List 41. Kako naj kmetovavec ravna, de svojo govejo živino kuge obvarje? Goveja kuga (Rinderpest) je nar hujši vsih govejih bolezin. Vrančni prisad je scer tudi huda bolezin, ki veliko živine pomori; tode zoper vrančini prisad imamo saj nektere zdravila, ktere o pravim času pomagajo; zoper govejo kugo pa nimamo clo nobeniga zdravila. Zato je ta bolezin, ker je tako huda in kužna, pred vsimi druzimi boleznimi ime ;,goveje kuge" dobila. Kakor tat se prikrade v hlev, in gorjekmetovavcu! če se je zatrosila med njegove goveda; — gorje deželi! kjer razsaja. Ta goveja bolezin, ki je človeški koleri zavoljo hude driske nekoliko podobna, ni domača bolezin, ampak je p tuj k a, ktera se večidel iz rusovskih dežel a ali po živi goveji živini ali po govejih kožah, rogovih, parkljih itd. v druge dežele zatrosi, le goveda Napada , in od živinčeta do živinčeta iz eniga hleva v druziga, iz ene vasi v drugo, iz ene soseske v drugo, iz eniga kantona v druziga, iz ene dežele v drugo se razširja. O začetku tava počasi; že na tem se da zlo spoznati. Danes zboli eno živince, ki je od kodar koli kugo nalezlo, — še le čez en teden zboli drugo, ki je od uniga okuženo bilo, — spet v nekih dneh tretje in tako gre od konca počasi naprej, dokler jih ni več okuženih. Berž pa, ko jih je več to bolezin nalezlo, se razširjuje naglo na vse strani, de je joj ! Ravno to tatinsko postopanje o začetku je silno nevarno, ker si ljudje nič hudiga ne mislijo. Hvala Bogu! de se še na Slovenskim ta strašna ptujka dosihmal ni nikodar prikazala, — ali ker je že po mnogih deželah našiga cesarstva raztrosena, se je zlo zlo bati, de se tudi v naše kraje ne prikrade. Zato je treba, de se naši kmetovavci dobro poduče, kako se je je varovati, de k nam ne pride, — in če pride, de se kmalo zatare. Prepozin bi bil poduk, če bi bila — kakor pogovor pravi — ??že krava iz hleva". Treba je našim kmetovavcam, de pred vsim dve reci vedo, namreč: v čirn obstoji edini vzrok te bolezni? in v čim je edina pomoč proti nji? Edini vzrok je, de naša živina to ptujo kužno bolezin naleze. Edina pomoč je, de se to okuženje ali ta na-lezba od verne. (Dalje sledi,) List 43. Kako naj kmetovavec ravna, de svojo govejo živino kuge obvarje? (Dalje sledi.) De tedaj naša domača živina te p tuje bolezni ne naleze, je treba vse priložnosti in pota natanjko poznati, po kterih se okuženje prigodi. Zastran tega uči stara skušnja tole: Skorej vselej, kader je v vojski veliko rusovskih armad vnašefav-strijanske) kraje ali saj blizo naših mej prišlo, se je goveja kuga po njih zatrosila, zakaj za njimi se ženo iz Rusovskhi puščin goveda, ki služijo armadi v živež. Taka je bila v letu 1805, 1809 in 1813 v nemških vojskah, kterih so se tudi Rusi vdeležili; taka je bila v letu 1828 ob rusovsko-turški vojski, ko so Rusi Moldavo in Valahijo posedli; taka je bila lani, ko so Rusi na Ogerskim naši armadi pomagali in s svojimi govedi govejo kugo nar poprej po Ogerskim zatrosili, od kodar se razširja zdej krog in krog, zmirej dalje in dalje. Ce se je le enkrat ta kuga kje začela, najde sto in sto dostikrat skrivnih potov, po kterih se naprej trosi. V poterjenje tega vam hočem le eno zgodbo povedati: Nek mesar je kupil na goveji kugi bolniga vola, ga je skrivej zaklal in meso prodajal. Kuharca prinese tako meso domu, ga po navadi zmije v vodi, preden ga k ognju postavi, in to vodo v pominjek vlije. Te pomije dobijo domače krave — in vse po versti