vojski niti senca. In da po pravici povem: če tudi nisem bil nikdar boječ, če tudi me ni bilo strah za življenje v velikih nevarnostih, ali ondaj sem se tresel od straha kakor šiba na vodi. Moja zamorca sta pa begaje zmirom pomaljala roke proti nebu in vekala s prežalostnim glasom: „Njambi! Njambi! usmili se nas, in daj, da ostanemo živi." Zares čudno, da nas ni potolklo gozdno drevje, ki nam je padalo kakor snopje zdaj na levo, zdaj na pravo. Strašna in prestrašna je bila ta ura, ki je minila, predno smo izšli iz gozda na neki strmec, ki so se bili na-nj zbrali že vsi Bapukovci. Dasi deža ni bilo še konec, pa smo vendar popadali od prevelikega truda mahom vsi trije na tla ter gledali zdaj brez skrbi, kaj se pod nebom godi. Kako prosto se mi je zdelo zdaj vse, kar koli so naredile človeške roke! Kako sem se zdaj ponižal pred vsemogočnim stvarnikom nebes in zemlje! Včasih je bilo vse, vse nebo v ognju; malo da nisem oslepel, kedar sem ga pogledal, tako se mi je bliščalo. Pa toliko, da spregledam, zablisne se večkrat zaporedoma, in po kakih dvanajst strel švigne vselej kakor dvanajst ognjenih kač izpod neba proti tlom; kamor zadenejo, palijo in ubijajo, da je strah. Preokorno mi je pero, da bi pristojno popisal vse, kar sem ondaj videl in slišal. Strme in molče smo ležali vsi na tleh in čakali, kdaj bo konec nevihte. Tega smo dočakali, prej nego smo se nadejali. Po treh urah je nehalo deževati, grmljavina se je začela umikati. Bliskalo se je pa še dolgo po tem; vendar ne tako strašno kakor poprej, in ko se zdani, ni bilo nevihti ni sledu ni tiru. Solnce je sijalo in pripekalo po svoji afrikanski navadi; ni najmanjšega oblaka ni bilo videti na vedrem nebu. Zdaj se vrnemo hitro z vsemi Bapukovci na naselbino gledat, kako je ondi. Spotoma pridemo v gozd. Oj kako se je spremenil! Cele vrste naj obilnejšega drevja leže po tleh; sto in sto, t. j. po desetkrat sto in sto dreves je štrlelo na pol prelomljenih ali pa razkalanih in razčesnjenih — očitno znamenje, da je pomagala viharju tudi strela. Po mnogih zaprekah in težavah pridemo srečno zopet na naselbino. Je li to res naselbina, ki smo sinoči prenočevali na njej ? To vam ni bilo več naselbina, to je bilo golo ... selišče. Vse sadike je bil izpulil vihar s koreninami vred in jih odnesel sam Bog ve kam, ali jih pa križem zamotal tako, da jih ni mogla živa duša razmotati. Tudi koče je bila popihala silna sapa vse tri kakor tri klobuke; samo nekoliko blatnih polen je ležalo še ondot. Med njimi sem našel pozneje k sreči svojo puško, globoko pod blatom zakopano; ali torba, rog s smodnikom, vsa moja druga ropotija je bila izginila. S kratka, vse je bilo popolnoma razdejano. Ako ne bi bil sam videl, nikdar ne bi bil verjel, da je kaj takega mogoče. Ubogi zamorci pa ne da bi tarnali; le s prva so se držali malo kislo, posebno ženske, ko so videle, da jim je pobrala nevihta vse suho in surovo. Pa se brž premislijo ter počno tej čudni homatiji in podrtiji na ves glas hohotati se, brez skrbi po ostankih svojih koč skakati in čudno jezljaje plesati, kakor da bi obhajali kako svatbo. Pa vendar so bili ti siromaki zdaj brez vsega! Da jim bo morda skoro od gladu umirati, tega niso pomislili. Taki so zamorci v sreči in nesreči. — Pa da bi bil jaz tarnal zaradi svoje ropotije! Sram te bodi! tako sem rekel sam s seboj ter sem se veselil, da sem doživel in srečno preživel afrikansko tornado, ki jo je videl in slišal malokteri Evropejec. Res, da nisem mogel ondaj ustreliti nobenega slona; ali ta želja se mi je izpolnila brž potem. Toda tega se nisem namenil popisovati. 64. Slepčeva zahvala za dar. (Srbska narodna; poslovenil Fr. Cegnar.) Hvala, bratec milostljivi! Naj gospod ti blagodari In velika slava božja! Naj gospod vam zdravje dade 5 Ino milost vaši duši; Lepa sreča naj vas spremlja Na potvanju in na domu, V črni gori in na morju Od mladosti do starosti! Veselite se v mladosti, 10 Naj ko žarko solnce sije, Naj desnica vaša cvete; Naj se roka vam posveti, S ktero ste me darovali; Naj dušica raj dospeje, 15 Naj počiva v svetem raju, Naj uživa rajsko slavo Do vesoljne božje sodbe. 65. Pobratimstvo. (Spisal Bodoljub Ledinski.) Med slovanskimi narodi, posebno jugoslovanskimi, je še veliko šeg in navad, ki so se ohranile iz prastarih poganskih časov. Krščanska duhovščina jih je vendar pustila med ljudstvom in jih še nekako posvetila, menda zato, ker so bile tako vrastene v narodnem značaju in njegovem bitju, da jim ni bilo moči do korenin. Med te običaje štejemo tudi pobratimstvo, kakor je še dandanes v navadi na Črnigori, v Bosni in po Srbiji. Dva ali trije mladenči storijo skrivno zvezo, ki je nerazloč-Ijiva za vse žive dni, tako da drug drugega ne sme zapustiti, naj se jim zgodi, karkoli rado; pobratimi se zovejo. Ko je zveza storjena, gredo pred svojega mašnika in mu povedo svoj sklep. Obredno oblečen sprejme jih ta pred oltarjem in opomni težkih dolžnostij, ktere imajo pobratimi med seboj: da si imajo namreč biti drug drugemu prijazni in zvesti, v vsaki nevarščini na pošteni pomoči in da morajo v sili tudi kri in življenje dati za pobratime, nasproti pa naj se za vsa pregreštva sami med seboj ostro kaznujejo. Nato sprejme duhovnik njih obljube ter jim narekuje prisego, ktero novi pobratimi za njim izgovarjajo. Ko je to storjeno, prinese cerkveni služabnik kupo dobrega vina, in slednji pobratim si rani desno roko, da potoči nekoliko kapljic krvi v vino; in to vino popijo v potrditev svoje zveze. S tem je pobratimstvo sklenjeno in utrjeno. Mašnik jih blagoslovi po šegi svoje cerkve ter izpusti izpred sebe. Od te dobe ni nobeden več sam svoj, temveč vsi so jedno telo, jedna duša. 66. Vrbsko jezero pri Celovcu. (Nar. pripovedka; zapisal A. Oliban.) davnim davnim časom še ni bilo jezera pri Celovcu. Lepe vasi z najzalšimi in visokimi hišami so ondi stale, in okrog in okrog se je prostiralo najrodovitnejše polje s prijetnimi vrtovi. Prebivalci tega kraja so sloveli pri bližnjih in daljnih sosedih kot zelo premožni in srečni ljudje. Bili so v resnici silno bogati in dokler so po veri in pameti živeli, tudi prav srečni. Toda obilnost in sreča lahko človeka zapelje in spači, da Boga in svojih dolžnostij pozabi; tako tudi prebivalce tega kraja. Sreča jih je omamila in ošabne storila, na Boga in zapovedi niso več porajtali, za cerkev in božje praznike se ne menili, svetim rečem so se posmehovali ter brez vesti in mere le slepemu poželenju stregli. Približal se je velike sobote večer, ki so ga bogoslužni kristjanje tistih časov vedno s premišljevanjem in tiho pobožnostjo praznovali ter visoki spomin prihodnjega jutra, odrešenikovo od smrti vstajenje, v mislih imeli. Ti presrečni vaščanje pa se tega večera niso spomnili; v veliki in krasni hiši sredi vasi so najveselejši šunder in hrup uganjali, godce imeli, jedli in pili ter plesali in vriskali, da se je daleč okrog razlegalo. Ni že bilo daleč od polnoči in nihče še ni mislil na počitek in pokoj; še bolj so divjali in noreli. Čuj, na enkrat se vrata odpro, in prikaže se majhen, star in suh možiček s sivimi lasmi. Jezno se ozira po plesalcih in z ostro besedo izpregovori: „Razuzdneži! ali nocojšnji večer tako praznujete ? Ali se tako pripravljate na sveti praznik prihodnjega jutra? Ali nimate več božjega strahu in vere v srcu? Nehajte in spremislite se, predno ura božje milosti poteče!" Tem besedam so se vsi surovo zasmejali; s petami so zaceptali, zavriskali in se vnovič po plesišču zavrteli ter še bolj divje noreli. Čas beži; bliže in bliže prihaja polnočna ura, zopet se vrata odpro, in taisti starček stopi v hišo. Majhen sodeč prinese pod pazuho, glas povzdigne in ginljivo reče: „Še enkrat vas opominjam; poslušajte svareče besede prijatelja! Brezdno vašega pogubljenja se odpira, meč božjega maščevanja je vzdignjen in nastavljen. Se majhni trenotki so vam dani za preudarek, naglo se spremislite, nehajte in temu večeru storjeno nečast pokorite! Poglejte ta-le sodeč; gorje vam, če me silite pipo odpreti; groza, strah in pogubljenje bo iz njega privrelo in vas pokončalo." — Teh besed še ni dogovoril, in vsi zaženo kakor iz jednega grla smeh in grohot, rekoč: „Oj to mora kaj pravega biti! Odpri vendar pipo, le kar izderi jo in izpusti brez ovire svojo moč in strahobo, da vidimo, kaj bode. Dobro vemo, starec, da se šališ in imaš le vino v sodcu; te groze se pač ne bojimo; tak strah naša grla dobro poznajo; le hitro ga izlij in nikar nas dalje ne zadržuj in ne moti; za pokoro, sivec, je pa nocoj še prezgodaj, bomo že brez tebe za njo skrbeli, saj je še časa dovolj." — Oči se sivčku to-gotno zabliskajo, in kakor sodnji glas zasliši se iz njegovih ust: „Zdaj ste dovršili; gorje vam, izgubljeni ste, izgubljeni!" To izrekši umakne se naglo in izgine. Ura polnoči bije. Pri dvanajstem udarcu tožno zabrenči in strašen vihar prihrušči. Luči ugasnejo, truma divjih plesalcev trepetaje ostrmi! Črna noč jih obda, krvavo rudeč blisk šviga in blede obraze razsvetljuje, in grom in ropot, kakor bi se svet podiral, hrumi jim na ušesa. Huda ploha, kakor bi se vsi oblaki pretrgali, vlije se zdaj izpod neba, studenci in potoki zašume in sevjednem hipu kakor hudourniki deroče razlijo; z vseh bregov in gričev se tokoma voda udira, narašča in skoz vrata in okna v hiše vre, podira ter više in više nastaja. Druhal nesrečnih veseljakov se obupno in plašno na odre, strehe in višine ugiblje in beži, toda zastonj — deroči valovi jih hitro dohite in v mokri grob pogrezneje. Vsi so žalostno poginili. Drugo jutro potihne grom in vihar, pa voda še vedno doteka ter pokrije in zagrne celo visoki zvonik. In ta voda se ni več utekla, ampak kakor je narastla, ostala je do današnjega dneva — in to je Vrbsko jezero pri Celovcu. Tako ti bo povedal prost kmet ob jezeru to pripovest in zraven te bo še modro in resno zagotovil, da se čuje včasih v mraku žalomili buč utopljenega zvona izpod vode. „To je svarilen spomin," tako bo resno pristavil. 67. Sirota Jerica. (Nar. pesen; zapisal M. Valjavec.) „Ystani, vstani Jerica! Vstani, ženi vole past Tjakaj v reber zeleno!" „Cakajte, oj mati vi, 5 Da danove odzvoni, Petelinčki odpojo." — „ Vstani, vstani Jerica, Vstani, ženi vole past Tjakaj v reber zeleno!" 10 Jerica ustala je, Past voličke gnala je, Tjakaj v reber zeleno. „Pasite volički se, Da grem k svoji materi 15 Tja na britof žegnani, Kjer so grobje velbani. črna zemlja odpri se, Črna zemlja, materin grob, Da vam potožila bom, 20 Svoje srce odkrila bom." Zemlja se odprla je, Črna zemlja, materin grob; Jerica tožila je, Tako govorila je: 25 „Mati, mati, mamica! Pač imam hudo mačeho; Predno še dani zvoni, Petelinčki odpojo, Me pokliče, me vzbudi, Moram gnati vole past 30 Tjakaj v reber zeleno. Pri vas pa ležala sem, Da je posjalo solnčice Mi na mehko posteljco. Mati, mati, mamica! 35 Pač imam hudo mačeho. Peče mi 'z pepela kruh, Z drobnim peskom ga soli, In kedar mi reže ga, Vreže mi tak tankega, 40 Da se vidi skoz njega; Zraven vselej krega me. Vi ste pekli belega, Bezali debelo ga, Z maslom ste ga mazali. 