SKUPNA PAŠA V SODEVCIH OB
KOLPI V BELI KRAJINI
ANDREJ DULAR
V belokranjski vasi Sodevci ob Kolpi hrani-
jo »vasno knjigo«, na katero me je poleti leta
1989 opozoril kmet in vaški oskrbnik Jože
Mihelič iz Sodevcev št. 11. Ta knjiga, ki je v
bistvu v trde platnice vezan zvezek velikosti
41,5 X 17 X 2 cm, je služila za vpisovanje po-
membnih vaških dogodkov od leta 1948 do
današnjih dni. Vsebina zvezka (po zagotovilu
domačinov vas pred drugo svetovno vojno
takšne vaške knjige ni imela), je zanimiva
tako za etnologijo kot za krajevno zgodovino,
kajti nastala je mimo vzorcev šolskih in cer-
kvenih kronik, predvsem iz vsakdanjih prak-
tičnih potreb vaške skupnosti.
Vpise v zvezek je opravljal vsakokratni va-
ški oskrbnik, ki so ga vaščani izvolili na skup-
nem sestanku ponavadi za več let, in je moral
biti izveden in zaupanja vreden mož. Vpiso-
val je podatke o skupnem delu vaščanov, na
primer pri popravilu poti, elektrifikaciji vasi
in gradnji vaškega vodovoda, izposoji vaškega
orodja; vpisoval je denarne izdatke za skupne
vaške potrebe in pa prejemke vaške skupnosti,
ki so prihajali v vaško blagajno predvsem od
prodaje pridelkov z vaških zemljišč, na primer
od prodaje orehov, sadja, sena, stelje in lesa.
Med najzanimivejše zapise lahko uvrstimo
tiste, ki govore o skupni paši živine. V njih se
zrcali organizacijska shema vaške skupnosti,
ki je hkrati skupnost posameznih gospodar-
skih enot, te pa so zaradi enakih potreb razvi-
le posebno obliko gospodarjenja s srenjskimi
zemljišči. Preden pa si ogledamo vsebino ne-
katerih zapisov, ki se nanašajo na skupno
pašo, se pomudimo še pri zapisih o občini So-
devci v franciscejskem katastru. Le-ti nam
dajo osnovno sliko o gospodarskih značilno-
stih obravnavane občine v prvi polovici 19.
stoletja.
Soseska Sodevci je imela samo eno vas, tako
da lahko številčne podatke, ki se nanašajo na
sosesko, uporabimo za vas Sodevci. Vas je
bila, tako kot je še danes, razdeljena na tri, v
polkrogu razvrščene zaselke, ki jih domačini
imenujejo Gorenjci, Srenjci (Sredinci) in
Dolenjci.'
Po štetju prebivalstva leta 1830 je imela so-
seka Sodevci 94 moških in 110 žensk, ali sku-
paj 204 prebivalce v 53 družinah. Ti so živeli
v 26 slabih lesenih in s slamo kritih hišah. 51
družin se je ukvarjalo s poljedelstvom, dve
družini pa z obrtjo.
Po velikosti posestev so bili v soseski:
Na poljih, ki so obsegala 8,5% celotne povr-
šine soseske, so gojili pšenico, ječmen, ajdo,
proso, oves, krompir in repo, poleg tega pa v
precejšnji meri še koruzo, fižol in zelje. Pride-
lek so dajali vinogradi, ki pa niso bili preveč
kvalitetni, in sicer so ljudje na en joh v srednje
kvalitetnih vinogradnih legah nad vasjo pride-
lali okrog 20 avstrijskih veder vina.
Posebno razvita je bila živinoreja, saj je bilo
leta 1832 v soseski 15 konj, 58 volov, 10 krav,
112 koz, 200 ovac in 8 telet. Veliki posestniki
so imeli po dva konja ali 2 do 4 vole in razen
ene krave in enega telička še do 10 koz in 20
ovac. Prašičev je bilo malo in so jih nadomeš-
čale ovce in koze.
