5
Koroške »skumosti« anno 1974
Lojze Krakar
Pesmi
POTRPITE, TAKOJ GREM, LE TOLE
želim še povedati: polnočna in poldnevna
stran, zahodni in vzhodni breg,
vse to je daleč, a videti
moramo vse, če se hočemo
vrniti zreli kakor uvele
jagode sipka v roke jeseni.
Lojze Krakar
Poznati moramo priokus
neskončnega snežnega meteža na severu
in rane od šape belega medveda,
peščeno poplavo v puščavi Gobi
in repatico v jutrovi deželi,
da bomo znali razločiti: to je kost,
to poldan, to bog, to otrok, to žamet
ali kar tako: to je, to ni.
Težka je ta šola, mnogi ne morejo
dojeti vsega, vsi iz mojega razreda,
ki smo se učili en sam predmet, vojno,
smo popadali iz skoraj vsega drugega:
iz šumenja listja v jesenskem gozdu,
iz peke kruha za velike praznike,
iz življenja metuljev, iz otroškega potepanja
in pomladne brstitve. Vsi, vam pravim.
RUMENI TOPOLI, ZARISANI
na pepelnato ozadje jeseni —
predzarja zime.
Zapoznelo jutro na poti
in konji, ki se več ne mudi jim nikamor —
naše predzadnje spoznanje.
Prezgodnji večer pri ognjišču,
ki dim njegov solze pekoče izvablja nam —
predtema večnega.
NOCOJ BO NEKDO PRIŠEL.
Vsa pota so oblekla že zjutraj
zakmašno belo obleko
in zvezde so že ob zdanitvi
začele sijati skoz okna,
peči so v vseh sobah se same
razgrele tako nenavadno,
da zdi se mi, kot bi pomladi
nasproti že šli. Premišljam:
bom buden, bom vzdržal do ure
večerne, mogoče že pozne,
ko pride Nekdo, da povem mu
to pesem, ki se že od jutra
zagnano učim jo na pamet,
premišljam: bom tu še, ko pride
6
7
Pesmi
Nekdo, da mu rečem: sedi,
pogače mu dam in žganja
in gnjati in vina in . .. kaj pa,
če On več nikoli ne pride
in nikdar ne povem mu te pesmi?
GODRNJAJE SE DVIGNE ZEMLJA
iz spanja, še vsa neprespana odide k studencu, se umije in splete lase si. Res, komaj čez polnoč je, a nič ne pomaga, prišel je čas velike žetve in treba je na moč pohiteti, da čas dohitimo. Nažeti si moramo snopja za zimo, da, zemlja, ki zdaj godrnjavo nas gledaš spod mlečne ceste, nažeti je treba si snopja pšenice in sonca in petja predsvitnega ptiča za tisto neumljivo čakanje, ki čaka nas tam pred poslednjimi vrati.
ČIGAVA JE TA STRD, KI JE NE SMEM
pokusiti, čigav ta bezgov grm,
ki umika mi svoj vonj, čigav ta čas,
ki moram ga prebdeti, kdo gradi
si poleg mene to veliko senco,
čigava je ta žena, ki je meni
iztožila le bol, drugam pa šla
s sladkostmi svojimi, čigav otrok
se zgubil mi je v nedrih, kdo prispel bo
nocoj, da delamo te slavoloke,
kdo vrne mi, kar sem zapravil, komu
sem storil, bog moj, tolikšno krivico,
da mi zastaja dih od bolečine
in se srce mi v živ pekel razžarja?
SREDI MED BOJNIMI OKOPI
vijuga se skozme reka,
ki ob njej še v nedavnem času
bili so srditi boji.
Lojze Krakar
Mrliči z obeh strani reke
so zbratili v njej se in ona
jih je vsa vdana nosila
—¦ četudi preluknjana od krogel —
do svojega ustja in tam jih
izročala večni svobodi.
Zdaj reka — grobar je že zdavnaj
brez dela, pa pestuje včasih
zaljubljence v čolnih, ki zmeraj
ne verjamejo še, da že zdavnaj
so prav tu v bližini ubili
kot talca boga ljubezni —
in ko jih pestuje, poje
jim pesem, ki se je naučila
nekoč je v stogrlem zboru
življenja pri maestru soncu,
pesem o žarečem pogumu,
da tečeš med bregovi smrti,
pesem o svobodi mrtvih
in zelenem vijuganju v jutri.
TI, KI TE ČRKA uboga, napiši v vodo imena strahov in žvepla, krvi in lobanj, ki z mrzlim pogledom nam žagajo dušo na praprvine. Označi to vodo, da je ne bi več pili, si nikdar ob žveplu greli več udov, se nikdar rodili in v praprah razpadli, še prej ko zaslišimo sodbo: živeti.
21 VETI KAKOR ČLOVEK: NAD PREPADOM viseti oprijet za šipkov grm. Živeti kakor šipkov grm: cvete ti kot bel oblak in kot krvav spomin.
8
Pesmi
Živeti kakor svoj spomin: nenehno v peščeni uri biti izpraznjen del. Peščena ura biti: v nič se izteči in tudi za seboj pustiti nič.
OD APOKALIPSE DO UPANJA
se kdaj pa kdaj vzboči mavrica. Zgodi pa se to, če na cesti kje srečaš se s soncem, ki v mesto gre z otroškim vozičkom in rado ti pokaže v njem malo sončece. Zgodi se to spet, ko kdo reče ti nenadoma sredi ledenega predmraka: pridi, otali se, saj si naš človek, kam rad bi še? Zgodi se to še, ko razpoči se med prsti ti grozdna jagoda, da kri rodne zemlje razlije se predte in vidiš, iz česa si. In končno je to, če za divjimi neurji naenkrat prikaže se dolina vsa v noši pisani, rodovitna kot zvezde opolnoči.
PRAZNIČNA SVETLOBA VELIKE KATEDRALE,
svetloba julija.
Pred vrati katedrale grbavec z zadnjimi
ostanki srca in udov,
notri v katedrali pa velika zadušnica
s kadilom in zlatom in orglami,
zadušnica za nekim kraljem neznanega
kraljestva, rodu in imena.
Svetloba velike katedrale z orglami,
donečimi v brezkončnem prostranstvu,
prostranstvo z dušami gobavcev, čakajočimi
boga pred nebeškimi vrati.
Med njimi stojim, zalit z minljivostjo
svetlobe brezkončne prostranosti
in mislim: je bila tudi Jobova zadušnica
nekoč tako svetlo julijska?