Poštnina plačana v gotovini. Leto XIX. št 28. MURSKA SOBOTA, 10. julija 1932. Cena številki 1 Din. Naročnina na ¼ leta 5 Din., na posamezni naslov 6·25 Din. V inozemstvo mesečno 6 Din. Od 1. julija doma 6 Din. več, v inozemstvo 12 Din. več. Doma se lehko v blagi plača. IZHAJAJO VSAKO NEDELO. Uredništvo i uprava M. SOBOTA, Križova ul. 4. Cena oglasov : Cela stran 800 Din., mali Oglas do 35 reči 10 Din., više vsaka reč 1 Din. Med tekstom so oglasi 15 % dražji. — Popüst od 5—50°/o. — Pošt ček. pol. št. 11.806. Naročnikom. S tov številkov začnemo stalno davati 8 stranske Novine vsaki drügi tjeden. Oda pa dosegne število naročnikov 4500, te damo vsaki tjeden 8 strani. Iz Tišinske fare je izdajateo, glavni i odgovorni urednik. Tü ne bi smelo biti niedne hiše brez Novin. Iz Črensovske fare se vse vodi, tü ne bi smelo biti hiše brez Novin. Iz Bogojanske fare je, ki popravla Novine i pisec zgodovine Slov. Krajine, tü ne bi smelo biti hiše brez Novin. Iz Beltinske fare so glavni dopisniki i sodelavci Novin, niedna hiša ne bi smela biti brez njih. V Sobočkoj fari se tiskajo, ne bi smela biti hiša brez njih. Pravimo dostakrat, da smo goreči krščeniki. Ta trditev bo samo te istinska, če mamo naročen svoj krščanski list Novine, šteri košta na pol leta samo 13 Din. Mesto teh 13 Din. se pa sme dati tüdi pov zrnja ali krumplov. Pokažite, da ste krščeniki ! Uredništvo i uprava Novin. Svet reši samo lübezen Jezušovih ran ! V te namen širite Novine ! Najpotrebnejša naloga. (Po „Slovenci“.) P. Bangha jezuit eden vodilnih apoštolov dobroga tiska na Madjarskom, je pred kratkim napisao v dunajskoj tjedenskoj reviji „Schönere Zukunft“ sledeče reči : „Ako katoličani preglednemo naše dühovno izobražüvalno delo, vidimo, da 69% vsej naših sil posvečano düšnopastirskoj brigi ; 20% je namenjenih vzgoji i pouki, 15 % dobrodelnosti i socijalnomi skrbstvi, pa komaj 1% vseh naših žrtev i skrbi posvetimo tiski, vküb velikanskoj moči i pomeni, ki ga tisk i časopisje v sodobnom sveti zavzemata. Ta ugotovitev, če je istinska — i le žal — da je preveč istinska — je za nas katoličane porazna, ar dokazüje da se katoličani kljub žalostnim izküšnjam i strahotnim vdarcom, štere je katolicizem zadobo v Mehiki i Španiji — da navedemo dva najnovejšiva primera, — šče vedno neznajde prav v sodobnom sveti. Je pa že vse inači razmo tisti francoski časnikar, ki je s prekipevajočim ponosom vzklikno : „Moj stolec za uredniškim pultom odvaga tri prestole“. Časopisje vstvarja i obvlada javno mnenje. Oblast nad javnim mnenjom je vednakovredna z vladanjom nad lüdskov volov i njega mišlenjom. Dühovna sila je to, ki je vekša kak moč orožja i kapitala. Tak bi se na priliko sodobni svetovni kapitalizem včasi zrüšo, kak friško bi se javno mnenje proti njemi obrnolo. Glavno orožje v roki kapitalizma, oklopni avto, s šterim se vozi prek sveta, je časopisje, ki ga ma v svojoj oblasti. Redki posamezniki se dobijo, ki si mimo i prek svojega lista vstvarijo samos- tojno mišlenje. Večina slepo sledi vodstvi svojega dnevnika. Če list nüdi zdravo hrano, tem bolše ; če pa je zagiftana, tem slabše. Düševno je to delo spodobno preizküšnjam v laboratorijih z gotovimi živalicami : krmijo je s hranov, šteroj je primešana vekša količina barvila. Čez nekelko časa postane cela žival vednake farbe. Za verski pouk i dühovno obrazüvanje ne zadostüje več predga, štero lüdje čüjejo po nedelaj v cerkvi. Zvün toga se ide samo za gotovo število, šteri so itak prepričani verniki. Kardinal Maffi je etak pou-čavao svoje dühovnike : Vi predgate po nedelaj, časopis pa predga vsaki den i v vsakšoj vöri. Vi gučite vernikom v cerkvi, časopis jim pa sledi na dom. Vl jim posvetite pol vöre, časopis pa se vöre i vöre z njimi pogučavle.“ Vpliv, šteroga ma vučiteo na vučenike je toti veliki, a ne trajen. Reči minejo, pisana i tiskana reč pa ostane. Dober lüdski govornik potegne vsikdar za sebov, njegova reč jih vžge. Kak friško pa vtihne, so tüdi njegovi dokazi i razlogi pozableni. Časopis je pa kak domači vučiteo, šteri se naseli v hiši. V začetki ga drüžina zametavle. Ar pa li prihaja, se tü pa tam šteri zmoti i vzeme ga v roke. Pomali se ga vsi privadijo i nemrejo biti več brezi njega. Pogovori z njim so vsikdar dugši. Na zadnje njemi vsi verjejo i vpoštevajo ka piše, prej, nekaj de že istine, ka piše; samo tak ne bi postavlao svojih trditev. Tak seja časopis novice i ideje med čitatelstvo i zapüšča sledove v inteligenci i pri kmečkom narodi, oblikavle meščanstvo i človeka s ceste. Prle ali pozneje vsaki misli, kak časopis, ki ga čte, prek vsej skrbi, štere ma s sebov i svojov drüžinov, se njemi miseo ves den obrača na to, ka je čteo zajtra v svojem časopisi. Ogromnoga pomena, šteroga ma dnesden časopisje, se nasprotniki prav dobro zavedajo. Gda se ide za list, žrtvüjejo vse. Jako velke so žrtve, štere na blagi i deli prinašamo za svoje drüštveno živlenje, za dobrodelnost, za pobolševalnice, za lüdsko izobrazbo po vsej mogočih tečajih i šolaj vnogo stvari, štere bi si lejko vnogo prihranili, če bi meli močno časopisje i bi mogli primerno obdelati javno mnenje, štero bi potem samo iz sebe preprečilo veri škodlive drüžabne pojave. Mednarodno židovstvo se ne opira na vzgojne zavode ne na politične stranke ; tüdi nema za sebov vnožine drüžb i organizacij. Zadostüje njemi, da se je polastilo vodilne kniževnosti i je vpreglo v svoja kola časopisje, pa vodi, sploh vse vodi. Bi se ne mogli konči vtoj točki od židovov navčiti? Vnogo so se navčili francoski katoličani. V kulturnom boji (boj proti veri), šteroga je skoz deset let bojüvala slobodnozidarstvo so spoznali, kak brez moči je vsaka šče tak dobra stvar, če je ne podpira časopisje. Francoski katoličani so v kulturnom boji zgüblali bitko za bitkov, ar ne so meli časopisja, štero bi branilo njüve pravice i ustvarjalo za nje pravično javno mnenje. „Žali Bog, da smo katoličani zgübili na stotine milijonov frankov, ki smo jih stavili v podjetja, štere so nam oropali razlastiti zakoni, mesto da bi zdrüžili vse sile i ponücali ves svoj čas i peneze za časopisje, ki bi preprečilo sprejem razlastilnih zakonov !“ Tak je te dni napisao „La Croix“ voditi francoski katoličanski dnevnik. Da se žalostni dogodki več ne povrnejo, so francoski katoličani z vsemi silami na deli, ka vzdignejo i razširijo svoje časopisje. Zadnje tjedne po vsoj Franciji prirejajo časopisne kongrese, izklüčno posvečene propagandi dobroga tiska. Govorniki na tej propagandnih shodaj so večinoma lajiki. Dozdaj so se vršili velki kongresi v Epinalu, Auxerren, Saint-Malo, Sedanu i indri. Povsod so se ustanovili odbori za širjenje dobroga tiska. Živa časnikarska borba v vsoj republiki je tak obatrila katoličane, ka so v Parizi začnoli poleg „La Croix“ (300.000 izvodov dnevno) izdajati šče novi, popoldnešnji dnevnik „L’Aube“ (Zora), četüdi ma vsako vekše mesto še lastno katoličansko glasilo. Velko zaslombo vživa agitacija za dobro časopisje pri višjoj i nižjoj dühovščini. Več püšpekov je izdalo postno pastirsko pismo o dobrom tiski. Mgr. Andollent, škof v Bloisi, deli v svojem pastirskom pismi časopisje na 4 dele : slabo, nepristransko, naklonjeno i dobro. Püšpek sodi vse z verskoga stališča. Slabo časopisje je tisto, ki rüši verske i socijalne podlage (lübezen do bližnjega), ki ponüca vsako priliko, da se obregne na vero, cerkev, Papo i dühovščino. Z nasladnostjov piše i ponatiskavle vse, ka bi vtegnolo cerkvi škoditi. Nasprotno pa zamuči, ka je v čast dühovščini. Istočasno priporoča sredstva proti poprijetji človeka sprejema nepoštene oglase itd. Nepristransko časopisje greši največ z opüščanjom. Stoji na stališči, da je vera zasebna stvar. Med tem, gda bo vsakoj šče tak brezpomembnoj stvari posvečalo cele strani, se za versko živlenje niti ne zmeni. Papovo encikliko n. pr. opiše kak kakši dogodek — a nikaj več, ar ma za njega takši pomen kak poročilo III. spravišča boljševikov. Nepristransko časopisje — mogoče tak ka niti ne opazi — zavaja svoje čitatele k verskoj brezbrižnosti. Naklonjeno časopisje k tomi spada. Vnogo listov v Franciji, posebno zadnje čase, ki so do katoličanstva dobrohotno razpoloženi. Opüščajo vse, ka bi žalilo versko čüstvovanje katoličanskih čitatelov i se brigajo, da naznanijo javnosti v katolicizmi prijaznom pogledi. 2 NOVINE 10. julija 1932. Zahtevam dobroga časopisja pa zadosta včini, samo tisti list, šteri javno svedoči od katoličanskoga mišlenja. Pojasnila, štera davle, so v pogledi verskoga zakona. Sledi želam Pape i püšpekov i se trüdi, da ustvari v javnosti katoličansko mišlenje. Njegovo delo je odlično apoštolsko, ar si postavla za nalogo prenoviti vse v Kristuši.