zbolijo in počepajo na goveji kugi! Nar boljši in nar ojstrejši naprave in vradni ukazi nič tedaj ne pomagajo, če si vsak posamesen gospodar na vso moč sam ne prizadeva, vse odverniti, kar more kužnino (Anstecknngsstoff) v njih hlev zanesti. Kaj pa je pri kugi kužno? Odgovor: vse kar od take bolne živine pride, namreč: sapa in sopuh , ki iz nje puhti; sline, solze, govna, scavnica, kri, meso, loj, ves drob, koža, rogovi, parklji, rep — z eno besedo: vse je navdano s kužnino, — živina je kužna, kar je je. Kako se pa zatrosi ta strašna bolezin? Grozno bi se kdo motil, ko bi mislil, de je svojo živino že kuge obvaroval, če ona ne pride z bolno skapej. Res je scer de -večidel ena živina od druge to bolezin naleze na živinskih som njih, pašnikih, potih, — pa tudi ravno tako gotova je, de jo mesarji zaneso, kadar kakšno tako bolno živino kupijo, posebno če jo skrivej zakoljejo, in jo po navadi poprodajo; tudi usnjarji in stroj a rji, ki kože bolne živine, — svečarji, ki tak loj nakupujejo, jo zaneso med našo domačo živino; ¦— tudi konjederei in drugi mazači, ki bolno živino ozdravljajo in iz eniga hleva v druziga gredo, so to bolezin že tavžentkrat zanesli. Zanese jo tudi vsak človek, ki iz hleva bolne živine v hlev zdrave živine gre; kužnina se vleže v njegovo oblačilo, in če gre človek s tem oblačilam v zdrav hlev, jo zna zatrositi, Sapa, če vleče iz eniga hleva v druziga, zanese tudi kužnino v ta hlev. Ja clo prešiči, psi, mačke, kuretna, če kaj kužnine na-se dobijo, jo zamorejo iz eniga hleva ali dvoriša v druziga zanesti. « Lejte! koliko potov je, po kterih se zamore goveja kuga zanesti. Ali ne bo vsak iz tega lahko spoznal , de se ta kuga zamore le s tem odverniti in začeta zatreti, če vsak gospodar na vse strani skerb-no pazi, od kodar bi se utegnila kuga zanesti. O tacih časih tedej, ki je kuga že blizo naših mej, je sosebno na vsako goved gledati, ki se iz sosedščine take dežele pripelje, v kteri že kuga razsaja, in de se nobena bolezin ne zataji, od ktere se je le količkanj bati, de bi utegnila goveja kuga biti. Perve znamnja te bolezni niso nič kaj razločne od druzih vročinskih bolezin; goveda so klaverne in žalostne, včasih pa tudi divje in hude, — jed se jim vpira, včasih so pa tudi požrešne; sapa je nekoliko težji in poredkama se sliši, de živina pokašljuje; smer-ček je bolj suh, gobec vroč, — govna (blato) je o začetku bolezni suha, kakor sožgana; govedo se žalostno derži, postavlja noge bolj pod trebuh, ki ga boli, — pozneje mu začno iz oči solze teči in driska ga prime, ki ji eno poglavitniših znaminj te bolezni. Kakor hitro živina s popisanimi znamnji zboli, je treba natanjko paziti, kaj de bo, in berž gosposki oznaniti, de se začetek kuge ne zanemari. Perve bolne goveda, če imajo zares govejo kugo, in če je gospodar to brez skrivanja vradii (gosposki) na znanje dal, se pobijejo in s kožo vred globoko zakopljejo, — gospodarju pa se cena pobite živine p o verne. Županam in županijskim možem naj bo tedaj poglavitna skerb naložena, de po svoji županii vsim posestnikam živine na serce položijo, de pridno pazijo zdej na vse goveje bolezni, če se jim le količkanj čudne zde. Bolji je perva skerb, kakor perpozni kes! Prav bi tedaj bilo, ko bi župani ta poduk, kteriga smo v 41. listu „Novica začeli, krog in krog po svoji županii razglasili. (Dalje sledi.) List 44. Kako naj kmetovavec ravna, de svojo govejo živino kuge obvarje? (Dalje.) Poglavitna