V Nikolajevi noči
Že davno Nikolajeoa je noč zemljč s perotmi temnimi pokrila. V cerkoenem stolpu bila je polnoč. . . Iz krasnih sanj se Coetka je zbudila.
nKaj lahno pač stopica tam po tleh ?" Vsa v strahu Cuetka je zašepefala: »Morda je Nikolaj...? Samparkelj... ?Eh, saj sem zmolila use, kar sem le znala!"
Boječe in jokaje urno je
odejo si čez glavo potegnila . ..
A zjufraj vrh daril je o sobi še
ponočni sfrah: no — kužka -¦   zapazila.