Čut socialistične solidarnosti
Kardeljeva teoretična, idejna in po-litična misel ni sama sebi namen v znanstveni zasnovanosti in preprič-ljivosti njene analize in sinteze, am-pak ima- tudi moč, da vzpodbuja ne samo delavski razred, ampak tudi druge delovne ljudi, da to misel tudi vse bolj uresničujejo v praksi.
Da bi razumeli bistvo razvoja kra-jevrtih skupnosti v okviru komunal-nega sistema in da bi lahko vzpodbu-jali bogastvo oblik ustvarjalnega re-ševanja življenjskih vprašanj v izgra-jevanju političnega sistema sociali-stičnega samoupravljanja, se bomo vse češče vračali h Kardeljevi misli. V Kardeljevem napotilu lahko ne-dvoumno ugotovimo, da je samou-pravljanje v krajevni skupnosti zelo pomemben element, kersploh negre za lokalna vprašanja, ampak je to eno izmed osrednjih vprašanj o graditvi novih človeških in družbenih od-nosov na prehodu od oblasti nad ljudmi v oblast ljudi samih.
»Krajevne skupnosti bi bilo. po-trebno obfavnavati z aspekta urbani-stičnega planiranja, kot tudi z aspek-ta socialističnih družbenih odnosov, predvsem pa z aspekta socialistične-ga samoupravljanja. In prav v tem so krajevne skupnosti izredno po-membne. Kot take so vsekakor eden izmed pomembnih faktorjev za pre-
magovanje dehumanizacije člove-ških odnosov, ki nastopa kot posledi-ca odtujevanja človeka od človeka. Krajevne skupnosti morajo biti v skladu s tem faktor v negovanju čuta in prakse socialistične solidarnosti delovnih Jjudi, ki skupaj urejajo skupne probleme, prakse, v kateri pomenijo tudi prostovoljno delo in medsebojne usluge zelo veliko« (Edvard Kardelj - iz govora v razpra-vi o mestu in vlogi krajevnih skupno-sti v našem političnem sistemu na 16. skupščini stalne konference mest v Mostarju 9. 11. 1966).
Krajevna skupnost kot realni in objektivni okvir neposrednega upravljanja skorajda ne more biti premajhna, ker se še vedno lahko in-tegrira ob skupnih vprašanjih z dru-gimi krajevnimi skupnostmi, pri tem pa prinese na skupne organe samo tisto, česar sama sploh ne more ali ne bi mogla uspešno storiti. V tem smi-slu je tudi občina integracija krajev-nih skupnosti. Vendar tisto vsako-dnevno človeško vedno ostaja za sprotno reševanje v krajevni skupno-sti.
Če vidimo krajevno skupnost tudi v taki luči, potlej je očitno, da mora-mo poglavitno nalogo in vsebino ko-mune razumeti prav v smislu vse-
stranskega razvijanja takih odnosov, med ljudmi pri samoupravnem ure-janju skupnih problemov življenja in dela, ki jih zbližujejo in združujejo pri prizadevanjih, da se urejajo skup-ni problemi in pri ustvarjalni iniciati-vi. Občino moramo razumeti kot ne-kakšno organsko integracijo teh pro-cesov in odnosov, ki se v elementar-nih začetnih in temeljnih oblikah ra-zvijajo v krajevnih skupnostih - hiš-nih svetih in seveda v samoupravnih delovnih organizacijah. Občina bo toliko močnejša, komunalni odnosi pa toliko krepkejši faktor našega ce-lotnega družbenega življenja, kolikor hitreje bo potekala ustavna preobra-zba in prostorsko preohlikovanje na-ših krajevnih skupnosti.
Prve rezultate smo že dosegli s preoblikovanjem štirih krajevnih skupnosti, ki so bile prevelike, v manjše, humanejše skupnosti delov-nih ljudi in občanov. Se vedno pa smo pri prvih korakih. Še vedno ima-mo prevelike krajevne skupnosti, hišni sveti se še niso v polni meri uveljavili v celotni krajevni samou-pravi, metode in oblike dela družbe-nopolitičnih organizacij, še niso do-volj vpete v celoto odnosov in insti-tucij političnega sistema v krajevni skupnosti