Januš Golec:2 Propast in dvig. Ljudska povest. Vinko je zvedel za prokletstvo iz očetovih ust. Ni ga bolelo, saj ga je tolažila lastna vest, da dela dobro in bo učinil največjo dobroto, če bo stiščal rakarje na pot poštenega trgovanja s plenom. Doma mu ni bilo obstanka. Oče bo gospodaril zavsem samostojno, ko bo že on sam star. Hlapec brez plačila in pravic je bil dosti dolgo, zakaj bi si ne oskrbel r, trgovanjem lastnega gnezda kjc drugje nego na Sromljah. Pijanec in zapravljivec Vinko ni bil. Par let potikanja za Sotlo in prihranki mu bodo rodili nov, lasten dom, katcrega bo urejeval ter utrjeval po svoji preudarnosti in izkušnjah. ¦ Mladi Lapuh je imel hvalevrednc načrte .~a bodočnost. Koristiti ter pomagati drugim in pri tem osamosvopi samega sebe, take vzorc mu je zamogla beležiti na pogubno .plat le nepopisna kmečka trma lastncga očeta! . . /-; A;i^V Očka Lapuh je naganjal slna s čelo rakarsko kompanijo na dno pekla; mladi Lapuh je ostr.vil dom po očetovi krivdi, hotel ie postati samostojen na lahek a pošten način. Pametni in odkriti možakarii so bili na strani mladega in ne starega! Nekoliko čudno se bo zdelo marsikomu, da so v ospredju vedno le rakarji na štajerski strani Sotle, hrvatskih ne omenjamo niti z besedico. Sotla je bila mejna reka do prevrata. V mejnih vodah je ribljenje prosto in tako je bilo tudi v Sotli dolgo — dolgo. Pravice prostega ribolova se je posluževal samo Štajerc, rcdko kedaj Zagorec. Kar velja glede ribljenja, se nanaša tudi na lov na rake. Med Zagorci ob Sotli ni bilo in tudi najbrž še danes ni ne ribičev in ne rakarjev. Težko je odgovoriti na vprašanje: Kako da sc naši bratje onostran Sotle niso zmenili ne za ribe in ne za rake? . . . . Najbrž je bilZagorec že od nekdaj v toplejših mesecih, ka je stikanje za raki ha višku, prelen celo za to, da bi dremal za vodo ter čakal na raka, ampak si jc rajši privoščil ljubo sanjarenje kje doma pod senčno hruško, kjer je tuhtal, kako bo zaslužil pri trajbi pur ter pri »švercu« z živino, tobakom in s soljo. Zagorci sami pravijo, da jc Hrvat ob Sotli preponosen, da bi natikal žive žabe na šibe in vabil rake. V dolgi dobi preplave obsotlskih krajcv z raki so se mastili Obsotlčani s slastnimi raki vsak večer. Velike sklede so sc kadile po večereh na kmečkih mizah in vsi so pridno luščili rdeče kuhane rake. Celo sejmarji so jemali seboj na sejme v žepih kuhane rake in istotako deca v šolo mesto kruha. Nekaj povsem tujega je bil rak na mizi Zagorcu! Mcd Hrvati rakarstvo ni niti poganjalo, kaj šele cvetelo m dajalo komu zaslužek. Če bi se bil ndomačil lov na rake tudi med Hrvati, bi bilo došlo bogznaj kolikokrat in do kako hudih krvavih ter smrtnih obračunov radi dobičkanosnosti rakarstva. Zagorci so slovenskim rakarskim Ienuhom tu in lam malo ponagajali, a do resnih sporov ni došlo ali iz zagorske zanikernosti ter brezbrižnosti, ali i: bratske popustljivosti? Odgovor na to vprašanie ie še danes odprt in nepo,'asnjen. Štafcrski rakarji na drugi strani Sotle konkurence niso imeli in radi tega so se veselili dobička sami. Bogastvo na rakih ni kršilo miru ter sloge med Štajerci in Hrvati. V mesecih lova na rake rakarji niso bivali pod domačim krovom. Spali so ali na prostem ali po šupah ter listnjakih vasi tcr hiš ob vodah. Kosilo so si kuhali ter cvrli sami. Le ob nedeljah in praznikih, katere so v obče praznovali, so posečali kar v celih gručah krčme, kjer so pili, se mastili s pečenko, rajali ter razgrajali, plačevali pa v gotovini, dokler je trajala sezona. Ko je bil na jesen končan lov, so se razlezli in porazgubili po svojih krčmah ter bajtah in otepali na zimo ter zgodnjo pomlad radi sezonske lahkomiselnosti in zapravljivosti pomanjkanje. Lapuhov Vinko je tudi živel po načinu tovarišev. Sam si je kuhal, pač pa jc imel streho ter ležišče in praznično zabavo pri eni hiši. V vasi Kraljevec na hrvaški strani jc v dobi naše povesti točil »neograničeno vino in rakijo« že starejši Šandor Katič, Žena mu jc bila iz Gregorevc na Bi- zeljskem in mu je podarila sina Miška, ki je bil radi padca iz zibelke pohabljen ter