Loški razgledi MUZEJSKO DRUŠTVO ŠKOFJA DOKA LOŠKI RAZGLEDI 62 Škofja Loka 2016 LOŠKI RAZGLEDI 62 - 2015 Uredila: Marija Lebar Uredniški odbor: Helena Janežič dr. Matevž Košir mag. Tone Košir Ivica Krek Marija Lebar (glavna urednica) Judita Šega dr. France Štukl Za vsebino člankov odgovarjajo avtorji. Redakcija zaključena marca 2016. Jezikovni pregled: mag. Alenka Klemene Prevodi: Martin Cregeen (angleščina) Alenka Vojsk (nemščina) Oblikovanje naslovnice: Nives Lunder Oblikovanje in priprava za tisk: Barbara Demšar, Nives Lunder, Studio Grad Škofja Loka Tisk: Nonparel Izdalo in založilo: Muzejsko društvo Škofja Loka zanj mag. Aleksander Igličar, predsednik www.mdloka.si Naklada: 600 izvodov Izdajo Loških razgledov je finančno podprla Občina Škofja Loka. ISSN 0459-8210 Spoštovane bralke, dragi bralci Loških razgledov! Pa je pred nami nova številka Loških razgledov in upam, da boste v njej našli kaj, kar vas bo pritegnilo, zanimalo, mogoče začudilo, presenetilo, obogatilo. Vemo, da nas knjige sicer nikoli ne nadlegujejo, vedno pa so pripravljene, da odprejo vrata v preteklost ali odkrivajo skrivnosti narave, nas spomnijo na dogodke, prijatelje. Vsega po malem je tudi v pravkar izšli domoznanski publikaciji. Leto, ki je za nami, je bilo leto številnih obletnic. Prav gotovo najpomembnejša med njimi je bila 70-letnica konca 2. svetovne vojne. Tej posvečamo naslovnico in prve strani loškega zbornika. Na naslovnici tokratne številke Loških razgledov je delo slikarja Poljanske doline Iveta Šubica Dražgoška pieta. Materino trpljenje ob smrti otroka, upodobljeno na Šubičevi sliki, je boleča metafora trpljenja, s katerim so se morale soočati slovenske matere med 2. svetovno vojno. Še več: pretresljiva upodobitev, polna topline in človeškosti, je univerzalna podoba trpljenja mater v vseh vojnah vseh časov. Prvi štirje prispevki - kot rečeno - obeležujejo leto 1945, čas pred njim in kasneje. Leto 1945je bilo zaznamovano z zmagoslavjem na eni strani, prav tako pa to leto predstavlja temno stran slovenske zgodovine. Obračun zmagovalcev in novih oblasti s poraženci - in nato z razrednimi in političnimi dejanskimi in namišljenimi nasprotniki - je bil posebej krut, saj so bile likvidacije izvršene brez sodnih postopkov, žrtve pa nato še izbrisane iz javnega spomina. Njihova grobišča in morišča so bila desetletja načrtno in skrbno zamolčana. A vendar so del zgodovine in kot težka temna snov vgrajena v spomin našega naroda. O grobiščih in moriščih na Škofjeloškem piše Mitja Ferenc. Pišemo tudi o kompleksnem ter dokaj zapletenem upravno-teritorialnem razvoju na škofjeloškem območju od konca 2. svetovne vojne pa do leta 2011. V čas 2. svetovne vojne sežemo s predstavitvijo nekaj zanimivejših plakatov - pomembnim medijem sporočanja - ki jih hranijo v Loškem muzeju Škofja Loka. Ta sklop zaključuje obsežen članek o odmevni razstavi in dogajanju ob njej Človek, glej in Človek, glej naprej! V nadaljevanju Loški razgledi ponujajo razporeditev, kot jo že poznate iz preteklih številk. Žal pa letošnja številka ne prinaša prispevka iz leposlovja. Izpad smo poskušali nadomestiti s kratko predstavitvijo gradnje škofjeloške obvoznice, kot jo je s fotografskim aparatom zabeležil Peter Pipp, ki pa zgodbe ni uspel dokončati. In številnim v preteklosti objavljenim prigodniškim pesmim o Loki se letos pridružuje še ena, ljudskega pesnika Jožeta Bernika. Kaj boste še našli? Vrsto znanstvenih ali poljudnoznanstvenih prispevkov iz naše bogate preteklosti, ki sega tudi v današnji čas; prispevke iz področja zgodovine, naravoslovja, glasbe, umetnosti, etnografije; spominske prispevke, ki so bolj informativnega značaja, vendar pa zanamcem ohranjajo utrinke iz življenja v letu 2015. Naj vas te uvodne besede spodbudijo k branju. Marija Lebar, urednica LR 62 / Loški razgledi 5 Vsebina Contents Marija Lebar Uvodne misli Foreword Ob 70-letnici konca 2. svetovne vojne On the 70th anniversary of the end of the Second World War 11 Janez Kopač Mitja Ferenc Biljana Ristic Aleksander Igličar Helena Janežič Klemen Karlin Urška Florjančič Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj 13 po 2. svetovni vojni Die Gemeinde Škofja Loka, die verwaltungsteritoriale Entwicklung nach dem 2. Weltkrieg Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 39 Concealed graves and killing grounds in the Municipality of Škofja Loka Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 63 Posters (1941-1945) in the collection of the Škofja Loka Museum Človek, glej in Človek, glej naprej 79 Obeležitev 70-letnice konca 2. svetovne vojne Mankind, look and Mankind, look forward Celebration of the 70th anniversary of the end of the Second World War Kako se je vse začelo? 99 Moja zgodba v projektu Človek, glej naprej How did it all start? My story in the project Mankind, look forward 5 Razgledi 103 Views Janez Hofler Freisinški kanonik in loški župnik 105 Gašper Marolt (+1513) Gašper Marolt (f1513), Freising canon and priest in Stara Loka Matevž Košir Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem 127 uporu leta 1515 Škofja Loka and the Loka estate in the peasant revolt of 1515 6 Loški razgledi / LR 62 Barbara Plestenjak K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju On the sixtieth anniversary of archaeological excavations on Krancelj 139 Jože Štukl Anita Kavčič Klančar Romanja v daljne in bližnje kraje 153 v srednjem in novem veku Pilgrimaging far and near in the Middle and Modern Ages Odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav 169 v kapeli Loškega gradu Uncovering and restoring wall paintings in the chapel of Loka Castl Boštjan Soklič Indijanci Micke Pavlič The Indians of Micka Pavlič 181 Tone Košir Pirčeve padarske bukve Pirc's barber surgeon's book 195 Franc Križnar Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) in njegovi vplivi v glasbi Prispevek duhovnika in preporoditelja Ob 200-letnici rojstva The opus of Jakob Volčič (1815-1888) and his influence on music On the bicentenary of his birth 209 Bojan Kofler Marijino brezno in njegova favna hroščev 227 The cave Marijino brezno and his beetle fauna Matija Križnar Nov zanimiv amonit iz prodisca ob Sori An interesting new ammonite from a gravel bank along the Sora Občina in občinski nagrajenci The municipality and municipal award winners 239 243 Miha Ješe Nagovor župana Mihe Ješeta ob koncu leta 2015 Address by the mayor of the Municipality of Škofja Loka at the end of 2015 245 Sabina Gabrijel Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2015 249 Awards of the Municipality of Škofja Loka for 2015 Milena Alič Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2015 255 The Municipality of Gorenja vas - Poljane in 2015 LR 62 / Loški razgledi 7 Gradivo in spomini Material and memoirs Peter Pipp Jože Bernik Matej Mohorič Peternelj Barbara Sterle Vurnik Judita Šega Helena Janežič Ivan Križnar Matjaž Hafner Janez Cerkvenik Matjaž Eržen 267 Poljanska obvoznica 269 The Poljane bypass Škofjeloška obvoznica 272 Kronika The Škofja Loka bypass Chronicle Škofjeloški pasijon 2015 275 The Škofja Loka Passion 2015 »Ponovno rojstvo« stenskih poslikav v kapeli 279 na Loškem gradu »Rebirth« of the wall paintings in the chapel in Loka castle Kuge, lakote in vojske - reši nas, o gospod! 287 Kranjska v prvem letu vélike vojne Razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana From plague, hunger and the army - save us, O Lord! Carniola in the first year of the Great War Exhibition of Historical Archive Ljubljana Luka Pintar (1857-1915) 291 Luka Pintar (1857-1915) Dominik Bizjak (1914-1976), telovadec loškega 301 Sokola in društva Partizan Škofja Loka Dominik Bizjak (1914-1976), gymnast of Loka Sokol and the Partisan Society Škofja Loka Ob štiridesetem Pokalu Loka 309 On the fortieth Loka Cup Razvoj pošte v Škofji Loki 319 Ob 175-letnici pošte v Škofji Loki The development of postal services in Škofja Loka On the 175th anniversary of postal services in Škofja Loka Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka: sedem 329 desetletij v službi bralcev, obiskovalcev in iskanju prostora za urbano in družbeno medijsko središče 8 Loški razgledi / LR 62 Marjeta Smid Ada Sturm Barbara Rebolj Andreja Rihtaršič Mladenovic Franc Jesenovec Klemen Karlin Janja Bogataj Helena Matičič Hostnik Jelka Jelovšek Srebot Matjaž Hafner Anja Zavadlav Marjan Luževič Ivan Tavčar library Škofja Loka: seven decades in the service of readers, visitors and seeking premises for an urban and social media centre 70 let Osnovne šole Jela Janežiča - 333 šole za otroke s posebnimi potrebami 70years of Jelo Janežičprimary school -a school for children with special needs Avto-moto društvo Škofja Loka 343 je praznovalo 70 let Avto-moto društvo Škofja Loka celebrated 70 years Park škofov v Stari Loki 349 Bishops' Park in Stara Loka Olga Bandelj (1948-2015) 351 Olga Bandelj (1948-2015) Julija Bernik (1929-2014) 355 Julija Bernik (1929-2014) Mara Jelovšek (1934-2015) 358 Mara Jelovšek (1934-2015) Nuša Tome Babnik (1960-2015) 361 Nuša Tome Babnik (1960-2015) Ivo Černilec 363 Ivo Černilec Matjaž Hafner Miha Ješe Janez Gašperšič (1928-2015) Janez Gašperšič (1928-2015) Peter Pipp (1944-2015) Peter Pipp (1944-2015) 365 367 Delovanje Muzejskega društva Škofja Loka Activities of the Škofja Loka Museum Society Uredništvo Editorial Board Aleksander Igličar Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2015 Assembly of the members of the Škofja Loka Museum Society for 2015 Blaznikovi večeri in druge prireditve v letu 2015 Blaznik's evenings and other events in 2015 369 371 383 LR 62 / Loški razgledi 9 Helena Janežič Knjižne novosti Muzejskega društva Škofja Loka 389 Literary novelties of Škofja Loka Museum Society Jože Štukl Društveni izlet po poteh soške fronte 393 Society excursion along the Isonzo front Predstavitve knjig in kronika 403 Presentation of books and the chronicle Ana Marija Miklavčič Helena Janežič Franc Podnar Uredništvo Editorial Board Uredništvo Editorial Board Uredništvo Editorial Board Izšlo je v letu 2015 405 Published in 2015 Kronika občin Škofja Loka 413 in Gorenja vas - Poljane Chronicle of the municipalities of Škofja Loka and Gorenja vas - Poljane Avtorji prispevkov 425 Authors of contributions Navodila avtorjem člankov 429 Instructions to authors of contributions Nakup knjig in Loških razgledov 431 Purchase of books and Loški razgledi IG Loški razgledi / LR 62 ./A SE NE PONOVI Ob 70. letnici konca P ♦ ^^^ 2. svetovne vojne Na prednji strani: plakat Da se ne ponovi, uničujmo fašizem. Avtor: Ive Šubic, mere: 48 x 34 cm. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) Janez Kopač Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni Izvleček Prispevek na primeru Škofje Loke (in delno širšega loškega območja) predstavlja kompleksen ter dokaj zapleten razvoj najnižjih lokalnih upravno-teritorialnih enot na območju Slovenije od konca 2. svetovne vojne pa do leta 2011, ko je bila izvedena zadnja upravno-teritorialna razdelitev Slovenije. Od konca vojne do aprila 1952 so to bili kraji, nadomestile so jih občine, po letu 1955 velike občine komune, od oktobra 1994 dalje pa občine kot samoupravne lokalne skupnosti. Exzerpt Die Gemeinde Škofja Loka, die verwaltungsteritoriale Entwicklung nach dem 2. Weltkrieg Der Beitrag am Beispiel von Škofja Loka (und teilweise seiner weiteren Umgebung) stellt eine komplekse und ziemlich komplizierte Entwicklung der niedrigsten verwaltungsterritorialen Einheiten auf dem Gebiet Sloweniens seit dem Ende des 2. Weltkriegs bis zu dem Jahr 2011 dar, als die letzte verwaltungsterritoriale Einteilung ausgeführt worden war. Pogled na Škofjo Loko s Kranclja, 1955. (foto: Tone Mlakar) 445 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Seit dem Kriegsende bis April 1952 waren das die Örtlichkeiten (Orte), die zuerst mit den Gemeinden, nach dem Jahr 1955 mit großen Kommunen, ab Oktober 1994 aber mit den Gemeinden als autonomen, lokalen Gemeinschaften ersetzt wurden. Uvod Jugoslavija je ob koncu 2. svetovne vojne odpravila dotedanje občine,1 ki so bile v Avstrijskem cesarstvu, Državi Srbov, Hrvatov in Slovencev ter v Kraljevini Jugoslaviji nekaj manj kot sto let najmanjše lokalne upravno-teritorialne enote. Vodili so jih občinski sveti in odbori, ki so bili organi krajevne državne oblasti in samouprave. Jugoslovanska oblast se je naslonila na mrežo krajev, ki so jih med vojno na osvobojenih ozemljih, kjer je bilo mogoče izpeljati volitve, vodili krajevni narodno-osvobodilni odbori (KNOO), na neosvobojenih območjih, med katere je spadalo tudi škofjeloško, pa neizvoljeni krajevni odbori Osvobodilne fronte (KO OF), ki so v okviru možnosti izvajali upravno in politično oblast. Kraji kot osnovne geografske enote partizanske oblasti, so bili na območju Slovenije formalizirani s predpisi o lokalnih volitvah, ki sta jih februarja in marca 1944 ter konec junija 1945 sprejela Slovenski narodno-osvobodilni svet (SNOS) in njegovo predsedstvo. Kot volilna območja za volitve v samoupravne edinice, kot so bili v februarskem odloku opredeljeni narodno-osvobodilni odbori, so bila v 5. členu odloka z dne 1. 3. 1944 določena »... osnovna ljudska naselja (vasi, trgi, mesta itd.) ...«} Bolj natančno je kraje opredelil odlok Predsedstva SNOS, ki je začel veljati 21. 5. 1944. V 1. členu je bilo določeno, da so kraji lahko naselja, vasi, trgi in mesta, ki jih vodijo krajevni in mestni narodno-osvobodilni odbori oziroma odbori OF. To je pomenilo, da so pristojnosti krajevnih in mestnih odborov izenačene, kar je dokončno uzakonil volilni odlok, ki je bil sprejet 30. 6. 1945. V 2. členu je zapisano: »Krajevni narodno-osvobodilni odbori po mestih se imenujejo mestni narodno-osvobodilni odbori.« Izvzeta so bila večja mesta, ki so lahko imela status okraja ali celo okrožja. Določitev in opredelitev njihovih območij sta bili sprva v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Narodne vlade Slovenije, nato pa zakonodajne veje oblasti.3 1 V Avstrijskem cesarstvu je občine uzakonil Začasni (provizorični) zakon o občinah, ki ga je cesar Franc Jožef I. podpisal 17. 3. 1849. Polec, Uvedba občin na Kranjskem l. 1849/1850, str. 686-732. Enciklopedija Slovenije 8, geslo: Občina, str. 47-53. 2 Ur. l. Slovenskega narodno-osvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije (Ur. l. SNOS in NVS) ponatis št. 15-131/1945, Ur. l. SNOS in NVS, ponatis, št. 15-132/1945. 3 Ur. l. Slovenskega narodno-osvobodilnega sveta (Ur. l. SNOS), št. 2-10/1944, Ur. l. SNOS in NVS, ponatis, št. 15-133/1945. Kopač, Mesto kot upravno-teritorialna enota 1945-1955, str. 81-91. 446 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Pogled na Kapucinsko predmestje in Staro Loko, okrog leta 1956. (foto: Tone Mlakar) 1945-1952 Ob koncu vojne je bilo na območju Slovenije, brez Slovenskega Primorja, okoli 3 500 krajev in njihovih krajevnih narodno-osvobodilnih ter krajevnih odborov OF. Edvard Kardelj, tedanji podpredsednik začasne vlade Demokratične federativne Jugoslavije,4 je julija 1945 zapisal, da je bilo ob koncu vojne pomembno, da pokrijemo vso deželo z osnovno mrežo organov ljudske oblasti...« 5 Tudi Škofjo Loko je prve mesece po končani vojni (kot manjše mesto, ki je imelo status kraja) vodil Mestni odbor Osvobodilne fronte Škofja Loka. Mesto oziroma kraj Škofja Loka je bilo razdeljeno na 4 kvarte: kvart I: Mestni trg, kvart II: Kapucinsko predmestje, kvart III: Spodnji trg in kvart IV: Karlovec; vodili so jih kvartni odbori OF. Iz zapisnikov in poročil Mestnega odbora OF Škofja Loka za leto 1945 ni razvidno, da bi bila h kraju Škofja Loka priključena bližnja naselja.6 Izvoljeni krajevni oziroma mestni narodno-osvobodilni odbori, kakor tudi 4 Demokratična federativna Jugoslavija je bila ustanovljena 7. 3. 1945. Po volitvah v ustavodajno skupščino 11. 11. se je 29. 11. 1945 preimenovala v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ); Enciklopedija Slovenije 2, geslo: Demokratična federativna Jugoslavija, str. 224. 5 Kopač, Lokalna oblast na Slovenskem v letih 1945-1955. Kopač, Državna ureditev in uprav-no-teritorialni razvoj v Sloveniji (1945-1963), str. 83-106. Kopač, Kraji in občine kot upravno--teritorialne enote 1945-1955, str. 205-212. Šmidovnik, Koncepcija jugoslovanske občine. Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945, str. 344-377. 6 SI-ZAL-ŠKL 0007, t. e. 3, a. e. 15 in 16, t. a. 28, a. e. 146/2. 447 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Proti gradu, 2005. (foto: Marko Pleško) neizvoljeni odbori OF, so prve mesece po končani vojni opravljali številne lokalne oblastne naloge. Kmalu po lokalnih volitvah, ki so na loškem območju potekale med 2. 8. in 30. 9. 1945, na območju Mestnega odbora OF Škofja Loka pa 11. 8. 1945, ko so izvolili Mestni narodno-osvo-bodilni odbor Škofja Loka in poslance v Okrajni narodno-osvobodilni odbor Škofja Loka,7 so na republiški ravni že ugotavljali, da je lokalnih organov oblasti preveč in jih je treba združevati, saj je bilo njihovo delo neracionalno. Zato je bilo treba kar najhitreje izpeljati uprav-no-teritorialno razdelitev Federalne 7 Volitve so bile razpisane za obdobje po 15. 7. 1945. Ur. l. SNOS in NVS, št. 15-128/1945. SI-ZAL-ŠKL 0012, t. e. 7, a. e. 16 in 20. Na obrazcu Predsedstva vlade LRS, Oddelek za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti iz leta 1947 (obrazec 2704 SP 340 47) »C Socialna sestava krajevnega ljudskega odbora Škofja Loka«, je pri navedbah odbornikov loškega odbora navedeno, da so bili izvoljeni 11. 8. 1945. Volitve odbornikov drugih KNOO oziroma KLO na širšem loškem območju so potekale od 2. 8. (v Hotavljah) do 30. 9. 1945 (v Lučinah). 448 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Kapela za praznične procesije vrh Grabna zapira niz hiš na Mestnem trgu, 1956. (foto: Tone Mlakar) Slovenije. Prinesel jo je zakon, ki je začel veljati 8. 9. 1945. Po njem je bila Slovenija razdeljena na kraje, okraje in okrožja. Eno od petih okrožij je bilo ljubljansko, v katerem je bilo sedem okrajev, eden med njimi je bil tudi Okraj Škofja Loka, v katerem je bilo 43 krajev: v Poljanski in Selški dolini, kraji v neposredni okolici Škofje Loke in kraji do vključno Žabnice in Medvod. Med njimi je bil tudi kraj Škofja Loka. Na območju Federalne Slovenije se je število krajev iz okoli 3 500 skrčilo na 1 577. Konec januarja 1946 sprejeta Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) je kot geografska upravna območja na najnižji lokalni ravni kraje obdržala, hkrati pa njihove organe opredelila kot ljudske odbore. Na tej podlagi je 20. 2. 1946 začel veljati zakon, ki je dotedanjo Federalno Slovenijo preimenoval v Ljudsko republiko Slovenijo (LRS), Narodno vlado Slovenije v Vlado Ljudske republike Slovenije, narodno-osvobodilne odbore pa v krajevne, mestne, okrajne in okrožne ljudske odbore (KLO, MLO, OLO, OkLO). Tudi Mestni narodno-osvobo-dilni odbor Škofja Loka se je preimenoval v Mestni ljudski odbor (MLO) Škofja Loka.8 Kljub obsežno zmanjšanemu številu krajev je slovenski politični vrh že konec decembra 1945 ugotavljal potrebo po ponovnem združevanju lokalnih upravno-teritorialnih enot. Prebivalci združevanja krajev marsikje niso odobravali. 8 Ur. l. SNOS in NVS, št. 33-231/1945, Ur. l. Ljudske republike Slovenije (Ur. l. LRS), št. 15-62/1946. 449 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Na sestanku kvartnega odbora OF v IV. kvartu, 23. 3. 1946, so menili, da KLO Kolodvor ne misli pristopiti k MLO, ker ima Škofja Loka toliko dolga od prej za novo šolo, da imajo pomisleke radi tega ...« Sekretar IV. kvartnega odbora OF je temu ugovarjal ter poudarjal, da se je dolg že zelo zmanjšal »... in še ta dolg se bode delil z drugimi občinami (mišljeni so krajevni ljudski odbori, opomba avtorja), ker imajo tudi . koristi od nove šole in so primo-rane isto tako prispevati svoj del .« Priporočil je združitev obeh krajev in hkrati zahteval »... pobijanje takih neumestnih govoric, ki stvari le škodujejo ...«9 Korenito upravno-teritorialno razdelitev na lokalnem nivoju je nakazoval zakon, ki je bil sprejet 2. 4. 1946. V Okraju Škofja Loka se je število krajev od 43 zmanjšalo na 12. V tem zakonu so bili kraji prvič po 2. svetovni vojni opredeljeni s katastrskimi občinami in njihovimi naselji. Kraj Škofja Loka je obsegal naslednje katastrske občine: Draga, Godešič, Puštal, Reteče, Sopotnica, Staniše, Stara Loka, Stari Dvor, Sv. Barbara, Sv. Ožbolt, Suha, Škofja Loka in Zminec. Zakon pa ni zaživel, saj je njegovo izvedbo za nedoločen čas odložil zakon, ki je bil sprejet konec junija 1946.10 Na oblikovanje in pristojnosti lokalnih organov oblasti so odločilno vplivali sistemski zakoni, kot so bili ustave in splošni zakoni o ljudskih odborih. Konec januarja 1946 sprejeta prva jugoslovanska ustava je za območja izvajanja lokalnih oblasti v državi, to je za kraje (vasi in manjša mesta), okraje, okrožja, večja mesta (s statusom okraja ali okrožja) in bodočih oblasti, vpeljala izraz upravno-teritori-alna enota, ki se je dokončno uveljavil v prvem Splošnem zakonu o ljudskih odborih. Na zvezni ravni je bil zakon sprejet 24. 5. 1946. Vsako zemljišče v državi je moralo biti vključeno v kraj ali mesto. Republike so upravno-teritorialne enote določale izključno z zakoni.11 Očitno je, da je slovenski zakonodajalec z odložitvijo izvedbe aprilskega Zakona o upravni razdelitvi republike čakal na nova določila o ljudskih odborih. 9 SI-ZAL-ŠKL 0007, t. e. 3, a. e. 16. 10 Ur. l. LRS, št. 26-119/1946, Ur. l. LRS, št. 44-168/1946. 11 Ur. l. Federativne ljudske republike Jugoslavije (Ur. l. FLRJ), št. 10-54/1946. Ur. l. FLRJ, št. 43-288/1946. Martinova hiša, 1958. (foto: Tone Mlakar) 450 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Mestni trg s kužnim znamenjem, okrog leta 1956. (foto: Tone Mlakar) Zato je bil ^^ da spravi v sklad upravno razdelitev Ljudske republike Slovenije z določbami splošnega zakona o ljudskih odborih ...« 10. 9. 1946 sprejet zakon o spremembah in dopolnitvah aprilskega zakona, ki je začel veljati 14. 9. 1946. V primerjavi z odloženim zakonom je v Okraju Škofja Loka namesto 12 določal 27 krajev, med njimi kraj Škofja Loka, ki sta ga, namesto aprila določenih 13 katastrskih občin, sestavljali le katastrska občina Škofja Loka (naselja: Podpulfrca, Škofja Loka in Vincarje) ter katastrska občina Suha/del (naselje Suha/del). Iz katastrskih občin, ki so v odloženem aprilskem zakonu tvorili kraj Škofja Loka, so bili kot upravno-teritorialne enote uzakonjeni naslednji kraji: Puštal (katastrske občine Puštal, Sv. Barbara in Sv. Ožbolt/del), Reteče (katastrski občini Godešič in Reteče), Stara Loka (katastrska občina Stara Loka) in Zminec (katastrske občine Sopotnica, Staniše/del, Sv. Ožbolt/del in Zminec/det). Katastrska občina Draga je bila vključena v kraj Sora, katastrska občina Stari Dvor in del katastrske občine Suha v kraj Trata - kolodvor, del katastrske občine Staniše in del katastrske občine Zminec pa v kraj Log. Na območju Okraja Škofja Loka so bili kot upravno-teritorialne enote ustanovljeni še naslednji kraji: Bukovica, Češnjica, Davča, Gorenja vas, Hotavlje, Javorje, Leskovica, Lučine, Martinj Vrh, Poljane, Selca, Sorica, Sovodenj, Trebija, Zali Log, Zgornja Luša, Žabnica, Železniki in Žiri. V vseh krajih so kot lokalni oblastni organi delovali krajevni ljudski odbori in po pristojnostih z njimi izenačen Mestni ljudski odbor Škofja Loka. Ta upravna razdelitev je število krajev na območju Slovenije zmanjšala na 1 119.12 12 Ur. l. LRS, št. 62-242/1946. Kopač, Lokalna oblast na Slovenskem v letih 1945-1955, str. 69. 451 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Ustava Ljudske republike Slovenije, ki je bila sprejeta 16. 1. 1947, v 89. členu, v katerem je opredelila ljudske odbore upravno-teritorialnih enot, nič več ne omenja okrožnih ljudskih odborov, kar pomeni, da je odpravila okrožja. Zato v zakonu, ki je bil sprejet 23. 1. 1947, okrožja niso več navedena.13 Septembra 1947 je bilo šest primorskih okrajev (Gorica, Idrija, Ilirska Bistrica, Postojna, Sežana in Tolmin) priključenih k Sloveniji, zato se je število krajev povečalo za 234. To dejstvo in spoznanje, da je treba zaradi izvajanja petletnega gospodarskega plana povečati gospodarske sposobnosti okrajev, sta pripeljala do sprejetja novega zakona o upravni razdelitvi LRS. Ljudska skupščina ga je sprejela 17. 2. 1948. Na loškem območju je zakon odpravil Okraj Škofja Loka. Njegovo območje je bilo z vsemi 27 kraji priključeno k Okraju Kranj, v katerem se je število krajev povečalo na 58.14 V začetku maja 1949 so na podlagi določil Splošnega zakona o ljudskih odborih iz leta 1946 tudi na območju LRS ustanovili tri oblasti, ki so nadomestile v začetku leta 1947 odpravljena okrožja. Povezovale so večje število okrajev. Okraj Kranj je bil skupaj s škofjeloškim območjem združen v Ljubljansko oblast. Oblasti kot najvišja oblika lokalnih upravno-teritorialnih enot so bile odpravljene 17. 1. 1951.15 Za nadaljnje upravno-teritorialne spremembe je pomemben drugi zvezni Splošni zakon o ljudskih odborih, ki sta ga 28. 5. 1949 sprejela Zvezni svet in Svet narodov Ljudske skupščine FLRJ. Veljati je začel v drugi polovici junija. Njegov namen je bil med drugim doseči, da postanejo ljudski odbori zmožni kar najbolj opravljati vse zadeve, ki se tičejo gospodarskega, socialnega in kulturnega razvoja na njihovem območju...« To je bilo mogoče le z združevanjem lokalnih upravno-teritorialnih enot. Najnižje lokalne upravno-teritorialne enote so bili še naprej kraji; po zakonu so bili to vasi, delavska naselja, mesteca, trgi in podobna naselja. Zakon je še določal, da republiške zakonodaje opredelijo, katera so njihova glavna mesta, katera mesta so iz okrajev izločena in imajo status okrajev, ter katera mesta spadajo v okraje, kar je pomenilo, da so mesta v njegovi sestavi. To so bila nekoliko večja geografska območja in kraji z zgodovinsko tradicijo, ki pa so bili po pristojnostih izenačeni z običajnimi kraji kot najnižjimi lokalnimi upravno-teritorialnimi enotami.16 Združevanje manjših krajev na škofjeloškem območju sta že prinesli sprememba in dopolnitev zakona, ki ga je ljudska skupščina LRS sprejela 21. 10. 1949. Kraja Stara Loka in Puštal sta bila odpravljena in priključena h kraju Škofja Loka. Odpravljena sta bila še kraja Log, katerega del je bil priključen 13 Ur. l. LRS, št. 4. A-20/1947, Ur. l. LRS, št. 5-21/1947. 14 Ur. l. LRS, št. 9-55/1948. Kopač, Ljudska oblast na Slovenskem v letih 1945-1955, str. 57-58, 71-75. 15 Ur. l. LRS, št. 16-86/1949. Ur. l. LRS, št. 4-21/1951. 16 Ur. l. FLRJ, št. 49-410/1949. Kopač, Mesto kot upravno-teritorialna enota 1945-1955, str. 85. Šmidovnik, Koncepcija jugoslovanske občine, str. 115. 452 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Cankarjev trg, okrog leta 1958. (foto: Tone Mlakar) h kraju Zminec, del pa h kraju Poljane, ter Martinji Vrh, katerega del je bil priključen h kraju Zali Log, del pa h kraju Železniki. H kraju Žiri je bil priključen, iz Okraja Ljubljana okolica izvzet kraj, Vrh sv. Treh Kraljev. Od kraja Žabnica je bilo odcepljeno naselje Sv. Duh in priključeno h kraju Trata - kolodvor. Število krajev na območju nekdanjega Okraja Škofja Loka se je zmanjšalo na 23.17 Sredi junija 1950 je bilo mesto Kranj izločeno iz okraja in je postalo samostojen Okraj Kranj - mesto. Iz ostanka dotedanjega Okraja Kranj, v katerega je spadalo tudi škofjeloško območje, je bil ustanovljen nov Okraj Kranj - okolica.18 Do aprila 1952 je bilo v LRS sprejetih še nekaj sprememb in dopolnil zakonov, ki so določali upravno-teritorialno delitev Slovenije, vendar na škofjeloškem območju sprememb niso prinesli. 1952-1955 Kljub združevanju krajev so republiški organi vedno bolj pogosto ugotavljali, da je teh še vedno preveč in da so zaradi svoje majhnosti neučinkoviti. V 27 okrajih jih je bilo kar 1 143. Tedanji teoretiki proti koncu leta 1951 pa tudi politiki so menili, da jih je treba združiti v večje upravno-teritorialne enote, ki jih ne bo več primerno imenovati kraji, ampak občine. Vsaka naj bi štela približno 2 300 prebivalcev. Ta razmišljanja je uzakonil tretji zvezni Splošni zakon o ljudskih odborih, ki ga je Ljudska skupščina FLRJ sprejela 1. 4., veljati pa je začel 19. 4. 1952. 17 Ur. l. LRS, št. 33-206/1949. 18 Ur. l. LRS, št. 20-107/1950. 453 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Farna cerkev sv. Jakoba. (iz fototeke Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka) Blaževa ulica. (iz fototeke Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka) Odpravil je kraje kot najnižje upravno--teritorialne enote in namesto njih uzakonil geografsko večje občine, mestne občine in mestne občine s posebnimi pravicami. Vse naštete oblike občin so morale biti vključene v okraje, le majhno število večjih mest je bilo lahko izločenih iz njih. Določitev občin, mestnih občin, mestnih občin s posebnimi pravicami v sestavi okrajev in mest s statusom okraja je bila v pristojnosti republiških zakonov. Namesto dosedanjih krajevnih, mestnih in okrajnih so jih poslej vodili občinski, mestni in okrajni ljudski odbori.19 Le nekaj dni po sprejetju zveznega Splošnega zakona o ljudskih odborih in teden dni pred njegovo uveljavitvijo je njegove usmeritve že povzel nov slovenski zakon o upravni razdelitvi republike, ki ga je Ljudska skupščina LRS sprejela 12. 4. 1952, veljati je začel isti dan (19. 4.) kot zvezni Splošni zakon o ljudskih odborih. Po novem je bila Slovenija razdeljena na 3 mesta, izločena iz okrajev (Ljubljana, Celje in Maribor), ter na 19 okrajev, v katere je bilo povezanih 272 občin in mestnih občin. Območje odpravljenega Okraja Škofja Loka je spadalo v okvir ponovno ustanovljenega Okraja Kranj (združila sta se dotedanja Okraja Kranj - mesto in Kranj -okolica). Dotedanji kraj Škofja Loka je, v okviru Okraja Kranj poleg Kranja in Tržiča, postal Mestna občina Škofja Loka. Obsegala je naslednje katastrske občine in njihova naselja: katastrsko občino Draga (naselja: Draga, Gosteče in Pungert), katastrsko občino Godešič (naselje Godešič), katastrsko občino Puštal (naselji Hosta in Puštal), katastrsko občino Reteče (naselji Gorenja vas in Reteče), katastrsko občino Stara Loka (naselja: 19 Ur. l. FLRJ, št. 22-244/1952. Kopač, Lokalna oblast na Slovenskem v letih 1945-1955, str. 79-86. Kopač, Državna ureditev in upravno-teritorialni razvoj v Sloveniji (1945-1963), str. 91-93. 22 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Binkelj, Papirnica, Stara Loka, Trnje, Vešter in Virlog), katastrsko občino Stari Dvor (naselja: Grenc, Stari Dvor in Virmaše), katastrsko občino Suha (naselja: Lipica, Suha in Trata), katastrsko občino Sv. Barbara (naselje Sv. Barbara) in katastrsko občino Škofja Loka (naselja: Podpulfrca, Škofja Loka in Vincarje). Poleg Mestne občine Škofja Loka je bilo na območju nekdanjega Okraja Škofja Loka ustanovljenih še 9 občin in sicer: Gorenja vas, Poljane, Selca, Sovodenj, Zali Log, Zminec, Žabnica, Železniki in Žiri. Po tem zakonu je bilo na območju Okraja Kranj 22 občin, v Sloveniji pa 272, med njimi kar 44 mestnih.20 Oblikovali so jih po načelu, da morajo imeti toliko gospodarske moči, da se pretežno upravljajo same in zaokroženo povezujejo svoje katastrske občine. Zvezni Splošni zakon o ljudskih odborih je v 18. členu določal, da se z republiškimi zakoni lahko ustanovijo tudi mestne občine s posebnimi pravicami ...« Na tej podlagi je Ljudska skupščina LRS 30. 6. 1952 sprejela Zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin. V 3. členu zakona so opredeljene »... mestne občine v sestavi okraja, ki imajo posebne pravice ... (mestne občine s posebnimi pravicami)...« Med 44 mestnimi občinami, ki so navedene v aprilskem zakonu, je bilo uzakonjenih 13 mestnih občin s posebnimi pravicami v sestavi okraja. Po opredelitvi zakona so bile to občine, ki so bile relativno samostojne gospodarske in komunalne celote v sestavi okrajev in so družbena, politična, gospodarska in kulturna središča. Med njimi je bila tudi Mestna občina Škofja Loka. Njen organ upravljanja je postal Ljudski odbor Mestne občine Škofja Loka (LOMO Škofja Loka), vse ostale občine pa so vodili občinski ljudski odbori (ObLO). Mandat članov obeh oblik občinskih ljudskih odborov je trajal tri leta. Pristojnosti ljudskih odborov mestnih občin so bile nekoliko večje od občinskih ljudskih odborov in nekoliko manjše od okrajnih ljudskih odborov.21 Novoustanovljene občine so bile geografsko mnogo večje od odpravljenih krajev. Zlasti prebivalcem v odročnejših naseljih občin je bilo poslovanje z lokalnimi oblastmi oteženo. Zato sta tako zvezni Splošni zakon o ljudskih odborih ter tudi slovenski Zakon o občinskih ljudskih odborih omogočala ustanavljanje vaških odborov kot pomožnih organov občinskih ljudskih odborov. V njih so občani oddaljenih naselij izvrševali svoje pravice in dolžnosti do države. Po predlogih na zborih volivcev ali na lastno pobudo so jih ustanavljali občinski ljudski odbori. Vaške odbore smemo smatrati kot predhodnike kasnejših krajevnih uradov. Zaradi pogostih primerov, ko so bila za naselja v občinah in okrajih enaka poimenovanja, je bilo precej zmede. Zato je vlada LRS konec januarja 1953 z uredbo k imenom takih krajev dodala dostavke. Tako se je npr. naselje Gorenja vas v Mestni občini Škofja Loka preimenovalo v Gorenja vas - Reteče. Nekaj preimenovanj je bilo še v nekaterih drugih občinah na loškem območju. V Občini Poljane Lom v Lom nad Volčo, Mlaka v Mlaka nad Lušo, Srednja vas v Srednja vas 20 Ur. l. LRS, št. 11-39/1952. 21 Ur. l. LRS, št, 19-90/1952, Ur. l. LRS, št. 19-88/1952. Kopač, Mesto kot upravno-teritorialna enota 1945-1955, str. 86-89. 455 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 - Poljane, Visoko v Visoko pri Poljanah; v Občini Selca Lajše v Selške Lajše; v Občini Zminec Breznica v Breznica pod Lubnikom; v Občini Žiri Ravne v Ravne pri Žireh, junija 1955 pa še Nova vas v Nova vas pri Žireh. Istočasno je vladna uredba v Občini Gorenja vas v novo naselje Gorenja vas združila dosedanja naselja Sestranska vas, Trata in Gorenja vas, v Občini Žiri pa v novo naselje Opale dotedanji naselji Martinj Vrh in Opale. Nekaj sprememb je začelo veljati še 3. 6. 1955, ko je vlada LRS preimenovala naselja, v pretežni meri ta, ki so bila poimenovana po svetnikih. V Mestni občini Škofja Loka takih preimenovanj ni bilo, bila pa so v občinah Gorenja vas, Selca, in Zminec.22 1955-1994 Leta 1954 so v Jugoslaviji in Sloveniji kot priprava na tako imenovano komunalno ureditev potekale intenzivne razprave o novi upravno-teritorialni razdelitvi države in povečanju pristojnosti občinskih ljudskih odborov. Pripravljalni odbor za formiranje komun na Gorenjskem je na seji 13. 11. 1954 predlagal, da bi na Gorenjskem ustanovili 10 komun, med njimi tudi komune Škofja Loka (dosedanje občine Škofja Loka, Zminec/del, Žabnica/del, Poljane/del in Selca/ del), Poljanska dolina, s sedežem v Gorenji vasi (dotedanje občine Žiri, Sovodenj, Gorenja vas, Poljane/del in Zminec/del), ter Selška dolina, s sedežem v Železnikih (dotedanje občine Zali Log, Železniki in Selca/del).23 Osnovno načelo komunalnega sistema, ki ga je uzakonil zvezni Zakon o ureditvi občin in okrajev, ki je bil sprejet 16. 6. 1955, je bilo, da je občina komuna temelj političnega sistema v državi... v prvi vrsti... zaokrožen gospodarski organizem ... sposoben samostojnega življenja ...«u Zvezni zakon je občine opredeljeval kot temeljne politično-teritorialne organizacije samouprave delovnega ljudstva in kot temeljne družbeno-ekonomske skupnosti prebivalcev na njenih območjih in ne več kot upravno-teritorialne enote. Odpravil je leta 1952 uzakonjene vaške odbore. Namesto njih so občinski ljudski odbori, »... da bi bile določene občinske upravne službe bližje prebivalstvu...«, s statuti lahko ustanavljali krajevne urade. Po zakonu, ki ga je Ljudska skupščina LRS sprejela 28. 6. 1955, so krajevni uradi v krajih, kjer so bili sedeži tega dne odpravljenih občin, morali začeti delovati najpozneje 31. 8 1955. V ostalih delih, ki so bili določeni z občinskimi statuti, pa najkasneje 1. 1. 1956. Da bi bila zagotovljena občinska samouprava in da bi se opravljale posamezne zadeve, ki so neposrednega pomena za krajevno prebivalstvo .« so prav tako z občinskimi statuti lahko ustanavljali krajevne odbore, ki so predhodniki kasnejših krajevnih skupnosti.25 22 Ur. l. LRS, št. 2-7/1953, Ur. l. LRS, št. 2-8/1953, Ur. l. LRS, št. 21-97/1955. 23 Glas Gorenjske, posebna izdaja, VII, št. 46 a, Kranj, 15. 11. 1954. 24 Šmidovnik, Koncepcija jugoslovanske občine, str. 126-132; Kopač, Državna ureditev in upravno-teritorialni razvoj v Sloveniji (1945-1963), str. 98. 25 Ur. l. FLRJ, št. 26-269/1955. 456 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Zvezni zakon, ki je odpravil vse dotedanje oblike občin in njihove organe oblasti, je določal, da republike s svojo zakonodajo ustanovijo nove občine (pa tudi okraje) ter razpišejo volitve v nove občinske ljudske odbore. Ljudska skupščina LRS je zato 28. 6. 1955 sprejela Zakon o območjih okrajev in občin v LRS. Odpravil je 8 okrajev, med njimi tudi Okraj Radovljica, katerega območje je bilo vključeno v Okraj Kranj, v katerem je bilo tako 11 občin, med njimi Občina Škofja Loka, s širšega loškega območja pa še občine Gorenja vas, Železniki in Žiri. Odpravljene so bile občine Poljane, Selca, Sovodenj, Zali Log, Zminec in Žabnica. V celoti ali delno so bile vključene v občine Gorenja vas, Škofja Loka, Železniki, Žiri in Kranj. Območje nove Občine Škofja Loka je bilo opredeljeno z mestnimi in primestnimi katastrskimi občinami ter njihovimi naselji. Katastrske občine mesta Škofja Loka so bile: Puštal/del (naselje Puštal), Stara Loka/del (naselje Stara Loka), Suha/del (naselje Trata) ter Škofja Loka (naselja: Podpulfrca, Škofja Loka in Vincarje). Primestne katastrske občine so bile: Dorfarje (naselja: Dorfarje, Forme in Sv. Duh), Draga (naselja: Draga, Gosteče, Pungert), Godešič (naselje Godešič), Kovski Vrh/del (naselji Bukov Vrh/del in Kovski Vrh), Križna Gora/del (naselje Križna Gora), Pevno (naselja: Crngrob, Moškrin in Pevno), Podvrh (naselja: Četena Ravan, Jarčje Brdo, Krivo Brdo, Mlaka nad Lušo, Podvrh in Zapreval), Puštal/del (naselje Hosta), Reteče (naselji Gorenja vas - Reteče in Reteče), Sopotnica (naselja: Breznica pod Lubnikom, Florijan nad Zmincem, Gabrovo in Sopotnica), Staniše (naselja: Log nad Škofja Loko, do sedaj imenovan Log, Staniše in Valterski Vrh), Stara Loka/del (naselja: Binkelj, Papirnica, Trnje, Vešter in Virlog), Stari Dvor (naselja: Grenc, Stari Dvor in Virmaše), Suha/del (naselji Lipica in Suha), Sv. Barbara (naselje Sv. Barbara), Sv. Ožbolt (naselja: Andrej nad Zmincem, Hrib pri Zmincu in Ožbolt nad Zmincem), Visoko (naselja: Na Logu, Smoldno in Visoko pri Poljanah) in Zminec (naselja: Bodovlje, Brode, Gabrk in Zminec). Novi enodomni občinski ljudski odbori so morali začeti delovati 1. 9. 1955, najkasneje pa 1. 1. 1956. Razdelitev LRS na okraje in občine komune je v Sloveniji uzakonila 11 okrajev, v katerih je bilo 130 novih občin, ki so pridobivale vse več pristojnosti.26 Sredi leta 1955 izvedena upravno-teritorialna razdelitev Slovenije je območje Gorenjske združila v Okraju Kranj. Do leta 1994 se je z združevanjem občin nadaljeval proces zmanjševanja njihovega števila. Na loškem območju je bila prva sprememba 31. 12. 1958, ko je bila odpravljena Občina Gorenja vas. V celoti je bila priključena k Občini Škofja Loka, kar je bilo potrjeno tudi v prečiščenem besedilu Zakona o upravni razdelitvi, ki ga je Ljudska skupščina LRS sprejela 19. 10. 1960. K Občini Škofja Loka so bile priključene naslednje katastrske občine in njihova naselja: Dobje (naselja: Dobje, Hotavlje, Kremenik, Poljane nad Škofjo 26 Ur. l. LRS, št. 24-119/1955, Ur. l. LRS, št. 24-120/1955, Ur. l. FLRJ, št. 34-371/1955, Ur. l. LRS, št. 26-130/1955. Kopač, Lokalna oblast na Slovenskem v letih 1945-1955, str. 94-99, 160-162, 330-333. 