skerb gospodarjev naj bo: 1) de naj ob čas«, ko je v bližnjih krajih goveja kuga, nobeniga goveda ne kupijo ne na somnju, ne v tacih krajih, skozi ktere se goveda na somnje ali scer na prodaj goni; 2) de naj nobeniga ravno kupljeniga goveda berž med svoje druge goveda ne postavijo, ampak naj ga poprej skoplejo, potem do suhiga obribajo, v kak posebin hlev denejo in mu tako deklo ali hlapca za postrežbo odločijo, ki nima z drugo živino clo nič opraviti; še le o 14 dneh, če je popolnama zdravo viditi, naj se brez skerbi združi z drugo živino; 3) ob časih, kadar goveja kuga razsaja, tudi ni varno goved na som en j gnati, kjer zna z okuženo živino skupej priti in kugo nalesti; 4) ob času kuge dobro zaperaj hlev in vari, de noben ptujic, noben živinsk barantač, mesar, svečar, mazač, konjederc v hlev do živine ne pride. Ce je sila, de se mora kakšno govedo prodati, pelji kupcu živino na dvoriše, de jo tam ogleda, brez de bi jo osla-teval, posebno po glavi ne [de po nosnicah okužnine v-se ne potegne); ako se je to zgodilo, kupec pa živine po tem vunder kupil ni, jo daj po celim životu umiti in obribati in potem skozi 14 dni dobro na-njo pazi, ali se ne kaže kaj bolna; 5) hlapcam in deklam dobro v glavo vtisni veliko nevarnost te kuge, in jim razloži vse pota, po kte-rih se zatrosi; prepovej jim, de ne pušajo neznanih ljudi v hlev, pa de tudi sami ne hodijo v ptuje hleve; razloži jim nevarnost ponočniga zahajanja, ker se tudi v tem kuga zanese, in podaruj jim za varno obnašanje in njih veči trud veči plačilo; 6) kdor o sili z govejo živino v druge kraje vozari, naj vzame kermo (futer) za živino sabo in naj nikar živine v ptuje hleve ne postavlja; domii pridsi omij živino in sebe in premeni oblačilo, preden jo iz-preženo spet v hlev k drugi živini postaviš; 7) kjer se goveja živina na občne pašnike goni, naj posebno župan na to pazi, de se nobeno ravno kupljeno govedo berž drugi cedi ne pridruži, ampak še le o 14 dneh, ko je bilo popolnama zdravo spoznane. Nevarnost raztrošenja kuge po pašah je tako velika, de je po postavah od leta 1810 in 1834 razločno prepovedano, živine ob času kuge ne na pašo goniti; kdor se zoper to prepoved pregreši, bo ojstro kaznovan. (Dalje sledi.) List 45. Kako naj kmetovavec ravna, de svojo govejo živino kuge obvarje ? (Dalje.) 8) Tudi na to je gledati, de na pašnike, ki so Mizo cesta, po kterih se klavna živina memo goni, ptuje cede ne pridejo, ker bi scer, ako so z govejo kugo navdane, oskrunile pašnike s slinami, z govno (gnojem}, ki zamorejo zdravo živino okužiti. Govna (gnoj) je zlo nevarna, in nar varniši je, de se vse sožge, kar je od okužene živine in česar se je ona dotaknila. 9) Sosebno se je o nevarnih kužnih časih tistih izgovorov bati, po kterih se eno ali drugo govedo na prodaj da ali mesarju izroči, češ ker je na poti opešalo ali šepati jelo. Tacih živinčet se je zlo bati, ker nevestni gonjači se na to vižo bolnih goved znebiti hočejo. Kaj taciga se mora berž županu na znanje dati, de tako govedo ne pride med druge in de se tudi berž ne zakolje, ampak na odločeno mesto samo postavi, de se zve, kaj je nad tem. 10) Živinski som nji so nar bolj nevarni ob času, kadar blizo kje goveja kuga razsaja. Po som-njih se je sto in stokrat kuga zatrosila. Nar bolj varno je, o tacih časih svoje živine ne na somnje gnati. Ce je pa kuga že v tistim kraji, kjer bi smel živinski semenj biti, se morajo po postavi vsi somnji