45 Mati, mati, mamica! Pač imam hudo mačeho. Kedar ona češe me, Tak z grebeni strže me, Da mi teče črna kri. 50 Ko ste vi česali me, Gladko ste česali me, Milo božali ste me. Mati, mati, mamica 55 Pač imam hudo mačeho. Postelj imam tak trdo, Nikdar ne postelje je, Nikdar ne zrahlja mi je, Devlje v vzglavje trnje mi, 60 Devlje v vznožje pesek mi. Vi ste mehko dali mi, Vsak ste dan postlali mi, Vsak ste dan zrahljali mi. Mati, mati, mamica, 65 Biti mi ni več doma!" — Mati govorila je: „Pojdi, Jerica, domu, Zroči se milemu Bogu." — „Mati, mati, mamica, Biti mi ni več doma, 70 Tu pri vas ostala bom, Tu pri vas ležala bom." Leže Jerica k materi, Še tako mi govori: „Boljši mati so mrtva, 75 Kakor živa mačeha." Komaj to izgovori, Svojo dušico spusti. — Kako je to pač hudo, Oj hudo za vsakega, 80 Ki nima svoje matere, Ki ima hudo mačeho. 68. Vodni puh ali sopar. (Spisal M. Vrtovec.) v kotlu se bode, če boš zmirom podtikal, s časom do zadnjega kančeka posušila, to je, sprejemala ali združevala se bo v najmanjših in nevidljivih drobcih z gorkoto in bo večjidel nevidljivo z njo izginila; taki in tako spremenjeni vodi pravimo puh, sopar, tudi hlap. Voda, iz jednega litra v puh spremenjena, potrebuje 2 do 3 tisoč litrov prostora. Puh se da zelo stisniti; pa tako stisnjen je nedopovedljivo močen, ko se mu da kam tlačiti. S takim ulovljenim in stisnjenim puhom gonijo barke, vozovlake, mline itd. Če se puh dobro ohladi, postane iz njega zopet tekoča voda; če ti tedaj liter vode 2 tisoč litrov puha da, dalo ti bo tudi 2 tisoč litrov puha, če ga ohladiš, zopet jeden liter vode. — Od vsega, kar je Bog vstvaril, ni se še nič izgubilo ali v nič šlo. Pa ne samo voda v kotlu, tudi vsa druga voda, kar je je koli na svetu v morjih, jezerih, rekah in v zemlji, in vsa druga mokrota druži se neprenehoma po dnevu in po noči, po letu in po zimi z gorkoto in se vzdiguje kot puh, večjidel nevidljivo kvišku v podnebje. Če odtehtaš 2 kg ledu in ga kam na sapo deneš, bode ga od dneva do dneva manj, dokler ne bo izginil, to je, pri mrazu je bilo še toliko gorkote, da ga je zglodala, se zjedinila z njim in ga v podobi puha odnesla. Iz odrastlega človeka se skadi ali izpuhti v 24 urah po nevidljivih potnih luknjicah do 2'5 Jcg mokrote, in to od dneva do dneva. Koliko mokrote izpuhti iz vseh ljudij, ži-valij in rastlin okoli leta? Kar se puha proti večeru iz zemlje kvišku vzdiguje, pade po noči nazaj dol in iz njega se dela pri toplem vremenu rosa, pri mraznem pa slana. Kar se ga pa črez dan in bolj visoko vzdigne, ta se v zraku bolj raztanjša ali raztopi, in iz takega imamo v podnebju neizmerljiv zalog vode. Najbrž je v podnebju vsaj dvakrat več, pa v nevid-ljivi podobi raztopljene vode, ko na zemlji. Če taka v zraku podnebja čisto raztopljena voda nekoliko gorkote izgubi, stopi bolj vkup in narede se iz nje megle ali oblaki; če pa voda kot oblak še več gorkote izgubi, narejajo se iz nje kapljice ali kančeki, kteri — ker pretežki ne morejo več zgoraj plavati — padajo na zemljo kot dež; ko pa na-nagloma zmrznivši skoz več globokih oblakov dol lete, imenujejo jih točo. Gorkota ima od začetka stvarjenja kar veliko z vodo opraviti; od ure do ure, od hipa do hipa ali jo iz snega in trdega ledu topi ali raztopljeno srka in jo, sprejemši se z njo, odnaša in v zraku raztanjšuje ter jo zopet popušča, da v podobi dež a dol pada in žejno zemljo napaja, ali na zimo v podobi snega kakor odeja žito mraza varuje, ali pa v podobi ledu črez velike reke trdne moste za ljudi in težke vozove napravlja. 69. Smrt starejšega Plinija. (Pismo mlajšega Plinija Taeitu; poslovenil V. Mandelc.) Prosiš, naj ti popišem smrt svojega ujca, da jo moreš tem zvestejše izročiti zanamstvu. Hvala ti; vem namreč, če poslaviš ti njegovo smrt, da je čaka neumrljiva slava. Ako-ravno je v zasipu najlepših krajev, v znameniti nesreči naroda in mesta poginil tako, kakor da mu je vekomaj živeti; čeravno je sam napisal mnogo del, in to takih, ki bodo ostala: vendar bo neminljivost tvojih spisov mnogo pripomogla neumrjočnosti njegovi. Meni se zde srečni oni, ktere je obdarila dobrota božja, da ali vrše dela, opisovanja vredna, ali pa pišejo spise, vredne branja; najsrečnejši pa so, kterim je dala oboje. Med temi bo moj ujec po svojih in po tvojih knjigah. Bil je moj ujec v Misenu kot poveljnik brodovja. Deveti dan pred kalendami septembrovimi (24. avgusta) okoli sedme ure (jedne ure popoldne) pove mu moja mati, da se kaže oblak nenavadne velikosti in podobe. Ujec se je bil solnčil in potem kopal v mrzli vodi; in ko je leže odkosil, je bral. Ukaže prinesti obutek ter gre na višji kraj, od koder se je mogel ta čudež najbolje videti. Dvigal se je oblak, ali oddaljeni gledalci niso mogli razločiti, iz ktere gore; da je bil Vezuv, spoznalo se je pozneje. Podobe oblaka pa bi nam ne postavilo nobeno drevo bolje pred oči, nego smreka. Iz-rastel namreč kvišku kakor na sila visokem deblu, delil se je na več vej; menda ga je oster puh kvišku gnal, potem pa se je izgubljal v šir, ker je puh oslabel, ali pa tudi, ker ga je premagovala njegova lastna teža; bil pa je včasi bel, včasi pa umazan in marogast, kakor je bil namreč s seboj dvignil prst ali pa pepel. Zdelo se je to učenemu možu veličastna prikazen, vredna da se bliže pogleda. Pripraviti ukaže dve liburnski veslenici in da meni na voljo, ali hočem iti z njim. Jaz odgovorim, da se rajši pečam s knjigo, in po naključbi mi je bil sam dal nekaj pisati. Odpravi se od doma in vzame pripravo za pisanje. V Retini so ga prosili brodniki, naj se ne podaje v toliko negotovost, ker jih je prestrašila preteča nevarnost: ta kraj namreč je ležal ravno spodej in bežati se je moglo le na ladijah. On se ne premisli, temveč vrši pogumno, kar je bil vedoželjen pričel. Ukaže, da odrinejo čveteroveselne ladij e, in sam z njimi pohiti na pomoč ne samo Retini, ampak tudi drugim, ker prijazno obrežje je bilo zelo naseljeno. Od koder so drugi bežali, tja je hitel on in kor-manil naravnost v nevarnost, tako brez straha, da je narekoval in risal vsa gibanja nezgode in vse prikazni, kakor jih je oko zagledalo. Z e je padal na ladije, čim bolj se je bližal, črnejši in gostejši pepel; že tudi votlič (Bimsstein) in pa črno, osmojeno in od ognja razdrobljeno kamenje. Ze mu je bila napotna plitvina, ki je nanagloma postala, in breg, ker ga je zasipala gora, in že je nekoliko pomišljal, ali bi se obrnil nazaj — kar zakliče krmarju, ki ga je nagovarjal, da se vrne: „Z junaki je sreča! Vozi k Pomponijanu!" Ta je bil v Stabijah, sredi zaliva; kajti ta zaliv obdaje čisto malo zakrivljen breg. Tja je bil znosil na ladije svoje cule, ker čeravno nevarnost še ni bila tu, bila je vendar očitna, in ker je rastla, bila je čisto blizu; bil pa je tu brez skrbi zavoljo bega, če le potihne zoperni veter. Tja dojadra moj ujec z najboljšim vetrom, objame trepetajočega, tolaži ga in spodbuja ; pa da zmanjša njegov strah s svojo malomarnostjo, da se odpeljati v kopel; po kopeli sede obedovat in sicer vesel, ali kar je ravno toliko, podoben veselemu. Med tem so sijali na več krajih iz Vezuva sila široki ognji in visoki plameni, in temna noč je povečevala njihovo svetlost in razločnost. Da potolaži strah, narekoval je pisarju, da gore po samotah vasi, iz kterih so seljaki iz straha pobegnili, prepustivši je požaru. Nato je šel spat ter je resnično dobro spal; kajti sopenje, ki mu je bilo zavoljo debelosti nekoliko glasneje in težje, čuli so v drugo izbo. Ali kraj, kjer je bil vhod v spalnico, bil se je že s pepelom in vmes z votličem tako visoko napolnil, da bi ne bil mogel iziti, ko bi se bil dalje v spalnici mudil. Prebude ga in on se vrne k Pomponijanu in onim, ki so bili noč prečuli. Skupaj se posvetujejo, ali bi ostali pod streho ali pa šli pod milo nebo; zakaj od gostih in groznih potresov so se majala pohištva, in zdelo se je, kakor da se vzdignjena iz svojih mest zibljejo zdaj sem, zdaj tja, zdaj zopet nazaj. Pod nebom pa so se zopet bali padajočega votliča, čeravno je bil lahek in izjeden. Ali primerivši nevarnost nevarnosti izbrali so vendar le zadnjo, in tako je pri njem sicer previdnost zmagala previdnost, pri onih pa je strah preobvladal strah. Privezali so si torej podzglavnike^ s prti na glave; to jim je bila streha proti padajoči zmesi. Ze je bil drugje dan, tam pa je bila noč bolj črna in gosta, nego ktera si bodi; vendar so jo nekoliko razsvetljevale mnoge baklje in razni plameni. Sklenejo iti na breg in od blizu pogledati, ali bi bilo morje že za vožnjo; ali bilo je še zmirom grozno in viharno. Tam je snel prt, legel na-nj in nekoli-kokrat poprosil vode in pil; potem pa so pred plameni in naznanjevalcem plamena, žveplenim puhom, drugi zbežali, on pa se je vzdignil. Opiraje se na dva strežaja, vstane, pa se takoj zgrudi; vzel mu je, kakor jaz sodim, pregosti dim sapo in zatuhnil goltanec, ki mu je bil od narave bolen, ozek in večkrat hropeč. Ko se je zdanilo (bilo je tretji dan po njegovi smrti), našli so truplo čisto, neoskrunjeno, pokrito kakor je bil oblečen; držanje telesa pa je bilo bolj podobno spa-vajočemu nego mrtvemu. Med tem sva bila v Misenu jaz in mati. Ali to ne spada v povest, in ti si tudi želel samo o njegovi smrti zvedeti. Končam torej in samo to-le še pristavljam, da sem na tanko povedal vse, kar koli sem videl sam in pa kar sem slišal takoj tedaj, ko je spomin najbolj resničen. Ti pa izberi, kar ti je najbolj po godu; ker drugo je pisati list, drugo povest; drugo pisati prijatelju, drugo vsem. Bodi zdrav! Iskana dežela. (Zložil J. Levičnik.) 1. Kje med, kje vince nek' v potokih teče? Kje sreča želj nobenih ne odreče? Kje cvete brez morilnih bojev mir? Kipi breztrudnega veselja vir? Dežela ta povsod iskana, Kolumbom, Kukom ni še znana. 2. Kje iskrena ljubezen gospoduje? Kje brez dobička čednost lepa sluje? Kje srečni za sirote se bore? Pusti pastir življenje za ovce? Zgubljeni davno taki kraji! Najemniki bežijo raji. 3. Kje najde si zaželen pokoj duša? Kje človek raja radosti okuša? Kje dvomnega resnica razsvetli? Zaupanje pobite obudi? Prekrivajo megle danico, Svetleje zarje porodnico! 4. Kje zori delu dobremu vračilo? Kje tihim sužnosti solza rešilo? Kod pridem truden, o strma skalad? Na počivališča sladkega plaščad? Nebo ozvezdjeno se glasi: Tu zlati zasvetijo časi! 71. Lastovka in mravlje. (Spisal A. Slomšek.) „Kaj pa delate?" popraša mlada lastovka pridne mravlje. „„Za zimo spravljamo,"" odgovore jej mravljice. „Tako je prav!" lastovka reče in začne brez odloga pobirati mrtve pajke, suhe mušice in jih nosi v svoje gnezdo. „„Cemu pa ti bode vse to?"" popraša stara lastovka mlado. „Za zimo, ljuba mamica! Le tudi vi nabirajte, kakor skrbne mravlje vidite," odgovori mlada. „,,Pusti pozemelj-skim mravljam pozemeljsko blago nabirati,"" pravi stara Cvetnik II. 6 mladi; „„kar se njim spodobi, nama ne sodi. Naju je stvarnik za kaj višjega poklical; ko najino leto mine, poletive v tuje kraje. Popotnici bove pospali, dokler naju mlada vigred v novo življenje ne obudi; čemu bo nama tam —nabrano blago?"" Potrebno je v mladosti z mravljami za starost spravljati, pa tudi kakor lastovke na večnost ne pozabiti. 