457 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Panorama, ki je ni več, 1967. (foto: Tone Mlakar) Loko/del, Predmost in Vinharje), Dolenčice (naselja: Dolenčice, Javorje in Murave), Dolenja Dobrava (naselja: Bačne, Dobravšce, Dolenja Dobrava, Gorenja Dobrava, Todraž in Žirovski Vrh nad Zalo), Dolenje Brdo (naselja: Dolenje Brdo, Gorenje Brdo, Srednja vas - Poljane in Žabja vas), Gorenja Ravan (naselja: Dolenja Ravan, Dolenja Žetina, Gorenja Ravan, Gorenja Žetina, Jazbine, Jelovica in Malenski Vrh), Gorenja vas (naselji Gorenja vas in Žirovski Vrh nad Gorenjo vasjo), Gorenji Novaki/del (naselja: Davča/del, Krnice pri Novakih, Lajše, Laze in Robidnica), Hotavlje (naselja: Čabrače, Hlavče Njive, Hotavlje, Srednje Brdo, Suša in Volaka), Javorjev Dol (naselje Javorjev Dol), Koprivnik/del (naselje Koprivnik/ del), Kovski Vrh/del (naselji Bukov Vrh in Kovski Vrh), Laniše (naselja: Laniše, Nova Oselica in Sovodenj), Leskovica/del (naselja: Debeni, Kopačnica, Leskovica in Studor), Lučine (naselja: Brebovnica, Dolge Njive, Goli Vrh, Lučine, Prelesje in Zadobje), Podjelovo Brdo (naselje Podjelovo Brdo), Podobeno (naselja: Delnice, Gabrška Gora, Lom nad Volčo, Lovsko Brdo, Podobeno, Volča in Zakobiljek), Stara Oselica (naselji Hobovše pri Stari Oselici in Stara Oselica) in Trebija (naselja: Fužina, Kladje, Podgora in Trebija).27 Novo združevanje občin na loškem območju se je zgodilo 23. 5., z veljavnostjo 1. 6. 1961, ko so odpravljeno Občino Železniki združili z Občino Škofja Loka, odpravljeno Občino Žiri pa z Občino Logatec. Združena Občina Škofja Loka se je povečala za naslednje katastrske občine in njihove kraje: Bukovica (naselja: Bukovica, Knape in Ševlje), Danje (naselja: Ravne, Spodnje 27 Ur. l. LRS, št. 44-215/1958, Ur. l. LRS, št. 37-218/1960. 458 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Na kraju porušene gostilne Pri Balantu je bila zgrajena avtobusna postaja, 1965. (foto: Tone Mlakar) Danje, Torka, Zabrdo in Zgornje Danje), Davča (naselje Davča/del), Dolenja vas (naselji Dolenja vas in Golica), Dražgoše (naselje Dražgoše), Kališe (naselji Kališe in Selške Lajše), Leskovica/del (naselje (Davča/del), Selca (naselje Selca), Sorica (naselja: Podporezen, Spodnja Sorica in Zgornja Sorica), Studeno (naselja: Češnjica, Rudno, Studeno in Železniki/del), Sv. Klemen (naselja: Bukovščica, Pozirno, Strmica, Topolje in Zabrekve), Sv. Križ (naselja: Podlonk, Prtovč, Škovine in Železniki/del), Sv. Lenart (naselja: Lenart nad Lušo, Rovte v Selški dolini in Stirpnik), Sv. Nikolaj (naselja: Martinj Vrh, Ojstri Vrh in Smoleva), Zali Log (naselja: Osojnik, Potok, Zala in Zali Log), Zgornja Luša (naselja: Praprotno, Spodnja Luša, Tomaž nad Praprotnim in Zgornja Luša) in Železniki (naselji Jesenovec in Železniki/del). Z istim zakonom so iz Občine Tolmin izločili in k Občini Škofja Loka priključili del katastrske občine Podbrdo (Soriška planina), drugi del iste katastrske občine (planina Šavnik) pa je bil z zakonom z dne 26. 6. priključen k Občini Radovljica.28 31. 12. 1962 je bil med drugimi okraji na območju LRS odpravljen še Okraj Kranj, ki so ga skupaj z delom Okraja Novo mesto združili v Okraj Ljubljana.29 Konec marca 1963, tik pred sprejetjem nove jugoslovanske in slovenske ustave, je začel veljati zakon, ki je prinesel kar nekaj združitev občin, a loškega območja se ni dotaknil. Vse spremembe, ki so se zgodile od konca leta 1960, je povzelo prečiščeno besedilo Zakona o občinah in okrajih, ki ga je Skupščina Socialistične republike 28 Ur. l. LRS, št. 14-138/1961, Ur. l. LRS, št. 29-161/1961. 29 Ur. l. LRS, št. 39-274/1962. 459 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Lahov klanec s starim Lahovim mostom, 1957. (foto: Tone Mlakar) Lontrg, kdo bo pojasnil to ime! 1960. (foto: Tone Mlakar) 460 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Puštal, 1956. (foto: Tone Mlakar) Slovenije sprejela 16. 10. 1964, z veljavnostjo od 3. 12. dalje. Na območju Slovenije je bilo 62 občin, od tega 5 na Gorenjskem, med njimi tudi Občina Škofja Loka.30 Jugoslovanka ustava, ki je bila sprejeta 7. 4. 1963, in slovenska ustava, ki je bila sprejeta dva dni kasneje, sta spremenili uradni imeni države in republike v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ) in Socialistično republiko Slovenijo (SRS). Kot organe lokalne oblasti in samouprave sta v družbeno-politič-nih skupnostih, kot so se poslej imenovale upravno-teritorialne enote, odpravili ljudske odbore, med njimi tudi občinske ljudske odbore (ObLO). Namesto njih so lokalni organi oblasti in samouprave postale skupščine občin (SO), ki so bile poslej dvodomne. Sestavljali sta jih občinski zbori, ki so jih volili občani, in zbori delovnih skupnosti, ki so jih volili zaposleni na območju občine. Namesto dotedanjih krajevnih odborov so za lokalno samoupravo skrbele krajevne skupnosti. Tudi po določilih novih ustav je bilo dovoljeno ustanavljanje občin, njihovo odpravljanje, združevanje in določanje njihovih območij samo z republiškimi zakoni, a le takrat, kadar je bilo to povezano s skupnimi interesi občanov in ekonomskimi možnostmi samostojnega opravljanja občinskih nalog in po poprejšnjem zaslišanju občanov z ustreznega območja...«. Mnenja občanov pa so bila pogosto neupoštevana.31 30 Ur. l. LRS, št. 8-64/1963, Ur. l. Socialistične republike Slovenije (Ur. l. SRS), št. 35-194/1964. 31 Ur. l. Socialistične federativne republike Jugoslavije (Ur. l. SFRJ), št. 14-209/1963, Ur. l. SRS, št. 10-90/1963. Šmidovnik, Koncepcija jugoslovanske občine, str. 152-171. Kopač, Državna ureditev in upravno-teritorialni razvoj v Sloveniji (1963-1994), str. 1-36. 461 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Po odpravi Okraja Kranj zadnji dan decembra 1962 in dokončni odpravi okrajev na območju SRS, kar se je zgodilo z ustavnim zakonom, ki ga je sprejel Republiški zbor Skupščine SRS 12. 3. 1965, so bile kot upravno-teritorialne enote na območju Slovenije uzakonjene le občine in republika. Izvedbena zakonodaja je večino pristojnosti odpravljenih okrajnih organov prenesla na skupščine občin.32 Od konca leta 1964 pa do začetka oktobra 1994 se število občin na Gorenjskem ni spreminjalo. Bilo je le nekaj popravkov pri združevanju nekaterih naselij in njihovih poimenovanjih. Januarja 1966 je bila sprejeta odredba o združitvi nekaterih naselij v Občini Škofja Loka. V združeno naselje Železniki so se združila dotedanja naselja Češnjica, Studeno, Jesenovec, Škovine in Železniki. Prve dni avgusta 1970 je začela veljati odredba, s katero je bilo odpravljeno naselje Stari Dvor; del je bil priključil k naselju Trata, del pa k naselju Škofja Loka.33 Nekoliko večja sprememba se je zgodila le še z zakonom, ki je bil sprejet sredi leta 1969, izvajati pa se je začel 1. 1. 1970. Z njim je bilo območje Žirov, ki je bilo kot odpravljena Občina Žiri maja 1961 vključeno v Občino Logatec, priključeno k Občini Škofja Loka, ki je bila tako povečana z naslednjimi katastrskimi občinami in njihovimi naselji: Dobračeva (naselja: Dobračeva/del, Nova vas pri Žireh/del, Selo/del, Stara vas/del, Zabrežnik in Žirovski Vrh/del), Dole/del (naselje Podklanec/del), Koprivnik/del (naselji Koprivnik/del in Mrzli Vrh), Ledine (naselji Breznica pri Žireh in Osojnica), Ledinica (naselja: Jarčja Dolina, Ledinica in Selo/del), Opale (naselja: Brekovice/del, Izgorje, Opale, Podklanec/del in Račeva/del), Vrsnik (naselja: Brekovice/del, Podklanec/del, Ravne pri Žireh in Sovra), Žiri (naselja: Brekovice/del, Goropeke, Nova vas pri Žireh/del, Stara vas/ del in Žiri) in Žirovski Vrh (naselja: Dobračeva/del, Nova vas pri Žireh/del, Račeva/del in Žirovski Vrh/del).34 Občina Škofja Loka je postala edina občina na območju nekdanjega Okraja Škofja Loka. Njeno območje, ki je bilo tedaj največje v njeni zgodovini, se do leta 1994 ni spremenilo. Zvezna in slovenska ustava, ki sta bili sprejeti 21. in 28. 2. 1974, sta občine še naprej opredeljevali kot družbeno-politične skupnosti, uzakonili pa sta tudi delegatski sistem, kar se je odrazilo pri sestavi skupščin občin kot lokalnih organov oblasti in samouprave. Sestavljali so jih družbenopolitični zbori, zbori združenega dela in zbori krajevnih skupnosti.35 Zadnji celovit pregled občin na območju Slovenije je podal zakon, ki ga je Skupščina SRS sprejela 5. 11. 1980. Tedaj je bilo na območju Slovenije 65 občin, ki so v zakonu opredeljene s pripadajočimi katastrskimi občinami. Občina Škofa Loka je obsegala naslednje katastrske občine: Barbara, Bukovčica, Bukovica, Danje, Davča, Dobje, Dobračeva, Dolenčice, Dolenja Dobrava, Dolenja vas, Dolenje Brdo, Dorfarje, Draga, Dražgoše, Godešič, Gorenja Raven, Gorenja 32 Ur. l. SRS, št. 10-80/1965, Ur. l. SRS, št. 10-81/1965. 33 Ur. l. SRS, št. 2-11/1966, Ur. l. SRS, št. 27-190/1970. 34 Ur. l. SRS, št. 24-201/1969. 35 Ur. l. SFRJ, št. 9-153/1974, Ur. l. SRS, št. 6-44/1974. 462 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Puštalsko kopališče: leseni jez za sončenje in tobogan, 1956. (foto: Tone Mlakar) Ob Kidričevi cesti so v petdesetih letih zrasli Dom zveze borcev, stanovanjski bloki in prva bencinska črpalka, 1956. (foto: Tone Mlakar) vas, Hotavlje, Javorjev Dol, Kališe, Koprivnik, Kovski Vrh, Križna Gora, Laniše, Ledinica, Lenart, Leskovica, Lučine, Martinj Vrh, Opale, Ožbolt, Pevno, Podjelovo Brdo, Podlonk, Podobeno, Podvrh, Puštal, Reteče, Selca, Sopotnica, Sorica, Staniše, Stara Loka, Stara Oselica, Stari Dvor, Studeno, Suha, Škofja Loka, Trebija, Visoko, Vrsnik, Zali Log, Zgornja Luša, Zminec, Železniki, Žiri in Žirovski Vrh.36 36 Ur. l. SRS, št. 28-1392/1980. 31 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Od leta 1994 dalje Razvoj dogodkov v Jugoslaviji pa tudi v Sloveniji je po sprejetju ustav iz leta 1974 pripeljal do razpada Jugoslavije in slovenske osamosvojitve leta 1991.37 Ustava Republike Slovenije (RS), ki so jo 23. 12. 1991 sprejeli vsi trije zbori Skupščine RS, je na lokalnem upravnem področju prinesla precej novosti. Uzakonila je lokalno samoupravo, ki jo prebivalci Slovenije uresničujejo v občinah in mestnih občinah kot temeljnih lokalnih samoupravnih skupnostih. Območja občin so opredeljena kot območje enega ali več naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami prebivalcev. Občine in njihova območja se ustanavljajo in določajo izključno z zakoni, vendar šele po predhodnem referendumskem ugotavljanju volje prebivalcev za njihovo ustanovitev. Področja njihovega samoupravnega delovanja, ki jih urejajo samostojno, so lokalne zadeve, tičejo se le prebivalstva občin (lastne naloge), področje njihovega državnega delovanja pa so dejavnosti, katerih izvajanje država z zakoni prenese nanje in za njihovo izvajanje tudi zagotovi finančna sredstva (prenesene naloge).38 Podrobnosti o ustanavljanju občin je decembra 1993 določil Zakon o lokalni samoupravi. Osnovni kriterij je bil, da so v območja občin združena naselja, ki so povezana s skupnimi interesi prebivalcev, kot so preskrba z življenjskimi potrebščinami, izpolnjeni pogoji za izvajanje športnih in kulturnih dejavnosti, urejeno osnovno šolstvo, zdravstvo, socialno skrbstvo, zagotovljene komunalna in prometna opremljenost ter požarna varnost pa tudi bančno-finančne ter informacijske storitve. Število prebivalcev kot kriterij za ustanovitev občin ni bilo določen, razen najmanj 10 000 prebivalcev za ustanovitev mestnih občin. Šele zakon iz leta 1996 je določil, da morajo občine imeti najmanj 5 000 prebivalcev, izjemoma lahko tudi manj. Tudi Zakon o lokalni samoupravi je zahteval, da se pred ustanovitvijo občin referendumsko ugotovi volja prebivalcev, če na svojih območjih želijo ustanoviti občine. Podrobnosti je določal poseben zakon, ki ga je Državni zbor RS sprejel 27. 1. 1994. Opredelil je referendumska območja, ki jih na zborih volivcev izoblikujejo krajani, določil pa jih je Državni zbor RS. Predstavljajo zemljepisna območja, na katerih naj bi ustanovili nove občine.39 Na podlagi določil referendumskega zakona je Državni zbor RS 26. 4. 1994 sprejel Odlok o določitvi referendumskih območij za ustanovitev občin; oblikovanih jih je bilo 340. Na območju tedanje Občine Škofja Loka je bilo določenih šest referendumskih območij, ki so s pripadajočimi naselji v odloku navedena pod naslednjimi zaporednimi številkami: 272. referendumsko območje za ustanovitev Občine Škofja Loka, 273. referendumsko območje za ustanovitev Občine Železniki, 274. referendumsko območje za ustanovitev Občine Selca, 275. referendumsko območje za ustanovitev Občine 37 Kopač, Državna ureditev in upravno-teritorialna razdelitev Slovenije (1963-1994), str. 4-17. 38 Ur. l. Republike Slovenij (Ur. l. RS), št. 33-1409/1991, Ur. l. RS, št. 33-1411/1991. 39 Ur. l. RS, št. 72-2629/1993, Ur. l. RS, št. 44-2701/1996, Ur. l. RS, št. 5-234/1994. 464 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Groharjevo naselje s Kranclja, 1971. (foto: Tone Mlakar) Podlubnik, ko še ni bil Podlubnik, 1971. (foto: Tone Mlakar) 465 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Gorenja vas, 276. referendumsko območje za ustanovitev Občine Trata -Sorško polje in 277. referendumsko območje za ustanovitev Občine Žiri. Za naselji Podgora in Stara Oselica, ki sta bili z odločitvijo Državnega zbora RS določeni v okvir referendumskega območja Žiri, čemur je očitno sledil ugovor prebivalcev, je bilo v 2. členu odloka določeno, da morajo biti rezultati glasovanja objavljeni tudi ločeno za ti naselji. Naselij, v katerih so prebivalci ugovarjali uvrstitvam v referendumska območja, je bilo v Sloveniji še nekaj. Isti dan je Državni zbor RS sprejel tudi odlok, s katerim je referendum razpisal za 29. 5. 1994. Po Zakonu o referendumu je odlok povzel referendumsko vprašanje, ki se je glasilo: »Ali ste za to, da se na našem referendumskem območju ustanovi občina?« Na glasovnici je bilo treba obkrožiti odgovor ZA ali PROTI.40 Republiška volilna komisija je 8. 6. obravnavala, 13. 6. 1994 pa v Uradnem listu RS objavila rezultate referenduma. V referendumskem območju številka 272 Škofja Loka je glasovalo 9 817 volivcev, kar je bilo 63,6 % volilnih upravičencev. Za ustanovitev občine je glasovalo 3 937, to je 40,1 % udeležencev, proti jih je bilo 5 617 ali 57,2 %, neveljavnih oddanih glasovnic je bilo 258 ali 2,6 %. V referendumskem območju številka 273 Železniki je glasovalo 2 907 volivcev, kar je bilo 78,6 % volilnih upravičencev. Za ustanovitev občine je glasovalo 1 418, to je 48,8 % udeležencev, proti jih je bilo 1 410 ali 48,5 %, neveljavnih oddanih glasovnic je bilo 79 ali 2,7 %. V referendumskem območju številka 274 Selca je glasovalo 812 volivcev, kar je bilo 84 % volilnih upravičencev. Za ustanovitev občine je glasovalo 344, to je 42,4 % udeležencev, proti jih je bilo 436 ali 53,7 %, neveljavnih oddanih glasovnic je bilo 32 ali 3,9 %. V referendumskem območju številka 275 Gorenja vas je glasovalo 1 520 volivcev, kar je bilo 69,9 % volilnih upravičencev. Za ustanovitev občine je glasovalo 417, to je 27,4 % udeležencev, proti jih je bilo 1 060 ali 69,7 %, neveljavnih oddanih glasovnic je bilo 43 ali 2,8 %. V referendumskem območju številka 276 Trata - Sorško polje je glasovalo 1 185 volivcev, kar je bilo 73,1 % volilnih upravičencev. Za ustanovitev občine jih je glasovalo 207, to je 17,5 % udeležencev, proti jih je bilo 953 ali 80,6 %, neveljavnih oddanih glasovnic je bilo 22 ali 1,9 %. V Sloveniji je bilo nekaj naselij, med njimi tudi območje Frankovega in Hafnerjevega naselja ter Ljubljanske in Kidričeve ceste v Krajevni skupnosti Trata, za katera je odločba Ustavnega sodišča z dne 23. 5. določala, da je zanje treba tudi ločeno ugotoviti rezultate glasovanja. Ti so pokazali, da se je glasovanja udeležil 1 001 volivec, da jih je bilo za ustanovitev občine 411, proti pa 555, neveljavne glasovnice je oddalo 55 glasovalcev. Očitno je v poročilu Republiške volilne komisije napaka, ker je navedeno, da omenjena naselja spadajo v referendumsko območje za ustanovitev Občine Škofja Loka. V referendumskem območju številka 277 Žiri je glasovalo 3 092 volivcev, kar je bilo 71,1 %. Za ustanovitev občine je glasovalo 1 230, to je 39,8 % udeležencev, proti jih je bilo 1 761 ali 57 %, neveljavnih oddanih glasovnic je bilo 101 ali 3,3 %. V naseljih Podgora in 40 Ur. l. RS, št. 22-993/1994, Ur. l. RS, št. 22-994/1994. 466 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 In še panorama Škofje Loke danes. (foto: Marko Pleško) Stara Oselica se je od 94 volilnih upravičencev referenduma udeležilo 74 udeležencev. Za vključitev v Občino Žiri jih je bilo 20, proti pa 54, neveljavnih glasovnic ni bilo. Rezultati referenduma pokažejo, da so se prebivalci le enega referendumskega območja v okviru tedanje Občine Škofja Loka, to je referendumskega območja Železniki, s tesno večino 8 ali 0,3 % glasov odločili za ustanovitev svoje občine. Nerazumljivo pa je, da referendumsko območje Železnikov ni navedeno v V. poglavju poročila Republiške volilne komisije o izidu referenduma, kjer so navedena referendumska območja, v katerih je večina volivcev, ki so glasovali, izrazila voljo, da se ustanovi občina.«41 Prvi zakon o ustanovitvi novih občin je Državni zbor RS sprejemal 2. in 3. 10., veljati je začel 4. 10. 1994. Ustanovil je 136 občin in 11 mestnih občin. Določal je njihova imena, območja, sedeže ter število članov občinskih in mestnih svetov, ki jih je bilo treba izvoliti na prvih naslednjih občinskih volitvah. Na območju odpravljene Občine Škofja Loka je Državni zbor RS, kljub pretežno odklonilnim rezultatom majskega referenduma, ustanovil kar štiri nove občine, in sicer: Gorenja vas - Poljane, s sedežem v Gorenji vasi, s 17 člani občinskega sveta, Škofja Loka, s sedežem v Škofji Loki, s 23 člani občinskega sveta, Železniki, s sedežem v Železnikih, s 17 člani občinskega sveta, ter Žiri, s sedežem v Žireh, s 15 člani občinskega sveta. V okvir nove Občine Škofja Loka so bila vključena naslednja naselja: Andrej nad Zmincem, Binkelj, Bodovlje, Breznica pod Lubnikom, Brode, Bukov Vrh, Bukovica, Bukovščica, Crngrob, Dorfarje, Draga, Florjan nad Zmincem, Forme, Gabrk, Gabrovo, Gabrška Gora, Godešič, Gorenja vas - Reteče, Gosteče, Grenc, Hosta, Hrib pri Zmincu, Knape, Kovski Vrh, Križna Gora, Lenart nad Lušo, 41 Ur. l. RS, št. 33-1357/1994. 467 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Lipica, Log nad Škofja Loko, Moškrin, Na Logu, Ožbolt nad Zmincem, Papirnica, Pevno, Podpulfrca, Pozirno, Praprotno, Pungert, Puštal, Reteče, Rovte v Selški dolini, Sopotnica, Spodnja Luša, Staniše, Stara Loka, Stirpnik, Strmica, Suha, Sv. Barbara, Sv. Duh, Ševlje, Škofja Loka, Tomaž nad Praprotnim, Trata, Trnje, Valterski Vrh, Vešter, Vincarje, Virlog, Virmaše, Visoko pri Poljanah, Zgornja Luša in Zminec.42 Redne volitve županov in občinskih svetnikov so potekale 4. 12. 1994,43 občine pa so normalno začele poslovati 1. 1. 1995. Ker so nove občine kot lokalne samoupravne skupnosti po Zakonu o lokalni samoupravi izgubile skoraj vse upravne naloge, je država 28. 10. 1994 za svoje nemoteno poslovanje ustanovila upravne enote, ki so obsegala območja nekdanjih velikih občin komun. Upravne enote, tudi škofjeloška, so začele poslovati 1. 1. 1995.44 V naslednjih letih je bilo sprejetih več zakonov, s katerimi so se večje občine delile na manjše, se ustanavljale nove, spreminjala so se njihova območja in določala števila občinskih svetnikov. Na loškem območju se nove občine niso ustanavljale, bilo je le nekaj malenkostnih sprememb. V začetku novembra 1994 se je povišalo število občinskih svetnikov Občine Škofja Loka na 28.45 Naslednja sprememba se je zgodila v začetku avgusta 1998, saj so 19. 4. prebivalci Bukovega Vrha na referendumu z 48 proti 4 glasovi soglašali, da se njihovo območje izključi iz Občine Škofa Loka in priključi k Občini Gorenja vas - Poljane. S tem se je strinjalo tudi 1 221 prebivalcev Občine Gorenja vas - Poljane. Proti jih je bilo 99, neveljavnih glasovnic je bilo 28. Na referendumu izraženo odločitev je uzakonil zakon, ki je začel veljati 8. 8. 1998. K Občini Gorenja vas - Poljane je bilo priključeno naselje Bukov Vrh, pri Občini Škofja Loka pa je bilo pripisano novo naselje Bukov Vrh nad Visokim.46 Sredi junija 2002 so k naseljem Občine Škofja Loka dodali še naselje Sv. Lenart.47 Od 9. 6. 2011 dalje, ko je bila z odločbo Ustavnega sodišča RS ustanovljena Občina Ankaran, je na območju Republike Slovenije 212 občin, med njimi 11 mestnih.48 42 Ur. l. RS, št. 60-2082/1994. 43 Ur. l. RS, št. 61-2090/1994. 44 Ur. l. RS, št. 29-1356/1995. 45 Ur. l. RS, št. 69-2508/1994. 46 Ur. l. RS, št. 36-1592/1998, Ur. l. RS, št. 56-2520/1998. 47 Ur. l. RS, št. 52-2523/2002. 48 Ur. l. RS, št. 47-2209/2011; spletna stran: Seznam občin v Sloveniji. 468 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 VIRI: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Škofja Loka ŠKL 0007, Mestni ljudski odbor Škofja Loka, tehnična enota 3, arhivski enoti 15 in 16, tehnična enota 28, arhivska enota 146/2. ŠKL 0012, Okrajni ljudski odbor Škofja Loka, tehnična enota 7, arhivski enoti 16 in 20. Ostali viri Predpisi Slovenskega narodno-osvobodilnega sveta (SNOS), njegovega predsedstva in Narodne vlade Slovenije (NVS). Sistemski predpisi jugoslovanskih in slovenskih organov oblasti (zvezne in slovenske ustave, zvezni splošni zakoni o ljudskih odborih in republiški zakoni o ljudskih odborih). Zakoni slovenskih organov oblasti o upravno-teritorialni razdelitvi in predpisi o poimenovanjih in združevanjih krajev ter naselij. Zakoni in predpisi so v opombah opredeljeni z navedbo uradnih listov, njihovih številk, zaporednih številk zakonov in predpisov ter letnicami objav v Uradnih listih. Glas Gorenjske VII, št. 46 a, Kranj : Glas, 15. 11. 1954. LITERATURA: Enciklopedija Slovenije 2. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1988, 416 str. Enciklopedija Slovenije 8. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1994, 416 str. Ferenc, Tone: Ljudska oblast na Slovenskem : 1941-1945, 3. knjiga. Ljubljana : Mladika, 1991, 502 str. Kopač, Janez: Lokalna oblast na Slovenskem v letih 1945-1955. Ljubljana : Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2006, 383 str. Kopač, Janez: Državna ureditev in upravno-teritorialni razvoj Sloveniji (1945-1963). V: Arhivi: glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, letnik 23, št. 2, Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2000, str. 83-106. Kopač, Janez: Državna ureditev in upravno-teritorialni razvoj Slovenije (1963-1994). V: Arhivi: glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, letnik 24, št. 1, Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2001, str. 1-20. Kopač, Janez: Kraji in občine kot upravno-teritorialne enote 1945-1955. V: Arhivi: glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije (Zbornik ob osemdesetletnici Petra Ribnikarja), letnik 28, št. 2, Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2005, str. 205-212. Kopač, Janez: Mesto kot upravno-teritorialna enota 1945-1955. V: Arhivi: glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, letnik 30, št. 2, Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2007, str. 81-91. Polec, Janko: Uvedba občin na Kranjskem l. 1849/1850. V: Zgodovinski časopis (Kosov zbornik) letnik VI-VII, št. 6-7, Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1952-1953, str. 686-732. Šmidovnik, Janez: Koncepcija jugoslovanske občine. Ljubljana : Uradni list, 1970, 299 str. 469 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Zusammenfassung Die Gemeinde Škofja Loka, die verwaltungsteritoriale Entwicklung nach dem 2. Weltkrieg In den ersten Monaten nach dem 2. Weltkrieg schaffte jugoslawische Behörde die Gemeinden als die kleinsten verwaltungsterritorialen Einheiten ab und ersetzte sie mit den Örtlichkeiten (Orten), die in der Kriegszeit die Grundlage der Partisanenbehörde darstellten und in denen als Behördeorgane die ausgewählten örtlichen Völkerbefreiungsausschüsse tätig waren. Hätten die Wahlen nicht ausgeführt werden können, übernahmen es die örtlichen Ausschüsse der OF(Befreiungsfront) und ab 1946 örtliche Volksausschüsse. Die Katastergemeinden und größere Siedlungen waren als Orte bestimmt, deshalb gab es zu viele davon und die Tätigkeit ihrer Organe demzufolge uneffektiv. Schon die erste Verwaltungseinteilung (im September 1945) begann das Vereinigungsprozess, welches viele verwaltungsterritoriale Änderungen befolgte. Im Frühjahr 1952 waren die Örtlichkeiten abgeschafft, und anstatt sie wurden geographisch größere Gemeinden, Stadtgemeinden und Gemeinden mit Sonderrechten bei der Bildung von Städten und Stadtbezirken wieder eingeführt. Škofja Loka wurde so zu einer der dreizehn slowenischen Stadtgemeinden mit Sonderrechten bei der Stadtbezirkbildung. Es wurde von dem Volksausschuss der Stadtgemeinde (LOMO) geführt. Dieser hatte mehr Zuständigkeit als sonstiger Gemeinde- und weniger als Bezirksausschuss. Mitten im Jahre 1955 kam es zu einer wichtigen Reform, die alle bisherigen Gemeindeformen abschaffte und neue, große Gemeinden - die s. g. Kommunen gründete. Auf dem Gebiet des im Jahr 1948 abgeschafften Bezirks Škofja Loka wurde außer der Gemeinde Škofja Loka noch die Gemeinde Gorenja vas gegründet (am 31. 12. 1958 abgeschafft und zur Gemeinde Skofja Loka angeschlossen); die Gemeinde Železniki (am 1. 6. 1961 abgeschafft und zu Škofja Loka angeschlossen); die Gemeinde Žiri (am 1. 6. 1961 abgeschafft und zur Gemeinde Logatec angeschlossen), am 1. 1.1970 wurde sein Territorium zur Gemeinde Škofja Loka angeschlossen. In der Zeit von 1970 bis 1994gehörte zu Škofja Loka das umfangreichste Territorium in seiner bisherigen Geschichte. Die verwaltungsterritorialen Reformen nahmen ihren Anfang nach der Selbstendigung der Republik Slowenien im Oktober 1994, als von dem Parlament der RS gesetzgemäß neue Gemeinden als selbstverwaltete Lokalgemeinschaft, gegründet werden. Auf dem Territorium der Kommune Škofja Loka entstanden vier neue Gemeinden: Škofja Loka, Gorenja vas - Poljane, Železniki und Žiri. Neue Gemeinden als lokale Selbstverwaltungsgemeinschaften haben keine Behörde - Aufgaben mehr, deshalb gründete der Staat die Verwaltungseinheiten um ungestört funktionieren zu können. Eine unter ihnen ist auch die Verwaltungseinheit Škofja Loka, die ihre Tätigkeit auf dem Gebiet der ehemaligen Gemeinde Škofja Loka ausübt. Neue Gemeinden und Verwaltungseinheiten begannen am 1. 1. 1995 tätig zu sein. 470 Občina Škofja Loka, upravno-teritorialni razvoj po 2. svetovni vojni / LR 62 Mitja Ferenc • i i, i «vv • ivv Prikrita grobišča in morisca v Občini Škofja Loka Izvleček V Sloveniji je bilo v prvih tednih po koncu 2. svetovne vojne s strani novih jugoslovanskih oblasti umorjeno okoli 15 000 prebivalcev Slovenije in nekaj deset tisoč pripadnikov tujih vojska in civilistov, največ pripadnikov Neodvisne države Hrvaške. Njihovi grobovi niso smeli obstajati. Po demokratičnih spremembah leta 1990 so sporočila o tem počasi začela prihajati v javnost. Članek prikazuje raziskave prikritih grobišč in morišč v Občini Škofja Loka, kjer so izvedli preverjanja in potrjevanje na najmanj 20 evidentiranih lokacijah in opravili prekope 79 žrtev iz sedmih grobišč. Podobnega primera dejavnosti neke lokalne skupnosti v Sloveniji (še) ni bilo. Ključne besede: prikrita grobišča, morišča, poboji, sondiranje, prekopi žrtev, Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, domobranstvo. Abstract Concealed graves and killing grounds in the Municipality of Škofja Loka In the first weeks after the end of the Second World War, around 15,000 inhabitants of Slovenia and several tens of thousands of members of foreign armies and civilians, mainly members of the Independent State of Croatia, were murdered by the new Yugoslav authorities. They were not allowed graves. After the democratic changes in 1990, they gradually became public knowledge. The article shows the research into concealed graves and killing grounds in the Municipality of Škofja Loka, in which verification and confirmation of at least 20 recorded locations was carried out and 79 victims were exhumed from seven graves. There has not (yet) been a similar case of activity by a local community in Slovenia. Key words: concealed grave, killing ground, killings, soundings, reburial of victims,Concealed War Graves and Burial of Victims Act, Home Guard. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 39 Povojni poboji in prikrita grobišča S povojnimi poboji označujemo izvensodne pomore vojnih ujetnikov in civilistov neposredno po koncu 2. svetovne vojne. To so povojne revolucionarne čistke, imenovane tudi čiščenja, ki jih je po vzoru sovjetske revolucije ukazala in izvedla tedanja jugoslovanska državna, partijska in vojaška oblast pod vodstvom Josipa Broza Tita. Večina pobojev na Slovenskem je bila izvršena od maja do julija 1945, v drugih delih Jugoslavije pa že od oktobra 1944 naprej. Krvni davek prebivalcev na ozemlju današnje Republike Slovenije med vojno in neposredno po njej je bil velik. Znaša okoli 100 000 žrtev in med njimi je bilo kar 15 000 oseb, ki so bile umorjene po koncu vojne.1 Izvensodni pomori so se dogajali tudi drugje v Evropi, vendar nikjer - glede na število prebivalcev - tako številčni kot na ozemlju Slovenije, kjer se je maja 1945 nahajalo veliko število vojakov in civilistov z vseh območij tedanje Jugoslavije. Zaradi skoraj popolne odsotnosti primarnega arhivskega arhiva o pomorih in grobiščih ter številu žrtvah v njih ter zaradi le redkih izkopavanj posmrtnih ostankov v grobiščih je ocenjevanje ali celo določanje števila žrtev lahko prehitro stvar manipulacij, ki se povečujejo do neslutenih višin. Zagotovo pa lahko število pomorjenih po koncu vojne na ozemlju Slovenije ocenjujemo na nekaj deset tisoč; med njimi so najštevilčnejši vojaki NDH.2 Obračun zmagovalcev in novih oblasti s poraženci - in nato z razrednimi in političnimi dejanskimi in namišljenimi nasprotniki - je bil posebej krut, saj so bile likvidacije izvršene brez sodnih postopkov, žrtve pa nato še izbrisane iz javnega spomina, saj jim je bila odvzeta pravica do groba. Njihova grobišča in mori-šča so bila desetletja načrtno in skrbno zamolčana. Zato je posebnost, ki nas loči od urejenih demokracij ta, da pomorjeni še 70 let po koncu 2. svetovne vojne nimajo označenih grobov, za ogromno večino se ne ve, kje ležijo, niti niso bili pokopani na dostojen in človeka vreden način. Zaukazana molčečnost in prepoved označevanja grobov pobitih sta povzročili večdesetletno bolečino sorodnikov.3 Ti so, če so slučajno zvedeli za kraj, kjer naj bi bil pokopan njihov sorodnik ali prijatelj, morali molčati in čakati na čas, ko se bo odnos do nepokopanih tako spremenil, da bodo te kraje lahko dostojno označili in - kjer bo mogoče - posmrtne ostanke tudi prekopali. Po vojni so bili izkopi posameznikov redki, potekali so na skrivaj. Njihove bolečine so iz družinskega kroga v širšo javnost prišle šele po demokratičnih spremembah. Mariji 1 Deželak - Barič, Smrtne žrtve druge svetovne vojne na Slovenskem in notranji obračun, str. 69-84. 2 Ferenc, Kužatko, Prikrivena grobišta Hrvata u Republici Sloveniji - Prikrita grobišča Hrvatov v Republiki Sloveniji - Hidden croatian mass graves in the Republic of Slovenia; Grahek -Ravančic, Bleiburg i križni put 1945. 3 Več o tem glej razstava in knjiga Ferenc, Prikrito in očem zakrito. Prikrita grobišča 60 let po koncu druge svetovne vojne. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 40 Okorn iz okolice Škofje Loke so partizani marca 1944 likvidirali očeta. Kmalu po koncu vojne so Okornovi zvedeli, kje je očetov grob in so ga skromno označili. Zaradi bojazni, da grob ne bi »izginil«, je Marija novo komunistično oblast prosila, naj ji očetove posmrtne ostanke dovoli prekopati na pokopališče. Niso ji ugodili, zato je sklenila, da bo prekop opravila na skrivaj. 1. maja 1946 so se Okornovi odpravili »na izlet«; odkopali so očetov grob, dali posmrtne ostanke v tri nahrbtnike in jih odnesli v dolino. Ker pa bi pokop na mestnem pokopališču lahko kdo opazil, so očetove posmrtne ostanke položili v kovinski zaboj in jih pokopali na domačem vrtu, kjer ležijo še danes. Čeprav je škofjeloško okrajno sodišče kasneje odločilo, da je bil Jože Okorn likvidiran po pomoti, je to njegovo družino zaznamovalo za celo življenje.4 Pričakovanja ob demokratičnih spremembah Demokratične spremembe spomladi 1990, spravna slovesnost 8. julija 1990 v Kočevskem Rogu pa tudi deklaracije o spravi, ki so jih objavljali različni politični akterji, od Predsedstva RS do političnih strank pa tudi Rimskokatoliška cerkev in druga združenja so vzbujali upanje, da bo država znala in zmogla ta pietetna dejanja urediti. Vsaj tam, kjer bi bilo to mogoče. Z iskanjem krajev pomorov so se v začetku 90. let prejšnjega stoletja namesto pristojnih državnih ustanov ukvarjali posamezniki in društva. V nekaterih občinah so ustanavljali občinske komisije, ki so se dela lotile na različne načine. Večinoma so kmalu odnehale ali pa se ukvarjale bolj z okoliščinami pomorov kot pa z iskanjem, določevanjem ter označevanjem lokacij na terenu. Z ozadji povojnih pomorov se je veliko ukvarjala preiskovalna komisija Državnega zbora RS, zlasti njen predsednik Jože Pučnik. Velik korak pri vračanju žrtev v javni spomin je storila Nova slovenska zaveza, ki je pomembno prispevala k postavitvi 255 farnih plošč, na katerih so vklesana imena 14 901 zamolčane žrtve. Zaradi odsotnosti zakonodajnih okvirjev je bil onemogočen, oziroma v veliki meri omejen, vsakršen začetek urejanja prikritih grobišč. Vladna ministrstva se vse do leta 2003 med seboj niso mogla niti dogovoriti in uskladiti, pod katero ministrstvo bo ta problematika sploh sodila. Tem pristojnostim se je zlasti izogibalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki je sicer prevzelo dela in naloge ukinjenega Ministrstva za borce in vojaške invalide. Šele z Zakonom o vojnih grobiščih (junij 2003) je bilo določeno, da bo ministrstvo za delo enotno uredilo varstvo vseh grobišč, vseh med vojno ali zaradi vojne umrlih oseb in postavilo enotna izhodišča ter enoten sistem varovanja. Tako so bila v zakon vključena tudi grobišča oseb, ki so bile po 15. maju 1945 »v nasprotju z načeli in pravili pravne države, po obsodbi ali po izvensodnem postopku usmrčene od organov ali predstavnikov takratne oblasti na ozemlju 4 Maček, Revolucija jim je zadala neozdravljive rane, str. 16-24. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 473 Republike Slovenije.«5 Za desetletje po uveljavitvi zakona lahko ugotovimo, da ministrstvo na tem področju ni izpolnilo pričakovanj. Evidentiranje6 krajev pomorov je država omogočila šele leta 2000. Pospešek za delo na terenu je pomenilo odkritje grobišča v Zgornji Bistrici leta 2001 in 2002 ter izjava Vlade RS (22. 11. 2001), v kateri se je zavezala, da bodo državni organi storili vse, da se grobišča najdejo, označijo in, kjer je potrebno, posmrtni ostanki tudi prekopljejo. Vlada je svoji komisiji za ureditev vprašanj prikritih grobišč med sedmimi nalogami dodelila tudi »evidentiranje podatkov o številu in območjih grobišč predstavnikov nezmagovite strani v II. svetovni vojni - vzpostavljena evidenca bo lahko pozneje služila za normiranje grobišč.««7 Vendar iskanje in popisovanje lokacij prikritih grobišč ni potekalo kontinuirano, končalo se je po odkritju Hude Jame. Kategorije prekopov Sondiranje območja na domnevnem grobišču Podtrn; 8. 10. 2008. (foto: Mitja Ferenc) 5 Uradni list RS, št. 65/2003. 6 Zakon o vojnih grobiščih v 13. členu opredeljuje postopek evidentiranja: »Evidentiranje vojnih grobišč po tem zakonu so terenska opazovanja, raziskave, meritve in kartiranje: 1. zemljišč, na katerih stojijo nagrobna ali druga spominska znamenja, iz katerih se utemeljeno domneva, da gre za zemljišče, v katerem je vojno grobišče, 2. zemljišč, v katerih se ob gradnjah, sondiranju terena, rudarskih delih, arheoloških in jamarskih raziskovanjih ali drugih zemeljskih delih odkrije posmrtne ostanke osebe ali oseb, za katere se na podlagi razpoložljivih podatkov utemeljeno domneva, da gre za zemljišče, v katerem je vojno grobišče in 3. drugih zemljišč, za katera se na podlagi razpoložljivih podatkov utemeljeno domneva, da gre za zemljišče, v katerem je vojno grobišče.« 7 Sklep o ustanovitvi Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, 33. seja Vlade RS, 21. 6. 2001. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 42 Prekope bi lahko razvrstili v pet skupin.8 V prvo sodijo tisti, kjer so si zanje prizadevale občinske komisije. Daleč največje delo na tem področju je opravila Komisija Občine Škofja Loka za ugotavljanje in urejanje grobišč, raziskovanje povojnih pobojev in drugih nepravilnosti (dalje: Komisija Občine Škofja Loka). V drugo skupino sodijo prekopi, kjer so na posmrtne ostanke naleteli slučajno, največkrat ob gradbenih delih, in je preiskovalni sodnik odredil prekop žrtev. V tretjo skupino sodijo grobišča, kjer je izkop potekal na pobudo pristojnih državnih organov. Bodisi da je kazenski postopek narekoval iznos žrtev, saj je potekal proti kateri od še živečih oseb, ki so jo sumili nezastarljivih kaznivih dejanj, bodisi da je tako načrtovala vladna komisija. V četrto skupino uvrščam skupino grobov, iz katerih so bili prekopi opravljeni na željo sorodnikov. V posebno, peto skupino sodijo prekopi italijanskih in nemških vojakov, ki se izvajajo kontinuirano od podpisov sporazumov z Republiko Italijo (1997) in Zvezno republiko Nemčijo (1999).9 Loški grad - taborišče Po dogovoru med britanskimi in jugoslovanskimi vojaškimi oblastmi so maja 1945 na avstrijskem Koroškem razorožene slovenske domobrance in tudi civiliste vračali v Jugoslavijo. Iz taborišča Vetrinj so jih britanske enote prepeljale do železniških postaj v Podgorju (Maria Elend) in Pliberku (Bleiburg), kjer so jih prevzeli pripadniki Jugoslovanske armade. Iz Podgorja je prva smer vodila čez sprejemni taborišči v Radovljici in Kranju na škofjeloški grad in v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Druga smer je vodila iz Pliberka čez Dravograd do Slovenj Gradca in naprej v taborišče Teharje. Ujetnike so po kratkih zaslišanjih razdelili v skupine A, B in C; tiste iz skupine C - bilo jih je največ - so kmalu umorili. Iz Šentvida so jih večji del z vlakom prepeljali do Kočevja in nato s kamioni do brezen v Kočevskem Rogu, s Teharij pa največ do rudniških razpok Starega Hrastnika. Do danes še neznano število ujetnikov so iz loškega gradu premestili v Šentvid, nekatere pa pomorili tudi na škofjeloškem območju. V tistih majskih in junijskih dneh je bilo življenje vrnjenega domobranca ter marsikaterega civilista bolj malo vredno, razvrščanje »na levo ali desno«, v smrt ali življenje, je bilo odvisno od osebne odločitve oficirja OZNE ter tudi od osebnih poznanstev in zamer iz časa pred vojno, med njo in po njej. Pri tem je bila usoda posameznika odvisna tudi od tega, kakšno krivdo so pripisovali domobranski enoti, ki ji je ujetnik pripadal. Potek transporta ujetnikov do loškega gradu in režim v taborišču nam lahko ponazorijo izpovedi redkih preživelih. Prvi zapisi so, razumljivo, lahko nastali le v emigraciji. 8 V eč glej Ferenc, Prekopi žrtev iz prikritih grobišč (1991-2011); (dalje Ferenc, Prekopi). 9 Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Italijanske republike o urejanju vojnih grobišč, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 10/1997; Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Zvezno republiko Nemčijo o vojnih grobovih, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 6/1999. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 43 Za primer poglejmo zapis izjave podnarednika v 1. četi IV. polka Slovenske narodne vojske (dalje SNV), ki je bil iz Vetrinja vrnjen 28. maja. V Škofjo Loko so prišli okrog 19. ure; tam so jih izkrcali in so v mesto morali teči. »V samostanske sobe so nas natrpali, kolikor se je sploh dalo. V sobi, v kateri sem bil jaz, nas je bilo 60. Soba je bila velika približno 6 x 6 m. Ko smo šli po hodniku, so nam odvzeli vse stvari. Hrane nam niso dali tri dni, četrti dan smo pa dobili nekakšno juho, kruha pa ne. Partizani so od časa do časa prihajali v sobo in vse vprek pretepali z žilavkami in kopiti. Komandant taborišča, ki nas je pretepal z bikovko, je bil Slovenec. /.../ Razen vojakov in civilistov, ki so prišli z nami, so bili zaprti tudi drugi civilisti, ki so jih pobrali po domovih. Partizani so izjavili, da bodo kaznovani vsi brez izjeme, pa naj so bili domobranci samo en mesec ali dve leti. Zaprte so bile kar cele družine z mladoletnimi otroci. Te družine so bile zaprte v posebnih sobah. Tudi otroke so pretepali. Zaprti so bili tudi ustaši in hrvaški domobranci. Srbov ni bilo videti, pač pa nekaj Nemcev, ki so dobivali hrano trikrat na dan. Tako je bilo zaprtih v samostanu nad 3.000 oseb. Na zrak nas niso puščali, razen na stranišče in pa opoldne po hrano. Vsak dan so nekaj ljudi odpeljali na morišče. Včasih pa tudi kakega mrtvega iz bunkerja. /.../ Samostan ni bil preveč zastražen. Na straži sta se menjavali dve partizanski desetini. Vedno smo upali, da bodo naši napadli samostan in bomo ušli, toda pomoči ni bilo. Iz mesta je približno 100 domačih terencev vsak dan prihajalo s spiski in iskalo domobrance. Katere so našli, so odpeljali v temnico, kjer so jih slekli in sezuli. To so bila ljudska sodišča, ki so brez zaslišanj in obsodb zapirala in pobijala. V zaporu smo bili devet dni. Ko sem zvedel, da bodo četnike postrelili, sem sklenil uiti. 7. junija zvečer okrog 21.30 sem se iz drugega nadstropja iz sobe št. 6 skozi okno spustil po žici strelovoda, kot že nekaj drugih pred menoj, na dvorišče. Od devetih pobeglih je eden verjetno obležal. Razbežali smo se na vse strani, zato ne vem, če so partizani koga zadeli, ko so odprli ogenj na nas. Še sem videl, kako so skakali čez škarpo, potem pa sem zgubil vsako zvezo z njimi. Tekel sem v dolino proti gozdu in skočil v Poljanščico, v kateri sem ležal dve uri. Partizani so vpili, a vpitja nisem razumel. Iskali so nas in tekali na vse strani.