“ Tak piše francoski püšpek Mogoče ne bodo vsi tej reči razmili. So šče tüdi med nami, šteri ne znajo ceniti vrednosti dobroga tiska. Pa vsi šteri bodo to šteli i razmili, bodo šli na delo da pomagajo širiti dober katoličanski tisk. V istini smo v težkom časi, šteri zahtevle na vseh koncih omejitve. Nego če se že trbe odpovedati, bomo to raj včinoli pri zabavi vini, cigaretlinaj, kak pa pri dühovnih vrednoščaj, štere vstvarjajo katoličanstvo. Sunčni žarki namesto očah Nemški Zdravnik Rihard Dausel vrači očne bolezni z obsevanjem očnih mišic. Varaši Furstenberg v meckleburškoj deželi, gde ma svoje zdravilišče, so redki šteri bi nosili očale. V časi 5 mesecov je imenüvani zdravnik zvračo vse betežne na očaj. On sam je noso 3 leta očalje i se zvračo. V kratkom pride 50 dece iz Berlina v njegovo zdravilišče, da je reši očal. Bled z jezerom, farnov cerkvijov i gradom. To je najlepše slovensko letovišče, gde v letnoj vročini prežive vsakše leto par mesecov tüdi naša kralevska familija. Prebivalcom Bleda, pa sploj cele Gorenjsko, všakše leto lepe peneze prinesejo tühinci, šteri te kraje pohajajo. Ništerni kraji, pa tüdi cele države, kak Švica, živijo samo od tühincov, šteri pridejo k njim na počinek i razvedrilo. Zato bodimo tüdi mi proti tühincom vsikdar prijazni i podvorimo vsakšemi, kelko po svojoj najbolšoj voli le moremo i zmoremo. Kem več tühincov pride v našo krajino, da si ogledajo naše kraje, ali pa si malo odpočinejo pri nas, telko več penez ostane med nami, ka je nam vsem v hasek. Pomen katoličanskoga tiska v Madjarskoj. Zaspana vest Madžarskih katoličanov. Što vodi Madžarski katoličanski tisk ? Dnevniki i časopisi v slüžbi katoličanstva. Jezuitska revija kak ogledalo Madžarskoga živlenja. Tisk i kapitalizem. (Po Hrv. Straži). Položaj katoličanstva v Madjarskoj državi je ne slab. To so prvi uvidili madžarski Jezuiti Bangha i Csávossy, šteriva se bavita z najmodernejšimi sredstvi : s tiskom, radijem, samo da zbüdijo zaspano vest katoličanov i v javnosti pribavijo katoličanstvi tisti značaj kak njemi pripada po številnoj jakosti. Žalostno je dejstvo, da ma 66% katoličanov v Madjarskoj menje vpliva na javno mnenje, na politično i kulturno naprednost naroda kak 21% kalvinov i 6% židovov. Da se te od fundamenta spremeni, trbej modernoga i jako razširjenoga katoličanskoga tiska. To naglašüje v vsej predgaj, člankih i radio konferencah oča Bangha. Zavolo toga so ga nasprotniki nazvali kolporter madžarskoga katoličanskoga tiska, če ne bi bilo Banghe, bi madžarski katoličanski tisk preživlao šče dnes svojo starinsko dobo kak to vidimo v Španiji, Italiji i latinskoj Ameriki . . . Bangha je stvoro krilatico: Mi katoličanci posvečüjemo 60% svojij düševnih i kulturnih sil dühovnoj skrbi, 20% vzgoji mladine, 15% dobrodelnoj i socialnoj skrbi, a samo 1% apoštolstvi tiska, vklub velkoj moči i silnomi značenji tiska. I mora se priznati, da Bangha dela na to, da se te deo dela očisti. Banghini uspehi na poti katoličanskoga tiska so poznani šimomi katoličanskomi sveti. On je dao osnovati „Srednji tiskarski zavod, šteri izdavle katoličanska dnevnika „Nemzeti Ujság“ i „Uj Nemzedék“, šteriva zavzemata v Madžarskoj državi odlično mesto. Smer katoličanskih dnevnikov i časopisov je točno odrejen. „Nemzeti Ujság“ izide kak jütrašnji list, stoji na visikom mesti i je v glavnom namenjen lüdem z visokošol- skov i srednješolskov izobrazbov. Izda se ga dnevno okoli 36 jezero izvodov. „Uj Nemzedék“ je batriven posküs katoličanskoga početnoga lista. Jako je dopadlivi, z dopadlivim naslovom, a namenjen je mestnim delavcom, obrtnikom i trgovcem. Stalnij predplačnikov ma jako malo, več se oda, tak ka ga nosijo okoli. Izda se ga dnevno okoli 30 jezero izvodov. Najbole razširjeni katoličanski lüdski list je „Uj Lap“, šteri dosegne včasi 100 jezero izvodov, a čte se največ po deželi. To so budimpeštanski listi, a vsakše vekše mesto (varaš) ma svoj katoličanski dnevnik. Polog dnevnikov je lepo osnovan katoličanski zaporedni tisk ilustrovani tednik „Képes Krónika“ šteri je razširjeni po vsej katoličanskih drüžinaj i se tiska v 20 000 izvodih. Pred par meseci je izišeo novi katoličanski demokratski dvotednik za inteligenco z naslovom „Korunk Szava.“ Te list izdavle grof Szécheny Jürij, a okoli njega se zbirajo mladi katoličanski razumniki, šteri se borijo za madžarsko živlenje poprek. List je jako borben, pripraven za vsako potrebo, vseskoz katoličanski i je med katoličanskim dijaštvom i mladov inteligencov silno prilübleni. Pred vsakov cerkvijov se odavle tednik „A Sziv“, šteri razpravla samo od verskih i cerkveno političnih pitanj i od katoličanskih drüštev. Katoličanskomi dühovništvi je namenjena révija „Katolikus Szemle“ najvekše mesto v vsoj državi pa zavzemle Jezuitska revija „Magyar Kultura“ pod uredništvom oče Banghe. „Magyar Kultura“ izide dvakrat mesečno na 50 straneh, a letno predplačilo iznosi 144 Din. Izide v 10.000 izvodih. Te list najvernejša slika živlenja madjarskih katoličanov, ar je uredniki uspelo, da je okoli lista zbrao sociologe, zgodovinare, kniževnike i novinare, ne samo od redovnikov, nego tüdi od sveckih gospodov. List objavla vse madjarske pojave javnoga živlenja izrazito s katoličanskoga stališča. Zato ma poleg globokih razprav i drüge stalne dopise iz : književnosti, umetnosti, gledališča, kina, radia, glasovi tiska... V vsakoj številki majo borbe s protestanti ali odgovarjajo na napade lažižidovskoga tiska. To je organ borbenoga katoličanstva, zavolo šteroga segajo po njem protivniki. Tü urednik Bangha prikažüje slike od pomenkanja katoličanske zavesti na Madjarskoj. Navesti ščem samo nikelko primerov iz najnovejšega števila : Kalvinska dovica ma sina katoličanskoga dühovnika, Šteri je s težkov mukov pregovore svojo mater, da je zavrgla židovske novinec „Pesti Hirlap“ i si naročila katoličansko-protestantske novine „Magyarság“, sini pa je zapretila, da ga zavrže, če si naroči Jezuitsko revijo „Magyar Kultura.“ Človek se pita, Odked pri protestantih telko samozavesti, da odbijajo vse, ka je katoličansko : Ali drügi slučaj : V nekom katoličanskom varaši z vnogo dühovništvom i vnogo šolami majo v čakalnici na postaji vse liste židovske i protestantske, samo niednoga katoličanskoga ne Za vse te časopise dajo peneze vučitelje, šteri dobijo plačo od katoličanske cerkve. V ednom semenišči je poglavarstvo naročilo nepristranski Magyarság, v dobroj veri, da s tem podpirajo dober tisk. Najdejo se i tüdi plebanošje, šteri majo samo liberalne novine. Če bi katoličani bili dosledni, te bi küpuvali samo katoličanski tisk. 66% madžarskega tiska bi moralo biti katoličanskoga. Najbouši sociolog v Madjarskoj je Jezuit Csavossy, šteri je začno iskati vez med tiskom i kapitalisti, pa trdi, da što ma pri sebi javno mnenje, znači to da ma dotični moč nad svojov voljov i düšov. To je düševna moč, a ta je vekša od moči vojske i kapitala. Glavno orožje kapitalizma je tisk. O, če bi katoličanci že to ednok varali, ali so ešče vnogi slepi. Ogromni penezi i delo se posvečüje n. pr. drüštvenim organizacijam, znanstvenim tečajom, političnoj borbi i dobrodelnosti, ali to so vsi takši posli, šteri so po večini nepotrebni. Židovstvo je zadovolno s tem, ka ma svoje pisatele i te vpreže v kola tiska. Tak pišejo jezuitje. Poglednimo katoličani Slovenske krajine seli do dna srca i odgovorimo na pitanje po düšnoj vesti : zakaj nemaš katoličanskih Novin ? Odgovor je kratki i jako lehek : ar si 10. julija 1932. NOVINE 3 samo po imeni krščenik. Od takših pa Kristuš pravi : Ne tisti, ki pravi : Gospodne, Gospodne, bo šo v nebesko kralestvo, nego ki spuni volo nebeskoga Oče. Mi i Nizozemci. Najsijajneši dokaz nizozemskih (Hollandskih) katoličanov je to, ka ma katoličanski 2 milijonski Nizozemski narod 32 dnevnikov i to samo katoličanski. Tak pride eden te katoličanski dnevnik na 62 jezero lüdi. Ka pa mi ? Nas pa, ki nas je okoli 75 jezero katoličanov v Slov. krajini, pa nemamo niti ednoga ! Niti našega katoličanskoga tednika Novin ne podpiramo ! Zbüdi se že narod i spreobrni se. Naj se razširja po katoličanskih hišaj samo katoličanski tisk. Vsaka hiša naj si naroči v prvoj vrsti naše Novine. Naši dobrovolci. Pár reči spregovorimo od naših dobrovolcov, da bo javnost naša poznala zgodovino teh, odnosno njihovoga drüštva. Gda so se po celom sveti raznesla Wilsonova načela, ka naj vsaki narod sam določi, kak naj se vredi njegova usoda, njegovo narodno živlenje, so se zbrali, idealni naši rojaki, ki so delali z celim srcom, da bi naš slovenski narod prišo vküp z svojimi ločenimi brati prek Müre v edno narodno i državno telo. Madjarskoj oblasti nese je povido te pokret i začelo se je preganjanje proti idealnim našim narodnjakom. Mladina, ki je prišla z bojne, naj se ogne preganjanja, je skočila prek Müre, se dala vpisati v sokolsko legijo v Štrigovi ali v drügo domačo v Lotmerki i čakala pripravnoga trenutka, kda sme vdariti prek Müre i naskočiti pa premagati madjarske boljševike. Vse je bilo že določeno 1. 