Vole so uporabljali predvsem kot vprežno
živino na polju, konje pa za prevažanje in
prenašanje tovorov. Drobnico so gojili zlasti
zaradi mesa in volne, ki so jo spredli in delali
nogavice,2 iz nje pa so tkali tudi sukno za
zimsko obleko.3
Sodevčani pridelkov na splošno niso proda-
jali, temveč so jih porabili za lastno prehrano
in za živino. Njihova glavna prehrana so bili
moka, mleko in zelenjava, samo ob posebnih
priložnostih, oziroma opravilih, tudi meso in
vino. Mleko so deloma porabili sami, deloma
pa so z njim pitali mlado živino.4
Za živino je bilo seveda treba skozi vse leto
stalno skrbeti. To na videz ni bilo težko, saj so
bile živinoreji namenjene zemljiške površine
precej večje, kot tiste, ki so bile določene za
druge kulture. Razen tega so v zimskem času
kmetje nekaj živine prodali ali pa jo namenili
za hrano, posebno ovce. Tako so v Sodevcih
travniki in pašniki zajemali kar 83% celotne
površine soseske. Razmerje med poljskimi po-
vršinami in pašniki je bilo 1:5,3, med polji in
travniki pa 1:1,4.
Kakor razberemo iz cenilnega operata fran-
ciscejskega katastra, se je živina pasla na paš-
nikih celo poletje tja do pozne jeseni. Živino
so začeli odganjati na pašo kmalu potem, ko
je skopnel sneg, na paši pa je bila vse do sv.
Martina. Živina se je tako pasla več kot šest
mesecev, kar pa je bilo razumljivo in potreb-
no, saj je bilo dobrih travnikov, na katerih bi^
71
Sodevci ob reki Kolpi, nad vasjo je Stari trg z župno cerkvijo. Foto Jernej Šušteršič, 1953 negativ hrani Belo-
kranjski muzej v Metliki
lahko nakosili dovolj dobrega sena za zimo,
komaj okrog 3% celotne površine soseske.
Travniki so bili na splošno slabi in so jih mo-
rali vsako leto očistiti grmovja in kamenja,
tako da so na enem johu nakosili komaj 6 do
8 centov sena.5 Zato je tudi razumljivo, da so
pozimi pitali živino ne samo s senom, ampak
tudi s slamo.6
Za živinorejo potrebni pašniki so ležali ve-
činoma pol ure hoda severovzhodno od vasi.
Bili so na skalnatem in z grmovjem ter dre-
vjem poraščenem platoju nad reko Kolpo in
so se razprostirali vse do ceste proti Staremu
trgu. Gre za zemljišča, ki so v preteklem stole-
tju pripadala okrajni gosposki Poljane, upra-
vljala pa jih je sodevska vaška srenja. Ti skup-
ni (soseski ali vaški) pašniki ali gmajna so me-
riH 113 johov in 1591,60 kvadratnih klafter,
kar je predstavljalo več kot 18% celotne povr-
šine soseske. Ostale pašniške površine, ki so
pripadale posameznim lastnikom (to so bile
tako imenovane košenice, ker so jih tudi kosili
in kasneje po njih pasH), so merile skupaj 171
johov in 1154,8 kvadratnih klafter ali 28% ce-
lotne površine soseske.
Kljub tako velikim površinam za živinorejo
je bila goveja živina, ki je bila večinoma s Hr-
vaškega, kakor ugotavlja J. Kobe za Poljansko
dolino, »tako majhna, de enake nikjer še ni-
sim vidil. Res je, de so v nekterih krajih stermi
hribi in jako gerdi klanci; pa vender mislim,
da bi se govedina srednjiga plemena lahko.
