Današnja številka obsega 8 strani.
„NOVI ČAS"
izhaja vsak petek ob 12. uri dopoldne. Uredništvo in upravništvo je v Gosposki ulici št. 6 drugo dvorišče.
N9VIC
LIST STANE:
za celo leto . . 4 K „ manj premožne 3 „ „ Nemčijo .... 5 „ „ posamezne št. 8 v Oglasi po dogovoru.
Štev. 27.
V Gorici, 1. julija 1914.
Leto V.
Ob grobu pokojnega Franca Ferdinanda in
Zastonj iščemo besed, s katerimi bi mogli izraziti bolečino, ki polni naša srca. Tako težko nam je, da ni moči tega" povedati! Vse, kar nam je ljubezen do katoliških načel, ljubezen do naše presvetle vladarske rodbine, ljubezen do avstrijske domovine, ljubezen do našega dragega slovenskega ljudstva postavljala kedaj. pred duha kakor v sanjah, vse to smo gledali v njem, tako neusmiljeno in kruto nam ugrabljenem predragem prestolonasledniku nadvojvodi Franu Ferdinandu.
Šel je na jug, v Bosno in Hercegovino, da bi vodil velike vojaške vaje, d a b i zadostil dolžnosti, ki mu jo je nalagal njegov visoki poklic. Ves vnet za povzdigo in veličino Avstrije, naše velike domovine, je žrtvoval še zadnje svoje ure za nje blagor in obrambo. Kot oče je šel na jug, da tam slovesno pokaže naklonjenost ljudstvu, ki mu je u-dano in se je presrčno veselilo pozdraviti ga v svoji sredi. Toda našla se je zločinska duša, ki je spočela načrt, kakor ga more le brezdanje peklo v svoji zlobi spočeti, in ki je preblagemu visokemu knezu, očetu in našemu naju olj šemu prijatelju na strahovit način življenje pretrgala.
Nismo mogli in nismo hoteli verjeti, da je to mogoče, dokler nas ni prebridka
prestolonaslednika njegove soproge.
resnica postavila pred umrlo truplo pokojnega prestolonaslednika in njegove ljubeče soproge.
Svarili so ga, ko je imel oditi na jug, da ga čakajo atentati. Pa kot mož in kot vojak se za take opomine niti ni zmenil. In poslovil se je z nežno ljubeznijo od svojih dobrih otrok. Toda visoka gospa, njegova soproga, ki je slišala o atentatih, ni hotela pustiti, da bi nje ljubljeni Franc Ferdinand sam odšel. »Če je tako, če Tebi atentati žugajo, pa grem tudi jaz s Teboj!« In šla je ž njim. Kdo more premeriti ljubezen, ki jo je žena tu razodela svojemu možu! Bila je ob njegovi strani, in krogla iz zločinske roke je smrtno zadela tudi njo, ko je plemenito srce njenega Franca v zadnjih utripih mislilo nanjo... Kako grozno je vse to...
In naš cesar! — Koliko boli in koliko gorja se je že razlilo na njegovo častitljivo glavo! — Umorili so mu brata, umo->i soprogo izgubil je edinega sina in sedaj — v njegovih starih dneh — mu tako neusmiljeno in strašno umorijo še tistega, ki je bil cvet njegovih nad! Kje je človek na svetu, ki bi v svojem življenju moral toliko prestati, kakor naš ljubljeni vladar? In kje je človek na svetu, ki bi v teh trenutkih svetega ginje-nja ne sočustvoval ž njim, ki toliko mora trpeti?
Ubogi otroci! Oče in mati sta jih za malo dni zapustila, da bi jim iz juga prinesla vesele spomine. Kako nežno jih je oče še malo pred smrtjo pozdravljal. Zastonj bodo sirote čakale na mamo in o-četa...
Nam pa, ki vemo, kako nam je bil pokojni nadvojvoda naklonjen, ki smo ž njim združevali vse upe za boljšo bodočnost slovenskega in hrvaškega ljudstva, boli zastaja srce. Težko nam je Slovencem, ki smo zatirani in brezpravni, dasi nam naša katoliška srca kipč udanosti in zvestobe do predrage avstrijske domovine, A upali smo, mnogo in veliko upali. Kakor svetla zarja velikega dneva je stala pred nami podoba plemenitega nadvojvode. Mi smo vedeli, da njegovo srce bije
za nas in da goji velike načrte. Ti načrti so bili naše veselje, naše upanje in naše življenje...
Sedaj pa je vse strto in razbito. V njegov grob se pogreza naše veselje in naše upanje...
Kako svetla je bila njegova podoba v sijaju katoliškega življenja! On ni skrival, kar je nosil v srcu. Njegovo srce je bilo za Kristusa in Njegovo cerkev. Neustrašeno je kazal svoje prepričanje povsod. Kristus je vladal v njegovem idealno lepem družinskem življenju, Kristus na njegovih potih! Če je šel kam, tedaj je šel tudi v cerkev in k sv. maši. Franc Ferdinand je bil katoličan s celim srcem. In ravno tako tudi njegova visoka soproga.
Koliko smo pričakovali od njega mi kot katoličani in Slovenci...
Nemo in polni bolečine se klanjamo Božji previdnosti, ki je to veliko nesrečo pripustila. Njenih potov ne moremo ume-vati. Verno samo, da nam Bog vedno hoče le najbolje in da njim, ki Boga ljubijo, služi vse le v dobro.
Ko pa zremo v duhu na rakev pokojnega prestolonaslednika in njegove visoke soproge, nam polni srce le ena silna volja: ljubiti Kristusa, katerega je 011 ljubil, ljubiti domovino, kateri je on svoje moči posvečal, ljubiti vladarja, v čegar službi je on umrl.
Naš prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova soproga usfreljena
od zločinskih rok.
Prvi napad z bombo.
Prestolonaslednik se je v nedeljo 0-krog lOh dop. s svojo soprogo vojvodinjo H 01 h e n b e r g peljal v mestno hišo sarajevsko. Tam ga je čakal župan z vsem občinskim svetom. — V prvem avtomobilu je sedel nadvojvoda s soprogo, v drugem pa, ki je last grofa Boosa Wald-beeka, je sedelo spremstvo. Naenkrat izmed množice ljudstva, ki je viharno z ži-vio-klici pozdravljalo prestolonaslednika in ženo, nekdo vrže proti prvemu avtomobilu bombo. Nekatera poročila trde, da je nadvojvoda bombo, ki mu je priletela v avtomobil, odbil z roko. Druga poročila pa pravijo, da je napadalec zgrešil. Bomba je vsekakor eksplodirala še le ko se je prestolonaslednikov avtomobil odpeljal naprej. Pač pa je zelo poškodovala drugi avtomobil.. Pri tej priliki je bil ranjen podpolkovnik M e r i z z i in sicer na vratu. Tudi med gledalci je bilo ranjenih mnogo žensk in otrok.
Bomba je eksplodirala s toliko silo, da so posamezni kosi železa in svinca prebili celo vrata pri trgovinah. Bomba je bila navadna steklenica, napolnjena z razstrelivom in narezanimi kosi železa in svinca. Vtisk eksplozije je bil velikansk. Vse je bilo zbegano in ljudje so bežali vsevprek. Prestolonaslednik je dal ustaviti svoj avtomobil in si dal javiti cel dogodek. Nato se je nadaljevala vožnja do mestne hiše. Prestolanaslednik je izstopil iz avtomobila sicer bled, a zravnan ko sveča in odločno ter je pomagal izstopiti tudi svoji soprogi vojvodinji Hohenberg, ki je bila bleda in vsa prepadena. Tu je ljudstvo prirejalo visoki dvojci velikanske o-vacije. Na magistratu je hotel visokega gospoda pozdraviti župan. Predno pa je pričel svoj pozdravni govor, stopi k njemu prestolonaslednik in mu zakliče z resnim glasom: »Prihajam vas obiskat, sprejet pa sem z bombo. Sedaj pričnite!«
Sarajevski župan pozdravlja visoka gosta.
In ves bled je govoril župan pozdravni govor, v katerem pravi na koncu: Vse meščanstvo deželnega glavnega mesta Sarajeva je v tem trenutku srečno in se veseli tega dogodka in navdušeno pozdravlja visoka gosta v globokem prepričanju, da prinese bivanje visokih gostov v našem mestu Sarajevu še nove naklonjenosti v prid našemu napredku in blagostanju in naveže k še večji globoki hvaležnosti in lojalnosti, ki navdajata naša hvaležna srca vedno in povsod. V tem navdušenju kličejo naša srca:
»Dobrodošli! Naj žive naši ljubljeni visoki gosti, c. i. kr. Visokost presvitli g. nadvojvoda prestolonaslednik Franc Ferdinand in N. Visokost vojvodinja Sofija Hohenberg!«
Bog ohrani c. i. kr. Vel. našega mi-lostljivega vladarja cesarja in kralja Franca Josipa I.