1919 meseca maja. V zadnjem hipi je pa prišla od antante prepoved, ka se boljševiki nesmejo napadnoti. Te ešče naš kraj najmre ne spadao k Jugoslaviji. Tak so naši dečki pomali romali nazaj na svoje domove, ali so pa ostali ešče naprej v legiji kak Godina Jožef, Zdajšnji zapreti misijonar, ki je prvi organizirao legije domačinov, Kühar Mihael zdaj žel. uradnik v Soboti, g. Jerič, Vöröš itd. Nešterni z naših so tam prek dobili tüdi orožniško slüžbo. Bili so pravi junaki, ti naši narodnjaki, ki so mnogo pretrpeli, kak g. Jerič, Zdajšnji dekan v D. Lendavi, Kühar Alojz iz Ižakovec itd. itd. Ta navdüšena narodna mladina je ustanovila potem, ko smo že meli svojo narodno državo, dobrovolsko prekmursko drüštvo. Mislili so najmre ti naši narodnjaki, da bodo naši dobrovolci iste ugodnosti dobili, kak ostali dobrovolci iz Soluna. A falinga toga drüštva je bila ta, da je sprejelo med svoje kotrige tüdi tiste, ki orožja neso meli nikdar v rokaj i ki neso bili nikdar v našoj legiji. Potem falinga je bila tüdi ta, da je bilo sprejeti več takši, od šterih se je gučalo, če te že po pravici, ali ne, da so ropali 1. 1918. To sta dve velikivi falingi, zavolo šteri več najbole zaslüženih dobrovolcov k drüštvi neje pristopilo. Drüštvo je večkrat melo kakšo prireditev, spravišče ali nikdar nej moglo priti s svojimi zahtevami na tej do kakšega uspeha. Nikdar neje moglo dobiti zemle, kak jo zahtevalo i zahteva. Kda so bili g. Klekl poslanec, so vnogo hodili na vojno ministerstvo i dobrov, drüštvi Beogradi pa intervenirali, da bi mogli tem našim pravim junakom izprositi zemlo. Ali neje šlo. Šlo neje zato, ar zakonski načrt i sledkar sam zakon je samo tiste priznavao i priznava za dobrovolce, šteri so bili na Solunskoj fronti, drüge ne, Korošce tüdi ne, ki so pa krv prelevali za domovino na domačih tleh. Solunskoga borca mamo samo ednoga, Gregor Matjaša iz Dokležovja. Jedino tomi ide zemla brezplačno po zakoni. Drügomi nikomi ne. Zato gdekoli i štokoli bi gučao nači, nema prav. Narod se ne sme z praznimi oblübami zapelavati. Zemle po obstoječih zakonaj ne je mogoče dobiti našim dobrovolcom, niti je ne mogoče to spremembo v zakon spraviti. Pravi dobrovolcov od Soluna je najmre teliko, ka za te mora država teške stomilijone plačati za že razlaščeno zemlo, vnogi pa ešče niti zemle ne so dobili. Naši dobrovolci so meli na Petrovo zborüvanje v M. Središči. V D. Lendavi toga oblast ne njim je dovolila iz razloga, ka bi znali lüdje iz Medjimurja razširiti Živinsko kügo z svojov obüteljov po našem kraji. Naroda ne je bilo dosta na spravišči, zastopana je pa bila na njem oblast po čakovskom srezkom načelniki, ki ne je dovolo govorniki Horvat Pavli vse povedati, ka je nameno. Neki vidijo v tom drüštvi zbiranje volilcov za g. Horvat Pavla, ki je nameno že lani kandidirati, — bo pa sledkar. Od naše strani mi ne gledoč na to; kakši na-men ma vodstvo drüštva, naglašüjemo sledeče svoje stališče : 1.) Naj drüštvo preosnove svoja pravila i naj sprejme med svoje člane samo naše idealne vojnike, ki so slüžili v legiji i bili pripravleni z prelejanjom krvi se boriti za našo sloboščino. 2.) Naj se odstranijo vsi drügi iz drüštva, predvsem pa tisti, ki so zavolo roparije bežali prek Müre i stopili med dobrovolce, ali od šterih se dožene, da so bili tam prek švercari. Tak ščiščeno drüštvo bo vsaki iz srca pozdravo, predvsem pa naša oblast. Prava pot iz stiske. Smo v časi krize — düševne i gospodarske, kakše ešče svet ne pomni. Tak da bi se vse človeki sovražne sile zakunole proti njemi. Če duže bole vroče nam postaja. Vse ozračje je nekam soparno, da že komaj odihavlemo. — Čüdno neprijetno se počütijo vsi, ki poznajo svetovni položaj. Večina človečanstva je v stiski i se mora boriti za svoj obstanek. Borbo na živlenje i smrt bojüjejo miljoni. — Pa tüdi teh par sto jezer bogatinov, ki so vse bogastvo sveta pogrmadili pod sebe, ne morejo v miri vživati, gda vidijo okoli sebe milijone lačnih, izstradanih, ki vsikdar bole tiskajo pesnice. Neugodno nam je vsem. Človek bi se razjokao, gda vidi vnožice lačnih, izstradanih. Krüha prosijo, da bi nahranili sebe i svojo lačno, nedužno dečico, ki že na prvoj stubi živlenja morajo kušati bridke kaplice pelina. Krüha je vnogo, da prehaja, pa denok jim ga ne dajo tisti, ki ga majo. Ne prosijo ga kšenki. Ne. Pošteno bi ga plačali z delom svojih rok, ar penez nemajo. I čüdno : pri vsoj svojoj voli za delo nemajo ne dela, ne jela. Naše kmetije propadajo. Boben vsikdar bole na gosci spevle. Polovica slovenskih kmetov je zaduženih. Jeli več ne vemo gospodariti ? Jeli zemla več ne tak rodovitna ? Istina je nasprotna. Ustanavlajo se kmetijske šole, vršijo se kmetijski tečaji, na ednom plügi zemle več pripovamo, kak so naši očevje pripovali i denok propadanje. — Nehote nam pride na miseo, ka bo s toga. Tak ostati dugo ne more, ar bi rane na teli človečega roda nastanola tak velka, da je desetletja ne bi mogli zvračiti. Lüdje, šterim je na srci dobrobit človečanstva, iščejo na vse načine, kak bi se dalo zvoziti iz toga močvirja. Radi bi pripelali voz na trdno, vednako cesto, po šteroj bí se lehko mirno vozili proti večeri svojega živlenja. To iskanje je žmetno. Zato ne čüdno, če so ne vsi ednoga mišlenja. V glavnom sta dnesden dve poti, po šterih probajo rešiti človečo barko. Za edno pot so lüdje, ki zidajo na fundamenti vere. Živa, dejavna vera bi nas naj rešila. — Za drügo pot so pa lüdje, ki ne priznajo nikaj nadzemskoga i pravijo, da se s smrtjov človekovov vse konča. Ti ščejo rešiti svet samo s človečov pametjov brez kakšega vmešavanja božega i cerkvenoga. To sta dve poti, Šterivi vodita narazno. Zagovorniki prve poti smo tüdi mi i pravimo, da je vzrok gospodarske krize v dühovnoj krizi. Ar je tüdi naše dühovno živlenje v takšoj krizi, v kakšoj ešče od apostolskih časov mogoče ne bilo. Zato je prava rešitev gospodarske krize nemogoča, dokeč ne spremenimo svojega živlenja i ga ne naravnamo po božih zapovedih. Potrebna je notrašnja sprememba, preroditev notrašnjega dühovnoga živlenja v dühi Kristušovom. Iz toga notrašnjega prerojenja bo Sledila tüdi sprememba zvünešnjega drüžabnoga živlenja. Ar človeška drüžba je sestavlena iz posameznih lüdi. Če se teda posamezni lüdje spremenijo, se spremeni tüdi celoküpna drüžba. Kakši so posamezniki, takša je drüžba. Preureditev v Kristušovom dühi pomeni, da moramo mi, ki poznamo Kristušov navuk i njegove zapovedi, svoje mišlenje i živlenje naravnati po tom navuki i njegovih zapovedaj ; živeti tak, kak nam zapovedavlejo bože zapovedi, ki jih čuva i glasi sv. Maticerkev. To je stalna rešitev stiske. — Živlenje se teda terja, ne samo vera. Sama mrtva vera nas ne reši. Potrebna je živa, dejavna vera. Takša živa vera menka katoličanom že duga desetletja. Če se odkrito pogledamo sami sebe, moramo priznati, da smo vnogi katoličani — dnesden — lehko bi pravo — samo senca katoličanov, samo smešne podobe katoličanov. Nikaj se ne izgovarjajmo. So toti lepe izjeme, ali keliko jih je v primeri z vsemi katoličani ? Naša krajina vala pred svetom za verno i pobožno. Ali keliko je zaistino pravih katoličanov, ki bi se lehko bar nikeliko primerjali s katoličani apoštolske cerkve? Le vržimo krinko z obraza i se Pokažimo pred drügimi takši, kakši smo. Jeli smo to zaistino pravi katoličani ? Verjemo v Jezuša Kristuša. Od njega je pisano, da je betežnike ozdravlao, da je slepim pogled davao i glühim poslüh, da je mrtve büdio. Svojim vučenikom je pa obečao, da bodo ešče vekše reči delali, kak so te . . . Najvekše delo, šteroga bi katoličani zdaj mogli včiniti, bi bila preroditev človeče drüžbe. Ali se pa more drüžba spremeniti prle, kak se mi sami prerodimo ? Če svojo krščansko vero vzememo tak sveto i istinsko, kak so jo vzeli prvi kristjani, potom se drüžba sama zdigne i prekvasi. Prvi kristjani so spremenili vso tedanjo pogansko Evropo v katoličansko. A dnesden se godi ravno naopak. Katoličani smo postanoli tak mlačni, da se bole nagiblemo k poganstvi kak h kršanstvi. 