imela«. Vzroka za takšno stanje Kobe ne vidi
le v pasmi govedi, ampak tudi v tem, ker
»med vsemi si Poljane po svojih stermih in
kamnitih košenicah še nar več sena nakosi, ki
ga več stane, ko je vredno, in ga potlej čez
zimo kakim ušivim bušem jesti daja, ki so ko-
maj tolike, kot dobre koze. Po občinskih paš-
njah je germovje zaterl, ker je brinje in ternje
popahl; de bi bil pa namesto uniga kaj
koristniga zasadil, še ni poskrbel; zdaj se mu
krava celi božji dan po praprotu na soncu pre-
peka, in ko izstradana domu brez mleka pri-
de, misli, de ji je zacoprano.«''
72
Kobe je tu zadel v samo bistvo ekstenzivne
poljanske živinoreje. Živino, ki se ni mogla
pasti v dolini ob Kolpi, kjer so bila polja, so
Sodevčani gonili na pašo na oddaljene skupne
vaške pašnike. Glede na Korbanov zapis, da
je »prva skrb staršev otroke na pašo z drobni-
co pošiljati, ko so še komaj 7 ali 8 let stari; po-
tem ko odrastejo, na polji neutegoma delajo in
se trudijo vsakdašnjim potrebam doskočiti«, 8
pa lahko sklepamo, da so sredi 19. stoletja bili
posebej pastirji za govedo in posebej za drob-
nico.
Čeprav Kobe in Korban poimensko ne
omenjata krajev, kjer je bilo to v navadi (go-
vorita le na splošno o razmerah pri Poljanci-
h), moremo njune ugotovitve posplošiti, zlasti
še, ker je bila skupna paša govedi znana tudi v
Predgradu,9 Starem trgu,'O Kotu, Sodevcih,
Radencih in tudi preko Kolpe na Hrvaškem v
Blaževcih in Plemenitašu.'1 V vseh teh vaseh
pa so redili tudi drobnico.
Preden preidemo časovni okvir 19. stoletja,
omenimo še zanimivost, ki se nanaša na skup-
na vaška zemljišča - gmajno. Med največje so-
seske pašniške parcele je ob začetku pretekle-
ga stoletja štela parcela št. 453, ki je bila raz-
deljena na več manjših pašnikov. Ti so bili
raztreseni po Kuti in Nad Vrhom. Merila je
106 johov in 1128,18 kvadratnih klafter (oz.
61 ha 40 a in 49 m2).i2 Na parceli, kiji rečejo
Nad vrhom, je bilo v začetku preteklega sto-
letja postavljenih trinajst stavb - hlevov,
katerih lastniki so bili sodevski gospodarji ozi-
roma zemljiški posestniki. Devet lastnikov je
imelo v posesti en hlev, štirje pa po dva. Veli-
kost teh hlevov je bila v povprečju manjša kot
10 kvadratnih klafter; najmanjši je meril 4,
največji pa 22 kvadratnih klafter.'3 Poleg hle-
vov so bile na teh pašnikih tudi manjše njive.
Skupna paša s pastirjem -
črednikom
Za čas med obema vojnama in tudi po drugi
svetovni vojni lahko rečemo, daje bila skupna
paša v Sodevcih značilna le za govejo živino
vseh vaških gospodarjev. Drobnica se je pasla
na gmajni nekako do preloma stoletja, ko je
začelo njeno število upadati. Temu naj bi bil
vzrok izseljevanje moških v Ameriko in pa to,
da so ženske morale opravljati tudi moška
dela. Tudi kasneje ni bilo v vasi nikdar toliko
drobnice, kot v začetku 19. stoletja. To je ra-
zumljivo tudi zato, ker ljudje niso več potre-
bovali toliko volne, saj so jim pošiljali denar
in oblačila sorodniki iz Amerike, pa tudi sami
so lahko za poslani denar kupovali oblačila v
domačih trgovinah.
Preden pa se je skupna paša na gmajni zače-
la, so morali vaščani ograditi vse poti po vasi
in tudi poti do gmajne. S plotovi so morali biti
ograjeni vrtovi, njive in košenice, zato je vaški
oskrbnik sklical nekaj dni pred začetkom paše
ljudi na skupno vaško delo. Vsaka hiša je mo-
rala dati človeka, ki je na gmajni pomagal ob-
noviti plotove, stajo in pastirsko barako ter
očistiti kal za napajanje živine.