Nadvojvodov odgovor in zahvala.
Nato je govoril prestolonaslednik Franc Ferdinand:
»S posebnim veseljem sprejemam zagotovilo vaše neomajne zvestobe in pri-vržnosti do N. V. našega milostljivega cesarja in kralja. Zahvaljujem se vam, g. župan, prisrčno razveseljen nad pozdravom in ovacijami, ki jih je priredilo ljudstvo meni in moji soprogi, posebno še, ker uvi-dim v njih poseben izraz veselja, da se je atentat ponesrečil. Odkritosrčno zadoščenje me navdaja, da mi je dana možnost, da sem se osebno prepričal za časa kratkega bivanja v vaši sredi o razveseljivem razvoju in napredku dežele, za katere pro-cvit in razvoj sem se vedno živahno zanimal.«
V hrvaškem jeziku je nadaljeval nadvojvoda: »Prosim vas, da izročite prebivalstvu tega lepega deželnega mesta moje prisrčne pozdrave in zagotovilo moje • nespremenljive naklonjenosti.<<
Med govorom županovim se je visoki dvojici povrnila dobra volja. Oba sta ljubeznjivo gladila kodrasto glavico mali deklici, ki je prinesla vojvodinji šopek cvetlic. In kako kmalu za tem je sledila smrt po roki zverinskega morilca.
Drugi napad z revolverjem. — Prestolonaslednik Fraric Ferdinand In vojvodinja Zofija — ustreljena!
Iz magistrata bi se bil nadvojvoda imel takoj vrniti v konak (dvorec, v katerem stanuje načelnik bosanske vlade.) Toda nadvojvoda je hotel obiskati še ranjenega podpolkovnika Merizzi v bolnišnici. Zaman je bilo prigovarjanje, češ da je še vedno nevarnost napada. Nadvojvoda je pogumen, kakor je bil, odgovoril: Ne bojim se ničesar. In avtomobil je zavil iz nabrežja v ozko ulico. Tu so nekatere ženske že dalje časa opazovale družbo srbskih dijakov, ki so se skrivnostno menili rned seboj.č Eden med njimi je pozorno gleda! na cesto ter desno roko držal v žepu. Ženski sta hoteli to naznaniti policiji, a v tem so se že približali avtomobili. Ko privozi v ozko ulico nadvojvodov avtomobil, oni neznanec naenkrat potegne desnico iz žepa, nameri in ustreli dvakrat zaporedoma.
Pri vožnji iz magistrata v garnijisko bolnico je sedel deželni šef Potiorek z obrazom proti prestolonasledniku, na av-tomobilovo stopnjico pa se je ob strani postavil grof Harrach, da bi s svojo osebo ščitil nadvojvodo pred eventuelnim novim napadom. Perstolonaslednik je o tem napravil ravno šaljivo opazko, ko i-ta od druge strani Franc Jožefove ulice padla smrtnonosna strela. Potiorek je začetkoma mislil, da se zopet ni ničesar zgodilo, a sekundo pozneje sta se prestolonaslednik in njegova soproga že zgrudila.
Prva kroglja je prodrla avtomobil ir zadela vojvod. Hohenberg v desno str
trebuha ter obtičala v hrbtu. Drugi strel je zadel prestolonaslednika v vratno žilo. Vojvodinja je padla v naročje prestolona-slednikovo. Nekaj m«nirt pozneje se je onesvestil tudi prestolonaslednik, ki je i-mel vso obleko okrvavljeno. Napad se je izvršil z bliskovno naglico. Mnogo okolu stoječih vsled ropota avtomobilov ni čulo niti strelov, dasi je ulica na kraju atentata tako ozka, je mogel napadalec streljati iz neposredne bližine. Na izrecno željo nadvojvodovo so opustili vojaške odredbe ,ki so jih nameravali izvršiti po prvem atentatu. Nadvojvodo in njegovo soprogo so prepeljali v konah, kjer sta smalu na dobljenih poškodbah umrla. Množica je takoj prijela aretiranega napadalca o-srnošolca Principa in ga skoro pobila do smrti.
Popis očividca. Zadnje besede umirajočih.
O zadnjih trenutkih visoke dvojice poroča' visok vojaški dostojanstvenik, ki se je tudi vozil v nadvojvodovem avtomobilu, tako le:
Vojvodinjoi Sofijo Hohenberg je zadela prva kroglja, in sicer od desne strani in je na mah padla prestolonasledniku na kolena. »Kaj ti je?« je zaklical prestolonaslednik in se pri tem napol vzdignil. A že v istem trenutku je razprostrl roke in padel vznak nazaj na sedež. Projektil ga je namreč zadel naravnost pri goltancu. Razbil mu je žilo odvodnico. Kri je curkoma brizgnila iz male žile. Tako je bila polita vsa desna stran njegove uniforme s potoki krvi. Avtomobil je med tem že odšel kakih 10 metrov naprej. Fzin Potio-rek, ki se je nahajal v prestolonasledniko-vem avtomobilu, je skočil pokonci in razgrnil svojo suknjo. Tu so že prihiteli na pomoč tudi oficirji iz drugih avtomobilov. Vojvodinja Hohenberg se je v tem trenutku zopet dvignila, in posegla s prstom proti vratu svojega soproga. Zdelo se je, kakor da bi hotela s prstom zamašiti rano, iz katere je curkoma lila kri. Zavpila je obenem parkrat s slabotnim glasom: »Moj Bog! Moj Bog!« Skoro nato je padla vznak in obležala na mestu mrtva. Mi smo bili vsi od groze kar hromi in gluhi. Vem, da sem videl celo gručo ljudi, ki je zrla v nas nemo in srepo, s široko odprtimi očmi. Čutil sem, da se je avtomobil obrnil in drčal preko mostu naravnost proti vladni palači. Šele tam smo videli, da je vsaka pomoč zaman. Presto-lonasledniška dvojica je težko hropeč ležala v salonu. Bila sta oba popolnoma v nezavesti. Prestolonaslednik je, ko so ga nesli, parkrat odprl svoje medle oči in cpetovano stegnil roke, iskajoč nekaj v zraku. Med tem je že prišel frančiškanski nrovincijal Mihačev in nodelil obema generalno odvezo in molil. Prestolonaslednik je imel prestreljen goltanec in vojvodinja je bila istetako smrtno ranjena. Naenkrat smo stali v palači pred dvema mrličema.
Prestolonaslednik očividno ni vedel, da je njegova soproga smrtno ranjena. Ko je že sam ležal v avtomobilu, ves polit z lasno krvjo, je še s težavo spregovoril
besede: »Zofija, živi Ti najinim otrokom.« To so bile njegove zadnje besede.
Še v nedeljo malo pred smrtno vožnjo je nadvojvoda poslal dolgo brzojavko domov svojim otrokom, ki jim opisuje krasote dežele, nifs.ta in sprejema. Na koncu pa pravi: > Bodite pridni! Vas pozdravlja in poljublja — mati in oče.« —-In ravno predno je oba zadela kroglja morilčeva, se je avtomobil za hip ustavil pri pošti, kjer je načelnik pošte prinesel brzojavni pozdrav svcjim starišem.
Še treijl napad pripravljen!
Poročajo, cia ie bi! pripravljen še tretji atentat z bombo za slučaj, da bi se bil ponesreči! drugi. Malo nižje v ulici so namreč našli uerazstreljeno bombo, ki jo je napadalec pustil tam, ko je videl, da je ne rabi več. 'I o znači, da je bila proti prestolonasledniku cela zarota.
Grozna vest Je pretresla vse.
Strašna vest se je bliskoma razširila po mestu in deželi in ljudstvo grozno pre-tresia. Hrvatje so ss začeli zbirati in u-gorčenje proti Srbom je rastlo. Na nekem trgu je cela velika množica pokleknila in na glas molila za duši ranjkih. Bosenski sabor se je takoj zbral k žalni seji in izrekel svoje ogorčenje nad umorom. Enako tudi sarajevski občinski svet. Sarajevski župan je izdal na prebivalstvo oklic, v kiitei ein pravi, da prebivalstvo z največjim ogorčenjem obsoja gnjusni zločin. Dasi je dokazano, da ima strašni zločin svoje korenine IZVEN NAŠE DOMOVINE, — dokazano je, da so bombe iz Belgrada je vendar upravičen žalostni sum, da je tudi v naši domovini, tudi Sarajevu podležev. Oogorčeni smo, nad strašnim dejanjem, ki se je zgodilo v Sarajevu, katerega prebivalstvo je bilo vedno patriotično in lojalno. Sveta dolžnost sarajevskega prebivalstva je take izvrške iz svoje srede iztrebiti in sramoto, ki je padla na Sarajevo, ¡ziniti.
