24
Pustna povest.
Pred nekimi 120 leti sta si dva mladenca posebno prizadjala, pesni (^pustni) večer prav veselo dopernesti.
Ko je ta izvoljeni večer prišel, se, kar je bilo moč, gerdo našemita, in gresta vun, se z dragimi šemami združit. Mimo perve kerčme »"rede slišita godce. Kolikšno je bilo nju veselje, ko noter stopita in polno stanico tovaršev plesati vidita! Tudi ona dva sevredita, in ple-šeta in skačeta, de se vse trese.
Ko se tukaj vsiga naveličata, se podasta v drugo kerčmo, in pregovorita tudi veči del tovaršije z njima iti.
Se spakvaje in vriskaje grejopopotu; kar se zasliši drobni, žalostni glas cerkveniga zvončka. — »Obhajilo, obhajilo! stopimo hitro v te ulice!" — pravi mlajši naših dveh mladenčev. — ;?IVaj bo obhajilo! kaj to meni mar? jaz grem svoj pot naprej!" — se oderzne starji.
Zdaj se perbliža duhovni s svetim obhajilam. Vsi skočijo na stran v ulice; odvežejo si hitro krinke (seme) z obraza in pokleknejo na tla; prederzni mladenč pa gre v sercu preklinovaje, de ravno zdaj mora obhajilo biti, me m o — v kerčmo, v ktero so se bili iti namenili.
Z zaničevanjem tam od boječnosti svojih tovaršev perpoveduje , in jih komaj čaka, de bi jim ojstro povedal, kakšni bedaki de so. Ali ne pričaka nobeniga. Njega prevzetne besede in njegovo slabo zaderžanje je bilo vse prestrašilo, tako, de se nobeden več podstopil ni, krinke na obraz djati, — in razšli so se s čudnimi mislimi vsak na svoj dom.
Od jeze goreč, de so ga vsi popustili, se tudi on domii poda; verze klobuk pod klop, in odterga ves razkačen trake, s kterimi je bila krinka privezana ter jo hoče od sebe vreči; ali — o joj — ne gre z obraza! — Strah, kteri ga je obletel, se popisati nemore. Toliko povem, de ga je pri ti priči vsa moč zapustila; na tla se je zgrudil; drugi dan so ga njegovi starši na pol mertviga našli. Kako so se mogli prestrašiti! Kdo pa zapopade še le strah in žalost, ko mu hočejo, de bi ga bili polivali, gerdo poverhnino z obraza potegniti, ta pa se ne da? — Jok in plakanje je napolnilo celo hišo, in sklicalo vse sosede. — Z mnogoterimi sredstvi opravijo, de k sebi pride. Ves zgrevan in z velikim jokam pove zdaj vzrok kazni božje. —
Poslali so hitro po duhovniga, de je nad njim molil; plačevali za svete maše; vodili ga na božje poti, in vse storili, karkoli je kdo svet val; ali vse je bilo zastonj. — Jokal seje noč in dan, dokler mu ni smert oči zatisnila; pa znamnje božje kazni se tudi po smerti od obraza vzeti ni dalo — v strašni izgled vsim, kteri vero zaničujejo. —
To se je zgodilo v Petrini (Petrinia) v hro vaški granici.
Star človek, kteriga sim to žalostno povest večkrat perpovedavati slišal, jo je prejel iz ust siviga moža, kteri je 10 let star, milovanja vredniga mladenca z lastnimi očmi vidil.                                       Larnavti.
Vrednik Dr. Janez Bleiiveis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznih v Ljubljani.