Za skupno pašo živine so Sodevčani vsako
leto najemali pastirja - črednika. Zanj se je
moral vaški oskrbnik pozanimati že pred za-
četkom paše. Pri tem so mu pomagali sovaš-
čani, ki so vedeli, kateri pastirje dober za ži-
vino, kateri pa ne. Pred drugo vojno, ko je bila
brezposelnost večja, so se pastirji prišli ponu-
jat za službo kar sami. Največkrat so bili ose-
benjki, ki niso imeli dovolj svoje zemlje, da bi
preživeli sebe in številno družino, posamezni
siromaki in osebenjski sinovi. Tudi po drugi
vojni so prihajali za pastirje ljudje, ki jim je
bilo pastirovanje osnova za preživljanje. Tako
je v sodevski vaški knjigi zapisano deset pa-
stirjev, ki so med leti 1948 in 1960 pasli živi-
no na vaški gmajni. Stari so bili od petnajst do
šestdeset let in čez. To so bili domačini iz So-
devcev, iz bližnje vasi Radenci, iz hrvaških
Blaževcev onstran Kolpe, pa tudi iz Kanižari-
ce pri Črnomlju ali še bolj oddaljenega Moz-
Ija, Vimola, Knežje Lipe in Vinjega Vrha.
Dva izmed teh pastirjev sta pasla živino v So-
devcih dve leti zapovrstjo, ostali pa le eno.
Pri izbiri pastirja vaščani niso imeli vedno
sreče. Morda je ta zjutraj rad spal in zamujal
na pašo ali pa je rad pil in popoldne predolgo
»držal živino na soncu v staji«, da se ni mogla
pasti. Včasih je kateri tudi prezgodaj prignal
živino s paše ali pa je katero »živinče izgubil
in ga je potem iskala cela vas«. Redki so bili
pastirji, s katerimi so bili popolnoma zado-
voljni, saj nekateri med njimi tudi niso imeli
pravega odnosa do živine.
Čas, ko naj bi pastir začel goniti živino na
skupno pašo, je bil odvisen od vsakoletnih
vremenskih razmer. V glavnem živine na
gmajni ni pasel pred sv. Jurijem (24. aprila),
po drugi svetovni vojni pa je ponavadi začel
pasti šele v začetku meseca maja. Točen zače-
tek paše so vaščani določili skupaj na vaškem
sestanku, na katerem je tudi bila sklenjena po-
godba med lastniki živine (vaškimi gospodar-
ji) in pastirjem.
Skupna vaška paša v Sodevcih in prav tako
tudi v drugih krajih v Poljanski dolini ob Kol-
pi, kjer so jo pač imeli, je potekala po točno
določenem redu. Ta red, ki ga je določila tra-
dicija, zakoreninjena v ekonomskih in tudi
drugih odnosih vaške skupnosti, so porušile
šele gospodarske spremembe v začetku šestde-
setih let tega stoletja. Dotlej pa je izkoriščanje
gmajne, pašo živine in razmerja med vaško
srenjo in pastirjem določal nenapisan »stari
običaj«, ki je točno opredelil pravice in dol-
žnosti pastirja in gospodarjev in so se vaščani
nanj tudi sklicevali, ko so sklepali pogodbe.
Te pogodbe so bile ustni dogovori na vaških
sestankih, kasneje pa so dobile pisno obliko.
V sodevski vaški knjigi je zapisanih deset po-
73
godb, ki so si med seboj bolj ali manj podob-
ne. V njih so določila o začetku in trajanju
paše, o višini plačila pastirju v denarju in na-
turalijah, o morebitnem pastiijevem »dopu-
stu« in nadomeščanju v času vojaških vaj. V
pogodbi so bila še določila o pastiijevem rav-
nanju z živino, o njegovih pomočnikih-poga-
njačih, za katerih delo je bil pastir tudi odgo-
voren in o postopkih zoper pastirjevo samo-
voljno prekinitev pogodbe. Poleg plačila so
vaščani po pogodbi morali pastirju za čas paše
priskrbeti prenočišče in hrano ter mu za po-
močnike-poganjače zagotoviti dovolj stare
fante.
Ena takšnih pogodb, ki je bila sklenjena 13.
maja 1950, se glasi:
»Vaščani Sodevci so sklenili pogodbo z tov.