Hrvatje v Sarajevu in v Bosni so v nedeljo zvečer in v pondeljek priredili velikanske demonstracije proti Srbom, k\ jih nazivljajo »narod morilcev kraijev.« Več stavb in hotelov so v Sarajevem razbili, pobijali šipe, pretepali Srbe i. t. d. Demonstracije so bile tako nevarne, da je moralo vojaštvo priti na cesto s strojnimi puškami. Razglašeno je obsedno stanje. Feldcajgmajster Potiorek je izdal razglas, da se uvaja obsedno stanje: Sporazumno s predstojnikom višjega sodišča in višjega državnega pravdnika odredim obsedno stanje v mestni občini in v okraju Sarajevem zaradi sledečih hudodelstev: 1. veleizdaja, 2. proti vojni sili, 3. kaljenje javnega miru, 4. vstaja, 5. upor, 6. javno nasilstvo, 7. umor, 8. uboj, 9. težka telesna poškodba, 10. požig, 11. rop in 12. podpora in pomoč k enemu omenjenih hudodelstev, se kaznujejo s smrtno kaznijo. O tem sem izdal to objavo z u-kazom, da se mora vsak vzdržati pod smrtno kaznijo zbiranja v svrho demonstracij, hujskanja in udeležbe demonstracij in se v vsem pokoriti uraduim odred-
bam v svrho onemogočenja izvršitev o-inenjenih hudodelstev.
Tudi po drugih mestih Bosne so bile velike protisrbske demonstracije.
Na Hrvaškem.
Tudi tu je ljudstvo bilo vse otrpnjeno vsled grozne vesti. Oogorčenje je dobilo duška v velikih protisrbskih demonstracijah na Hrvaškem, posebno v Zagrebu kjer so Hrvatje razbili okna na srbskih hišah. Tudi v hrvaškem saboru so bili v torek velikanski nemiri. Hrvaški poslanci niso pustili govoriti predsednika sabora, da bi ta izrekel sožalje v imenu sabora. Klicali so mu: »Ne boš govoril, ker ti ne pojde od srca. Ti si tudi Srb.« »Ven z morilci!« »Ven s Srbi!«
Na Goriškem
V	Gorico je došla tužna vest kmalu popoldne in sicer se je govorilo, da se je prestolonaslednik ponesrečil z avtomobilom. Pozneje so dohajala poročila, da se je izvršil grd zavraten umor nad dvojico, v katero smo vsi Jugoslovani stavili tako visoke nade. Nemogoče nam je bilo verovati. »Saj ni res.* — Saj ne more biti resnično.« Toda proti večeru je zapla-polala črna zastava na gradu, na glavarstvu, na nadškofijskem dvorcu in drugod. Tedaj nam je bilo vsem jasno, da vest kruta kakor je — je žal resnična. Ljudje so pobiti postajali v dručah, govorili, solze so rosile lica in brade resnih mož. ^Resnično! Prav tedaj smo se zavedli, kaj je nam Slovencem bil naš ljubljeni Franc Ferdinand in kako globoko smo spoštovali njegovo družico vojvodinjo Hohenberg, ki se je v njej pretakala plemenita slovanska kri. In ta kri je tekla vsled ne-čuvenega zločina zloblenca, ki je žal Slovan. Prav je rekel marsikdo: S to dvojico umirajo tudi naše nade in naše tipanje. Uboga Avstrija, ubogi cesar, kako bridke izkušnje moraš prestati še v sivi starosti svojega muk in bolesti polnega življenja. In ne v poslednji vrsti se nam je krčilo srce, ko smo se spomnili na nedolžne 3 otročiče, ki gori v grodu Kono-pištu nestrpno pričakujejo povratka svojih roditeljev. Kdor ve, kako vzorno, ljubezni polno je bilo tiho družinsko življenje prestoionaslenikovo, ta občuti v polni meri sočutje z ubogimi sirotami.
V	pondeljek je vse nestrpno pričakovalo listov. Kar trgali so se za nje. Zastave vise skoro po vseh hišah.
Naše kmečko ljudstvo živo čuti, kaj je bil nadvojvoda Franc Ferdinand. Ljudje se povsod pogovarjajo o tem in slišati je ostre obsodbe grdega zločina ter globoko obžalovanje obeh žrtev.
Sožalnice.
V	imenu S. L. S. in v imenu kluba S. L, S. v deželnem zboru je na glavarstvu izrazil g. drž. poslanec svetnik F o n naj-globokejše ogorčenje nad podlim zločinom ter najiskrenejše sožalje nad tragično smrtjo prestolonaslednika in njegove soproge, ki sta bila naš posebno nam Slovencem najlepši up in nada. Zelja nas vseli je, da bi ljubi Bog dal prestvetlemu
vladarju dočakati še dolgo vrsto let! To je gotovo želja vseli Slovencev, vseli Avstrijcev.
Scžalnica goriške slovenske duhovščine.
Duhovska zveza v Gorici je radi groznega zločina v Sarajevu poslala na kabinetno pisarno Nj. Veličanstva dobesedno sledečo sožalnico:
Vaše ckr. apostolska Veličanstvo!
V dno srca užaljeni radi nečloveškega zločina, izvršenega nad vzvišeno osebo našega preljubljenega predstolonasled-nika Franca Ferdinanda in Njegove visoke soproge, občuti slovenska duhovščina Goriške nadškofije največje ogorčenje in neutolažljivo žalost. V tej težki uri za Vaše apostolsko Veličanstvo, Najvišjo, cesarsko hišo in vso monarhijo, izvoli sprejeti Vaše apostolsko Veličanstvo najspošt-ljivejši izraz našega globokočutečega sočustvovanja in molimo k Vsemogočnemu Bogu, da utolaži Vaše žaljeno srce in blagoslovi ter čuva ljubljeno domovino avstrijsko.
Šempas 30. VI. 14.
Fr. Franke	Blazij Grča,
tč. tajnik.	tč.predsednik.
Cesarju naznanijo grozno vest.
Cesar se je pred nekaj dnevi pripeljal iz Dunaja v Išl, da se tam odpočije. Kar ga v nedeljo popoldne zadene grozna vest. Nekaj časa je bil kakor omamljen. Nato pa je zajokal in žaklical: »Strašno! Strašno! Meni ne ostane prihranjena nobena bolečina!« Nato se je zaprl v svoje sobe in jokal. Pri kosilu ni pokusil nobene jedi. Dal je takoj povelje, da se vrne na Dunaj, kamor je dospel v pondeljek ob 1 lh. Tu ga je pričakovala velika množica ljudstva, ki ga je molče pozdravljala. Novi prestolonaslednik Kari Franc Jožef je sprejel na kolodvoru cesarja.
Po Dunaju so se razširile vesti, da je cesarja zadela kap. Toda to ni resnično. Cesar se primeroma dobro počuti.
Po celi Evropi je ta vest uplivala kot strela z jasnega neba. Itallijanski listi obžalujejo cesarja. Z državnih poslopji plapolajo črne zastave. Nemški cesar je dobil brzojavko na morju. Zapovedal je, takoj vrniti se. Nemške in angleške vojne ladje imajo zastave razobešene na pol droga v znak žalosti. Ruski car in mnogo velikašev je izrazilo žalost. Žalost za prestolonaslednikom, ki so ga vsi spoštovali kot m o ž a, je splošna.
Angleški dvor je odpovedal napovedani dvorni ples v znak žalosti, nemški poslanik na Dunaju je izrazil osebno sožalje nemške vlade grofu Berch-toldu. To so storili tudi poslaniki vseh držav na Dunaju. Angleški kralj je izrazil osebno svoje sožalje avstrijskemu poslaniku v Londonu. Ruski državni zbor je v svoji seji izrazil svoje sožalje glede na strašno sarajevsko nesrečo; v bolgarskem sobranju je ogorčeno obsojdl sarajevski' zločin ministerski predsednik Radoslavov. Rimski žu-p a n je brzojavno dunajskemu županu izrazil sožalje. Angleško časopisje
ogorčeno obsoja sarajevski umor. S r b-s k i uradni bozojav objavlja vladni komunike, ki najostrejše obsoja zločin. Srbska vlada je ukazala v Belgradu v znak sožalja zapreti vse javne lokale in cclo kavarne ob 10. zvečer. Na Laškem je od/ejen.t dvorno žalovanje od 29. junija do 5. julija, na švedskem dvoru pa desetdnevno dvorno žalovanje. Sultan je brzojavno kondoliral cesarja Franc Jožefu. V rumuns-ki zbornici je Bratia-nu najostrejše obsodil sarajevski zločin. Sejo so v znak žalosti zaključili, kakor tudi sejo senata.
Sveti oče papež Pij X.
