Le« (Konec) »uospodje mocne rol Detektivska zgodba 4. V prvem svitu naslednjega jutra so se odprla vratca, ki so vodila na vrt, in na pragu se je pojavil Janez. Sluga je pogledal okrog sebe, nato pa je hitel po vrtu proti vratom, ki so se odpirala v zakotno ulico. Tam je spet pogledal okrog sebe. Potem je odprl vrata in zapustil vrt. Na drugi strani ga je čakal neki moški. »No, kaj je?« ga je hlastno vprašal. »Vse je v redu! Kmalu bomo dobili denar.« Nato je povedal, kaj namerava gospodar storiti. »Res?« je veselo vprašal tujec. »Sicer pa je skrajni čas. In dobro, da ti prideš z njim. Tako nam ne bo treba iskati.« »Da. In da ne bo nič sumil, ga bom jaz na videz branil. Vi me boste zvezali in odvedli. On bo gotovo poklical stražnike, toda mi bomo medtem izginili.« Tovariš ga je smehljaje potrepljal po rami in rekel: »Janez, ti si tič!« »Pst!« je Janez odvrnil in s pogledom pokazal proti nekim vratom, pri katerih se je pojavil pijan možakar, ki je šele zdaj prikolovratil iz kake gostilne. Možakar je bil veselo razpoložen. V eni roki je imel na pol prazno steklenico. Bližal se je znancema iii glasno vpil: »Dobro jutro, prijatelj! Kako si prišel sem, he, he, he ... Zdi se mi, da se-sem ne-ne-nekoliko pijan ... Pa nič ne de ... Člo-ovek samo e-e-enkrat živi, he, he, he ... Bo-bo-oš pil?« Pri tem je molel steklenico Janezu pod nos. Ta ga je jezno pogledal in surovo odgovoril: »Pojdite proč! Ne poznam vas!« »He, he, he, ne-ne pozna me! Smešno! ... Ti-i si ve-endar mo-oj Pepček! Mo-orda te-e je sra-am, ker sem pi-jan?« »Molčite! Jaz nisem Pepček!« Pijanček si nič ni dal dopovedati. Še bolj je vpil in silil v Janeza, tako da ga je ta sunil od sebe in zavpil: »Poberite se, drugače vas namlatim!« Ta se je zdaj razjezil. Steklenico je treščil ob tla, zgrabil Janeza in zavpil: »A, tako?! Tepel bi me! Kadar si na moj račun pil, sem ti bil dober, zdaj pa se me sramuješ!« Možakar je tako vpil, da so stanovalci sosednjih hiš odpirali okna. Janezov tovariš je nenadoma preplašeno vzkliknil: »Janez, poglej okrog sebe!« Od obeh strani ulice se je bližalo po pet stražnikov. »Prokleto!« je zasikal Janez. Potegnil je nož iz žepa in zakričal: »Izpusti me, drugače ...« Zdaj se je zgodilo nekaj, kar je oba lopova popolnoma zmedlo. Pijanec se je v trenutku streznil, potegnil samokres in zagrmel: »V imenu zakona sta aretirana!« Lopova sta spoznala, da ju je »pijanec«, ki ni bil nihče drugi ko detektiv, prevaril. Detektiv je- bil na preži in je v Janezovem tovarišu spoznal enega '.zjr.eč. treh tujcev, ki jih je prejSnji dan videl pri parku. Ritro se je dogovoril s stražniki, nato pa se je poslužil zgoraj opisane zvijače. Rešitve ni bilo. Stražniki so obkolili lopova in ju zvezali. Detektiv se je postavil pred Janezovega tovariša in mu smehljaje rekel: »Midva sva se že videla, kajne? Nisem mislil, da se bova spet tako naglo srečala.« Lopov je zaškripal z zobmi in ga jezno pogledal. • Kmalu je policija imela v svoijh rokah tudi ostala dva lopova. Janez je na policiji priznal, da je sodeloval z izsiljevalci. Pisma je on dostavljal. Tudi »Bapad« nase je izvršil — sam. »Lepo ste povračevali dobrote svojega gospoda,« je pripomnil predstojnik policije. »No, zdaj vam bomo dali priliko za razmišljanje o hvaležnosti.« Z oblastjo »gospodov močne roke« je bilo konec. Policijski predstojnik se je zadovoljno smejal in dejal: »Ali nisem rekel, da zadeva ni tako zapletena, kakor se je zdelo?«