Četrta zapoved
 fboga Umelica, vdova, je pridno prela, da bi mogla izšolati svojega sina. Sin je bil priden in je do-eegel dobro in častno službo. Nekoč je napravil imenitno gostijo ter povabil odlično gospodo. Goatje so ae čudili lepi hišni opravi, le dve redi jim nista prav ugajali, češ, da se ne vjemata kaj z drugim lepotičjem: bila je pod krasnim ogledalom čisto proataška grčeva palica, pri mizi pa na prvem prostoru etarikast stol z visokim naslonilom in novo prevlako. To dvoje je slehernega zanimalo in zvedavo so popraševali, kaj neki pomeni-Gospod pa jim pojasni: »Ko sem zapustil materino hišo, nisem imel ničesar, kakor to-le palico. Na tem-Ie atolu pa so nekdaj preli moja Ijuba mati in prislužili toliko, da sem mogel hoditi \ šolo.« — Ko bo bili vs\ gostje zbrani. jih prosi, naj bi smel iti še po jednega gosta. Naglo se zopet vrne; za roko pripelje staro, sključeno ženico v kmečki obleki in jo posadi na atari stol, na prvi sedež. Bila je to njegova ljuba mati, ki jojetako častil.