4 NOVINE 10. julija 1932. Slepi tenki. V Zdajšnji bojnaj rabijo za napade i obrambo takzvane tanke, to so močna Železna motorna kola, oborožena s strojnimi pükšami i malimi štüki. Tej tanki so tak napravleni, da se lehko vsešerom vozijo, po njivaj, grabaj, šumaj i iz svojih cevi na vse strani pošilajo smrt. Nemci po mirovnoj pogodbi nesmi jo graditi za svojo vojsko. Da bi pa svojim vojakom lehko pokazali, kak takši tanki izgledajo, so napravili za vojaške vaje papernate tanke, štere vozijo na biciklaj, odzvüna pa izgledajo, kak pravi železni tanki. Naša slika nam kaže takše nemške papernate tanke. Ali je živlenje večine lüdi v Evropi krščansko ? Ali je ne jako spodobno živlenji poganskoga rimskoga cesarstva, gde se je grehota tak razširila, da je vonjalo v sosedne države? Vsakši išče samo sebe, bližnjega pa teliko, keliko ga potrebüje. To je poganstvo. Zato če ščemo spremeniti denešnjo drüžbo i s tem odpraviti stisko, moramo svojo vero prenesti iz cerkve v domače drüžinsko i javno živlenje. Naše katoličanstvo se mora raztegnoti prek cerkvenoga praga vö na cesto, na senje, v urade, na pole i travnike itd. Potom bo zavladalo živlenje, ki bo Bogi dopadlivo i od šteroga bomo mi sami meli največ haska za zemelsko, posebno pa šče za večno živlenje. Drüge poti, ki je zgrajena brez vsakšega pogleda na večnost, nam zdaj niti ne trbe bole na tenci pobijati. Vodi najmre v večni boj vseh proti vsem, v šterom so slabši vsikdar premagani. Iz gori povedanoga Znamo, da je vsakša drüga pot kriva. Zato se malo zamislimo sami v sebe i premislimo, kak je z nami. Če količkaj damo na sebe, ne bomo trpeli mlačnosti, nego se bomo odločno postavili na stran katoličanstva. Začnoti moramo taki, da ne ostanemo Predaleč za drügimi. Prvi najmre ne bomo, ar so se po drügih pokrajinaj zaistino pravi katoličani že prle zbüdili i žnjejo svoje sadove. Vsi moramo kak eden na boj proti modernim poganskim navukom. Na te način se svet znova obrne k svojemi Stvoriteli, Odrešeniki, Sodnjki i Plačniki — Bogi, ki bo zakralüvao nad zadovolnim javnim i zasebnim živlenjom, v šterom denešnja stiska ne bo mela prostora. Okrožnica Pija XI. od zdajšnje svetovne krize. Po celom širnom sveti se mogočno razlega glas božega namestnika na prestoli sv. Petra v propadajočo človečo drüžbo. Zapovedi prihajajo v zadnji letaj znamenite okrožnice od najvekšega cerkvenoga glavara iz večnoga Rima, od svetoga očo — Pija XI. Leta 1929. od krščanske vzgoje mladine, leta 1930. od krščanskoga zakona, leta 1931. od obnove drüžabnoga reda. Globoki je bio vtis na vsakšega človeka, šteri je poslüšao ali čteo jasne, odločne pa odkrite reči vučenika ino vodnika narodov, šteri edini kaže v neredi pa v bolečinaj, v šterih trepeče denešnja doba, pravo usmerjeno pot do istine pa živlenja. Najglobokejši vtis pa je ino bode napravila najnovejša okrožnica pape Pija XI., izdana za priliko letošnjega svetka presv. Srca Jezušovoga. V toj okrožnici razkriva papa čemérne korenine zdajšnje razvüzdanosti, drüžabne pa gospodarske krize. To so : zamazana sebičnost (egoizem), nekrščansko narodnjaštvo (nacionalizem) ino organizirano brezboštvo (ateizem). Ali je ne grda sebičnost — tak pita sv. oča — ali je ne zamazani egoizem, šteri določa dnes medsebojno razmerje poedincov, drüžbe ino narodov, tista hüdobija, štera je pripelala svet na rob propasti ? Ravno iz korenine sebičnosti rasté tisti pohlep, šteri rodi medsebojno nezavüpanje, štero vničüje vse človeče odnose ; šteri drži vsakši dobiček drügoga kak lastivno škodo, šteri vse podrejüje lastivnomi dobički, ne ka bi se brigao za blaženost bližnjega, liki na nečloveči način tlači pravice drügih. Ta socialna hüdobija sebičnosti pa rodi drügo ešče vekšo hüdobijo, če se vkorenini ino razpasé ne samo pri poedinih, liki tüdi v vekših organiziranih sküpinaj, predvsem v narodaj. „Gda ta sebičnost — tak sklepa sv. oča — izrablajoč upravičeno lübezen do domovine ino s pretiranom tistoga svetoga čüstva, pravoga ino zdrave narodnosti, šteroga krščanska lübezen ne graja samo, liki vrejüje, posvečüje ino poživla, postane vodilo v razmerjih med posameznimi narodi, potom se pod tov krinkov opravičüjejo tüdi najvekše krivice. Ino to, ka bi se mislilo med posamezniki kak nemoralno, se ma v razmerjih med narodi za dovoljeno ino se delalo najvekše hüdobije pod svetim imenom narodnoga čüstva.“ Tretja korenina socialne hüdobije denešnje dobe v 20. stoletji pa je brezboštvo. „Brezboštvo je v zgodovini narodov zmerom obstojalo — pravi sv. oča — liki denešnje brezboštvo je širokopotezno organizirano, razpredeno po celom sveti ino pripravleno za napad ino borbo. Ta v istini pleklenska propaganda se poslüžüje vsej človečih naprav, začenši od brezbožnih univerz do lüdskih šol, od gledališč do kinematografov, gramofona ino radija, od brezbožnih razstav ino procesij do predavanj. Širiteli toga brezboštva „ne divjajo samo proti katoličanskoj veri, liki sploj proti vsem, šteri ešče pripoznavajo Boga kak Stvoritela nebe pa zemle, domišlajoč si, ka se mir ino sreča ne bodeta povrnila na zemlo, dokeč ne bode vničeni zadnji stopaj vere.“ Gda so pred osmimi stoletji pozivali sv. očevje na križarski boj proti Izlami (Mohamedancom) kak najsilnejšemi pa najstrasnejšemi sovražniki krščanstva v tistoj dobi, tak zové Pij XI. posameznike ino narode v mogočno fronto ino zdrüženi boj proti tem grobokopom modernoga človečanstva ino krščanstva : proti sebičnosti, laži narodnjaštvi i brezboštvi. „V toj borbi se morajo zdrüžiti ne samo pravi katoličani, liki vsi, šteri ešče pripoznavajo ino častijo Boga, če neščejo, ka nad človečanstvom zavladata nered pa strahovlada.“ Tü ne ide samo sa borbo proti človečanstvi, liki tüdi proti nadčlovečoj, šatanskoj sili, trbej poleg naravnih tüdi nadnaravnih sredstev: V čüdovitih, zvišenih re- čaj slika sv. oča molitev, kak stüdenec dühovne obnove ino socialne reforme, pokoro pa kak orožjé za obrambo krščanskoga idealizma. Zato določa, ka naj püšpeki po celom sveti na svetek presv. Srca Jezušovoga odredijo osemdnevnico molitve ino zadoščenja. Kak prorok Jeremija nad razvalinami narodovoga živlenja zakriči mogočno sv. oča na konci svoje okrožnice : „Nam pa ne preostane nikaj drügoga, kak da pozovemo svet, šteri je prelejao telko krvi ino odpro telko grobov, šteri je vničo telko vrednot ino kulture, šteri je oropao delo ino krüh telkim lüdem, z nežnimi rečmi svete Liturgije : „Lüdstvo moje, vini se k svojemi Gospodi ino Bogi !“ Slovenski narod je Piji XI. zahvalen za proroške, králevske, očinske reči opomina ino pobüde. Zahvalen posebno za tako odločno Obsodbo nekrščanskoga nacionalizma, šteri pod lažlivov firmov lübezni ino vernosti do domovine socialno ino gospodarsko oškodüje ino vničüje vero, delavno, ponižno, pravo domolübno lüdstvo, šteri pod zapelivov krinkov narodnjaštva zastrupo v mladini pravo zdravo ino naravno lübezen do naroda. Od naših v tüjini. S. Bethlehem. Grdi napad je izvršo nekak v listi „Amerikanskih Slovencov Glas“ v predali : ka novoga v Starom Kraji, šteri predal piše Titan Janoš, medicinec iz Kroga, na g. Klekl Jožefa, predsednika odbora za zidanje sirotišnice Dom sv. Frančiška v Črensovcih. Nikdar ne bi mislili, ka se najde stvorjenje, štero bi moglo oblasti nesebično, požrtvüvalno delo g. Kleklna za siromake i sirote Slovenske Krajine. — Na svetek Jezušovoga Srca se je deca prečistite, večer se je pa darüvala cela fara presvetomi Srci Jezušovomi. — Šolska mladina moškoga spola je pristopila po zvršenom osmom razredi v drüštvo presv. Imena Jezušovoga i obečala v cerkvi, da se bo držala vsikdar Kristušove vere i se borila proti njegovim sovražnikom. Šola se je dokončala z lepim predavanjom od Washingtona i z igrov : Kmet i Herodeš. Bile so 10. julija 1932. NOVINE 5 tüdi pesmi. — Maja 22. je bilo Sprejetih 25 deklin v Marijino drüžbo, 29. maja pa je pristopilo 50 dece k prvomi sv. prečiščavanji. — Kak se vidi, se katoličanci v S. Bethlehemi jako lepo giblejo i napredüjejo v verskom živlenji pod vodstvom preč. g. Egidija Horvata, našega rojaka. Pripomnimo, da največ Ogračekov ravno deca v S. Bethlehemi ma naročenih, najmre 122. Vr. Gradec. Zlato častno medaljo je izročo v Gradci dr. Rintelen, minister za bogočastje č. g. frančiškani Pelagiji Klemenčiči Slovenci od sv. Trojice za velike trüde, štere je meo pri vzgoji mladine. Pozdrav pošila celoj Slov. Krajini i njoj žele, naj bo srečna i vesela, potem svojim domačim, Jelenskoj fári, gospodi plebanoši Varga Štefani i g. Franc Kereci iz Nemčije Miholič Štefan. Francija. Jugoslovansko omladinsko drüštvo, je z velikov slovesnostjov obhajalo spomin Zrinjskija i Frankopana, šteriva sta se borila za našo sloboščino i mrla za njo. Kralevski poslanik Spalajkovič je tüdi obiskao proslavo. Veseli nas, da mamo svoje drüštvo, gde si bar na tjeden ednok lejko zgučimo kaj po domačoj maternoj reči. Gospod dühovni voditeo, gospod frančiškan pa pazijo na nas, ka ostanemo verni Bogi. Bom njim pokazala naše Novine i M. List, mislim, da bodo z obema zadovolni. Če