Svetega očeta je obvestil v napadu kardinal Mery del Val. Bil je tako ginjen, da ni mogel dolgo govoriti.. Rekel je: »Ubogi cesar!« Molil bom za ubogi žrtvi na grobu sv. Petra.« -- Zvečer se je podal v cerkev sv. Petra na grob sv. Petra, kjer je molil za rajnika.
Otroci zvedo za smrt svojih starišev.
Ko je dospela vest o groznem dogodku, se je grofica Henrijeta Chotek takoj odpeljala v grad H 1 u m e k, kjer se nahajajo otroci prestolonaslednika. Ni jim u-pala povedati, da nimajo več starišev. Rekla jim je le, da sta oba nenadoma nevarno obolela in da ju ne bo v torek nazaj, kakor je bilo to določeno. Nato jih je peljala v cerkev, da tam molijo za mater in očeta. Proti 7. uri zvečer je vzgojitelj duhovnik dr. Stanovski na kolikor mogoče prizanesljiv način obvestili vse tri otroke o strašni izgubi, ki jih je zadela. Prizor, ki je sledil nato, se ne da popisati in je tudi umljivo, da se je grofica Chotkova, videča vso ono silno žalost, onesvestila. Vse o-troke je pretresel krčevit jok, ki je trajal nad pol ure. Otroci so bili neutolažljivi. Vsi navzoči so tolažili otroke, ki so se stresali v strašnih stresljajih ter neprestano klicali očeta in mater. Na gradu so se nahajali tedaj še grof Guthenau s soprogo, potem knez Schwarzenberg, grof Nostitz in grof Schönborn, ki so tolažili sirote.
Iz življenja nadvojvode in vojvodlaje.
Otroška leta nadvojvode.
Prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand je bil rojen 18. decembra 1863 v Pragi. Oče njegov je bil nadvoijvoda Karel Ljudevik, ki se je poročil leta 1862. v Benetkah s hčerjo kralja obeh Sicilij Ferdinanda II., princeso Marijo Anuncia-to, ki mu je povila rajnega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, nadvojvode Otona, Ferdinanda, Karla Ljudevika in nadvojvodinjo Margareto. Staremu sedem let je umrla Francu Ferdinandu njegova mati, njegov brat Oton je bil šele pet let star, sestra pa šele eno leto. Oče nadvojvoda Karel Ljudevik se je leta 1873. tretjič oženil s princeso Marijo Terezijo, hčerjo portugalskega infanta Don Miguela, ki mu je povila nadvojvodinji Marijo Anunciato in Elizabeto. Marija Terezija je bila osirotelim otrokom nadvojvode Karla Ljudevika zelo skrbna,
dobra mati. Oče je bival najrajši v svoji rodbini, kjer je bilo življenje zelo pripro-sto. Kako je mrzil oče rajnega Franca Feidinanda vsako razkošje, dokazuje dejstvo, ker se ni po železnici vozil s posebnimi vlaki in niti ne s salonskimi vozmi, s katerimi se navadno še celo ministri vozijo. Mladi nadvojvoda Franc Ferdinand je bil že Kot mlad deček zelo resen, postaven, taic jt tudi ostal.
Nadvojvodo Franc Ferdinanda niso vzgojili za viadanje. V detinski njegovi dobi ni nihče niti slutil, da postane kdaj miadi nadvojvoda prestolonaslednika princa Rudoifa, a kljub temu se je moral seveda veliko učiti Se le po smrti princa Rudolfa se je začel pripravljati na presto-lonasledstvo.
Nadvojvoda vojak.
Rajni prestolonaslednik je bil vojak z dušo in s telesom. Vstopil je v armado kot poročnik. Služil je v pehoti in v ka-valeriji. V dragonskem polku št. 4. je služil kot ritmojster. Njegov švadron je bil najboljši. Rajnik je pa tudi poznal vsakega vojaka, vsakega konja. Poleg poslov kot častnik je pa tudi vso skrb posvetil zbirkam umetnin.
Kot štabni častnik je prestopil rajni prestolonaslednik zopet k pehoti in je služil pri češkem pešpolku št. 102, ki ga je tako ljubil, da je še pozneje rad pravil, kako da je bil s tem slovanskim češkim polkom zadovoljen.
Nadvojvoda je kazal napram vojaškim zadevam veliko zanimanje in razumevanje. Cesar mu je vsled tega veliko zaupal in mu določil na tem polju obširno delovanje. Franc Ferdinand je poveljeval na manevrih diviziji, koru in leta 1902. pri cesarskih manevrih. Leta 1903. je vodil prestonaslednik Franc Ferdinand prvič velike manevre, ki so se vršili na južnem Ogrskem. Že sedem let sem je vodil nadvojvoda stalno velike manevre. In sedaj je vodil velike manevre 15. in 16. kora v Bosni. Vojaško delovanje prestolonaslednika se je tekom let zelo razširilo. Imel je svojo vojaško pisarno, ki mu jo je podelil cesar. Pri vseh večjih glavnih cesarjevih posvetovanjih mu je bila podeljena prva beseda. On je bil poklican voditi ob vojne kot vrhovni poveljnik vse tozadevne posle na morju in na suhem. Dne 17. avgusta 1913. leta je bil imenovan za vrhovnega poveljnika splošne oborožene moči. Franc Ferdinand je kazal veliko zanimanje tudi za mornarico. Dne 2. septembra 1902. je bil imenovan za admirala in kmalu nato je dobil priložnost zbrati okrog sebe mornariški častniški zbor in povedati, kakšna je v bodoče naloga vojaške avstrijsko-ogrske mornarice. Ko je bil prestolonaslednik imenovan admiralom, je zahajal skoro vsako leto spomladi na Brioni in v Pulj, kjer se je zelo rad mudil.
In kot vrhovni poveljnik avstrijske armade je pret. dni vodil velike manevre v Bosni. Nadvojvoda je bil z manevri zelo zadovoljen. Pohvalil je dnevnem po-
s
velju častnike in moštvo ter zapovedal, naj se njegova zahvala prebere vsem u moštvu v materinskih jezikih. Prestolonaslednikov zakon.
Prestolonaslenikov zakon je bil zelo, zelo srečen: Prestolonaslenik Franc Fer-dinaad se je 1. julija 1. 1900. poročil s Ce-liinjo grofico Sofijo Chotek. Četudi je cesar želel, da bi bil nadvojvoda Franc Ferdinand poročil kako princezinjo, je dovolil, da je rajni nadvojvoda poročil pobožno, lepo češko grofico. Zakon je bil nad vse srečen. Dne 28. junija 1900. je nadvojvoda izjavil, da se za svoje otroke odpove prestolonasledstvu. Grofica Chotek je bila od cesarja povzdignjena v kneginjo, pozneje v vojvodinjo Hohenberg. Poročena sta bila na Češkem.
Vstajal je ranjki zgodaj. Hitro je rešil še zaostanke prejšnjega dne, ker zjutraj so že dohajali drugi spisi, ki jih je odposlanec iz Schonbrunna prinašal. Najsrečnejši trenutki so pa bili tisti, ki jih je prebil s svojo ženo, vojvodinjo Hohenberg, s katero je tudi zdaj skupaj umrl. Rajna vojvodinja Hohenberg je živela svojemu možu in otročičem. Zajtrkovala je pre-stolonaslednikova rodbina skupno z otroci, ki so bili najbolj srečni, kadar je na piano zaigrala. Po zajtrku je vojvodinja Hohenberg kaj šivala ali pletla, prestolonaslednik je pa kaj čital, nato se je pa podal v pisarno.
Ko se je pred kratkim na Dunaju mudil ogrski kardinal Csernoch, se je nadvojvoda razgovarjal ž njim in je z veliko ljubeznijo govoril o svoji ženi. In iz njegovih oči je sijala najlepša sreča. Dejal je: »Eminenca, že večkrat sem videl, da v življenju človek naredi mnogo stvari, ki bi jih pozneje drugače uredil, če bi jih mogel. Toda če bi moral še enkrat stopiti v zakon, bi ravnal ravno tako, kakor sem ravnal.«
Življenje vojvodinje Hohenberg.