72. Vrnitev v domačijo. (Spisal J. Jurčič.) Mlad mož peš korači po stezi. Sneg je pobelil brda in ravni, drevje in grmovje. Mrak se dela, nobene sape, nobenega glasu ni okrog; le njegova počasna, trudna stopinja drobi na pol zmrzli sneg, jednomerno škripanje se mu glasi pod nogami. Mnogo let je bil popotnik na tujem, mnogo let ni spal v domači hiši, kjer se je rodil, kjer je vzrastel, na postelji, ki jo je skrbna mati, stara ženica, postlala. Videl je dokaj sveta, velikanska mesta skušal in spoznal rod, ki po njih prebiva, njegove napake in grehe, velikost in malost človeškega srca in uma, vzvišenost in propast njegovo. Ali sreče, prave sreče ni bilo za-nj nikjer, nikjer tiste zadovolj-nosti, ki jo je čutil nekdaj v otročjih letih pod slamnato streho rojstnega doma. In zdaj se vrača domu. Dospe gor do vrha ter se ustavi na potu. Pred njim je dolina, bel plašč je črez-njo pregrnjen; in sredi doline stoji mala hiša na samem, njegova rojstna hiša. Dobro mu je znan nizki zid, znano mu je malo okno, na ktero naslonjen je v poletnih večerih, gledaje v zvezdnato nebo, molil večerno molitev; znana mu je stara jablana in kamenita miza v njeni senci, kjer je nekdaj po zimi snežene cerkve zidal; znan mu je klanček za skednjem, kjer se je s svojimi tovariši vozil na sančicah, hlev, kjer so bile krave in voli nekdanji njegovi tovariši na paši. O tačas bila mu je ta mala domačija svet, in v tem vesoljnem svetu vse lepo! Dim se dviga izpod strehe, tanek curek sivega dima, ki se kroži in vali kvišku, trga in zopet sprijemlje, naposled pak razgublja med modre oblake — podoba našega življenja. In spomini iz otročjih let obhajajo potnika, podobe se mu stvarjajo v duhu. Vidi staro mater za družino skrbečo pred ognjiščem, kako zamišljeno roke pod pazuho na križ drži in v ogenj zre in kuha; skrivno jej solza igra v trepalnicah, misli na-nj, ki ga dolgo ni bilo, ki jo je pozabil med tujim svetom. In „oče stari, moder mož," mož trde skorje pa dobrega srca, menda ravno živini poklada, števili, če bode kaj zmanjkalo klaje na zimo, števili, kdaj bo živine za jedno tele več, kdaj bodo voliči za na prodaj. Setrico pak si misli v hiši na klopi pred kolovratom sedečo, kako pridno prede in marsikaj ugiblje v mladi glavi. Tako si domišlja potnik, naglo se spusti navzdol. Neznano hrepenenje se ga polasti, da bi brž videl svoje ljube z očij v oči, da bi od blizu videl in nagledal se znanih krajev prve mladosti. Ubogi človek! Na um mu ne pride, da so leta tekla hitro, da je bela žena smrt tudi v samotno kočo potrkala in jo izpraznila, da bode namesto znanih morda tuje obraze neznancev srečal. 73. Sprememba. (Zložil J. Hašnik.) 1. Pozdravljam vas, ptič'ce! Ki 'z daljne dežele Ste t nam priletele! Ko tolk' preletite, Še meni odkrijte: Kaj videle ste? 2. Povejte mi, ptič'ee! Kje rož'ce rastejo, Ki zmirom cvetejo? — Krog cvetje se vidi, Pa kmalu ga spridi Vročina in mraz. 3. Povejte mi, ptič'ce! Kje solnce li sije, Da oblak ga ne krije? Po hudem viharji Najlepši so žarji, Je dan pa je noč! 4. Povejte mi, ptič'ce! Kje radost stanuje, Nihče ne žaluje? — Veselja je dosti, Pač več še bridkosti, Je smeh pa je jok! 5. Povejte mi, ptič'ce! Na kterem li mesti Prijatflji so zvesti? Oh zvestih pač malo, Zmed dvajset golj'falo Devetnajst te bo. 6. Povejte mi, ptič'ce! V kterem li kraji Je sreča najraji? — O sreča je sitna, Še prav stanovitna Nikoli ni b'la. 7. O ptič'ce preljube! Kot ve tud' mi gremo, Postati ne smemo; Nikomur ostaje Ta zemlja ne daje, Spreminja se vse! Zasip mest; Herkulanum in Pompeji. (Po češkem delu „Svet v obrazih" poslovenil J. Šolar.) Herkulanum in Pompeji sta rimski mesti, kteri je z razvalinami v vojski razrušenega mesta Stabije vred o prvem znanem bljuvanju ognjemetni Vezuv deloma z gorečo lavo zasul, deloma pa s pepelom in ognjeno žlindro zametel. Goreči lirib ali šopka (ognjenik) Vezuv se vzdiguje l'/4 milje proti jugovzhodu od Neapola strmo iz ravnine kam-panske do 1100 metrov višine. Na severozahodu je obdati z velikim posipom, ki ima pri vrhu na strani strm preval, s kterega se vzdiga koželj (Kegel) iz izbljuvanega kamenja in lave. Ta ima na vrhuncu okrogel liv (žrelo), iz kterega se vali neprenehoma dim in para (sopar); o bljuvanju pa tudi plamen celo do 2000 metrov višave iz njega šviga in goreča lava, t. j. ruda, v ognji raztopljena, vlija se ven. Obnožje in obočje Vezuvu krije rodovitno polje in vinogradi, ki dajejo najboljša vina; na temenu in vzlasti ob žrelu ima pa grozovito puščavo črnega kamenja in žlindre, kteri puhti iz razpok gorka, kisla in sernata (žveplena) para. Tla so ondi krušna in noben korak ni stanoviten. Do leta 79. po Kristusovem rojstvu imel je Vezuvov vrh nekoliko drugačno podobo; bil je namreč brž ko ne zara-stena ravan, na kteri so črede nahajale bujno pašo, in Spar-takus je bil ondi zbral svoja krdela sužnikov za boj z rimskimi občani. Razrovanega sedanjega vrha ondaj še ni bilo in le črno razjedeno kamenje je kazalo, da je tu nekdaj podzemeljski ogenj razsajal, in menili so tačas sploh, da je Vezuv že pogorela šopka, ki nima več paliva v sebi. Kar napoči 24. dan avgusta imenovanega leta, in zadela je poguba celo okolico od vrh gore do morja. Že nekoliko dnij poprej se je zemlja silno potresala; ali prebivalci, navajeni takih prikaznij, niso se zmenili za to. Brez skrbi so se bili Pompejani podali v amfiteater gledat krvave igre in skusbe gladiatorske, kar se začne popoldne (po naši štetvi) strašen oblak iz Vezuva valiti in po vzduhu (zraku) razprostirati, sedaj ognjen, sedaj temen, sedaj pisan, in ta oblak ni bil drugega kot pepel in drobljanci prsti, ki jih je z nova užgana šopka o prvem rigu do neizmerne višave bruhnila. Zraven se je pa slišal podzemeljski ropot, podoben najstrašnejšemu gromu; zemlja se je potresala in z vrha je švigal na več krajih plamen. Za tem se je ta ognjeni pepel po vzduhu tako namnožil, da je solnce zakril in da je vso okolico pokrila gosta tema, črnejša kot po noči, kedar gosti oblaki mesec in zvezde zakrijejo. Nobena lučica na nebu ni svetila, le strašen plamen švigajoč iz gorečega vrhunca razsvetljeval je nekoliko to grozno temoto, in pepel se je vsipaval v naj-gostejših plohah na zemljo, kmalu potem pa goreče kamenje. Ljudje iščejo sedaj rešitve, kakor kdo more; veliko jih teče na ladije, ali morje premetuje silen vihar in voda je odstopila od brega; drugi beže na polje, ali jedva se morejo na nogah vzdržati pri silnem potresu. V tej gneči ni slišati nič kot cviljenje otrok, javkanje in toženje žensk pa klicanje moških, iščočih tu svojih otročičev, tam svojih starišev; ker nikogar ni bilo moči videti, spoznavali so se le po govorici. Tako je trpelo tri cele grozepolne dni, in ko je jel četrti dan pepel redkeji prihajati ter solncu dopustil zopet posijati na ta prej tako prijetni kraj, obsijalo je neizmerno plast pepela, in tri mesta so bila minila s površja Zemljinega, zakopavši se v črni grob za več kot poldrugi tisoč let: bogati Herkulanum je zasula lava in pepel, Pompeje in Stabije pa pepel in žlindra, deloma pa tudi ognjenikov kal (blato). Herkulanum, Vezuvu najbližje mesto, je 40 metrov globoko zasut, Pompeji 6—7 metrov in Stabije nekaj manj. Poslednje mesto, ki je bilo že prej razdejano, kaže dandanes le neznatne ostanke. Na Herkulanu stoji sedaj deloma novo mesto Resina. Pompeji pa se zopet odkopujejo, tako da ste jih sedaj že blizu dve tretjini razgaljeni, in človek se more zopet sprehajati po njih ulicah starorimljanskih. Čudno je, da so bila že v petem stoletju izginila imena in kraji, kjer so stala ta zasuta mesta, ljudem iz spomina, in le naključba pri kopanju nekega vodnjaka je bila uzrok, da so najprej Herkulanum in 30 let pozneje (1. 1748) tudi Pompeje zopet iztaknili. Od teh dob se pa koplje, dasiravno ne brez prenehljeja, na obeh mestih; v Herkulanu je delo težav-nejše in zgoli podzemeljsko, ali dobitek dragocenih in umetniških rečij je tu veliko večji kot v Pompejih, kjer je pa delo lažje. Utis, ki ga delajo razvaline tega mesta na človeka, je tako živ, da si more vse domače življenje nekdanjih Rimljanov postaviti pred oči. Pri kopanju našli so mnogovrstne sohe (statue), orožje, domače orodje in posodo, nekaj denarjev in dragocenih rečij, pa kakih 600 kostnjakov, kar spričuje, da je največji del prebivalcev, ko je nevarnost nastajala, sebe in večino svojih zakladov otel; kajti sodi se, da je to mesto imelo blizu 18.000 duš. Najdeni kostnjaki kažejo deloma, da veliko ljudij iz za- četka bljuvanja na nikako nevarnost niti mislilo ni; druge je ujelo, ko so hoteli unesti svoje zaklade ali pa posodo iz božjih hramov (templov), pa so se bili zakasnili; zopet drugi so poginili, v kletih pribežišča iskaje, nekteri so pa konec vzeli, ker niso smeli svojega mesta ali po dolžnosti zapustiti ali pa ker ga niso mogli. Tako so našli kostnjak vojaka na straži pod oblokom mestnih vrat, še kopje v roki držečega; v ječi kostnjake jetnikov, v neki kleti 18 oseb, med njimi mater z detetom v naročju, drugje hišnega gospodarja pri vrtnih durih s ključem v roki in poleg njega sužnika, denarje v ruti nesočega. Leta 1863. odkopali so hišo, v kteri vse kaže, da je tu stanovala bogata in imenitna rodovi na. V jedišču so bile na mizah jedi; na treh bronastih, pozlačenih in posrebernjenih klopeh ležalo je nekoliko kostnjakov, in pred njimi na mizi je stala krasno izdelana Bacchova soha z očmi in zapestki iz malte. Po gostilnicah in kuhinjah so našli posodo s sadjem obloženo, po rokodelniških tovarnah rokodelsko orodje, vrh tega pekarnice in žrnike (ročne mline) še dobro ohranjene. Na stenah po ulicah so se ohranili še mnogovrstni narisi in napisi, in iz naznanil, z velikimi pismen-kami na hišah napisanih, pozveda se še, kdo je bil za volitev v občinsko svetovalstvo priporočen in kake igre so naprav-ljali v gledišču. Dobro ohranjene kopeli nam pojasnjujejo osnovo in važnost kopališč, in gledišča s svojimi živopisi (ma-larijami) in narisi stavijo nam mnogovrstne krvave igre in borbe sužnih gladiatorjev med seboj in z divjimi zvermi bolj živo pred oči, kakor kteri koli popis nekdanjih Rimljanov. In tako nas vpeljuje vsak korak, ki ga storimo po ulicah Pompejskih, v drugi za nas že jako davni svet. Kar beremo v starih spisih rimljanskih, to vidimo tu z lastnimi očmi; vse Pompejsko mesto je živa podoba nekdanjih rimskih časov in dobiček, ki nam dohaja iz ogromnega tega groba, je za zgodovino, umetnost in vede neprecenljiv. 