Nevarna znamenja. Pravijo, da se pred vsako veliko nesrečo pojavijo posebna znamenja v naravi. Danes, ko je že osma obletnica svetovne vojne za nami, sicer ne moremo trditi, kakšna znamenja na nebu in drugod v naravi so naznanjala to največjo svelovno nesrečo, najbrž smo jih prezrli, labko pa rečemo, da je bilo dovolj znamenj v političnem življenju posameznih držav, samo da jih narodi tedaj še niso znali zasledovati ter še pravočasm preprečiti strašnega gorja, ki je preplavilo svet s solzami in krvjo. Iz teh nesreč se je rodilo spoznanje pri vseh narodih sveta, da so vsi bili žrtve velikega zločina in velike prevare, pa naj so bili oblečeni eni v zelene, drugi v rujave, tretji v modre uniforme in ob vsch časih, posebno pa ob vsaki obletnici svetovne vojne donijo iz tisoč in tisoč grl po celem svetu klici: «Nikdar več vojne, trajen mir človeštvu!« Letos, ob osmi obletnici svetovne vojne so bili po raznih državah posebno veličastne manifestacije (zborovanja) za mir in proti vojni. To se je dogajalo po državah, kjer oblastniki narodu-kmetu in delavcu vsaj pustijo, da na zakonit in miren način daje duška svojemu prepričanju in čutenju, pri nas smo pa ob osmi obletnici svetovne vojne dočakali, da se po ministrskih mizah razgrinja nov zborovalni zakon, ki pravi, da so prepovedana vsa zborovanja, ki se po svojih željah ne strinjajo z željami in nameni vlade. V Angliji je predsednik vlade Lloyd George, državnik, ki je znan in uvaževan po vsej Evropi, povzdignil svoj glas proti vojni za trajni mir, kakor so čitatelji bili že poučeni iz «Političnega ogleda«, svetovna krščanska zveza je klicala: proč z orožjem! — pri nas je pa ob istem času nastopil vojni minister kot prvi in glavni mož SHS vlade ter naglašal, ga je vojska prva in najvažnejša, da je prva in nad vsemi v državi . . . Drugod vsaj pustijo, da narod vojno obsoja, da zabteva mir, četudi državniki obračajo drugače, pri nas pa se grozi zborovalcem, ki izražajo misli in želje, ki so nasprotne vladnemu mnenju, z enoletnim zaporom, in vojni minister, ki ni zadovoljen z enim največjih deležev državnega proračuna, ima glavno besedo ter zahteva od naroda vedno večje žrtve v blagu in krvi. To so prav nevarna znamenja. Vojnemu ministrugeneralu bi jih narod še pustil kot izraz njegove uniiormirane odgoje in vneme, da se ne bi kazala še neyarnej«ša znamenja v krogu civilnih ministrov. Med temi gospodi ni samo popolno odobravanje generalskega uastopa, temveč še marsikaj drugega, kar zahteva najyeqo pozornost od strani delovnih slojev Jugoslavije. Vsi ministri iščejo na vse kriplje spore in razprtije s sosedno Bolgarijo. Bolgarija spada med premagance, mi, po zaslugi Srbije, pa med zmagovalce. Bolgarija mo ra plačevati z dolgovi vred še vehke naložene vojne odškodnine.zmagovalci, ki imajo dovolj dolgov, bi lahko uvideli kako težko je danes plačevati, ker svojih dolgov ne plačujejo, temveč delajo vedno nove, pa te uvidevnosti in tega spoznanja nikdar nočejo nanašati na premagane države, temveč tirjajo, tirjajo ter rožljajo z orožjem. In naši ministri, ki nakopavajo lastni državi jvedno nove dolgove, še neprestano prigovarjajo zaveznikom, češ, primite Bolgarijo, saj lahko plača, saj ima, ker naročuje lokomotive in poljedelske stroje v tujiui. Na pohod proti Bolgarom so hoteli priti tudi potom komitov ali upornikov v Makedoniji, pa se ni posrečilo, ker je ves svet uvidel, da je komitov tudi v SHS državi več kot dovolj in da bolgarska vlada svojih, ali samo takozvanih bolgarskih komitov ne more razgnati, ker so ji mirovni ugovori vzeli za to potrebno vojsko. Francija hoce Nemčijo s silo pritisniti, da plača ogromna naložcna bremena in četudi ves svet in vse zmagovite države danes niti manjših obvez ne morejo izplačati. Anglija francoskim zahtevam nasproluje, — Francija je pred celim svetom osamljena, samo na nekatere male države se še oslanja in ravn obeograjski politiki hočejo po vsej sili za njo čez drn in strn, oni so za to, da se v Rusiji proti volji naroda ustoliči car in da se ves svet razdeli na manjšino, ki bo izkoriščala, stiskala, izrabljala in na podvrženo večino, ki se bo dala tlačiti in izkoriščati. V Evropi je danes troje vrst držav — trojevrstna po litika. Tu so srečne države, ki se vojne niso niti malo udeležile, te države imajo zdravo valuto, skoro predvojno blagostanje in razne državne uprave beležijo ob letnih sklepčnih računih še lepe svote kot preostanke na dobro prihodnjega leta. Druge države so se vojne udeležile, gospodarstvo jim je tudi zelo razorano, skoro na tleh, pa če bi imele še toliko povoda, da se sklicujejo na svoje zmage ali pa na svoje popolnoma preurejeno državno ustrojstvo, vendarle pri vsem tem zahtevajo, da se vse skupaj, celo evropsko gospodarstvo in žjvljenje začne na novo, na podlagi popolne enakopravnosti, da se prekriža staro ter začne novo računajoč s tem, kar je in s spoznanjem in izkušnjo svetovne vojne, največje človeške nesreče. Tretje pa hočejo, da uživa meč in sila, četudi samo danes, v krvi in trpljenju velike večine in četudi nastopi jutri za ves svet — potop. V te vode nas vodi beograjska politika, kakor kažejo značilna in nevarna znamenja. Vojni minister v svojih generalskih željah in nakanah ni osamljen, vsi ministri ga podpirajo. Narodna volja ne pride do veljave, zavrača se in zatira. Tujci, Wranglovci in drugi sovražniki miru se sprejemajo z odprtimi rokami ter dobivajo celo moč in oblast nad državljani in obsfoiečimi ^akoni. Veliko število pravih narodnih zastopnikov se je pometalo ter drugače odstranilo iz parlamenta in še ti, ki so pri vse mtem ostaii, še ne upoštevajo, njihove upravičene zahteve se zavračajo s praznimi izgovori, z omalovaževanjem in celo s psovkami in dejanskimi divjaškimi napadi. Ministri ne trpijo nadzorstva od strani narodnih zastopnikov in zato je sedaj, ko so skupščinske počitnice, tajna politika v največjem razmahu. Danes se ne ve, od kod in kam vse peljejo njene štrene. Ministri zborujejo po raznih kopališčih in skrbno so razgrnili zastore čez svoje delo in početje. Kronski svet je bil v Ljubljani. Najprej malo peska v oči javnosti, da se misli razpravljati o tem in onem, potem ena hitra poteza, da ni na vsem skupaj nič in konečno se vendarle dozna, da so se kralj in ministri bavili z vojaškim vprašanjem in da je zunanji minister dejal novinarjem, da potek razprave — ni za javnost. Izjemni zakoni, kršenje parlamentarizma, tajna po litika — to so zelo nevarna znamenja, katera mora na ¦ rod zasledovati, da ne izpostavi že dovolj ranjenega telesa še hujšim ranam in rie podleže.