g. misijonar prido v Pariz, prosim, da nam to naznanite. E. Blbel Sartouville. — Pozdravlja Slov. Krajino i svoje domače, pa naznanja, da ga veseli naš tisk : Ropoša Štefan, Merly. — Vsako soboto redno dobim naše Novine. Gospodje od uredništva nas pitajo, če ne bi bile Novine vekše, ka bi te trbelo doplačati. Jaz -odgovorim, da drage vole doplačam, naj bodo samo vekše. So male toti zdaj, a jako dosta dobroga je v njih. Fartelj Josip, Bernaville, Francija. Italijanska država je vrnola sv. Stolici baziliko sv. Antona. Ta bazilika je med najlepšimi cerkvámi na sveti. Pripovist naše krajine. Vsakši narod je veseli, če má lepo književnost, štera kaže njemi patihinskomi sveti njegovo pravo živlenje. V človečoj naturi leži žela pa vola, stvoriti pesem, Pripovist, sliko itd. na drügoj strani pa se naš düh nad delami umetnosti radüje, je vživle. — Slovenska Krajina je dozdaj ne dala slovenskomi narodi pesnika ali pisatela, ki bi pokazao, kakši so naši lüdje pa naša zemla. Pred ništernimi leti je napisao Pripovist iz naše krajine Matija Malešič, ki je bio v slüžbi na sobočkom okrajnom glavarstvi. Ali samo naš domačin zmore verno pokazati naši živlenje. — Pa je prišeo 24 letni Miško Kranjec, visokošolec z Velke Polane, ki je začno pisati v naš kalendar pa Novine že pred dobrimi petimi leti. Lani pa je v znamenitih ljubljanskih Umetniška listaj napisao več kračiših pripovisti iz našega živlenja. Letos sta izišli skoro ob istom časi njegovivi prvivi knigi, od šterih smo na kráci že pisali i sta bile po Slovenskom s pohválov sprejetivi. Prva „Te-žaki“ guči od živlenja težakov na dolinskih marofaj, ki so si pridobili agrarno zemlo pa tak idejo v novo živlenje. Ta kniga je kratka ; trikrat dugša pa je „Življenje“ (izdala Krekova knjižnica). Popisano je živlenje drüžine na Dólinskom : oča Marko Hozjan s sinom Lacijom, ki je mužikaš, blodo je po sveti, na konci pa ostane domá, ár je spoznao, ka je zemla tista, ki davle fundament živlenji, delo na njoj pa rešüje nas vse. Drügi sin Ferko je prekšeni, divji, Joško je slab. Hči Jula se v pripovisti oženi, tak da mámo popisano tüdi naše gostüvanje ; najmlajša Barica pa ide na Francusko, kak vnoge naše dekle. Med temi peršonami se bije boj pa pleté lübézen. Kažejo se tak, kakši so v istini : dobri pa slabi. Ne samo lüdjé, tüdi naša zemla, ravnica s topolami je živo prikázana. Lepo so popisani rázlični letni časi, posebno božični čas s svojimi návadami ; tü najdemo naše vesnice : Črensovce, Hotizo, lepi opis lendavskih goric itd. Delo kaže, kak se spreminjavle naše živlenje po boji. Nad vsem pa je lübezen do zemlé pa domačije — tá lübezen vodi tüdi roko našega Miška Kranjca, ki nam naj Slovencom napiše ešče lepše pripovisti iz živlenja naše krajine ! Domá pa se naj ne najde niedno drüštvo, ki ne bi küpilo knige i jo širilo med narodom. Tüdi to je črstev stopaj naše krajine pa njene mladine v slovenski svet ! V. NOVAK. Politični pregled. Dobili smo novo vlado. 1. julija je bila zaprisegnjena nova vlada. Sestavo jo je dr. Srskić, i to kak sledi : predsednik vlade : dr. Milan Srskić; minister za zunanje zadeve : dr. Jevtič; za nebiranje: Žika Lazić; za pravosodje : dr. Ilija Šumenković ; za prosveto: dr. Kojić ; za trgovino in industrijo : Ivan Mohorič ; za kmetijstvo : Juraj Demetrovič; za socialno politiko i narodno zdravje : Ivan Pucelj, za promet: ing. Lazar Radivojević; ka javna dela: dr. Srkulj; za gozdove i rudnike : V. Pogačnik ; za fizično vzgojo : dr. Kraljević; za finance: dr. Gjorgjević ; za vojno in mornarico arm. gen. Dragomi Z. Stojanović; brez portfelja : dr. Albert Kramer, Boža Maksimovič in dr. Handija Karamehmedović. Joško Maučec : Zgodovina Slovenske krajine. Slovenski narod pride pod oblast Frankov. Nova doba v živlenji slovenskoga naroda se začne z oblastjov Frankov. Zavladalo Frankov je vničilo Slovencom samostojnost, povzročilo zmerom vekšo politično ino gospodarsko odvisnost od Frankov i tak se je začnolo tüdi počasi ponemčevanje slovenskoga naroda. Slovence je Spravo pod frankovsko oblast mogočni casar Karol Velki (768— 814.), šteromi je po pravici dala zgodovina priimek Velki, on je bio najmre velki po teli i po dühi. Z mogočnov rokov je segao v živlenje narodov i nastavo državo, štera se je razprostirala od Baltiškoga morja do jüžne Italije, od vodé Ebro v Španiji pa do vodé Odre. Podjarmo si je Langobarde, Bavarce, Slovane, Obre ino ešče drüge narode. Karol Velki je bio najznamenitejši vladar srednjega veka. Dokeč je živo, njemi je bila pokorna skoro cela Europa. Eden deo Slovenske zemle je dobo Karol Velki v oblast že leta 774., gda je razrüšo langobarsko kralestvo v Gornjoj Italiji. Tak je prišla pod njegovo oblast vsa Furlanija ino ž njov tüdi Slovenske pokrajine po Benečiji ino Goriškom. Po drügih slovenski zemlaj so te eš- če vladali domači slovenski knezi, Šteri so bili odvisni od bavarskih vojvodov. Liki ne je bilo dugo, ka so tüdi te dežele prišle v frankovsko oblast, gda je Karol Velki leta 788. konec napravo samostojnoj Vojvodini Bavarski. Tak je prišla pod Karlovo oblast vsa Karantanija, štera je obsegala zdajšnjo Koroško, Kranjsko, Štajersko, zvün vzhodnoga roba pa ešče drüge pokrajine. Slovenski narod je bio zdaj pritegnjeni v krog velke frankovske države, bio je v njenih najvzhodnejši obmejni pokrajinaj. Karol Velki je dobro spoznao njihov pomen i je napravo iz njij močno vojaško granico, štera je mela čuvati frankovsko casarstvo ino krščanstvo proti napadom divjih Obrov ino drügih divjih narodov. Vse ozemle med Dunavov ino Jadranskim morjom je razdelo v dvej mejnivi grofiji (marki), šterim je postavo na čelo svoje namestnike. „Vzhodna mejna groflja“ je obsegala ozemle med Dunavo ino Dravo. Vse dežele jüžno od Drave s Furlanijov vred so pripadale „Furlanski mejni grofiji“. Karol Velki je nehao Slovencom domače kneze pa vojvode za plačilo, zato ka so brezi bojne priznali njegovo oblast. Tak so se pomali razvile male državice v Karantaniji ino v Panoniji pod domačimi slovenskimi knezi. Gda je bio divji narod Obrov premagani od Karla Velkoga ino so Slovenci, šteri so živeli v Panoniji, postali frankovski podložniki, se je okoli leta 840. tüdi tü osnovala mala državica s Pribinom ino Kocelom na čeli. Liki Slovenska Samouprava, štera je ešče ostala, je ne bila duga. V Karantaniji ji je napravo konec upor panonskoga vojvodo Ludevita Posavskoga. Ludevit je težko prenašao frankovsko gospodstvo ino želo postati samostojen. Iskao je vzrok, ka bi se dvigno proti Frankom. Začetka je meo v boji velko srečo, leta 822. pa je bio od frankovske vojske premagan. Za Slovence je mela ponesrečena vstaja Ludovika Posavskega žalostne posledice. Zgübili so svoje domače kneze ino mesto tej so nastavili Franki po Karantaniji nemške grofe. Zdaj, gda so Franki premagali Obre ino drüge narode na ozemli, po šteroj so prebivali Slovenci, so začnoli med Anižo i Rabo pa v Panoniji do Dunave širiti nemško lüdstvo. Iz raznih listin je razvidno, ka je dosta zemle v Panoniji prišlo v oblast solnograške cerkve. Že leta 860. je ta cerkev dobila v Panoniji posestva pri Kӧsegi, poleg Rabe, v Zalabéri ino na drügi krajaj. Nato je dobila ta cerkev ešče posestvo okoli Blatograda, Pečüha pa Ptuja. Ravnotak tüdi so dobili različni samostani mnogo Slovenske zemlé okoli vode Rabe ino Zale. Tak se je začnolo po tej krajaj ponemčevanje, štero je trajalo do prihoda divjega naroda, šteri je prišeo iz Azije, to so bili Madžari ali Vogri. (Dale). Kratki glasi. Inžener Anton Lührs je iznajšeo novo motorno kolo, štero ženejo rakete. Svojo iznajdbo je pokazao pri dirkaj na Oldenburškom. Za evharistični kongres v Dublini na Irskom je pošta izdala štemplne, šteri predstavlajo kelih s križom i napis v latinici „Mednarodni evharistični kongres 1932.“ 6 NOVINE 10. julija 1932. Zlati kinč. Italianska ladja „Artiglio“ štera je najšla z zlatim kinčom vtopleno ladjo „Egipta“ je svoje delo zavolo slaboga vremena mogla pretrgati i se odpelala v Plymouth, ka tam prek da zlato, štero je do temao zdignola iz dna morja. Dne 25. junija je zdignola sto palic zlata, štere majo vrednost 10 miljonov Frankov i cejli 43 ton čistoga srebra. Poleg toga pa še indiski penez rupije. 