75. Deklica modrejša od kralja. (Iz II. Primorjana.) Živel je nekdaj ubog mož v revni koči na milodaru. Imel je hčerko, kteri je dal Bog nenavadno modrost. Njen oče se je od nje naučil tako modro govoriti, da ga je kralj neki dan, ko je prišel milodara prosit, vprašal, od koga se je toliko modrosti naučil. „Od moje hčerke, svetli kralj!" odgovori ubogi mož. Kralj, sam prav moder, sklenil je skušati modro beračevo hčerko. Da možu 30 jajec in reče: „Ta jajca daj svoji hčerki in reci jej, naj iz njih izgodi 30 piščet. Ako tega ne stori, gorje njej!" Ubogi mož se zajoče, ker vidi, da so jajca kuhana. Ko domu pride in hčerki vse pove, reče mu ona: „Ležite mirno v postelj, mene to nič ne straši; dene v lonec pest boba in ga pristavi k ognju. Drugo jutro, ko oče vstane, reče mu ona: „Naš kralj bode jutri tik naše njive lovil. Kedar mimo pride, vsajajte kuhani bob in vpijte: Milostljivi Bog daj, da kuhani moj bob kmalu ozeleni! Ako vam reče, da kuhani bob ne ozeleni, recite mu, da se tudi iz kuhanih jajec piščeta ne izvale." — Zgodi se vse, kakor je hčerka rekla. Kralj je pa precej uganil, od kod ta odgovor izhaja. Da dekle še bolj skuša, reče možu: „Daj to malo prediva hčeri, in ona mora narediti iz tega jadra in vrvi, kolikor jih treba za ladijo. Ako ne stori po ukazu, dam jej glavo odsekati." Ubogi mož gre žalosten s predivom domu. Ko pa hčerki pove, kaj ima ona storiti, potolaži ga ta in mu reče, naj ide počivat. Drugo jutro mož vstane in hčerka mu da majhen košček lesa rekoč: „Nesi ta les kralju in mu reci, ako naredi on iz njega kolovrat in statve, potem storim tudi jaz to, kar je ukazal." Mož stori, kakor mu je hčerka velela, in kralj se je še bolj čudil njeni modrosti. Da jo pa kralj z novega skuša, da možu kozarec in reče: „Daj ga hčeri, da z njim morje izpolje do suhega, da lahko va-nje vsejem žito. Ako tega ne stori, izgubita obadva glavo." Zdaj je bil mož še žalostnejši od prej. Ko hčerka zve, kaj kralj od nje hoče, tolaži očeta in ga zopet prosi, naj ide mirno spat. Drugo jutro pa da očetu pest mahu rekoč: „Oddajte to kralju in recite mu, naj z njim vse vrelce rek in drugih vod na svetu zamaši, potem storim po njegovem ukazu." Ko oče kralju to sporoči, reče ta, da je deklica modrejša od njega in ukaže, naj jo oče k njemu pripelje. To se zgodi, in kralj jej reče: „ Povej mi, kaj se na svetu naj dalje sliši." Ona odgovori: „Svetli kralj! najdalje se sliši grmenje in laž." Ta odgovor je kralju povšeči, in on jo še vpraša: „Ali bi ti hotela biti moja žena?" Dekle poklekne pred kralja in odgovori: „Naj-milostljivejši kralj! ti ukazuješ, moja dolžnost pa je, da te slušam. Le to-le te prosim poprej: Daj mi pismo pisano z lastno svojo roko, da smem iz tvojega gradu vzeti to, kar mi je najdražje, ako te moram kdaj zapustiti." Kralj jej da pismo in jo vzame v zakon. Mnogo let je kralj ljubil svojo ženo in z njo srečno živel. Ali neki dan se razjezi ter jo iz gradu zapodi. Ona reče: „Svetli kralj! jaz slugam, dovoli mi le, da ostanem še do jutri." Kralj jej prošnjo dovoli, ona pa še tisti večer neki rastlinski sok vlije v vino v njegov kozarec in reče po navadi : „Pij, mogočni kralj, in Bog ti daj srečo! Jutri pojdem od tukaj in vendar bom srečnejša, nego sem bila tisti dan, ko sem se poročila." Kralj pije, oči se mu zapro in zaspi. V tem spanju ga kraljica prime, na voz nese in pelje v kočo, ki je bila že zdavna navlašč za to pripravljena. Ko se kralj vzbudi, jezno vpraša: „Kdo me je sem prinesel?" Kraljica odgovori; „Jaz sem te prinesla." On dalje vpraša: „Zakaj si to storila? Ali nisem rekel, da ne bodeš več moja žena?" Ona vzame iz neder pismo, ktero jej je kralj pred poroko dal in reče: „To pismo mi je dalo pravico vzeti iz tvojega gradu, kar mi je najdražje, in najdražji si mi ti." Ko kralj te besede sliši, priseže, da se nikoli več od nje ne loči, ker mu je tako zvesta in modra žena. Obadva se vrneta v grad in sta uživala prav sladke dni do smrti. 76. Zima. (Zložil M. Vilhar.) 1. Ako se trta je sadja znebila, 4. Ljube prijatlice, ptičice blage! Žalost se precej nam seli v srce; Kam ste bežale ? Kje imate dom ? Polje in dol sta lepoto zgubila, Kmalu zapojte mi pesmice drage, Zvonci planinski se več ne glase. Da razveselil nad vami se bom! 2. Ivje pokrilo je log in drevesa, 5. Žarki nebeški! vi ste obledeli, Belo pogrnjen za hišo je vrt; Zgubili svojo ognjeno ste moč! Ni je cvetice, pa ni ga peresa, V ledu utrinja se mesec prebeli, Da bi ne bila objela ga smrt. Zvezde gorijo, pa mrzla je noč! 3. Gore, ki drzno do neba strmijo, 6. Zima! ti mojo si radost vmorila, Solze pod snegom debelim lijo; Dolgo pa trla ne bodeš me več; Vode, ki glasno prot' morju grmijo, Pomlad prijazna se bode rodila, Komaj pod ledom jih sliši uho. S cvetkami bo zapodila te preč! 77. Burja in zameti v Alpah. (Prosto po češkem spisal J. PodmiUak.) Oim više stanujemo nad morjem, tem ostrejši in mrz-lejši je zrak; če gremo tedaj po zimi na visoke gore, najdemo sneg vedno bolj suh in droben. Jednako mrazu je tudi veter po višinah silovitnejši in mrzlejši, in večkrat razsaja po visokih hribih grozna vihra, ko je v dolinah vse mirno in tiho. Po zimi nastane mnogokrat strašna burja, ki namete mnogo snega ter ga nese po dvajset in še več metrov visoko in ga potem zopet na drugih krajih na zemljo pusti. Po ne-kterih krajih pobere ves sneg ter ga odnese v jarke in grape, kjer ga nakupiči po več metrov visoko in naredi strašne žamete. Največji zameti so po jarkih gorskih goličav in vrhuncev, kjer ima veter neznano moč in je sneg droben in suh. Gorje popotniku, ako pride v takih časih na gore, kajti marsikdo je našel v zametih svoj grob. Uhojena steza je že zametena; nikakoršnega sledu ni, da bi se mogel po njem ravnati; tudi stopinje poprej gredočega popotnika so popolnoma pokrite z debelim snegom. Polzki sneg, v kteri se noge popotnikove globoko udirajo, zelo ovira hojo, da prigazi v jedni uri komaj streljaj daleč. Na tako težavni poti obnemorejo mu kmalu vse moči, da ne more več dalje; veter mu zanaša ostri sneg v obraz in oči tako silno, kakor bi ga zbadal z bodečimi iglami. Ničesar ne vidi več pred seboj; um se mu zmračuje, da ne more več prav razločiti prave poti, in spremenjena, s snegom pokrita okolica zdi se mu popolnoma tuja, da se ne ve kam obrniti. Kakor brez uma gazi okrog, vedno bolj se oddaljujoč od prave poti. Gorjanci zaznamujejo pot po takošnih hribih večkrat z dolgimi drogi, ki jih nasade ob stezah v zemljo; kraj večjih cest pa so postavljene majhne hišice, preskrbljene z drvami, da bi mogel popotnik, kedar jame mesti, va-nje ubežati ter si pri zakurjenem ognju okrepčati mrzle ude. Mnogokrat pa se zgodi, da silni vihar tudi droge in hišice popolnoma pokrije s snegom. Zastonj si išče potem tujec zavetja, da bi se odpočil; nekaj časa tava dalje, slednjič pa popolnoma obne-more. Vedno bolj se čuti utrujenega, tesno mu jame biti pri srcu, zavednost ga zapušča in upaje nekaj počiti se, vsede se v sneg, da bi nekoliko zadremal — ali revež zaspi trdno, da se nikdar več ne vzbudi. Groza je videti one, ki so se po velikih težavah rešili iz žametov; lasje in brada so jim naježeni, obleka zmrznjena, noge vse ozeble. Celo obraz obdaje tanka ledena skorja in vse obličje je tako zgrbljeno, da se človek lastne podobe ustraši, ako se ugleda v zrcalu. Nevarno je iti takemu človeku takoj v gorko sobo; kajti lahko si nakoplje hude ozebline, ki ga muče potem morda celo življenje. Za časa, ko še v Alpah ni bilo cest, kakor so dandanašnji ter so ljudje hodili kar naravnost črez gore po sedlih, nahajala so se tudi po avstrijskih Alpah taka gostišča, ka-koršno je dandanašnji slavnoznano na sv. Bernardu v Švici. Zidovje teh zavetij stoji sicer še sedaj, ali samostanske sobe so razpadle, bodi si v razvaline, ali pa so naredili iz njih gostilnice, kakor Panevaggio, San Pelegrino in San Martino v Tirolih. čeravno so se ta poslopja dokaj spremenila in so izginili iz njih pobožni možje v dolgih haljah, ki so sprejemali popotnike, vendar jih še popotnik ob času hude vihre jednako srčno pozdravlja, kakor Arab zeleno oazo v puščavi, ko ga tare vročina in žeja. Samo severo - vzhodni vetrovi raznašajo sneg, ker so najbolj suhi in najnavadnejši. Zategadel se nahajajo zameti navadno na jugo-vzhodnem delu Alp. Na Dolenskem in južnem Notranjskem razsaja huda burja, ki napravi večkrat velike žamete, da včasih celo železnica zastane. Zameti napravljajo ljudem mnogo težav. Zametejo stanovanja in ceste, in večkrat preteče mnogo dnij, predno se more zopet voziti po njih. Z glavnih cest spravljajo sneg še le, kedar neha vihra, kajti prej bi bilo delo nemogoče, ker bi jim burja sproti sneg nanašala. 78. Bohinjsko jezero. (Spisal dr. J. Mencinger.) Triglav, najvišja kranjska gora, stoji skoro v kotu med kranjsko, koroško in goriško deželo. Ob južnem podnožju se razprostira globoka bohinjska dolina od jutra proti večeru in se deli v spodnjo in zgornjo dolino. Dolini loči nevisoko, toda strmo hribovje; kjer se druga druge drži, tam je začetek bohinjskega jezera, ki je po svoji legi samo nadaljevanje zgornje doline. Jezero je črez dobro uro dolgo, široko blizu pol ure, globoko pa okoli 132 metrov. Na južni in severni strani sega prav do gora; spredaj na jutranji strani pa se razprostira dobro obdelana spodnja dolina. Iz jezera teče bohinjska Sava po spodnji dolini proti jutru in ti kaže pot k jezeru, do kterega z vozom nikjer drugje ne moreš priti, kakor ravno skozi nižave, ktere si je Sava v tisočletnem teku prodrla. Jezero je nekako ostro - resnobno, mirno, skoro bi rekel mrtvo. Črno-sive strmine na obeh straneh delajo, da je jezero, njih zrcalo, videti črno-zeleno. Samota vlada krog in krog: tu ne slišiš drugega glasu nego šum Save in njenih valov; tu ne vidiš mimo dveh cerkvic nobenega človeškega prebivališča. Vse drugače se smeje bleško jezero; vse na njem in okoli njega je prijetno in milo. Bleško jezero je podoba življenja, bohinjsko podoba smrti. Če se pelješ po bleškem jezeru, bodi si še tako otožnega srca in duha, reči boš moral, da je življenje vendar le lepo; če se pa oziraš po bohinjskem jezeru, inako se ti stori in vzdihnil bodeš: kako mala stvar je vendar človek! Gladka vodena planjava pa sivo-temne gore tik jezera v velikem krogu, ktere kakor vrsta velikanskih stebrov oblak sinjega neba nad seboj nosijo, so živa podoba velikega svetišča vsemogočnega stvarnika. 79. Tolažba po zimi. (Zložil Fr. Svetličič.) 1. Kaj umira ti veselje? Kaj te v žalost mi topi? Kaj ti, srce! nove želje Spod nespolnjenih budi? 2. Kar pogledam, res žaluje, Dolje prazno je cvetlic; Listje se raz drevje suje, Proč je sled veselih ptic. 3. Hribov vrhe sneg zapada, Zadeluje srnam tir, In po dolih led poklada Na potokov bistri vir. 4. Pa jesen bo spet minila, Zimski dnevi poteko, Zemlja se bo pomladila, Vnovič v cvetje vse bo šlo. 5. Vnovič bodo priletele Ptice in prepevale, Vnovič ribice vesele Spet po vodah švigale. 6 Torej, srce, trpi malo Svojo žalost, saj iz nje Bo veselje kal pognalo, Kakor brstje v cvetje gre. 80. Zakaj je vsak dren kriv? (Nar. pravljica; zapisal Fr. Mam.) Minila je ledena zima in nastopila prijetna pomlad. Vzbujale so se iz zimskega spanja živali in živalice, ki nam oživljajo gorke poletne dni. Tudi medved kosmatinec se je jel gibati v svojem brlogu, v kterem je bil vso zimo prespal. Se bi bil rad malo podremal, ali prazni želodec ga je opominjal, da je dalje spal ko jedno noč. Izleze torej iz brloga in si gre hrane iskat. Toda stric mrmrač so se vzbudili malo prevred. Še cvetja ni bilo videti nikjer, kje bi bil potlej še sad? V tej nadlogi ga sreča lisica. Medved jej potoži svojo nadlogo, in zvita lisica, od nekdaj medvedu gorka, ta je precej pripravljena izpeljati ga na led. „Prav žal mi je," pravi zvita tetka, „da vam precej z ničemur postreči ne morem, meni sami se tudi tako godi; vse sem že prevohala, pa nikjer ni nič dobiti. Samo tam-le sem našla drevo, ki je že v najlepšem cvetju-; tam bo najprej sad. Srčno rada vam ga prepuščam." Nato pelje medveda pod lepo cvetoči dren ter pravi: „Le tu ostanite in počakajte sadu; saj vidite, da druga drevesa še ne cveto ne, gotovo bo tu najprej kaj dobiti. Jaz pa grem dalje, dokler ravno takega drevesa ne najdem." Lisica odide in najde drugod živeža kmalu dovolj; trapasti kosmatinec pa se vsede pod dren in čaka, kdaj bo jelo zrelo sadje cepati na tla. Toda sadu le ni bilo. Bližala se je že jesen svojemu koncu, ko pride lisica zopet po tem potu. Kar zagleda medveda še vedno pod drevesom sedečega. „Kaj pa delate tu, stric V" popraša ga. „1! obljubljenega sadu čakam," odgovori jej medved ne-voljen, „pa ga le ni." Lisica se potuhnjeno nasmeje in reče: „0 hudobno drevo, ki vam noče sadu dati! Glejte, jesen je že minila, kmalu bo vam zopet treba iti spat; pa še zdaj niste dobili sadu! Jaz sem ravno kar poslednjo letošnjo hruško pojedla." To začuvši skoči medved razkačen na drevo in mu po-vije vse veje tako, da so še zdaj krive. 