«10 Nato opiše pot, ki ga je preko Jezerskega 11. junija ponovno pripeljala v vetrinjsko taborišče. Kasneje je izvedel, da so ubežnike, ki so pobegnili skupaj z njim, ujeli na Črnem Vrhu nad Škofjo Loko.11 Oglejmo si še zapis Vinka Dolenca, pripadnika Gorenjskega domobranstva iz Škofje Loke, ki je bil iz Vetrinja v Škofjo Loko vrnjen s 4. polkom SNV in se je z begom rešil z morišča. Spominja se njemu znanih domačih oseb, ki so obračunavale z jetniki: 10 Ižanec, Odprti grobovi I, str. 82-84. 11 Prav tam. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 44 »Bunker je bila stara grajska ječa na dnu stolpa, zgrajena v obliki polkroga, velikosti 4 x 6 m, na nivoju hodnika, na katerega je gledalo okno, visoko nad vrati. Tu sem naletel na znanca iz Godešiča pri Škofji Loki med mnogimi drugimi, zajetega od Titovcev pri Borovljah, in še druge, ki so morali prepustiti prostor „hujšim zločincem«: gorenjskim poveljnikom, komandantom postojank, domobrancem Muretove postojanke, domobrancem iz Gorenje vasi, Črnega vrha in drugih postojank. /.../ Ko so me vrgli v bunker, niso prenehali s pretepanjem niti deset minut. Stalno so nas hodili pretepat Plestenjak iz Dorfarjev, Ivan Hočevar iz Čretja pri Medvodah, brata Močeradnikova iz Osolnika in Lojze Hafner iz Trnja pri Stari Loki. S prvim pretepanjem se je pričelo v jutru 29. maja, ko so si nas podajali v roke drug drugemu. Morali smo se prešteti. Vseh skupaj nas je bilo 147 „zločincev« /./Kmalu nato smo imeli čast videti partizanskega komandanta „Miha«. Bilje to Anžon Šnopkov iz Račne vasi pri Žireh, star kakih 40 let, rdečega zabuhlega obraza, s širokimi ličnimi kostmi, s poševnimi očmi, s katerimi je malce škilil. Nadeli smo mu ime „gorjanec«. Bil je res pravi komandant gradu, kot bi ga izbral sam satan.«12 Dolenc se spominja, da so jih tudi fotografirali. O zadnjih trenutkih pred odhodom iz gradu na morišče zapiše: »Znani so mi bili vsi obrazi, ki so nas zvezavali in stražili. Po večini so bili to stari komunisti in likvidatorji. Kakor Čepinarjev iz Šenčurja, Hčevov Ivan iz Cvetja, Dolenčevi in Heinricharjevi kočijaži in Deisingerjevi hlapci. Skoro nič niso govorili med seboj. Mrko in zadirčno so opravljali svoj posel kakor bi povezovali oddivjano živino. Za komandanta tega sprevoda je bil postavljen 38- letniplavolasi fant, bivši Dolenčev kočijaž iz Stare Loke, z modrimi očmi in stisnjenimi ustnicami.«'5 Tudi tretji pripovedovalec omenja tepež na poti od kolodvora do gradu. Zaprli so ga s 169 drugimi v okroglo sobo v stolpu. Omenja kratke rafale, ki so prihajali od zunaj za hribčkom, domneva, da so pobijali tiste, ki so jih pred tem odbrali.14 Le redkim je uspelo pobegniti. Eden od preživelih ujetnikov opisuje: »Četnikov nas je bilo v sobi okoli deset. Odločili smo se za pobeg. Sklenili smo, da se vsako noč rešijo trije. Med seboj smo žrebali, kateri trojki bo kdo pripadal in katera noč bo določena za njegovo rešitev. Prva trojka je bila Grmekova in še nekoga, ki je v Braziliji. Žleb je bil pritrjen približno meter od okna. Med prvo in drugo uro zjutraj se je prva trojka spustila po žlebu na dvorišče; spuščali so se drug za drugim in preplezali grajski zid. Na vrtu ni bilo straže. Titovci so bili prepričani, da je pobeg zaradi visokega grajskega zidu nemogoč. Zato sprva tudi niso postavili straže. Ko je že prišla vrsta name, sem zaradi varnosti pogledal navzdol. Prav takrat je stražar z vžigalico osvetlil 12 Ižanec, Odprti grobovi I, str. 85-92. 13 Ižanec, Odprti grobovi I, str. 85-92. 14 Ižanec, Odprti grobovi, IV, str. 117-120. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 45 svojo postavo, ko si je prižgal cigareto. Takoj sem vedel, da sem zastražen in da je pobeg nemogoč. Stražo so namestili, ker so najbrž že opazili po travi sledove.« Po pobegu prve trojke niso več skušali pobegniti. Omenja, da sta dva oficirja zasliševala vsakega domobranca posebej in ga spraševala po osebnih podatkih, kraju, času in akcijah delovanja pri domobrancih, kdaj je pristopil k domobrancem in to vpisovala v obrazce. 14. junija 1945 so ga prepeljali v šentviško taborišče, od koder mu je uspelo s sojetnikom Jerešino pobegniti. Iz zapisov lahko razberemo, da so partizani odbirali oziroma združevali domobrance iz posamezne postojanke in jih skupno »obravnavali«, bodisi s popisovanjem, pretepanjem kot tudi z odgonom na morišče; to so izvrševali domačini, saj so jih ujetniki prepoznavali po imenih. Crngrob Potrditev grobišča Crngrob 5; 8. 5. 2008. (foto: Mitja Ferenc) Po demokratičnih spremembah so v javnost začele prihajati informacije o prikritih moriščih. Iz škofjeloškega območja je bilo v nacionalnih medijih najbolj zaznamovano grobišče v Crngrobu. To je po zaslugi Alojzija Pavla Florjančiča podrobno opisano in javnosti obširno predstavljeno v Loških razgledih.15 Glede zgodovinskega konteksta ni potrebno ničesar dodati, zagotovo pa bomo več podrobnosti izvedeli ob prekopu žrtev. Dodamo lahko, da je bilo pet lokacij oziroma območij okoli križev, ki naj bi označevali mesta pomorov in grobišč, sondira-nih 9. maja 2008. Kostni ostanki žrtev so bili najdeni v vrtači, vpisani pod številko 68 Crngrob 1 (križ smo prestavili na mesto, kjer so bili kostni ostanki najdeni) in pri križu, vpisanem kot Crngrob 2. Na mestih Crngrob 3 in 4 grobišče ni bilo potrjeno, čeprav je bilo v okolici z majhnim rovokopačem narejenih okoli 20 15 Florjančič, Povojno grobišče v Crngrobu, str. 217-244. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 46 sond oziroma vkopov. Glede na to, da smo grobišče Crngrob 5 potrdili na lokaciji, čez katero so kasneje zgradilo cesto oziroma obračališče za tovornjake, predlagamo, da se načrtno preveri in prekoplje cestni odsek pri lokacijah 3 in 4. Po potrditvi grobišč sta bila nad najdenimi posmrtnimi ostanki položena plast zemlje in trak z oznako Policija, kar bo ob prekopu omogočalo hitrejšo najdbo ter lažjo antropološko analizo skeletnih celot. Rezultati začetnih raziskav Komisija Občine Škofja Loka je evidentirala še nekaj lokacij, ki so bile leta 2004 večinoma vpisane v evidenco prikritih grobišč v Republiki Sloveniji in v naslednjih letih raziskane. Novembra 2006 so tako potekale raziskave na osmih lokacijah znotraj in zunaj grajskega obzidja loškega gradu, v letu 2008 pa na lokacijah 583 Križna Gora - grobišče Bučka (9. 6. 2008), 408 Križna Gora - grobišče vrh Soteske (9. 5. 2008), 74 Trnje - grobišče Podtrn (6. 10. 2008) in 395 Vešter - grobišče Lovrčeva hiša (6. 10. 2008). Na teh lokacijah grobišč nismo uspeli potrditi, z izjemo lokacije številka 296 na zunanji strani grajskega obzidja, ki jo podrobneje opisujem v nadaljevanju. V evidenci so še kraji, kjer bi bilo treba raziskave bodisi nadaljevati bodisi pridobiti bolj natančne informacije za sondiranje. To so št. 409 Križna Gora -grobišče Križna Gora, 407 Breznica pod Lubnikom - grobišče Breznica, 302 Vešter - grobišče Soteska, 303 Škofja Loka - grobišče Virško polje, 293 Sopotnica - grobišče Muretovina 2 in 410 Vešter - grobišče Cavrn. Vsega skupaj je bilo do leta 2009 v Občini Škofja Loka v bazi prikritih grobišč evidentiranih 28 lokacij, od katerih so iz sedmih grobišč iznesli kostne ostanke 79 žrtev, 2 grobišči sta potrjeni, na ostalih pa informacije niso bile zanesljive in posmrtnih ostankov žrtev nismo našli ali pa raziskave še niso potekale. Hvalevredno je, da je občinska komisija večino krajev označila. Škofjeloška grobišča so obširno spremljala tudi sredstva javnega obveščanja. Objave je v svojem magistrskem delu zbrala Mateja Bavdaž,16 lokacije in dostope do grobišč si lahko ogledamo tudi na internetu.17 Oglejmo si podrobneje tista morišča in grobišča, ki so bila raziskana med letoma 2005 in 2008 ter v letu 2015 in so bile žrtve iz njih prekopane ter prenesene v kostnico na pokopališču v Lipici. 16 Bavdaž, Evidentiranje prikritih grobišč v Republiki Sloveniji: magistrsko delo. 17 Geopedia http://www.geopedia.si/lite.jsp#T3737_x499072_y112072_s9_b4. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 47 Grobišče Bodovlje V noči z 29. na 30. maj 1945 naj bi iz loškega gradu do gozda nad vasjo Bodovlje18 odpeljali 22 do 24 domobrancev in jih likvidirali v jami nekdanjega partizanskega bunkerja. Med njimi naj bi bili zlasti domobranci iz bližnje župnije Črni Vrh. Po spominu Alojza Jereba (Ogrinovega Lojzeta), ki je bil na škofjeloškem gradu kot domobranec prisoten pri odbiranju črnovrških domobrancev, so bili na grobišče odvedeni: Franc Rupar (Fojsk) z Ožbolta, Jože Kržišnik (Presečnik) z Ožbolta, Jurij Jankovec (Kopačev mlin) iz Črnega Vrha 17, Franc Kuclar (Pohlevnov) iz Smolnika, Martin Košir (Plestenakov) iz Črnega Vrha 59, Jože Košir (Plestenakov) iz Črnega Vrha 59, Janez Košir (Slovnikov) iz Črnega Vrha, Pavel Košir (Slovnikov) iz Črnega Vrha, Tone Pečenik (Ažmanov) iz Srednjega Vrha 16, Jože Pečenik (Ažmanov) iz Srednjega Vrha 16, Matevž Pečenik (Ažmanov) iz Srednjega Vrha 16, Tomaž Pečenik (Ažmanov) iz Srednjega Vrha 16, Franc Istenič (Andrjož) iz Rovt, Franc Hojkar (Česnov) iz Črnega Vrha, Franc Dolinar (Frtičar) iz Zadobja, Jakob Buh (Kovkarjev Jokl) iz Zadobja in Rudi Raztresen (Šobar) iz Prelesja. Verjetno je bil med žrtvami tudi Stanko Žakelj (Krvinetov).19 Kraj poboja je verjetno povezan z dogodkom iz februarja 1944, ko so črnovrški domobranci napadli partizanski bunker v Bodovljah in tam ustrelili eno osebo.20 Aktivnosti, povezane z raziskavo grobišča, je vodila Komisija Občine Škofja Loka, zlasti njen predsednik Janez Pintar. Z vaščani Črnega Vrha so 4. maja 2004 izvedli poskusni odkop in 25 cm pod Grobišče Bodovlje, izkop: 8.9.2005. (vir: puKranj) površjem naleteli na kosti.21 Razgovori 18 Grobišče leži okoli 300 m od hiše Bodovlje 17, na strmem gozdnem pobočju nad hudourniško strugo, kjer se v neposredni bližini grobišča združita dve manjši dolinici, ki ju je oblikovala voda, nad njima pa je v brežini manjša ravnina, kjer je grobišče. Lokacija grobišča je na parceli št. 18, k.o. Zminec. 19 Zapisnik 5. redne seje Komisije Občine Škofja Loka za ugotavljanje in urejanje grobišč, raziskovanje povojnih pobojev in drugih nepravilnosti (dalje Komisija Občine Škofja Loka); Zapisnik o obisku Alojza Jereba, 3. 4. 2004; Policijska uprava (dalje PU) Kranj, Uradni zaznamek z A. J., 4. 10. 2002. 20 Ustni vir T. P., 23. 5. 2002; PU Kranj, Uradni zaznamek, Izjava Jožeta Kržišnika, 21. 6. 2004. 21 Komisija Občine Škofja Loka, zapis 29. 4. 2004; PU Kranj, Izkop povojnega grobišča v Bodovljah - obvestilo, 5. 5. 2004; Komisija Občine Škofja Loka, Informacija in pobuda v zvezi z grobiščem Bodovlje pri Škofji Loki poslana Okrožnemu državnemu tožilstvu (dalje ODT) Kranj, 24. 6. 2004. Zahteva vaščanov Črnega Vrha za celoten odkop in identifikacijo posmrtnih ostankov, 4. 7. 2004. PU Kranj, Poročilo ODT v zadevi: Izkop povojnega grobišča v Bodovljah, 19. 5., 21 .5. 2004. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 48 in poskusi občine, da bi od ministrstva za delo dobila navodila, kako naj izvede izkop,22 ali pa da bi Okrožno javno tožilstvo Kranj samo začelo postopek izkopa in identifikacije ter svojcem izročilo posmrtne ostanke, so bili neuspešni.23 Tožilstvo je menilo, da ni dokazov o storilcih in izkop ne bi pripomogel k odkritju storilcev ter njihovemu procesiranju. Napotili so jih na ministrstvo za delo, čeprav so prav tam dobili informacijo, da je za izkop in identifikacijo pristojno tožilstvo.24 Po pridobitvi dovoljenj25 je Komisija Občine Škofja Loka naročila izkop, ki je bil izveden 8. 9. 2005. Kostni ostanki so navzkriž ležali v plasti zemlje, debeline 0,5 m, nad še dobro vidnim lesenim dnom bunkerja. Poleg so bili naslednji predmeti: denarnica, čevlji, glavniki, nalivno pero, rožni venec, razne zaponke, trije tulci od nabojev ter večje število kovinskih žic, zvitih v obliki osmice. Kostni ostanki so pripadali 25 odraslim osebam srednjih let. Na treh bolj ohranjenih lobanjah so bile ugotovljene strelne poškodbe, ostale lobanje so bile v slabšem stanju, zato ugotavljanje poškodb ni bilo mogoče. Na drugih kosteh ni bilo ugotovljenih sledov nasilja. Iz levih stegnenic so odvzeli vzorce za DNK profil. Tudi domnevnim sorodnikom iz Črnega Vrha so 14. 12. 2005 odvzeli vzorce za analizo, ki je v sedmih primerih potrdila osebno identiteto žrtev.26 Metoda izkopa, pri kateri so bile kosti v veliki meri premešane, kar je onemogočalo morebitno vračanje celotnih skeletnih ostankov svojcem po opravljeni DNK analizi, je naletela na precej strokovnih kritik. Verjetno je tudi zaradi tega prišlo do užaljenosti članov občinske komisije, ki je Inštitutu za sodno medicino prepovedala, da bi posredoval podatke policiji, kar je predstojnik inštituta utemeljeval z besedami, da so delo opravljali kot plačljivo dejavnost in so zato podatki v lasti naročnika.27 Lokacija streljanja žrtev, ki leži nad lokacijo pokopa žrtev, in grobišče sta označena z lesenim križem in začasno evidenčno kovinsko tablico, na kateri je vgraviran napis Republika Slovenija, trije križi in oznaka 77, ki pomeni zaporedno evidenčno številko v bazi prikritih grobišč. Posmrtne ostanke so 30. septembra 2005 prepeljali na pokopališče Lipica v Škofji Loki.28 22 Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter enake možnosti (dalje MD), Služba za vojna grobišča, dopis Občine Škofja Loka MD, 26. 4. 2004, in dopis službe za vojna grobišča MD Občini Škofja Loka, 30. 4. 2004. 23 Komisija Občine Škofja Loka, Informacija in pobuda v zvezi z grobiščem Bodovlje pri Škofji Loki, poslana ODT Kranj, 24. 6. 2004, Zahteva vaščanov Črnega Vrha za celoten odkop in identifikacijo posmrtnih ostankov, 4. 7. 2004; PU Kranj, Poročilo ODT v zadevi: Izkop povojnega grobišča v Bodovljah, 19. 5. in 21. 5. 2004. 24 Komisija Občine Škofja Loka, dopis vodje ODT Kranj Irene Kuzma MD, 13. 9. 2004. 25 Dovoljenje MD, št. 37006-1/2005/10 z dne 20. 6. 2005. 26 Občina Škofja Loka, Poročilo o delu komisije za evidentiranje in urejanje povojnih grobišč Občine Škofja Loka v letih 2006-2010. 27 Generalna policijska uprave (dalje GPU), poročilo PU Kranj na ODT Kranj, 9. 2. 2006. 28 GPU, poročilo PU Kranj na ODT Kranj, 9. 12. 2005. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 49 Grobišči Lovrenška grapa 1 in 2 V začetku junija 1945 naj bi v grapi ob potoku Zaplotnica pod Lovrenško goro umorili okoli 20 slovenskih domobrancev, ki so jih pripeljali iz zapora na loškem gradu, in še nekaj nemških vojnih ujetnikov, ki so domobranske žrtve pokopavali oziroma prekopavali.29 V bližini grobišča je iz skupine, ki so jo vodili na likvidacijo, pobegnil domobranski ujetnik Vinko Dolenc s Sv. Duha, ki je te dogodke kasneje v Argentini opisal takole: »Toda po več kot 30 minutah z gradu smo nepričakovano zavili na novo vojaško cesto, ki se vzpenja na Blegoš. Vedel sem, da se ta cesta po 300 m iz Poljanske doline zapre v ozko sotesko, obdano z visokima hriboma. Na eni strani jo zapre Sv. Lovrenc, na blegoški strani pa hrib Kobila, kjer bi bil beg zelo dvomljiv. Takrat je blisk osvetlil grapo in vsule so se težke kaplje. Straže so se stisnile. Med gromom in bliskom se je vlilo kot za stavo. Pohitel sem z odvezova-njem levice, si jo izmotal iz žičnih zank, jih zadržal v roki, da bi tega ne opazil stražar, izmotal še desno roko iz vrvi in jo tudi obdržal ob telesu, da se vrsta ne bi razmahnila. Tako rešen vseh vezi sem čakal na primeren kraj, da pobegnem. Že smo obstali. V silnem nalivu bi se že pognal iz vrste, če ne bi padlo povelje: »Naprej!« Po kakih 20 metrih se zopet ustavimo, tik pred sotesko, nasproti Pahovčeve hiše. Ker sem vedel, da se čez nekaj korakov naprej soteska tudi iz južne strani zapre, je kakor blisk šinilo vame: sedaj ali nikoli. Dvignil sem stransko žico, skočil proti svoji »telesni straži«, udaril po stražarjevi brzostrelki in se pognal v smeri omenjene hiše, ki je bila oddaljena kakih 30 m od ceste. V temi kot v rogu sem pozabil na 2 metra globok odtočni kanal, v katerega sem se pogreznil v prvem skoku. Tedaj so zaregljale za menoj strojnice kot na fronti. Tudi oni niso računali na ta jarek, zato so bili verjetno prepričani, da sem le nekje obležal. Za seboj sem zaslišal povelje: »Trije takoj za njim!« Med hudim nalivom so me iskali z ročnimi svetilkami. Priplazil sem se do vrta najbližjega posestva in se v trenutku znašel za hišo. Skočil sem preko Poljanske ceste in se zagnal v Poljanščico. Kmalu sem jo prebredel. Na vzpetini blegoške ceste so žrtve tik pred sotesko ustavili in nanje spustili rafale ... Iz moje čete se ni rešil nihče drug.«i0 Verodostojnost izjave in pobeg z zadnje poti je potrdil tudi eden izmed vojakov KNOJA.31 »Ljudski glas« je največkrat omenjal skupino od 47 do 50 domobrancev iz Poljanske doline in skupino nemških vojnih ujetnikov, pomorjenih konec maja ali v začetku junija 1945. 29 Grobišči, imenovani tudi Pod Pahovcem, ležita na območju naselja Gabrovo, jugozahodno od Škofje Loke, na levem bregu potoka Zaplotnica, v grapi pod Sv. Lovrencem, ob levi strani poti na Lubnik, na parceli št. 376, k.o. Sopotnica. V evidenco grobišč sta vpisani pod zaporedno številko 75 (1) in 76 (2). 30 Ižanec, Odprti grobovi I, str. 85-92. 31 GPU, Uradni zaznamek z V. A., 27. 6. 2005. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 50 Grobišči sta bili uvrščeni v evidenco prikritih grobišč septembra 2002. Takrat sta bili že označeni z lesenim križem, ki ga je postavil Štefan Volčjak, brat umorjenega Janeza Volčjaka.32 Oktobra sta bili postavljeni še začasni evidenčni tablici z oznako grobišča in zaporedno evidenčno številko. Obstoj grobišča je 9. junija 2005 (na pobudo občinske komisije) potrdila sondaža podjetja Veking iz Celja, ki ima po sklepu Vlade RS koncesijo za izvajanje del na grobiščih nemških vojakov v Sloveniji. Po mnenju Hansa Tibarja iz Nemčije, predstavnika Nemške zveze za urejanje grobov nemških vojakov iz 2. svetovne vojne in izvedenca antropološko-dentistič-ne stroke, najdeni kostni ostanki niso pripadali vojakom Wermachta. Kosti in lobanje so spravili v polivinilasto vrečko, jo opremili z napisom in zakopali nazaj med ostale kosti, saj je bilo dovoljenje33 izdano le za sondiranje. Junija 2006 je Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč sklenila, da bosta prekopa posmrtnih ostankov iz grobišč v Konfinu 1 in Lovrenške grape pomenila začetek sistematičnega raziskovanja grobišč in predpisala metodološka izhodišča za sondiranja in izkope z arheološko metodo ter antropološko raziskavo skeletnih ostankov. Na temelju teh izhodišč so v naslednjih letih izvedli večino prekopov. Poenoteni metodološki okviri so pri pridobivanju natančnejših podatkov iz grobišč pomenili velik napredek, bili pa so tudi korak naprej v odnosu do žrtev. Da bi razmejili pristojnosti različnih vpletenih državnih institucij, je vladna komisija junija 2006 sprejela Protokol postopka prekopa vojnega grobišča. Vsebino je pripravil član komisije Pavel Jamnik iz Generalne policijske uprave.34 32 GPU, zapis pričevanja Janeza Pintarja s Štefanom Volčjakom iz Virmaš, 7. 6. 2005. 33 MD, Arhiv Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč (dalje Arhiv vladne komisije), dovoljenje MD, št. 37006-1/2005 z dne 10. 3. 2005. 34 Jamnik, Metodološki okviri izvedbe sodno odrejenih ekshumacij ter sondiranj in prekopov, izvedenih v okviru vladne komisije, str. 83-98. Grobišče Lovrenška grapa; sondaža v juniju 2005 je grobišče potrdila. (foto: Pavel Jamnik) Grobišče Lovrenška grapa 1; izkop, 25. 10. 2006. (foto: Mitja Ferenc) LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 51 Prekop je po naročilu Komisije Občine Škofja Loka med 23. in 29. 10. 2006 pod vodstvom arheologa mag. Draška Josipoviča in s sodelovanjem antropologinje dr. Petre Leben - Seljak izvedlo podjetje Magelan iz Kranja. Ker je bil glavni cilj »individualizacija« kosti, so izkopavanja potekala po arheološko primerljivi metodi. Sočasno z izkopom je potekala antropološka analiza, ki je vključevala določitev spola in okvirne starosti, oceno telesne višine ter opis eventualnih posebnosti, ki bi lahko posredno pomagale pri identifikaciji pokojnikov oziroma zmanjšale število potrebnih analiz DNK. V spodnjem, manjšem grobišču, dimenzij 2 x 2 m, je bilo najdenih sedem okostij, domnevno nemških vojnih ujetnikov. Zakopani so bili zelo plitko (50 cm) in v jamo vrženi drug čez drugega. Nestrokovno izvedena sondaža pred tem je del okostij poškodovala. Kljub vsemu je dr. Seljakovi uspelo individualizirati posmrtne ostanke vseh sedmih ljudi.35 Ob prekopu je bilo najdenih več predmetov za osebno rabo: pasna spona, črna usnjena denarnica, modre steklene jagode rožnega venca, črn plastičen glavnik, steklenička z zamaškom z navojem, železna britvica in cigaretni ustnik iz jantarja, aluminijasta držaja za naramnice z vgravira-nim miniaturnim SS znakom in značka s sprednjega dela kape. Zadnji trije predmeti nakazujejo na vojaško pripadnost žrtev, verjetno v nemški vojski, kar pa še ne potrjuje nemške narodnosti žrtev.36 Okoli 5,5 m zahodno so v drugem grobišču na kosti naleteli na globini 1,1 m. Ugotovili so, da je bila na področju stare apnenice izkopana grobna jama, dimenzij 3,4 x 4,5 m. V njej je ležalo dvajset moških okostij. Bila so sistematično zložena, vendar v različnih Grobišče Lovrenška grapa. Stanko Gruden med arheološkim izkopom na lokaciji št. 2, 25. 10. 2006. (foto: Mitja Ferenc) Grobišče Lovrenška grapa, spodnja, tretja plast žrtev, na lokaciji št. 2; 26. 10. 2006. (foto: Stanko Gruden) 35 MD, Arhiv vladne komisije, Leben - Seljak: Preliminarna antropološka analiza okostij iz grobišča v Lovrenški grapi, Žiri, 2006; Leben - Seljak, Antropološke analize prikritih povojnih grobišč, str. 503-507. 36 MD, Arhiv Vladne komisije, Poročilo o izkopu prikritega grobišča v Lovrenški grapi (Poljanska dolina) pri Škofji Loki, Kranj, december 2006; Josipovič, Prispevek arheologa pri izkopu prikritih grobišč v letih 2006-2009, str. 473-480. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 52 smereh in položajih. Ležala so drug nad drugim v treh plasteh in bila med seboj deloma prepletena. V jamo so bila zložena z vsemi osebnimi predmeti za vsakdanjo rabo, vključno z obleko in deli opreme. Najdeni so bili različni gumbi, bronast in aluminijast križ, kovanec za 50 pfenigov, okovani čevlji, aluminijasta spona naramnice, glavnik, ogledalo, svetinjica, aluminijasta žlica, okroglo ogledalo z napisom OPLENAC v cirilici, aluminijast prstan in bakrena telefonska oziroma električna žica, s katero sta bili zvezani roki.37 Predmete so predali Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. Izkopane skelete so v priročnem terenskem laboratoriju še enkrat sestavili, antropološko obdelali ter odvzeli vzorce za DNK. Za 8 skeletov so kasneje potrdili sorodstvene vezi.38 Večina žrtev v večjem grobišču je bila dokaj mlada. Vsa okostja pripadajo moškim, mlajšim od 40 let. 14 moških je bilo predvidoma mlajših od 30 let: dva od njih sta bila stara okrog 19 let, šest 20-24 let in šest 24-30 let. Le šest moških bi bilo lahko starih nad 30 let, vendar pa so bili tudi ti mlajši od 40 let.39 Za razliko od žrtev v prvem grobu pri večini okostij v drugem grobu niso opazili zobozdravstvenih posegov. Zato se lahko domneva, da ta okostja pripadajo domačinom, ki naj bi bili kmečkega porekla. Pet okostij, za katere so značilne zalivke in zobna protetika, pa verjetno pripada premožnejšim ljudem, morda tudi tujcem, npr. Srbom (ogledalce z napisom OPLENAC). Pri prvem grobu gre verjetno za primaren grob, na kar kažeta tako globina groba kot položaj okostij, saj so bila trupla v grob pometana brez reda. Drugi grob pa je verjetno res sekundaren. Na to nakazuje precej globlja grobna jama, sistematično zložena trupla, da so kar najbolje izkoristili obseg grobne jame. Verjetno pa so prekop izvedli prej kot v enem letu po poboju, saj bi v letu dni že moralo priti do delnega razpada trupel, vendar glede na položaj okostij do tega procesa še ni prišlo.40 Posmrtni ostanki 27 oseb so bili 30. oktobra 2006 prepeljani na pokopališče Lipica v Škofji Loki.41 Grobišče pri grajskem obzidju 2 Grobišča na območju škofjeloškega gradu naj bi bila na več krajih: na vrtu in ob notranji in zunanji strani obzidja. Evidentiranih je bilo 9 lokacij. Ker je »ljudski glas« navajal, da so ujetnike na gradu morili in zagrebli tudi na grajskem vrtu in ob grajskem zidu, je Komisija Občine Škofja Loka zaradi nameravanega urejanja grajskega vrta podala predlog za sondiranje. 25. novembra 2006 je podjetje 37 Prav tam. 38 Občina Škofja Loka, Poročilo o delu Komisije za evidentiranje in urejanje skritih povojnih grobišč Občine Škofja Loka (2006-2010). 39 Leben - Seljak, Preliminarna antropološka analiza okostij iz grobišča v Lovrenški grapi, Žiri, 2006; Leben - Seljak, Antropološke analize prikritih povojnih grobišč, str. 503-505. 40 Prav tam. 41 PU Kranj, poročilo PU Kranj na ODT Kranj, 9. 11. 2006. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 53 Magelan iz Kranja začelo s sondažo na grajskem vrtu.42 Pri tem so na več evidentiranih lokacijah našli nekaj medicinske opreme iz 2. svetovne vojne, čutaro in polovico identifikacijske tablice z napisom # ABT. FLAK BTR. 610 AB. Verjetno je bil to del smeti iz takratne bolnišnice na gradu. Posmrtnih ostankov ljudi niso našli. Za tem so izkopali sondo na južnem delu grajskega obzidja, zahodno od Škoparjeve lesenjače. Nadaljevali so ob betonski plošči plesišča. Skupno so naredili 22 sond, v skupni dolžini 238 m in širine 1,2 m. Na človeške kosti so naleteli šele pri sondi št. 19, v globini 2 m, na travniku, na zunanji strani jugozahodnega roba grajskega obzidja.43 Po izdaji dovoljenja za izkop so 1. in 2. decembra 2006 našli pet skeletov. Spodnji trije so ležali na trebuhu, zgornja dva na hrbtu. Izkopavanje je vodil arheolog mag. Draško Josipovič, najdene kosti pa je na kraju pregledala antropologinja dr. Petra Leben - Seljak. Pri pregledu skeletov je ugotovila, da vsa pripadajo moškim osebam, starim od 20 do 50 let, višine od 161 do 169 cm. Dva od njih sta bila stara med 20 in 25, eden med 23 in 30, eden med 25 in 45, zadnji pa med 35 in 50 leti. Le pri skeletu št. 5, ki je ležal najvišje, je zaradi dveh lukenj v levi lopatici ugotovila, da bi mladenič lahko umrl zaradi strela v bližino srca. Drugih posebnosti, ki bi kazale na vzrok smrti, na skeletih ni ugotovila.44 Poleg skeletov so našli še nekaj predmetov (pasna sponka, nekaj gumbov, rožni venec, nizki čevlji), na podlagi katerih pa statusa žrtev ni bilo mogoče ugotoviti, verjetno gre za domobranske ujetnike. Posmrtni ostanki so shranjeni v zasilni kostnici na pokopališču Lipica v Škofji Loki. Policiji, ki je opravila več poizvedovanj in razgovorov z osebami, ki bi lahko podale oprijemljive podatke, ni uspelo identificirati še živečega storilca kaznivega dejanja.45 Sredstva za izkop je zagotovilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. 42 MD, Služba za vojna grobišča, dovoljenje št. 17401 2/2006 z dne 9. 11. 2006. 43 Grobišče je bilo v bazi prikritih grobišč zavedeno pod številko 296. Leži na parceli št. 537, k.o. Škofja Loka. Do kraja najdbe pridemo, če se po grajski poti napotimo do vhoda v grajski vrt, kjer zavijemo levo in nadaljujemo 300 m po poti pod grajskim obzidjem do travnika na jugozahodnem robu obzidja. Lokacija leži med potjo in kotom obzidja. 44 Leben - Seljak, Preliminarna antropološka analiza okostij iz sonde MNG-06, Žiri, 5. 12. 2006; Leben - Seljak, Antropološke analize prikritih povojnih grobišč, str. 505; Josipovič, Prispevek arheologa pri izkopu prikritih grobišč v letih 2006-2009, str. 480-485. 45 GPU, poročilo PU Kranj na ODT v Kranju, št. 240-32/2004-2, z dne 18. 12. 2006. Škofja Loka, grobišče pri grajskem obzidju 2; 30. 11. 2006. (foto: Mitja Ferenc) LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 54 Grobišče Žovšče Lokaciji,46 ki sta bili s križem označeni že od okoli leta 1990, sta bili junija 2004 vpisani v evidenco prikritih grobišč pod številko 291. Po podatkih škofjeloške komisije naj bi tu poleti 1945 likvidirali 15 ujetnikov, pripeljanih s škofjeloškega gradu.47 Člani občinske komisije so lokacijo preverili in potrdili najdbo kosti v globini 60 cm. Prekop je občina zaupala podjetju Magelan iz Kranja, ki je že izvedlo podobne izkope na območju občine, in podjetju Primož Šink s. p. Arheološka dela je vodil mag. Draško Josipovič, potekala so med 12. in 15. oktobrom 2007. Občina je angažirala še antropologinjo dr. Petro Leben -Seljak in forenzično genetičarko dr. Katjo Drobnič. V zahodnem grobu so izkopali kostne ostanke petih ljudi, ki so ležali v treh plasteh: moškega, starega okoli 40 let in visokega 174 cm, žensko, staro med 22 in 40 leti, verjetno mlajšo od 30 let in visoko 165 cm, moškega, starega okoli 40 let in visokega 173 cm, moškega, starega med 22 in 25 leti, visokega 182 cm, in moškega, starega prav tako med 22 in 25 leti in visokega 166 cm. Tudi v vzhodnem grobu so skeleti ležali v treh plasteh. Žrtve so bile: ženska, starejša od 22 let in visoka 153 cm, moški, star okoli 30 let in visok 178 cm, ženska, stara med 22 in 25 leti in visoka 156 cm, moški, star okoli 20 let, visok 168 cm, moški, star med 35 in 45 leti in visok 169 cm, in moški, star med 22 in 25 leti in visok 173 cm.48 Grobišče Žovšče, zahodni grob; 14. 10. 2007. (foto: D. Žmitek, PUKranj) Grobišče Žovšče, antropologinja dr. Petra Leben - Seljak pri razvrščanju skeletnih ostankov; 15. 10. 2007. (foto: D. Žmitek, PU Kranj) 46 Do grobišč pridemo, če gremo od razcepa pri hišah Puštal 85 in 86 še 130 m do ostrega desnega ovinka in nato še 55 m do roba gozda na desni strani ceste. Levo se v pobočje odcepi gozdna pot. Po njej gremo 45 korakov do prvega grobišča, ki ga označuje prvi križ in 12,5 m vstran še drugi križ, ki označuje drugo grobišče. Grobišči sta na parceli št. 255, k.o. Puštal. 47 Komisija Občine Škofja Loka, Seznam - spisek lokacij prikritih grobišč v Občini Škofja Loka, 6. 12. 2004. 48 Leben - Seljak, Antropološke analize prikritih povojnih grobišč, str. 507, 508. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 55 Ugotovljeno je bilo mesto eksekucije, okoli 15 m severozahodno od vzhodnega groba, kjer so našli več tulcev, kalibra 9 mm in 7,92 mm. Evidentirani so bili naslednji predmeti: 4 gumbi (pri skeletu 1), 5 steklenih okroglih ploščic z gravurami, torbica, pasna spona in glavnik (pri skeletu 2), glavnik z napisom FOREVER (pri skeletu 4), ostanke rožnega venca, dva naglavna glavnika in dva bela gumba, 2 uhana rumene kovine z dvema pokrovčkoma biserov in dvema brušenima prozornima kamnoma in verižica iz rumene kovine s križem iz rumene kovine. Križ je imel vdelane brušene kamne rdeče barve, en kamen je manjkal (pri okostju št. 6), dva kosa verižice iz rumene kovine (pri okostju št. 7), glavnik in štirje gumbi bluze črne barve (pri okostju št. 8), kovinski gumb (pri okostju št. 9), kovinske škarjice, 11 kovancev, kovinski prstan z zeleno patino, ploščat ključek, zamašek stekleničke, kos pločevine, tobačnica iz bakelita (pri okostju št. 10), 5 belih gumbov in kovinska spona za pas (pri okostju št. 11). Ob tem so našli še tulec kalibra 7,92 mm in 16 tulcev kalibra 9 mm. Predmete je prevzel Muzej novejše zgodovine Slovenije.49 Skeletni ostanki 11 oseb so shranjeni v kostnici na škofjeloškem pokopališču Lipica. (Pre)Huda Jama Po odkritju Hude Jame je komaj vzpostavljeni sistem raziskovanja in urejanja prikritih grobišč razpadal. Resorno ministrstvo, kot predlagatelj programa vladni komisiji, ni več omogočal izvajanje dela na prikritih grobiščih. Prenehalo se je z evidentiranjem, raziskovanjem in urejanjem; tudi register grobišč, ki bi jim zagotovil minimalen pravni status, se ni vzpostavil. Huda Jama in žrtve v njej so poskušale biti pozabljene. Ministrstvo je omogočalo le pobiranje vidnih posmrtnih ostankov iz kraških jam. Ob tem je vedno bolj prihajalo do spoznanja, da obstoječi Zakon o vojnih grobiščih iz leta 2003 ni predvideval načina reševanja raznolike problematike teh grobišč in je njegovo izvajanje odvisno od politične volje, ki pa je manjkala. Zato je bil v letu 2015 sprejet poseben, dodatni zakon, ki natančno določa postopke in za urejanje teh grobišč določa namenska proračunska sredstva, za skrbnika pa je določil tudi drugo resorno ministrstvo: Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo.50 Izvajanje v polnem obsegu se bo začelo v spomladanskih mesecih leta 2016, jeseni leta 2015 pa je vlada že namenila izredna sredstva. Eno od grobišč, kjer je bil opravljen prekop žrtev, je bilo tudi grobišče v Občini Škofja Loka, Muretovina 1. 49 Poročilo o izkopu prikritega grobišča na Žolščah nad Puštalom pri Škofji Loki, Kranj, november 2007; Potrdilo o prevzemu, 22. 11. 2007; Josipovič, Prispevek arheologa pri izkopu prikritih grobišč v letih 2006-2009, str. 485-498. 50 Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev (Uradni list RS, št. 55/2015). LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 56 Grobišče Muretovina 1 Lokacija grobišča je bila vpisana v evidenco prikritih grobišč pod številko 292 Sopotnica - grobišče Muretovina 1. Nekoč je tam stala kmetija Pr' Muret, v kateri je novembra 1944 nastala domobranska postojanka, po pobočju okoli kmetije pa so bili izkopani strelski jarki.51 V njih naj bi po vojni likvidirali in zagrebli sedem domobrancev. Namen raziskave je bil izkop žrtev na že znani, s sondažo iz leta 2008 potrjeni lokaciji. Vodenje arheoloških del je v okviru izvajalskega podjetja Magelan prevzel arheolog Luka Rozman. Dela so po ustaljenem protokolu potekala med 18. in 20. novembrom 2015. Najprej so locirali najdišče, nato strojno odrinili zemljino do antropoloških ostankov, sledilo je njihovo čiščenje in dokumentiranje. Nadaljevali so z ročnim izkopom skeletov in predmetov, med katerim je hkrati potekala še preliminarna antropološka analiza, ki jo je opravila dr. Petra Leben - Seljak. Po končanem terenskem delu je sledila dokončna analiza človeških ostankov ter analiza, dokumentiranje in fotografiranje odkritih predmetov. Zaradi geološke sestave tal je bilo težje določiti ostanke jarka, ki ima približno 0,5 m širine, medtem ko je od današnjega površja segal v globino med 0,8 do 1 m. Raziskali so približno 50 m jarka. Na površini so našli več tulcev od nabojev, žebljev, nekaj neidentificiranih železnih predmetov ter ostanke bodeče žice, ki je ležala po jarku. Ta je imel dve strelni gnezdi, prvo na skrajnem južnem delu preden se jarek zalomi proti severovzhodu, drugo približno 8 metrov severozahodno od prvega. Obe gnezdi sta bili namenjeni nadzoru ceste Škofja Loka-Poljane. Jarek je bil po vsej verjetnosti temeljen z lesenimi pregradami/tramovi. Na to navajajo odkriti žeblji znotraj njega, kot tudi sama morfologija terena. Kot kaže, je bil jarek dodatno varovan z bodečo žico, ki je bila odkrita med izkopom. V jarku je bilo pet skeletov, njihova usmerjenost je bila zelo podobna; vsa so ležala v isti smeri z nogami proti severu. Pri vseh so bili najdeni osebni predmeti. 52 Ti so bili predani Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani.53 Okostja so bila sicer kompletna, vendar pa so bile kosti v slabem stanju zaradi ilovice, ki je uničila 51 Kokalj - Kočevar, Gorenjski domobranec, str. 28. 52 Rok Bremec: Poročilo o arheološki raziskavi prikritega grobišča na Ravnem Dolu pri Sodražici in prikritega grobišča v Sopotnici pri Škofji Loki. 53 Potrdilo o oddaji celotnega gradiva raziskav, 17. 3. 2016. Grobišče Muretovina 1; izkop, 20. 11. 2015. (foto: Luka Rozman) LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 57 gobasto kostno strukturo (epifize dolgih kosti, vretenca). Zaradi uničenih diafiz točne meritve dolžine kosti niso bile mogoče, posledično je izračunana telesna višina le okvirna. Patoloških in kakšnih drugih posebnosti na kosteh ni bilo videti, z izjemo dveh zraslih prsnih vretenc pri skeletu št. 4. Za morebitno analizo DNK so odvzeli desne stegnenice. Vsi skeleti pripadajo moškim in razen prvega, ki je pripadal osebi stari 30 let, visoki okoli 172 cm, so vsi ostali pripadali fantom starosti okoli 25 let (skelet 5 domnevno pod 25 let), pri čemer sta osebi 2 in 5 merili v višino okoli 172 cm, osebi 3 in 4 pa okoli 167 cm. Kasnejši osebni identifikaciji bi lahko pomagala fotografija, ki jo Peter Habjan (tudi Muret, saj je bil stari oče lastnik domačije Muret), lastnik zemljišča, hrani doma. Na fotografiji je 41 oseb, večinoma domobrancev, ki so se slikali pred skednjem kmetije, ki je takrat stal na vrhu Muretovega griča. Morda odkriti skeleti pripadajo petim članom, ki so na fotografiji.54 Grobišče Matjaževa jama Za zaključek opišimo še nekaj podatkov iz raziskav grobišča, ki je v zadnjih mesecih v Škofji Loki v središču zanimanja. Okoli 400 m zahodno od vasi je kraška jama z ozkim vhodom (1,0 x 0,6 m), ki se poševno strmo spušča v globino 22 m v vhodno dvorano, velikosti 7,5 m x 10 m. Uporabljali so jo tudi za odlaganje smeti. »Ljudski glas« je Matjaževo jamo zaznamoval kot grobišče, kjer so pokopani otroci, ki so jih maja 1945 izločili iz večje skupine beguncev, ti pa so bili pobiti in pokopani v Crngrobu. V medijih se brez navedbe vira pojavljajo različne številke - 50, celo 250. Prve uradne preiskave so bile v jami opravljene 26. novembra 2001, ko je policija skupaj z okrožno državno tožilko Ireno Kuzmo opravila ogled. Našli so večje število živalskih ter nekaj človeških kosti, ostanke obuvala ter bakreno žico, zvito v obliki osmice. Posmrtni ostanki so pripadali odraslim osebam, glede na število najdenih kosti najmanj trem in največ štirim osebam. Po različnih ustnih virih, ki jih je zbrala policija, naj bi bili žrtve ujeti domobranski vojaki, zaprti na loškem gradu, lahko pa bi bile žrtve tudi še iz časa med vojno.55 Lokacijo smo vpisali v evidenco prikritih grobišč pod številko 73. V občini so se odločili, da jamo raziščejo, občinska komisija je izkop zaupala podjetju Magelan iz Kranja in podjetju Šink s. p. Izveden je bil 25. maja 2009. Ob tem so strojno sondirali tudi okolico vhoda in sosednjo jugovzhodno vrtačo. Izkop so spremljali člani komisije Občine Škofja Loka in kriminalist Policijske uprave Kranj. Vhodno dvorano so osvetlili s pomočjo generatorja. Posmrtne ostanke so našli na treh krajih. 54 Rok Bremec: Poročilo o arheološki raziskavi prikritega grobišča na Ravnem Dolu pri Sodražici in prikritega grobišča v Sopotnici pri Škofji Loki. 55 Komisija Občine Škofja Loka, Seznam - spisek lokacij prikritih grobišč v Občini Škofja Loka, 6. 12. 2004; PU KR, Uradni zaznamki s F. B., 22. 11. 2001, J. H., 21. 11. 2001, A. B., 21. 11. 2001; Jamnik, "Akcija Sprava", str. 39. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 58 Na podlagi najdb so raziskovalci domnevali, da so bile pobite žrtve oblečene in obute vržene v jamo. Dejanj prikrivanja (miniranje, zasipavanje) niso našli.56 Poleg ostankov obutve so našli še očala, dva glavnika, vžigalnik in nekaj gumbov. Raziskovalci niso našli kompletnih skeletov. Kosti so bile premešane, celih je bilo le malo, zato individuali-zacija posameznih okostij ni bila mogoča. Na podlagi najdb dolgih kosti je antropologinja dr. Seljakova lahko ugotovila, da je bilo žrtev šest; pet moških, eden pa mladostnik nedoločljivega spola, v starosti 14-18 let. Dr. Seljakova je lahko ugotovila njihovo višino: 155, 162, 168, 171 in 171 cm.57 V javnosti se je, kljub opravljeni raziskavi v jami, ohranilo prepričanje, da jama skriva večje število žrtev, zlasti otrok, in bi jo morali temeljiteje raziskati. Škofjeloška deklaracija Grobišče Matjaževa jama, posmrtni ostanki šestih žrtev pred vhodom v jamo; 25. 