Rajni nadvojvoda Fran Ferdinand je spoznal v hiši svoje matere mlado, zgodaj osirotelo značajno češko grofico Zofijo Chotek ])i. Chotkovo in Vognin, ki je bila rojena 1. marca 1868. v Stuttgartu. Duhovita, pridna in pobožna češka grofica se je rajniku tako priljubila, da je sklenil jo poročiti. Premagati je moral tisočero o ■ vir. Cesar Franc Jožef bi bil rad videl, da bi bil rajni prestolonaslednik poročil kako enakorodno princeso, in mu svetoval, da naj počaka, predno sklene nerazdruž-Ijiv zakon, da naj poizkusi, če ga res preveva čut čiste ljubezni. Opozoril je prestolonaslednika, da po hišnih postavah Habsburžanov ne bi mogli postati njegovi otroci, če grofico Chotekovo poroči, nikdar nasledniki prestola. Ponosni nadvojvoda prestolonaslednik Franc Ferdinand je pa rajši poslušal glas svojega srca, kakor glas častihlepja in je s slovesno prisego dne 28. junija 1900. v cesarjevi navzočnosti obljubil, da njegovi bodoči otroci ne bodo zasedli avstrijskega prestola. Cesar in rajni prestolonaslednik sta bila oba ob tej slovesnosti globoko ginje-na. Modri naš vladar je dovolil rajniku poročiti grofico Chotek; poročena sta bi-
la 1. julija 1900., 1. julija 1900 ji je podelil cesar naslov kneginja Hohenberg z nagovorom knežja milost, dne 4. oktobra 191)9. jo je povišal cesar v avstrijsko vojvodinjo z naslovom visokost. Na Ogrskem so pa v državnem zboru izjavljali, da če zasede kdaj rajni prestolonaslednik ogrski prestol, bi Ogri vojvodinjo priznali za svojo kraljico. Cel svet zna, kako srečen da je bil zakon rajnikov. Res, da se je rajnica odtegovala hrumu in šumu na dvoru, a zato se je posvetila rodbini in možu. Visoko so rajnico cenili tudi v inozemstvu. Strogi angleški dvor jo je sprejel ob pre-stolonaslednikovem obisku kot ženo bodočega avstrijskega cesarja, tudi cesar Viljem je rajnico ob vsaki priliki odlikoval, kar jo je le mogel. Povila je rajnica nadvojvodi prestolonasledniku kneginjo Zofijo Marijo Frančiško 24. julija 1901 v Konopištu, kneza Maksimilijana Karla Franca 29. septembra 1902. na Dunaju in dne 27. majnika 1904. kneza Ernsta Alfonza Karla Franc Jožefa. Rajnica je bila prava opora rajnemu prestlonasledniku.
Zvesta do smrti.
Ko je bila klicala dolžnost rajnika k velikim vojaškim vajam v Bosno, bi bi! rad rajnik, da bi ostala žena doma, a zvesta žena se je podala na pot in umrla je ob strani svojega ljubečega, vdanega ji soproga.
Ze teden prej so svarili nadvojvodo, naj ne hodi v Bosno, češ da je nevarnost atentata. Ko se je izvedelo, da tudi vojvodinja hoče ž njim, so tudi njo svarili. Ona pa je odgovorila:
»Če mojemu možu kaka nevarnost preti, potem je moje mesto na njegovi strani.«
In res! Skupno sta umrla in skupno bosta počivala v lastni grobnici v gradu Arstetten.
Zapuščeni otročiči!
Kakor ostra puščica rani srce, tako zaskeli v dnu človekovega srca misel na one tri nedolžne otročiče, ki so onega lepega nedeljskega dopoldneva postali sirote. Veselo in brez skrbi so se igrali v bajno lepih vrtovih gradu Konopišt, v istem trenutku pa sta v zadnjih vzdihih ležala njih roditelja ter še v zadnjih trepetljajih mislila na nje. Nič več jim ne bo resno ljubeznjivi »očka« pregleda-val njih nalog, nič več jim roka blage matere gladila kodrastih glavic.
Pred tako bolečino stojimo nemi in vsaka beseda je odveč. In vendar! Kar je v Avstriji očetov in mater, kar je poštenih src, vse te čuti bolečino teh sirot. In posebno nam Slovenskim in Hrvatom, ki' smo z njihovimi roditelji največ izgubili, nam trepeče srce tudi za te otroke. Ljubezen cele Avstrije, ljubezen vseh avstrijskih Slovanov in Slovencev in Hrvatov — V zre na te sirote v Konopišt!
Prestolonaslednik Franc Ferdinand prijatelj Slovanov in zaščitnik Jugoslovanov.
Slovani, posebno pa mi Slovenci in Hrvatje, smo z rajnim Francom Ferdinandom izgubili svojega najboljšega prijatelja in zaščitnika. On je bil kot mož
odločno katoliškega prepričanja trdne volje, uvesti v Avstriji med narodi mir na podlagi pravičnosti. On je bil tisti, ki je delal na to, da se združijo jugoslovanske avstrijske dežele v avtonomno državo: t r i a 1 i z e m.
Franc Ferdinand je globoko pojmoval svojo nalogo kot bodoči vladar Av-stro-Ogrske; lahko rečemo, da najbolj med vsemi, ki jih je božja previdnost postavila na vodilno mislo v naši državi. Odlikovali so ga visoka inteligenca, široko obzorje in nezlomljiva energija. Zato jc takoj izprevidel, kakšne važnosti je za državo veliko jugoslovanstvo. Zato se je za usodo Hrvatov in Slovencev živo zanimal, cenil njihovo veliko lojalnost in zlasti njihovo vdanost do dinastije, njihovo globoko vernost, ki je najsigurnejši porok zvestobe narodov. Ni sledil v svojem srcu kratkovidni politiki one birokracije, ki prezira narodne težnje Hrvatov in Slovencev, ker je dobro vedel, da je monarhija na jugu proti vsem svojim sovražnikom najbolj zasigurana, če se osrečijo in zadovolijo njeni najzvestejši stražarji Hrvati in Slovenci. Zato smo upravičeno upali, da bo Franc Ferdinand kot bodoči vladar pravične zahteve Jugoslovanov podpiral in da bo res to, kar je obetal: vladar veliki, bogati, mogočni, trdni in nepremagljivi Avstriji, domovini srečnih narodov.
Zdaj ga ni več: padel je kot žrtev grdega fanatizma nezrelega, od sovražne protiavsrijske propagande nahujskanega mladeniča; sin srbskega naroda je uničil življenje največjega prijatelja avstrijskih Jugoslovanov.
Po njegovem prihodu v Bosno so ga hrvaški listi navdušeno pozdravljali: »Zivio bodoči kralj združene Hrvaške!« In sedaj ga ni več.
Pobožnost Franca Ferdinanda.
Oseba, ki je pokojnemu nadvojvodi stala prav blizu, pripoveduje o njem naslednje:
Nadvojvoda prestolonaslednik Franc Ferdinand ni le živel, ampak tudi umrl kot pravi katoliški kristijan. Bilo je na p r a z-nik Srca Jezusovega v petek 19. junija, torej tik pred odhodom iz Konopi-šta, ko je slovesno s svojo družino in vsemi uslužbenci dvora v Konopištu prejel sv. zakramente med sv. mašo ob 8h zjutraj. Imel je navado vedno na prvi petek v mesecu po stari katoliški navadi prejemati sv. zakramente. Kakor da bi bil že takrat slutil nesrečo, je na vse napravilo vtis, kakor da ne more nehati moliti. Prisostvoval je še naslednji sv. maši ob 9h. Popoldne ob 5h je nadvojvoda šel s celo družino v kapelico Srca Jezusovega, ki jo je on sezidal v parku Konopišta. Tam je molil dolgo in goreče.
Neposredno pred odhodom iz Dunaja v Sarajevo je obiskal še kapelico v gradu Belvedere, kjer je za časa bivanja na Dunaju stanoval. Tam je premolil dolgo. Mislili so že, da bo vlak moral odpeljati pozneje kakor je bilo določeno.
Tudi v Bosni je visoka dvojica z vneto pobožnostjo izpolnjevala krščanske
dolžnosti. Tudi pred atentatom sta bila pri sv. maši. Na praznik sv. Petra in Pavla je nameraval nadvojvoda prisostvovati sv. maši na povratku domov na bojni ladji. To se ni več zgodilo. Pač pa sedaj na isti bojni ladji v isti kapelici počiva truplo njegovo in njegove žene.
Tako je rajni nadvojvoda in njegova rajnka soproga nam vsem vzgled pravega katoliškega kristjana, ki živi tako, da lahko vsak trenutek stopi pred svojega Stvarnika.
Pokojni prestolonaslednik vzgled odločnega katoličana.