81. Jazbec. (Poleg Fr. Tsčhudija spisal J. Tušek.) Jesenskega jutra stoji lovec v gorskem gozdu, da bi zalezel kakega divjega petelina ali ruševca. Ko tako čaka divjačine, zgodi se včasih, da na enkrat zašumi listje zraven njega in da prilomasti skoz grmovje, trdo in neokretno sto-paje, butasta siva žival svinjske postave, ki ves čas sama za se tiho renči in gode. To je jazbec, ki gre domu s svojega ponočnega pohajkovanja in ki zdaj lovcu daje največ priložnosti, da ga ustreli. Še tako majhen šum pa mu pod-kuri pete tako, da izgine v grmovju, predno more lovec pomeriti. Če pa je dospel do svoje jame, ne pomaga puška nič več. Do trde noči se ne prikaže več nezaupljiva žival. Malokdaj gre pri nas lovec samo nad jazbece, zato ker je lov težaven in ker so jazbeci pri nas le redki. Dasi tudi žive sem ter tja povsod, vendar je vsaj polovica jazbečevih jam prazna, ali pa prebivajo v njih lisice ali druge malo-vredne zveri. Jazbece love v skopce ali pa s psi, ki so na-vlašč za tak lov. Se ve da je lov precej vreden. Mastna koža se v vodi ne premoči. Meso je svinjskemu podobno, le da diši malo po prsti. Če pa leži nekaj časa v tekoči vodi, je potlej kaj dobra jed. Jedo ga, pa ne povsod. Mast pa, ki jo ima v jeseni včasih po tri prste na debelo na hrbtu, plačujejo lekarji drago. Ščetine so dobre za omela in za krtače. Ta čudna, blizu jeden meter dolga, pod trebuhom črna in nad očmi črno pasasta žival, ki se v jeseni izredi, da je težka 18 kg, prebiva najrajši blizu vinogradov, njiv in kraj gozdov, pa se nahaja tudi še precej visoko v gorah. Z močnimi, zakrivljenimi kremplji izkoplje si na solnčni strani gričev prostorno jamo, ki jo postelje z mahom in listjem in do ktere izvrta 4 do 8 vrat in oken. Tu živi jazbec, kakor živi vsaka zabita, zmrzla, lena, strahljiva in nezaupljiva žival. Ona, ki vrže meseca prosinca 3 do 5 mladih, ima svojo jamo takoj zraven. Žive se jazbeci od zelenjave, korenin, sliv, podzem-ljic, repe, želoda, žira, jagod, rož; pa jedo tudi kaj radi mrgolince, kebre, kobilice, miši, gliste, kače, polže, slepce. Strupene gade, kterih strup jim ne škoduje, požro kaj z veseljem. V jeseni so škodljivi vinogradom. Meni nič, tebi nič klestijo z grozdi obložene rastike, če jih le doseči morejo. Tudi v turščici napravijo v malo urah mnogo škode, ker požro cele kupe strokov, ki jim pa le diše, dokler so mladi, sladki in mlečnati. V jeseni populi jazbec mah okrog jame, ga spravi na kup, znosi potem v malo urah v jamo in na njem prespi celo zimo. Kakor medved, tudi on ne otrpne, ampak se večkrat prebudi; leži pa skrčen tako, da ima glavo med zadnjimi nogami. Kot prave ponočne živali privadijo se tudi jazbeci le težko, težko na kakoršno koli delavnost po dnevu. Ujeti starci se ne dajo premotiti iz tihe, mirne lenobe, če jih še tako dregaš in suješ in če jim pred nos pokladaš njih najljubše sladkarije, izmed kterih imajo sladko sadje najrajši. K večjemu blagovolijo jezno kruliti in pavhati. Še le, ko se noč stori, predramijo se in ostanejo predramljeni do jutra. Vidi se tudi, da vodo ljubijo črez vse, in kakor pravijo, napijo se je, da počijo, če se jim je poprej več dnij odtegovala. Pri pitvi žlobodrajo s čeljustmi, kakor prešiči. Z ostrimi zobmi ugriznejo prav hudo. Da bi se navadili ktere koli reči, tega niso v stanu, ker so le na prav nizki stopnji razumnosti. Jedina njih umetnost je napravljanje priložnega, zračnega in čednega brloga, za kterega si prizadevajo več pridnosti in skrbi, kakor si bodi druga zver, posebno pa več, kakor medvedje, kterim je navada prištevati jazbece. Ker niso nič kaj prebrisane glave, tudi niso v stanu, da bi si po različnih potih z bistroumnostjo poiskali živeža, če zasačijo miško, storijo to le bolj s potrpežljivostjo, ko s skokonogo zvijačnostjo. Zaradi svoje strašne neumnosti so tako strahljivi, da se velikokrat lastne sence ustrašijo. Mlademu v grmovju spla-šenemu jazbecu še ni prišla misel na beg, ampak vlegel se je na trebuh, kakor da bi bil tako že zadosti skrit, pa ugriznil je zelo srdito v palico, s ktero so ga hoteli prepoditi. Jazbec se vendar svetlobe ne boji tako, kakor se navadno misli; boji se le ljudij tako hudo in ostaje po dnevu v jami, da ga nikdo ne nadleguje. Med vsemi živalimi ga gotovo ni sebičneža bolj nerodnega, bolj samosvojnega, bolj nezaupljivega, bolj čmernega kakor je ta teleban. Široke pete, dolgi kremplji in kratki koraki dajo takoj spoznati jazbečevo sled. Pri počasni hoji postavlja stopinje tako-le : : : :, pri teku pa tako-le Pri nas lovci tudi zato ne love jazbecev, ker ne vedo, kako bi jih lovili. Zver gre spomladi in po letu navadno na pašo, kedar se stori trda tema; v jeseni pa malokdaj pred polnočjo. Če je pa po dnevu pes ali lovec obiskal jamo, pa ostane jazbec po dva ali tri dni doma pri miru. Jazbec se ali poišče po noči, kedar je šel na pašo, z jazbeškim psom, ali kedar ga pes ujame, nabode ga lovec, s svetilnico v roki, na vile, navlašč za to narejene; ali se čaka še pred dnevom zjutraj pred jamo in ustreli; ali se mu pa nastavijo v jamo žaklji, v ktere se ujame, kedar hoče od psov pojen v jamo, ki ga toliko časa preganjajo, da ga priženo v kak kot, kjer jim ne more več uiti. Potem se koplje do tiste jame in kruleča žival se izvleče s posebno kljuko in pobije. Včasih se pa zgodi, da pojeni jazbec jamo za seboj s prstjo zadela, da mu psi nič ne morejo. Kjer gre jama pod skalovje, da ni moči prikopati do nje, pa se mu skopec nastavi. Brez teh priprav ni misliti na srečen lov. 82. Prepirajoči trepetliki. (Zložil Fr. Cegnar.) Večerni mrak se vleže na jesenske gaje In zvabi me iz belih zidov pod drevesa. Po tihem logu gor in dol se sprehajaje, Zaslišim šepetati belkasta peresa Na dvojih trepetlikah tankih in visokih. 5 Kaj mora v tihem mraku to šumljanje biti, Da sliši se po logih temnih in širokih? Kaj more med peresi danes se goditi? Približam se, poslušam, vlečem na ušesa In slišim, da z drevesom se drevo prepira. 10 Na jedni trepetliki govore peresa: „Soseda naša! naj te trešči ob tla sekira, Eazcepi belo tvoje deblo na polena! Eazstelje burja perje na vse štiri vetrove, Do korenin naj skolje strela te ognjena! 15 Da bomo mi imele veselejše dnove, Da nam ne boš do poldna solnca zakrivala." Na drugi trepetliki perje je šumelo: „Da bi te, sestra naša, vihra izruvala, Da deblo tvoje v črni prsti bi trohnelo! 20 Da bi pod gnilim deblom tvoje perje gnilo, Ne delalo nam sence od poldna do večera!" — Pustim v prepiru perje, ko se je stemnilo, Poslušat idem zjutraj, če se še prepera. Al padla je na log po noči bela slana: 25 Pod vejami na kupu perje je molčalo; In zopet tretje jutro idem v gaj za rana: Vihar je rjul, na deblu deblo je ležalo. 83. Ribniška dolina in njeno obrtstvo. (Spisal A. Lesar.) I. Komu ni Ribničan znan ali po imenu ali po obrtstvu in trštvu njegovem ali po smešnih pravljicah, ki se pripovedujejo o njem? Ime „Ribničan" ima štiri pomene, širji, srednji, ožji in najožji. V srednjem pomenu je Ribničan on, ki domuje v ribniški dolini. In o tem je tu govorjenje. Ribniška dolina je debelih osem ur hoda oddaljena od Ljubljane, glavnega mesta vojvodine kranjske, proti jugovzhodu. Ako iz Ljubljane prideš črez zidani most, ki kar-lovško predmestje veže s Kurjo vasjo, ter ondi kreneš na desno, pripeljala te bode ravna cesta, izpeljana skoro sredi po nekdanjem močvirju, kjer so zdaj rodovitne njive in koše-nice, v dveh urah na Ig in od tod skoz Želimlje do turjaškega hriba, kjer si na pol pota v ribniški trg. Ondi te sprejme cesta, po kačje se vijoča na hrib; po njej v pol uri mimo gradu Turjaka, ki je last stare in nekdaj jako imenitne rodovine Turjaške (grofov Auerspergov), dospeš na vrh, kjer stoje turjaške pristave in ti že naproti pripihlja čisti ribniški zrak. Nekoliko odpočivši se, mahneš jo ondot naravnost po klančasti cesti ob turjaškem gozdu, ki se ti kmalu spremeni v nizko leščevje, ter mimo Raščice, kjer se je 1. 1508. rodil Primož Trubar, prvi pisatelj novoslovenskega jezika, na desno Rob, na levo pa Dobrepolje pustivši, prideš v prijazne Velike Lašče, od tod pa zopet po ravni cesti, 1839. leta skoz gozde ali ob njih robu izpeljani, skozi Retije, Dule (Virje), Žlebič, kjer se ti jame odpirati krasna ribniška dolina, potem skoz Podstene, Breg in Gorenjo vas v lepi trg Ribnico, ki v ravnini 489 metrov nad morsko gladino stoji skoro sredi doline, v ktero si se bil napotil iz bele Ljubljane. Ribniška dolina, tri ure hoda dolga in poldrugo široka ondi, kjer je najširja, je zaprta z gorami, do 1122 metrov visokimi; kamor koli hočeš iz nje, črez goro moraš; le proti Ljubljani so gore tolikanj regnile vsaksebi, da se po ozkem jarku med njimi vije potočec Teržišica, poleg ktere so morali na več mestih odsekati hriba, da so ob njej izpeljali novo ravno in primerno široko cesto. Naravni gorski mejniki so jej podolgovata, vodnjata in lesnata Velika gora na jugo-zahodu, ktera meji dolino od Loškega potoka in Drage; suha in kamenovita Mala gora, prav Veliki gori nasproti na severo - vzhodu, ta deli dolino od suhe Krajine; na vzhodu je Jaselnica, nižje gorsko sleme, ki loči dolino od kočevskega sveta in brani vodam odtekati se tja; proti severo - zahodu pa stoji Ertenek (Ostenek) s svojimi slemeni, ktera ga na Boncarju, na zapadu dolino zapirajočem proti Oblokam, vežejo z Veliko goro, na straži, z levim očesom oziraje se v Ljubljano in na gorenske snež-nike, z desnim pa opazujoč ribniške seljake v njihovem trudu. Že iz tega, da se ribniška dolina prišteva zaprtim dolinam, bralec lahko ve, da so ponikvarji vsi njeni potoki. Ti so pa, začenši na najvišjih tleh, ti-le: 1. Teržišica, ki pricurlja iz Laških dolinic in Ertenekovih jarkov; —2. Bistrica izvira izpod Boncarja, se blizu tri ure daleč vije skoro sredi doline, na svojem potu 17 potočkov in studencev sprejema ter goni 18 mlinov in 10 žag; — 3. Ribnica izpod Velike gore pride s toliko vodo, da pri izviru žene mlin in žago; — 4. Rakitnišica, prišedša tudi izpod Velike gore, ima najkračji tek. Vse štiri potoke pa pogoltuje žejna kanja — Mala gora — v svoje apneniške votline; kje pa da se zopet pokazujejo na beli dan, ali v Kolpi ali v Krki, tega še preiskovalci niso dognali. V cerkvenem oziru je ribniška dolina razdeljena na tri duhovnije; te so: 1. ribniška, ki je tudi dekanijska, sredi doline z jednim trgom — Ribnico, 25 vasmi in 8 cerkvami; — 2. sodraška na gornjem koncu z jednim trgom — So-dražico, 19 vasmi in 6 cerkvami; — in 3. dolenjska, s 6 vasmi in 3 cerkvami. Prebivalcev šteje dolina 10.165, ki stanujejo v 52 se-liščih in 1350 hišah in žive na poljedelstvu, kupčiji in obrt-niji. Vsa dolina pa meri 15.614 hektarov in 3833 □ metrov. Kdor primerja obdelani ribniški svet številu prebivalstva, ta bode ali vzdihnil: „Kaj, tako malo za toliko ljudij?" — ali pa bo rekel: »Blaženo polje, ali