5. 2009. (vir: Jože Kranjc) Čeprav je Občina Škofja Loka med vsemi občinami v Sloveniji naredila največ na področju urejanja prikritih grobišč, želijo posamezniki in civilna združenja v občini nadaljevati z aktivnosti, začetimi pred leti. V tem duhu so ustvarjalci odmevnih dogodkov ob 70-letnici konca 2. svetovne vojne oblikovali tudi besedilo deklaracije, v kateri med drugim od predstavnikov države pričakujejo, da se jasno in odločno zavzamejo za dokončno raziskavo prikritih grobišč, izkop žrtev, njihovo evidentiranje in pokop v skladu s civilizacijskimi normami, vrnitev temeljnega človeškega dostojanstva vsem žrtvam revolucionarnega nasilja, s simbolno izjavo najvišjega predstavniškega in zakonodajnega organa v državi in ustanovitev Slovenskega muzeja spomina in sprave. Župana in občinske svetnike pa poziva k ponovnemu oblikovanju komisije za evidentiranje in ureditev prikritih grobišč, dokončno ureditev prikritih grobišč na območju Občine Škofja Loka 56 Josipovič, Prispevek arheologa pri izkopu prikritih grobišč v letih 2006-2009, str. 491-496. 57 Leben - Seljak, Antropološke analize prikritih povojnih grobišč, str. 510. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 59 in pietetno ureditev kostnice na pokopališču Lipica pri Škofji Loki. Razsežnosti medvojnih in povojnih pobojev na Škofjeloškem pa naj se predstavijo v stalni zbirki Loškega muzeja.58 Deklaraciji skoraj ni več kaj dodati. Avtor pričujočega članka pa bi si želel še, da bi strokovna opravila, metodologija in postopki, za katere smo si v vladni komisiji prizadevali in jih vpeljali v delo pristojnih organov, postali del njihovega stalnega, kontinuiranega dela, ki ne bo odvisno od vsakokratne odločitve pristojnega ministra. VIRI: Generalna policijska uprava: poročila, zapisi Geopedia http://www.geopedia.si/lite.jsp#T3737_x499072_y112072_s9_b4. Komisija Občine Škofja Loka za ugotavljanje in urejanje grobišč, raziskovanje povojnih pobojev in drugih nepravilnosti: njihovi zapisniki, dopisi, obvestila, informacije in pobude, poročila. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter enake možnosti, Služba za vojna grobišča: poročila, dovoljenja, dopisi. Občina Škofja Loka: poročila, dopisi. Policijska uprava Kranj: poročila, uradni zaznamki, dopisi. Uradni list RS, št. 55/15. Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 10/1997 Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 6/1999. LITERATURA: Bavdaž, Mateja: Evidentiranje prikritih grobišč v Republiki Sloveniji: magistrsko delo. Ljubljana : [M. Bavdaž], 2010, 526 str. Deželak - Barič, Vida: Smrtne žrtve druge svetovne vojne na Slovenskem in notranji obračun. V: Odstiranje zamolčanega : zbornik prispevkov / uredili Damjan Hančič, Gregor Jenuš, Neža Strajnar. Ljubljana : Študijski center za narodno spravo, 2013, str. 69-84-Ferenc, Mitja: Prekopi žrtev iz prikritih grobišč: (1991-2011). Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012, 166 str. Ferenc, Mitja: Prikrito in očem zakrito : prikrita grobišča 60 let po koncu druge svetovne vojne. Celje : Muzej novejše zgodovine, 2005, 124 str. Ferenc, Mitja; Kužatko, Želimir: Prikrivena grobišta Hrvata u Republici Sloveniji = Prikrita grobišča Hrvatov v Republiki Sloveniji = Hidden croatian mass graves in the Republic of Slovenia. Zagreb : Počasni bleiburški vod, 2007, 199 str. Florjančič, Alojzij Pavel: Povojno grobišče v Crngrobu. V: Loški razgledi 48, Škofja Loka : Muzejsko društvo Škofja Loka, 2001, str. 217-244. 58 Sprejeto z aklamacijo na pogovornem večeru Povojni poboji na Škofjeloškem 70 let kasneje, v Stari Loki, 9. 12. 2015. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 60 Grahek - Ravančic, Martina: Bleiburg i križni put 1945: historiografija, publicistika i memoarska literature. Zagreb : Hrvatski institut za povijest, 2009, 486 str. Ižanec, Franc [(ps.]: Odprti grobovi, I. Buenos Aires : samozaložba, 1965, 119 str. Ižanec, Franc: Odprti grobovi, IV Buenos Aires : dr. Filip Žakelj, 1971, 319 str. Jamnik, Pavel: "Akcija Sprava": ugotovitve policijskega preiskovanja povojnih pobojev : zaključno poročilo. Ljubljana : Ministrstvo za notranje zadeve, 2004, 65 str. Jamnik, Pavel: Metodološki okviri izvedbe sodno odrejenih ekshumacij ter sondiranj in prekopov, izvedenih v okviru vladne komisije. V: Poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč: 2005-2008. Ljubljana : Družina, 2010, str. 83-98, 432 str. Josipovič, Draško: Prispevek arheologa pri izkopu prikritih grobišč v letih 2006-2009. V: Resnica in sočutje: prispevki k črni knjigi titoizma : poročilo 3 : poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč 2009-2011, Ljubljana : Družina, 2011, str. 473-480, 576 str. Kokalj - Kočevar, Monika: Gorenjski domobranec. Ljubljana : M. Kokalj Kočevar, 2000, 137 str. Leben - Seljak, Petra: Antropološke analize prikritih povojnih grobišč. V: Resnica in sočutje: prispevki k črni knjigi titoizma : poročilo 3 : poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč 2009-2011, Ljubljana : Družina, 2011, str. 503-505, 576 str. Maček, Janko: Revolucija jim je zadala neozdravljive rane. V: Zaveza 79, Ljubljana : Nova slovenska zaveza, str. 16-24. Summary Concealed graves and killing grounds in the Municipality of Škofja Loka The article summarises research into concealed graves and killing grounds in the Municipality of Škofja Loka. In cooperation with the Municipal Commission for the Arrangement of Concealed Graves, the Commission of the Government RS for Resolving Questions of Concealed Graves, the Ministry of Labour, Family and Social Affairs and Equal Opportunities and the Institute for Forensic Medicine, soundings, or verification and confirmation, were carried out in the municipality in at least 20 recorded locations and 79 victims from seven graves were exhumed; in addition, anthropological analysis of the skeletons was performed and, when this was possible, DNA analysis for possible individual identification of the victims. There has not (yet) been a similar example of activity of a local community. In September 2005, mortal remains belonging to at least 25 persons were exhumed from a grave in Bodovlje and in October 2006, first 7 and then a further 20 skeletons were exhumed from two graves in Lovrenška grapa. Eight skeletons were identified by means of DNA analysis. In October 2007, Žovšče grave was excavated; 5 and 6 skeletons were exhumed from two graves. In November of the same year, during soundings at recorded locations in Škofja Loka castle, a further grave was found outside the castle walls from which 5 skeletons were exhumed at the beginning of December. In May 2009, the skeleton remains of 6 persons were exhumed LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 61 from a grave in Matjaževa jama pri Pevnem. Individual identification of the skeletons was not possible since the skeletal remains were intermixed. In November 2015, five victims were exhumed in Sopotnica from Muretovina 1 grave, which had been confirmed by soundings in 2008. All skeletal remains disinterred on the territory of the Municipality of Škofja Loka are in the ossuary in Škofja Loka cemetery Lipica. LR 62 / Prikrita grobišča in morišča v Občini Škofja Loka 62 Biljana Ristic Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja Izvleček V prispevku predstavljam nekaj zanimivejših plakatov iz časa 2. svetovne vojne (1941-1945), ki jih hranimo v Loškem muzeju Škofja Loka. Razvoj plakata sega daleč v zgodovino, v 2. svetovni vojni pa je postal pomemben medij sporočanja. Nemška, domobranska in partizanska stran so se zavedale možnosti učinkovitega komuniciranja ter enostavnega razmnoževanja plakata. Vsaka od vojskujočih se strani je pri izdelavi, oblikovanju in uporabi plakata v mobilizacijske, ideološke ali agitacijske namene imela svoje značilnosti ter vodilo. V prispevku sem poleg splošnega orisa propagande nemške, domobranske in partizanske strani podala tudi slogovno in motivno analizo propagandnih plakatov iz naše muzejske zbirke. Abstract Posters (1941-1945) in the collection of the Škofja Loka Museum The contribution presents some interesting posters from the time of the Second World War (1941-1945), kept in the Škofja Loka Museum. The poster, the development of which stretches back into history, became an important medium of communication in the Second World War. German, Home Guard and Partisan sides were aware of the potential of effective communication and simple duplication of posters. Each of the warring sides had their own characteristics and guidelines in the production, design and use of posters for mobilisation, ideological or agitation purposes. In addition to a general outline of the propaganda of German, Home Guard and Partisan sides, the contribution also provides an analysis of styles and motifs of propaganda posters from the museum collection. LR 62 / Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 63 Kratek zgodovinski razvoj plakata Sodobnost in polpretekla zgodovina sta prežeti s podobami, ki opozarjajo, nagovarjajo, kličejo in obveščajo o dogodkih, mislih, nazorih itd. Eden najprimernejših medijev za tovrstno sporočanje je plakat, katerega prve zametke zasledimo že v 16. stoletju. V naslednjih stoletjih se je ta oblika komuniciranja, s sočasnim razvojem tiska, uporabljala za različne namene. Več prelomnic, tehnoloških in oblikovnih, je plakat doživel v 19. stoletju, ko je 1864 kromolitografija omogočila tiskanje velikega črno-belega plakata, kar štejemo za začetek plakata v današnjem pomenu besede.1 Na Slovenskem so se besedni plakati pojavili v času Ilirskih provinc (18091812), in sicer kot politični razglasi. V zadnji četrtini 19. in v začetku 20. stoletja, ko je svet drvel po tirnicah hitrega znanstvenega in tehnološkega napredka, se je z razmahom društvenega in s tem družabnega življenja uporaba plakata množično razširila (vabila na besede, tabore, sokolske zlete itd.). Ko je v začetku 20. stoletja razneslo balkanski sod smodnika, se je začela 1. svetovna vojna (19141918). V vojni, v kateri so vse strani uporabljale različna sredstva bojevanja, je svoje mesto našla tudi propaganda, znotraj nje pa plakat, ki je svojo vlogo še bolj utrdil v naslednji, 2. svetovni vojni (1941-1945). Politična propaganda Pojem propaganda sprva ni imel političnega prizvoka, saj se je prvotno nanašal na širjenje katoliške vere.2 V turbulentnem obdobju 18. stoletja je propaganda dobila političen predznak, saj se je v francoski revoluciji razvila v eno od sredstev za bojevanje proti političnim nasprotnikom. Razsežnost univerzalnega jezika propagande se je manifestirala ravno v obeh svetovnih vojnah, v katerih se je prepletala tako s političnimi kot z vojaškimi sferami. Ravno zaradi pestrega razvoja propagande in politične propagande danes poznamo kar nekaj definicij. Vreg definicijo politične propagande poda takole: »Politična propaganda je oblika komuniciranja, s katero komunikatorji ali skupine zavestno, namensko, načrtovano in organizirano oblikujejo propagandne projekte in sporočila (simbole in ideologemei), s katerimi oblikujejo in nadzorujejo mnenja in stališča ciljnega občinstva oziroma vplivajo na spremembo njihovih stališč« Eno od orodij politične propagande je plakat, ki mu je v vojnih letih (1941-1945) ob grafičnemu oblikovanju pripadla velika vloga, predvsem zaradi sposobnosti komunikacije in enostavnega razmnoževanja.5 1 Tomažič, Sodobni plakat kot etnološki vir, str.135. 2 Papež Gregor XV. je leta 1622 ustanovil kolegij, ki naj bi skrbel za širjenje katoliške vere. 3 Ideologem - jezikovni simbol. V: Vreg, Politično komuniciranje in prepričevanje, str. 117. 4 Vreg, Politično komuniciranje in prepričevanje, str. 116. 5 Stele - Možina, Slovenska grafika po letu 1945, str. 69. LR 62 / Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 64 Namen propagande je z evociranjem čustev in spretnim prepletanjem poenostavljanja, stereotipiziranja, ne-odobravanja, karizmatičnosti, glorifikacije itd. prodreti globoko v človeško psiho ter na tak način hitro in efektivno vplivati na ravnanje ter mnenje množic. 2. svetovna vojna in partizanska propaganda Elementarnega pomena tiska za hitrejše širjenje idej so se na Slovenskem v času okupacije zavedale tako nemške oblasti kakor tudi odporniška gibanja. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je kmalu po začetku vojne posebno pozornost posvetila organizaciji in delovanju ilegalnih tehnik ter tiskarn. Prve primere obveščanja in informiranja javnosti na Loškem zasledimo avgusta 1941, ko je Svetko Kobal - Florjan napisal več besedil ter jih razmnožil na stroju.6 Spomladi 1942 so v Loški četi pod Toščem začeli tiskati lističe z narodnoosvobodilnimi gesli in simboli. Na pobudo Adolfa Ariglerja - Bodina je bila kmalu OSVOBODILNA VOJSKA SKUPNOZ RDEČO AttMAiC UNIČUJE IZDAJALCE Narodno osvobodilna vojska skupno z Rdečo armado uničuje izdajalce. Avtor: Janez, 46 x 31 cm. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) 6 Demšar, Partizanski tisk na Škofjeloškem, str. 140. LR 62 / Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 65 zatem ustanovljena tehnika (razmnoževalnica besedil) I. grupe odredov »Meta« nad Jamnikom. Še posebej po kapitulaciji Italije (1943) se je razmah osvobodilnega gibanja na Slovenskem odražal tudi v porastu števila tehnik in ustanavljanju pravih tiskarn. Na Gorenjskem so s premestitvijo sedeža gorenjskega političnega in vojaškega vodstva iznad Jamnika v Poljansko in Selško dolino nastale najpomembnejše partizanske tehnike. Od spomladi 1943 do spomladi 1944 je delovala »Pokrajinska tehnika za Gorenjsko«. Poleti 1943 je v Zalem Logu začela delovati selška tehnika »Črni dvor«, ki se je kmalu preselila v Davčo. Delovala je tudi rajonska tehnika na Primoževi žagi v Škofji Loki. Na desnem bregu Save so bile v tako imenovanem grafičnem oddelku B ustanovljene tiskarne »Julija«, »Donas« in »Trilof«.7 Decembra leta 1943 je bila organizirana rajonska tehnika v Veštrskem mlinu pri Škofji Loki, ki je bila februarja 1944 požgana. Njeno nadaljevanje je »Tehnika T. I. A.«, ki se je pozneje preimenovala v »Benko«. Poleg zgoraj navedenih so delovale še tehnike posameznih vojaških enot. Partizanski tehniki in tiskarji so se morali nenehno spopadati s pomanjkanjem materiala, z ogroženostjo tehnik in tiskarn, ki so jih pogosto preseljevali, ter vojno nevarnostjo, ki je pretila vojaku. Partizanski plakat, tiskan v manjših formatih, na manj kakovostnem papirju in v dveh do treh barvah, je prevzel mobilizacijsko in agitacijsko vlogo.8 Pri tem je opozarjal na dejanja okupatorja, na kolabo-racioniste, prevzemal vlogo dvigovanja morale borcev in aktivistov, opozarjal na težke higienske razmere ter pozival k zbiranju obleke, hrane, sanitetnega materiala itd. V snovanju in podajanju tovrstne komunikacije se vselej kažejo določene značilnosti, saj je bilo veliko voditeljev osvobodilnega boja tudi umetniško izobraženih. Propagandni oddelki pri vojaških enotah so bili tako sestavljeni ne le iz političnih delavcev, ampak tudi publicistov in kulturnih delavcev, umetnikov, arhitektov, študentov, grafičnih delavcev ter nadarjenih samoukov. Tretja fronta Prvi propagandist Reicha Hitler, in pozneje Goebbels (kot minister za propagando), se je že na začetku prevzema oblasti zavedal moči vizualnih sporočil. Goebbels je tako vzpostavil totalni sistem manipuliranja z ljudskimi množicami, vse propagandne in kulturne institucije je spremenil v gigantski propagandni stroj,9 imenovan tudi Tretja fronta. Hitler, idejni vodja razvoja propagandističnega aparata, se je opiral na prepričanje, da se učinkovito propagando zasnuje in poda le na temelju nekaj sporočilnih točk, ki jih bo ljudstvo lahko ponotranjilo. Med vojno so bile oblikovane štiri 7 Cesar, Ob dvajseti obletnici natisa gorenjske partizanske izdaje Prešernove Zdravljice, str. 18. 8 Plakat na vsakem koraku, str. 8. 9 Vreg, Politično komuniciranje in prepričevanje, str. 118. LR 62 / Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 66 velike skupine propagandnega materiala: Blitzkrieg (bliskovita vojna), ruska kampanja, totalna vojna in potreba po utrjevanju morale ter obljube o povračilnih ukrepih oziroma maščevanju.10 Ena od rdečih niti vseh omenjenih propagandnih skupin pa so bili Židje. Groteskno upodobljeni, tudi kot živali, največkrat podgane, so bili Židje v nacistični propagandi prikazani kot diametralno nasprotje Nemcu. Nemška propaganda jih je tudi nenehno predstavljala kot generatorje kriminala, korupcije in kaosa.11 Drugi mož nacistične propagande Goebbels je bil prepričan, da mora propagandno sporočilo občinstvo doseči prej kot sporočilo sovražnika, kampanja pa se mora začeti v ugodnem trenutku. Z nenehnim ponavljanjem sporočila, primernih gesel in rekov bi propaganda po načelu simplifikacije označila in razjasnila dogodke. Namen vsega zgoraj opisanega pa je vzbuditi zaželene odzive. Pri vsem tem je učinkovitost nacistične propagande temeljila na gledalčevi iluziji, da so predstavljene podobe oziroma informacije resnične. Temu primerne so tudi podobe, ki so jih nemški propagandistični ustvarjalci prenašali na plakate, ki jih je oblast lepila. Gib auch Du, 1942, mere: 42 x 30 cm. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) 10 Welch, The third Reich politics and propaganda, str. 119. 11 Prav tam, str. 94. LR 62 / Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 67 Vloga nacistične propagande in s tem plakatov je bila na eni strani ustrahovanje množic, na drugi stereotipiziranje in stigmatiziranje sovražnika (Židov in boljševikov) ter na tretji strani mitologizacija fuhrerja, poveličevanje vojske, sistema, rasne čistosti in s tem arijskega človeka. Nacionalsocializem je s pomočjo propagande ustvarjal širok spekter herojev. Kult voditelja se je vzpostavil kot ključni element za razumevanje nacionalsocializma in povezovalni element za utrjevanje nacistične propagande.12 Do leta 1936 je nacistični propagandi uspelo prikazati in uveljaviti fuhrerja kot voditelja, ki je Nemčiji lastnoročno povrnil mednarodni ugled, jo gospodarsko okrepil ter uveljavil zakon in red.13 Trdno zasidrana v propagandistični vsebini je svoje mesto našla idealizacija svetlolasega nordijskega stereotipa, ki je bil običajno prikazan v spremstvu vojaških 'jeklenih' čelad, s stisnjenimi pestmi in simbolom svastike, ali pa na drugi strani gole človeške figure, z namenom odkrivanja lepote nordijske rase. Domobranska propaganda 1943-1945 Po kapitulaciji Italije sta general Rupnik ter vodstvo nekdanjih meščanskih strank dala pobudo za ustanovitev Slovenskega domobranstva. Slednje je bilo ustanovljeno septembra 1943 v Ljubljanski pokrajini, na Primorskem je bil ustanovljen Slovenski narodni varnostni zbor in na Gorenjskem Gorenjsko domo-branstvo.14 Pozimi 1943/1944 je nemški okupator dovolil ustanavljati manjše vojaške postojanke s slovenskim moštvom in vsaj formalno slovenskim vodstvom. Prva postojanka je bila decembra 1943 ustanovljena v Lučinah, marca in aprila 1944 v Škofji Loki in Kranju, nato pa še vrsto drugih na levem bregu Save, vse do Litije. Večina postojank je bila podrejena posameznim gestapovskim izpostavam, vodja in poveljnik Gorenjskega domobranstva pa je bil E. Dichtl, podčastnik SS.15 Totalitarnost nemškega nacizma je bila v vojnih razmerah jasno vidna prek razvejane nacistične propagande. Okupacijska politika je segala na zelo različna narodnostna in kulturna območja. Ob tem so snovalci propagande slednji dajali različne vsebinske poudarke ter znotraj nje razvijali različne taktične poteze. Šef civilne uprave Hradetzky je skrbel za propagando nemške vojaške in policijske formacije ter drugih paravojaških enot na tem območju, vendar so deloma, vsaj glede propagandnega materiala, oskrbovali tudi slovenske ustanove. Splošno pro-tikomunistično propagando so vodili ter ji zagotavljali potrebni material posebni uradi pri nemških svetovalcih po posameznih pokrajinah, to so bili t. i. »Propaganda, Presse und Kultur«.16 Za Slovensko domobranstvo je v propagan- 12 Welch, The third Reich politics and propaganda, str. 107. 13 Prav tam, str. 111. 14 Enciklopedija Slovenije, geslo Domobranstvo, str. 308. 15 Enciklopedija Slovenije, geslo Gorenjsko domobranstvo, str. 278. 16 Mlakar, Slovensko domobranstvo 1943-1945, str. 330. LR 62 / Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 68 dnem pogledu, vsaj v prvem obdobju, skrbela kar sama slovenska stran - predvsem Rupnikova pokrajinska uprava ter deloma organizacijski štab. General Rupnik je 27. novembra 194317 izdal odlok o ustanovitvi, ustroju ter področju dela propagandnega odseka pokrajinske uprave v Ljubljani. Pri tem je Rupnik poudaril, da mora biti propaganda povsem enotna in v vsakem pogledu enako usmerjena, zato je odsek podredil neposredno sebi. Tako naj bi odsek pokrival »vse slovensko propagandno delo«, toda v sodelovanju z nemškimi propagandnimi oblastmi in pod njihovim nadzorstvom.18 Delo odseka si je zamislil v obliki sedmih referatov, od katerih naj bi bil eden posebej odgovoren za »propagandno delo med domobranci in v njihovem okolju po deželi«. V okviru odseka je predvideval tudi šolanje domobranskih propa-gandistov. 3. decembra 1943 je Rupnik poveljnike bataljonov pozval, da po strogi presoji izberejo primerne domobrance, ki bi jih po njihovih intelektualnih in moralnih sposobnostih prepoznali kot propagandiste in naj bi se usposobili na Za blagor očetnjave. Avtor: Jože Beranek. (vir:Mlakar, Boris: Slovensko domobranstvo 1943-1945, str. 339) 17 Mlakar, Slovensko domobranstvo 1943-1945, str. 330. 18 Prav tam, str. 331. LR 62 / Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 69 ustreznem tečaju. V prvi polovici leta 1944 sta bila tako organizirana dva tečaja za »edinične propagandiste«.19 Umetnik, ki je postal vodilni domobranski propagandni risar, je bil Jože Beranek (1913-1945), ki je v domobransko vojsko vstopil leta 1944. Jeseni istega leta je začel sodelovati v propagandnem odseku Slovenskega domobranstva, kjer je ostal aktiven do konca vojne.20 Domobranci so svojo vlogo videli predvsem v širjenju »splošne ideološke propagande proti širjenju komunizma in za interese slovenstva.«21 Ob tem slovenski propagandisti niso bili zadovoljni z grobimi in »evropskimi« temami nemške propagande, zato so skušali v nacistični propagandi razvijati lasten umetniški in propagandni izraz. Plakati v Loškem muzeju Koncept vizualnega agitatorstva in razmer tedanjega časa, torej 2. svetovne vojne, se zrcali tako v tekstovnem kakor vizualnem aspektu vojne propagande. Loški muzej hrani veliko število plakatov, letakov, knjižic in ostalega propagandnega gradiva, ki se je začelo zbirati neposredno po koncu 2. svetovne vojne: 63 razglasov, 39 razglasov o usmrtitvah, 14 stenskih časopisov, 4 tiralice ter nekaj letakov. Poleg tega zbirko sestavljajo tudi vizualni plakati, od katerih bom nekatere v nadaljevanju podrobneje predstavila. Plakat mlade nagovarja k vstopu v SS oborožene enote po dopolnjenem 17. letu starosti. Na plakatu je upodobljen vojak z znaki oborožene enote SS. Ime vojaka je bilo Klemens Behler, v času nastajanja plakata je bil še rekrut. Pozneje, od leta 1945, je bil Behler nosilec viteškega križca »Ritter Kreuz des Eisernen Kreuzes«.22 Avtor plakata je Ottomar Anton (1895-1976), ki je v podobni maniri izdelal še nekaj drugih plakatov s tako vsebino, na katerih z motivom SS vojakov in potencialnimi rekruti opeva nacistično Nemčijo. Zanimivo je, da je umetnik pred vojno izdelal na stotine plakatov za nemške potovalne agencije. Pri plakatih tega avtorja je prepoznaven njegov podpis »O Anton«. Nekaj raziskovalcev pri tem navaja, da je bil Ottomar Anton zelo priljubljen umetnik Hermana Goebbelsa, takratnega nemškega ministra za propagando. Plakat, katerega središče predstavlja podoba vojaka, zazrtega v daljavo, je precej minimalistično in barvno skopo zasnovan. Naravni toni s črnimi in belimi poudarki tako delujejo močno grafično izčiščeno in konceptualno premišljeno. SS simbol se kar štirikrat pojavi na plakatu, pa vendar vsebinsko umeščeno 19 Prav tam, str. 332. 20 Globočnik, Ilustrator Jože Beranek. 21 Mlakar, Slovensko domobranstvo 1943-1945, str. 333. 22 http://worldwarera.com/en/all-posters/waffen-ss-german-ww2-propaganda-waffen-ss/ LR 62 / Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 70 Waffen - SS, Eintritt nach vollendetem 17. Lebensjahr (Vstop po dopolnjenem 17. letu starosti), 1941. Avtor: Ottomar Anton, tiskarna: Kunst im Drück, 22 Obpacher AG München, mere: 83,7 x 59,2 cm. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) Der Bolschewismus bedroht Leben und friedliche Arbeit (Boljševizem ogroža življenje in svobodno delo.) Banditipripravljajo pot bolševizmu. Proč od teh podljudi!, 1942. Avtor: Hans Schweitzer - Mjölnir, tiskarna: Gaudruck Tirol - Vorarlberg, mere: 95 x 60 cm. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) nevpadljivo sporoča njegov namen. Upodobitev vojaka je diametralno nasprotje plakatom, ki upodabljajo njihove sovražnike (Židje, boljševiki in ostali), ki so običajno karikirano upodobljeni z groteskno držo ali celo v podobi živali, kot prikazuje naslednji plakat. Avtor plakata je Hans Schweitzer (1901-1980), ki je deloval pod psevdonimom Mjölnir (naziv za Thorovo kladivo iz skandinavske mitologije). K sodelovanju pri propagandi ga je pritegnil tedanji minister za propagando Herman Goebbels. Večina njegovih propagandnih plakatov upodablja karikirane »sovražnike«, kot je razvidno na primeru našega plakata. Osrednje mesto na plakatu zaseda gorila, ki v ustih drži nož in v eni roki bombo, medtem ko z drugo roko sega po družini poljedelcev pri delu. Gorila ima na prsih upodobljeno rdečo zvezdo s srpom in kladivom, simbol boljševizma. V napisu plakata se pojavi beseda »podljudje« (Untermensch), ki opredeljuje LR 62 / Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 71 OF Cilj banditov: boljševiška svoboda!, 1943-1945, mere: 86,5 x 63 cm. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) odnos rajha do pripadnikov boljševizma in boljševistične ideologije. Ob tem ne gre zanemariti še enega elementa nemške propagande, in sicer upodobitve nedolžnih, delovnih ljudi, ki jim neprestano grozi »boljševistična gorila« ter jih ogroža ne le z vojno (bomba), temveč tudi z ideologijo (rdeča zvezda s srpom in kladivom). Karikirano in groteskno podobo »sovražnika«, tokrat v človeški podobi, zasledimo tudi na plakatu »OF Cilj banditov: boljševiška svoboda!«. Groteskno upodobljen bolj-ševik z rdečo zvezdo na kapi grabi ljudi z obema rokama. Ljudje so le grafično nakazani v moledujočih pozah z iztegnjenimi rokami. Boljševik z levo nogo ob tla pritiska moža s koso v roki, v ozadju se nakazuje krvava zora. Plakat nagovarja predvsem nižji, kmečki in delavski sloj, ki ga je oblast smatrala za bolj dovzetnega za obljube komunistov ter hkrati sporoča intenco boljševizma, katerega namen, glede na likovno govorico plakata, je zatreti male ljudi, delavce, poljedelce ali matere in otroke. Pri plakatu je opazen skromen razpon barv, ki pa z rdečimi, belimi in sivimi poudarki ter stilizi-ranimi in karikiranimi podobami deluje nekoliko plastično, skoraj stripovsko. Podobno »vzdušje« veje tudi iz plakata z naslovom »Boljševistična Evropa; Jalta: smrt narodov!«, iz leta 1945. Plakat je reakcija na Jaltsko konferenco, ki je potekala med 4. in 11. februarjem 1945; na njej so Stalin, Churchill in Roosevelt razpravljali o sklepnih etapah vojne ter povojni razdelitvi Nemčije. V rdečih, črnih in belih barvah zasnovan plakat v groteskni karikaturi upodablja udeležence konference. Ti bdijo nad Evropo Boljševistična Evropa. Jalta: smrt narodov! 1945, mere: 100 x 70 cm. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) LR 62 / Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 72 v plamenih, ki se dvigajo vse do rdeče zvezde na Stalinovih prsih. V zlobnih pogledih in privoščljivih nasmehih pa se zrcalijo odsevi uničujočih plamenov. Če je »sovražnik« v nacistični propagandi sprva nastopal le na domačem terenu, pa postopoma preseže meje in postane nevaren za celotno Evropo. V vlogo glasnika tovrstne nevarnosti se s tovrstnimi plakati postavi nacistična propaganda. Nacistična propaganda si ni privoščila blatenja in zasmehovanja le boljševikov in Stalina, temveč tudi ostalih, zahodnih zaveznic. Tako so na naslednjem plakatu upodobili Churchilla za govorniškim odrom, za njim pa Nemci bombardirajo London z letalskimi raketami V-1. Letalske rakete so začeli uporabljati v drugi polovici 2. svetovne vojne, predvsem za napade na cilje na tleh (jurišne akcije). Nemčija je v veliki tajnosti razvijala omenjene rakete, katerih ime, V-1, izhaja iz nemške besede Vergeltung (maščevanje). Nemčija je do leta 1944 utrpela kar precej škode (izguba zaveznikov, poraz v Sovjetski zvezi, izkrcanje anglo-ameriških čet v Normandiji itd.) in ravno v teh raketah je Hitler videl možnost maščevanja nad zahodnimi zavezniki. Celotno dogajanje je postavljeno v zaklonišče, v katerem Churchill s skesanim obrazom obupuje za govorniškim odrom ter s svojo telesno govorico izraža nemoč Velike Britanije nad bombardiranjem Londona, ki je upodobljen v plamenih. Pod govorniškim odrom poslušalci, ki naj bi predstavljali ostale zaveznike, z dvignjenimi pestmi protestirajo zaradi nemočne Velike Britanije. Plakat v svoji stripovski maniri kompozicijsko in barvno deluje precej razgibano. London v plamenih in Churchillov Odgovor Nemčije, 1944, mere: 63 x 47 cm. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) Tod oder Leben?, št. 7121-43, 1943, tiskarna: Gaudruck Tirol - Vorarlberg, mere: 72 x 59,5 cm. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) LR 62 / Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 73 obup pa tudi proti koncu vojne prepričujeta gledalce plakata, da je Nemčija na poti k zmagovitemu koncu. Zanimivo serijo plakatov predstavljajo tudi t. i. »bipolarni« plakati, ki zelo plastično upodabljajo »pravo« in »nepravo« stran. Plakat, ki ga predstavljam v nadaljevanju, je narejen v tehniki retuše, ki je poudarjena z ilustracijo. Iz plakata veje soočenje nasprotja temno - svetlo, smrt - življenje, ki se zrcali ne le v uporabi simbolov, temveč tudi v izbranem barvnem razponu. Na temni, »boljševistični« strani prevladuje figura okostnjaka, ki se dviguje iz plamenov, pod njim je razprostrto pokopališče. Besedo »Tod« (smrt) zapolnjuje rdeča zvezda s srpom in kladivom. Na drugi, polarni strani plakata dominira retuširana fotografija deklice, ki z vedrim obrazom in iskrivih oči strmi v daljavo. Njen bel nasmeh dopolnjuje bela in barvita oprava, v katero je oblečena. Za njo plapola zastava z nacističnim kljukastim križem. Beli puhasti oblački nad gorami pa ponovno nasprotujejo ognjenim plamenom na temni strani. SUBIC IVE SLOvUrA SVOBODNA SI W IN PRVIČ BOŠ W VOLILA Slovenka svobodna si in prvič boš volila, 1944. Avtor: Ive Šubic, tiskarna: Partizanska grafika 11a, mere: 69,5 x 49,5 cm. (hrani:Loški muzej Škofja Loka) LR 62 / Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 74 V podobni maniri je nastalo še nekaj drugih nemških propagandnih plakatov, ki istočasno sprašujejo oziroma dajejo na izbiro ter hkrati odvzemajo možnost izbire z že nakazanimi posledicami »napačne« ideološke odločitve. Sestavni del zbirke plakatov Loškega muzeja predstavljajo tudi partizanski plakati, nastali v maniri socrealizma. Čeprav ni šlo za raznolika slikovna vizualna sporočila, so ti plakati temeljili na udarnih in nedvoumnih uporniških sloganih. Monumentalne herojske skupine in figure so upodobljene v dinamičnih in zano-snih držah, s stisnjeno pestjo, vihrajočimi zastavami ter raztrganimi okovi.23 V partizanskem tisku, s tem tudi v plakatu, pride do prepleta politične angažiranosti, katere skrajnost je pomenila linija izrazito partijske oziroma proletarske umetnosti, in umetniškega izraza partizana, ki v vojni vihri uresničuje možnost upesnitve lastnega doživljanja vojne kataklizme. Umetnik - partizan je bil postavljen pred izrazito utilitarne naloge, skozi katere je, ob uresničevanju primarnega namena propagandnega tiska, umestil tudi lastno odslikavo tedanjega vojnega sveta. »zA SE NE PONOVI Da se ne ponovi uničujmo fašizem. Avtor: Ive Šubic, mere: 48 x 34 cm. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) 23 Požar, Stoletje plakata : plakat 20. stoletja na Slovenskem, str. 86-87. LR 62 / Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 75 Eden takih partizanov - umetnikov je bil Ive Šubic (1922-1989), ki je izhajal iz znane poljanske umetniške rodbine Šubic. Ive je v partizane vstopil decembra 1941 kot borec, od leta 1944 pa je vodil grafični atelje Centralne tehnike KPS.24 Svoj likovni izraz je razvijal skozi viharna vojna leta ter se v delih tudi pozneje večkrat vračal k tej temi. Poleg realistične risbe, ki je bila osnovno likovno sredstvo, so partizanski (tudi Šubičevi) plakati opremljeni tudi z udarnimi slogani. Plakat avtorja Iveta Šubica, ki ga predstavljam v nadaljevanju, je nastal kot reakcija na razpisane volitve v krajevne narodnoosvobodilne odbore in okrajne narodnoosvobodilne skupščine (1944). Zelo minimalistično zasnovan, le z žensko figuro in napisom, osrednji fokus plakata predstavlja dinamična, v gibanju upodobljena ženska. Njene močne iz okovov iztrgane roke, z nekoliko predimenzioniranimi stisnjenimi pestmi, predstavljajo simbol upora. S svojo ponosno držo dominira nad napisom »Slovenka svobodna si in prvič boš volila«. Tudi barvno je plakat, za razliko od Šubičevega plakata z naslovom »Da se ne ponovi uničujmo fašizem«, zelo skop. Vse vojskujoče se strani so v propagandi uporabljale tudi upodobitve žrtev. Če je na predhodnem plakatu »Slovenka svobodna si in prvič boš volila« upodobljena močna ženska, je na plakatu »Da se ne ponovi uničujmo fašizem« ženska z otroki kot žrtev. Šubic je v osrednjo vlogo plakata postavil žensko, ki v rokah drži otroka, medtem ko se drugi otrok matere oklepa. Figura trpeče matere z otrokoma je postavljena v kaos okupatorjevih zločinov: zapiranje, ovaduštvo, streljanje, obešanje, pretepanje in požiganje. Avtor plakata s tem neposredno nagovarja gledalca prek nazorno podanih vizualnih podob, ki stremijo k čustvenemu vplivanju. Plakat s sporočili in podobami, ki jih vsebuje, predstavlja odsev prostora, časa in družbe, v kateri je nastal. Tako oblast kakor umetniki in grafični oblikovalci so v plakatu videli možnost hitrega reagiranja na sočasne dogodke. Z vizualno podobo in uporabo grafičnih rešitev so sporočali svoje odzive na trenutna družbena, politična in kulturna dogajanja. Plakat kot produkt moderne dobe dobiva čedalje večji pomen kot zgodovinski vir, postaja pomemben dokument časa. V sebi ne nosi le politično-družbene prvine, temveč tudi umetniške, estetske ter oblikovne odseve določenega časa in prostora. 24 Komelj, Ive Šubic, slikar - partizan, str. 26. LR 62 / Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 76 VIRI IN LITERATURA: Cesar, Emil: Ob dvajseti obletnici natisa gorenjske partizanske izdaje Prešernove Zdravljice. V: Loški razgledi 11, Škofja Loka : Muzejsko društvo Škofja Loka, 1964, str. 17-25. Demšar, Vinko: Partizanski tisk na Škofjeloškem : ob razstavi. V: Loški razgledi 28, Škofja Loka : Muzejsko društvo Škofja Loka, 1981, str. 140-142. Enciklopedija Slovenije, zvezek 2. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1988, 416 str.. Enciklopedija Slovenije, zvezek 3. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1989, 416 str. Globočnik, Damir: Ilustrator Jože Beranek. V: Revija SRP: resnica, svoboda, pogum 22, št. 117/118, Ljubljana : Revija SRP, 2014, str. 93-96. Komelj, Miklavž: Ive Šubic, slikar - partizan. V: Ive Šubic: slikar Poljanske doline, Ljubljana : Modrijan ; Škofja Loka : Muzejsko društvo Škofja Loka, 2012, str. 23-55. Mlakar, Boris: Slovensko domobranstvo : 1943-1945: ustanovitev, organizacija, idejno ozadje. V Ljubljani : Slovenska matica v Ljubljani, 2003, 544 str. Plakat na vsakem koraku : zbirka plakatov novejše zgodovine in sodobnosti Gorenjskega muzeja. Kranj : Gorenjski muzej, 2008, 72 str. Požar, Cvetka: Stoletje plakata : plakat 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana : Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) : Studia Humanitatis, 2015, 361 str. Stele - Možina, Melita: Slovenska grafika po letu 1945. V: Slovenska likovna umetnost: 1945-1978, I. knjiga, Ljubljana : Mladinska knjiga, 1979, 284 str.. Tomažič, Tanja: Sodobni plakat kot etnološki vir : o zbirki plakatov v Slovenskem etnografskem muzeju. V: Etnolog : glasnik Slovenskega etnografskega muzeja 9=60, št. 2, Ljubljana : Slovenski etnografski muzej, 1999, str. 135. Vreg, France: Politično komuniciranje in prepričevanje: komunikacijska strategija, diskurzi, prepričevalni modeli, propaganda, politični marketing, volilna kampanja Politično komuniciranje in prepričevanje. Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, 2000, 245 str. Welch, David: The third Reich : politics and propaganda, second edition. London : Routledge 2002, 246 str. http://worldwarera.com/en/all-posters/waffen-ss-german-ww2-propaganda-waffen-ss/ Summary Posters (1941-1945) in the collection of the Škofja Loka Museum A poster, with the messages and images it contains, provides a reflection of the space, time and society, in which it was created. Both the authorities, artists and graphic designers saw in posters the possibility of reacting quickly to contemporary events. They responded to current social, political and cultural events using visual images and graphic solutions. The poster, as a product of the Modern Era, is gaining ever greater importance as a historical source; it is becoming an important document of time. It does not carry within itself only politico-socio elements but also artistic, aesthetic and design reflections of a particular time and space. LR 62 / Plakati (1941-1945) v zbirki Loškega muzeja 77 Aleksander Igličar, Helena Janežič, Klemen Karlin Človek, glej in Človek, glej naprej Obeležitev 70-letnice konca 2. svetovne vojne Muzejsko društvo Škofja Loka (v nadaljevanju: Muzejsko društvo) in Kulturnozgodovinsko društvo Lonka Stara Loka (v nadaljevanju: Društvo Lonka) sta tesno povezani z ohranjanjem spomina in lokalno zgodovino. Že v letu 2014 smo člani obeh društev razmišljali, kako obeležiti 70-letnico konca 2. svetovne vojne in tragične dogodke, ki so se na slovenskih tleh zgodili po 9. maju 1945. Naše pozornosti nismo želeli usmeriti le na »uradni« spomin na veličino partizanskega boja proti okupatorju, ampak tudi na zamolčani del zgodovine - na komunistično revolucijo, ki je med vojno, zlasti pa po njenem koncu, pripeljala do množičnih pobojev njenih nasprotnikov. Pozornost smo od ideoloških in političnih pogledov na čas pred sedemdesetimi leti želeli usmeriti k človeku in njegovi bivanjski vrednosti. Želeli smo pripomoči k odpiranju javnega prostora za spoštljivo, sočutno soočenje s človeškim trpljenjem, ki je zaznamovalo čas med 2. svetovno vojno, ob njenem koncu in po njej. Ideje članov obeh društev so se ves čas dopolnjevale, rodila se je velika razstava ČLOVEK, GLEJ, ki smo jo ob koncu spominskega leta zaokrožili s sklopom dogodkov pod naslovom ČLOVEK, GLEJ NAPREJ. Sodelovanje smo želeli zastaviti širše. Zato se je predsednik Muzejskega društva že v začetku januarja 2015 srečal z Juretom Žakljem, predsednikom Združenja borcev za vrednote NOB Škofja Loka (v nadaljevanju: Združenje). Izrazil je željo, da bi pripravili skupno slovesnost, na kateri bi se poklonili vsem žrtvam vojne, tako partizanskim kot protirevolucionarnim. Tu nismo našli skupne točke, saj je Združenje kot osrednji dogodek že načrtovalo proslavo ob dnevu boja proti okupatorju 27. aprila, pri drugih dogodkih pa ni želelo sodelovati. Predlagali pa so, da bi Muzejsko društvo v zbirki Doneski izdalo spomine Marjana Masterla, partizana in po vojni družbeno zelo aktivnega Škofjeločana. Kasneje smo izvedeli, da nameravajo njegove spomine pripraviti v Loškem muzeju Škofja Loka. Nova priložnost za sodelovanje je bil drugi ponatis partizanske Primorske Prešernove Zdravljice, ki smo ga v Muzejskem društvu, skupaj s Knjižnico Ivana Tavčarja LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 79 Škofja Loka, pripravili ob slovenskem kulturnem prazniku, 8. februarja, saj je bil prvi ponatis iz leta 2014 razprodan. Že takrat smo si želeli sodelovanja z Združenjem, ki pa se zaradi »komunikacijskega šuma« ni uresničilo. Želeli in upali smo, da bo novo sodelovanje steklo, a nekaj dni po srečanju je Jure Žakelj sporočil, da vzdušje med loškimi borci tega (še) ne omogoča. 