Duh časa. IV. Pravično in katoliško delo bi bilo, ko bi nSlove_ec" in .Domoljub'' ponatisnila naše članke BKrivoverski klerikalizem, učiteljstvo te kliče pred sodbo ljudstva!" S tem nampnom srao tudi mi pisali one članke, da bi naše, od klerikalizrna zavedeno ljudstvo videlo resnieo, a naše klprikaloo časopisje ni storilo tega, ni v javnosti hotelo pobijati naših dokazov, ni se upalo niti z besedico ovreči, kar smo dokazali ia pisali. Geslo našpga klprikalizma je, z moleanjem ubiti nasprotoika, ako govori in trdi resnico; ljudstvo ne sme vedeti ničesar o tem, ker bi bila potem velika nevarnost, zlasti o času volitev, da bi ne bilo več slepo pokorno. S tem je klerikalizem pokazal očitDO, da stoji na trhlenih nogah, da se boji resnice kakor vrag križa. Namesto protidokazov v javnosti beremo v 19. št. .Domoljuba" sledeče: Grda binavščina liberalnih učiteljev. — V zadnji številki nUčit. Tovariša" se jezi nek liberalni učitelj nad pisavo naših časopisov sedaj v volilnem času. Pravijo, da so naši časopisi podivjali. Liberalua gospoda vendar prebira prar marljivo BSloy. Narod", ki je najbolj ostudno pisan, in ne najde besede, da bi obsodila to skrajno podlo in sirovo pisavo. V vseh naših listih celega sveta ne najdete toliko psovk, kot v eni sami številki BNaroda". Liberalce primite za učesa.radi njih ostudnega pisarjenja polpg teh pa še sebe. Saj ravno BUcit. Tovariš" v tem oziru tekmuje zadnji čas z BNarodom". Dokler nimate grajalne besede za nSlov. Narod", toliko časa nimate pravice kritikovati in obsojati katoliško (! ?) časopisje. In s tem je končal naš klerikalizem polemiko o teh člankih, ki so bili naravnost uničujoei za njegovo časopisje in stranko. Ni si upal omeniti niti glavnib. misli člankov, pač pa je po stari navadi vse tako zasukal, da je sramotil u^iteljstvo v očeh nevednega in v tem oziru nepoučenega preprostega ljudstva. Poleg tpga se dela nevednega in neumnega, kakor bi mi vse odobravali, kar piše BNarod", češ s tem učiteljstvo najbolj osramotirao in ponižamo pred ljudstvom. Naraen posvečuje sredstva, to je bilo, je in ostane glavno geslo našega klerikalizma; s politiškimi banditi je vsaka poštena, odkrita ia resuična polemika nemogoča. In ta izvržek človeštva se drzae še trditi, da je to katoliško časopisje, kakor bi mi ne vedeli, kaj je katoliško in kaj klerikaloo? Ti ljudje so slepi, gluhi in otrplega srca za vsako pošteno kritiko in obsodbo. Sodimo po naši veri. Kogar Bog zavrže, ga zaslepi. Zaslepljenost je torej duh časa našega klerikalizma. Dči sicer naše verske resnice prav lepo, deluje pa ravno nasprotno, ker je zaslepljen in od Boga zavržen. Kdo pa je kriv, da BNarod" večkrat udriha po klerikalizmu brez pardona? Kdo drugi kot klerikalizem sam, ki se poslužuje vere in drugih pripomočkov za dosego svojega sebičnega namena! Klerikalizem naj živi, piše, dela in vodi naše ljudstvo v duhu vere, ki jo sam tako lepo uči, potem bodo kmalu nehali napadi, psovke in ostudno pisanje. Ako je klerikalizem resnično zastopnik vere, naj pokaže to v dejanju, z ljubeznijo, potrpežljivostjo, stvarno, resnično, z dobrim namenom in v verskem duhu naj piše, dela in nastopa v javnosti, potem bo kmalu mir, drugače pa nikdar, ker se dosedanjemu krivoverskemu terorizmu ne raoremo in ne smpmo vdati nikdar. Duh časa torej zahteva, da nam pokaže pot k spravi, dostojni polemiki in pot k skupnemu delu za narodni blagor r prri vrsti naš klerikalizem, ki je sedaj nespravljiv, bojevit, sovražen in na krivoverski poti. Ako tega ne stori, ne sme se nikdar več imenovati katoliška stranka, katoliško časopisje in katoliško vod9tvo našega ljudstva, marveč krivoverska sekta, politiška stranka zavoduikov in glasilo politiškib banditov. On se bo zgražal nad nami, ker mu povemo resnico v obraz, tako se navadno zgraža nad drugimi, a svojih grozodejstev ne vidi, ker je udarjen s slepoto. Ako je vse vesoljno katoliško časopisje podobno našemu klerikatnemu časopisju, kar jako dvomimo, potem ni čudo, da ima toliko nasprotaikov. Vsako kraljestvo, ki deluje zoper sebe, bo razdejano. Naš klerikalizem deluje zoper temeljne nauke, ki jih sam uči, zato to delo ne raore biti Bogu nikakor všeč, klerikalni namen ne more imeti zaradi tega obstanka, ker nadvlada nad narodi ni dana od Boga, marveč je to delo klerikalizma, ki ni nikjer prišlo do stalnpga obstanka in — tudi pri nas ne bo! (Dalje)