2000 možganov operirao v 30 letaj. Proti konci 19. stoletja so zdravniki prvič začnoli operirati možgane, to pa je bilo nevarno, ar je vsaki betežnik mro. V tistom časi je v Bernu študirao eden mladi Amerikanec Gushing. Tü je vido znanoga profesora Kochera, ki je bio daleč znanni operater Krofa. Mladi Gushing se je posveto zdravitvi samo možganske bolezni. Leta 1901. je vido mrejti 16 letno deklico. Nišče nej je znao, ka njoj je. Ešče le raztelesenje je dognalo, da je mela mozole v možganih. Preštudirao je i je začno ope-rerati, črez 30 let le operirao 2000 možganskih betegov na harvardskoj univerzi v Bostoni, v tej tresti letaj je ne drügo delao kak študirao noč i den bolezen možganov i v tom je njegov velki uspeli. M. Sobota — Zrelostni izpit (maturo) je položila na državni trgovski akademiji v Mariboru dne 24. junija 1932. z dobrim uspehom Katarina Gerlec iz Rakičana roj. v Beltincih. — Ljubljansko narodno gledališče priredi v Soboti v pétek ob pol deveti vöri zvečer Begovičovo trodejanko „Brez tretjega“. Sodelujejo ga. Mira Danilova in g. Ivan Levar. Cene prostorom so sedeži 15, 12, 10, 8 i 5 Din., stojišče 3 Din. Predprodaja vstopnic v trgovini Hahn. Sobota se bo gotovo pokazala na te način, da gostovanje ljubljanske drame v kelko mogoče najlepšem števili obišče. — Otvoritev mosta prek Ledave. Dne 26. junija 1932. je bila svečana Otvoritev mosta na Lendavi v fazaneriji. Lepo vremen je dosta lüdi privabilo na to svečanost. Gradbeni odbor je lepo okraso most. Predsednik odbora g. Lanščak Franc je pozdravo vse navzoče, posebno pa našega nar. poslanca g. Benka i zastopnika drž. obl. g. Lipovšeka, šteroga je z ednim o-proso, naj tolmači na višnjem mesti vdanost i vernost naših agrarnih interesentov do kralja i domovine. Potom je proso našega nar. poslanca g. Benka naj otvori most i ga izroči pomeni, za šteroga je zgrajeni. G. poslanec Benko je med velkov igrov godbe i pokanje možárov, z lepimi svečanimi govori prevzeo most i pretrgao trák. Gospod poslanec je z zastopnikom drž. obl. g. Lipovšekom šo naprej, zanima pa celi gradbeni odbor prvokrát po mosti. S tem ga g. nar. poslanec izročo agrarnim interesentom i vsem prizadetim v določen namen. Miško Kranjec. Ljudje. 3. Gospoda. Gospoda ima čas in si vedno kaj novega izmisli. Zgodi se celo, da si gospoda danes to izmisli, jutri prekliče, da več ne velja, to pa samo zato, da si potem lahko kaj novega izmisli. Seveda, če bi si kdo izmislil in začel tiskati denar (peneze), ne bi mi nikaj rekli in bi peneze radi kupili. Zdaj pa je celo tako, da nikaj nemoremo prodati. Mi smo tu kmetje, kajpak, in ne rečem, kruh in jesti še imamo za silo, ampak denarja — nič. No, spet ne rečem, da nimamo tuintam kakšnega dinarja, ampak, da živine ne moremo prodati. Piceki našim gospodinjam lepó rastó, pa ne rečem, da je naše gospodinje ne znajo „spohati“, in je mi tudi radi jemo, kar nas je moških ; ženske bi jih pa le rajši prodale. Saj me razumete : ženska rabi denar za sol, sladkor in druge stvari. Zdaj vam pa da kupinar za lepega debelega piceka petnajst rajnški, za takšega, ki se človeku smili, da bi ga iz rok dal. Pa si Pomagajte, če si morete. Kajpak, kriza je. Saj mi tudi dobro razumemo, da je kriza, ampak dražje bi pa le lahko, bilo : mislim, živina in perutnina (živád). A če si idete kaj u Lendavo kupit, mislite, da je tam tudi tako poceni? Kaj še ! Le poizkusite kupiti obleko : dve kravi bi človek skoraj moral prodati. — Vidite, zato pa si nihče nikaj pametnega ne izmisli, kako bi se napravilo, da bi mi tudi lažje živeli. Saj piti imamo, nič ne rečem in smo včasih kljub tem žalostnim časom veseli. Kaj pa hočemo ! Saj bi radi prodali, saj rabimo denar. Ampak, kje je kdo, ki bi ga kupil. Ven ga pa ne bomo izlivavi, božji dar je. — A pametnega res nihče nič ne pogrunta. A vedno kaj novega pride. Čudovite reči. Veste, mi zdaj sušimo in nimamo časa, da bi mislili na kakšne takšne stvari. Tako so nam zdaj poslali neke zdravstvene izkaze za dijake. Prišli so in so pregledali šolsko deco prvega razreda in dognali, da imajo skoraj vsi povečane vrstne žleze, drugače pa so zdravi. Seveda so ! Saj pa imajo vsega dovolj ! — To so napravili vse lepo v miru, za vsakega dali poseben list. Moj Bog, le kdo je bil tako pameten, da je toliko stvari izmislil. Nič ne rečem, če bi napisali vse, ka je važnega za delo. A zdaj prihajajo naši kmetje in naše ženske. Saj veste, mi ne zaupamo gospodi mnogo, če nič dobrega nam niso iznašli i podarili. Mi smo pošteno izvolili dva poslanca, Seveda zato, da bi se nam kaj bolje godilo. Dobro, da nas še Bog ne tepe po drugi strani: Zato se lahko bojimo gospode. Mi se gospodi radi odkrijemo. To nas nič ne stane, a če stopiš h gospodi, ti že računajo. S takim popisovanjem je križ. Že lani so nas potegnili. Tako zdaj prihajajo kmetje. Gospa učiteljica sedijo za mizo in pišejo. Okoli mize sedijo kmetje, ali pa kmetice. Zdaj je delo, sušimo in nimamo časa za to, da bi hodili okoli. Ampak otrok, ki hodi v prvi razred, je rekel, da še danes trbe iti. Seveda, gospoda po varaših lahko zahteva, da mora kakšna učiteljica popisovati zdaj stanovanja, kakšna so, koliko jih skupaj spi. In tako prihajajo kmetje in kmetice k učiteljici, ki uči prvi razred, gledajo s strahom. Saj vemo, kako je : če kdo kaj popisuje, bo gotovo trbelo plačati kakšne davke. Ko jim pa učiteljica pove, da so si to izmislili gospoda v mestu in da ne bo nič slabega, da bo pa ona kaznovana, Če ne naznani, se udajo in se nasmehnejo. „Vi ste oče ?“ — „Ja, oče“, pravi kakšen kmet. „Kdaj ste se rodili ?“ — „Kda sam se narodo?“ Malo se popraska za ušesom. Mi sušimo, sem rekel, in kosimo, ker je čas zato in lepo vreme in nimamo časa, da bi mislili na to, kdaj se je človek narodo, pa celo, katerega dneva in meseca. Bog pomagaj ! Kaj bodo pa s tem po svetu. „Kdaj pa se je žena rodila, deca, katerega leta ?“ „Eh, kdo bi to vedel“. Potem pove, da imajo doma vse v knjižico napisano in da bo prinesel. Naposled je to le važno, kdaj se je nadorodil. »Ste zdravi?" (Tudi to je treba napisati). „Eh, hvala Bogu, tako pomalem. Kako bo dalje, pa človek ne ve“. „Žena je zdrava ?“ — „Včasih jo kaj bode v ledevjah. Drügače je pa zdrava. Kajpak, ko vedno delamo“. Slovenska krajina. — Cerkveni glasi. Za kaplana v D. Lendavo je nastavleni novomešnik g. Bejek Janoš iz Kroga, v Beltince za drügoga kaplana pa istotak novomešnik g. Štukovnik Franc. Obema želemo vnogo uspeha i dühovnoga veselja na teških, velikih faraj. Pri toj priliki povdarimo neumorno delo g. kaplana Herman Ferdinanda v Beltincih, ki je poleg betežastoga g. plebanoša z najvekšimi trüdi opravlao düšno pastirstvo med devetjezer o verniki. — Razpisana Martjanska fara je tüdi dobila svojega novoga gospoda plebanoša, od šteroga imenüvanja prinesemo drügoč obširnejše poročilo. — Naši abiturijenti. To so tisti dijacje, šteri so skončali osem gimnazijskih raz- redov pa napravili Zrelostni izpit ali maturo. Letos je dokončalo gimnazijo 25 dečkov iz Slovenske krajine. Pa prej nemamo zadosta dijaštva za svojo gimazijo ! V Ljubljani so napravili maturo sledeči : Lebar Štefan z Nedelice, Kolenko Štefan s Črensovec, Kovač Janoš z Dobrovnika. Kühar Pavel z Ižekovec, Rous Matija s Črensovec, Sukič Janoš z Moravec, Škafar Ferdo z Bratonec, Tratnjek Štefan z Lipovec, Zver Ivan z Nedelice. V Maribori: Cuk Števan z Vel, Polane, Berden Ludvik s Kobilja, Čačinovič Rudolf z Rakičana, Mikola Franc z Gor. Petrovec, Zver Štefan z Lipe. V Ptuji: Kozar Alojzij z Martinja, Obal Štefan iz Sobote. Sküpno 16, med njimi 5 z odlikov. Želemo njim, naj si srečno zvolijo živlenjsko pot, po šteroj naj hodijo na hasek našemi narodi ! — †Dr. Ošlaj Ferenc, profesor na gimnaziji v Budapešti, je te dni mro. Rojeni je bio v Filovcih v bogojanskoj fari. Lübo je svoj slovenski domači kraj, ka je s tem pokazao, ka je pisao od naše zgodovine. Med bojom je doségno visiko čést, gda so Vogri pa Avstrijci zasedli Belgrad : te je dr. Ošlaj bio imevüvani za šolskoga nadzornika za zasédeno Srbijo ! Rad bi prišo za profesora na sobočko gimnazijo, ali ne njemi je bilo mogoče. Vsakše leto je obiskao svoj domači kraj. Lani je pa zbetežao i se dugo vráčo na Slovaškom. Zdaj smo pa zvedili, ka je premino. Bio je eden izmed redkih vučenih lüdi, Štere je dala naša krajina. Bio je pošteni, dobroga srca. Bog njemi daj večni počinek ! — V. Polana. Bitje je na dnevnom redi. Mamo samo 4 takše razbijače, ki davajo špot našoj občini. Eden je betežasti, a biti se zna, eden je dobo zdaj dvamesečni zapor za bitje. Ednomi je cela herbija odišla na stroške zavolo bitja. Na Petrovo je bilo v našoj občinskoj krčmi pali bitje. Naši junaki so že z Hotize prišli 10. julija 1932. NOVINE 7 pijani i eden krvavi. Zbili so se. Tü idejo v krčmo i se smetejo v abiturijenta Terboča Ludovika, ki njim je dokazüvao, ka je on visokošolec. Ne so njemi vervali, nego, gda ga je oštarjaš skrio, so njemi dveri vse razsekali i Terboča tüdi namlatili i na več mestih ranili. Terboč se je vračao iz Hotize domo. — G. Bistrica. Pri pokopi ponesrečenoga Kreslin Ignacija so se neki sprevodniki zapojili. Dobili so javno karanje. Nesrečen narod, ne vidiš, ka te pijanost popolnoma vniči ? — Turnišče, Pri nas ne zgorela samo hiša zvonara, Horvat Števana, nego i Küčko Ivanova pa še drva Fehér Jožefa i gospodarsko poslopje rk. šole z odrom vred. Horvati i Küčki je do tao zgorelo vse, hiša i gospodarsko poslopje, pa Horvat se je ešče nevarno opekeo pri gašenji. — Nesreča. Junija 28. se je ne znati od koj zosagala kobila Kreslin Ignaca z G. Bistrice i skočila v 4 metre globoko Mürico na Razkriži. Na kolaj je bila poleg njega Vertinja, njegov rod i dvoje dece. On siromak je prišo pod kola i trije lagvi puni z vivom i drožami so se prevrgli na njega, zato so že mrtvoga potegnoli iz vode. Ostali Potniki so se rešili, čeprav ženska potrebuje zdravniško pomoč. — Krvavo bitje so napravili i se zosmicali dečki iz večih občin na Ivancih na ivanovo proščenje, zlasti iz Lipovec, Gančan i Filovec. Igra v krčmi i vino v glavi drügoga ne rodi. Zato je že skrajni čas, da i cerkvena i Civilna oblast prepove vsa proščenja. — Hotiza. Pri naših vinotočaj na Petrovo proščenje je bila muzika i bitje. Pijanstvo se grozno širi. — Gornja Lendava. Na vidovo je naš pevski zbor pod vodstvom šol. upravitelja g. Černeka prav lepo zapeo „Rekvijem.