le tebe ne zadeva božje pro-kletstvo — osat in trnje in obraza pot?" — Toda niti oni vzdihljej, niti to blagrovanje ni na pravem svojem mestu; kajti Ribničanje, ki so pridni in varčni, ne trpe pomanjkanja, pa tudi polje, dasi ni nerodovitno, ni raj, temveč ima zavoljo svoje visoke lege še celo le jedno samo setev in žetev in nikakor ne rodi živeža toliko, kolikor ga potrebujejo njeni obdelovalci. Od kod torej kruha za vse? Poleg božjega blagoslova Ribničane pridnost redi. n. Ribničanje večjidel marljivo, skrbno in umno obdelujejo svoje polje, tako da jim daje skoro toliko, kolikor le more; vedo pa tudi iz tujih krajev dober košček kruha privabiti si s svojo obrtnijo in kupčijo. Če Ribničane glede obrtnije hvalim, s tem jim vendar hvale ne dajem glede obrtstva sploh; kajti dobro mi je znano, da mora mnogo novcev iz doline za dela in opravila, ki bi jih lahko sami opravljali prebrisani in umetni dolanje. Izrečena pohvala jim gre z ozirom na lončarstvo in rešetarstvo; tega se drže prebivalci gorenjega, onega pa prebivalci dolenjega konca. Ker je lončarstvo sploh znano in se nahaja v mnogih krajih, zato hočem tu kaj več povedati le o rešetarstvu, s kterim se izmed vseh Slovencev pečajo le Ribničanje, tako da se sme ono imenovati ribniška obrtnost. Kdo ni že slišal mnogo šaljivih pravljic, ki se pripovedujejo o leseni, ali kakor se zove sploh, o suhi robi? Cvetnik II. 7 Lesena roba bi se imela imenovati vsako leseno orodje, ktero rabi kmetijstvu ali obrtnijstvu; Ribničanom pa ta beseda zaznamuje le razno leseno posodo in njihove posamne dele, na pr. sode, čubre, deže, keble, škafe, korce, žlice, okrož-nike, škatlje, rajte, rešeta, obode, palice, vitre, pletena in tkana dna. Opustivši popis onih lesenih posod, ki se delajo skoro povsod, naj le nekoliko povem o rešetih in rajtah. Vsako rešeto ima najmanj dva bistvena dela, dno in obod, nektero pa tri: dno, obod in obroč. Dno se ali plete ali tke iz pripravno obdelanih viter, ki se koljejo iz palic. Palice so Ribničanom gladka, ravna in surova leskova stebla, po palcu ali še bolj debela in po 1—2 metra dolga, kterih si ali sami nasekajo v leščevju ali pa kupijo od sosedov svojih, suhih Krajinčanov ali Koče-varjev. Ta stebla se najprej obelijo, t. j. z njih se lubje z nožem ostrže, potem se pa koljejo, in sicer tako-le: v izbi se pod prečnik podstavi in trdno zagvozdi baba, — tako pravijo hrastovemu ali bukovemu brunu, okoli O'16 metra debelemu in na več krajih niže in više z manjšimi in večjimi svedri prevrtanemu. V jedno teh lukenj se palica, na debelejšem koncu za palec od kraja nekoliko zarezana, z zarezanim koncem vtakne, na to tanši konec toliko pritiska, da se od palice cefra ali loči vitra tolikanj debela, kolikor globoka je bila zareza. To delo se ponavlja, dokler niso od palice okoli in okoli ločene vse vitre, tako da klavcu v roki ostane le malo lesa okoli stržena, t. j. jako tanka palica, ki jej pravijo butičina, menda od biitice (glavice), ki ostane na debelejšem koncu, pri kterem se zarezuje palica. Naklane vitre se z nožem viternikom obrezujejo t. j. skrajnice se po treh, notranjice pa po vseh štirih straneh gladijo tako, da so jednako debele po vsi svoji dolžini. Obrezane vitre, ki bi se smele klanice imenovati, cepijo se na dve, tri ali tudi štiri tanše, ki se cepljenke zovejo. Cepljenje se pa tako-le godi: Vitra se na pravem koncu jeden palec od kraja toliko zareže, kolikor debelih viter potrebuje rešetar; zarezanka se pri zarezi toliko nakrene, da se tanko lakno odcepi pri zarezi; zdaj jo cepilec pri glavici z zobmi stisne, z desnico za odcepljenko prime ter jo potegne od sebe tako, da jo odloči od njene matere. Da se pa lakno jednakomerno odločuje po vsi dolžini, zato ima pri cepljenju tudi levica svoje opravilo, namreč to, da mater vitro z usnjatim štritofom objame pod zarezo, jo nekoliko tišči ter ob njej navzdol proti zadnjemu koncu kolje, med tem ko desnica odločeno lakno vleče od sebe, dokler se mu mati vitra ne izmuzne izmed štritofa, kar se godi, kedar je lakno popolnoma odločeno. Če je mati vitra kratka, odcepi se hčerka na jeden sam po-tegljej, daljšo pa je treba dvakrat niže poprijeti z zobmi in desnico. Veselje je gledati urnega cepilca; izpod prstov mu vitrice kar lete. Povrhna, t. j. najvišja lakna na obeljenih palicah se imenujejo skrajnice, vse druge pa obelice. Cepljena vitra se s trže, kar se tako-le dela: Poleg strgarja, na nizkem stolčeku sedečega, na levo cepljenke na tleh leže, tako da z levico sega po nje ter jih polaga na klop-čino okoli desnega kolena privezano, v desnici pa drži nabru-šeni viternik, kterega nastavi ter nekoliko pritisne na vitro, ki jo z levico k sebi potegne, tako da nož s svojo ostrino z lakna pobere to, kar se ni bilo gladko ločilo od matere; ker pa viternik prvikrat ne pobere vsega, zato se to delo pri skrajnicah le na jedni strani, pri belicah pa na obeh straneh ponavlja, dokler niso vitre gladke, po vsi dolžini jednako tanke in sploh take, kakoršnih potrebuje rešeto. — Kar viternik po-strže z viter, to so stržine. Urni in marljivi strgar si jih okoli desnega kolena toliko nastrže, da se mu zvečer ne vidi koleno izmed njih. Kdor bi menil, da so ostrgane vitre že za rabo, ta bi se motil; kajti manjka jim še jedne poglavitne lastnosti. Tkana in pletena dna morajo imeti na tanko štirjaške luknjice; da se pa te narede, treba je, da so vitre po vsi svoji dolžini jednake širokosti; zato se morajo še obrezati na malem orodju, ki se mu pravi rezir. Rezir pa ti je lesena diljica, v ktero je sedem tankoploščnatih, na dveh straneh ostro zbrušenih zobkov zabitih tako, da na povrhni strani le za črtico gledajo iz nje. Ti zobiči ali rezila so pa drug od drugega tako oddaljeni, da prvi od drugega stoji blizu za 5 črt, drugi od tretjega za 4 črte, tretji od četrtega za 3 črtice, četrti, peti, šesti in sedmi pa so si jedva za jedno črtico vsaksebi. Med prvima dvema obrezujejo se vitre za največje posode, ki se jim pravi raj te, med drugim in tretjim vitre za rešeta, med najbliže stoječimi pa vitre za tkanje. S poslednjim opravilom so vitre, rešetu prva poglavitna podlaga, izgotovljene; le razvrste se še in povežejo v zvezke ali šopke, v kterih čakajo oboda, s kterim se sprimejo v jedno celoto tako, da dado rešeto ali rajto. Kaj in od kod je obod, rešetu drugi bistveni del? — Obodar poseka hojo ali smreko, jo oklesti in po določeni meri sežaga v krclje, ktere razkolje v drobne diljice; te najprej na rezilniku obreže in ogladi, potem na okroglo ukrivi in tako ugane, da jim pride konec črez konec. In to je obod. Prvemu se konca navzkriž sešijeta, da se ne more razviti, va-nj pa se jednajst sledečih drug za drugim le potoči. Ta dvanaj-stica se imenuje krog ali kolač obodov. Vsak obod mora biti po jednakem načinu sešit, predno se mu pritrdi viterno dno. Kdor ima rešetu bistvena dela, ta pa še nima rešeta, treba je namreč, da se vitre in obod zvežeta v jedno celoto. Iz tega, kar sem povedal o rešetih, bralec lahko razvidi, da ima vsako rešeto svoje dno, in to ali pleteno ali tkano. Pleto in všivajo se dna ali precej na obod (za to delo se morajo vitre še ošpičiti, da se laže vtikajo v zarezo, s šilom narejeno v obod) ali le sama za-se. Dna sama za-se pletena na mizi ali klopi in pa tkana (bodi si žimnata ali lesena) se obrobijo ali sešijejo, predno se denejo na obod. Kedar se izvoli zadnji način, tedaj je treba rešetu še tretjega glavnega dela, in to je obroč, t. j. nizek obodek, ki se na glavni obod, črez kteri se razpne ob-šito, pleteno ali tkano dno, nastavi in nabije tako, da med seboj trdno držita napeto dno. Glej izgotovljeno rešeto! Kdor premisli, koliko različnih opravil je treba, predno je narejeno rešeto, in da se na pr. vsaka vitra najmanj desetkrat jemlje v roke, ta se bode čudil nizki ceni, po kteri se prodajejo rešeta. Nizka cena pa izhaja od tod, ker so Ribni-čanje jako marljivi in urni pri svojem delu, ker delajo kakor v tovarnici in sicer o zimskem času, ko možaki drugje bolj počivajo in ker sami doma in z doma prodajejo svoje izdelke. Zamolčati pa tudi ne smem ženskega spola in mladine, ki pri lažjih delih pridno pomaga možem. Če tudi marljivi Rib-ničan ne obogati pri rešetariji, vendar si pa z njo, če je varčen, prisluži toliko, da se more na svojem malem posestvu pošteno živiti in davke v redu plačevati. m. Da moji bralci Ribničane še bolj spoznajo, zato menim, da ne bode odveč, ako še nekoliko spregovorim o njihovi kupčiji. Kupčija je v ribniški dolini jako živa; ni je skoro hiše, ki bi ne imela trgovca. Nikar si pa ne mislite trgovcev velikih mest, ki na tisoče prevedejo denarja; meni je trgovec, da le trži, to je kupuje in prodaje, če tudi še tako malo. Ribniška kupčija je dvojna glede robe in dvojna glede ljudij, s kterimi tržijo. Ribničanje tržijo večjidel s svojimi, pa tudi s tujimi pridelki, v obojem oziru pa ali le med seboj ali tudi z ljudmi drugih krajev, bližnjih in daljnih, slovenskih, hrvatskih, slavonskih, madjarskih, nemških in laških. Dolini na korist in blagostan je seveda trštvo le tedaj, kedar Ribničanje denar, ki je zvunaj doline, privabijo v dolino, in to se zgodi s tem, da ali svoje izdelke in pridelke spravljajo v denar zvunaj doline ali da tuje z dobičkom prodajo tujim; sicer se denar seli le iz žepa v žep, v dolini pa je vedno jednaka mera. Obeh teh potov se Ribničanje tudi drže. Oni s svojo leseno in lončeno robo hodijo z doma na trštvo t. j. v tuje kraje nosijo jo prodajat od hiše do hiše, od semnja do semnja po vsem Slovenskem, po Hrvatskem, Slavonskem, Ogerskem, nemškem Štajerju in Gorotanu, Tirolskem in Avstrijskem. Še celo Beligrad pozna Ribničana. Kako navadno, rekel bi, skoro prirojeno je Ribničanom z doma hoditi na trštvo, to kažejo naslednji domači pregovori: Mož le tisti je, Ki po svetu ve. Kdor doma tiči, Ta nič vreden ni. itd. Ker ribniška dolina slovi tudi po govorjenju, zato ustre-žem morda marsikomu, da namesto popisovanja takoj sklep svojega sestavka zapišem prav v ribniški izreki. Nate ga: Veliku smajšnih pravljic se pripoveduje o Ribničanih. One bi dale misliti, de so Ribničanje zgul tiimpci, bedaki in neuimneži, ker skoraj vse posliišavce vlačejo ne smajh, ne-ktere še ne zesmajh. Kar seje kdaj in kej neuimnega zgudilu, to se Ribničanu podtika. Bil je čas, ko Ribničanov tudi jest še najsem prav poznal, če sem tudi aden izmed njih. Marsi-ktera bridka solzica se mi je milu vternila iz oči in potočila po licih, ki mi jih je v Ljubljani skoraj vsaki kajden brusil muj součenec. Ali časi so se jaku spremajnli. Kar me je nekdaj dražilu, to mi je zdaj ljubo in mi prijetno doni v ušesih in razveseljuje serce, ker vajm, de je le šala, kar govorijo pravljice. De bi te pravljice bile resnica, gotuovu ne bi bil pošteni Ribničan križem sveta znan in reči smajm, tudi spoštvan ne le med Slovani in Lahi, ampak tudi med Najmci in Madjari. 