Rajni prestolonaslednik je bil odločen mož, ki je imel navado, da je povedal, kar je mislil. Rajnik je imel rad v svoji o-kolici katoličane. Ko se je enkrat peljal v Peterbug obiskat ruskega cara, si je izbral za svojega spremljevalca med drugimi tudi člana ogrske katoliške ljudske stranke, grofa Zichyja, ki je bil takrat v opoziciji proti vladi. Vsemogočna takratna liberalna Tiszova stranka je zagnala velik vihar in takratni ogrski ministerski predsednik Szell je cesarja pregovoril, da je po njegovi želji ostal takrat grof Zichy doma, a nadvojvoda prestolonaslednik ni hotel vzeti za spremljevalca nobenega o-grskega magnata Tiszove judovsko liberalne klike, kar ugledu monarhije v Rusiji ni čisto nič škodilo. Nepozabno ostane, kakšno odločno stališče je zavzel rajnik nasproti gibanju »proč od Rima«. Vse-nemci so zagnali nečuven vihar proti katoliški verkvi. Vlada je bila nasproti gibanju »Proč od Rima« slaba, tu pozove prestolonaslednik k sebi predsednika katoliškega šolskega društva dr. Kasparja Schwarza in mu izjavi, da prevzetna nenaprošen pokroviteljstvo društva in da bo društvo z vso svojo močjo ščitil. Hujskači so se seveda zelo razburili, v parlamentu so izlili toliko gnojnice, a gibanje »Proč od Rima« se je kmalu o-hladilo, danes se o njem skoraj več ne govori. Rajnik je takrat dokazal, da ni katoličan zgolj radi rodbinske tradicije, ne zato, ker dvorni predpisi ob gotovih dneh predpisujejo udeležbo ob gotovih natančno predpisanih ceremonijah, marveč da je bil katoličan iz prepričanja. Vsenemci so takrat trdili, da živi prestolonaslednik v češki okolici in da je p r i j a t e 1 j Cehov. Niti z eno besedico se rajnik ni zmenil za vsenemške obrekovalce. A ne samo ob vsenemškem gibanju »Proč od Rima«, tudi ob drugih prilikah je večkrat jasno pokazal svojo globoko vernost. Sijajen uspeh evharistične slavnosti na Dunaju je bil pred vsem zasluga rajnega prestolonaslednika. Njegov zgled je zelo vplival med častniki, ki so ga visoko cenili in spoštovali, vsled česar je svobodomiselno judovsko časopisje kakor strupeni gadje sikalo na plemenitega rajnika. Svo-bodomiselci so rajnika zelo sovražili; tudi T iszova liberalna klika, ki zdaj na Ogrskem vlada, ga ni ljubila, a rajnik se za to ni zmenil in je šel po svoji poti naprej. O-grske se je zelo ogibal in kadar je moral na Ogrsko, jo je kmalu zapustil. Tudi ob
svojem zadnjem potovanju v Bosno si je rajši izbral daljšo pot skozi Trst in po moju, kakor da bi se bil peljal skozi Ogrsko. Vsemogočni framasoni na Ogrskem so ga zelo sovražili. Morebiti ogrski framasoni tudi bolje znajo, kakor ves drug svet, kdo je pravi povzročitlej strašne zarote v Sarajevu. »Slovenec« piše o tem tako-le: Izkuša se dati zaroti iredeu-tistična srbska smer. Ampak ravno tako mogoče je, da tudi framasoni, katerih predniki so sklenili umoriti brata našega sivolasega vladarja mehikanskega cesarja Maksimilijana in se potem s svojim zločinom bahali, tudi znajo, da ni jugoslovanska iredenta, marveč organizirano mednarodno svobodomiselstvo izreklo smrtno obsodbo in jo izvedlo. Samo na-civnalno politični in maščevalni fanatiki bi se bili zadovoljili z eno> žrtvjo, rajnim prestolonaslednikom, a usmrtili so dve osebi, prestolonaslednika in njegovo plemenito, do smrti mu zvesto soprogo voj-vodinjo Hohenberg. Drzno bi bilo zvračati vso krivdo zgolj na nacionalno šovinistični moment, bodočnost pokaže, da je sarajevski zločin izkuhalo in izvedlo mednarodno organizirano svobodomiselstvo.
Kdo so morilci?
Prvi napadalec z bombo je Nedeljko Čabrinovič, 21 let stari tiskar, doma je iz Sarajeva. Tiskarstva se je izučii v Črni-gori; delal je v Belgradu v državni tiskarni. Sam o sebi pravi, da je socialist. Pravi tudi, da nima z drugim napadalcem nobene zveze.
Drugi napadalec — morilec je Gavrilo Prinčip, 19 let stari gimnazijec. Doma je iz Grahova v okolici Livna. Hodil je mnogo v Belgrad, kjer je imel stike s tako-zvano srbsko narodno obrano (srbsko revolucionarno organizacijo.) Sam pravi, da Cabrinoviča ni poznal; toda dokazano je že, da sta v Belgradu pred atentatom imela cele posvete. Izjavil je, da je na c i o n a 1 n i Srb, ki je tudi zato umoril prestolonaslednika. Vede se zelo hladno. Na vprašanje, zakaj je prišel v Sarajevo, se je nasmehnil in dejal: »Saj to ste vendar videli, zakaj sem prišel.« ____
V pondeljek je Čabrinovič priznal, da je dobil bombe v Belgradu z izrecnim naročilom, naj usmrti prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Bombe so srbske vojaške.
Iz srbskih belgrajskih listov samih se lahko ugotovi, da sta bila Prinčip in Čabrinovič nerazdružljiva prijatelja.
Po novejših poročilih sta morilca priznala, da sta delala sporazumno. Bombe jim je dal neki srbski četaš v Belgradu.
Hrvaško časopisje in umor.
Hrvaško časopisje najostrejše piše proti Srbom. Pravi, da je umor delo onega Belgrada, kjer je sestavljen glasoviti Pri-bičevičev »revolucionarni statut«, Belgrad, v katerem eksistira zarotniška združitev »Narodno Jedinstvo«. (List z enakim imenom je z vsesrbskim programom pri-
čel nedavno izhajati v Zagrebu), ki z lažjo in idejo laže svobode zavaja lahkoverne v svoje »bratstvo«, umor je delo velesrbske propagande, umor je delo te velesrbske propagande, ki ima v svojem statutu zapisano: »Dok ne zavijemo i poslednji! avstrijsku princesu v črno, ne če-mo miruvati!«
Srbski list napovedal umor.
Belgraški list »Novosti« je že pret. četrtek prinesel naslednjo^ notico:
»Avstro-ogrski prestolonaslednik naj si to pot Bosno in Hercegovino dobro pogleda, ker ima sedaj zadnjo priliko, da jo vidi.«
Iz tega se da sklepati, da so v Belgradu natančno vedeli, kaj se bo zgodilo.
Srbi razširjajo revolucionarne letake.
V nedeljo, takoj po atentatu na prestolonaslednika je metal nekdo iz vlaka, ki prihaja iz Sarajeva v Brod, in sicer pri postaji Ali pašin most letake sledeče srbske revolucionarne vsebine: »Danes je bil ubit prestolonaslednik Franc Ferdinand a č»z dva dni bo ubit Franc Jožef L, čez malo časa pa bo prišel kralj Peter in srbski prestolonaslednik ter osvobodil v teh deželah zasužnjene Srbe.«
Policija in oblasti na postajali so odredile preiskavo, a našli so v vlaku pač letake, a oni, ki so jih razširjali, so morali že preje poskakati iz vozečega vlaka.
Iz vseh teh gori navedenih dejstev ni težko dognati, da je umor organizirano delo več ljudi. Ne bilo bi pravično, če bi vse Srbe dolžili tega groznega čina, toda, toliko je za nas gotovo, da je v tem imela svoje roke takozvana velesrbska propaganda, ki je tudi popolnoma svobodomiselna. Ni tudi izključeno, da je znana framazonska ogrska klika držala tam svojo roko. Saj je znano, da na Hrvaškem Mažari podpirajo Srbe proti Hrvatom. In sovraštvo je skupno. Prestolonaslednik je bil katoličan; bil pa je tudi mož, ki bi zadovoljil avstrijske Jugoslovane in stopil tudi Madžarom na prste. To pa seve ni v interesu Velesrbstva in ne Mažarov.
Aretacije uglednih Srbov.
Aretiranih je več Srbov, ki so osumljeni, da so v zvezi z atentatom, med njimi več urednikov. Aretiran je voditelj radikalnih Srbov Jeftanovič, ki je sorodnik srbskega ministra. Jeftanovič je pobegnil na tihem iz Sarajeva; a so ga vjeli in zaprli. Jeftanovič je eden najuglednejših Srbov. Aretiran je tudi brat bivšega predsednika bosanskega sabora dr. Šola, ki je po umoru klical: Zivio kralj Peter! Tekom pondeljka je bilo aretiranih nad 300 oseb.
Novi predstolonaslednlk Kari Franc Jožef.
Prestolonasledstvo je prešlo na nadvojvodo Karla Franc Jožefa, podpolkovnika 39. pešpolka. Novi prestolonaslednik je bil rojen leta 1887 in je sedaj star 27 let in je nečak umorjenega Franca Ferdi-
nanda. Njegov oče je bil Oton, mlajši brat Fr. Ferdinanda.
Ko se je pa Frane Ferdinand oženil z grofico Cliotek s Češkega in se pred ženitvijo odpovedal s prisego prestolona-sledstvu za svoje otroke. Tedaj se je označil Karel Franc Jožef kot bodoči prestolonaslednik.