28. februarja smo se sestali predstavniki Društva Lonka in Muzejskega društva: Alojzij Pavel Florjančič, Urška Florjančič, Aleksander Igličar, Helena Janežič, Blaž Karlin in Klemen Karlin. Strinjali smo se, da je po sedemdesetih letih napočil čas za osrednjo občinsko spominsko slovesnost, s katero bi se poklonili spominu na vse vojne in povojne žrtve, ne glede na to kje, kdaj in zakaj jih je ujela roka smrti. Županu Občine Škofja Loka mag. Mihu Ješetu sta predsednika obeh društev 5. marca poslala pisno pobudo glede slovesnosti. Župan nanjo osebno ni odgovoril, njegova sodelavka Katja Štucin pa je sporočila, da bo občina sodelovala že pri razstavi z naslovom In prišel bo (ta) svobode dan ... , ki jo je aprila in maja v Sokolskem domu pripravil Loški muzej Škofja Loka v sodelovanju z Zgodovinskim arhivom Ljubljana, Enota v Škofji Loki. Županova neodzivnost nas v obeh društvih ni odvrnila od nadaljnjega skupnega snovanja, kvečjemu je v nas še utrdila zavest o smiselnosti in potrebnosti naših prizadevanj. Pri tem so nam bile naklonjene tudi nekatere zunanje okoliščine. Ena takih je bilo dejstvo, da je civilno-družbena iniciativa Resnica in sočutje 1945-2015 v času od sredine februarja do sredine aprila v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano pripravila razstavo z naslovom O čem razmišljaš, Antigona?, ki je bila pred tem v omejenem obsegu na ogled v zaporniških celicah nekdanje Udbe (na Beethovnovi ulici v Ljubljani). Na razstavi je več kot dvajset slovenskih umetnikov razstavljalo dela na temo človeškega trpljenja. Umetnik Jožef Muhovič je v katalogu razstave med drugim zapisal: »Razstava, ki ji daje ton naslovno vprašanje slike Staneta Kregarja iz leta 1971, skuša na likovni način prestreči in dokumentirati odmeve prapoka', ki ga v novejši slovenski zgodovini predstavlja čas med 2. svetovno vojno, predvsem pa čas neposredno po njej. Zakaj v tej zvezi ravno likovna razstava? Iz preprostega razloga - da od besed nazadnje vendarle preidemo k dejanjem, k dejanjem v prvi osebi ednine. Naj pojasnim, kako. Umetnik svet iz težko razumljive govorice neposrednega dogajanja prevaja v za nas lažje razumljiv, čeprav še vedno zagatni jezik oblik v likovnem prostoru. Skozi ta 'prevod' pa postanejo dogodki, o katerih umetnik govori, dejstva na poseben način. Namreč dejstva, ki niso toliko namenjena dialogizi-ranju z drugimi, ampak dejstva, ki človeka kličejo v 'dialogiziranje' s samim seboj. To pa je ključnega pomena za doživetje vsebin, v zvezi s katerimi na besedni ravni tako zlahka zdrknemo v nepremostljive nesporazume, sofizme, spore in sovraštva.« Na že omenjenem srečanju (28. februarja) je Klemen Karlin prvič izrazil pobudo, da bi šentviško razstavo prenesli tudi v Škofjo Loko. Že nekaj dni kasne- LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 80 Opuščeni prostori nekdanjega nunskega samostana. (foto: Peter Pokorn ml.) je, na godeški premieri kratkega filma Teta Mara, je vzpostavil stik s kurator-jem razstave Jožetom Bartoljem in začeli so se prvi konkretni dogovori. Še največja težava je bila, kje v Škofji Loki najti primeren prostor. Loški grad bi bil ustrezen, a zaradi kratkega časovnega okvira in drugih okoliščin v Loškem muzeju nerealen, v Sokol-skem domu pa je bila že predvidena druga razstava. Glasno razmišljanje Jožeta Bartolja, da bi se mu zdela idealna kaka opuščena tovarniška hala, je Klemena Karlina spomnilo na opuščene prostore nekdanjega nunskega samostana v starem mestnem jedru, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja dejansko služili kot proizvodna hala tovarne ELRA. Odlična ideja, a prostori so bili dolgo časa zaprti, zapuščeni, zatohli, vlažni ... Odločilna je bila pripravljenost Nadškofije Ljubljana, lastnice objekta, da nam ga, po prijaznem posredovanju Jožeta Bartolja, da na razpolago. Po ogledu (28. marca) je zagnanost ožje pripravljalne skupine in drugih članov obeh društev premagala vse ovire in prostore smo usposobili do te mere, da so lahko zaživeli kot razstavišče. Klemen Karlin je že v izhodišču razmišljanj o razstavi želel umetniško povednost likovnih del, izmed katerih so nekatera nastala prav kot odziv na razkritje Hude Jame 3. marca 2009, soočiti z neposrednim pričevanjem tamkaj najdenih predmetov. Za pomoč se je obrnil na sofaranko Blanko Avguštin Florjanovič, ki ji je bilo kot strokovni sodelavki Arhiva Republike Slovenije v aprilu 2009 zaupano restavriranje molitvenika, najdenega v Rovu sv. Barbare v Hudi Jami. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani sta skupaj izbrala deset najbolj pričevalnih predmetov, ki so vsak zase nemo govorili o žalostni usodi desetih različnih oseb, Blanka pa je zatem poskrbela za njihovo pietetno predstavitev v zatemnjenem slepem hodniku zaključnega trakta nekdanjega samostana. Glavni organizatorji razstave ČLOVEK, GLEJ ob prvem ogledu prostorov; spredaj od leve: Urška Florjančič in Helena Janežič; zadaj: Herman Gvardjančič, Jiri Kočica, Jože Bartolj, Matej Metlikovič, Blanka Avguštin Florjanovič in Klemen Karlin. (foto: Blaž Karlin) LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 81 Ive Šubic: Dražgoška pieta. (foto: Tomaž Lunder) Prav tako se je Klemenu zdelo, da bo iz Ljubljane »uvožena« likovna razstava v našem okolju doživela povsem drug sprejem in odmev, če bodo svoj delež prispevali tudi domači likovni umetniki. Vezni člen je bil Herman Gvardjančič, eden od razstavljavcev v Šentvidu in hkrati predsednik Združenja umetnikov Škofja Loka. Člani tega združenja so se v presenetljivem številu odzvali njegovemu povabilu k sodelovanju in s svojo tematsko uglašeno razstavo močno doprinesli k sporočilnosti celotnega projekta. Posebej dragocen je bil pristanek dedičev Iveta Šubica, da za razstavo prispevajo njegovo Dražgoško pieta iz leta 1977, ki je s svojo izpovedno močjo predstavljala enega pretresljivih vrhuncev razstave. Rodila se je velika razstava ČLOVEK, GLEJ, sestavljena iz treh tematsko povezanih sklopov: - O čem razmišljaš, Antigona? (po sliki Staneta Kregarja), vseslovenska razstava likovnih del 26-ih avtorjev; - Antigona je našla Polineika! (po Antigoni Dominika Smoleta), razstava predmetov iz množičnega grobišča v Rovu sv. Barbare v rudniku Huda Jama pri Laškem; - Ne da sovražim - da ljubim, sem na svetu! (po Sofoklovi Antigoni), razstava več kot 30-ih likovnih del 21-ih članov Združenja umetnikov Škofja Loka. LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 82 Mara Križaj pred spominsko ploščo žrtvam 2. svetovne vojne na Godešiču. (foto: Tatjana Splichal) Že iz naslovov posameznih sklopov je razvidno, da jih je povezoval motiv antične drame o Antigoni, ki je, v nasprotju s prepovedjo, želela pokopati svojega brata Polineika in je zato simbol človeka, ki se upre državnim zakonom, kadar ti žalijo človekovo dostojanstvo in kršijo osnovne civilizacijske norme. Obiskovalci razstave so si lahko, poleg projekcije fotografij notranjščine samostana avtorice Jane Jocif, ogledali tudi že omenjeni kratki film Teta Mara, posnet po scenariju Roka Andresa, v režiji Davida Sipoša in produkciji Tatjane Splichal. Gre za osebno pripoved Mare Križaj z Godešiča o usodi njene družine, ko je v času 2. svetovne vojne in po njej na različnih straneh izgubila tri brate. Film je bil, na pobudo in v organizaciji Blaža Karlina, prvič samostojno prikazan že 3. marca 2015 v dvorani Krajevne skupnosti Godešič in vzdušje ob koncu predvajanja je bilo tedaj malodane katarzično. Iz časovne oddaljenosti bi lahko rekli, da je bil ta dogodek ena od pomembnih točk v procesu skupnostnega zdravljenja, ko je pričevanje malega človeka, »enega izmed nas«, končno stopilo v javni prostor in dobilo v njem domovinsko pravico. Da je bil film nared ravno v času prvih priprav na razstavo ČLOVEK, GLEJ, je bila še ena tistih srečnih zunanjih okoliščin, ki so se povezale med seboj in prispevale h končnemu uspehu projekta. Izpoved tete Mare v duhu spravljenosti, brez obtoževanja, je pridala razstavi tako osebno noto kot dokumentarno razsežnost, hkrati pa je nakazala način preseganja ujetosti v težke, s trpljenjem zaznamovane dogodke, ne da bi jih zato odrivali v pozabo. Razstavo, nad katero je prevzel častno pokroviteljstvo predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, smo pripravili Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka, Muzejsko društvo Škofja Loka, Združenje umetnikov Škofja Loka in civilno-družbena iniciativa Resnica in sočutje 19452015; pri projektu so sodelovali še Arhiv Republike Slovenije, Nadškofija Ljubljana, Zavod sv. Stanislava Ljubljana Šentvid, Na ogled razstave ČLOVEK, GLEJ je vabil tudi veliki plakat na pročelju Kapucinskega samostana Škofja Loka. (foto: Aleksander Igličar) LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 83 Na tiskovni konferenci so sodelovali: (z leve) Klemen Karlin, Jože Bartolj, Janez Juhant, Herman Gvardjančič in Aleksander Igličar. (foto: Jana Jocif) Odprtje razstave ČLOVEK, GLEJ; na violončelo igra Jaka Trilar. (foto: Peter Pokorn ml.) Akademik Kajetan Gantar. (foto: Jana Jocif) Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Mohorjeva založba iz Celovca in Založba Družina. Za medijsko podporo so poskrbeli Gorenjski glas, Radio Sora in Radio Ognjišče. Že tiskovna konferenca, ki smo jo 14. maja pripravili kar sredi razstavne dvorane, je nakazala veliko zanimanje za razstavo. Na odprtju v petek, 15. maja 2015, natanko 70 let po zadnjih bojih 2. svetovne vojne na slovenskih tleh na Poljani pri Prevaljah, se je zbralo več kot 400 ljudi. Večer je povezovala Helena Janežič, umetniško pa sta ga obogatila Marija Lebar z občutenim branjem in Jaka Trilar s solističnima točkama na violončelu. Navzoče so nagovorili Klemen Karlin, prof. dr. Jožef Muhovič, Blanka Avguštin, Herman Gvardjančič in mag. Aleksander Igličar; glavni govornik pa je bil akademik prof. dr. Kajetan Gantar, klasični filolog, ki je na lastni koži izkusil eksodus na Koroško leta 1945. Njegovo razmišljanje zaradi pri-čevanjske vrednosti objavljamo v celoti: »Za razliko od ostale Evrope je Jugoslavija šele na današnji dan, 15. maja, ko je tudi hrvaška vojska položila orožje in odšla na križev pot od Pliberka do Banata, slavila dan zmage in konec vojne. Ob praznikih, ki se letos ob 70-letnici vrstijo že ves mesec maj, največ z borčevskimipra-pori, rdečimi zvezdami in s petjem Na juriš, mi hodi na misel Prešernov sonet: LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 84 Zgodi se včasih, da mohamedani, praznujejo budisti v daljni Kini, al' ljudstva, kjer šopir'jo se bramini, en dan z med njimi ujetimi kristjani. Če bi Prešeren živel danes, mu te kitice ne bi bilo treba locirati na Kitajsko, ampak bi lahko ostal kar pri nas doma, in bi zapisal: Zgodi se kdaj pri nas, da partizani, praznujejo nekdanji komunisti, prebarvani, čeprav še zmerom isti, en dan z drugorazrednimi kristjani. Nadaljevanja mu seveda ne bi bilo treba spreminjati: Veselje onih glasen hrup oznani, pojó trobente, piščal k tamburini, obhajajo v srca ga globočini v samotnih kotih ti, z nočjo obdani. Pesnik je mojstrsko ubesedil kontrast med hrupno, a votlo zunanjo fasado slavja zmagovalcev na eni strani in bolečino potrtih poražencev na drugi strani. Čeprav navzven manj bleščeča, so slavja poražencev vendar globlje doživeta, kajti, kot je zapisal filozof Schopenhauer, »bolečina je bila vedno večji pesnik kot radost«. Tako tudi mi, tu zbrani, spomina na dogodke pred 70. leti ne slavimo v siju žarometov ne z godbo na elitni lokaciji, ampak v tišini nekdanjega nunskega samostana. Za nas je to praznik spomina na čas, ko smo štiriletno okupacijo tujcev zamenjali za štiridesetletno diktaturo partije in Udbe, ki je marsikje presegla vzorce Gestapa. Družina mojega tasta je pred vojno živela v šestnadstro-pni stavbi banke Slavije. Med vojno je eno od etaž v stavbi zasedel Gestapo. Ko pa je zasijala svoboda, so se morali iz stavbe Slavije izseliti vsi stanovalci: Udbi ni bilo dovolj eno samo nadstropje kot Gestapu, ampak je potrebovala vseh sedem nadstropij, od kleti do mansarde. Ko ji še to ni bilo dovolj, je poiskala depandanse po vsej Ljubljani, med drugim dve mučilnici, eno v Beethovnovi ulici, drugo na Karlovški cesti pa še stavbo današnje psihiatrije na Poljanskem nasipu in ves veliki kompleks Škofovih zavodov v Šentvidu. Skozi te mučilnice so morali tisoči drugače mislečih, ki jim je režim brez sodbe vtisnil žig narodnih izdajalcev. Zato je mit o osvoboditvi maja 1945 laž in cinizem brez primere. K temu lahko dodam še beg pred svobodo, množični eksodus, ko so se tisoči, tudi moj oče, zapornik in izgnanec pod Nemci, v strahu podali čez Ljubelj na pot v neznano. LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 85 In njihov strah ni bil prazen, ampak upravičen. Kajti že deset dni po dnevu zmage, 26. maja, je Ljubljano obiskal Tito in z balkona univerze pred množico, zbrano na Kongresnem trgu, napovedal masaker, ki se pripravlja. Čeprav najbrž ni bral Antigone, je v govoru napovedal nekaj presenetljivo podobnega kot Kreon, najmračnejši lik tirana v Sofoklovi Antigoni: ... Kar pa se tiče izdajalcev ... Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikoli več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas. Zbrana množica je Titove besede nemo poslušala, čeprav se je ob njih še nebo zgrozilo in stemnilo. Očividci vedo povedati, da je med Titovim govorom zagrmelo in se vlila ploha. To potrjujejo tudi fotografski posnetki, na katerih vidimo eno samo morje razpetih črnih dežnikov. Zdi se, kot bi videli morje črnine, v katero se bodo jutri odele vdove in matere umorjenih sinov. Tito je v svoji maščevalnosti prekosil antičnega Kreona: Kreonov govor je veljal le enemu Polinejku, Tito pa je število Polinejkov povečal v množico desettisočerih, ki bodo pahnjeni v brezna Kočevskega Roga ali živi zazidani za betonske pregrade Barbarinega rova. Jugonostalgiki kot olajševalno okoliščino navajajo, da so se podobni poboji takrat dogajali tudi drugje po Evropi. Vendar ne le, da število žrtev ni primerljivo, še večja razlika je v tem, da so se drugje poboji dogajali kot osebni maščevalni obračuni, ki so jih voditelji skušali preprečiti, ponekod so maščevanja na lastno pest tudi sodno preganjali in sankcionirali. Ne poznam državnika v demokratični Evropi, ki bi z vrha najvišje oblasti tako kot Tito napovedal maščevalni masaker vseh premagancev. Druga laž, ki se ponavlja na proslavah te 70-letnice, pa je, da smo takrat dobili prvo slovensko vlado, koalicijo pod vodstvom Borisa Kidriča. A zgodovinarji opozarjajo, da to ni bila prva slovenska vlada, saj je že 25 let prej, ob razsulu bivše monarhije, vso oblast v Sloveniji za dva meseca prevzela Narodna vlada, ki je imela veliko večje pristojnosti kot kasnejša Kidričeva. Tudi govorjenje o koaliciji je slepilo in laž. Naj to ponazorim z nekaj dejstvi iz svojih osebnih opažanj in razmišljanj. V mladih letih sem imel veliko inštrukcij, ker sem kot najstarejši od osmih otrok skušal blažiti stisko v družini, saj je bil oče dolgo brez službe. Med drugim sem inštruiral hčerko dr. Jožeta Pokorna, ki je bil pravosodni minister v Kidričevi vladi. Ministra sicer nisem nikoli srečal, saj je vse v zvezi z inštrukci-jami urejala njegova žena, gospa Alma, ki mi je tudi dajala dostojno plačilo. Govorilo se je, da je bil Pokorn potem, ko so ministra Snoja zaprli in so se vsi vodilni krščanski socialisti vpisali v partijo, še edini kristjan v Kidričevi vladi. V Loškem muzeju sem si pred leti ogledal knjigo cerkvene bratovščine in v njej našel podpis Jožeta Pokorna. Morda so ga vaši starši še poznali, saj je imel pred vojno več let advokatsko pisarno v Škof/i Loki. LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 86 Lesena žlica, najdena v Rovu sv. Barbare v rudniku Huda Jama, na razstavi Antigona je našla Polineika! (vir: arhiv razstave ČLOVEK, GLEJ) Vprašanje, ki sem si ga že takrat sam pri sebi zastavljal, pa je bilo: kakšne pristojnosti sploh ima Pokorn kot pravosodni minister? Ali kaj ve o nečloveških razmerah in udbovskih metodah v takratnih zaporih? Je kdaj slišal za množične izvensodne poboje v Rogu in kraških breznih? Sem morda jaz kot dijak o tem bolje poučen kot pa sam minister? Ima minister za pravosodje kaj vpliva na humanizacijo nevzdržnih razmer v zaporih? Slišal sem, da je v času njegovega ministrovanja mednarodni Rdeči križ obiskal Šterntal in so pod poraznim vtisom tega obiska to zloglasno taborišče nato zaprli. Je imel morda minister pravosodja kaj zaslug za ta obisk? Sije upal kdaj na seji vlade ali v pogovoru s Kidričem načeti takšna ali podobna neprijetna vprašanja? So ga morda zaradi njih prav kmalu odstavili in mu kot enemu redkih vrhunskih strokovnjakov za finančno pravo rajši zaupali profesuro na Ekonomski fakulteti? Od koder pa je že pri 58. letih - očitno razočaran ali morda celo primoran - odšel v predčasni pokoj. Primer navajam, da problematiziram, ali Kidričeva vlada sploh zasluži oznako vlada. Saj pravosodni minister v njej ni imel pristojnosti za to, kar je v pravosodju najpomembnejše, za zagotavljanje nepristranskega sojenja, za problem odvzema svobode, ne nazadnje za vprašanja človeške integritete in eksistence. Bistveni problemi pravosodja so se reševali izven njega, v okviru Ozne, ki je še desetletja po Pokornovi razrešitvi in upokojitvi, pod drugimi imeni (Udba, SDV), ostala država v državi. Sploh pa so vsi najpomembnejši sodni procesi (npr. proti škofu Rožmanu) tekli pred vojaškimi sodišči, kjer Slovenija sploh ni imela nobenih pristojnosti. Resnica pa je (kljub terorju Ozne) počasi in nezadržno prihajala na dan. Ni je moglo zaustaviti niti zaminirano skalovje nad brezni Roga niti enajst betonskih pregrad nad Hudo Jamo. Prihajala je, in to ne samo po redkih preživelih ubežnikih z množičnih morišč. Prihajala je po naših pogumnih Antigonah - sestrah, materah in ženah zverinsko pomorjenih Polinejkov, ki so kljub LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 87 prepovedim, kljub najstrožjim sankcijam neutrudno iskale in naposled tudi našle grobišča umorjenih. Prihajala je včasih tudi kot črv, ki se noč in dan oglaša in gloda v dušah in srcih krvnikov in jim ne da mirno spati. Prihajala je počasi in neopazno, sprva ob asociacijah na prevode in uprizoritve Sofoklove drame Antigone, a se je sčasoma tiho prikradla tudi v izvirne umetnine, ne samo v emigraciji, ampak tudi doma (npr. v romanu Veliki voz, lani umrlega Miloša Mikelna). Med njimi daleč izstopa Antigona Dominika Smoleta, vrhunska umetnina, nedvomno naša največja poetična drama vseh časov. Iz te resnice je črpala navdih tudi vrsta naših likovnikov, slikarjev in kiparjev, ki je ob utelešenju navdiha doživljala katarzo svojih življenjskih travm in iskanj. Naj med njimi z imenom omenim samo dva pokojna umetnika; Staneta Kregarja, pionirja naše abstraktne umetnosti, ki je bil pred 75-imi leti, sredi bratomorne vojne, moj prvi profesor risanja v 1. razredu gimnazije. Njegova umetnina z naslovom O čem razmišljaš, Antigona? predstavlja uverturo v prvi sklop tukajšnje razstave. In naj omenim še dragega prijatelja, pred petimi leti umrlega Marijana Tršarja, ki je bil zadnja živa priča, prijatelj in sopotnik dveh naših najbolj nesrečnih pesnikov, ki sta v cvetu mladosti padla kot žrtvi revolucije - Franceta Balantiča, ki mu je opremil pesniško zbirko z globoko pomenljivim preroškim naslovom V ognju groze plapolam, in Ivana Hribovška, kije že kot osemnajstleten dijak, kot da bi v tej tragediji preroško slutil svojo lastno usodo, kot prvi neposredno iz grškega izvirnika v slovenščino prevedel Sofoklovo Antigono. Ob odprtju pretresljive razstave bi rad čestital vsem prostovoljcem iz Škofje Loke, njenim drznim, pogumnim in domiselnim snovalcem, ki so znali harmonično povezati arheološke eksponate, ne iz mitosa in antične davnine, ampak iz naše neposredne polpretekle tragične zgodovine, z vrhunskimi likovnimi stvaritvami nekaterih, žal že pokojnih, pa tudi najpomembnejših še živečih umetnikov. Ob tem še posebno priznanje zasluži plejada loških umetnikov. Nisem si predstavljal, da mala Škofja Loka premore toliko tako nadarjenih likovnih umetnikov, kot da so se v tem mestu na pragu tretjega tisočletja rodile in zrasle nove slovenske Atene. In ne nazadnje bi se rad v imenu sodelujočih (in najbrž tudi v imenu obiskovalcev) zahvalil predsedniku republike Borutu Pahorju, ki je prevzel pokroviteljstvo nad razstavo in s tem znova pokazal, da je zares predsednik vseh Slovencev ne glede na njihove ideološke opredelitve in politična prepričanja. Dobro vem, da ni samo včeraj na ljubljanskih Žalah poromal k lipi sprave, ampak je že v letih, ko še ni bil predsednik države in ne predsednik vlade, ob dnevu mrtvih na ljubljanskih Žalah vedno med prvimi položil venec pod to lipo. Ob koncu bi rad pozval starše, učitelje in profesorje, naj generacije svojih otrok in učencev popeljejo na to razstavo, da si mladi ob njenem ogledu izpolnijo morebitne vrzeli v svoji izobrazbi in pomanjkljivo šolsko znanje o najusodnejših in najbolj tragičnih, žal vse prevečkrat zabrisanih in zamolčanih, straneh in trenutkih naše narodne zgodovine.« LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 88 V katalogu razstave, ki je pod uredništvom Helene Janežič izšel z naslovom Doneski 35 Loških razgledov in Memorabilia Locopolitana 21, je Klemen Karlin med drugim zapisal: »Pričujoča razstava ČLOVEK, GLEJ želi že v naslovu, z aluzijo na Romualdov Škofjeloški pasijon izpred tristotih let in na slovenski križev pot izpred sedemdesetih let, nagovoriti človeka, vsakogar posebej, in hkrati usmeriti pozornost - k človeku in njegovi bivanjski vrednosti. Poziv, ki vabi, ne pa zapoveduje, je kot svojevrsten moralni imperativ: neizpodbitni zgodovinski resnici je treba pogledati v oči, se z njo soočiti in do nje vzpostaviti oseben, človečen, sočuten odnos. Skozi umetniško govorico predelani travmatični dogodki in preobražena osebna izkustva v podobi več kot petdesetih izpovedno močnih likovnih del se na razstavi stikajo s kruto, še vedno bolečo stvarnostjo desetih osebnih predmetov, najdenih marca leta 2009 v Hudi Jami.« Razstava je bila na ogled do 21. junija, šest dni v tednu, po dve uri na dan, v tem času pa jo je, skupaj s spremljevalnimi prireditvami, obiskalo okrog 2 000 ljudi. Njihova doživljanja, bodisi zapisana v knjigi vtisov bodisi osebno izpoveda-na, so nedvoumen dokaz, da je razstava ČLOVEK, GLEJ z nagovarjanjem posameznika v celoti dosegla svoj namen. Prek medijev in obiskovalcev iz raznih slovenskih krajev je imela zelo velik odmev v celotnem slovenskem prostoru. Mnogi so menili, da je takšna razstava možna samo v kulturno in duhovno bogati Škofji Loki. Za ponazoritev le nekaj zabeleženih vtisov obiskovalcev: ... Poln optimizma bom pripovedoval o Škofji Loki kot o »malih Atenah«. (Kajetan Gantar) V velikem razstavnem prostoru je bila na ogled vseslovenska razstava likovnih del O čem razmišljaš Antigona? (foto: Peter Pokorn ml.) LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 89 V opustošenem prostoru lepota. In vendar se vrti! (Jože Kurinčič) »Resnica vas bo osvobodila.« Tudi tokrat... (Zorko Simčič in Minka Debevec Simčičeva) Veličastna, pretresljiva predstavitev naše zgodovine, za očiščenje spomina in njegovo razlago, za očiščenje src, spravo, sožitje, ljubezen... (s. Snežna Večko) Pretresljivo, močno, pričevalsko! (Vlasta D. Rus) Res: od lepote k čutenju - in spominu! (Antonija H. Križaj) Pretresljivo, tudi jaz bi bila lahko tam. (Bernarda Triler). Izkazalo se je, da so bili prazni in vlažni prostori opuščenega nunskega samostana več kot primerno okolje za izražanje osebnih doživljanj obiskovalcev. Mnogi med njimi so bili prvič v notranjosti prostorov, ki so čisto blizu nas, sredi mesta, a vendar odmaknjeni. Po nekaterih pričevanjih naj bi neposredno po koncu vojne tudi v teh prostorih, ne le na loškem gradu, zadrževali in trpinčili precej ljudi. Gre za sivo pego loškega zgodovinopisja, ki glasno kliče po poglobljeni strokovni obravnavi in predstavitvi. Starejše Ločanke in Ločani pa so se spominjali mladostnih dni, ki so jih preživljali v teh prostorih kot obiskovalci nunske šole ali kasneje verouka. Organizirano vodstvo po razstavi sta večkrat pripravili mag. Bernarda Podlipnik in Helena Matičič Hostnik, kar nekaj skupin pa si jo je ogledalo tudi po vnaprejšnjem dogovoru. Med njimi so bili dijaki Gimnazije Škofja Loka, ki jih je po razstavi popeljal Ivan Golob, prof. umetnostne zgodovine. Članek v šolskem časopisu Tret' štuk, v katerem je ena od dijakinj strnila svoje vtise ob obisku razstave, kaže na presenetljivo zmožnost empatičnosti in senzibilnosti današnjih mladih za obravnavano tematiko. Žal se ni opogumil niti en ravnatelj ali ravnateljica katere izmed osnovnih šol v Škofji Loki in obeh dolinah, da bi na razstavo popeljali učence devetih razredov, ki v skladu z učnim načrtom pri zgodovini kot obvezno temo obravnavajo prav Slovence v 20. in 21. stoletju. To je bila zamujena priložnost, tudi za medpredmetno povezovanje. V času razstave se je zvrstilo več spremljevalnih dogodkov, ki so pripomogli, da zanimanje zanjo ni usahnilo po odprtju. Tako so v Knjižnici Ivana Tavčarja Škofja Loka, s pomenljivim naslovom Veš, Antigona, svoj dolg?, postavili na ogled gradivo zapostavljenih slovenskih pisateljev, med njimi še posebej dr. Tineta Debeljaka. 24. maja je bila v Crngrobu tradicionalna, že 15. spominska maša in komemoracija za žrtvami tamkajšnjih povojnih pobojev. V dneh od 27. do 31. maja je v Škofji Loki in okolici potekal pesniški recital Pasijonke - pesmi o trpljenju v vojni in miru. Mladi bralci so na petih različnih lokacijah - na Železniški postaji Škofja Loka na Trati, na dvorišču loškega gradu, pred rojstno hišo dr. Tineta Debeljaka pod nunsko cerkvijo v Blaževi ulici, pri cerkvi v Crngrobu in pri križu na pokopališču v Lipici - interpretirali poezijo dr. Tineta Debeljaka in drugih pesnikov, ki se v svojih delih osebno ali tematsko navezujejo na slovenski narodni pasijon 1945. Simbolika izbranih dnevov in LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 90 lokacij je bila vezana na zgodovinske dogodke pred 70-imi leti, ko so konec maja 1945 britanske zavezniške sile v Titovo Jugoslavijo pet dni s prevaro vračale razo-rožene pripadnike slovenske narodne vojske in civiliste. Njihova življenjska usoda se je po prestani pasijonski procesiji mučenj in smrti - ki je stekla tudi skozi tisočletno Škofjo Loko s koncentracijskim taboriščem na loškem gradu - končala na množičnih moriščih Kočevskega Roga, Teharij, Crngroba in drugje po Sloveniji. Pobudnik in organizator Pasijonk je bil Blaž Karlin, več o njih pa lahko preberemo na spletni strani www.pasijonke.si ter v Pasijonskih doneskih 2016/11, ki sta jih marca 2016 izdali Muzejsko društvo in Društvo Lonka. 5. junija je bila na razstavišču predstavitev fotomonografije Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja in priložnostna razstava njegovih fotografij v povečanem formatu. V tekmi s časom je izdajatelju, Izseljenskemu društvu Slovenija v svetu, in založniku, Mohorjevi založbi iz Celovca, uspelo knjige »še tople« pripeljati iz tiskarne med obiskovalce loške predstavitve. Fotografski opus ljubljanskega poklicnega fotografa in publicista Marjana Kocmurja (1914-1990) je neprecenljiv, saj gre za doslej edino znano ohranjeno fotografsko pričevanje o množičnem umiku 17 000 Slovencev na Koroško, preko Gorenjske in Ljubelja na Vetrinjsko polje. Ob pripravah na izid knjige se je izkazalo, da je imel Kocmur podružnico svojega fotoateljeja tudi v Škofji Loki, v tedanji Nunski ulici 10, današnji Blaževi ulici 6, zato se je s predstavitvijo knjige v neposredni soseščini svojega nekdanjega ateljeja simbolno vrnil v Škofjo Loko. Fotografa in fotomonografijo so predstavili Boštjan Kocmur, nečak in lastnik negativov Marjana Kocmurja, Tamino Petelinšek, profesionalni fotograf in pobudnik projekta, dr. Primož Lampič, umetnostni zgodovinar in publicist, ter mag. Jurij Pavel Emeršič, teolog in profesor zgodovine na Gimnaziji Želimlje. V kulturnem programu sta sodelovala sopranistka Ema Koplan in baritonist Janez Hostnik iz Glasbene šole Škofja Loka, večer pa je v imenu lokalnega soorganizatorja Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka povezovala Tanja Erlah. 14. junija je bila, prav tako na prizorišču razstave, bralna uprizoritev Sofoklove Antigone, v prevodu Ivana Hribovska (1923-1945), pod režijskim vodstvom Ksenje Geister in vsestranski koordinaciji Neže Karlin. Nastopili so Tanja Erlah, Lucija Omejc - Demšar, Jurij Svoljšak, Marcel Kokelj, Jan Pintar, Blaž Karlin, Marko Črtalič, Ambrož Demšar in Selena Benedik, na tolkalih pa je Pesniški recital Pasijonke pred cerkvijo Marijinega oznanjenja v Crngrobu; na levi Blaž Karlin. (foto: Aleksander Igličar) LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 91 improviziral Janez Sagadin. V prepletu likovne, gledališke in glasbene umetnosti so obiskovalcem na pretresljiv, vzvišen način posredovali vedno aktualno temo - boj med večnim božjim in minljivim človeškim zakonom. Prav poseben poudarek je uprizoritvi dala poetična in ekspresivna nota Hribovškovega prevoda, ki je nastal v ozračju 2. svetovne vojne. Mladi prevajalec, ki je to etično najbolj izčišče-no tragedijo antike prevedel že pri rosnih osemnajstih letih, je morda slutil, kako se bo končala njegova življenjska pot; leta 1945 se je na Teharjah za njim izgubila vsaka sled. Večer je izzvenel kot poziv, da je nov svet možno graditi tako v naših srcih kot v naši domovini, kot pravi Antigona v Hribovškovem prevodu: »Ne za sovraštvo, za ljubezen jaz živim.« Uprizoritvi so prisostvovale tudi tri pesnikove Bralna uprizoritev Sofoklove Antigone; z leve: Tanja Erlah, Marcel Kokelj, Blaž Karlin in Lucija Omejc - Demšar; v ozadju slika Jožefa Muhoviča Sence na duši ali: O čem razmišljaš, Kreon? (foto: DavidJezeršek) nečakinje in nečak. Društvo Lonka je v drugi polovici leta z Antigono gostovalo še v Kranju, Polhovem Gradcu, Šentvidu nad Ljubljano in nazadnje v Hribovškovi rojstni Radovljici. Že naslednje dopoldne, v ponedeljek, 15. junija, je bila v nekdanjem nunskem samostanu tiskovna konferenca, na kateri so sestre uršulinke, v okviru Resnice in sočutja, predstavile pobudo Spominski dnevi 2015 in premierno predvajale kratki film Slovenija ima srce, režiserja Davida Sipoša. Ena prvih idej, kako obeležiti spominsko leto, je bila ponatis monumental-ne pesnitve Velika črna maša za pobite Slovence, loškega rojaka dr. Tineta Debeljaka, soustanovitelja Muzejskega društva, čigar življenje in delo je bilo v domovini (pre)dolgo zamolčano. Pesnitev je izšla leta 1948 v Buenos Airesu, kamor je dr. Tine Debeljak emigriral skupaj z več kot 6 000 rojaki. Ker je ponatis Velike črne maše presegal zmožnosti Muzejskega društva, smo bili zelo veseli, da je zanj poskrbela Založba Družina. 17. junija smo v glavni razstavni dvorani pripravili njeno predstavitev, skupaj s predstavitvijo ponatisa pesnitve LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 92 dr. Tineta Debeljaka in slikarke Bare Remec Kyrie eleison, slovenski veliki teden. Ta knjižna dvojčica Velike črne maše je prvič izšla leta 1955 v Buenos Airesu, Muzejsko društvo pa je poskrbelo za prvi ponatis v Sloveniji. Vsebino in pomen ene in druge pesnitve je predstavila ddr. Marija Stanonik, ki je pripravila obsežno strokovno oceno obeh del. Na predstavitvi sta spregovorili tudi Debeljakova hči Jožejka Debeljak - Žakelj in njegova vnukinja Ana Malvina -Porcelo Žakelj, ki sta prišli iz Argentine. Prisotni so si ogledali še film o življenju in delu dr. Tineta Debeljaka med Slovenci v Argentini, ki ga je leta 2009, ob 20-letnici njegove smrti, pripravil njegov vnuk, fotograf Marko Vombergar, ki je bil po spletu okoliščin tudi med prisotnimi. Jožejka Debeljak - Žakelj, v ozadju lesorezi Bare Remec iz Debeljakove pesnitve Velika črna maša za pobite Slovence. (foto: Tatjana Splichal) Po predstavitvi je v prostorih samostana sledilo odprtje razstave oziroma spominske meditacije Iz globočine, kjer so nas nagovarjali Debeljakovi verzi iz Velike črne maše, pospremljeni z lesorezi Bare Remec ter s posnetkom branja Črne maše, v izvedbi Pavleta Ravnohriba. Pripravila jo je Založba Družina, predstavil pa njen direktor Tone Rode. Razstavo in z njo povezano dogajanje smo sklenili v nedeljo, 21. junija, z zaključnim koncertom Komornega zbora Megaron iz Ljubljane, pod vodstvom dirigenta Damijana Močnika, v nabito polni nunski cerkvi v Blaževi ulici. Osrednja skladba koncerta z naslovom Ne da sovražim - da ljubim, sem na svetu je bil Močnikov Slovenski requiem, o katerem je skladatelj zapisal: »Slovenski requiem je odločna odpoved sovraštvu, goreča prošnja za odpuščanje in milost ter trdna odločitev za ljubezen in mir. To delo posvečam vsem Slovencem, da bi skupaj našli pot v prihodnost, ki bo polna razumevanja, strpnosti, sožitja in ljubezni.« Pri izvedbi so sodelovali sopranistka Marta Močnik - Pirc, organist Klemen Karlin, violončelist Jaka Trilar, pritrkovalci Damjana in Marta Praprotnik ter Jurij Močnik in recitatorka Tanja Erlah. Ob koncu izjemno občutenega koncerta LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 93 Zaključni koncert Komornega zbora Megaron v nunski cerkvi. (foto: Peter Pokorn ml.) so poslušalci, preden so z močnim aplavzom nagradili izvajalce, nekaj časa ostali v tišini osebnega premišljevanja. Organizatorji smo ves čas obsežnih priprav in izvajanj posameznih dogodkov čutili izjemno duhovno podporo velikega števila ljudi, še zlasti pa nas je navduševal velik odziv prostovoljcev, ki so čistili prostore, dežurali na razstavi, nudili tehnično pomoč, raznašali vabila, lepili plakate in opravili vrsto drobnih opravil, ki so velikokrat opažena šele takrat, ko niso opravljena. Vsi smo začutili, da se dogajajo veliki premiki pri razumevanju in gledanju na tragične dogodke pred 70-imi leti, kar nas je povezalo in nam dalo novih moči. Prav posebej se nas je dotaknil tudi obisk Rova sv. Barbare v Hudi Jami, ki nam je bil v manjši skupini, z vnaprejšnjim soglasjem Direktorata za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja pri resornem ministrstvu, omogočen 29. junija kot neke vrste podarjeni epilog bogatega dogajanja. Finančna sredstva za pokritje stroškov projekta so bila večinoma zbrana s pomočjo darov obiskovalcev, preostali del pa z donacijami nekaterih podjetij in posameznikov, s sredstvi Muzejskega društva in tistimi, ki jih je Društvo Lonka prejelo na občinskem razpisu za kulturne projekte. Ob izteku spominskega leta 2015 smo v obeh loških zgodovinskih društvih, kot smiselno nadgradnjo velike razstave ČLOVEK, GLEJ,, zasnovali še sklop dogodkov s pomenljivim naslovom ČLOVEK, GLEJ NAPREJ. Prepričani smo namreč, da moramo še marsikaj storiti tako na materialni kot tudi duhovni ravni. V torek, 8. decembra, je bila na praznik Brezmadežne in ob začetku leta božjega usmiljenja v nunski cerkvi brezmadežnega spočetja device Marije maša za žrtve povojnih pobojev na Škofjeloškem, ki jo je ob somaševanju duhovnikov LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 94 dekanije Škofja Loka daroval prelat Anton Slabe, rojak iz Selške doline; pela je vokalna skupina Cantabile iz Gorenje vasi, pod vodstvom Romana Ažbeta. Prelat Slabe, on in njegova družina so bili med vojno in po njej močno preizkušani, je svoj nagovor sklenil z besedami: »Motijo, bolijo nas neporavnane krivice, zlasti ko gre za človeško dostojanstvo. Če odmislimo nesmiselnost smrti ljudi, posebej na Škofjeloškem, ki se jih danes spominjamo, pa boli, da je bilo le redkim dano, da so bili dostojno pokopani, da na njihova imena še vedno leti blato zaničevanja in zavračanja resnici navkljub. Pokojni so zase pač razrešili ta vprašanja, mnogi živi jih ne morejo. Nekateri ne morejo niti odpustiti; pa je potrebno - že zaradi sebe in svojega miru.... To je kultura odpuščanja, da smo sposobni moliti ob grobu ali breznu za svoje domače pa tudi za njihove morilce, ker povračilo prepuščamo Bogu; da hodimo in govorimo v družbi z dvignjenim obrazom človeškega in krščanskega dostojanstva. To zaželimo našemu narodu, naj odkriva skrivnostno moč vere, da ne bo ostal v smrtnih krčih, ampak se odprl življenju Božjega Duha in njegovemu miru.« V sredo, 9. decembra, smo v Jurjevi dvorani v Stari Loki pripravili pogovorni večer z naslovom Povojni poboji na Škofjeloškem 70 let kasneje. Vodil ga je Blaž Karlin, sodelovali pa so zgodovinar dr. Mitja Ferenc, član Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, Janez Pintar, predsednik Komisije za evidentiranje in ureditev prikritih grobišč v Občini Škofja Loka v letih 2003-2007 in tajnik Društva Huda Jama, ter duhovnik mag. Bogdan Vidmar, vicepostulator za beatifikacijo duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne. Ob sklepu večera je bila prebrana Škofjeloška deklaracija ob 70-letnici konca 2. svetovne vojne, ki so jo navzoči sprejeli z aklamacijo. V njej je med drugim izražena pobuda, da se v prostore nekdanjega nunskega samostana v Škofji Loki umesti Slovenski muzej spomina in sprave in da se nunsko cerkev v Škofji Loki razglasi za cerkev sprave. Besedilo deklaracije objavljamo v celoti. Izvršni odbor Društva Lonka je deklaracijo podprl na dopisni seji 7. decembra. O podpori je razpravljal tudi Izvršni odbor Muzejskega društva na seji 30. novembra 2015. Od navzočih devetih članov so trije glasovali zanjo, trije so bili proti, trije pa so se glasovanja vzdržali. Deklaracija je bila konec decembra v tiskani obliki poslana tako državnemu kot občinskemu političnemu vrhu ter izbranim ustanovam, organizacijam in posameznikom, skupaj na več kot 160 naslovov, v elektronski obliki pa tudi številnim medijem. V mesecu dni po prejemu so se nanjo vsebinsko odzvali msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof, dr. Milan Brglez, predsednik Državnega zbora RS, Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic RS, in dr. Jože Dežman, predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč; na lokalni ravni pa je, z izjemo profesionalne novinarske obravnave v Gorenjskem glasu, naletela na monoliten zid molka, kar več kot zgovorno priča o stanju duha v Škofji Loki leta 2015. LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 95 ŠKOFJELOŠKA DEKLARACIJA OB 70-LETNICI KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE 70 let od konca druge svetovne vojne in časa neposredno po njej, na Slovenskem zaznamovanega z množičnimi izvensodnimi poboji, ko vsem mrtvim še vedno ni priznana pravica do groba in spomina, od predstavnikov države pričakujemo, da se jasno in odločno zavzamejo za: 1. dokončno raziskavo prikritih grobišč, izkop žrtev, njihovo evidentiranje in pokop v skladu s civilizacijskimi normami, 2. vrnitev temeljnega človeškega dostojanstva vsem žrtvam revolucionarnega nasilja s simbolno izjavo Državnega zbora Republike Slovenije kot najvišjega predstavniškega in zakonodajnega organa v Republiki Sloveniji, v duhu opravičila in obžalovanja Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja dne 29. oktobra 2015 na gradu Strmol, 3. osnovanje Slovenskega muzeja spomina in sprave, ki bo v duhu strpnosti in medsebojnega spoštovanja skrbel za ohranjanje narodovega kolektivnega spomina na prestano trpljenje med drugo svetovno vojno in po njej. V skladu z navedenim župana in občinske svetnike Občine Škofja Loka pozivamo, da zastavijo vso svojo politično, človeško in moralno avtoriteto in se zavzamejo za: 1. ponovno oblikovanje komisije za evidentiranje in ureditev prikritih grobišč, sestavljene iz področnih strokovnjakov, 2. dokončno ureditev prikritih grobišč na območju občine Škofja Loka in pietetno ureditev kostnice na pokopališču Lipica pri Škofji Loki, 3. predstavitev vseh razsežnosti medvojnih in povojnih pobojev na Škofjeloškem in Loškega gradu kot nekdanjega koncentracijskega taborišča v stalni zbirki Loškega muzeja Škofja Loka in Slovenskega muzeja spomina in sprave. Dajemo pobudo, da se Slovenski muzej spomina in sprave, kot živ spomin in opomin na slovenski pasijon 20. stoletja, umesti v prostore nekdanjega Nunskega samostana v Škofji Loki, mestu Škofjeloškega pasijona, in da se Nunsko cerkev v Škofji Loki razglasi za cerkev sprave. Sprejeto z aklamacijo na pogovornem večeru Povojni poboji na Škofjeloškem 70 let kasneje, v Stari Loki, 9. decembra 2015. Ilustracija: K. Mirtič (Bara Remec), Katakombska lučka, lesorez. LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 96 V nedeljo, 13. decembra je na Loškem odru, v organizaciji Društva Lonka, gostovala Gledališka skupina župnije Ljubljana - Moste s predstavo Requiem za Jezusa. Ustvarjalci so o njej zapisali: »Predstava, ki je nastala ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne, je sodobna interpretacijapasijona in ogledalo izprijenosti človeške družbe v vrtincu vojnega nasilja. Mogočni prizori evangelija osvetljujejo tragiko bivanja pod pritiskom diktatur ter kličejo k etičnemu razmisleku in preoblikovanju lastnega življenja in razmišljanja.