slaboumen, in hčerko Veroniko. Krčmar Katič je bil premožen ha posesti, je trgoval z živino in tudi njegova gostilna je bila obiskana dobro, ker je točil boljša štajerska vina. Pri Katičevih je bil fant kakor Lapuhov Vinko dobrodošel v vsakem oziru. Kar je potrošil, je plačal pošteno in povrh je še prijel ob prostem času in za slučaj sile rad za vsako delo in pomagal, kakor bi spadal k družini. Da uslužnega korenjaka ni gonil nikdo na zimo izpod krova, je samoobsebi umljivo. Pri gospodarstvu, kakor je bilo Katičevo, je tudi v zimi dovolj posla. Vinko je bil preskrbljen ter zaposlsn skozi celo leto in to ga je še posebno odlikovalo pred vsemi ostalimi rakarji. Da je bil zastavni Štajcrc Katičevim mnogo — veliko več nego navaden prihajač, je bila vzrok Hrvatova edinka — Veronika. Je že tako na tem božjem in ljubem svett1., da iantjc preveč zapeljivo zasledujejo dekleta s pogledi in da se medsebojna srečanja z očmi vnamejo v mladostno — ljubezcn! Vinko iri Veronika sta se spočetka samo rada videla in sta le ma!o govorila. Saraoposebi je prišlo, da se je rakar večkrat.vračal z lova, nego jc Mlo potrebno in Veroniki je plesalo srčece, če je zagledala na dvorišču fanta, katerega je vzljubila, da ni znala kedaj. Vinko ni razodeval Veroniki ljubezni v besedah in prisegah, obdelovale in zasajale so vrt njune mlaciostne ljubavi oči, ki iolikokrat dopovejo več in lepše nego vsi dolgovezni besedni romani. Vinko in Veronika sta bila že koj po prvi presoji nepristranskega opazovalca par, kakor ga je dobiti le po gredah podeželske telesne lepote in srčnc nepokvarjenosti. Ni duhtel samo Vinko po čedni postavi, zapeljivem pogledu in »kravžastih« lasehl Tudi Vcronika jc bila nalahno rdečih lic, žametno mehkega pogleda in po vzorcu vsah Gregorevčank vitko-visoke postave, da je ni nadkriljeval Vinko niti za pol palca. Kaj bi kramal na dolgo ter široko z bogznaj kolikokrat do zadnjega kotička popisano in naslikano prvo ljubeznijo, ki je najlepša, dokler jc znana le dve* jna. Daljše prikrivanjc prve ljubezni je nekaj nemogočega in tako je bilo tudi pri Vinku in Veroniki. Materinemu očesu prikrije otrok s težka nekaj celega človeka prešinjajočega kakor je — ljubezen. Mati Katička so koj uganiii, da je opaziti na Veroniki po Vinkovem prihodu nekaj, kar ji je bilo poprej tuje. In te tuje pojave na hčerki je zaupala ob priliki dobra majka sicer bolj strogemu očetu, ki pa je bil koj s prvo izjavo resnega mnenja: »Bi ne bilo naopak. Fant je priden, delaven, pošten, štedljiv in enkrat bo najbrž očetov grunt njegov, Dokler jc pa samo rakar in ne posestnik, ne dovolim poroke in ne frpim ljubimkanja za vogli, Tako bo, čc bosta pametna, sicei poženem Štajerca od hiše in deklini bom že posvetil, kaj in koliko velja očetova volja!« Po teh resnih očctovih besedah je znala mati, koliko je bila ura in da mož ne pozna šale. Sklenila fc, da spregovori ob prvi priložnosti z Veroniko in ona naj nagovori Vinka, da bosta za bodoče previdna, da se velmožni gazda ne bo razsrdil do skrajnosti, Materine bescde so hčerko sicer prcsenctile, obenem ie pa bila Bogu hvaležna, da jc prišla vsekakor kočljiva ljubezenska zadeva roditeljema brez posebnih tcžkoč do ušes, Vinko je bil koj podučen o položaju. Zamislil se je na dolgo tcr je nato ostavil Katičev dom z zatrdilom Veroniki, da bo poprej posestnik, nego bo zamenjal z umirajočim očetom na Sromljah luč s ključem do rojstnega doma. Bila jc tedaj na prodaj med Bizeljskem in Staro vasjo Lipšinetova domačija. Prav čedna hiša z gospodarskimi pritiklinami, posestvom in vinogradom. Kar celega doma ne kupi preudaren človek, kakor bi se useknil. Treba pač imanje pregledati in t>reračunati, če odgovarja ceni in ako jo zmore kupec v gotovem času. Tudi Vinko ni kupil Lipšihetovega doma, kakor bi pihnil. Rabil je za sklep kupčije par dni. Pred starega Katiča je hotel stopiti kot pravomočen gruntar in izpolniti do pičice njegove pogoje za 'lenitcv zakona z Veroniko. Me4 pogajanji se jc udil stalno na Bizeljskem in sc mu niti sanjalo ni, ke !o sc mu hočc usiliti v vrt srečc. (Dalje sledi.)