Njegova mati je bila nadvojvodinja Marija Jožefa s saškega dvora, brat pa Maks. Mati njegova se je bavila s slikarstvom in v tiliosti je živela s svojima sinovoma do smrti cesarice Elizabete. Po njeni smrti je postala prva dama na dvoru in idealičnega življenja je bilo konec.
Karel Franc Jožef je živel pri materi do leta 1905. Tega leta v jeseni je bil pa uvrščen kot poročnik k dragonskemu polku v Brandisu na Češkem.
Od tam je hodil često na Dunaj obiskovat svojo mater in — princezinjo Žito Parmsko, h kateri ga je vlekla ljubezen in s katero se je poročil 21. oktobra 1. 1911.
Karel Franc Jožef je bil dosedaj ver dno v Brandisu nad Labo. Sedaj je pa poklican na Dunaj, kjer se bo pripravljal za vladarske posle.
Soproga sedanjega prestolonaslednika Karla Franca Jožefa se je rodila dne 9. maja 1892. v Vili Pianore, v italijanski provinci Lucca, ki jo je podedoval njen ( če po svoji stari materi. Ta pokrajina ie krasna in tu je preživela Žita svoja mlada leta. — Vzgajale so jo dame iz višjih krogov. Ko je imela deset let, je prišla v zavod Salezijank v Zangberg na Bavarskem. Tam se je vzgajalo več prince-zinj iz raznih višjih krogov in vladarskih rodbin. Leta 1908, je zapustila. Žita ta zavod, v katerem se je s posebnim zanimanjem bavila z umetnostjo, z vrenjem itd. Leta 1907. je umrl njen oče. Princeza je nadaljevala svoje študije pri Benediktin-kali v samostanu Ryde. Nune so Frar. cozine in njih zavod slovi posebno po glazbeni vzgoji. Tudi tu je preživela Žita par let svoje srečne mladosti.
Dne 14. junija 1911. se je razširila vesela vest, da se je sedanji prestolonaslednik zaročil s Žito, princezo Parmsko. In že 21. oktobra istega leta se je slavila poroka, kateri so poleg cesarja prisostvovali visoki gostje.
Eno leto nato je povila princesa Žita zdravega dečka, ki je določen za bodočega prestolonaslednika. Lani pa je podarila srečnemu soprogu hčerko .Princesa Žita je vesele narave in je znana kot živahna dama, k ije povsod zelo priljubljena.
fla zadnji poti.
Prestolonasledniško dvojico so v Sarajevu balzamirali. V pondeljek ob 3.16 so trupla slovesno blagoslovili. Obrede je o-pravil sarajevski nadškof dr. S t a d I e r. Nato je vlak odpeljal mrtva trupla nazaj proti Metkoviču.
Ob 6h zjutraj v torek je pripeljal poseben dvorni vlak trupli prestolonaslednika in njegove soproge na kolodvor. Z vlakom je prispelo tudi spremstvo prestolonaslednikom Na kolodvoru je pričako-al vlak dalmatinski namestnik grof At-
tems, potem deputacije častnikov ter odposlanci raznih oblasti in prebivalstva. Ob železniški progi je stalo prebivalstvo v neštetih množicah. Bilo ga je na tisoče in je odkritih glava pozdravljalo izprevod.
Mornarji so dvignili krsti iz železniškega voza. Katoliški duhovniki so izvršili nato cerkvene obrede ob zvonenju vseh svonov v Metkoviču... Nato je ob grmenju bobnov krenil mrtvaški izprevod iz kolodvora proti pristanišču. Krsta umrlega prestolonaslednika je bila pokrita v vojno zastavo. Mornarji so nato vkrcali krsti na parnik »Dalmat«, ki je bil ves pokrit z venci. Ob strelih generalne de-sarže, ki jo je oddala častna stotnija, je parnik nato odplul. Na parniku se je nahajal tudi dalmatinski namestnik grof Attems. Pred parnikom je vozil torpedni čoln.
Prebivalstvo iz vseh krajev obali je v velikanskih množicah stalo odkrito na obrežju, z gorečimi svečami v rokah in jokalo na glas. Ko je plul parnik mimo njih .so množice poklekale in katoliški duhovniki so ob zvonenju zvonov blagoslavljali krsti.
Ko je parnik dospel do izliva reke Neretve v morje, je krenil proti dreadnough-tu »Viribus Unitis:. ki je pozdravil mrtvega prestolonaslednika z 19 topovskimi streli. »Dalmat» se je potem oribližol dre-adnoughtu. nakar so obe krsti dvignili na krov vojne ladie. Na zadniem koncu voinp ladie »Viribus Unitis« ie bila pripravljena kapelica, okrašena 7 voinimi za-stavnmi in avstriiskimi štandartami Duhovščina voine ladje ie blagoslovila krsti.
Ob 9. doooldne so nato ponovno zaer-meli topovi in »Viribus Unitis« je dvierm'1 sidra ter z voino zastavo na pol droga krenil nroti Trstu.
»Viribus Unitis« prisoe v Trst v četrtek zjutrai in so potom trupli prestolonaslednika in niegove soproge prenelieta z vlakom inžne železnice m Dimni knmor dosnete v četrtek zvečer. Onolnoči iu pre-pelieio potem v cesarski dvor. V netek dopoldne bo dovolien občinstvu doktor» k mrtvaškemu odru. V netek dnoldtie se boste krsti ponovno blagoslovili. nakar iu nrineliejo v Arnstetten. kier in noW« v rodbinsko rakev prestolonaslednikove rodbine.
Po slovenski zemlji.
V četrtek zjutraj bo vlak južne železnice peljal pokojnika iz Trsta preko slovenske zemlje proti prestolici in odtod v Arnstetten k večnemu počitku.
Novice.
Današnjo številko smo izdali poprej radi pretresljivega in groznega dogodka v Sarajevu, čegar žrtvi sta naš ljubljeni prestolonaslednik in njegova soproga Zofija. V petek ne izide »Novi Čas«, pač pa zopet prihodnjo sredo.
Slovesna zadušnica je bila danes v Stolnici ob lOh. Opravil jo je Nj. Eksce-
lenca Prevzv. knez in nadškof dr. S e-d e j.
Žalovanje med Slovenci je splošno. Potniki, ki so bili na Dunaju, pravijo, da je v Gorici razmeroma več črnih zastav kot tam. Ob progi se jasno vidi, da slovenski kraji imajo povsod črne zastave, nemški pa ne v toliki meri. To kaže našo globoko udanost iti ljubezen do moža, ki nam je bil prezgodaj odvzet.
Bolezen č. g. Kodriča na It novem se je v nedeljo nenadoma zelo poslabšala. Podeljeno mu je bilo sv. olje m papežev blagoslov. Čč. sobratom se priporoča ponovno v molitev!
Nadvojvoda Friderik v Breginju. Iz
Breginja: V soboto, 20. junija, je prišel nadzorovat Nj. c. kr. Visokost nadvojvoda Friderik tukajšnjo posadko domobrancev. Občani so ga na vse zgodaj pričakovali pri slavoloku, vas je bila v zastavah. Pozdravili so visokega gospoda domači župnik, župan in šolska deklica, ki mu je izročila tudi krasen šopek. Nj. c. kr. Visokost si je ogledal ravnokar postavljeni spomenik v proslavo stoletnice odkar spadajo Breginj, Logje in Robedišče k avstrijskim deželam. Visoki gost je bil vidno vesel tacega sprejema in naročil je g. župniku, naj pove ljudstvu, da bo poročal presvitlemu cesarju, kako zvesto in udano ljudstvo biva tu ob italijanski meji. Ravno tako prisrčen sprejem so Nj. c. kr. Visokosti napravili tudi Ložani in Robedi-ščani s svojim g. vikarjem na čelu. Smo pač tu drugačni ljudje kakor doli v našem Kobaridu, ki bi nam moral biti zgled vsega dobrega, a je žal le centrum nestrpnega liberalizma, ki ga skuša širiti po vsej okolici.