« Režiser, dramaturg in scenograf je bil moščanski župnik dr. Božidar Ogrinc. Amaterskemu ansamblu iz Most je uspela izredno dinamična in prodorna predstava, ki bi bila lahko v ponos marsikateremu poklicnemu gledališču. Spominsko leto smo zaključili z mašo v nedeljo, 27. decembra, simbolno na predvečer godu nedolžnih otrok, pri Matjaževi jami v bližini vasi Pevno. Tam je bilo po nekaterih pričevanjih v maju 1945 umorjeno večje število hrvaških otrok. Somaševanje je vodil starološki župnik dr. Alojz Snoj, pel pa je mešani pevski zbor Sv. Urh iz Smlednika, pod vodstvom Andreja Žagarja. To je bilo po sedemdesetih letih prvič, da je bila na tem kraju darovana maša. Starološki župnik je ob koncu svojega nagovora zbranim takole zaobjel pomen gesla ČLOVEK, GLEJ NAPREJ: »Govori nam, da tega ne smemo pozabiti zato, da se to ne bi nikdar več ponovilo. Govori nam o resnici in sočutju in usmiljenju. In govori nam tudi o tem, da potem, ko smo storili vse, kar je potrebno, da priznamo in popravimo zlo iz naše zgodovine in ga obžalujemo, gledamo naprej in gradimo prihodnost, ki bo polna strpnosti, razumevanja, spoštovanja drugačnih ter medsebojnega razumevanja in sodelovanja.« Z vsem naštetim smo želeli spomniti na čas pred sedemdesetimi leti. Predvsem na tiste dogodke, ki so bili dolga leta prepovedana tema in bi jih tudi danes marsikdo najraje obšel. A vendar so del zgodovine in kot težka temna snov vgrajeni v spomin našega naroda. 70 let je le hip v življenju človeštva, v življenju posameznika pa se v tem času odvije skoraj celoten življenjski krog. Generacije se menjavajo in kmalu ne bo več nikogar, ki je osebno izkusil viharje prve polovice 20. stoletja. Z vsakim dogodkom, ki smo ga pripravili, smo jasneje začutili, kako pomembno je odpirati prostor za dialog in kako moramo dati besedo vsem, ki se jih je ta čas neposredno dotaknil. Obiskovalci razstav in prireditev so s svojo številnostjo to ves čas potrjevali. Morda pa le velja stara Ciceronova modrost, da je zgodovina učiteljica življenja. Prepričani smo, da je tisti, ki zgodovine ne pozna, obsojen na to, da jo ponavlja. Upamo, da smo v spominskem letu 2015 odstrli del tančic in na ta način prispevali kamenček v mozaik poznavanja naše lastne zgodovine. LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 97 Razstava članov Združenja umetnikov Škofja Loka Ne da sovražim - da ljubim, sem na svetu! v malem razstavnem prostoru. (foto: Peter Pokorn ml.) LR 62 / Človek, glej in Človek, glej naprej 98 Urška Florjančič Kako se je vse začelo? Moja zgodba v projektu Človek, glej naprej Danes je cvetna sobota. Pred letom dni, prav tako na cvetno soboto, 28. marca 2015, smo si organizatorji projekta ČLOVEK, GLEJ ogledali opuščene prostore nunskega samostana v Škofji Loki, da bi preverili njihovo primernost za postavitev velike razstave likovnih del in predmetov iz Hude Jame ob 70-letnici konca 2. svetovne vojne in povojnih pomorov. Čez mesec in pol, nekaj dni pred odprtjem te razstave, sem prijateljem po spleta pisala: »Prebudili smo spečepro-store nekdanjega samostana, jih očistili in z veliko ljubeznijo pripravljamo dogodek, na katerem se želimo srečati z vami in se v prihodnjih tednih skupaj z vami podati na pot iskanja resnice in sočutja.« Moja zgodba v tem velikem mozaiku ljubezni - kot poimenujem dogajanje pod geslom ČLOVEK, GLEJ - se je začela porajati že več mesecev pred tem. Novembra 2014 je Jože Bartolj v spletnem časopisu Časnik spregovoril o civilno-družbeni iniciativi Resnica in sočutje in njeni pobudi, da bi v letu 2015 primerno obeležili nekatere obletnice, kot so 100-letnica začetka bojev na soški fronti, 70-letnica konca 2. svetovne vojne in 25-letnica prvih demokratičnih volitev v Slovenji. Med drugim je zapisal: »To so dogodki, ki so usodno zarezali v zgodovino 20. stoletja in jih nikakor ne smemo pozabiti. Do njih, še posebej do konca 2. svetovne vojne in z njo povezane državljanske vojne in povojnega nasilja, moramo zavzeti držo resnice in sočutja, saj bomo le tako lahko sprožili proces sprave, ki ga že predolgo čakamo. Spominsko leto 2015 naj torej prispeva k prenavljanju duha in kulture ter iskanju skupnih korenin našega še vedno usodno razdeljenega naroda. K sodelovanju so vabljeni vsi ljudje dobre volje, ki želijo, da bi Slovenci na svojo zgodovino lahko pogledali neobremenjeno, jo sprejeli celovito, z vsemi tragičnimi in travmatskimiposledicami.« Ob teh besedah sem se čutila močno nagovorjena. Naslednji kamenček je bila razstava umetniških del v zaporniških celicah nekdanje Udbe (v kletnih prostorih na Beethovnovi 3 v Ljubljani) z naslovom O čem razmišljaš, Antigona?, ki sem si jo ogledala januarja 2015. Ob obisku sem razmišljala: »Trenutek, ki me je presunil do dna srca. Boleče, a osvobajajoče, ker budi vest, prebuja v nas sočutje, kije pot do ljubezni. Živi zakopani po premnogih LR 62 / Kako se je vse začelo? 99 krajih trpljenja po Sloveniji (Teharje, Huda jama, celice Udbe in vsi kraji medvojnih in povojnih pobojev in mučenj), obsodbe nedolžnih, ustrahovanja vseh vrst, ... so naši živi mrtveci, ki naš narod kličejo k resnici in sočutju, da bi porodili ljubezen, priznanje krivde, odpuščanje in končno upanje.« Kot kamenček za kamenčkom so se vrstili dogodki, ki so prebujali moje zavedanje o pomenu sprave v našem narodu. Odzvala sem se na spletno pobudo o vseposvojitvi, ki vabi, naj posvojimo žrtve zla 2. svetovne vojne in tudi sama posvojila žrtev vojne, da jo kot lisica v Malem princu udomačim in zanjo molim. Pogosto sem razmišljala, zakaj se čutim tako močno nagovorjena ob klicu po spravi. V sorodstvu nimam nikogar, za katerega bi vedela, da je bil žrtev vojnega ali povojnega nasilja; torej ne gre za osebni motiv. Bolj ko sem razmišljala, bolj mi je postajalo jasno, da je človek toliko ČLOVEK, kolikor išče RESNICO in goji SOČUTJE. Že vrsto let vem za tragične dogodke, ki so se tik po koncu 2. svetovne vojne odvijali v mojem mestu in njegovi okolici. To vedenje in zavedanje o naši polpretekli zgodovini dolgujem mojemu očetu, ki že od devetdesetih let prejšnjega stoletja pogumno išče resnico o Crngrobu, in starološkemu župniku Alojzu Snoju, ki nas s svojim zgledom uči sočutja, usmiljenja in odpuščanja. Starši smo tisti, ki smo prvi poklicani, da svojim otrokom privzgojimo čut za iskanje resnice in sočutje do bližnjega. Moji starši so to nalogo dobro opravili. Vsaka naslednja generacija pa je na novo poklicana, da prispeva svoj delež pri iskanju resnice. Kadar se človeka nekaj močno dotakne, si želi to deliti s prijatelji. V naših pogovorih smo se pogosto dotaknili spominskega leta 2015, skupaj razmišljali, Skupina dobrovoljcev pri projektu ČLOVEK, GLEJ ob obisku Rova sv. Barbare v rudniku Huda Jama pri Laškem, 29. junija. 2015. (foto: Ivan Kenda) 100 Kako se je vse začelo! / LR 62 kaj ob tem čutimo in kako lahko tudi sami sodelujemo v procesu sprave. To je bil tudi čas, ko smo se pripravljali na uprizarjanje Škofjeloškegapasijona 2015. Dve zgodbi, dva pasijona. Prvi Kristusov, drugi kalvarija žrtev revolucionarnega nasilja. Ena sama pot do sprave: pot usmiljenja, božjega in človeškega. In kot bi vstopil v našo zgodbo, je papež Frančišek marca 2015 napovedal izredno sveto leto usmiljenja, z začetkom na praznik brezmadežnega spočetja device Marije (8. 12. 2015). Prisluhnili smo drug drugemu in različne pobude združili v bogat program dogodkov skozi vse leto, ki so se povezali v čudovito zgodbo o tem, da velike stvari v življenju dosežemo, če seštejemo svoje moči in talente. Marsikaj človek lahko stori sam, a še lepše je, če se povežemo v skupnost, kjer lahko vsak prispeva svoj čas, talent, se daruje za druge, umira v sebi, da bi z dejanji ljubezni bolj in bolj postajal eno z drugim. Iz tega nagiba smo k sodelovanju pri pripravi in organizaciji razstave ČLOVEK, GLEJ pritegnili veliko število ljudi dobre volje, ki so bili pripravljeni stopiti skupaj in sestaviti živ mozaik ljubezni. Mnogo ur je bilo potrebnih, da smo z zidov, tal in oken v prostorih opuščenega samostana odstranili več desetletij star prah in vlago. Skozi odprta okna in vrata je med častitljivo stare zidove zavel svež zrak z vonjem po pomladi. Med delom smo se spoznavali, spletali medsebojne vezi, odkrivali našo preteklost in delili sedanjost. Nič nam ni bilo pretežko, polni smo bili novih idej in vedno se je našel nekdo, ki je bil pripravljen ponuditi pomoč: nekdo je nabral sveže cvetje, drug očistil okolico in uredil vhod za invalide, spet nekdo napeljal elektriko in drug uredil prevoz, tretji je priskrbel svetila, še nekdo oglasne table, mize, stole, prte, reklamne plakate, ekran, vitrine itd. Z veliko mero ljubezni in potrpežljivosti številnih mož ter žena smo prebudili zapuščene prostore, da bi v njih zaživela zgodba o resnici in sočutju. Po odprtju razstave je za dežurstvo na razstavi pet tednov, šest dni na teden, po dve uri na dan, skrbelo 27 požrtvovalnih prostovoljcev. Vsakokratno dežurstvo je terjalo, da si se v tišini sprehodil preko mnogih prostorov in stopnic v samostanu, se za trenutek potopil desetletja in stoletja nazaj v čase, ko so tod živele klari-se in kasneje uršulinke, namenil pogled razstavljenim delom in predmetom ter v srcu obnovil zgodbo o resnici in sočutju. Biti del žive zgodbe, prisluhniti občutjem obiskovalcev, deliti z njimi spomine na dogodke iz preteklosti in čutiti z njimi, so nepozabni trenutki, ki prebujajo vest in nas delajo bolj ljudi. Poletnemu odmoru je konec leta, kot odmev temu dogajanju, sledil še niz dogodkov iz cikla ČLOVEK, GLEJ NAPREJ. S pogledom, usmerjenim naprej smo prestopili samostanske zidove in začrtali novo pot k človeku, ki jo tlakujejo usmiljenje, odpuščanje in sprava. Našo veliko zgodbo smo gradili na zaupanju. Gradili smo jo številni ljudje dobre volje, ki jim rada rečem dobrovoljci. Vsak dan znova se je izšlo in vsakokrat, ko je bil dogodek za nami, je bilo v srcu lepše. Ob vsem dogajanju, ko bi človeka povsem normalno lahko obšel strah ali bomo zmogli, sem ves čas te naše zgodbe občutila mir in povezanost med nami. Zaupala sem, da Bog bdi nad našim delom in da pišemo zgodbo, ki bo zagotovo dajala obilen sad. LR 62 / Kako se je vse začelo? 101 Na prednji strani: Salomonov tempelj, izsek iz Pogleda na Jeruzalem. (vir: Hartman Schedel: Liber Chronicarum, 1493) Janez Höfler H • • V I • I *l * I VI • v Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (fl5l3) Izvleček Prispevek obravnava življenje Gašperja Marolta, po rodu z območja Škofje Loke, kanonika v Freisingu in kratek čas župnika v Stari Loki, od prvega znanega podatka o njem iz leta 1465 do smrti leta 1513. Po prejemu prve tonzure leta 1465 v Rimu je prejel različne cerkvene beneficije, med drugim je bil župnik v Kirchdorfu na Tirolskem in Fürstenfeldbruck na Bavarskem. Od okoli 1480 do 1490je bil kanonik - dekan v kapitlju sv. Andreja v Freisingu, leta 1488 pa je bil sprejet v vrsto kanonikov freisinške stolnice, kjer je ostal do smrti. Tik pred smrtjo je dal v križnem hodniku freisinške stolnice postaviti marmorni oltar, ki se pripisuje kiparju Stephanu Rottalerju iz Landshuta. Abstract Gašper Marolt (fI5I3), Freising canon and priest in Stara Loka The contribution deals with the life of Gašper Marolt, born in the vicinity of Škofja Loka, canon in Freising and for a short time priest in Stara Loka, from the first known mention of him in 1465 to his death in 1513. After receiving his first tonsure in 1465 in Rome, he received various church benefices, including that of priest in Kirchdorf in Tyrol and Fürstenfeldbruck in Bavaria. From around 1480 to 1490, he was canon - dean of the chapter of St Andrew in Freising and in 1488 was accepted into the ranks of canons of Friesing Cathedral, where he remained until his death. Immediately before his death, he had a marble altar set up in the cloisters of Freising Cathedral, which is attributed to the sculptor Stephan Rottaler from Landshut. Gašper Marolt sodi v vrsto podjetnih cerkvenih dostojanstvenikov poznega srednjega veka na Slovenskem, ki so kljub nižjemu družbenemu poreklu dosegli visoke položaje v cerkveni hierarhiji na tujem, si pridobili ime in ugled ter s kopičenjem cerkvenih služb in nadarbin tudi zavidljivo premoženje. Ker se je njegova univerzitetna izobrazba ustavila na stopnji licenciata cerkvenega prava in ker ga, kolikor je znano, tudi sicer ni pritegnilo takrat aktualno humanistično vrenje kot LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 105 nekatere druge njegove rojake - naj omenimo le Tomaža Prelokarja iz Celja, Bernarda Pergerja iz Ščavnice, Brikcija Preprosta, prav tako iz Celja, Pavla Obersteina iz Radovljice, Avguština Prygla - Tiferna iz Laškega -,1 je v slovenski literaturi ostal tako rekoč neznan. Drugače v tuji. Poleg objave arhivskih notic, ki osvetljujejo njegovo življenje, moramo opozoriti na epitaf v obliki oltarnega nastavka, ki si ga je Marolt pred smrtjo leta 1513 dal postaviti v križnem hodniku freisinške stolnice. Gre za pomembno delo v knežjem Landshutu delujočega bavarskega kiparja Stephana Rottalerja (ok. 1480-1533) na prelomu iz pozne gotike v renesanso - če Marolta ne moremo obravnavati kot humanista, ga lahko vsaj kot umetnostnega Oltar sv. Sebastijana (Maroltov oltar); Freising, križni hodnik stolnice bl. Device Marije in sv. Korbinijana. (foto: Margrit Behrens © Zentralinstitut für Kunstgeschichte, Photothek) 1 O njih in drugih Simoniti, Humanizem. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 106 poznavalca in naročnika. V resnici poznamo le eno samo sorodno delo, ki ga je v njegovem času zapustil kak dignitarij slovenskega rodu na tujem. To je nagrobnik leta 1522 umrlega ljubljanskega in novomeškega prošta, vodje cesarske kapele ter pičenskega in dunajskega škofa Jurija Slatkonje v cerkvi sv. Štefana na Dunaju, a ta kljub izvrstnejši izvedbi - nekateri ga celo poskušajo pripisati znamenitemu renesančnemu kiparju Loyu Heringu (1484/85-1554) - v strokovni literaturi ni toliko opažen kot Maroltov epitaf. V naslednjih vrsticah želim na enem mestu zbrati Maroltove biografske podatke, kolikor so, sicer nepovezani, dosegljivi v knjižnih objavah in na spletu. Zavedam se, da ne bodo popolni, zato pa naj spodbudijo nadaljnje raziskovanje. O začetkih Maroltove kariere je mogoče razbrati iz zapisov v registraturah papeške komore, to je o njenih prejemkih za časa Pavla II.2 Prvi podatek govori o tem, da je Gašper Marolt, sholar oglejske die-ceze (scol. Aquileg. dioc.), 8. junija 1465 v veliki kapeli apostolske palače pri Sv. Petru v Rimu prejel prvo tonzuro. 4. novembra 1466 mu je bila podeljena kanoniška prebenda v škofiji Pičen v Istri. 9. junija 1467 je postal župnik župnije sv. Štefana v Kirchdorfu na Tirolskem in na tem mestu, ko mu je bilo spregledano, da uživa še druge beneficije, ponovno potrjen 5. maja 1468. 10. novembra 1468 je sledil beneficij kaplana pri Marijinem oltarju v Stari kapeli (Alte Kapelle) v Regensburgu, 28. aprila 1470 (bula odposlana 24. julija) pa je Marolt dobil še župnijo v Brucku (danes Fürstenfeldbruck - Pfaffing) pri Münchnu, na območju freisinške škofije.3 To je le nekaj beneficijev iz teh let, ki so dokumentirani, verjetno jih je bilo še več. Življenjepis Gašperja Marolta, začetek. (vir: Bayerische Staatsbibliothek, München, cgm. 1718, str. 250) 2 Vse zbrano v Repertorium Germanicum, št. 657. 3 Za zadnje gl. tudi Scherg, Bavarica, št. 95, str. 10. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 107 Življenjepis Gašperja Marolta, nadaljevanje in konec. (vir: Bayerische Staatsbibliothek, München, cgm. 1718, str. 251) Iz zapisa o podelitvi župnije v Furstenfeldbrucku, 28. aprila 1470, je razvidno, da je Marolt v tem času bival v Rimu.4 Še več. Ohranjen je dokaz, da se je malo zatem udeležil avtentiziranja pričevanj subdelegatov v kanoniza-cijskem procesu avstrijskega mejnega grofa Leopolda III. Babenberškega, ki se je 17. maja tega leta odvijalo v rimski rezidenci kardinala Bessariona.5 Maroltova naloga je bila, da skupaj s Simonom Jegermanom, prav tako kleri-kom oglejske dieceze, overovi pečat na pisnem pričevanju Mihaela Altkinda, pičenskega škofa in prošta v Dunajskem Novem mestu, enega od sub-delegatov. To pomeni, da je Marolt v tem času že končal študij prava, čeprav brez doktorske promocije. Kje ga je opravil, ne vemo, najbrž v Italiji, a ga v objavljenih matrikah z druge strani Alp najbolj obiskanih univerz iz tega časa, padovanske in bolonjske,6 ni najti. Ne nazadnje je glede na omenjene podatke povsem mogoče, da je študiral na univerzi papeške kurije v samem Rimu.7 4 »In Romana curia residens«; Scherg, Bavarica, ib. 27. julija je komora izdala nalog za vplačilo takse ob podelitvi, ki ga je Marolt očitno osebno poravnal 8. avgusta; tudi Repertorum Germanicum, ib. 5 Gerhartl, Michael Altkind, str. 74. 6 Pengo, Acta; Knod, Deutsche Studenten. 7 O tej univerzi gl. najnovejše delo Schwarz, Kurienuniversität, ki je bila podpisanemu dostopna šele v izvlečkih. Študij je bil omejen na teologijo in cerkveno pravo. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 108 Podatki razkrivajo strmo kariero mladeniča, kakršne brez podpore (žal neznanega) dobrotnika ne bi bilo. O tem govori že samo dejstvo, da je prvo ton-zuro8 prejel v Rimu, morda celo iz rok samega papeža, in ne denimo v furlanskem Vidmu, kamor so takrat v ta namen zahajali duhovniški kandidati z območja oglejskega patriarhata. V skupini, ki se je 8. junija 1465 zbrala v vatikanski palači na prejem prve tonzure ali nižjih redov, je bilo po zapisih v registraturah papeške komore poleg Marolta še enajst kandidatov iz raznih delov Evrope, vse do Utrechta na severozahodu in Rostocka na severu. Kaže, da je v Rim pripotoval v spremstvu kakega odličnika, ki ga je priporočil papežu. Viri Marolta označujejo kot klerika oglejske dieceze. To neizpodbitno govori o njegovem izvoru iz slovenskih dežel; iz nekaterih omemb celo vemo, da je prihajal iz Škofje Loke. Po sedanjih objavah priimek Marolt v samem mestu v srednjem veku ni izpričan, pač pa ga najdemo v bližnji okolici. Tako se neki Nikolaj Marolt omenja leta 1421 in 1423 v Pevnu (Jagersdorf), leta 1501 pa Martin Marolt v Stari Loki;9 v Stari Loki so Marolti morda živeli že leta 1421, ko se omenjata Maroth in njegov sin Andrej.10 Vemo tudi za Marolta »ribiča« (Marolt vischer), ki ga je soproga loškega oskrbnika leta 1438 po nekih opravkih poslala na Dunaj.11 Naposled je treba opozoriti na Petra Marolta iz Loke (Petrus Marolt de Lackh). Zanj vemo, da se je leta 1457 vpisal na medicinsko fakulteto dunajske univerze, tam leta 1460 dosegel bakalavreat in leta 1463 doktorat.12 Iz senatne zabeležke o pripustitvi k izpitu za bakalavra 31. januarja 1460 je razvidno, da se je preživljal kot pevec v cerkvi sv. Štefana.13 V zapisu o njegovem doktoratu 28. junija 1463 pa je v aktih prvotno stalo »Petrus de Chraburga Piscatoris artium et medicine baccalarius«1 Gre seveda za istega človeka (ne sme nas zmotiti, da je namesto Loke naveden Kranj), ob vzdevku Piscatoris pa se nehote spomnimo na gornjega Marolta »ribiča«. Najbrž je bil njegov ožji sorodnik. Priimek Marolt je v osnovi nemški, prvotno Mayerhold, znan in razširjen tudi na Bavarskem, kar pa še ne da odgovora na vprašanje, ali gre za freisinške koloniste nemškega jezika ali ne. 8 Prva tonzura (prima tonsura) je bil obred, s katerim je kandidat stopil v duhovniški stan in tako izpolnil osnovni pogoj za prejem nižjih redov, a tudi zadosten za prevzem cerkvenih benefi-cijev, vključno s kanonikatom. Zunanje znamenje je bilo obrito teme glave. Podeljevanje bene-ficijev po prvi tonzuri je pogosto služilo temu, da so kandidati nastopili ali nadaljevali univerzitetni študij. Za podelitev prve tonzure naj bi bila praviloma potrebna starost vsaj deset let, vendar so jo v obdobju barantanja z beneficiji podeljevali tudi otrokom, mlajšim od deset let. V teh okoliščinah seveda ni mogoče ugotoviti, koliko let je imel Marolt ob njenem prejemu. Glede na njegovo bodočo kariero pa je moral biti takrat star okoli 18 let. 9 Blaznik, Urbarji, str. 226, 231, 336. 10 Blaznik, Urbarji, str. 225. 11 Bizjak, Obračuni, str. 372 (96). 12 Tuisi, Fakultät, str. 293. Posamezne podatke iz aktov fakultete je objavil Schrauf, Acta. 13 Tuisi, Fakultät, ib.; Schrauf, Acta, str. 100; označen je kot »cantor ad St. Stephanum«. 14 Tuisi Fakultät, ib; Schrauf, Acta, str. 114, še vedno označen kot pevec pri Sv. Štefanu. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 109 Kljub Maroltovemu poreklu z Loškega ne kaže, da bi bili začetki njegove kariere povezani s Freisingom. Na podelitev kanoniške prebende v Pičnu freisin-ške zveze niso vplivale, prav tako ne na imenovanje za župnika v Kirchdorfu na Tirolskem in podelitev beneficija v regensburški Stari kapeli. Kirchdorf je sodil pod škofijo Chiemsee, ta je bila sufraganska škofija salzburške nadškofije, župnija pa je bila inkorporirana samostanu avguštinskih korarjev sv. Zena v Reichenhallu (zdaj Bad Reichenhall). V papeških registraturah je sicer zapisano, da je Marolt postal tamkajšnji župnik 9. junija 1467, a se je ohranila listina, s katero je papež Pavel II. že 9. novembra 1466 pozval neimenovanega škofa, pač chiemseejskega,15 salzburškega stolnega prošta in še eno neimenovano osebo, naj Gašperja Marolta iz oglejske dieceze umestijo na župnijo v Kirchdorfu, ki je ostala nezasedena po odhodu dotedanjega župnika Konrada Karlona na župnijo Schlettstadt v strass-burški diecezi.16 Glede na to, kako so v papeški kuriji na podlagi pravice, imenovane provizija (provisio), v poznem srednjem veku neposredno podeljevali bene-ficije mimo imetnikov patronatskih pravic in s tem polnili papeško blagajno, si je lahko predstavljati, da so z Maroltovim imenovanjem nastale težave. Ni zapisano, kdo ga je predlagal za to mesto, najbrž pa ga je tja poslal papež. Kot kaže, je imenovanje leta 1467 obveljalo, a je še prihajalo do sporov, tako leta 1475 z nekim Johannom Maynbergerjem. Spor je prišel pred kurijo v Rim, vendar je bilo z listino, ki jo je kurija 13. novembra 1475 poslala cesarju Frideriku III., bavarskemu kleru in plemstvu, predvsem pa vsem, ki so dolžni župnijski cerkvi sv. Štefana v Kirchdorfu, potrjeno, da po odloku papeža Pavla II. Marolt župnijo zaseda zakonito.17 Kljub temu Maroltov položaj v Kirchdorfu ni bil trden - morda se je začasno celo poslovil od nje. To je bil najbrž tudi vzrok, da je prošt samostana sv. Zena z dekanom in kapitljem leta 1479 chiemseejskemu škofu za župnika prezentiral znamenitega Wolfganga Kolbergerja, ki je tega leta postal tajnik vojvode Jurija Bogatega v Landshutu (in leta 1485 njegov kancler), a je ta župnijo prepustil drugemu, in sicer kar Gašperju Maroltu. V Reichenhallu s tem niso bili zadovoljni, zato so 19. oktobra tega leta škofu za Kirchdorf prezentirali novega kandidata, nekega Sebalda Stäblerja.18 Ne vemo, kako se je zadeva rešila, a zdi se, da je Kolberger vztrajal pri svoji pravici in je zato od Stäblerja za odstop beneficija zahteval letno plačilo 32 goldinarjev.19 Marolta srečamo kot župnika v Kirchdorfu spet leta 1482, ko so (28. maja) ključarji podružnice sv. Egidija v kraju Schwendt im Kohlental potrdili, da je privolil v obhajanje tedenske maše ob nedeljah in da 15 To je bil Ulrik Plankenfels (1453-1467). 16 BHStA, Kloster St. Zeno Urkunden 398; dosegljivo na spletni bazi monasterium.net (http:// monasterium.net/mom/DE-BayHStA/KUStZeno/fond). 17 BHStA, Kloster St. Zeno Urkunden 435; dosegljivo na spletni bazi monasterium.net (http:// monasterium.net/mom/DE-BayHStA/KUStZeno/fond). 18 BHStA, Kloster St. Zeno Urkunden 453; dosegljivo na spletni bazi monasterium.net (http:// monasterium.net/mom/DE-BayHStA/KUStZeno/fond). 19 Geiß, Wolfgang Graf zu Neukolberg, str. 189. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 110 bo tako kot v drugih podružničnih cerkvah evangelij bral v nemščini.20 Ne glede na to se je moral kmalu posloviti. Kolberger je namreč tudi od Marolta zahteval, naj mu izplačuje penzijo, na kar ta ni pristal. To vemo iz ukaza papeža Siksta IV. pasavskemu dekanu in freisinškemu oficialu Johannu Schwalbu z dne 5. aprila 1483, naj poskrbi, da bo Kolberger prejel svoje plačilo.21 Že 12. maja 1483 je papež Sikst zaradi sporov okoli župnije in njene občasne nezasedenosti, potem ko naj bi Gašper Marolt umrl, reichenhallskemu samostanu potrdil njeno inkor-poracijo z vsemi pravicami.22 Marolt je bil seveda še med živimi, a ga v Kirchdorfu očitno ni bilo več. Listina iz leta 1482 kaže, da je Marolt vsaj v tem letu bival v Kirchdorfu in izpolnjeval svoje dolžnosti. Kot je bilo takrat zaradi kopičenja beneficijev običajno, pa gotovo ni bilo vedno tako. Vzrok je bilo verjetno prav to, da je Marolt leta 1470 zasedel še župnijo v Furstenfeldbrucku, ki je sodila pod cistercijanski samostan Furstenfeld, in tudi v tem primeru je Marolt župnijo prejel neposredno od papeža. A je tu ostal le do leta 1475, ko se ji je odrekel.23 Omenjeni spor z Johannom Maynbergerjem (1475), ki ga podrobno ne poznamo, je najbrž nastal prav zaradi tega, ker je Marolt poleg župnije v Kirchdorfu imel še župnijo v Furstenfeldbrucku in je prvo zanemarjal, kar je skušal izkoristiti njegov tekmec, da bi ga izpodrinil. Marolt se je očitno odločil, da župnijo v Kirchdorfu obdrži, drugi pa se odpove. Že leta 1481 srečamo Marolta na položaju dekana v kapitlju cerkve sv. Andreja v Freisingu. Tu je ostal do leta 1490, ko naj bi postal kanonik v freisin-škem stolnem kapitlju.24 Kapitlju pri sv. Andreju je ostal zavezan tudi po odhodu. 20 BHStA, Kloster St. Zeno Urkunden 472; dosegljivo na spletni bazi monasterium.net (http:// monasterium.net/mom/DE-BayHStA/KUStZeno/fond). 21 Geiß, Wolfgang Graf zu Neukolberg, str. 189. 22 BHStA, Kloster St. Zeno Urkunden 478; dosegljivo na spletni bazi monasterium.net (http:// monasterium.net/mom/DE-BayHStA/KUStZeno/fond). 23 Machilek, Niederkirchenbesitz, str. 163-164. 18. septembra 1475 je papež župnijo po Maroltovi resignaciji podelil novemu kandidatu; Scherg, Bavarica, str. 38, št. 283. V zapisu v registraturi papeške komore je pojasnjeno, da je Marolt župnijo »vrnil v roke svetega očeta« (in manibus S. P. factam), se pravi, da jo je od papeža tudi dobil. 24 Prechtl, Kanonikatstift, str. 81, 111. Prechtl (str. 111) navaja obdobje od leta 1482 do 1490, a je iz dokumenta pod op. 25 razvidno, da je bil Marolt tu dekan že leta 1481. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 111 Življenjepis Gašperja Marolta, na levi prepis danes izgubljene napisne plošče o ustanovitvi aniverzarija v cerkvi sv. Andreja v Freisingu (1513). (vir: Bayerische Staatsbibliothek, München, cgm. 1716, fol. 30r) LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 112 Malo pred smrtjo leta 1513, in sicer 3. junija, je tam ustanovil aniverzarij, za katerega je namenil dohodke od dveh dvorov v kraju Gebenhofen,25 del svojega imetja pa je zapustil kapiteljski cerkvi, tako da so jo s temi sredstvi in sredstvi nekaterih drugih leta 1516 -pravzaprav do leta 1517 - temeljito obnovili.26 Iz časa njegovega dekanovanja je znan dokument, ki kaže, da je deloval tudi kot cesarski notar. Leta 1481 je Listina 1481 IX 15; izrez z Maroltovim signetom. skupaj s še enim notarjem potrdil listi- (hrani: Wiener Stadt- und Landesarchiv, Dunaj, no z datumom 15. september 1481. V HauPtarchiv Urk n° 4714a) njej je Lenart, opat benediktinskega samostana Weihenstephan v Freisingu, vidi-miral listino cesarja Friderika III. z dne 14. januarja 1479, s katero je cesar freisin-škemu škofu Sikstu za določeno vsoto prepustil grad in gospostvo Hollenburg v Spodnji Avstriji.27 Glavnemu tekstu listine sledita dve lastnoročni notarski overovitvi s signetom. Prvo je prispeval Marolt; podpisal se je kot »Gaspar Marolt, Techant und Chorherr des wirdigen Stifts sand Andre ze Freysing, briester Aglar Bistumbs, aus keyserlichem gewalt OffnerNotari«. Na njegovem notarskem signe-tu v obliki monštrance sta na podstavku inciala S in ime Gaspar Marolt, na vrhu je narisana na našo levo obrnjena zamorčeva glava, heraldično znamenje freisinške škofije kot tudi freisinškega gospostva v Loki, a brez krone. Drugo overovitev je podpisal Jörg Tuchinger, duhovnik freisinške škofije. Po dosegljivih podatkih je Marolt v vrste freisinških stolnih kanonikov stopil že leta 1488.28 To je bilo v obdobju reformnega škofa Siksta Tannberga 25 Prechtl, Kanonikatstift, str. 52. O tem je pričala danes izgubljena napisna plošča, katere besedilo se je glasilo: »CasparusMarolt decretorum licent(iatus) Ecclesiae Collegiatae adS. Andream Frisingae quondam Decanus, Canonicus Ecclesiae majoris Fris(ingensis) et super Carinthiam Archi-Diaconus, instituit ibi ad S. Andream Anniversarium ad 18prebendas anno 1513 die 3 Junii«; BStB, cgm. 1718, str. 251; tudi cgm. 1716, fol. 30r. 26 Prechtl, Kanonikatstift, str. 82. O obojem več v nadaljevanju. 27 WStLA, Hauptarchiv, Urk. n° 4714a; dosegljivo na spletni bazi monasterium.net (http://monaste-rium.net/mom/At-WStLA/HAUrk/fond?block=161). Objava: Chmel, Actenstücke, str. 689-691, št. 175. Gl. tudi Uhlirz, Quellen, str. 279, št. 4879. 28 Ebersberger, Zusammensetzung, str. 173 (avtorica navaja njegov izvor iz Škofje Loke, a kraj postavlja na Gornjo Koroško); Pfister, Geschichtliche Beziehungen, str. 71 in tabela str. 78. Podatki izvirajo iz popisa freisinških kanonikov v münchenski Bavarski državni knjižnici (BStB), rokopisa cgm. 1716 in 1718. K temu tudi Schlecht, Monumentale Inschriften, str. 69. Kanonikat v stolnici je Marolt nastopil v ponedeljek pred praznikom sv. Korbinijana (17. november) 1488 (cgm. 1716, fol. 30r; cgm. 1718, str. 251). 30. oktobra 1488 je kot dekan pri sv. Andreju še prodal kapiteljski dvor v kraju Tandern; Geiß, Tandern, str. 247, op. 10. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 113 (1473-1495), ki se je zapisal tudi v zgodovino loškega gospostva.29 Če se vprašamo, od kod pobuda za Maroltovo imenovanje, pa se bolj kot škofovo poznavanje razmer na Loškem, od koder je prihajal Marolt, posebej v času turških vpadov, zdi pomembneje, da je od leta 1474 do smrti leta 1505 v kapitlju deloval Janez (Johann) Lamberg, s Kamna in Gutenberga, od leta 1479 kot dekan, sin loškega oskrbnika Jurija Lamberga in brat Jakoba Lamberga, ki je kot oskrbnik loškega gospostva očetu sledil med letoma 1481 in 1491;30 konec koncev so nove člane volili kanoniki sami. Marolt, licenciat kanonskega prava, se seveda ne more meriti z učenim Lambergom,31 a njegove sposobnosti niso mogle biti zanemarljive. Maja 1495 ga poleg dekana Lamberga srečamo v skupini petih kanonikov, in sicer z nalogo, da zastopajo škofa Siksta v juridič-nem sporu z bavarskim vojvodom Nagrobnik freisinškega stolnega dekana Janeza Lamberga (j 1505); Freising, križni hodnik stolnice bl. Device Marije in sv. Korbinijana. (vir: V Liedke, Ars Bavarica 51/52, 1987) 29 Blaznik, Škofja Loka, na več mestih; Bizjak, Geschichtliche Beziehungen, na več mestih. 30 Bizjak, Geschichtliche Beziehungen, passim in genealoška tabela str. 57; Pfister, Geschichtliche Beziehungen, str. 57. S tem je sledil svojemu stricu Sigismundu (Žigi) Lambergu, ljubljanskemu škofu, ki pa je prebendo v Freisingu užival le v letih 1463 do 1465, saj se ji je zaradi škofovanja v Ljubljani moral odreči. 31 Lamberg je študiral na Dunaju in zatem v Padovi, kjer je leta 1473 pridobil doktorat kanonskega prava (Simoniti, Humanizem, str. 121, 247), pri nas pa ni znano, da je med drugim vzdrževal stik z znamenitim humanistom in grecistom Johannesom Reuchlinom. Ta ga je menda leta 1497 celo obiskal v Freisingu in mu zatem za gostoljubje poslal zahvalo v obliki pesmi; Schlecht, Reuchlin und Johann von Lamberg; nazadnje Fidel Rädle, Einige Bemerkungen, str. 267-269. Kot se je takrat spodobilo, si je še pred smrtjo leta 1505 v križnem hodniku freisinške stolnice dal postaviti nagrobnik s svojo upodobitvijo, delo kiparja Hansa Peuerlina srednjega; Liedke, Augsburger Sepulkralskulptur, str. 72. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 114 Albertom.32 1. avgusta 1496 so kanoniki, med katerimi je bil tudi Marolt, po smrti Siksta Tannberga za novega škofa izvolili Ruperta, sina palatinskega grofa ob Renu (Pfalz am Rhein), ki še ni izpolnil predpisane starosti - imel je šele petnajst let in bil brez duhovniških redov. Nalogo, da odločitev predložijo papežu Aleksandru VI. in pri tem dosežejo njegovo potrditev ter poravnajo denarne obveznosti do papeške komore, so kanoniki na seji 7. septembra 1496 poverili proštu Theoderichu Mairu in Gašperju Maroltu.33 Da je izbira padla prav na Marolta, je vzrok njegovo poznavanje papeške kurije »izprve roke«3 Ponovno naj bi s stolnim proštom Mairom v Rim potovala decembra 1498 ali januarja 1499 (?), ko naj bi pri papežu Aleksandru škofu Rupertu izposlovala spregled zakonskega zadržka zaradi krvnega sorodstva: ta se je medtem odpovedal škofovstvu v korist svojega brata Filipa, da bi se - to je bilo 19. februarja 1499 - poročil z Elizabeto, hčerjo bavarskega vojvode Jurija Bogatega v Landshutu.35 Naloga ni bila lahka, saj je papeževa odobritev poroke med bratranci in sestričnami - Rupert je bil namreč sin Jurijeve sestre Marjete - vzbudila splošno ogorčenje. Iz zgodnjih devetdesetih let 15. stoletja datirajo tudi prve znane Maroltove povezave z domovino. Maja 1491 ga je škof Sikst skupaj s škofijskim kanclerjem Wolfgangom Reuegerjem in freisinškim mestnim sodnikom Kasparjem Pucherjem poslal na Loško, da bi zgladil spor med vaščani Reteč in Godešiča zaradi koriščenja skupne zemlje. V resnici je šlo za to, da bi rešil težave, ki jih je povzročilo samovoljno vodenje gospostva oskrbnika Jakoba Lamberga.36 Škof je Lamberga še isto leto odstavil in na to mesto imenoval Jurija Dürrerja. Marolt je nalogo opravil uspešno, najbrž ga je zato škof kmalu zatem imenoval za starološkega župnika. 18. aprila 1492 je namreč v tej funkciji koprskemu škofu Jakobu Valaressu, generalnemu vikarju oglejskega patriarha, po smrti Janeza iz Kitzbüchla na vikariat v Selcih prezentiral Jakoba Ventingerja. Valaresso ga je potrdil in Maroltu ukazal, naj ga kot »nuncius et executor patriarchalis« umesti.37 Kot loški župnik se Marolt 32 Uttendorfer, Formelbuch, str. 109-110. 33 Uttendorfer, Formelbuch, str. 110-112. Znamenitemu kronistu Veitu Arnpecku se je to poslanstvo zdelo tako pomembno, da ga je skupaj z imenom obeh posrednikov navedel v svoji, konec 15. stoletja napisani, zgodovini freisinških škofov; Veit Arnpeck, Liber de gestis episcoporum Frisingesium, objava: Leidinger, Veit Arnpeck, str. 913. 34 Marolt je bival v Rimu tudi leta 1483, že kot dekan cerkve sv. Andreja v Freisingu, ko je kuriji posredoval odpoved Erasma Haimla na župnijo v Egmatingu, ki jo je papež 8. aprila podelil naprej; Scherg, Bavarica, str. 97, št. 639. 35 Podatek o tem (brez datuma) navaja le neka nemška rokopisna kronika iz 17. stoletja; Deutinger, Catalogus Episcoporum, str. 199, op. 3; gl. tudi Baumgärtner, Meichelbeck's Geschichte, str. 185. 36 Bizjak, Geschichtliche Beziehungen, str. 46-47; o uporu kmetov zaradi Lambergovega izkoriščanja Blaznik, Škofja Loka, str. 141 in dalje. 37 AAU, Acta Curiae Patriarchalis, vol. 15, fol. 337r; Vale, Itinerario, str. 181, op. 2 in 5; Koblar, Drobtinice, str. 108. V viru je ob Maroltovem imenu dodano, da je freisinški kanonik. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 115 omenja še 16. decembra 1493.38 V tem času je očitno bival v Stari Loki, po podatkih na izgubljeni napisni plošči v kapitlju sv. Andreja iz leta 1513 je poleg tega opravljal naloge - pač oglejskega - arhidiakona za Gornjo Koroško, o čemer drugih podatkov sicer ni,39 a je vprašanje, kako dolgo se je držal rezidenčne obveznosti. Leta 1495 je vsekakor že bil v Freisingu. Že uvodoma je bilo zapisano, da si je Marolt v večni spomin v križnem hodniku freisinške stolnice dal postaviti epitaf v obliki oltarnega nastavka iz rdečega marmorja. V sredini oltarja so pod poznogotskimi loki v celi postavi reliefno upodobljeni Mati božja z detetom na polmesecu, par angelov ji na glavo polaga krono, na njeni desni sta sv. Sebastijan in na levi sv. Barbara, ob Sebastijanovih nogah kleče in v molitvi kanonik sam, ki ga svetnik priporoča Mariji. Na tleh je ob njegovo koleno prislonjen njegov grb, na stranici klečalnika so izklesane črke D G M (Dominus Gaspar Marolt). Grbovni ščitek kaže iz krone dvigajoče se poprsje zamorca s trakom okoli glave, obrnjeno v našo desno, ozadje je vodoravno deljeno. V nišah na ozkih stranskih krilih, ki sta v peščencu, vidimo na vsaki strani dva svetnika, sv. Petra in sv. Korbinijana na naši levi ter sv. Pavla in sv. Sigismunda na naši desni. Na podstavku Pavlove niše dva angela razpenjata Kristusov potni prt (vera icon). Pod nišami sta v majhnem reliefu upodobljeni Poklonitev sv. treh kraljev na levi in Mučeništvo sv. Sebastijana na desni, konzoli kril pod tem pa krasita figurici sv. Krištofa na levi in sv. Jurija na desni strani. Na predeli pod osrednjim delom je izklesan latinski napis v štirih vrsticah, ki razkriva, kdo je oltar postavil in zakaj: »Anno d(omi)ni 1513 d(omi)n(u)s Gaspar / Marolt Cano(n)ic(us) frising(ensis) institvit / in hoc Altari ii Misas Ebdomoda / les Celebrarj q(ui) Requiescat i(n) pace«.i0 (Leta Gospodovega 1513 je gospod Gašper Marolt, kanonik freisinški, pri tem oltarju ustanovil obhajanje dveh tedenskih maš, naj počiva v miru.) Na koncu prve vrstice je vstavljen majhen relief, ki prikazuje jezdeca s koso in nad glavo konja peščeno uro, alegorija smrti. Ker iz nekega druge vira, ki ga bom še omenil, vemo, da je Marolt umrl 13. junija 1513, je moral maši ustanoviti tik pred smrtjo, takrat pa je moral biti oltar že narejen. Danes je oltar vzidan v vzhodnem krilu križnega hodnika, prvotno je stal v kapeli sv. Sebastijana ob križnem hodniku. Sem so ga prenesli v okviru barokiza-cije križnega hodnika leta 1716, ki jo je izvedel slikar in štukater Johann Baptist Zimmerman.41 Takrat so zbrali vse večinoma srednjeveške talne nagrobne plošče in stenske epitafe iz celotnega območja stolnice, z izjemo preveč poškodovanih, in jih vzidali v stene hodnika. Obenem so barokizirali Sebastijanovo kapelo, kar se je zgodilo do leta 1717, ko so v njej posvetili dva nova oltarja. 38 AAU, ib., fol. 549r; Vale, Itinerario, str. 180, op. 2. 39 »[...] et super Carinthiam Archidiaconus«; kot op. 25 zgoraj. Formulacija glede območja ni povsem jasna, saj je na Gornjem Koroškem, na območju severno do Drave, svoj arhidiakonat imela tudi salzburška nadškofija. 40 Schlecht, Monumentale Inschriften, str. 68-69. 41 Götz, Kunst in Freising, str. 289-290. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 116 Ignaz Alois Frey: risba Maroltovega oltarja. (vir: Stadtbibliothek München, Historischer Verein für Oberbayern, Manuskript 318 (prej 418), str. 65) Oltar sv. Sebastijana (Maroltov oltar); Freising, križni hodnik stolnice, izrez. (foto: Margrit Behrens © Zentralinstitut für Kunstgeschichte, Photothek) LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 117 Da je bil Maroltov oltar posvečen prav sv. Sebastijanu, je razvidno iz matri-kule freisinške škofije iz leta 1738. Ta med oltarji in beneficiji v stolnici navaja »Altare s. Sebas(tiani) in ambitu eccl(esiae) cathedr(alis)« in da je beneficij pri tem oltarju leta 1513 ustanovil »Casp(arus) Marold, Can(onicus) cat(hed)r(alis) fris(ingensis)«.42 Ima ga zorničar (primissarius), ki pri njem mašuje enkrat v štirinajstih dneh, za kar prejema od stolnega kapitlja 14 goldinarjev. Ob prazniku sv. Sebastijana iz te obveznosti poje mašo z večernicami, ob prazniku posvetitve oltarja pa bere mašo, ki je lahko ena od tedenskih. Poleg tega se na praznik sv. Sebastijana ob posebni maši pri oltarju zbere vsa »venerabilis communitas«, to je duhovniška bratovščina, ki jo je v stolnici ustanovil škof Nikodem della Scala leta 1440,43 kaplan pa dobi plačilo »ex officio oblayae«, to je iz urada, ki zbira in upravlja darove vernikov v obredne namene. Po vsem tem sodeč Marolt ni dal izdelati le ta oltarni epitaf, marveč je dal zgraditi tudi sv. Sebastijanu posvečeno kapelo ob križnem hodniku, kamor je dal postaviti svoj oltar in kjer si je, kot bomo videli, tudi izbral svoje zadnje počivališče. Kljub spremembam v obdobju baroka in premestitvi oltarja je beneficij pri njem obstal, le da so se mašne obveznosti zmanjšale. To pa je bil ob zniževanju vrednosti kapitala tudi splošen pojav. V današnjem stanju je oltar nekoliko okrnjen. Iz nekam nerodne risbe, ki jo je po letu 1803 za svojo zbirko freisinških nagrobnikov in epitafov napravil slikar Ignaz Alois Frey,44 se vidi, da je imel na vrhu še krono s krogovičjem in tremi figurami, prebičanim sedečim Kristusom s trnjevo krono na glavi (Christus im Rast) na sredini ter Marijo na njegovi desni in Janezom Evangelistom na njegovi levi. Odbit je tudi putto z grbom na desnem podstavku. Vse od leta 1855, ko je Maroltov oltar prvič omenjen v kakšnem umetnostnozgodovinskem pregledu,45 se ga vsaj na kratko, vselej z Maroltovim imenom in nikoli s patrocinijem, dotakne vrsta avtorjev, bodisi v topografskem bodisi slogovnem kontekstu.46 Pozornost je vzbujal predvsem zaradi nakazovanja renesančnih prvin. Temeljiteje ga je prvi preučil Philipp Maria Halm, zaslužni raziskovalec južnonemškega kiparstva pozne gotike in renesanse. Na osnovi monograma S R - črki sta izklesani v posebnem okvirčku na bazah stebričkov, ki podpirata baldahin osrednje niše, prva na levi, druga na desni - in slogovnih primerjav je oltar pripisal kiparju Stephanu Rottalerju in ga vključil v svojo mono- 42 Deutinger, Die älteren Matrikeln, str. 88-89. Oltar sv. Sebastijana v križnem hodniku freisinške stolnice se omenja tudi leta 1693 in 1702, a brez podatka, kdo ga je dal postaviti; Schlecht, Die Altäre, str. 55, 56. 43 Deutinger, Die älteren Matrikeln, str. 90. 44 StBM, Historischer Verein für Oberbayern, Manuskript 318 (prej 418), str. 65; Halm, Rottaler, str. 14; Liedke, Baumeister- und Bildhauerfamilie, str. 91; Glaser, Grabsteinbuch, str. 348-349, št. 137. 45 Sighart, Mittelalterliche Kunst, str. 186. 46 Pregled literature do leta 1908, v Halm, Rottaler, str. 7, op. 1. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 118 grafijo o tem umetniku kot njegovo prvo znano delo.47 Rottaler se je rodil okoli leta 1480, verjetno v Ingolstadtu, v kiparski in stavbarski družini in umrl leta 1533 v Landshutu, kjer je imel delavnico. Poleg nagrobnika leta 1513 umrlega Petra Altenhausa v cerkvi sv. Jodoka v Landshutu, ki bi bil lahko izdelan pozneje, je Maroltov epitaf njegovo prvo delo, ki so mu sledili še številni drugi nagrobniki po vsem Bavarskem in druga dela, vključno z rezljanimi v lesu. Očitno je sodeloval tudi pri gradnji knezoškofijske rezidence v Freisingu, v dvajsetih letih 16. stoletja, pod škofom Filipom. Glede na povedano kaže, da gre prav Maroltu zasluga, da je zaznal Rottalerjeve kiparske sposobnosti in mu poveril izdelavo oltarja oziroma drugače, da ga je »odkril«. Napis na predeli Maroltovega oltarja v križnem hodniku freisinške stolnice sporoča, da je Marolt leta 1513 ustanovil tedenski maši, ne pa, da je takrat tudi umrl. Kljub temu so vsi pisci o tem oltarju trdili, da je leto 1513 tudi leto Maroltove smrti. Iz nekega drugega dokumenta je razvidno, da to drži, še več, poznamo tudi datum. Že Johann Baptist Prechtl piše v svoji zgodovini kapitlja sv. Andreja v Freisingu, njegov član je bil Marolt vrsto let, da so leta 1516 temeljito obnovili kapiteljsko cerkev iz sredstev, ki so jih za to namenili Johann Neuhauser, kancler bavarskega vojvode v Münchnu, Gašper Marolt, dekan, ter še trije tamkajšnji kanoniki.48 Povsem naključno se je ohranila listina, ki o tem pove nekoliko več. Gre za lastnoročno zadolžnico Daniela Carnerja, kanonika sv. Andreja, z dne 20. avgusta 1513, pri Petru Kalbsoru, stolnemu kanoniku, in Andreju Hiltmairu, kanoniku sv. Andreja, izvršiteljih oporoke umrlega kanonika Gašperja Marolta, in sicer za 20 goldinarjev renske veljave, ki jih je zapustil pokojni.49 V njej ne piše, za kaj naj se to imetje porabi, gotovo pa je šlo za sredstva, iz katerih so nekaj let kasneje obnovili kapiteljsko cerkev. Eden od treh kanonikov, ki jih poleg Marolta v tej zvezi omenja Prechtl, je bil prav Peter Kalbsor. Kot smo videli, ima obravnavani oltar v križnem hodniku freisinške stolnice vlogo epitafa in ne nagrobnika, kakršnih je v omenjenem križnem hodniku veliko. Lahko trdimo, da si je nagrobnik v času življenja omislil, ali pa je vsaj poskrbel za to, da bi ga postavili po njegovi smrti, vsak kanonik. Med obstoječimi Maroltovega žal ni, vendar zanj vemo in najdemo ga v omenjenem konvolutu risb 47 Halm, Rottaler, str. 7-15; gl. tudi Halm, Studien, str.118, 123-125; Liedke, Baumeister- und Bildhauerfamilie, str. 84-92. Druge novejše omembe mdr.: Braun-Reichenbacher, Ast und Laubwerk, str. 76; Benker, Freising, str. 63-64; Reindl, Loy Hering, str. 139; Deutsch, Bildhauerwerkstatt, str. 101; Kobler, Bildende Kunst, str. 30-31; Arnold, Umbruch, str. 208-209. 48 Prechtl, Kanonikatstift, str. 82. Šlo je za obokanje ladje, ki ga je do leta 1517 izvedel münchenski stavbenik Wolfgang Rottaler; Glaser, Grabsteinbuch, str. 139. Po sekularizaciji leta 1802 so cerkev in poslopje tega častitljivega kapitlja v bližini stolnice, njegova zgodovina sega do leta 1062, porušili. 49 BLB, Bruchsal 8, prvotni vlepljen prednji list; Schlechter, Stamm, Handschriften, str. 398. Rokopis Bruchsal 8 je zbirka prepisov pravnih sporov (Processus iudiciarius), privezana na natisnjen formular (Formularium instrumentorum) in se datira okoli leta 1513. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 119 Zadolžnica Daniela Carnerja, kanonika pri Sv. Andreju v Freisingu, 1513 VIII 20. (vir: Badische Landesbibliothek, Karlsruhe, Bruchsal 8, izrez iz prvotnega vlepljenega prednjega lista) Ignaz Alois Frey: risba izgubljene Maroltove nagrobne plošče. (vir: Stadtbibliothek München, Historischer Verein für Oberbayern, Manuskript 318 (prej 418), str. 64) Ignaza Aloysa Freya.50 V tem času ga je bilo še mogoče videti v kapeli sv. Sebastijana, kjer je pokrival njegov grob. V nasprotju z drugimi nagrobniki frei-sinškega križnega hodnika, večinoma z upodobitvijo umrlega, je bila Maroltova nagrobna plošča prav skromna: četvero-list z grbom, nad grbom kelih, znamenje duhovništva, nad četverolistom napis »Anno D(omi)ni 1513 die 13 Junij obijt D(omi)nus Casparus Marolt can(oni) cus huius Eccl(esi)ae frisingensis cuius an(im)a in pace requiescat« (Leta Gospodovega 1513, dne 13. junija, je umrl Gašper Marolt, kanonik te cerkve freisinške, njegova duša naj počiva v miru). Grbovni ščitek je tak kot na Maroltovem oltarju, le da je tu zamorče-vo poprsje - pač pravilneje - obrnjeno na našo levo (heraldično desno). Črki g (gold) in s (silber), ki ju je na grbu dodal avtor risbe, razkrivata, da je bil obarvan: zgoraj srebrno poprsje na zlatem ozadju, spodaj zlata krona na srebrnem ozadju.51 Kolikor je znano, je Marolt izhajal iz plebejskih vrst in ni imel družinskega grba. Pridobiti si ga je moral zaradi zaslug v času svoje kariere. Kdo mu ga je podelil in kdaj, ne vemo. Variira grb freisinške škofije, vendar je krona, ki v tem grbu krasi zamorčevo glavo, prestavljena na dno. Razložimo ga lahko kot znamenje Maroltovega podaništva freisinškemu loškemu gospostvu, ki s kariero na tujem ni ugasnilo, kot ni ugasnila njegova pripadnost oglejski diecezi. Uvodoma smo Gašperja Marolta uvrstili med cerkvene dostojanstvenike 50 StBM, Historischer Verein für Oberbayern, Manuskript 318 (prej 418), str. 64; Liedke, Baumeister- und Bildhauerfamilie, str. 86; Glaser, Grabsteinbuch, str. 347, st. 134. 51 Gl. tudi Halm, Rottaler, str. 14, op. 1. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 120 nižjih družbenih slojev iz naših krajev v poznem srednjem veku, ki so si poleg tega, da so dosegli visoke položaje v cerkveni hierarhiji na tujem, pridobili tudi zavidljivo premoženje. To v resnici ni moglo biti nezanemarljivo, čeprav ga ni mogoče povsem rekonstruirati. Podatek o ustanovitvi aniverzarija v cerkvi sv. Andreja tik pred njegovo smrtjo (1513) razkriva, da je imel v lasti dva dvora v kraju Gebenhofen, ki je danes del občine Affing v vladnem okrožju Schwaben na Bavarskem. Po njegovi smrti sta dvora postala last kapitlja sv. Andreja - ta je bil v Gebenhofnu že od nekdaj zemljiški posestnik in imel patronat nad tamkajšnjo cerkvijo, ki je sicer sodila pod škofijo Augsburg.52 Nemajhna sredstva je terjala gradnja kapele sv. Sebastijana ob križnem hodniku freisinške stolnice, izdelava pripadajočega, nadvse razkošnega oltarja in ustanovitev beneficija pri njem ter nagrobne plošče. Listine o ustanovitvi tega beneficija ne poznamo in zato tudi ne vemo, iz katerega premoženja se je beneficiat vzdrževal, gotovo pa je tudi v tem primeru šlo za kapital iz zemljišč. Po Maroltovi smrti je s tem premoženjem upravljal stolni kapitelj. Nemajhen del svojega imetja je Marolt zapustil še kapiteljski cerkvi sv. Andreja v Freisingu za njeno obnovo, ki je bila izvršena leta 1517. Spomnil pa se je tudi domačih krajev; o tem govori podatek, da je bil med aniver-zariji, ki so se leta 1575 obhajali v starološki župnijski cerkvi sv. Jurija, tudi ta po župniku Gašperju Maroltu; obhajali so ga na začetku novembra, teden pred praznikom sv. Martina.53 Žal pa se ustanovno pismo ni ohranilo ali pa zanj ne vemo. OKRAJŠAVE NAHAJALIŠČ VIROV: AAU Archivio arcivescovile Udine, Udine/Videm (Italija) BHStA Bayerisches Hauptstaatsarchiv, München (Nemčija) BLB Badische Landesbibliothek, Karlsruhe (Nemčija) BStB Bayerische Staatsbibliothek, München (Nemčija) NšAL Nadškofijski arhiv, Ljubljana StBM Stadtbibliothek, München (Nemčija) WStLA Wiener Stadt- und Landesarchiv, Wien/Dunaj (Avstrija) VIRI IN LITERATURA: Arnold, Paul M.: Umbruch und Aufbruch zur Renaissance: Landshuter Bildschnitzerkunst 300 Jahre nach der Gründung der Stadt. V: Weltberühmt und Vornehm... Landshut 1204-2004: Beiträge zu 800Jahren Stadtgeschichte (ur. Georg Spitzlberger), Landshut : Stadt Landshut 2004, str. 197-214. Baumgärtner, Anton: Meichelbeck's Geschichte der Stadt Freising und ihrer Bischöfe. Freising : Franz Vaterer, 1854, XII + 636 str. Benker, Sigmund: Freising: Dom und Domberg. Königstein : Langewiesche, 1975, 80 str. 52 Prechtl, Kanonikatstift, str. 41-42. 53 Rokopis Franca Pokorna, Duhovni pastirji starološke matere fare, v NšAL/ŠAL, Zapuščine, fasc. 381, str. 4-5. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 121 Bizjak, Matjaž: Die geschichtlichen Beziehungen slowenischer Länder zu Bayern im 15. Jahrhundert unter besonderer Berücksichtigung des Hochstifts Freising. V: Bayern und Slowenien in der Früh- und Spätgotik (ur. Janez Höfler, Jörg Traeger), Regensburg : Schnell & Steiner, 2003, str. 41-57. Bizjak, Matjaž: Obračuni gospostva Škofja Loka, 3. del: 1437-1439. V: Loški razgledi 54, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2007, str. 353-380 (= Objave virov, str. 77-104). Blaznik, Pavle: Urbarji freisinške škofije. Ljubljana : SAZU, 1963, 472 str. (= Viri za zgodovino Slovencev IV, Srednjeveški urbarji za Slovenijo IV). Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973, 560 str. Braun - Reichenbacher, Margot: Das Ast und Laubwerk. Nürnberg : Carl, 1966, 102 str. Chmel, Joseph: Actenstücke und Briefe zur Geschichte des Hauses Habsburg im Zeitalter Maximilians I, III. Bd. Wien : Kaiserlich-königliche Hof- und Staatsdruckerei, 1858, LII + 799 str. Deutinger, Martin: Die älteren Matrikeln des Bistums Freising, Bd. I. München : Verlag der erzbischöflichen Ordinariats-Kanzley, 1849, XXII + 575 str. Deutinger, Martin: Catalogus Episcoporum Frisingensium oder Verzeichniß und kurze Chronik der Bischöfe von Freising. V: Beyträge zur Geschichte, Topographie und Statistik der Erzbisthums München und Freysing, Bd. 1, München : In Commission bey Joseph Lindauer, 1850, str. 151-209. Deutsch, Wolfgang: Die Adelberger Bildhauerwerkstatt. V: Zeitschrift für württembergische Landesgeschichte 54, Stuttgart : Kohlhammer, 1995, str. 77-119. Ebersberger, Roswitha: Die regionale und ständische Zusammensetzung des Freisinger Domkapitels von 1400 bis 1650, mag. naloga, tipkopis. München 1983 (po izvodu v Bischöfliche Zentralbibliothek Regensburg, 9995/fol. 1634). Geiß, Ernst: Wolfgang Graf zu Neukolberg, Kanzler Herzog Georg des Reichen. V: Oberbayerisches Archiv für vaterländische Geschichte 11, München : Historischer Verein von und für Oberbayern, 1850-1851, str. 187-218. Geiß, Ernst: Tandern, Schloß und seine Besitzer. V: Oberbayerisches Archiv für vaterländische Geschichte 32/1, München : Historischer Verein von und für Oberbayern, 1872-73, str. 226-262. Gerhartl, Gertrud: Michael Altkind Bischof von Petena. Subdelegatus Inquisitor in vitam et miracula S. Leopoldi Aust. March. V: Jahrbuch des Stiftes Klosterneuburg, Klosterneuburg: Klosterneuburg, NF 4, 1964, str. 61-76. Glaser, Hubert (ur.): Das Grabsteinbuch des Ignaz Alois Frey: ein Zeugnis Freisinger Geschichtsbewusstseins nach 1803. Regensburg : Schnell & Steiner, 2002, 400 str. (= Sammelblatt des Historischen Vereins Freising, Historischer Verein Freising 37). Götz, Ulrike: Kunst in Freising unter Fürstbischof Johann Franz Eckher 1696-1727: Ausdrucksformen geistlicher Herrschaft. München & Zürich : Schnell & Steiner, 1992, 324 str. Halm, Philipp Maria: Stephan Rottaler: Ein Bildhauer der Renaissance in Altbayern. München : Georg D. W. Calwey, 1908, 98 str. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 122 Halm, Philipp Maria: Studien zur süddeutschen Plastik, Bd. 2. Augsburg : Filser, 1927, 272 str. Knod, Gustav C.: Deutsche Studenten in Bologna (1289-1562). Biographischer Index zu den Acta nationis Germanicae universitatis Bononiensis. Berlin : G. Schenk, 1899, XXV + 765 str. Koblar, Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov (nadaljevanje). V: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko III, zv. 3, Ljubljana : Muzejsko društvo za Kranjsko, 1893, str. 101-109. Kobler, Friedrich: Bildende Kunst und Kunsthandwerk zur Zeit der Renaissance in Landshut. V: Die Landshuter Stadtresidenz : Architektur und Ausstattung (ur. Iris Lauterbach, Klaus Endemann, Christoph Luitpold Frommel), München : Zentralinstitut für Kunstgeschichte, 1998, str. 29-37. Leidinger, Georg: Veit Arnpeck : Sämtliche Chroniken. München : Rieger'sche Universitätsbuchhandlung, 1915, CXXXV + 1014 str. (= Quellen und Erörterungen zur bayerischen und deutschen Geschichte, NF III. Bd.). Liedke, Volker: Die Baumeister- und Bildhauerfamilie Rottaler (1480-1533). München : Kunstbuchverlag Maria Weber, 1976, 436 str. (= Ars Bavarica 5/6). Liedke, Volker: Die Augsburger Sepulkralskulptur der Spätgotik, Teil III. München : Kunstbuchverlag Maria Weber, 1987, 150 str. (= Ars Bavarica 51/52). Machilek, Franz: Der Niederkirchenbesitz des Zisterzienserklosters Fürstenfeld (Fortsetzung). V: Amperland 7, Dachau : Bayernland, 1971, str. 163-165. Pengo, Giovanna: Acta graduum academicorum Gymnasii Patavini ab anno 1461 ad annum 1470. Padova : Antenore 1992, XIX + 489 str. Pfister, Peter: Die geschichtlichen Beziehungen des Bistums Freising zu Slowenien in der Spätgotik im Lichte der Archivbefunde in Bayern. V: Bayern und Slowenien in der Früh- und Spätgotik (ur. Janez Höfler, Jörg Traeger), Regensburg : Schnell & Steiner, 2003, str. 59-78. Prechtl, Johann Baptist: Das Kanonikatstift St. Andre zu Freising geschichtlich und kurz dargestellt. Freising : Franz Paul Datterer, 1888, 132 str. Rädle, Fidel: Einige Bemerkungen zu Reuchlins Briefwechsel. V: Germania latina - Latinitas teutonica : Politik, Wissenschaft, humanistische Kultur vom späten Mittelalter bis in unsere Zei (ur. Eckhard Keßler, Heinrich C. Kuhn), Bd. 1, München : Wilhelm Fink 2003, str. 259270. Reindl, Peter: Loy Hering : Zur Rezeption der Renaissance in Süddeutschland. Basel : Historisches Museum Basel, 1977, 542 str. Repertorium Germanicum: Verzeichnis der in den Registern und Kameralakten vorkommenden Personen, Kirchen und Orte des Deutschen Reiches, seiner Diözesen und Territorien, IX: Paul II. 1464-1471. Teil I.: Text (Hubert Höing, Heiko Leerhoff, Michael Reimann). Tübingen : Deutsches Historisches Institut in Rom - Istituto Storico Germanico di Roma, 2000, LXXVII + 926 str.; dosegljivo na spletni bazi RG Online (http://www.romana-reperto-ria.net/993.html). Scherg, Theodor J.: Bavarica aus dem Vatikan 1465-1491. München : Theodor Ackermann, 1932, XVI + 164 str. (= Archivalische Zeitschrift, IV. Beiheft). Schlecht, Joseph: Die Altäre des Fresinger Doms. V: Beiträge zur Geschichte, Topographie und Statistik der Erzbisthums München und Freysing, Bd. 8, München : Lindauersche Buchhandlung, 1903, str. 57-70. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 123 Schlecht, Joseph: Monumentale Inschriften im Freisinger Dome, III : Inschriften des Domkreuzganges. V: Sammelblatt des Historischen Vereins Freising 7, Freising : Historischer Verein Freising, 1906, str. 43-92. Schlecht, Joseph: Reuchlin und Johann von Lamberg. V: Zeitschrift für die Geschichte des Oberrheins 76, Heidelberg : Badische Historische Kommission, 1922, str. 322-413. Schlechter, Armin, Stamm, Gerhand: Handschriften der Badischen Landesbibliothek in Karlsruhe, Bd. 13 : Kleine Provenienzen. Wiesbaden : Otto Harrassowitz, 2000, 632 str. Schrauf, Karl: Acta Facultatis Medicae Univesitatis Vindobonensis, II: 1436-1501. Wien : Verlag des Medicinischen Doctorencollegiums, 1899, XX + 262 str. Schwarz, Brigide: Kurienuniversität und stadtrömische Universität von ca. 1300 bis 1471. Leiden : Brill, 2012 (2013), XXII + 923 str. Sighart, Joachim: Die mittelalterliche Kunst der Erzdiöcese München-Freising. Freising : Franz Datterer, 1855, VII + 256 str. Simoniti, Primož: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja. Ljubljana : Slovenska matica, 1979, 298 str. Tuisi, Elisabeth: Die medizinische Fakultät der Universität Wien im Mittelalter: Von der Gründung der Universität bis zum Tod Kaiser Maximilians I. 1519. Göttingen : Vandenhoeck & Ruprecht, 2014, 366 str. Uhlirz, Karl: Quellen zur Geschichte der Stadt Wien, II/3. Wien : Alterthumverein zu Wien, 1904, VIII + 650 str. Uttendorfer, Emil: Ein Freisinger Formelbuch. V: Beiträge zur Geschichte, Topographie und Statistik der Erzbisthums München und Freysing, Bd. 7. München : J. Lindauersche Buchhandlung, 1901, str. 95-149. Vale, Giuseppe: Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 14851487 (Codice Vaticano Latino 3795) (= Studi e Testi 103). Citt del Vaticano : Biblioteca Apostolica Vaticana, 1943, X + 303 str. Zusammenfassung Der Freisinger Kanoniker und Lacker Pfarrer Gaspar Marolt (f 1513) Die Karriere des künftigen, aus dem Gebiet der Herrschaft Bischofslack (Škofja Loka) in Krain stammenden Freisinger Chorherrn Gaspar (Caspar, Kaspar, Gašper) Marolt (Marold) setzte in Rom ein, wo er offensichtlich in der Gunst des Papstes stand. Am 18. Juni des Jahres 1465, etwa Achtzehnjähriger und bereits Jurastudent, empfing er im apostolischen Palast die erste Tonsur; bei dieser Gelegenheit wird er als Scholar der Diözese Aquileia bezeichnet. Am 4. November 1466 erhielt er ein Kanonikat im Bistum Pičen (Pican, Pedena) in Istrien und in denselben Tagen des Jahres 1466 wurde er von Papst Paul II. auch zum Pfarrer in Kirchdorf in Tirol, Bistum Chiemsee, ernannt. Am 10. November 1468 folgte das Benefizium eines Kaplans in der Alten Kapelle zu Regensburg und am 18. April 1470 erhielt er die Pfarre Bruck (heute Fürstenfeldbruck-Pfaffing) bei München, Bistum Freising. In diesen Jahren dürfte sich Marolt weitgehend in Rom aufgehalten haben, so auch im Jahre 1470, als er (am 17. Mai) an der Beglaubigung der schriftlichen Zeugnisaussagen LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 124 im Kanonisationsprozess des Markgrafen Leopold III. von Österreich teilnahm, die im Palast des Kardinals Bessarion stattfand, und (am 18. August) die Gebühr für die Ernennung zum Pfarrer von Bruck einzahlte. Die Teilnahme an der erwähnten Beglaubigung bezeugt, dass er damals schon das Jurastudium hinter sich hatte; aus späteren Nachrichten wissen wir, dass er den Grad eines Lizenziaten des kanonischen Rechts erlangte. Die uns zur Verfügung stehenden Quellen erhellen ein wenig, wie Maroltspriesterliches Amtieren in Kirchdorf und Bruck verlief. Sein Posten in Kirchdorf - die Pfarre war der Augustiner Chorherrenstift St. Zeno in Reichenhall unterstellt - geriet im Jahre 1475 ins Wanken, als ein gewisser Johann Maynberger ihn in Anspruch nahm. Der Streit kam vor die Kurie in Rom, wo zugunsten Marolts entschieden wurde. Der Grund dafür dürfte Vernachlässigung der Pfarrerpflichten gewesen sein, weswegen Marolt am 18. September auf das Amt in Bruck verzichtete. Die nächste Nachricht stammt aus dem Jahre 1479. Nachdem sich Marolt von Kirchdorf wohl wieder entfernt hatte, wurde der berühmte Wolfgang Kolberger, der neugebackene Sekretär Herzog Georgs des Reichen in Landshut, zum Pfarrer bestellt, dieser aber trat die Pfarre keinem anderen als Marolt weiter ab. Deshalb präsentierte der Propst von St. Zeno am 19. Oktober dem Bischof von Chiemsee einen neuen Kandidaten, Sebald Stäbler, für die Pfarre. Was inzwischen geschah, wissen wir nicht, aber im Jahre 1482 wird in Kirchdorf wieder Marolt als Pfarrer bezeugt. Dennoch blieb er dort nicht lange. Weil Kolberger, von Papst Sixtus IV. unterstützt, auch von Marolt - wie früher von Stäbler - eine jährliche Pension von 32 Gulden für die Abtretung der Pfarre verlangte, verließ er im Jahre 1483 Kirchdorf endgültig. Aus einer Urkunde vom 15. September 1481, die Marolt als kaiserlicher Notar beglaubigte, ist zu ersehen, dass er damals schon Mitglied des Chorherrenkapitels St. Andreas in Freising war, wo er das Amt des Dekans bekleidete. Am 17. November 1488 wurde er dann in die Reihe der Freisinger Domkanoniker aufgenommen. In die frühen neunziger Jahre des 15. Jahrhunderts fallen die ersten Nachrichten über Marolts Verbindungen mit der Heimat. Im Mai 1491 wurde er vom Bischof Sixtus Tannberg zusammen mit dessen Kanzler Wolfgang Reueger und Stadtrichter Kaspar Pucher nach Bischofslack geschickt, um die dortige Herrschaft nach der verheerenden Verwaltung durch den Pfleger Jakob Lamberg in Ordnung zu bringen. Die Mission brachte Erfolg, und dies war wohl der Grund dafür, dass ihm Bischof Sixtus als Patron die Pfarre in Altlack (Stara Loka), dem kirchlichen Sitz der Herrschaft, anvertraute. In dieser Eigenschaft wird Marolt am 18. April des Jahres 1492 bezeugt, als er dem Patriarchen von Aquileia den neuen Vikar für die Ortschaft Selce präsentierte. Zugleich wurde er vom Patriarchen zum Archidiakon von Oberkärnten bestellt, die Einzelheiten darüber sind allerdings nicht bekannt. Wie lange sich Marolt in seiner Heimat aufhielt, wo er uns noch Ende des Jahres 1493 begegnet, wissen wir nicht. Spätestens im Mai 1495 treffen wir ihn jedoch wieder in Freising an, wo er in der Gruppe von fünf Kanonikern erschien, die Bischof Sixtus in einem Rechtsstreit mit Herzog Albrecht von Bayern vertreten LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 125 sollen. Am 1. August 1496 nahm er an der Wahl des neuen Freisinger Bischofs Rupert von der Pfalz teil und im folgenden September wurde er zusammen mit Propst Theoderich Mair nach Rom gesandt, um beim Papst Alexander IV. die betreffende Bestätigung zu erlangen. Angesichts der Tatsache, dass Rupert damals erst 15 Jahre hatte und noch keine priesterlichen Weihen besaß, war dies keine leichte Aufgabe. Kaum leichter gestaltete sich die Rommission, die Marolt angeblich im Dezember 1498 oder Januar 1499 mit Propst Mair antrat mit der Aufgabe, einen päpstlichen Dispens wegen der Blutverwandtschaft des Bischofs Rupert einzuholen - dieser verzichtete nämlich auf die Bischofswürde zugunsten seines Bruders Philipp, um seine Cousine Elisabeth, Tochter Herzog Georgs des Reichen, zu verheiraten. Marolt starb am 13. Juni 1513 in Freising und wurde in der Sebastianskapelle am Domkreuzgang, die er selbst erbaut hatte, beigesetzt. Kurz zuvor ließ er ein aufwendiges Altarretabel aus rotem Marmor in der Art eines Epitaphs für diese Kapelle verfertigen, bei dem er ein Benefizium für zwei wöchentliche Messen stiftete. Zugleich bedachte er das Andreaskapitel mit einem Jahrtag und einem Gut für die Einwölbung der Kirche, die in den Jahren 1516-1517 erfolgte. Während der Barockisierung des Domkreuzgangs und der Sebastianskapelle in den Jahren 1716-1717 wurde der erwähnte Altar in den Ostflügel des Kreuzgangs transferiert - seit P. M. Halm (1908) gilt er als eine der ersten Arbeiten des Landshuter Baumeisters und Bildhauers Stephan Rottaler. Marolts schlichten Grabstein konnte man in der Sebastianskapelle noch im frühen 19. Jahrhundert sehen, danach verschwand er, wird aber in einer Aquarellzeichnung des Freisinger Malers Ignaz Alois Frey festgehalten. Der Wappenschild, den Marolt bei seiner knienden und betenden Gestalt im Schrein seines Altars abbilden ließ und der auch seinen Grabstein schmückte, zeigt aus einer Krone wachsendes Mohrenbrustbild. Offensichtlich knüpft er an den Freisinger Mohren an, der auch als Wahrzeichen der Lacker Herrschaft diente. LR 62 / Freisinski kanonik in loški župnik Gašper Marolt (|!5I3) 126 Matevž Košir Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 Izvleček Slabe gospodarske razmere in vedno večje obveznosti so leta 1515 pripeljale do največjega kmečkega uporniškega gibanja v naših deželah. Botrovala mu je posebno dolgotrajna habsburško-beneška vojna (1508-1516). Najkasneje marca 1515 so se kmečki zvezi pridružili tudi škofjeloški podložniki in freisinški škof Filip se je hitro odzval. Na eni strani se je zavzemal za potrpežljivost in zadržano ravnanje, obenem pa je priskrbel večje število konjenikov in pešcev za obrambo, ki so ostali na gradu pet mesecev, zato upor na Loškem ni imel večjih posledic. Maja je cesar škofa Filipa imenoval za predsednika cesarske komisije, ki naj bi raziskala utemeljenost kmečkih pritožb. Ko je upor po deželi prešel v napade na gradove, je cesar plemstvu dovolil njegovo nasilno zadušitev. Konec julija oziroma najkasneje avgusta 1515pa je bil kmečki upor v vseh treh deželah (Koroški, Kranjski, Štajerski) zadušen. Abstract Škofja Loka and the Loka estate in the peasant revolt of 1515 Bad economic conditions and ever greater obligations led in 1515 to the largest peasant revolt in Slovene lands. The long Habsburg-Venetian war (1508-1516), in particular, was important in bringing discontent to a head. In March 1515 at the latest, the peasant alliance was joined by the Škofja Loka serfs and Bishop Filip of Freising quickly responded. On the one hand, he was committed to patience and restrained behaviour but, at the same time, he provided more cavalry and foot soldiers for defence, who remained in the castle for five months, so the revolt in Loka did not have major consequences. In May, the emperor appointed Bishop Filip to be president of the imperial commission intended to investigate the justice of the peasants' complaints. When the revolt led to attacks on castles throughout the land, the emperor allowed the nobility to suppress it violently. At the end of July, or at latest August 1515, the peasants revolt had been put down in all three provinces (Carinthia, Carniola and Styria). LR 62 / Škofj a Loka in Loško gospostvo y kmečkem uporu l eta 1515 559 Prehod iz 15. v 16. stoletje je prinesel bistvene spremembe v družbenem, tehničnem in gospodarskem življenju. Skozi stoletja so nekatere zemljiško-gospo-ske dajatve sicer polagoma naraščale, vendar pa je loški podložnik dolga stoletja srednjega veka živel razmeroma znosno življenje.1 Razmere so se zaostrile v zadnjih desetletjih 15. stoletja in bremena, ki so jih morali nositi podložniki, so postajala vedno težja. Deželna bremena, ki so bila posledica nove državne organizacije, posebno pa še organizacija obrambe proti Turkom, je od gospostev zahtevala precejšnje vsote denarja, ki pa jih je gospostvo v veliki meri prevalilo na ramena podložnikov. Utrjevanje gradov in mest jim je prineslo še dodatno tlako, zato so se vse bolj branili plačevati vedno višje davke. Loški podložniki so se uprli že leta 1491. Začetek 16. stoletja je prinesel nove težave. Leta 1508 se je začela vojna, v kateri sta si stali nasproti (med drugim) tudi Benetke in Habsburška monarhija (vojna je znana kot prva beneška vojna ali vojna Kambrejske lige). Širša politična in gospodarska kriza pa je napovedovala še slabše čase. Beneške čete so že leta 1508 prestopile kranjske meje, s tolminskega območja tudi meje Loškega gospostva. Prav dolgotrajna habsburško-beneška vojna (1508-1516) je najbolj poslabšala položaj kmečkih podložnikov. Cesar Maksimilijan I. Habsburški, knez v naših deželah, je za vojsko in vojne pohode v Italijo potreboval veliko denarja. Povečan davčni pritisk so nazadnje najbolj občutili podložni kmetje, poleg tega so jih bremenili vpoklici v vojsko, zelo pomemben dejavnik pa je bil zanje tudi izpad dohodka od kmečke trgovine z italijanskimi deželami in z njo povezanega tovor-ništva.2 Tudi trgovina z Loškega gospostva je bila večinoma usmerjena v Italijo. Proti koncu 15. stoletja je z rastjo kmečke trgovine postopoma rasla tudi gospodarska moč ne tako majhnega dela kmečkega prebivalstva in prav oni so imeli v kmečkem uporu leta 1515 pomembno vlogo.3 Občutljivost podložnikov za vprašanja kmečke trgovine in vsega, kar je bilo povezano z njo, je namreč postajala vse večja. Beneška vojna pa je povzročila zastoj trgovine z Italijo in izpad prihodkov od trgovine tako kmetom kot tudi zemljiški gospodi. Obenem je vojna z Benetkami Kranjski in drugim notranjeavstrijskim deželam naložila dodatna visoka finančna ter človeška bremena. Sredi najhujše vojne vihre je posebno Furlanijo, Goriško in Kranjsko leta 1511 prizadel še potres, ki so se mu pridružile še druge tegobe. Vojaki so iz Italije na Kranjsko prinesli kugo, slabe letine pa so botrovale lakoti. Istočasno se je pri pobiranju dajatev začela uveljavljati nova valuta. Namesto v markah in šilingih je gospostvo davke začelo pobirati v goldinarjih in krajcarjih, kar je bilo za plačnike prej v škodo kot korist. Vse skupaj je med podložniki razpihovalo uporniško razpoloženje in pripeljalo do največjega kmečkega uporniškega gibanja v zgodovini na naših tleh. Ko je izbruhnil upor, je bil ves čas v ospredju boj za »staro pravdo«, torej boj proti novim bremenom in 1 Blaznik, Upori loških podložnikov konec XV. in v začetku XVI. stoletja, str. 65. 2 Pavlin, Slovenski kmečki punt: pol tisočletja spomina, str. 12-15. 3 Gestrin, Kmečka trgovina in upori, str. 3. 128 Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 / LR 62 novim dajatvam. Poslabšanje gospodarskih razmer je že pred tem zanetilo kmečke upore tudi v soseščini, v Furlaniji leta 1511 in 1514 na Ogrskem; ti so bili do neke mere lahko tudi zgled kmečkim nemirom na naših tleh. Do uporov je na nekaterih gospostvih prišlo že pred letom 1515. Najbolj pogosto so podložnike razburili nekateri zastavni gospodje. Deželni knez je v zameno za opravljanje določenih služb ali odplačilo dolga svoja zemljiška gospostva za določen čas podeljeval v zastavo. Posebno ti so prekomerno obremenjevali svoje podložnike. Vojna bremena so bila še posebno visoka na zakupljenih deželnoknežjih posestih.4 Dejstvo, da se je davek deželnoknežjih podložnikov med beneško vojno višal čez vsako mero, je bilo eden izmed glavnih vzrokov za kmečki upor.5 Med bolj razvpitimi zastavnimi gospodi je bil Mihael Neuhaus, ki je leta 1511, po zasedbi Habsburžanov, v zakup dobil Tolminsko gospostvo. Tolminski podložniki so se mu uprli že leta 1513. Posebno pa je podložnike razburjala samovolja Jurija Thurna, ki je jezila tudi plemiške sosede in kranjske deželne stanove, ki so se cesarju večkrat pritožili zaradi njegovih zlorab. Thurnove podložnike so pri pritožbah zoper zemljiškega gospoda podprli tudi njegovi plemiški sovrstniki. Jurij Thurn je bil zemljiški gospod v Krškem, Kočevju, Svibnem ter na freisinškem gospostvu Klevevž. Freisinški škofje so imeli posest tudi na Dolenjskem. Jurij Thurn se je kot oskrbnik freisinškega gospostva Klevevž omenjal vsaj že leta 1497.6 Thurna in njegovega oskrbnika Stržena z gradu Fridrihštajn na Kočevskem so kočevski podložniki ubili spomladi leta 1512, ko jih je zasačil na zborovanju; novejše raziskave so ovrgle dosedanje navedbe, da naj bi se to zgodilo šele leta 1515.7 Tudi v gospostvu Polhov Gradec, kjer je zemljiški gospod že dalj časa kršil »staro pravdo«, je do nemirov prišlo že leta 1514. Med tamkajšnjim zemljiškim gospodom, tudi Ločanom dobro poznanim Gašperjem pl. Lambergom, in polhograjskimi podložniki je nato s posredovanjem cesarskih komisarjev prišlo do pogajanj in poravnave v Kranju, kar pa ni pomirilo strasti.8 Podobno se je v začetku 16. stoletja močno poslabšal tudi položaj podložnikov Loškega gospostva. Leta 1420 so Benečani prevzeli ozemlja oglejskega patri-arhata in tako tudi Tolminsko gospostvo in Loško gospostvo je postalo mejna pokrajina z Benečani. Na mejah cesarstva z Beneško republiko so bili spori že tradicionalni. Nasprotja so se zaostrila po letu 1500, ko so, po smrti zadnjega goriškega grofa, goriško grofijo pridobili Habsburžani. V boj za goriško dediščino so se vmešali še Benečani.9 Leta 1508 se je začela obsežna vojna zaradi česar se je ustavila tudi trgovina s pridelki podložnikov, kar je loške podložnike močno 4 Wiesflecker, Kaiser Maximilian I. das Reich Oesterreich und Europa an der Wendezur Neuzeit, str. 114. 5 Verbič, Deželnozborski spisi kranjskih stanov, str. XVI. 6 Blaznik, Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti, str. 15. 7 Pavlin, Slovenski kmečki punt. 8 Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem, str. 78. 9 Košir, Beneška vojna. LR 62 / Škofj a Loka in Loško gospostvo y kmečkem uporu l eta 1515 561 prizadelo. Poleg tega so ti morali opravljati vojaško stražo na meji z Benečani, dodatno tlako ter vojaško službo tudi izven meja Loškega gospostva. Posebno je loške pod-ložnike motilo opravljanje tlake zaradi vojne pri utrjevanju Ljubljane. Poleg tega je loški oskrbnik Gašper pl. Lamberg leta 1508 od vsake cele kmetije (hube) zahteval še dodaten davek v višini 60 soldov. Loški podložniki so se zato pritožili škofu Filipu. Stiska je bila še večja (kot so poleti leta 1508 loški podložniki napisali v svojem pismu škofu) zaradi suše, ki je od leta 1505 dalje prizadejala pridelke, žitne zaloge pa so uničevale miši.10 Škof je svojim odposlancem naročil, naj davke vseeno poberejo, vendar naj bodo kolikor mogoče obzirni.11 Freisinški škof Filip (ki je Loško gospostvo prevzel leta 1498, naziv škofa pa je imel od leta 1507) do kmečkih pritožb ni ostal ravnodušen, saj je še istega leta (1508) zamenjal pri podložnikih nepriljubljenega Gašperja Lamberga in namesto njega za oskrbnika Loškega gospostva imenoval Pavla Raspa. Leta 1511, sredi vojne vihre, je hud potres veliko škode povzročil tudi v Škofji Loki.12 Podložnikom se je zato gradbena tlaka še povečala, saj je obnova poškodovanega mesta in gradu povzročila ogromno stroškov in naporov. Neuspešna so bila tudi večletna škofova prizadevanja pri kranjskem deželnem glavarju, da bi Loško gospostvo razbremenili deželne davčne obveznosti. Glede na denarne odobritve cesarju za potrebe beneške vojne je kranjska dežela leta 1512 tudi Loškemu gospostvu v naslednjih letih naložila svoj delež, s sicer značilno pripombo, da gospostvo pri tem ne sme obremeniti podložnikov. V resnici pa temu ni bilo tako, bremena podložnikov so bila težja, kar nam kažejo tudi podatki Loškega gospostva iz leta 1514. Februarja 1515 je prišlo še do izrednega astronomskega pojava ter vznemirljivih napovedi astrologov, kar je v deželo, posebno med podložnike, vneslo še dodaten nemir.13 Kmečka zveza se je februarja 1515 začela hitro širiti po deželi, tudi na Loško, zajela je celotno Loško gospostvo. Uporniški zvezi so se pridružili 10 Demšar, Loško gospostvo in kmečka puntarija, str. 5-12. 11 Blaznik, Škofja Loka, str. 144. 12 Košir, »Castrum grande quidem Lagk diruit undique totum«, str. 135-168. 13 Grafenauer: Kmečki upori, str. 95. Škof Filip kot ga je leta 1515 naslikal Hans Wertinger. (Alte Pinakotek, München; foto in Copyright Artothek Weilheim) 130 Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 / LR 62 tudi Železnikarji. Samo povezovanje v uporniško gibanje in kmečka zborovanja so namreč že šteli za upor. Vendar v prvem obdobju še ni prišlo do nasilnih dejanj in kranjski deželni stanovi so upali, da bo s cesarjevim posredovanjem kmete mogoče zlepa pomiriti. Edini legitimni način komunikacije med neenakimi družbenimi sloji so bile (ponižne) prošnje podložnikov, medtem ko so nedovoljena zborovanja in povezovanja podložnikov že šteli za upor in kaznivo dejanje.14 Ko so se podložniki zbrali na shodu v Polhovem Gradcu in so se najkasneje marca kmečki zvezi pridružili tudi škofjeloški podložniki, se je škof Filip, takoj ko je o tem dobil prve informacije od svojih odposlancev, odzval zelo hitro. O dogajanju so ga obvestili odposlanci Erazem Hausnner, dvorni mojster Ahac Pusch ter Gašper Prunner. Škof je v začetku aprila Pavlu Raspu, oskrbniku Loškega gospostva, ter loškemu kaščarju Boltežarju Sigesdorfu ukazal, naj ravnata kar se da previdno. Glede uporniškega gibanja je škof oskrbniku, kaščarju in svojim odposlancem pri stikih s kmeti priporočal veliko potrpežljivosti in zadržanosti. Obenem je zaradi nevarnosti, da bi prišlo do nasilja, oskrbniku in kaščarju naročil, naj priskrbita večje število konjenikov in pešcev ter loški grad pripravita za obrambo. Te priprave so morale biti čim bolj tajne, da jih uporni kmetje ne bi opazili. Oskrbnik in kaščar sta se takoj lotila dela ter s škofovo pomočjo kmalu zbrala 16 konjenikov in okoli 100 pešcev. Tri konjenike (od teh) je v Škofjo Loko (po škofovem naročilu) poslal Ivan pl. Črnomaljski, ki je vrsto let vodil upravo freisinškega Klevevža, dva pa oskrbnik v freisinškem Welzu. Konjenike in pešce sta oskrbnik in kaščar nato vzdrževala pet mesecev, ko je v deželi trajal upor. Tako število vojakov na gradu je zahtevalo tudi precej dela z oskrbo, tako z vodo kot živežem. Škof Filip si je obenem zagotovil odločno podporo loških gradiščanov in graščakov, npr. Puštalskega, ter Boltežarja Sigesdorferja, kaščarja in nekdanjega gradiščana na Starem gradu. Prav tako si je zagotovil lojalnost loških meščanov. Maja 1515 jih je škof zaprosil naj mestu zagotovijo stražo. Od meščanov je pri ščitenju škofovih interesov v času kmečkega upora pomembno vlogo odigral loški meščan Volbenk Schwarz. Škof Filip je oskrbniku tudi naročil, naj ne hiti s kaznovanjem podložnikov, pač pa naj predvsem poizveduje, kako z njimi ravnajo drugi zemljiški gospodje. Loški podložniki so se s pritožbami obrnili na škofa; zlasti jih je bil deležen upravitelj Gašper Prunner, ker naj bi neustrezno uporabljal gospoščinske registre in mestne knjige o podložniških obveznostih. Škof je v konceptu odgovora, ki ga je posredoval svojim predstavnikom v Loki ter ga naslovil na kmete, tem nakazal, da bo kmalu prišel v Loko in zagotovil, da se izogne vsem pomotam in se dajatve poravnajo na način, ki bo ustrezal obema stranema.15 14 Čeč, Upor leta 1515 in kultura protesta. 