“ Želeli bi, da bi zbor kem večkrat nastopo v cerkvi. — Krog. Mesto Rajnar Štefana je imenüvani za župana od banske uprave Ratnik Štefan, trgovec. — D. Lendava. Razrešen je tajniške slüžbe pri cestnom odbori Rupnik Rudolf i na njegovo mesto je imenüvani Forjan Martin iz Melinec. Rupniki so njegovi prijatelje pri odhodi priredili v gostilni Pojbič poslovilno večerjo. — Žižki. Nesmileni tovaj hodi pri nas od hiše do hiše i jemle sirotam zadnjo vretino dohodkov. Tak je odneso Siroti Žižek Martini kokoš i zavico, pa ravnotak pri drügih hišaj. Sirota ma jedini dohodek v jajci, ka si küpi potrebno sol, brez štere ne more živeti i nesmileni lump njej niti te ne püsti. Drügi, kak lübitelje vinske kaplice ne morejo to delati. — Petanci. Olejšava za odajo vina je pri nas porodila slabe posledice. So lüdje, ki so den na den premočeni od alkohola. Prosimo oblast, naj nam pomaga povsod zatreti pijanost. — Gančani. Pri nas so Štajarci vozili vino i odavali. A oštarjašje so proti stanoli, ka na litre se ne sme tržiti, samo od 10 litrov naprej. I naši pivci so se hitro Znajšli. Prinesli so škafe i v te dali vtočiti vino pa z teh pili. Gda so to oštarjašje vidili so se zasmejali i pivcom pomagali piti iz škafov. — Vmro je v Dobrovniki Trajbar Jožef, naš dugoletni dober naročnik. Dobrim düšam ga v molitev priporočamo. — Pletarski tečaj se je te tjeden zvršo v Črensovcih. Prišla je mladina iz Strehovec pa je navčila črensovsko plasti iz kukoričnoga bilja lepe reči. Naša se lepo zahvali strehovskoj za trüd. — Širitelje, idite od hiše do hiše zdaj v začetki drügoga polletja i ponüdite Novine i vse naše liste vsakoj hiši. Prečtite gor v vsakoj hiši tüdi priporočilo, ki je dobite od cerkvene oblasti. Začnite agitacijo za dobro stvar. Vsem članom gasilnih društev v Prekmurju, kateri se udeležijo ob priliki praznovanja 50. letnice Prostovoljnegs gasilnega društva Gornje Radgone dne 17. julija 1932. dam obed po 10 Din., kateri sestoji iz : župe, pečenke, prikuhe in salate, kakor tudi dobra kapljica liter po 8 Din. S spoštovanjem TALÁNYI FRANC gostilničar G. Radgona. — Naročnikom i širitelom ! Pol leta je minolo, Polovica naročnine mora biti plačana. Prosimo vse naročnike i širitele, naj polovico včasi notri pošlejo, ar tiskarna mora dobiti svojo plačo. Širitelje, ka ste pobrali, zročite včasi prek, za sebe nikaj ne smete obdržati i ponücati brez dovolenja izdajatela, šteroga naprej morate prositi za dovoljenje. — Velka Polana. Slabi glasi se čüjejo z naše vesi. Zdaj je Murska krajina pisala, kak je neki dečko nesmileno živino zbio. Mi telko popravimo, ka je te človek brezi starišov i vsakše vzgoje. — Na Petrovo smo meli pá bitje. Gasilci so meli vaje, mladina pa „vaje“ v oštariji, ali žalostne. Gasilci so ne mogli svoje nadaljávati, ar je premalo lüdstva bilo ; za eden čas so pa začnoli „dečki“ vaje s krampi, motikami. Tüdi eden „pregen“ v občini se je vdeležo bitja, zato je mogeo obiskati sodnika i fiškališa. Premalo pazijo starišje na deco ! Ne delajte nam sramote ! —Dajte mir ! Zadnje svétke čüjemo po ništerni vesnicaj med božov slüžbov ne daleč od cèrkvi mužiko pa kričanje. Želemo, naj se napravi mir, ar vsi mamo pravico do toga. — Javnosti v premislek. Zadnja nedela je bila takzvana Kresna nedela. Po vsoj širnoj Sloveniji se je na to nedelo vršila propaganda za treznostno akcijo. Ne samo, da ne bilo kaj sličnoga pri nas v Murskoj Soboti, nego nekaj drügoga nas je hüdo zadelo v srce, pijano mladino smo srečavali. Razrešen je slüžbe kmetijskoga referenta v M. Soboti, g. ing. Skubic. Na njegovo mesto dozdaj ne vemo, što je imenüvani. Koliko otrok je pri hiši, koliko so stari, koliko jih je umrlo. Dva sta umrla, dva. — Na čem. Na čem ? — Kaj jima je bilo ? — (Drugi kmet, ki sedi poleg, se nasmehne in pravi : Ni se jima ljubilo živeti, ko sta videla, kako je slabo na svetu). Torej, kaj jima je bilo ? — Kdo bi to vedel. Saj je človek že skoraj pozabil na njiju. Po eden mesec sta bila slaba. Stiskavalo ju je, ali kaj. Eden je kričal vedno. Drugi pa sploh gledati ni hotel. — Kako pa naj mi kmetje vemo, zaradi česa umre takšno dete; ki je mesec dni staro. Da bi še mrtvemu pozvali zdravnika, ki naj bi dognal, kaj je bilo detetu, da ni hotelo živeti. Saj jih je že tako dosti. Poglejte naše hiše, naše ulice, povsod Zdrava deca, ki se mečejo. Mi smo v skrbeh za deco. Še tako je križ žnjimi. „Kje spi dete, ki hodi v šolo ?“ „Jožek ?“ — Kmetje malo pomišljajo. „Kje spi, hm, v kotu“. Nekaj mesecev v zibelki, ali pa v koritu pod posteljo, potem v kotu na starih suknjičih (kaputih) in na starih hlačah, potem na tleh, kako odnese, kjer je prostor, dokler ni tako velik, da lahko spi zunaj na senu. „Torej nima svoje postelje“. Kmet se nasmehne. „In koliko vas spi v tisti hiši“. Moj Bog, vsi, razen Štefa, ki je velik in spi na senu. Mi na kmetih nimamo pet sob, pa deset postelj, da bi Vsakdo na svoji spal. Majhne koče, temne hižičke. Spimo, kakor je prostor. Če bi tujec prišel ponoči v sobo, bi se prestrašil. Oče in mati na eni postelji, pri petah petletni Vanek, v kotu desetletni Števek. Na tleh sta si poslali Anika, ki je stara sedemnajst let. z njo Katica, šestletna, na drugi postelji mamica in z njimi en otrok. Kakor moramo in Znamo. Siromaštvo je po naših vaseh. Saj bi mi tudi radi spali na mehkih posteljah. Delamo tako mnogo in smo zvečer pošteno trudni. — Zdaj pa se ta gospoda tako brigajo za nas. Saj je človeka sram povedati, da se bodo drugi smejali. „Ka je jedel v prvem letu ?“ „Cecao je“. Ko pa matere ni bilo doma, pa je bil zadovoljen z mlečnim močnikom. „Kaj je jedel v drugem letu ?“ Moj Bog ! Kar mu je prišto pod zobe. Včasih kaj, včasih pa nikaj. Močnik, krompir, zelje, repo, malo kruha, župo. Včasih je videl kaj mesa in kakšne pogače. V mesecu juniju je trosil skrivoma sosedove črešnje, potem trikrat na dan stepal maline s čepico in jabolka trgal, ki so se komaj zavrgla. Kar je dobil. Samo, da ne bi bil lačen. Lovil ribe, iskal vrane, srake vrablje ! Včasih namesto večerje je bil bit, pa tako šel spat. Gospoda se seveda lahko smejijo, ki ne vedo, kako bi „preküčavali“ svoji deci, in imajo določeno, kdaj bodo jedli, koliko smejo jesti, kaj smejo jesti. Oni lahko hodijo po volji svoji deci. Pa vendar so njih deca kot senca. Naša kmečka deca pa ne vprašajo, kaj bodo jedla, ne kdaj, ne koliko, samo, da bi bilo, čim več in čim boljše. Seveda smo zadovoljni s tem, kar nam Bog da. — Zato pa smo taki, kot trn na pašniku. Vse je suho, a trn in glog vendar rasteta. Pridite nas gledat, gospoda, pa boste videli, kakšen čvrst narod smo, trdi kot hrastov les, zdrav na duši in telesu. — Lepo je, če se nas gospoda Spomené, in nas zdravniki pregledajo, a to nam ne pomaga mnogo. Zdravja nam ne dajo zastonj, zdravje si moramo sami čuvati, ali si ga pa drago, drago plačati. Pa to bi vsi radi, ali za to je treba denarja. Kje pa naj dobimo denar. Saj vsi vemo, kako nam plačujejo našo živino. Po ranški za kilogram. Človek se mora kljub temu smejati, če se Spomni na to, kaj je pred nedavnim eden trnjarski kmet povedal : da je bil pred petimi leti bikov d....k teliko vreden, kot zdaj bik. Ali ni prav povedal ? Vidite, mi spoštujem o gospodo in bi jo še bolj, če bi nam to napravili, da bi dražje Prodajali živino, plačevali manjše davke, ali pa da bi tudi znižali ceno temu, kar mi kupujemo. To bi mi radi. Mi kmetje nimamo časa, da bi izmislili, kako bi se dalo to napraviti, a gospoda ima čas, bi najrajši o tem mislila, potem bomo še bolj zdrav narod. Tako pa dostakrat umiramo od — siromaščine. 