Brezar Jankotom, rojen 2.4. 1935 v Kanižari-
ci K.L.O. Loka pri Črnomlju. Pogodba se je
sklenila med pastirjem in vaščani takole:
prvič Janko Brezar se zaveže vaščanom, da
bo začel odganjat živino na pašo 15 maja tega
leta in bo končal 11 nov. tega leta za pogoje-
no vsoto 500 din od sake glave živine katero
bo odganjal po 15 maju v to pogodbo si je pa-
stir izgovoril da mu bojo vaščani kupili 1 par
novih čevljev št 44. in tri dane dopusta med
službo.
Podpis pastirja
Brezar Janko
Obveza vaščanov
prvič da bojo pastirja držali redno po sta-
rem običaju
drugič da bojo dali dobre poganjače nad 14
let stare
tretjič 11 novembra bo pastir izplačan
strtič Vaščani bojo kupili pastirju čevlje po
enem mesecu službe
petič koliko bo kateri vaščan odganjal živi-
ne po 1 juliju mora pastirja plačat gori nave-
deno svoto in držat do konci pogojenega roka,
v slučaju če bi komu živina med pogodbo
poginila bo samo plačal ne pa držal.«
Vasni odbor
(15 podpisov vaščanov) 14
Nekaj dni po tem, ko so izbrali pastiija in
podpisali pogodbo, se je skupna paša živine
začela. Število živine, ki se je posameznemu
gospodarju pasla na skupni paši, je bilo različ-
no. Odvisno je bilo od premoženjskih razmer
posameznih gospodarstev. Veljalo pa je pravi-
lo, da mora gospodar plačevati in prehraniti
pastirja glede na število pašne živine, ki jo je
le-ta odganjal na pašo po 15. maju. To je bilo
potrebno zato, ker se nekatere živali niso mo-
gle vključiti v skupno čredo in so bile na ta
način približno štirinajst dni »na preizkušnji«.
Govedo, ki se po tem času ni priključilo skup-
ni čredi, so morali lastniki pasti posebej,
morebitno nastalo škodo, ki bi jo ta živina po-
vzročila, pa tudi poravnati.
Vaški oskrbnik, ki je zapisoval dogodke v
vaško knjigo, je vedno zapisal tudi čas, ko je
bilo konec paše; ponavadi je bilo to 11. no-
vembra, pred drugo svetovno vojno pa tudi
25. novembra, to je na Katarinino. Zapisal je
še, pri kateri hiši je paša prenehala. To je bilo
pomembno zaradi vrstnega reda, po katerem
je moralo v naslednjem letu posamezno gos-
podarstvo pastirja »držat«, to je oskrbovati ga
s hrano in prenočiščem ter mu zagotoviti po-
ganjača. Število oskrbovalnih dni je bilo od-
visno od števila živine, ki jo je pasel pastir po-
sameznemu gospodarju. V navadi je bilo, da
je za vsak par govedi moral gospodar skrbeti
za pastirja en dan (za eno govedo torej pol
dneva). Da bi ne bil pri tem katerikoli gospo-
dar prizadet ali oškodovan, predvsem pa, ker
ni bilo smotrno, da bi »držali« pastirja pol
dneva, so poznali sistem skupne paše, ki sta ga
sestavljala cikel velike in cikel male črede, ali
velika in mala čreda, kakor so ju imenovali
Sodevčani.