Odkritje spomenika v Breginju. Iz
Breginja: Dne 27. junija smo slovesno odkrili že omenjeni spomenik, delo g. Bitež-nika iz Gorice. Kamenita piramida je z oklesanim dvoglavin avstrijskim orlom in letnicama 1814—1914. Letos poteče namreč sto let, kar je cesar Frane I. ločil sedanjo breginjsko občino od benečanske-ga okrožja in jo priklopil obmejni grofiji goriški ter s tem avstrijskemu cesarstvu. Počastili so naše slavlje visokorodni gospod baron Baum. c. kr. okrajni glavar iz Tolmina, g. Oberstleutnant pl. Lošer iz Kobarida, č. g. vikar Knavs, g. poslanec Miklavič, domače vojaštvo, g. stotnik iz Logov i. dr. Ze v petek večer je vojaška godba svirala mirozov po vasi, umetni o-gnji so švigali in zvonovi so doneli pozno v noč. V soboto po sprejemnem pozdravu je daroval domači g. župnik sv. mašo s primernim nagovorom. Med sv. mašo je svirala vojaška godba iz Kobarida in častna stotnija je oddala običajne salve. Po končani zahvalni pesmi smo se podali ob zvokih koračnice k spomeniku, kier je g. župan T o n k 1 i v svojem nagovoru povdarjal zvestobo tukajšnjega ljudstva do Avstrije in presvitle cesarske hiše. »O tej zvestobi naj priča spomenik, ki ga bomo odkrili .našim potomcem in naj jih o-pominja, da nas nasledujejo v isti zvesto-
bi in vdanosti.« — V prelepem govoru je g. e. kr. okrajni glavar odgovoril, slikajoč zgodovino, ki se je razvijala pred 100 leti v naših krajih, častital je občini na njenem domoljubju, in zvestobi do vladarske trše ter je ukazal, da zavese padejo ob spomeniku. Med gromovitimi živijo-klici ob-činarjev in med sviranjem cesarske Irmne se je prikazala piramida, ob kateri so potem med primernim govorom položili vence doinebranski častniki, podčastniki, moštvo tukajšnje stotnije, c. kr. orožniki, c. kr. finančna straža in dekleta, naše pevke. Častna stotnija je koncem vsega še defilirala pred spomenikom. Med slavnostnim obedom je gospod c. kr. okrajni glavar napil Njega Veličanstvu presvitle-mu cesarju, poslani sta bili tudi udanostni brzojavki na cesarja in nadvojvodo Friderika. Tako je ob obilni udeležbi domačega in sosednjega ljudstva minul ta lepi iu pomenljivi patrijotični praznik. Naj bi ostal neizbrisen v srcu naših ljudi in bre-ginjskih otrok; otroci naj se navdušujejo ob pogledu na spomenik za dom in za cesarja !
»L' Eco del Litorale«, glasilo deželnega glavarja in prosta! dr. Faiduttija, v št. z dne 30. junija to za vse Avstrijce, posebno pa za nas Slovence in Hrvate prežalostno tragedijo v Sarajevu izrablja proti Slovanom sploh, in posebno protigoriškim Slovencem.
V tem veleresnem času ne bomo zavračali tega brezprimerno zlobnega de-nuncijantskega napada. Prihranimo si drugo priliko in na pristojnem mestu, ker so sedanji trenutki prežalostni in preresni.
Smrt Daničarja medicinca Franca Uršiča na Dunaju. V petek, dne 26. rožnika ponoči je umrl nenadoma na Dunaju visokošolec — medicinec, član slov. kat. akad. tehn. društva »Danica« Franc U r š i č. Bil je še malo ur pred smrtjo skupaj s tovariši. Krog 7. ure zvečer je prišel v svoje stanovanje in jel pisati pisma svojcem na Koroško. A vsled vnetja možganske mrene, na kateri je že prej bolehal — je padel na tla, kjer ga je našla postrežnica. Prenesli so ga v bolnišnico, kjer ni prišel več k zavesti. Pokojnik je bil vnet katoličan in zaveden koroški Slovenec. — Danes, dne 1. julija popoldne se je vršil pogreb. Pokojnika pripeljejo v domačo rojstno vas na Koroško. Pogreba so se udeležili vsi na Dunaju še bivajoči sočlani Daničarji, ki so mu zapeli v slovo nagrobnico. Razventega se je pogreba u-deležilo tudi češko, hrvaško in poljsko katoliško dijaštvo organizirano v Slovanski Ligi katcil. akademikov, ki mu je poklonilo tudi poleg, Danice in Slov. Dij. Zveze vence na krsto! Naj v miru počiva!
Smrtna kosa. Umrla je v sv. Mihaelu pri Šempasu Marija M e r v i č v visoki starosti 88 let. Bila je vkljub svoji starosti vedno čila; celo svoje življenje ni po-
rabila niti za vinar zdravila. Svetila ji večna luč.
Na c. kr. pr!p. arvnici za učiteljišča v
Tolminu je bil s!-lep šol. leta v soboto, dne 27. t. m. — Vseh gojencev je bilo 23, izmed katerih jih je izvršilo z dobrim vspehom 19, z odliko Josip F on iz Tolmina. Ob enem se obvešča si. občinstvo, da je vis. c. kr. ministerstvo to šolo opustilo; edina pripravnica za u-čiteljišča je sedaj ona v Gorici, ki je združena s c. kr. moškim .učiteljiščem. Pripravnica v Tolminu je obstajala 9 let; tekom tega časa se je izšolalo 163 gojencev, izmed katerih jih je vstopilo na učiteljišče 122; drugi pa so si izbrali kak drug stan: pri sprejemnem izpitu za učiteljišče je padel v vseh letih 1 sam gojenec. — Vodstvo se uljudno zahvaljuje starišem, ki so kazali veliko zaupanje do tega zavoda, kakor tudi vsem blagim do>-brotnikom, ki so podpirali ubožne dijake.
Izseljevanje v Kolumbijo. V Kolumbijski postavi se nahajajo določbe o u-stanovi odbora za izseljevanje, katero naj bi pospeševalo naseljevanje pokrajin Ca-quetà in Putumayo z domačimi ali vna-njimi kolonisti.
Začetkom februarja 1914. izšli so v časništvu Bogote sestavki, iz katerih se razvidi, da je neka prekomorska prevozna družba v Parizu ponudila vladi v Bo-goti 300 družin iz Švice, Tirolskega in Nemškega v Kolumbijo poslati in na željo te še nadaljnih 700 družin v to svrlio pridobiti.
Te družine bi se nastanile po pokrajinah Caqueta in Putumayo. One pokrajine pa sestajajo po večini s pragozdov in močvirij ter se ne nudijo Evropejcem ni-kakih razgledov za prežitek. Mrzlica, razne bolezni in zopernosti teh nikakor olikanih tropskih dežel, bi evropejske naseljence kmalu deloma končale. Iz teh vzrokov se mora izseljence v te zgoraj omenjene pokrajine Kolumbije najstrožje svariti.
Prva žrtev Soče. Utonil se je v Soči pri Gorici sedmošolec nemške gimnazije Hektor Delchin, star 17 let, sin računskega svetnika pri gozdnem ravnateljstvu v Gorici Ivana Delchina. Šel se je kopati s tovariši v Sočo pod konjedercem. Učili so ga plavati; onemu, ki ga je držal na vrvici, je spodrsnilo. Delchin je bil v večji vodi, močan tok ga je potegnil nase, in Delchin je utonil. Truplo iščejo že skoro teden dni, pa ga še niso našli. Vest o tej nesreči se je hitro raznesla po mestu in povsodi so jo občutili s soža-ljem za stariše. Delchin je prva letošnja žrtev deroče in mrzle Soče. Koliko jih bo še?
Dijaka ali učenca sprejme z prihodnjim šolskim letom dobra slovenska družina na stanovanje. Več se poizve v u-pravništvu tega lista.
ŠIRITE „NOVI ČAS!"
ISteckenpferd-
lilijnomlečnato milo
prej ko slej neutrpno z» oskrbo polti in lepote. Priznana pisma.	Po 80 h povsod.
ZoDuzaravnisii in žofooteiiiiišti atelje
Dr. I. Eržen
GORICA
Jos. Verdi tekališče štev. 37
Umetne zobe, zlato zobovje, zlate krone zlate mostove, zobe na kaučukove plošče uravnavanje krivo stoječih zob. Plombe vsake vrste.
Ordinira v svojem ateljeju
sd 9. ura dop. do 5. ure pop.
Edina, večkrat odlikovana slovenska tvrdka na Tirolskem,
se najtopleje priporoča za izdelovanje kipov, razpel, oltarjev, krlževih potov
itd. itd. itd.
Velikanska zaloga sv. razpel brez križa ali s križem, zaloga vsakovrstnih slik v najfinejšem olnoti-sku na platno navlečene, v vsaki velikosti in ceni.
Cenike pošilja zastonj in franko
KONRAD SKAZA
umetni atelier za vsa cerkvena dela. S' -Dlrich Groden Tlrol. -
Franc Obid,
paser v Cerknem
se uljudno priporoča č. cerkvenim oskrbništvom za izdelovanje cerkvenega orodja, kakor: moštrance, kelhe, lestence, svečnike i. t. d. Popravlja, prenavlja, pozlačuje, po-srebruje, tudi staro cerkveno orodje.
Solidna izvršitev! — Zmerne cene!
— Odgovorni urednik A. Šinigoj v Gorici