84. Deželna ustava in pravo pri starih Slovenih. (Poleg J. in H. Jireceka.) blovanski knezi so bili s prva samo vrhovni svečeniki (duhovniki) in sodniki narodovi in ob vojnem času njegovi vojvodje. Deželne ali splošne reči so obravnavali v očitnih zborih, kterih so se udeleževali starešine večjih rodovin, ali kedar se je kaj posebnega ukrepalo, tudi gospodarji ple- menitih in svobodnih družin. Določevalo in razsojalo se je po večini glasov. Kneževi dohodki so bili: prineski in pridelki deželnih lastnin, desetina, ki se je pri deželnih vratih, v podgrajih in semnjih od kupčijskega blaga pobirala v deželi, in naposled davki, ktere so zbori včasi dovolili. Peneze ali denar so Slo-veni zgodaj imeli, ker so se ga naučili od Rimljanov poznavati ; vendar se je dolgo časa le menjavalo (semenj) in sploh blago z blagom plačevalo. Iz te naredbe mora se razlagati, zakaj so imeli slovanski knezi malo oblasti, kterim je bilo samo v nevarnih časih mogoče zjediniti narodove moči ter si je upokoriti. Ali jedva je bila nevarnost premagana in odbita, že je zopet zje-dinjenost nehala. Ta nezloščina je bila poglavitni uzrok, da so morali Sloveni v prvem času srednjega veka nektero nesrečo in nezgodo prebiti. Le s časom so prišli razvidni in oblastni knezi do tega, da so preveliko samostojnost in moč posameznih starešin odpravili, na zadnje na njihovo mesto svoje ubogljive uradnike posadili in tako največjo zabrambo hitrega razvitka samolastne knežje oblasti odstranili. Sloveni so imeli vsi jednako pravico. Plemenite rodovine so sicer bolj častili, ker le izmed njih se je župan volil, ali posebnih pravic jim niso dovolili. V zborih so imeli vsi starešine sedež in glas brez razločka. Kakor so pri sodbah le-ti razsodili, tako so se morali vsi udje brez razločka udati v razsodbo. Ženske so bile samostojne in spoštovane, ker mogoče jim je bilo za starešine, županje ali kneginje izvoljenim biti. Pri vsem tem pa Slovenom robstvo ni bilo neznano. Rob je bil med njimi tisti, ki so ga v vojski ujeli, ali pa, kdor se je tako pregrešil, da so ga k temu obsodili. Tudi roditelji so svoje otroke prodajali drugim za sužnje. Če je kak rob dobil svobodo, imenoval se je ognjiščanin, ker se je smel s svobodnjaki na jednoistem ognjišču greti. Postava (zakon) je bila kakor starodavna zapuščina posvečena in bogovom v varstvo izročena. Hranila se je v narodovih ustih v vezani besedi (vještbv), sicer pa zaznamovana na deskah z nekakimi runami (črty, mjety). Ker se pravo in zakon veže z bogovi, nastale so tako imenovane o čiste ali božje sodbe. Te so bile ognjena in vodena skušnja. Ognjena skušnja je bila ta, da je zatoženec moral prijeti razbeljeno železo; če se ni opekel, bil je za nedolžnega spoznan. Pri vodeni skušnji je bil tisti nedolžnim spoznan, ki se ni potopil. Teh skušenj pa so upotrebljevali le tačas, kedar ni bilo drugega pripomočka, da se resnica zve. Krvno maščevanje (osveta) je bilo sploh, v navadi. Če je bil kdo ubit, vzdignila se je cela zadruga nad zadrugo, v kteri je bival morilec, in dostikrat se je zgodilo, da niso poprej mirovali, predno niste bili obe pomorjeni in druga po drugi potolčena. Te uničevalne boje so skušali s tem ustavljati, da se je po sodbi razsodilo, da se bosta dva ali več bojevalcev, v jednakem številu od obeh stranij, bila med seboj, in to je bilo klanje ali sjedanje. 85. O v s e n j a k. (Zložil M. Valjavec.) I. Stoji, stoji tam beli grad, ^ V tem gradu gospodičič mlad; On po gosposki je zrejen. Kaj kmetje so, ni podučen; 5 Od prvih let, od mladih nog, Kar dal mu je življenje Bog, Le jedel je potičice, Iz rumene pšeničice, Na sladkem mleku mešene, 10 Vse s cukerčkom potresene. Stoji pred gradom klopioa, Ni lipova, je hrastova, Popotnikom pripravljena, Pod streho tja postavljena, 15 Da lahko ondi prevedri, Če huda ura ga vhiti. Sem s polja kmet pripelje rž, Kar vlije se dol z neba dež. Pa vstavi voz pod hrastičem, 20 Da varen bil bi pred dežem: Vedrit gre sam na klopieo, Na klopieo, na hrastovo, Popotnikom pripravljeno,-Pod streho tja postavljeno. 25 Pod streho on, pod streho voz, Pa vzame v roko kruha kos, Oj kruha ne rženega, Pač kruha kos ovsenega. O črn je, črn je kruh zares, In 'z njega gleda polno res; 30 Al' kmet ga vživa, ga eefra, Ko bila bi potičica, Ker grudi ga že lakota ■ Od poljedela težkega, Pa zoblje, zoblje ovsenjak. 35 Skoz okno se ozre grajščak, Skoz okno gleda, v kmeta zre, Ki spešno tak črnjak mu gre. Začudi se, zavzame se, Kako mogoče jesti je 40 Pač kruh, ki v njem je taka zmes, lil 'z njega gleda polno res. Popraša ga, pobara ga, Al' kaj okusen slaj ima. „0 dober, dober slaj ima, 45 Okusen kot potičica. Pokusite, pokusite, Gotovo mi potrdite." Pa vzame ga, pokusi ga, Al' prec iz ust izbrusi ga: 50 „Ne jedo takega ljudje, Bilo bi komaj za svinje; Kdo nek' bi grudil tako zmes, Ki iz nje gleda polno res? Od prvih let od mladih nog, 55 Kar dal mi je življenje Bog, Le jedel sem potičiee Iz rumene pšeničice, Na sladkem mleku mešene, 60 Vse s eukerckom potresene; Do zadnjih let, do starih nog, Dokler mi da življenje Bog, Le jedel bom potieice Iz rumene pšeničiee, 65 Na sladkem mleku mešene, Vse s cukerčkom potresene." Odreče kmet, odgovori: Stoji, stoji tam Zaplota, Soseda Storžca strmega, In druge gore tam okrog, Ki je odeva gozd in log; 5 Po njih paso se srnice, O srne, srnice skočne, In divje koze skačejo, Se v zelenicah pasejo, In zajce, zajčeke plašnš 10 Pa vjede po grmeh love. V nedeljo je grajščakov god, Grajščakov god vesel bo god. Grajščak pokliče lovce vse, Med njimi tudi kmetič je, 15 Ki videl jesti ga grajščak Na klopčici je ovsenjak. Vsi lovci skupaj pridejo, Pod gradom vkup se snidejo, Grajščak pristopi, govori 20 Le takih lovcem besedij: „V nedeljo prvo moj je god, Gor v gore zdaj bo vaša pot, V gorah paso se srnice, Oj srne, srnice skočne, 25 In divje koze skačejo, Se v zelenicah pasejo, In zajce, zajčeke plašne Pa vjede po grmeh love: Tja gor na gore pojdemo, 30 Da kako srno dobimo, Al' kako kozo vjahamo, Al' vjedam zajca vzamemo." V gore gredo, z njimi grajščak, „Mogoče, nemogoče ni, Zgoditi še se more vse, Al' boste, al' ne b odete, 70 Ohrani tega naj vas Bog In takih varuje nadlog." Prevleče se in prevedri, In spet ti solnce prisveti, Požene konja kmet in gre, 75 Grajščak pa okence zapre. II. In nese svoje brešno vsak, In vsak se dobro preskrbi; 35 Grajščaka nošnja le teži, Zatorej vzame mrvico Jedila v svojo torbico. Al' gore, gore so gore, Kdor jih ne zna, na nje ne gre, 40 Kdor jih pozna, se preskrbi, Si polno torbo naloži. Še dneva pol minilo ni, Že prazna torba je jedij; Popoldne pride; lakota 45 Presilna že se loti ga, Pa vtolažiti moč je ni, Ker prazna torba je jedij. Kmet lovec tolče ovsenjak, Približa k njemu se grajščak, 50 Približa se, zaprosi ga, Da naj mu kruha kos poda. O kak ga je, kako mu gre! Dasi je črn, nič se ne vpre. Sam sebi lovec govori: 55 „Mogoče, nemogoče ni, Črnjaka nisi jedel še, Poznal še ovsenjaka ne, Le jedel si potičice Iz rumene pšeničiee, 60 Na sladkem mleku mešene, Vse s cukerčkom potresene; Al' kruh noben tak oster ni, Da lakota mu mojster ni. Mogoče, nemogoče ni, 65 Kar ni, še lahko se zgodi." Siromak črevljar pa njegova goska. (Spisal J. Navratil.) V mestu M. (blizu meje hrvatske na Kranjskem) živel je nekdaj — tako mi je pravil pokojni moj ded — ubog star črevljar, ki je imel razven nekoliko druge perotnine tudi jedno gosko. Ker siromak ni imel dosti zrnja, ni je mogel pitati; pa ko bi jo tudi mogel, saj revež ni utegnil. Vdovec je bil brez kake ženske v hiši. S počasnim šivanjem in krpanjem si je prislužil s težko muko toliko, da se je slabo hranil ter od svoje koče tudi jako težko plačeval davke, — nikar da bi si bil najemal deklo ali postrežnico. Lahko si tedaj mislite, da goska našega črevljarja ni bila debela, nego suha kakor trska. Tudi za pokojne žene njegove niso imeli pri tej hiši predebelih gosek; ali ona jim je vsaj skrbno pukala (pulila) in izpodrezovala perje; kajti slišala je praviti, da se je že večkrat primerilo, da so domače (nepitane) goske, ko so zaslišale v jeseni izpod neba gaganje divjih gosij, ki letajo ondaj iz mrzlih severnih krajev v toplejše, na naglem se zagnale od tal kvišku, pridružile se divjim sestricam ter potegnile jo z njimi sam Bog ve kam, če se jim ni poprej perje izpodrezo-valo ali pukalo iz perotnic. Vse naše domače v živali ali njihove sprednice so bile namreč nekdaj divje. Človek jih je s svojim umom ukrotil ter si jih privadil ali udomačil; nektere samo za delo (na pr. konja), nektere za delo in za živež (na pr. vola, kravo, bivola), nektere pa le za živež (na pr. ovce, koze, prešiče, kure, race, golobe, pure, gosi itd.), nektere za hišne varuhe ali čuvaje (na pr. psa), nektere za hišno čistočo (na pr. mačko). Tudi pri domačih^ živalih velja domači pregovor, ki pravi: kri ni voda. Če pride domači konj do kake hoste, v kteri se pase krdelo divjih konj, pa sliši, kako veselo mu rezgetajo svobodni bratci pod milim nebom, prešine ga pri tej priči kakor strela neka čudna moč; kakor vrtalke mu plešejo ušesa, preveselo rezgetaje jo vdere in popiha za divjimi brati ter se jim pridruži, če le more. Med njimi zopet zdivja; nikdar se ne vrne več k svojemu gospodarju. Tako se godi v Ameriki, kjer je še mnogo divjih konj. Ravno tista čudna moč vleče kvišku tudi domače gosi, kedar zaslišijo divje sestrice pod nebom; in če so suhe, tedaj lahke in koščatih perotnic, spuste se k njim v višave, da se jim pridružijo, zopet zdivjajo in se nikdar več ne vrnejo. Če so pa pitane, tedaj pretežke, ali če suhim gospodinja poprej perje izpodreže ali izpuli, ne morejo visoko od tal zleteti; poskušajo pa to vselej, posebno če so na kakem visokem kraju. Tako se je pasla jesenskega dne mršava goska siromaka črevljarja na visokem hribu blizu domače hiše ravno ondaj, ko so zagagale visoko nad njo divje gosi, ki so se selile zbog zime v toplejše kraje. Ko zasliši klaverna samica izpod neba sestrin glas, prešine in oživi — rekel bi — tudi njo tista čudna rodovinska moč; ko bi trenil, zavije samica svoj dolgi vrat, pogleda po strani z jednim očesom navzgor, zažene od prevelikega veselja tudi ona svoj glas, razpne peroti in zleti s hriba. Sosedje so jo videli, kako se je zaganjala čedalje više, čedalje više, dokler ni priletela do drobne dolge verige, ki je bila podobna rimski kljuki (». Kako se je praskal za ušesi ubogi naš črevljar, ko je zvedel, kaj se mu je zgodilo! Sosedje so se mu pa smejali; kajti preprost človek je že tak, da se o takih (manjših in nenavadnih) nesrečah rajši smeje nego joče. Nobeden mu ni rekel: „Smiluješ se mi, dragi moj sosed, da si izgubil tako iznenada j edino svojo gosko." Se pikali so siromaka. „ Zakaj pa nisi izpodrezoval ali pukal perja iz perotnic?" vpraša ga stara soseda. „Preveč skrbi imam, pa sem pozabil," odreže se jej črevljar kislega obraza. „Vem, ljubi moj Martin!" (tako je bilo črevljarju ime) reče neki sosed, ki se je zmirom rad šalil in burke uganjal, „vem, da si se že zdavna veselil gosje pečenke; pa ne žaluj preveč, saj je ni bilo drugega . . . nego kost in koža. Naj gre rakom žvižgat!" Tem besedam se vsi na glas zahohotajo. Celo ubogi črevljar se je namuzal in izginil z vežnega praga v hišo, rekoč: „Naj bo, Bog ne daj samo večje nesreče, to že pretrpim!" Še nekoliko časa potem so pikali sosedje siromaka črevljarja, prašaje ga, kdaj jih misli povabiti na pečeno gosko; ali za pet ali šest tednov pozneje ni mislila več živa duša na črevljarjevo gosko. Tudi njen gospodar ne. Minilo je leto in dan. Vrne se zopet jesen. Naš črevljar sedi sam v svoji stanici na trinogatem svojem stolcu in si krpa luknjate škornje. Kar zašumi nekaj na odprti veži — kakor vršelo ptic. „Kaj je to?" reče siromak s seboj, vrže krparije v stran, skoči po koncu, pa brž na vežo. Tu ti vidi polno vežo . . . gosek. Mahom zapre vežna vrata. Zdaj prime za očala (ki mu malo da niso bila padla v naglici z nosa) ter jame ogledavati te goske, in glej, naj- večja med njimi jej je res jako podobna. Črevljar jo ujame, pogleda kožico na parkljecih in vidi, da je prebita prav tako (z dvema luknjicama), kakor so imeli pri njegovi hiši še za pokojne žene navado prebijati goskam mreno med parkljeci za znamenje, da so to črevljarjeve goske. Glejte si čuda, stara nezvesta goska se je za leto in dan vrnila in pripeljala za obresti ali nameček še deset drugih mlajših divjih gosek s seboj. Spomnila se je, ko je to leto ondot iz severnih v toplejše kraje potovala, nekdanjega svojega doma in se spustila morda od prevelike lakote z druščino vred na vežo, na kteri je tolikrat zobala, dasi se tudi ni bila ondi nikdar . . . nazobala. Lahko si mislite, kako vesel je bil siromak črevljar te prečudne druščine, ki jo je pogostil brž z vsem zrnjem, kolikor ga je imel pri hiši. Nato je staro in mlade prodal ter skupil za nje lepe denarce. Glejte si ga no, menda zna čarati, tako so zdaj sosedje dejali, pa ga niso več pikali. 