Velika in mala čreda
Tako v veliki kot v mali čredi je tekla ob-
veznost gospodarjev do pastirja od hiše do
hiše, ponavadi po hišnih številkah. Pomem-
bno pa je, da se je vsakoletna skupna paša
vedno začenjala z malo čredo in da je obvez-
nost do pastirja začenjal sosed gospodarja, pri
katerem se je paša jeseni zaključila. Tako je v
ciklu velike črede vsak gospodar s parnim šte-
vilom govedi »držal« pastirja toliko dni, koli-
kor parov govedi je imel (za en par en dan, za
dva para dva dni itd.). Gospodar z neparnim
številom govedi pa je moral »držati« pastirja
toliko dni, kolikor je imel parov, povrhu pa še
en cel dan za eno govedo (npr. za eno govedo
en dan, za tri goveda 1 dan + 1 dan; za pet go-
ved 2 dni + 1 dan itd.). Ko se je cikel velike j
črede pri zadnjem gospodarju v vasi iztekel, se
je začel pri prvem gospodarju cikel male čre-
de. Pri mah čredi so gospodarji s parnim števi-
lom govedi »držali« pastirja enako število dni
kakor v veliki čredi, gospodarji z neparnim
številom govedi pa so svojo obveznost za ne-
parna goveda poravnali že v ciklu velike črede
in jim je v ciklu male črede ostala le obvez-
nost do parnih govedi. Tako v mali čredi gos-
podarji z enim govedom niso »držali« pastirja,
s tremi govedi so ga »držali« en dan, s petimi
dva dni itn. Po tem sistemu je terjala velika
čreda daljši, mala čreda pa krajši čas, kar ka-
žeta tudi imeni obeh ciklov. Velika in mala
čreda sta se tako menjavali skozi ves pašni
čas.
Pastirjev delovni dan
Pastirjev delovni dan se je začel že okrog
štirih zjutraj, ko je pastir začel buditi gospodi-
nje, da so šle pomolst krave. Okrog pol petih
74
Rog sodevskega pastirja iz petdesetih let. Narejen je iz volovskega roga, podaljšanega s pločevino in ima lesen
ustnik. Rog je last sodevske vaške skupnosti
je prišel na zajtrk v hišo, ki je tisti dan skrbela
zanj. Gospodinja mu je pripravila belo kavo
in žgance ali cvrtje, pogosto tudi prežganko in
zmesni kruh. Po zajtrku je pastir stopil pred
hišo in zatrobil v vaški rog. Gospodinje, ki so
do takrat pomolzle krave, so odgnale živino iz
hleva na pot. Pastir pa je s poganjačem, ki ga
je morala dati hiša, ki je skrbela tudi za pastir-
ja, začel zganjati živali v skupno čredo. Na-
vadno je šel pastir z enega, poganjač pa z dru-
gega konca vasi, tako da se je živina zbrala
okrog pete ure pri vaški kapelici sredi vasi, od
koder je vodila pot na gmajno. Poganjač je no-
sil v torbi suho hrano zase in za pastirja. Gos-
podinja jima je največkrat pripravila črn ali
zmesni kruh s slanino ali šunko, čebulo, kas-
neje tudi paradižnik, za žejo pa sta imela vino
in vodo.
Živina se je do velike maše (15. avgusta)
pasla le na gmajni. Po tem času so morale biti
košenice pokošene, seno pa spravljeno v ogra-
jene stoge ali v senike in hleve na gmajni. Plo-
tove, s katerimi so bile košenice ograjene, so'
podrli, tako da so se živali po njih in po stelj-
nikih lahko prosto pasle. Dopoldne so se živa-
li pasle nekako do 11. ali 12. ure, ko sta jih
pastir in poganjač odgnala v stajo. Poganjač je
nato odšel v vas po južino za pastirja ali pa jo
je prinesla gospodinja. V staji je živina poči-
vala med največjo sončno pripeko vse do četr-
te ali pol pete ure popoldan. Pastir in poga-
njač sta med tem časom počivala v enem od
hlevov ali senikov na gmajni. Ti seniki in hle-
vi, v katere so kmetje v zimskem času spra-
vljali jalovo živino, da je »delala« gnoj za nji-
ve na gmajni, so med drugo vojno pogoreli.
Po vojni so vaščani postavili na gmajni bara-
ko, ki je bila namenjena pastirju in poganjaču
za počivališče in zatočišče pred hudo uro.
Po popoldanski pripeki sta pastir in poga-
njač živino spet odgnala na pašo, navadno na
drug del gmajne, in tu pasla vse do večera. Ko
je odzvonilo zdravamarijo, sta čredo odgnala
proti vasi, nad vasjo pa je pastir zatrobil v rog
in tako oznanil, da se živina vrača. Živali so
potem kar same našle pot v domači hlev. Po
večerji z družino se je pastir odpravil spat na
seno na senik, v pozni jeseni, ko so bile noči
že hladne, pa je spal v hiši »na kakšnem sta-
rem modrocu«. Pastir se je selil iz hiše v hišo,
od enega do drugega gospodarja. Z vsakokrat-
no selitvijo je dobil tudi novega pomočnika-
poganjača, ki je bil največkrat eden od starej-
ših gospodarjevih sinov. Če gospodar ni imel
primernega sina, je moral na pašo sam (kar se
je redko zgodilo) ali pa je poganjača najel.
