Kri rešuje življenje
Med poietnimi počitnicami sem šla na dopust k stari mami. Tam sem doživljala zelo lepe trenutke, ki jih dolgo ne bom po-zabila. Najbolj pa se spominjam prometne nesreče, ki sem se je zelo prestrašila. V nedeljo po-poldan sem šla s sestrično po hribu navzdol. Dogovorili sva se, da si bova ogledali šolo in se sprehodili po vasi in zelenih, s travo poraslih hribih. Kmalu sva prišli na makadamsko cesto, z nje pa na eno prometnejših cest. Hodili sva torej po ozkem asfalti-ranem pločniku in opazovali, kako se odvija promet na cesti. Po njej se je vlekla dolga nepre-kinjena kolona osebnih avtomo-bilov in tovornjakov. Nenadoma je iz stranske ceste kakor blisk pridrvela rdeča stoenka. Avto-mobili so začeli zavirali, da je bilo slišati le škripanje zavor. S sestrično sva si zakrili oči in de-loma ušesa in čakali sva kakor okameneli, da poči. Že v nasled-njem trenutku sta avtomobila bočno trčila. Ker se kolona ni uspela v tako kratkem času do konca ustaviti, sta se v dva po-Skodovana avtomobila zaletela še dva od zadaj. V sredini ceste je bil ogromen kup avtomobilov, ki je terjal tudi dve žrtvi. Kot sem že omenila sta dve osebi že na
kraju nesreče izgubili življenje. Ena je bila hudo ran jena. Kri ji je špricala na vse strani. Ostale štiri osebe pa so ostale brez posledic. Na kraju nesreče se je v trenutku zbrala množica Ijudi, reševalna postaja in milica, kasneje pa še črn mrtvaški avto. Z rešilnim av-tomobilom so odpel jali težko po-škodovano osebo, ki je izgubila veliko dragocene krvi.
Srce nama je bilo huje kakor največji cerkveni zvonovi. Ob tej nesreči sem se takoj spomnila na krvodajalsko akcijo. Razmišljala sem, kako sem bila nekoč slabe volje, ko so po radiu obvestili, da bo krvodajalska akcija za občino Grosuplje in je moj očka šel da-rovat svojo kri. V tem trenutku pa sem bila srečna, da imam očeta krvodajalca in da morda tudi njegova kri pripomore k re-ševanju človeških življenj. Skle-nilasem.da bom postala, če bom le mogoče krvodajalka in bom s tem tudi jaz pripomogla k reše-vanju življenj. In kaj vemo, morda bo prav moja kri rešila življenje kakšnemu človeku.
Iris Lukan, 6. a
Osnovna šola
Louis Adatnič
Grosuplje