87. Atila, kralj hunski. (Spisal Dav. Trstenjdk.) V drugi polovici V. stoletja je živel Atila, imenovan bič božji. Bil je to mož silovit, bistrega uma, trdne volje in predrzne srčnosti. Vladal je nad divjim narodom hunskim, ki ga Ammianus Marcelinus blizu tako-le popisuje: Brez brade so, grdega obličja, ker dečkom brž po rojstvu jabelka (lica) prerežejo, da jim zaradi brazgotin mustače ne morejo rasti; krivonogi so kakor zveri in skoro živinsko je njihovo življenje. Ni jim treba ognja, da bi si kuhali jedi; njih živež so korenine in zelišča, ali pa jedo na pol surovo meso. Hiš nimajo nikakošnih in se jih ogibljejo kot grobov; celo kolib iz trstja ne najdeš pri njih. Brez miru po hostah in gorah blodeči so od detečjih nog privajeni gladu in žeji ter vsaki vremenski spremembi. Njih oblačila so ali platnena ali pa sešita iz kožic manjših živalij; zmirom pa nosijo to isto obleko doma in na polju ter jo imajo tako dolgo na sebi, dokler v cape ne razpade. Kosmata svoja bedra pokrivajo s kozlovimi kožami, njih škornji so nespodobni, zato težko peš hodijo. Toliko boljši pa so jahači; sicer so konji njihovi suhi in grdi, vendar stanovitni. Na teh čepe kakor prirasteni in na konjih opravljajo svoje navadne posle. Po noči in po dnevu je skoro vsak na konju: na konju kupuje in prodaje, je in pije; večjidel na vrat te živali naslonjen tudi Hunec spi; celo svoja zbirališča in posvetovanja imajo na konjih. Pravega gospodarstva ni pri njih najti; svojim glavarjem služijo brez vsake trdne zveze. V vojsko gredo nalik zagvozdi z neskončno divjim krikom. Brhki kakor so, razkrope se h kratu in si nasprotnika za uboj poiščejo. Iz daljine se borijo s kopjem; rti tega orožja so iz ostrih kostij napravljeni. Kedar se sovražnikom približajo, borijo se z mečem ter mečejo zanke na-nj, da tako zavozlan ne more se braniti. Pluga in motike ne poznajo. Brez dvorišča in ognjišča skitajo se sem in tja s svojimi koli ali vozi, na kterih stanujejo žene in otroci, dokler ne odrastejo. Drugje rojen, drugje izrejen ne ve nobeden, od kod je. Ne poznajo razločka med krepostjo in pregreho; kar je vera in bogoslužnost, tega tudi ne vedo. S tem divjim ljudstvom se je vzdignil Atila, zapustivši svojo leseno poslopje kraj reke Tise na Ogerskem, nad Rimljane. Več ko pol milijona vojščakov, deloma najetih deloma prisiljenih, gnal je skoz Norikum, Vindelicijo in Alemanijo na Ren, kjer je ta divja druhal pokončala v mestu Vormaciji burgundsko kraljevo poslopje. Stara pesen pravi: Kamor je kopito Atilovega konja stopilo, tam ni rastla več trava. Najlepša mesta so podrli ti divjaki in že so prišli do Genaba (današnji Orleans). Tu se jim hrabri Aecij nasproti vrže z Burgundci, zapadnimi Goti in Franki. Krvava bitva je bila na polju katalaunskem leta 451. 162.000 mrtvecev je pokrivalo bojišče, med drugimi je padel tudi Teodorih, junaški kralj zapadnih Gotov. Vendar Atila je bil zmagan in se je umaknil nazaj v Panonijo, da drugo leto črez Julske planine plane v gornjo Italijo. Lepa mesta Petovij (Ptuj), Celejo (Celje), Emono (Ljubljano) in Akvilejo (Oglej) razdrle so te divje druhali. Že so padla slavna mesta Mediolanum (Milan), Pa-vija, Padua, Verona in že se je Atila napravil nad mogočni Rim, vendar se je na prošnje papeža Leona I. pomiril z rimskim cesarjem Valentinijanom in se vrnil v panonske pustinje. Naglo je umrl ravno tisto noč, ko se je bil s hčerjo bur-gundskega kralja oženil; nekteri pripovedajo, da ga je nevesta njegova sama umorila. — V Atilovi vojski so služili Slovenci; zato še njegovo ime zdaj živi v narodnih povestih slovenskih o Pesoglavcih in Pesjanih, kakor so Hune zaradi njihove grde postave imenovali. Kedar so kralja pokopavali, obhajali so velike krmine, pri kterih so razne pesni svojemu vitezu na čast prepevali. Latinski pisatelji pravijo, da se je ta sedmina velela „strava", ki je slovenska beseda — v spri-čevanje, da so že tedaj v Panoniji stanovali Sloveni. 88. Hvala dreves. (Zložil A. Oliban.) 1. Prav ljube se mi zde drevesa, Po otročje se jih veselim; Da dale so nam je nebesa V prijatle, se iz njih učim. 2. Z radostjo dečka že napaja, Se smeje mu srce, oko, Kedar ga cvetja sneg obdaja, Ki trosi ga s pomladi drevo. 3. In če mladenču ni nobena Doslej po sreči se izšla — Drevesna veja ga zelena Tolaži, novi up mu da. 4. Poldanski že sopar pripeka, Slabeti moč moža začne — Tu hladno senco črez človeka Drevo dobrotljivo razpne. 5. Pogreša starček li odeje, Ga tare mraz in lakota — Drevo po zim' mu izbo greje, Drevo mu sad za živež da. 6. In ko obišče smrt neznana Konec posvetnih nas želja, Nam trudnim od dreves poslana Je posteljca šestooglata. 7. In kedar davno že človeka Spomin pozabljen v grobu spi, — Zvesto, glej! sama mila beka Mu na zeleni mah solzi. 8. Od tod so ljuba mi drevesa, Zato se tak jih veselim; Da dala so nam je nebesa V prijatle, se iz njih učim. 89. Prerodba rastlin. (Spisal Fr. Mam.) Vsaka rastlina je navezana na gotov kraj in gotovo vreme, t. j. zemlja, na kteri raste ta ali ona rastlina, mora imeti gotove lastnosti, in vremenstvo onega kraja, kjer se ima rastlina razvijati, ne sme prestopiti gotove meje toplote in mraza. Dokler se to dvoje ne zmenja, dotlej se tudi rastlina ne spremeni. Ce pa preneseš rastlino iz plitve zemlje v debelo, iz gorkega kraja v mrzlejši, iz suhe zemlje v vlažno, spremeni se tudi njena notranja sestava in vnanja podoba; toda ne pri vseh jednako, ampak pri raznih razno. Pri nekterih se kažejo spremembe vzlasti na koreninah, pri drugih na steblu in listju, in pri tretjih je zopet cvet in sad najbolj občutljiv. Spremembe, ki se na rastlinah gode, so kaj čudovite, še bolj pa važne, zato ker so človeku tako koristne. Tako na pr. so podzemeljska jabelka divjega koruna, kakoršen raste po gorkih krajih v Ameriki, drobna in neokusna, da jih je prav težko jesti; in pri nas v Evropi se glede na obliko, velikost, barvo, okusnost nahajajo v tisočerih plemenih in so v premnogih krajih poleg kruha najvažnejši živež človeški. Repa, poprej samo okrogla ali obla, jela je od začetka sedanjega stoletja bolj dolgljata postajati. Tudi barva se mnogovrstno spreminja: iz bele in rumene je prešla tudi v višnjevo in rudečo (pesa). Poprej k večjemu četrt kilograma težka, nahaja se zdaj neredkoma taka, da tehta po več kilogramov. Stebla in debla so bolj stanovitna; vendar nahajamo tudi pri teh spremembe zelo zanimive in važne. Vsak človek ve na primer, da se drevo, ktero navadno le po gorah raste, hitreje razvija, če ga presadiš v nižavo in da les njegov mečji postane, in ako grm iz doline prestaviš na goro, raste ti ondi še bolj počasi, daje pa zato trši in bolj trpežen les. Posebno spremenljivo je listje. Zadosti je, če pogledamo na naše navadno zelje. Kdo bi je v divjem stanu spoznal! Tam ob morskih bregovih je steblo tanko in leseno, in modro-rujavo perje redko, kratko in ozko. In zdaj poglejte na naše zeljnike! Kako debelo in mesnato je steblo, kako široko in bujno je perje, kako gosto in kako hitro se razvija, da jedno drugemu dela napoto in se tako združi v velike debele glave, na ktere kmet z veseljem pogleduje! Najbolj očitna pa je čudovita prerodba rastlin na cvetju. Vse te cvetice, ki po vrtih s tako mnogovrstnimi in krasnimi bojami razveseljujejo naše oči, vse so se že nekolikokrat pre-rodile. Naša navadna vrtnica, ki tako ošabno povzdiguje šop lepo rudečih in pisanih peresec, nima v divjem stanu tega kinča, kakor je vsakemu znano. Na vsakem vrtu najdemo več po cvetju zelo različnih plemen iste rastline; posebno navadne in mnogovrstne so spremembe boj. Dado se nekoliko primerjati spreminjanju barve na ptičjem perju in dlaki naših domačih živalij. Te prikazni sicer še niso dosti pojasnjene; vendar se dajo postaviti nektera gotova pravila, po kterih se boja spreminja. Opazovalo se je na pr. da se višnjeva barva lahko spremeni v belo in rudečo, nikdar pa ne v živo rumeno, in da ta zopet lahko preide v rudečo in belo, nikdar pa ne v višnjevo. Jednako čudne, kakor važne za človeka so spremembe semena in sadu. Kje najdeš prvotno zrno, ki bi bilo jednako naši pšenici, in kteri divji sad je jednak našemu okusnemu jabelku? Semena naših žit so v divjem stanu tanka in drobna, in le marljivo obdelovanje jih je spremenilo v večje, težje, bolj jeklene in močnate, tako da so najvažnejši živež človeški. Drobna, okrogla in ko vrisk kisla lesnika, ki raste v ledinah, je mati vseh po barvi, velikosti in okusu tako različnih ne-številnih jabelčnih plemen. Koliko različnih trtnih plemen se goji po naših vinogradih, ki vsa izhajajo iz divje trte s tako kislim grozdjem, da ga še lisica ne okusi! In z razumno gojitvijo spreminjamo ne le velikost, barvo in vnanjo podobo sploh, večkrat spremenimo tudi grenke, kisle in škodljive sadeže v dobre, koristne in okusne. Tako skrbi dobrotljivi stvarnik po različnih potih za blagor človeški. 90. Nezadovoljno konj če. (Spisal Nace Dolinar.) Huda zima je bila. V mrzlem hlevu je drgetalo konjče ter si želelo, prej ko mogoče zameniti si svojo pusto slamo z gorkejšim vremenom in zeleno krmo. Gorko vreme in zelena travica pride, z njo pa mnogovrstna dela, tako da je konjče bilo kmalu sito pomladi, kakor poprej zime, in si na vso moč poletja želi. Tudi poletje pride, pa s poletjem tudi žetva. Kolikokrat je moralo konjče težki, s senom in snopjem obloženi voz vlačiti! Kmalu prične ječati in godrnjati nad poletjem in težko pričakuje jeseni. Jesen pride; jabelka, grozdje in drugo sadje se je zorilo, pa kljuse še ni imelo miru, ker drva in stelje je bilo treba za zimo napravljati. Ni se še konjčetu tako slabo godilo; treba je bilo iti z njive v gozd in iz gozda zopet na njivo. Težko je pričakovalo zime, da bi se moglo zopet nekoliko počiti. Življenje naše je nepretrgana vrsta praznih želj. Vsak stan, vsak čas ima svoje delo. To spoznati, je prava modrost. 91. Pepelnica. (Zložil A. Praprotnik.) 1. Veselja tir je že pojenjal, Besnobni dan z norostjo menjal, Trohnobe venec in pepel Učiti glasno je začel: Na zemlji kar se je rodilo, V»