Za poduk in kratek čas. Peyramale, bivši lurški župnik. (Dalje.) Še ni bil dolgo anbaredski župnik, ko mu pride nekega dne nek gospodar in oče večih otrok svoje nevolje tožit ter sveta iskat, ker mu jesodnija pietila kmetijo zarubiti. Zupnik je premišljeval, kako bi trpinu pomagal; dolg je bil namreč znaten, a župnik ni gleštal beliča. Na to je odprl vrata, ki so držala na dvorišče, je kmetu pokazal sedlo, ki je pri konjskem hlevu ob steni viselo ter reče kmetu: ,,Vzami 3edlo, to je edini svet, ki ti ga v tem hipu dati zamorem". Kmeta gospoda debelo gleda, meneč, da se župnik hočejo ž njim šaliti, a ni se upal, da bi gvojo nevoljo gospodu pokazal. nVzami sedloJ, je vnovič rekel župnik, ,,in obsedlaj ž njim konja, ki se tam na travniku pase in jaliaj v mesto, kjer je danes živinski sejem in prodaj korija s sedlom vred, in konec bode tvojib zadreg." Zdaj kmet ni mogel prestopiti, bil je celo zmešan. Klobuk je vrtel v roki in ni vedel, bi se li pokril ali bi ga djal pod pazduho in se je prijel zdaj za glavo, zdaj za brado; iskal je namreč besedo, katero bi odgovoril na župnikov predlog. Ko je slednjič našel besedo, ki muje bila globoko v goltanec zabegnila, je hotel začeti ugovarjati; toda župnik mu je besedo presekal ter djal: nKonj je moj, jaz ti ga podarim, amen!" Zdaj je kmetu srce veselja zaigralo in njegove oei so kar sijale tje na sedlo. ,,Grospod, kako vam zamorem za toliko dobroto zahvaliti ?" ,,Tako, da tiho deaeš kakor zemlja, da nikdo besedice ne izve tega, kar se je med nama godilo. Ako pa le eno črhneš, požljem ti beriča na glavo, slednji krajcar bi mi moral povrniti". Za nekaj časa pride oče, doktor Peyramale, svojega sina obiskat. Župnik svojemu očetu vsakokrat pot zastopi, kedar se meni proti hlevu napotiti. ,,Kako ti pa konj kaj služi?" vpraša oče. Župnik na vso silo kašlja. «Kaj pa mi tako suho kašljaš?14 ,,Oce, ni nič hudega, časih mi tako pride. samo časih." ,,Tedaj, kako se konj ponese ?" ,,Dobro oče, silo dobro! Oni tjeden je tijan v mesto bežal in še niti nisem videl, da bi se bil poti!." Oče župnika slednjič pred seboj do hleva pririva. ,,Oho, kje pa je konj?" ,,Veste oče, konj se navoli v hlevu stati". ,,Pa na travniku ga tudi ne vidim?" Župnik je obračal jezik, a obrniti ga ui mogel. On, ki je sicer vselej pravo pogodil, a danes mu je popolnem zareklo. Oče pa je zdaj tudi vedel, po čem da je konj. ,,Ti boš vse zapravil ! gotovo si konja prodal in denar razdelil". ,,Oče, drugače ni bilo moči kmetu pomagati!" Zdaj je župnik nioral nekaj časa za pokoro peš hoditi, in potem mu je ofe podaril drugega konja, katerega pa se je župnik na skorem na isti način iznebil, kakor prvega. Tako so v petih letih minili štirje konji iz hleva. Slednjič so rekli njegovi sorodniki, da je njihov gospod trdovraten grešnik, in da ne zasluži več milosti, in so konjenika za vselej obsodili na peško pot. ^Naj bo v imenu božjem", je djal župnik, ,,v nebesa se peš ležje pride, kakor pa na konju!" (Dalje prih.) Smešnica 26. ,,Utihni", reče mož v prepiru ženi, ,,prosim te utihni. saj ni treba, da imaš vselej ti zadnjo besedo". — »Kaj", odvrne naglo žena, nkaj vem jaz, kedaj si ti že zadnjo izrekel!"