206 Kristina: Ob Adriji. Ob Adriji. i. JLn zdaj te gledam, morje Adrijansko, zamaknilo se v tebe je oko, kot v lahnih sanjah čujem pesem valov jaz tvojih pesem prelepo . . . Poslušam pesem o slovanskem rodu, o brodu hrastovem, ki se nekoč ponosno vozil je po tvojih vodah in ki ga strla je sovražna moč. — Mogočno zabučite mi, valovi jezni, vzbudite srd in moč svojih bogov, da domoval ob morju Adrijanskem spet rod krepak slovanskih bo sinov! II. O jadrnica, z belimi perotmi ploveš, po morju mi hitiš, ti brzokrila ptica, tam na obali, kjer blesti se mesto, po tebi vroče koprne oči — cvetoča lica . Povej mi, jadrnica, z belimi perotmi, al nosiš o prerani smrti ti novico, al neseš srcu vest o nezvestobi, morda pa deklici ljubezni izročiš cvetico? O smrti rani, jadrnica, ne poročaj, postoj, postoj, povesi svoja krila, in ako neseš srcu vest o nezvestobi, morja globina naj skrivnostna bi jo skrila! Pospeši svoj polet, ti jadrnica bela, tam na obali te ljubeča deva čaka, izroči ji ljubezni rožo žarno, uteši ji srce, ki v dvomih plaka . . . Kristina: Ob Adriji. 207 III. Ven iz dvorane, misli moje, pobegnite z menoj, ve želje, ven iz dvorane, kjer ne vlada sveta razkošje in veselje! Parfum in svila, blesk baržuna ne moti naj želja tihote, plamteči ogenj iz oči ljubečih ne sije v srca naj samote! Na temnih stezah sredi parka, kjer tiho sanjajo ciprese, razgrni, žalostna ti duša, skrivnostne svoje mi zavese! IV. S kraljevim plaščem si odeto, morje sinje, in v zlatu solnčnem se čarobno lesketaš; kak veličastna tvoja je lepota, kot da zaklade celega sveta imaš. — O morje, da si bog sam na prestolu božjem, ki vsakemu zemljanu svoj naklanjaš dar, med bednimi klečala bi in te prosila: v srce mi pošlji enkrat še ljubezni žar! V. Mandoline glasovi milobni plavajo tiho skoz lavorjev gaj . . . Mandoline glasovi milobni, komu življenja prebujate maj ?! Pesem z žalostno mi melodijo poje na morju zbor nočnih valov: „Dekle zapustil mornar je nezvesti, nikdar več vrnil pod njen se ni krov ..." Mandoline glasovi otožni, v noči zamrite, utihnite vi! Zvezda nobena ne sveti na nebu, v temo brezupno oko mi strmi . . . 208 Kristina: Ob Adriji. Lindi B. v spomin na Opatijo. VI. Objela si me kakor dih pomladni ... in zagorela kakor mlada roža, kadar v jutru žametna nje lica nebeško solnce prvič ji poboža . . . S teboj prišli božanstveni so hipi, ko srce je na srcu počivalo . . . ko s čuvstvom se opajala je duša, ko se oko v očesu je kopalo . . . Ti ljubav moja sladka, mila, tako si me objela — zagorela . . . upokojenemu pa srcu, moji duši ves mir in ves pokoj si zopet vzela . . . VII. O Adrija, kako počivaš mirno, oko je tvoje temno, žalostno, kot da tožila bi za solncem zlatim, ki zatonilo že za daljno je goro . . . Na nebu zvezde so ti zablestele, krasota te objela jasne je noči . . . a jaz še nosim hrepenenje v srcu, da gledala ljubimcu v sladke bi oči . . . VIII. Burno morje šumi in buči in ob skalovju se peni . . . ako čolnu poguba preti, morje srdito za to se ne meni. — Kar vzplamtelo je vnovič srce, strah in obup me navdaja, da v ljubezni se mi vtopi, nikdar ne najde več mirnega kraja. — Hitro k bregu, veslar, mi veslaj, trdno svoj čolnič prikleni! — kaj ljubezen se meni za to, ako pomoči, rešitve ni meni! — Kristina.