odpove dati. 113 Oštarijam, kodar ptuja goveja živina ostaja, naj župani ojstro prepovedo, de ptuje živine ne denejo v hlev z domačimi govedi, in de tudi scer nič ne pride v dotiko s ptujo živino, od ktere se ne ve, ali je zdrava ali ne. 12) Posebno je na mesarje ojstro paziti, de mesa okužene ali take živine ne prodajajo, od ktere se je bati, de zamore okužena biti. Župani »morajo skerbeti, de se ogledovanje klavne živine in mesa na tanjko zgodi, in de se vsim, ki imajo govejo živino, živo priporoči, de tiste vode, v kteri se meso pred kuho izpira, v pominjek ne vliva in govedam ne daje. (Konec sledi.) List 46. Kako naj kmetovavec ravna, de svojo govejo živino kuge obvarje? (Konec) 13) Goveja kuga se večkrat zairoei po deželah, kodar v vojskah armade marširajoinse za njo klavna goveja živina žene. Treba je skerbeti v tacih okoljšinah, de ptuja živina v odločenih ostajah zunej vasi ostane, in nikakor ne sama, ne po ljudeh, v dotiko z domačo živino ne pride, in de vse, karkoli je morebiti klaje, stelje in gnojavo nji ondi ostalo, sena stran spravi ali clo sožge. Za konje se seer ni bati, de bi bolezin po okuženi klaji ali stelji nalezli, pa nevarno je, če se taka klaja konjem daje, ali se jim s tako steljo nastilja, ali gnoj na njivo spelje, kamor znajo goveda priti, ker se potem kužn/na dalje zatrosi. 14) Ako je že scer treba, de gospodar ali gospodinja na svoje živino pridno gledata, de se nobena bolezin v začetku ne zanemari, je ta skerb o kužnih časih se toliko potrebniši, de se živinče berž iz hleva na kak posebni kraj dene, če količkajn kakšne sumljive znam-nja kaže, od kterih smo že govorili. Pa to še ni zadosti, ampak neutegama se mora županu na znanje dati, če se kaj nevarniga zapazi, de on to berž dalje cesarski kantonski vradii naznani, ktera poskerbi, de se po obstoječih postavah sumljivo živinče po izvedenih možeh preiše in po spoznanju, ali je kaj nevarniga ali ne, sledeče ravnanje zapove. 15) Ker ob časih kuge nobena živina na občinske pašnike ne sme, je treba, de se kmetovavci ob času nevarnosti kuge s potrebno živinsko klajo pre-skerbe. 16) Dobro je tudi, če je mogoče, de si soseske že poprej kakšin odločen kraj poskerbijo, kamor bi zamogli popolnama bolno živino ali tako, pri kteri se je bati, de je bolna , postaviti. 17) Je kuga že v deželi ali saj v nar bližnji soseski, kar deželna vradija povsod hitro naznanje da, takrat se morajo vse tukaj nasvetovane naprave ojstro spolnovati, in za to postavljene vradije (gosposke) bo natanjko ubogati v vsim, kar zapove j o. Bog ne daj, de bi se tukaj kdo njih ukazam zoperstavljal, ali pa kaj bolniga skrivati hotel, — nesreča in škoda bi bila ne le za celo sosesko, temuč tudi za celo deželo in morebiti še za več dežel silno velika! Gotovo je, de je sitno in težavno, kar je o kužnih časih kmetovavcam storiti treba — ali to natanjčno in zvesto ravnanje je edina pomoč, se te strašne kuge obvarovati, ali če se je kje že začela, jo nana-glama zatreti ali saj okrajšati in se še veči škode obvarovati. Hvala Bogu! de goveje kuge še ni na slovenskih mejah, in Bog daj! de bi se jim tudi ne približala. Vunder je vsim našim kmetovavcam silno potreba, de so p oduceni v vsim, česar je treba vediti, de se spozna velika nevarnost, — de se ojstro pazi na vse prikazke, — de se nič ne zamudi; — de, prevideni s potrebno vednostjo na straži stojijo, ako bi se utegnila ta morivka goveje živine tudi k nam prikrasti.