Fantje so šli med počitnicami radi za poganja-
ča, da so si kaj zaslužili. Monotoni ritem pa-
stirjevega življenja »med pogojenim rokom«
pa so le redko razgibali poletni večeri ob dru-
ženju z vaško mladino, ob petju in pitju.
75
Pastirjevo plačilo
Plačilo je bilo določeno s pogodbo. Pastirji
so vedno dobivali denar, po dogovoru pa še
obleko, obutev, živila in cigarete. V nekaterih
primerih je dobil pastir po nekaj dneh paše
predujem v naturalijah in kasneje večkrat tudi
v denarju, kar pa so mu ob končnem obraču-
nu odšteli. Višino plačila so vedno določili za
celo pašno dobo, in sicer za eno glavo govedi.
Vsak gospodar je nato plačal toliko, kolikor
živine je imel v skupni čredi. Račun s pastir-
jem so vaščani sklenili ob koncu paše. Na
Martinovo se ni več paslo, saj je ta dan pastir
hodil od hiše do hiše in pobiral svoj zaslužek.
Iz zapiskov v vaški knjigi lahko razberemo, da
se je denarni znesek nominalno večal iz leta v
leto, medtem ko je bilo plačilo v krompirju,
fižolu in koruzi skoraj vedno enako. Tako je
na primer vaški črednik Trampuž dobil leta
1948 za eno glavo živine 140 din v denarju,
poleg tega pa še 4 kg krompirja in pol kg fižo-
la. Ker je pasel 48 glav, je dobil skupaj 6720
din, 196 kg krompirja in 24 kg fižola.'5 Kak-
šna je bila dejanska vrednost pastirjevega pla-
čila, lahko razvidimo iz pogodbe s pastirjem
Jožetom Bedenkom leta 1953, s katero se je
zavezal, da bo pasel 57 glav govedi od 7. maja
do 11. novembra (to je več kot šest mesecev)
»za svoto 500 din od ene glave in 2 kg koruze
in 2 kg krompera.«'6 Pri tem je kot predujem
prejel 14, junija od vaškega gospodarja Jurija
Mašiča »en par novih čevlov v vrednosti 3500
din, eno srajco v vrednosti 1200 din in v goto-
vini 900 din, skupaj 5600 din.«17 Zaslužek so
pastirju lahko zmanjšali zaradi njegove odsot-
nosti (tistemu, ki ga je nadomeščal, je moral
plačati dnevnico) in zaradi povračila škode, ki
jo je naredil iz malomarnosti.
Pastirjev socialni položaj ni bil zavidljiv.
Pasel je v glavnem zato, da se je preživel. Ra-
zen živil, ki jih je dobil ob koncu paše in jih
odnesel domov, denarja skoraj ni privarčeval.
Čeprav se ni velikokrat zgodilo, da bi pastirji
med pašo zboleli, so se vaščani v pogodbi z
mladoletnimi pastirji zavarovali tako, da so
morali starši prevzeti vso skrb za svojega bol-
nega otroka. Pastirjev socialni položaj se je zr-
calil tudi v odnosu vaščanov do njega: »Bil je
siromak in se mu je zato večkrat pogledalo
skozi prste«. Po končani skupni paši in izpla-
čanem plačilu niso imeli vaščani do pastirja
nikakršnih obveznosti več.
