Staro kresalo.
•                                                                                           •
i..........................................................i
Vojak Imbre je primarširal po cesti : ena dva ! ena dve! Imel je tornistro na hrbtu in sabljico na strani, kajti bil je v vojski in gre domov.
Na cesti je srečal staro copernico,bila jezo-perna, spodnja čeljust visela ji je ravno do popka. Ona mu reče: „Dober večer, Imbre! Kako imaš lepo sabljo in veliko tornistro! Ti si pravi vojak ! Ti naj imaš toliko denarja, kolikor ga hočeš !
„Hvala lepa, ti stara copernica!" odgovori ji Imbre.
„Li vidiš to veliko drevo tukaj ?" pravi copernica, kazaje na drevo, ki jima je stalo ob strani. „Ona je znotraj čisto votla; tu je moraš preplezati do vrha, tam boš zapazil luknjo, skoz katero se rnoraš spustiti doli in tako prideš globoko do dna. Jaz ti bodem vrv okoli pasa privezala, da te, ako me pokličeš, zopet potegnem  nazaj !"
„Kaj pa naj počnem tu doli v drevesu ?" vpra&a vojak.
„Po denarje!" pravi copernica. „Vedi, ko prideš do dnu drevesa, takoj bodeš v veliki dvorani; tu je vse razsvetljeno, ker gori čez sto svetilnic. Potem bodeš zagledal troje vrat! Zamoreš  jih   odpreti, ključ tiči v njih. Greš
li v prvo sobo, zagledal boš v sredini na tleh veliko kišto, na njej sedi pes, ima par oči, ki sta tako veliki kakor dve repi, vendar zato te ni treba skrbeti! Jaz ti dam svoj plavi predpasnik, katerega razprostri po tleh, potem pojdi hitro, vzemi psa, ga postavi na moj predpasnik, odpri kišto in vzemi iz nje denarja, kolikor hočeš ; je sam kufer. Hočeš li rajši imeti srebro, moraš iti v zraven ležečo sobo; ali tam sedi pes, ki ima par očes, tako velikih kakor mlinska kolesa ; to te pa naj ne straši. Posadi ga na moj predpasnik in vzemi denar ! Ako pa morebiti hočeš imeti zlato, ga moreš tudi dobiti, kolikor ga hočeš, kolikor ga n^sti zamoreš, ako greš v tretjo sobo. Ali pes, ki sedi na kišti z zlatom, ima tudi dvoje oči, od katerih je vsako tako veliko kot zvonik. Verjemi mi, to je pravi pes ; ali zaradi tega se ti tudi ni treba nič bati. Postavi ga na moj predpasnik, ne stori ti nič, in vzemi iz kište zlata, kolikor hočeš !"
,,To bi ne bilo slabo!" reče Imbre. „Ali kaj pa naj tebi dam, stara copernica, kajti nekaj moraš imeti tudi ti ?"
„Nič" se odreže copernica, „niti enega groša jaz nočem ! Za mene vzami ti samo staro kresalo, katero je moja stara mati notri   pozabila, ko je zadnjikrat  tam notri bila!"
„No, privezi mi torej vrv za pas!" dovoli Imbre,
„Tukaj je" pravi ona „in tukaj moj plavi predpasnik."
Potem je splezal vojak na drevo, da se spustiti v luknjo in že stoji, kakor je povedala copernica, doli v veliki dvorani, kjer je gorelo veliko svetilk. Odpre prva vrata. Uh ! tu sedi pes, ki ima velike oči kakor repa in ga debelo zazija.
„Ti si korenjak !" si misli Imbre, ga postavi na eopernični predpasnik in vzeme toliko bakrenega denarja, kolikor ga je v žepe natlačiti mogel, potem kišto zapre, postavi ga gor in gre v drugo sobo. Resnično, tukaj sedi zopet pes, ki pa ima tako velike oči, kakor dva mlinska kolesa.
„Ti pa me rajši no glej !" pravi vojak, „bi te znale oči boleti", ter ga zopet postavi na predpasnik. Ali ko pa je zagledal v kišti toliko srebrnega denarja, vrže ves bakreni denar od sebe in polni žepe in tornietro s samim srebrom. Sedaj gre še v tretjo sobo. Tu je bilo strašno ! Pes je imel res dve tako veliki očesi, kakor zvonik, ki sta se mu vrteli po glavi kakor dva mlinske kolesi.
„Dober večer !" ga pozdravi srečni Imbre in privzdigne svojo kapico, kajti takega psa preje še nikoli ni videl, ali ko ga je nekaj časa natančneje opazoval, si misli: ,Dosti je!' postavi ga na tla in odpre kišto. Huj, tolik kup samega zlata! Mogel bi celo mesto, in zraven   še  celo   stari   ptujski zvonik kupiti.
Ja, to je vendar samo pravo zlato! Sedaj je zalučal vrli Imbre ves srebrn denar, kar ga je napolnil v svoje žepe in tornistro proč in napolnil zato zlata, ja napolnil je z njim ne samo žepe in tornistro, pač pa tudi v kapo in črevlje in še v zavezane hlačnice, ga je nabasal, da je komaj hodil. No, pa saj ima denarje! Potem je zopet svoje delo kakor prej opravil in skozi drevesno luknjo copernici zaklical: „Potegni me sedaj gor, ti stara copernica, gor bo šlo malo težje, jaz sem čisto brej."
„Ali imaš kresalo tudi ?" ga vpraša ona. „Sakrabolt" pravi on, „to sem pozabil." Hitro poišče kresalo in copernica ga potegne gor in glej, zopet je stal na cesti, težek in debel, kakor bi imel jutri po vreči same cekine.
Sedaj vpraša Imbre baburo, kaj misli ona e kresalom. ,,To ti nič mar" ga zavrne ona. ,,Dobil si denarje, meni pa daj kreailo!"
Nadaljevanje sledi.