8 NOVINE 10. julija 1932. — Dol. Bistrica. V nedelo 10. t. m. ma naša mladina pa igro. Naslov je „Pred vaškim znamenjem“. Mladina vabi vse, ar se gvüšno pali vsakšemi dopadne, kak se je že pri zadnjoj igri vsem dopadnolo. Igra tüdi godba. — Pred deželnim sodiščom v Ljubljani se je vršila razprava proti Casar Franci, Visokošolci z Bogojine. Obtoženi je bio, ka je 8. maja letos s palicov rano policaja. Te den je bila v Ljubljani velka slavnost v čast 60 letnice g. dr. Korošca ; Policija je razganjala po cesti lüdi, zbili so Casara, ki se je samo brano. Tak so posvedočili svedoki. Záto je Casar ne bio obsojeni. — Ogenj. V nedelo večer smo meli v Pertoči tak velik ogenj, na kakšega se ešče v etoj okroglini nišče ne spomina ! Goreli sta naednok 2 hiši z gospod, poslopjom vred i to Čontala Štefana hštev. 52 i Ficko Jožefa h. Štev. 53. Pri Čontala Štefani je opazo ogenj domači sin, ki je spao na štalaj, či on nebi ostale domače zbüdo, bi vsi zgoreli. Deco so že itak mogli skoz okno rešiti, iz Šterih so prle morali križe vö strgati. Zgorela je tü edna krava i dve telički pa celi živež krüha, Pohištvo i obleka pa še 300 Din penez. Pri drügom pogorenci so pa še nej spali, meli so lüdske, ki so jim malo prle seno domo pripelali. Tü so rešili živino, nekaj živeža i celo pohištvo pa del gos. orodja. Obe poslopji sta zgoreli do tao. Gasilci so malo mogli rešiti, ar je ne bilo vode. Škoda znaša 100 i 160 jezero Din. — Trsje. Kraljevska banska uprava je določila za srez M. Sobota sledeči trsni izbor: 1.) Izbor žlahtnih trtnic: laški rizling, silvanec, beli burgundec kot glavne sorte, posebej je še določen mesto kadarke modri burgundec in v poizkusne svrhe še bela klana. 21. Izbor podlag ; Riparia portalis, rupestris gothe, D. 9, berlandieri x riparia Teleki Kober 5 BB in berlandieri x riparia Teleki 8 B. V interesi vinogradnikov je, da v bodoče goje samo te določene vrste i vporabljajo samo omenjene podlage. Na podlagi tega bo mogoče vstvoriti enotne tipe domačih vin, ka je za vinsko trgovino prav posebno velikega pomena. NEDELA po risalaj osma. Vu onom vremeni pravo je Jezuš vučenikom svojim priliko eto : Bio je neki bogat človek, ki je meo špána i té je bio obtoženi njemi, kak da bi rasipávao blago njegovo. I zvao ga je i pravo je njemi : ka to čüjem od tebe ? Daj račun od španije tvoje ; ár že ne bodeš več mogo španüvati. Velo je pa špán sam vu sebi : ka bom činio, da gospod moj vkraj jemlé od méne španijo ? Kopati ne morem, kodivati me je sram. Znam ka včinim; da, gda bom vö vrženi z španije, vzemejo me vu hiže svoje. Prizvavši záto vse dužnike gospoda svojega, velo je prvomi : kelko si dužen gospodi mojemi? On je pa pravo : sto tün olija. I veli njemi : vzemi tvoj dužni list i doli si sedi hitro i piši pétdesèt. Potom veli drügomi ; ti pa keliko si dužen? On je pa pravo : sto keblov pšenice. Veli njemi : vzemi tvoj list i piši osemdeset. I pohválo je gospod krivice špána ; ka je spametno včino ; ár so sinovje etoga sveta spametnejši od sinov svetlosti vu svojem narodi. I jas velim vam * včinte si prijátele z nepravičnoga mammona ; da, gda pomenkate, primejo vás vu vekivečna prebiválišča. (Luk. XVI.) Pokora (Paolo Segneri). Neščem se z vami svajüvati da li se more tista nedopovedljiva brezbrižnost zagovarjati, štero lüdje kažejo do svojega düšnoga zveličanja, če bi se to düšno zveličanje na lehci moglo dosegnoti ; ali dragi moji poslüšalci, je to tak lehko ? je to lehka stvar ? Če ví to verjete, te ste vi nesrečni, celo obžalüvanja vredni lüdje, ar ste v tak važnoj zadevi v velikoj zmoti. Večno zveličanje naše düše ne je lahka naloga, kak ví mislite, nego jako težka, tak vkaniiva, da je pri nezmernoj skrblivosti ešče najvekše svetnike v strahi držala, i že sama miseo na strahovite bože sodbe jih je z grozov napunila. Veliki Hieronim (Oremuš), ka je on ne vse včino, da bi v toj tak važnoj zadevi si konči malo vüpanja mogo spraviti! V kak temne šume se je skrio ! V kak kmične brloge se je zakopao ! Kak težki boj je vodo proti svojim občütkom do tistih let, gda so njemi začele moči pešati! I vendar ka je pravo : Jaz nevolen, nečisti grešnik. sam noč t den s strahom napunjen za toga volo ll sam plačao že zadnji filer.“ (Ep. 5.) Sv. Gregor kak je zdihavao na s trnjom venčanom troni v Vatikani ! E Sv. Bernard, kakše strahotne glase je zdihao v dragoj njemi püstini Klervoja ! I sv. Avguštin kak strašno je trepetao pred peklom. Jaz se bojim večnoga ognja, jaz se bojim večnoga ognja“ (In. Ps. 80). Velika lübezen do Boga, štera je gorela v njegovom srci, ne mogla tega strahü pregnati. AGRARNE ZADEVE Pravilnik za izvršavanje agrarnoga zakona. Členi 40., 41., 42. Ambulantne komisije se ustanovijo samo za izvedbo ali izvršitev agrar. zakona. Dozdašnji agr. uradi i županstva njim morajo odstopiti za vršitev slüžbe vse spise, ki se tičejo agrara i njim dati tüdi prostore. V ambulantno komisijo pridejo : (uradnik pravnik, šteroga določi minister za poljedelstvo, ki je predsednik komisije, ob 2. tehnik geometer, 3. kmetijski strokovnjak. Kmetijski strokovnjak še ne je agrarni uradnik, mora biti v prvom redi ekonom sreza, v šterom dela komisija. Sme se pa, če potrebno, dodeliti več uradništva i več strokovnjakov potom pa še Pisarniške moči. V tom slučaji je en uradnik namestnik predsednika. Odločbe komisije podpiše predsednik ali njegov namestnik po zaslišanji dveh članov komisije. Ambulantna komisija mora voditi delovodnik od vseh spisov, vse akte razdeliti po občinaj i zvezati vküp. Kda zvrši svoje delo, pošle vse spise na bansko upravo. Ministerstvo se pa obvesti o izvršitvi. Čl. 40. Ambulantna komisija za naš kraj ma svoje območje v M. Soboti i Dol. Lendavi. Občni zbor agr. zadruge je spremeno pravila agrarne zadruge na Petrovo. Po toj spremembi je zadruga postala Važna gospodarsko-podporna socialna ustanova. Od vseh krajov so bili zbrani na njem člani resni možje, celo iz 38 kilometrov oddaljenoga Medjimurja. Občni zbor je poteko v krasnom redi, v pravoj lübezni do bližnjega. Vesele novine. Nábrao † Štefan Kühar. Z A. smo dobili sledéči, Celó zanimivi glas : Na celom sveti si ti najvékši vučenjácje i modriášje terejo glavé, kak bi mogli iznájti svetovni jezik, to je takši jezik, šteroga bi razmili vsi národi, kikoli živéjo na tom sveti. A pokeč se tej velki vučenjácje i modrijášje zaman trüdijo, si zaman belijo pa senjo glavé, so .... že iznajšli takši svetovni jezik. Ja, tej povsem prosti i nevučeni lüdjé so doldobili pa prekosili te najvékše vučenjáke i modriáše, kajti njuv jezik, šteroga so iznajšli pa šteroga že tüdi hasnüjejo, se po vsoj pravici lejko zové za svetovni jezik, ár ga vsaki lejko razmi ; pa poleg toga nanč vüst nej trbej odpirati, samo kázati s prstmi i z rokámi. Tak so v sramoto postavili te nájvékše vučenjáke i modriáše. — Pa brezi zámere, vrli rojáki ! Sodnija. Nadale do mogle pred sodnijov stati ženske i dekle cele t . . . fare. Obtožene so nájmre, da več i bole verno gledajo doma v gledalo, gda se k meši spravlajo, kak pa v cerkvi v molitveno knigo. Sodba zná biti za njé jáko ostra, ár nega na celom sveti fiškáliša, ki bi je v obrambo Vzéo. Prekosnice. Zamazani Tinek. Ka pa je Tinek, ka tak brečiš ? Pita ga sestra. „Mati so me bili.“ „Pa zakaj ?“ „Kak sem se dnes pa nej mujo.“ „Kak so pa ovarali, ka si se nej mujvao, jaz sam nej povedala.“ „Dnes sam pozabo prle žajfo namočiti, Brühü, brihihi.“ Po kratkom na sodišči. Jožef pa Matjaš sta se zbila, po bitji pa tožba pride. Sodnik pita Jožefa : „Povejte po istini kak se zgodilo, samo po kratkom, ka nemamo časa.“ „Jaz — pa Matjaš v logi. Matjaš proti meni z branovlekom, pa me šče, jas pa njega z ročicom po glavi. Tak je bilo, prosim.“ Tonček i katekizem. Vučiteo pita Tončeka : „Kelko je evangelistov ?“ Tonček: „Evangelisti so bili trije, Peter i Pavel.“ * Verovučiteo pita Tončeka : Što je svet stvoro ?“ Tonček ne pazo : „Prosim, jas sam nikaj nej kriv, te ešče mene nej bilo.“ Posta. Mekiš J. Nuskova. Na letos plačano 325 Din. Nemec Anton, Večeslavci. 6 Din. 7O par sprejeli. Dobro vino i jabošnica se dobi pri ŠTEFAN KOMPARlC na Razkriži po fal ceni. Dobro je tüdi za domačo potrebo. SÜHE GOBE küpüje po najboljšoj ceni. 2 Pošlite vzorce i ponüdbe na SEVER E KOMP., Ljubljana. MLINARJI!!! Mlinske kamne čarne i bele Mlinske sita svilena i volnena Remenje za pogon najbolše i vse ostale mlinske potrebščine nüdi najceneje BRCAR & COMP. LJUBLJANA Kolodvorska 35. Za Prekmursko Tiskarno odgovoren : Hahn Izidor v M. Soboti. Izdajatelj: Klekl Jožef. Odgovorni urednik : Edšidt Janez v M. Soboti.