Zaton ekstenzivne živinoreje in
skupne paše
Zadnji pastir, ki so ga Sodevčani najeli za
skupno pašo živine, je bil Marko Kobe iz so-
sednje vasi Radenci. Po njegovi smrti leta
1960 so vaščani še dve leti zapored pasli živi-
no skupaj, in sicer tako, da sta v prvem ciklu
(v mali čredi) pasla čredo vsak dan po dva
gospodarja. Začetek paše je bil namreč težav-
nejši, ker so se morale živali na skupno čredo
šele privaditi in je bilo zato treba bolj paziti
na živino. V vseh naslednjih ciklih, kolikor je
trajala paša, pa je vsak dan za živali skrbel le
po en gospodar. Seveda se je pastirska dolž-
nost tudi tedaj prenašala od soseda k sosedu,
od hiše do hiše. 18
Po letu 1962, ko skupne paše v Sodevcih ni
bilo več, so gospodarji vsak zase pasli svojo ži-
vino. V šestdesetih letih je nato število živine
začelo hitro upadati, zlasti zato, ker so se v
vasi pojavili poljedelski stroji, ki so nadome-
stili živali pri poljskem delu in vožnjah. Ra-
zen tega je začelo gozdno gospodarstvo gmaj-
no pogozdovati. Tako seje ta vse bolj zarašča-
la z grmovjem in drevjem in na njej ni bilo
več mogoče pasti.
Sedemdeseta leta so nato prinesla možnosti
za zaposlitev v obratu metliške tekstilne to-
varne Komet v Starem trgu, kjer so našli posa-
mezniki boljši in lažji kos kruha. S pomočjo
črnomaljske Kmetijske zadruge pa so v tem
času organizirali tudi odkup poljščin, zlasti
kumaric, zelja, rdeče pese za potrebe industri-
je Belsad v Črnomlju in mleka za Ljubljanske
mlekarne. Tako so pospešili v sicer odročnih
Sodevcih intenzivno poljedelstvo in hlevsko
živinorejo. Skupne paše pa ti gospodarski pre-
miki niso več obudili, čeprav ljudje pravijo,
da je bila živina takrat, ko se je še pasla na
gmajni, bolj zdrava in je imela tudi bolj kako-
vostno mleko.
OPOMBE
1. Krajevni leksikon Slovenije, Ljubljana 1971, str.
57. — 2. Catastral Shätzung Elaborat der Gemein-
de Schöpfenlag, 29. 11. 1832, str. 2, (AS - N št.
254). — 3. J. Korban, Kratek ozir na Poljance, No-
vice VII, 1849 (8.8.), št. 32, str. 140. — 4. kot opo-
mba 2. — 5. Castrai Schätzung Operat der Steuer-
gemeinde Schöpfenlag, 8. 7. 1830, str. 50, 54, (AS -
254). — 6. kot opomba 2. — 7. J. Kobe, Beli Kranj-
ci unkraj hribov Gorjancev in Kočevarjev ob reki
Kolpi od Metlike do Osilnice, Novice V, 1847
(20.10.), št. 42, str. 167. — 8. kot opomba 3. — 9.
Marija Makarovič, Predgrad in Predgrajci, Ljublja-
na 1985, str. 131-145. — 10. TZ (terenski zapiski)
Stari teg ob Kolpi (16.9.1981). — 11 TZ Sodevci
(15.6.1990). — 12. Protocoll sömmtlicher Grund
und Bau Parzellen in der Gemeinde Schöpfenlag,
15. 3. 1823, (AS - N št. 254). — 13. Protocoll der
Bau Parzellen der gemeinde Schöpfenlag, 15. 3.
1832 (As - N 254). — 14. Vaška knjiga Sodevci,
str. 4. — 15. Vaška knjiga Sodevci, str. 2. — 16. va-
ška knjiga Sodevci, str. 19. — 17. Vaška knjiga So-
devci, str. 20. - 18. Vaška knjiga Sodevci, str, 58.
USTNI VIRI
Jože Barič, nekdanji vaški pastir, Sodevci 4 — Ma-
jerle Kristina, gospodinja. Stari trg 1 — Jurij
Mašič, kmet, Sodevci 5 — Jože Mihelič, kmet in se-
danji vaški oskrbnik, Sodevci 11 — Jurij Mihelič,
povratnik iz Amerike, Sodevci 11 — Marija Mihe-
lič, gospodinja, Sodevci 11 — Jože Rade, kmet.
Gornji Radenci 4 — Mihael Šterk, kmet, Sodevci
10
76