373
Temeljni  pogoji   za   procvitanje  obrtnega
stanu.
Tako je naslov zanimivemu predavanju, katerega je nedavno imel neki strokovnjak v praškem obrtnem društvu. Poučni govor je napvavil velik vtis na poslušalce in zato menimo vstreči, našim obrtnim čitateljem, ako posnamemo glavne točke omenjega predavanja.
Govornik je najprej slikal razmere obrtniškega stanu v srednjem veku, njegove zadruge in zveze ter opisal nam razvoj in propad obrtnega stanu v onih časih. V novejši dobi sta posegla dva vplivna faktorja v dejanje in nehanje obrtnikovo: mašine in svoboda ob rta. Ta dva faktorja sta povsem predrugačila obrtni stan in sta glavni vzrok, da še danes vlada toliko tožb in toliko gibanje v obrtnih krogih. Mašina je potisnila v stran celo vrsto rokodelskih obrtov; obdržali so se samo oni, pri katerih se mašine le deloma ali pa prav nič ne morejo uporabljati. Ti obrti torej pridejo v prvi vrsti v poštev za navadnega rokodelca. Utemeljiti pa jih je treba na podlagi solidnega dela in primernih cen. Solidno delo pa ne zahteva samo dobrega in trpežnega materijah, temveč tudi čedne, lepe in ukusne vnanje oblike. Na lepoto se žal le premalo gleda. Občevanje obrtnika s strankami zahteva nekoliko splošne omike in pa znanja najnavad-nejših občevalnih oblik; tudi v tem oziru se naši obrtniki dostikrat premalo potrudijo. Dolžnost vsakega obrtnika je, da opozori kupca na materijal in da se nekako vživi v misli in nazore kupca. Razna mnenja se ne smejo strastno zagovarjati, pri izgovorjenem stavku ne ostajati trdovratno. S kupcem se treba pomeniti tako, da nese seboj vgoden vtis o strokovnem znanji in o nastopu obrtnikovim.
Obrtnija.
374
Vsak obrtnik poznaj tudi najvažnejše kupčijske potrebe. Rokodelec, ki nema knjige in ki ne kalkulira, ne bode nikdar poznal svoje kupčije in ne bode nikdar vedel, so li njegova pota prava ali ne. Vsak, kdor postane samostojen obrtnik, mora imeti nekoliko kapitala Če začne z dolgovi, mora delati za interese in tuj kapital in malokdaj se mu bode posrečilo, ustanoviti si trden dom.
Ako vzamemo te zahteve v poštev, moramo odkrito pripoznati, da naši sedanji obrtniki večinoma ne zadostujejo opisanim tirjatvam. Oni obrtniki, ki se ravnajo po njih, so skoro brez izjeme na dobrih nogah, če tudi so časi težavni. Važen faktor, ki dokaj škoduje obrtnemu stanu, je človeški materijal, kateri se posveti rokodelstvu. Obrtni stan je v raznih krogih še vedno nekaj nižjega, recimo naravnost  sramotnega.   Kolikrat  žugajo  stariši dečku, ki
v
se neče učiti: „Ce ne bodeš vbogal, dali te bomo k čevljarju!" — in vendar je danes soliden obrtnik na dokaj boljši stopinji, kot tolpa nižjih uradnikov, o katerih le preveč velja nemška prislovica »Glanzendes Elend" — a med nje vse sili in tlači! — Velika neprilika je za obrtnika tudi obširni kredit, ki se mora dovoljevati svojim strankam. A če sam ne dobi novcev, ne more pravočasno plačati materijala; to mu podraži režijo za lepe novce na leto. Vedno večji davki ga tudi tlačijo, poleg njih pa se množe troški za-se in za družino. Ona priprostost, s katero se je nekdaj odlikoval obrtnik, gine in vedno večja potrata se vseda v obrtniški stan.
Vsem tem nedostatkom pa ni moči pomagati na-gloma. Le počasi se bodo razmere boljšale, ako se bodo trudili za to merodajni faktorji, v prvi vrsti pa obrtniki sami. Posebno pozornost je treba obračati rokodelskemu naraščaju, to je učencem. Učenec naj bode samo učenec, a ne nekaka „deklina za vse", potem je upati, da postane iz nega kaj prida. Tudi na šole se je treba bolj ozirati. Obrtne šole morajo dobiti več prijateljev, nego jih imajo sedaj. Poleg učencev naj tudi pomočniki nadaljujejo svojo izobrazbo; pogledajo naj nekoliko po svetu, po druzih delavnicah in druzih mestih, da si dobe boljšega strokovnega znanja. Dokaz usposobljenosti se mora strogo tirjati, obrtniki iste kategorije naj delajo zadruge in zlagajo kapital, da s skupnimi močmi morejo pričeti večja dela in podjetja. Zadruge naj z vsemi silami skrbe za čast stanu in njegove interese. Najbolje bi bilo, ko bi bile zadruge podrejene posebnim obrtnim oblastvom in posebnim obrtnim zbornicam. Zadruge naj bi kupovale materijal za svoje družabnike; s tem bi dobil posamičnik dokaj ceneje svoje surovo blago; zgradijo naj se javne skupne prodajalnice, kakor so n. pr. bazarji na Turškem. Take prodajalnice bi onemogočile prodajo slabe robe in kupci bi dobivali vedno več zaupanja v solidno zadrugo. Konečno bi morali imeti obrtniki v državnih zastopih več zastopnikov, ki bi intenzivneje branili njih pravice in interese, kakor je to doslej bilo mogoče.