15 Blaznik, Škofja Loka, str. 145. LR 62 / Škofj a Loka in Loško gospostvo y kmečkem uporu l eta 1515 563 Škof si je zelo prizadeval za mirno rešitev spora in je obljubil, da pride v mesto. Aprila je škof sprejel odposlance loških podložnikov, ki so mu posredovali svoje pritožbe; torej v mesecu, ko kranjski deželni stanovi, pa tudi cesar, uporniškega gibanja še niso jemali resno. Škof je na kmečko uporništvo očitno gledal nekoliko drugače kot deželno plemstvo, morda zaradi vsaj delnega poznavanja velikega kmečkega upora leta 1514 na Wurttenberškem, poznanega pod imenom Arme Konrad - revni Konrad. Ob zaostrovanju uporniških dejanj v Polhovem Gradcu je škof Filip odrekel gostoljubje tamkajšnjemu zemljiškemu gospodu in pri podložnikih nepriljubljenemu Gašperju Lambergu. Loška gosposka je tudi sicer za začetek upora na Loškem sumila prav njega, češ da je nemoralen in v slabi luči pri podložnikih. Prunner, odposlanec škofa Filipa, je bil zato zadolžen, naj opazuje Lamberga, če ima ta kakšne zle naklepe proti Loškemu gospostvu. Lamberga je škof prosil, naj svoje uporne kmete drži čim dlje od meja Loškega gospostva.16 Škof je ukrepal še naprej in Gašperju Lambergu, ki je stanoval v Škofji Loki in bil pri kmečkem prebivalstvu zelo nepriljubljen, ukazal, naj zapusti ozemlje Loškega gospostva; Prunner pa je moral poskrbeti, da bo škofov ukaz izvršen. Hitra Filipova reakcija ter na eni strani vsaj navzven razumevajoč nastop do upornikov, na drugi strani pa hiter sklic vojske in utrditev Loškega gospostva so bili razlogi, da upor na Loškem ni imel večjih posledic. Škofova odposlanca Hausner in Prunner sta v Loki ostala sedem tednov. Škof je s svojo diplomacijo in vojsko ravnal tako spretno, da loški podložniki »niso mogli izpeljali niti svojih zaželenih namenov zlasti proti Ljubljani ...«.17 Kasneje je Loško gospostvo s 36 jezdeci sodelovalo tudi pri obrambi Ljubljane in delom stroškov pri kranjski deželi za vzdrževanje 200 huzarjev. Še pred zaostritvijo kmečkega upora je freisinški škof dobil poleg zemljiškega gospoda še drugo funkcijo, povezano z uporom. Sredi maja 1515 je kmečke upornike s Kranjske v Augsburgu sprejel cesar in jim obljubil, da bo k njim poslal komisarje. Cesar, ki se je šele takrat zavedel resnosti upora, naj bi poskušal za vodjo komisarjev pridobiti bavarskega vojvodo Ludvika. Ko mu to ni uspelo, se je z isto prošnjo obrnil na freisinškega škofa Filipa. Komisarji naj bi preučili tudi kmečke pritožbe, kot jim je obljubil cesar. Ni bil slučaj, da je škof Filip sprejel vodenje komisarjev, saj je bil zemljiški gospod na Kranjskem, obenem pa je že mesec dni prej, in sicer v prvi polovici aprila 1515, na Bavarskem sprejel odposlance upornih loških podložnikov, ki so mu posredovali svoje pritožbe. Škof je takrat kmečke odposlance opozoril na cesarjev ukaz, naj ne organizirajo zborovanj, če pa imajo pritožbe, naj jih posredujejo cesarskim komisarjem, ki bodo zadeve uredili. Škof je obenem podložnike nagovarjal, naj prenehajo z uporom, da na gospostvu ne bi nastala še večja škoda. Izrazil je razumevanje za njihove 16 Demšar, Loško gospostvo, str. 8. 17 Grafenauer, Vseslovenski kmečki upor, str. 87. 132 Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 / LR 62 Kmetje, ki se bojujejo z vitezom. Risba Albrechta Dürerja je iz let 1514/1515 in je v molitveniku cesarja Maksimilijana I. (vir: Bayerische Staatsbibliothek, München) pritožbe, z njimi je »očetovsko sočustvoval«, jih želel obvarovati pred cesarjevimi kaznimi ter jih rešiti obtožbe, da so prvi začeli z uporom.18 Kljub zapletanju položaja škof še maja ni izgubil upanja, da bo rešitev mirna, zato je sredi meseca loškim podložnikom pisal, da je pripravljen priti v Škofjo Loko. Ker pa grad po potresu (1511) še ni bil povsem popravljen, se je odločil, da bo odšel v Welz (na Zgornjem Štajerskem, v bližini Judenburga), ki ni tako daleč od Škofje Loke. Tam bi ga lahko uporniki obiskali ter se z njim mirno pogovorili o vseh spornih vprašanjih. V pismu ni pozabil dodati, naj pridno sodelujejo pri obnovi loškega gradu ter izkazujejo pokorščino gospostvu. Pri svojih odposlancih pa se je pozanimal za odmev njegovih pisem pri kmetih, opozoril pa jih je še, naj poskrbijo za obrambo.19 V času, ko je cesar sprejel upornike in Filipa imenoval za vodjo komisarjev, je upor dokončno prešel meje organizacije in iz kmečke zveze ter uporniških zborovanj preraščal v oborožene napade na posamezne gradove. Medtem ko so razmere na številnih gospostvih, tako gorenjskih kot dolenjskih, postajale vse bolj kaotične, iz Loškega gospostva ni poročil o napadih. Kranjski deželni stanovi so šele ob spopadih v maju razmišljali o vpoklicu plemiške vojske, a to ni bilo več mogoče. Spopadi so tako prehiteli prihod komisarjev. Vendarle pa so se komisarji potem, ko so bili imenovani, hitro lotili dela. Že 26. maja je škof Filip na čelu cesarske komisije v Ljubljani. Stiki škofa z loškimi podložniki o tem niso izpričani. Iz Augsburga so komisarji odšli še v času, ko je bilo uporniško gibanje omejeno 18 Blaznik, Škofja Loka, str. 145. 19 Blaznik, Škofja Loka, str. 146. LR 62 / Škofj a Loka in Loško gospostvo y kmečkem uporu l eta 1515 565 na Kranjsko in še pred tem, ko so tja prispele novice o nasilju. Naloga komisarjev je bila predvsem, da na miren način vzpostavijo mir v deželi. Komisija naj bi zaslišala vse vpletene strani, tudi kmete, zaradi njihovih pritožb proti zemljiški gosposki, upraviteljem in oskrbnikom. Prav tako so imeli namen zaslišati zemljiške gospode, kaj lahko odgovorijo na te pritožbe, da bi se odstranili vzroki kmečkega nezadovoljstva. Tudi kranjski stanovski odbor je dal pismeno dovoljenje za zasliševanje cesarskih komisarjev, čeprav so imeli stanovi ob imenovanju komisije pomisleke. Prihod komisarjev v Ljubljano, na čelu katerih je bil škof Filip, je imel odmev celo na Beneškem, kjer je poročilo o tem prejel beneško-videmski poveljnik. Med komisarji in deželnim plemstvom ni bilo soglasja. Medtem ko so deželni stanovi začeli zbirati oboroženo silo in so koroški stanovi, skupaj s štajerskimi, cesarju predlagali, naj pod skupnim poveljstvom zberejo vojsko vseh treh dežel, da bi na ta način zadušili upor, so komisarji še vedno mislili upor pomiriti zlepa tako, da bi preiskali in uredili razmerje med podložni-ki in zemljiškimi gospodi. Komisarji so pogajanja začeli 5. 6. 1515, o njih so redno poročali cesarju. Ta je njihovo delo odobril, priporočil pa jim je, naj upor čim prej umirijo, Filipu pa je še naročil, naj komisarji odidejo v Velikovec, kjer bodo največ koristili vsem trem deželam (Koroški, Kranjski in Štajerski). Komisarji so ugotavljali, da je njihovo posredovanje prepočasno. V poročilu 11. 6. 1515 so poročali, da se pogajajo s koroškimi in tudi kranjskimi uporniki. Ne glede na trud komisije je cesar brez nje odobril združitev vojsk vseh treh dežel. Škofu Filipu in komisiji pa je cesarski regiment odsvetoval, da bi ponovno šli na Kranjsko, kar so si želeli kmečki uporniki, ter ji ukazal, naj ostane v Velikovcu in kmete prepričajo, da pridejo tja. Filipov tajnik je 25. 6. o razmerah v deželah zapisal: »Vse je pod orožjem, škoda uči ljudi, Štajerska in Koroška sta se združili.«20 Deželni stanovi so bili vse bolj nezadovoljni s komisarsko neučinkovitostjo pri pogajanjih. Komisarji so že opozarjali in grajali odločitve plemiške vojske zoper kmete; (konkretno so omenili Marka Klisa, ki je 500 žensk prodal na Hrvaško, in poboj kmetov s strani Stubenberga na Koroškem). Julija 1515 je deželno plemstvo treh notranjeavstrijskih dežel pri cesarju vendarle izposlovalo dovoljenje, da upor zaduši s silo. Po zadušitvi kmečkega upora s strani plemiške vojske, na čelu katere je bil Jurij Herberstein, nam o njenem ravnanju največ povedo prav poročila komisije, ki jih je napisal freisinški škof Filip. Poroča, da plemiška vojska ni postopala prav nič milo, ampak neprimerno okrutneje, kakor kmetje kadarkoli, da Herberstein kljub drugačnim navodilom cesarske komisije požiga, ljudi obeša, natika na kol in drugače nadleguje.21 Herberstein je sicer dobil ukaz, da ne sme ničesar storiti brez komisarjev; ti so mu prepovedali »obdelovati in kaznovati kmete«, a njihovih navodil ni preveč upošteval. Herbersteinu pa je k uspehu in zmagi čestital cesar, ki je predvideval, da bo kmečka zveza zaradi Herbersteinove 20 Grafenauer, Vseslovenski kmečki upor, str. 193. 21 Grafenauer, Vseslovenski kmečki upor, str. 118. 134 Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 / LR 62 akcije in kaznovanja ter delovanja komisarjev kmalu razpuščena. Vendar pa je cesar menil, da ni treba le zatreti upora, ampak tudi urediti razmerje med podlo-žniki in gospodo, kjer bi komisija še naprej imela svojo vlogo. Drugačen je bil poziv kranjskega deželnega glavarja Janeza Turjaškega, ki je Herbersteina prosil, naj z ognjem in mečem upornike temeljito kaznuje. Ta poziv je Herberstein bolj upošteval kot navodila komisarjev. Škof Filip je bil posebno nezadovoljen zaradi dejstva, ker je Herberstein požgal 10 najboljših vasi na freisinškem gospostvu Klevevž, o čemer se ni pozabil pritožiti pri cesarju in mu poročati o Herber-steinovem »rabeljskem« poslu.22 Konec julija oziroma najkasneje avgusta je bil kmečki upor v vseh treh deželah (Koroški, Kranjski, Štajerski), Goriške upor ni zajel, zadušen. Kmečki upor in dogodke okoli njega je živo opisala pesnitev, ki jo je v času škofa Filipa v kapeli svete Trojice v svoji hiši na Mestnem trgu dal zapisati loški meščan Volbenk Švarc, na katerega se je škof Filip naslonil pri upravljanju Škofje Loke. Latinska pesnitev, še v poznosrednjeveškem stilu, opisuje dogodke, ki so zadeli deželo in mesto. Ta pesnitev predstavlja upe-snjeno kroniko teh dogodkov. Nastala je kmalu po zadnjem dogodku, ki ga omenja, to je obnovi loškega gradu (1516). Pesnitev našteva nesreče, ki so zadele deželo in Škofjo Loko: potres (1511), kugo (1510-1512), hudo zimo, mišjo nadlogo, lakoto, beneško vojno (1508-1516), opisuje kmečki upor (1515) in se konča v letu 1516 z obnovo škofjeloškega gradu in hvalnico freisinškemu škofu Filipu. Pesnitev opisuje, kako je plemiška vojska del upornikov pobila, del obesila, kmetije pa požgala, če niso plačale kazenskega davka. V opisu divjanja plemiške vojske verjetno odseva njeno ravnanje pod Herbersteinovim poveljstvom, ki Letak vojaških najemnikov, tiskan na Dunaju, leta 1515, s katerim so oznanili zmago nad upornimi kmeti. Na letaku so natisnjene tudi slovenske besede »stara prauda« in »le ukhup woga gmaina«. (hrani: Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani) 22 Grafenauer, Vseslovenski kmečki upor, str. 119, 124. LR 62 / Škofj a Loka in Loško gospostvo y kmečkem uporu l eta 1515 135 je uporniške kmete razgnala najprej na Koroškem, jih dokončno porazila pri Celju ter svoj obračun z njimi zaključila na Dolenjskem. Posebno še zato, ker je imel zoper ravnanje Herbersteinove vojske zelo veliko pripomb tudi škof Filip.23 Verzi z opisovanjem hudega kaznovanja na steni kapele pa so imeli tudi strašilen namen. Cesarjev interes po umiritvi uporniških razmer je bil velik, saj je želel nemoteno nadaljevati z vojaškimi operacijami proti Benetkam, obenem pa ponovno napolniti svojo blagajno. Takoj po zadušitvi upora, že 7. 8. 1515, je cesar deželnim stanovom sporočil, da potrebuje denar za vojsko proti Benečanom in Francozom. Obenem jim je s podrobnim načrtom razložil, da si breme lahko olajšajo tako, da ta denar kot kazen za upor poberejo od kmetov. Vsi podložniki deželnoknežjih posesti, ki so pristopili h kmečki zvezi, bi morali plačati kazen, njena višina bi se določila glede na premoženje posameznikov. Prav tako je morala posebno kazen plačati vsaka kmetija, katere lastnik se je udeležil upora (v višini 3 goldinarjev); tudi vsi, ki posesti nimajo, a so se upora udeležili, so morali plačati kazen. Tudi zemljiški gospodje, katerih podložniki v uporu niso sodelovali, so morali od vsake kmetije pobrati pol goldinarja, vendar ne kot kazen, ampak kot davčni prispevek. Tega davka so bili deležni tudi meščani in tržani, ki sicer v uporu niso sodelovali. Ves ta denar naj bi šel v cesarsko blagajno, predvsem za nadaljevanje vojne z Benečani. Zemljiška gospostva so kot opomin v bodoče od vsake kmetije letno pobirala 2-3 krajcarje tako imenovanega »puntarskega pfeninga«. Deželni stanovi se niso strinjali s tako visokimi kaznimi za podložnike in so dosegli zmanjšanje kazni iz treh goldinarjev na en goldinar za uporniško kmetijo, saj so se zavedali, da se z zmanjševanjem gospodarske moči podložnikov zmanjšuje tudi njihovo premoženje.24 Vse te kazni in dajatve so doletele tudi loške podložnike, poravnati so jih morali v osmih do desetih dneh. Cesar pa je želel pritisniti na deželne stanove, da bi omejili stanovsko avtonomijo, in sicer s postavitvijo posebne cesarske komisije, ki bi raziskala upravičenost kmečkih pritožb zoper plemstvo. Deželni stanovi so kazni pri podložnikih pobirali še preden so se dogovorili s cesarjem, saj so denar potrebovali za plačilo vojske, ki je upor zadušila. Konec oktobra oziroma v začetku novembra 1515 je cesar komisijo, ki jo je vodil škof Filip, razrešil in imenoval novo, na čelu katere je bil štajerski deželni glavar Žiga pl. Dietrichstein. Komisija je nadaljevala z delom ter zbirala pritožbe podložnikov zoper zemljiške gospode ter obiskala in popisala vsa gospostva in preverjala, če je to dosledno pobralo denar, ki je pripadal cesarju. Leta 1516 je komisija obiskala tudi Loško gospostvo. Oskrbnik se je komisarjem uprl, češ da je za obhod gospostva potrebno škofovo dovoljenje. Zaradi tega so odposlanci šli k cesarju, med njimi je bil tudi loški oskrbnik Pavel Rasp. Komisarji, ki niso želeli čakati na cesarjevo odločitev, so hoteli sami opraviti ogled, na kar pa bi škof 23 Blaznik, Škofja Loka, str. 148. 24 Grafenauer, Vseslovenski kmečki upor, str. 127. 136 Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 / LR 62 pristal le, če bi se to zgodilo ob prisotnosti kaščarja. Iz ohranjenih virov ni znano, če je kasneje prišlo do soglasja.25 Strah pred uporom je ostal živ vsaj še nekaj časa. Komisarji, ki so bili trn v peti plemstvu, pa so vendarle ponujali možnost za vsaj delni uspeh kmečkih pritožb ter omejevanje plemiške samovolje. Decembra 1516 je bilo podpisano premirje med cesarjem in Benečani, kar je napovedovalo oživitev trgovskih poti ter dajalo upanje za izboljšanje gospodarskih razmer tudi pri podložnikih. VIRI IN LITERATURA: Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo : (973-1803). Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973, 560 str. Blaznik, Pavle: Upori loških podložnikov konec XV. in v začetku XVI. stoletja. V: Loški razgledi 2, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1955, str. 65-70. Blaznik, Pavle: Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti. Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1958, 94 str. Čeč, Dragica: Upor leta 1515 in kultura protesta. Prispevek bo objavljen v zborniku ob 870. obletnici prve omembe Konjic. Demšar, Vincencij: Loško gospostvo in kmečka puntarija. V: Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino 21, št. 1 (1973), Ljubljana : Zgodovinsko društvo za Slovenijo, 1973, str. 5-12. Gestrin, Ferdo: Kmečka trgovina in upori. V: Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino 21, št. 1, (1973), Ljubljana : Zgodovinsko društvo za Slovenijo, 1973, str. 3. Grafenauer, Bogo: Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1962, 482 str. Grafenauer, Bogo: Vseslovenski kmečki upor l. 1515: vzroki, predhodniki, potek in pomen. Disertacija. [Ljubljana : B. Grafenauer, 1944], 160 str. Košir, Matevž: Beneška vojna - evropska vojna za vpliv v Italiji : (1508-1516). V: Anno domini 1511, Idrija : Mestni muzej, 2011, 142 str. Košir, Matevž: »Castrum grande quidem Lagk diruit undique totum« o potresu leta 1511, beneški vojni, kmečkem uporu in obnovi. V: Loški razgledi 58, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2011, str. 135-168. Pavlin, Vojko: Slovenski kmečki punt : pol tisočletja spomina. V: SLO : časi, kraji, ljudje: slovenski zgodovinski magazin, št. 7 (sep. 2015), Ljubljana : Družina, 2015, str. 12-15. Verbič, Marija: Deželnozborski spisi kranjskih stanov. Ljubljana : Arhiv Socialistične republike Slovenije, 1980, str. XVI. Wiesflecker, Hermann: Kaiser Maximilian I. das Reich Oesterreich und Europa an der Wende zur Neuzeit, V. del. Wien : Verlag für Geschichte und Politik, (1971-1986), str. 114. 25 Demšar, Loško gospostvo, str. 8; Blaznik, Upori loških podložnikov, str. 70. LR 62 / Škofj a Loka in Loško gospostvo y kmečkem uporu l eta 1515 569 Zusammenfassung Škofja Loka (Bischofs Lack) und die Lack-Herrschaft im Bauernaufstand 1515 Am Ende des 15. Jahrhunderts waren die Pflichte, die die Untertanen trugen mussten, immer größer. Der lange Habsburg-Venezianische Krieg (1508-1516) hat die Lage der bäuerlichen Untertanen sehr verschlechtert. Die Steuern wurden erhoben, ein wichtiger Faktor war auch der Einkommenausfall vom Bauernhandel mit den italienischen Ländern. Zusammen mit der Gebührerhebung begann sich die neue Währung durchzusetzen. Im Jahr 1511 wurde das Land noch von dem Erdbeben betroffen. All das brachte zu der Aufstandsstimmung unter den Untertanen bei und führte zu der größten Bauernaufstandsbewegung in der ganzen Geschichte auf unserem Boden. Spätestens im März 1515 schlossen sich dem Bauernverband auch die Untertanen von Lack an, worauf aber Filip von Freising schnell reagierte. Am Anfang April beauftragte er Pavl Rasp - den Sorgeberechtigten von der LackGrundherrschaft und den von dem Getreidespeicher Sorgeberechtigten, in Beziehungen mit den Bauern geduldig und zurückhaltend umzugehen. Er befiehl ihnen noch mehr Reiter und Fußgänger zu sichern, um möglichst gute Abwehr leisten zu können. Der Bischof versicherte sich zugleich die Unterstützung der Burggrafen von Lack wie auch die Loyalität der Bürger. Unter denen spielte Wolfgang Schwarz, der Bürger von Lack, bei dem Schutz der Bischofs Interessen in der Zeit des Bauernaufstands, eine wichtige Rolle. Der Bischof bemühte sich um eine ruhige Konfliktlösung, deshalb versprach er seinen Besuch in der Stadt Lack und nahm im April die Beauftragten von den Untertanen in Empfang. Angesichts der steigenden Unruhen und aufständischen Taten sagte der Bischof Filip die Gastfreundschaft dem bei den Untertanen unbeliebtem Gasper Lamberg (Grundherr in Polhov Gradec, in Lack lebend) die Gastfreundschaft ab. Lamberg musste so die Stadt und Lack - Herrschaftsgebiet verlassen. Im Mai wurde Filip von dem Kaiser zu dem kaiserlichen Kommissarleiter ernannt, damit er die Berechtigung der Beschwerden von Untertanen überprüfte. Am 26. Mai befindet sich der Bischof Filip an der Spitze der Kaiserkommission in Ljubljana. Zu der Zeit ging der Aufstand von dem Bauernverband und den Aufstandsversammlungen zu den bewaffneten Angriffen auf einzelne Burgen über. Das Filips schnelle Reagieren und sein nach außen zeigender verständnisvoller Auftritt den Aufständischen gegenüber, andererseits noch die schnelle Einberufung der Armee und die Festigung der Herrschaft hatten zur Folge, dass der Aufstand auf dem Lack-Gebiet keine größeren Auswirkungen verursachte. Als die Verhältnisse in vielen Grundherrschaften chaotisch geworden waren, wurde es dem Adel von dem Kaiser erlaubt, jeden Aufstand mit Gewalt zu unterdrücken. Ende Juli bzw. spätestens im August wurde der Bauernaufstand in allen drei Ländern (Kärnten, Krain, Steiermark) niedergeschlagen. Die Untertanen mussten hohe Straffen bezahlen. Damit wurde die Kaiserkasse vor allem für die Bedürfnisse der Armee gefüllt. 138 Škofja Loka in Loško gospostvo v kmečkem uporu leta 1515 / LR 62 Barbara Plestenjak K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju Izvleček V ospredju obravnave arheoloških izkopavanj na Kranclju nad Škofjo Loko v letih od 1954 do 1955 na osnovi arhivalij iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enota v Škofji Loki, tj. delovnih poročil ter dopisov Loškega muzeja, je predvsem vpogled v raziskovalna dela v tem projektu ob njegovem 60. jubileju. Takratni Mestni muzej je kot pobudnika izkopavanj tedaj (1948-1955) vodil njegov prvi ravnatelj Karel Plestenjak (1914-1963), ki ga prištevamo med utemeljitelje muzealstva na Slovenskem. S sondažnim izkopavanjem sta na Kranclju pričela kustosa Narodnega muzeja iz Ljubljane, arheologa Stane Gabrovec in Rudolf Berce, ob ugotovitvi, da gre za srednjeveške zidove, pa sta z delom prenehala. Z izkopavanjem v večjem obsegu je na območju nekdanjega zgornjega gradu ali stolpa z obzidjem, poimenovanega »castrum firmissimum«, nadaljeval Karel Plestenjak ter izkopal več različnih predmetov; med njimi bronast svečnik v podobi paža iz 14. stoletja, dotlej edini tovrstni znani primer na Slovenskem, fragmentirano keramiko, železno orodje, steklovino, srebrnike idr. Omenjene izkopanine danes predstavljajo reprezentančni del arheološke zbirke v Loškem muzeju. Matična muzejska ustanova v Škofji Loki vseh dokumentiranih zgodovinskih dejstev v zadevi Krancelj sicer doslej ni upoštevala, pričakovati pa je, da bo v skladu z določenimi normami na tem področju ustrezno ravnala v prihodnosti. Abstract On the sixtieth anniversary of archaeological excavations on Krancelj The discussion of archaeological excavations on Krancelj above Škofja Loka from 1954 to 1955, based on archive material from Historical Archives Ljubljana, Škofja Loka Unit, i.e., working reports and notes of Škofja Loka Museum, is above all an insight into research work in this project on the occasion of its 60th anniversary. The then Municipal Museum, as the initiator of excavations, was headed at that time (1948-1955) by its first director, Karel Plestenjak (1914-1963), who can be considered one of the founders of museology in Slovenia. LR 62 / K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju 139 Exploratory excavations on Krancelj were begun by curators of the National Museum from Ljubljana, the archaeologists Stane Gabrovec and Rudolf Berce, but they stopped work on establishing that the walls were medieval. Karel Plestenjak continued the excavations over a wider area in the vicinity of the former upper castle or tower with walls, called a "castrum firmissimum", and he excavated a number of different objects, including a bronze candlestick in the image of a page from the 14th century, to date a unique such find in Slovenia, fragments of ceramics, iron tools, glassware, silverware etc. These items today form the core display of the archaeological collection in Škofja Loka Museum. The main museum foundation in Škofja Loka has not to date take into account all the documented historical facts in the matter of Krancelj but it is to be expected that, in accordance with certain standards in this field, it will behave appropriately in the future. Predmet pričujoče obravnave arheoloških izkopavanj na Kranclju nad Škofjo Loko in tam pridobljenega reprezentativnega gradiva Loškega muzeja v letih 1954/55 je, kar je treba uvodoma poudariti, predvsem dokumentarnega pomena, saj pripomore k uvidu v celovit potek raziskovalnih del v kontekstu tega najdišča. Vsebinsko zajema temeljno in v muzeološkem zgodovinopisju večinoma prvič uporabljeno arhivsko dokumentacijo, izpričano z delovnimi poročili in dopisi Loškega muzeja iz obdobja od 1954 do 1955, ponazorjenimi v kronološkem zaporedju. Tedanji škofjeloški oziroma Mestni muzej v Škofji Loki je v letih od 1948 do 1955 vodil njegov prvi ravnatelj ter eden utemeljiteljev muzealstva na Slovenskem, etnolog, umetnostni zgodovinar in restavrator - konservator Karel Plestenjak (1914-1963),1 medtem ko uporabljene vire danes hranijo v enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Škofji Loki. V historiatu zdaj že precej oddaljene preteklosti prvotno navedbo o »sodelovanju pri začetnih arheoloških izkopavanjih v Stari Loki in na Kranclu« zasledimo v Delovnem planu Muzeja v Škofji Loki za leto 1954, pod točko 2,2 naslovljenem na Svet za prosveto in kulturo LRS (Odsek za znanost in visoke šole), datiranem z 19. 1. 1954. O skorajšnjem začetku izkopavanj razberemo v dopisu z dne 29. 4. 1954,3 v katerem škofjeloški Muzej Narodni muzej v Ljubljani obvešča: V zvezi z včerajšnjim razgovorom v zadevi izkopavanja na loškem Kranclju Vam sporočamo sledeče: Po izjavi predsednika tuk. LOMO bodo stroški za izkopavanja kriti iz kreditov za urbanistično ureditev loškega mesta, delovno silo pa bo bržkone nudila na razpolago dijaška delavna brigada (iz višjih razredov loške popolne gimnazije). 1 Plestenjakovo muzealsko in spomeniško-varstveno delovanje v škofjeloški (1948-1955) in goriški regiji (1955-1963) je bilo v LR že predstavljeno. Plestenjak, Življenje in delo, str. 204-206. 2 ZAL-ŠKL, ŠKL 391, t. e. (škatla) 4, a. e. 15, Delovni plan Muzeja v Škofji Loki za l. 1954, 19. 1. 1954. 3 Prav tam; Izkopavanja na Kranclju nad Škofjo Loko, dopis št. 57/54. LR 62 / K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju 140 Iz istega vira smo informirani, da je teren že izmerjen, izrisan pa bo do 1. maja. LOMO hoče proračunska sredstva za kritje stroškov izkopavanj že sedaj rezervirati, zato pa želi imeti čimprej v rokah nekak predračun vseh stroškov. Prosimo, da prednji želji ugodite in se Vam za Vašo naklonjenost že vnaprej zahvaljujemo. Smrt fašizmu - svobodo narodu! Ravnatelj: (Plestenjak Karel) V zvezi z okrožnico Društva muzealcev in konservatorjev LRS, št. 182, z dne 20. 5. 1954, pa muzej 17. 6. obvesti društvo, da je njegova uprava, sporazumno z Muzejskim društvom v Škofji Loki eventualne novoodkrite izkopanine v letu 1954, izdelane skice ter meritve s Kranclja nad loškim mestom, že vključila v razstavni program muzejskega tedna v Škofji Loki.4 29. 6. Loški muzej Zavod za spomeniško varstvo LRS zaprosi za dovoljenje sondažnega izkopavanja utrdbe na »Klobuku« nad Škofjo Loko, kjer naj bi se pod vodstvom kustosa Narodnega muzeja, profesorja Gabrovca,5 delo začelo 1. 7. Naslednjega dne (30. 6. 1954) je zavod zaprošeno dovoljenje pod navedenimi pogoji potrdil.6 Nadalje beležimo s 17. 7. datiran dopis muzejske uprave, naslovljen na remontno gradbeno podjetje Tehnik v Škofji Loki, katerega ta - po sklepu seje odbora Muzejskega društva v Škofji Loki, z dne 14. 7. 1954 - naproša za čimprejšnjo postavitev mostička čez jarek na Kranclju, in sicer za odvažanje materiala pri izkopavanju: »... Vljudno prosimo, da bi omenjeni most naredili do srede, t. j. 21. t. m., da bi se delo takoj nadaljevalo in ne bi bilo treba delavcev odpuščati. Do tedaj bodo namreč vsa dela, ki jih vodijo arheologi, končana.«1 Za vsa doslej opravljena dela na Kranclju je uprava muzeja Ljudskemu odboru Mestne občine (LOMO) Škofja Loka (oziroma njegovemu predsedniku Svetu Kobalu) 20. 7. odposlala obračun 3. 7. 1954 nakazane subvencije, v znesku 50.000 4 Prav tam; Muzejski teden, dopis št. 67/54. Za muzejsko propagando v tem projektu je bila realizirana dekoracija izložbenega okna podjetja Borovo, in sicer z rekonstrukcijsko sliko loškega Kranclja in ostalo primarno dekoracijo. Material je dal na razpolago muzej, uredil pa tov. Kankelj, član Muzejskega društva. - ZAL-ŠKL, ŠKL 391, t. e. (škatla) 4, a. e. 15, Muzejski teden -program, dopis št. 134/54. 5 Prav tam; Arheološko izkopavanje na Kranclju nad Škofjo Loko, dopis št. 81/54. 6 Prav tam; Arheološko izkopavanje na Kranclju nad Škofjo Loko, dopis št. 85/54. 7 Prav tam; Postavitev mostička na Kranclju, dopis št. 94/54. Karel Plestenjak, fotografiran v Ljubljani, leta 1946. (vir: družinski arhiv) LR 62 / K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju 141 dinarjev s tega naslova. Ker pa so že dotedanji stroški presegli nakazano vsoto, dela pa so se nadaljevala, je zaprosila za nov, nekoliko višji znesek, po možnosti 100.000 dinarjev.8 17. 7. je dr. Jože Kastelic, ravnatelj Narodnega muzeja, v dopisu upravi muzeja v Škofji Loki predstavil naslednje stališče: »Delapri sondiranju »Škofjeloškega Kranceljna«, ki so se izvršila pod vodstvom naših sodelavcev, so zaključena. Konservacijskih del, ki se bodo sedaj pričela, Narodni muzej zaenkrat ne more vršiti, vendar je na čimbolj strokovni izvedbi teh del seveda zainteresiran že zato, ker so se začetna dela izvršila z njegovim sodelovanjem. Ker menimo, da se ta dela nikakor ne smejo vršiti samo pod tehnično-stro-kovnim vodstvom, temveč, da jih je treba voditi tudi po zgodovinsko-strokovnih vidikih, zato predlagamo, da Vaš muzej poskrbi vse potrebno, da prevzame zgodovinsko strokovno vodstvo odkrivanja in konserviranja najdenega objekta tovariš Cene Avguštin iz Kranja, ki je v razgovoru z našimi sodelavci že pristal na našo sugestijo. V tem smislu. V vseh ostalih zadevah se najbolje povežete z Zavodom za varstvo kulturnih spomenikov LRS, ki je na tem področju kompetenten.«9 Vendar z 11. 8. datiran dokument škofjeloškega Muzeja izpričuje nadaljnje izvajanje raziskovalnih del na Kranclju pod vodstvom ravnatelja Plestenjaka. Muzejska uprava je namreč Kirurgični oddelek Bolnice Jesenice zaprosila za prestavitev datuma njegove operacije z naslednjo utemeljitvijo: »Na podlagi Vašega naročila škofjeloški sektorski ambulanti, z dne 14. 6. t. l., bi moral tuk. nameščenec Plestenjak Karel priti na operacijo kile, dne 18. t. m. Vljudno Vas prosimo za obvestilo, ako je možno operacijo preložiti na kasnejši datum, morda na drugo polovico oktobra. Do te prošnje so nas privedle sledeče ovire: uslužbenec, ki bi prizadetega moral službeno nadomestovati, je na bolniškem dopustu, vrh tega pa je primo-ran podpisani še nadaljevati zgodovinska izkopavanja v Škofji Loki, in ta bodo trajala verjetno do konca septembra. V okviru splošnega muzejskega tedna od 3. do 10. oktobra pa čakajo podpisanega zopet nova izredna dela. Da bi ustanova določeno dobo ne ostala brez vodstva in da bi opisana dela ne bila ovirana, prosimo naslov, da upošteva naše želje in v zvezi s tem določi nov datum operacije.«10 Iz nadaljevanja je razvidno, da je muzej 16. 8., istočasno z obračunom II. subvencije LOMO Škofja Loka,11 v znesku 100.000 dinarjev za arheološka izkopavanja 8 Prav tam; Ljudskemu odboru Mestne občine Škofja Loka, tov. predsedniku Svetu Kobalu, dopis št. 96/54. 9 Prav tam; Upravi muzeja v Škofji Loki, dopis št. 97/54. 10 Prav tam; Prestavitev datuma operacije Plestenjaka Karla, Bolnica Jesenice, Kirurgični oddelek, dopis št. 109/54. 11 Prav tam; Obračun II. subvencije za arheološka izkopavanja v Škofji Loki, 16. 8. 1954. LR 62 / K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju 142 v Škofji Loki, zaprosil za nakazilo nove, III. subvencije,12 v višini 150.000 dinarjev za plačilne obveznosti do upnikov: Muzejskega društva za izravnavo salda glasom obračuna, podjetja Tehnik za postavitev lesenega mostu na Kranclju ter izplačila delavcev v prihodnjih tednih. Tudi ta je bila nakazana na tekoči račun Muzejskega društva pri Narodni banki. »Za kritje stroškov nadaljnjih izkopavanj, ki jih predvidevamo še za dobo dveh-treh tednov, in za vračilo viška izdatkov glasom obračuna (din 14.124)« pa je moral muzej zaprositi še za dodatnih 40.000 din.13 23. 9. 1954 je uprava muzeja Zavod za spomeniško varstvo LRS v Ljubljani obvestila:14 »Sporočamo naslovu, da je na Kranclju nad Šk. Loko opravljena že dobra tretjina izkopavnih del. Prosimo, da si Vaša strokovna komisija ogleda rezultate dosedanjega dela in se odloči za način zavarovanja (mogoče tudi že konserviranja) do začetka temeljev odkritih zidov čez zimo. Za člana te komisije si dovoljujemo priporočiti tudi tov. arh. Bitenca.« Podano poročilo15 konservatorja republiškega zavoda (Zavoda za spomeniško varstvo LRS), umetnostnega zgodovinarja Ivana Komelja, datirano s 7. 10. in prejeto 11. 10. 1954, ki si je opravljena dela na najdišču ogledal, ugotavlja: I Poročilo o slašbenan pptOTanJa v Čfcofjo loko 7.10.196«. _______________ _ _ . . _. T Škof J i Loki pismeno porabil na tonl8.ll »ki ««1*4 lkkopanlh aldov ne Kanal Ju, s prošnjo, naj bi komisija odločil« tudi o savarovanju lskopanih t i Jot če> ilns. v letošnjem poletju bo arheologi na pobudo Škofjeloškega nuji pričali i likoparanjl na Kanolju, potem pa ko aa ugo-tOTlll, da gre ta srednjeveške Udov«, so dalo prepustili upravniku «Mlaja t Škofji loki tor. Plastanjako, ki Ja dala nadaljeval in prl-blllno do ana tratjlna tudi Izkopal temelje ln lidore srednjeveškega —t obildja». Pri tam J a najel fragnanta lončenlne i ____. -—to ornamentlko, koaa steklene pobarvana posode, ismniie krogle, paščloe /t/, ostanke pečnlo • gotako motiviko ln bronasto figuro mola a trlogelnlm visokim pokrlvalom ln kratke T paaa stisnjeno auknjo, t noši, ki Je lahko poatavimo t 14. atoletje. Talne pa bodo tadl najdbe noner. s katerimi aa boao lahke ie bolj točno prlblliall dataoljl grada. Po vsej verjetnosti - po tehniki »Idat«, poloiaja moremo laenkrat predvideti, da gre aa grad, ki aa t Tirih omenja le tu l£o2. kot "oaetrum flrmlaaSm", ( getovoetjo pa lmttio opravka s ostanki grada, ki se t 14. stoletja omenja kot »gornji grad ali etelp. Teč ae bo lahko reklo, ko bo t oelotl lskopano .. ln pregledano grajsko področje, vsekakor pa gre «a liradno pomembno najdbo, saj nam predatarlja redek primer s ildom obdaaega stolpa-stega grada, utrjenega i okrog ln okrog vrasanl» Jarkom. /V evropskem primerjalnem gradiva je to selo sgoden primer atolpastaga grada ln podobne primere najdemo tudi v ¿remiji ln Angliji, kjer pa nI nujno. da aa obaldje prilagaja obliki terana, ker gre t takem primera Tečkrat /a krog ln krog obdanim Jarkom/ ie aa prirejen ln Kletno preurejen poloiaj/. Je Ogled Ja pokasal, da j a lskopano sldovje grada, kl/veaj od Mčetka 16. stoletja /1611 potres/ t rasvallnl», odporno ln tosIto še dovolj trdno ter saenkrat niso niti potrebni večji koniervatorakl posegi. Vendar bi priporočal, naj ae na sunanjlh sl-dOTlh, ki obdajajo četrerooglato Jedro napravijo «aščltne lesene streiloe na onih mestih, kjer Je bila odstranjena ruša. «a teh m -stih Ja opasltl, da veslvo trohnl. Ha ostalih mestih pokritih s rajo, lUilil saenkrat nI potreba nobenih posebnih laičltnih ukrepov, pač pa predlagam, da bi opasovali stanje ln morebitne spremembe sldu, ki bo v slml izpostavljeno. Tako dobljeni resultatl nam bodo alnilll pri bodoči komervaoljl sldov. Predlagal aem tov. Plestenjaku, naj bi pri bodočih lskopavanjlh še preslpavall lskopanl materij al,kar a peskom, ki bi ga na ta način dobili, bi lahko posipali prostor msd stolpom ln sunanjlm obsldjem. Glede dokončne restarraoljs^bl prediagal^naj bi ---a ob apodnjem delu nabirala TOda.fi bilo potrebno lspeljatl kanallsaoljo pod temelji sunanjega obsldja. Sloer pa ne bi priporočal nobenih Tečkrat tako komplloiranlh "uredltrenlh" posegor. Več se bo dal» reči, ko bo grad dokončno lskopan. Tedaj pa bi lahko tadl podrobneje določili ustrssne konierratorske posege. Komeljevo Poročilo o službenem potovanju v Škofjo Loko, 7. 10. 1954. (hrani: ZAL, Enota v Škofji Loki) 12 Prav tam; Prošnja za nakazilo nove subvencije, 16. 8. 1954. 13 Prav tam; Obračun subvencije (din 150.000) za izkopavanja na Kranclju, 14. 9. 1954. 14 Prav tam; Zavarovanje izkopanih zidov na Kranclju, dopis št. 123/54. 15 Prav tam; Komelj Ivan: Poročilo o službenem potovanju v Škofjo Loko, 7. 10. 1954, prejeto 11. 10. 1954, pod št. 142/54. LR 62 / K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju 143 »Dne 23. septembra nas je Muzej v Škofji Loki pismeno povabil na komisijski ogled izkopanih zidov na Kranclju s prošnjo, naj bi komisija odločila tudi o zavarovanju izkopanih zidov čez zimo. V letošnjem poletju so arheologi na pobudo Škofjeloškega muzeja pričeli z izkopavanji na Kranclju, potem pa ko so ugotovili, da gre za srednjeveške zidove, so delo prepustili upravniku muzeja v Škofji Loki tov. Plestenjaku, ki je dela nadaljeval in približno do ene tretjine tudi izkopal temelje in zidove srednjeveškega stolpastega gradu z obzidjem. Izkopano zidovje stolpastega gradu z obzidjem, Krancelj, fotografirano 9. 10. 1954. (foto: Niko Kuret, fototeka Loškega muzeja Škofja Loka) Pri tem je našel fragmente lončenine s tipično deteljičasto ornamentiko, kose steklene pobarvane posode, kamnite krogle, puščice (?), ostanke pečnic z gotsko motiviko in bronasto figuro moža s triogelnim visokim pokrivalom in kratko v pasu stisnjeno suknjo, v noši, ki jo lahko postavimo v 14. stoletje. Važne pa bodo tudi najdbe novcev, s katerimi se bomo lahko še bolj točno približali dataciji gradu. Po vsej verjetnosti - po tehniki zidave, položaju moremo zaenkrat predvideti, da gre za grad, ki se v virih omenja že iz 1202 kot »castrum firmissimum«, z gotovostjo pa imamo opravka z ostanki gradu, ki se v 14. stoletju omenja kot zgornji grad ali stolp. Več se bo lahko reklo, ko bo v celoti izkopano in pregledano grajsko področje, vsekakor pa gre za izredno pomembno najdbo, saj nam predstavlja redek primer z zidom obdanega stolpastega gradu, utrjenega z okrog in okrog vrezanim jarkom. V evropskem primerjalnem gradivu je to zelo zgoden primer stolpastega gradu in podobne primere najdemo tudi LR 62 / K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju 144 v Franciji in Angliji, kjer pa ni nujno, da se obzidje prilagaja obliki terena, ker gre v takem primeru večkrat (s krog in krog obdanim jarkom) že za prirejen in umetno preurejen položaj. Ogled je pokazal, da je izkopano zidovje gradu, ki je vsaj od začetka 16. stoletja (1511 potres) v razvalini, odporno in vezivo še dovolj trdno ter zaenkrat niso niti potrebni večji konzervatorski posegi. Vendar bi priporočal, naj se na zunanjih zidovih, ki obdajajo četverooglato jedro, napravijo zaščitne lesene strešice na onih mestih, kjer je bila odstranjena ruša. Na teh mestih je opaziti, da vezivo trohni. Na ostalih mestih pokritih z rušo, zaenkrat ni potreba nobenih posebnih zaščitnih ukrepov, pač pa predlagam, da bi opazovali stanje in morebitne spremembe zidu, ki bo v zimi izpostavljeno. Tako dobljeni rezultati nam bodo služili pri bodoči konzervaciji zidov. Predlagal sem tov. Plestenjaku, naj bi pri bodočih izkopavanjih že presipavali izkopani materijal, ker s peskom, ki bi ga na ta način dobili, bi lahko posipali prostor med stolpom in zunanjim obzidjem. Glede dokončne restavracije bi predlagal, naj bi plombirali vrhove zidov in jih pokrili z rušo. Prostor med stolpom in obzidjem pa posuli s peskom. Ker pa je teren nagnjen in je nevarnost, da bi se ob spodnjem delu nabirala voda, bi bilo potrebno izpeljati kanalizacijo pod temelji zunanjega obzidja. Sicer pa ne bi priporočal nobenih večkrat tako kompliciranih »ureditvenih« posegov. Več se bo dalo reči, ko bo grad dokončno izkopan. Tedaj pa bi lahko tudi podrobneje določili ustrezne konzervatorskeposege.« Poročilo je Komelj dopolnil še z nasvetom o lokaciji transformatorja: »Ker tov. ing. Detonijeve ni bilo v Škofji Loki in ker smo se preveč zamudili z ogledom na Kranclju, je bilo že prepozno, da bi mogli najti koga od gradbenega podjetja »Tehnika«, sem se s tov. Plestenjakom načelno pogovoril o postavitvi novega transformatorja. Na noben način ga ne smejo postaviti v stari mestni predel, ker bi zgradba, kakršnakoli bi bila, motila okolje starega mestnega dela, kar se tudi uprava gradbenega podjetja dobro zaveda. Zato naj bi postavili transformator v bližnji mestni okoliš, tudi tu na tak prostor, ki ne bi bil preveč izpostavljen, in v obliki, ki bi bila tudi okolici ustrezna. Prav tako sem dal na koncu tov. Plestenjaku nasvete glede barvanja fasad. Naročil sem naj pazijo predvsem na morebitne ostanke slikarije in zaradi uspešnejše kontrole, naj obljubi delavcem nagrado, če bi morebiti na kaj naleteli.«16 Z Zavoda za spomeniško varstvo LRS (zanj ravnatelj Edo Turnher) je bilo muzeju 19. 10. 1954 sporočeno: »Na podlagi komisijskega ogleda izkopa na Kranclju in posvetovanja s tov. ing. Bitencem, ki pozna dobro problem Kranclja, vam dodatno k poročilu s potovanja v Škofjo Loko, pošiljamo naše mnenje glede zavarovanja izkopanih temeljev in zidov nekdanjega stolpastega gradu na Kranclju: 16 Prav tam. LR 62 / K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju 145 Zidovi, ki so bili nekaj stoletij v zemlji, so razmeroma dobro ohranjeni, vendarje nevarnost, da se bo na zraku pričel hitrejši proces razkrajanja veziva, kar lahko opazujemo že na nekaterih razkritih mestih, kjer malta že odstopa od kamenja in se drobi med prsti. Da bi preprečili razpadanje zidov in pronicanje vlage v zidu, ki utegne biti pri sedaj odkopanih zidovih še bolj škodljiva, predlagamo, da se zid pri končni konservaciji na vrhu plombira. S tem se zapre možnost pronicanja vode v notranjost in izolira s plastjo ilovice, nato pa prekrije z rušo. Z razpoložljivim materialom bi dopolnili tudi nekatere slabše ohranjene in manjkajoče dele zidov. Za letos pa predlagamo da se zid zavaruje s provi-zorno leseno streho v celotnem obsegu, razen na onem mestu, kjer bi že sedaj napravili poizkus zavarovanja, katerega bi kasneje uporabili pri končni zaščiti. Stroški za zavarovanje bi bili minimalni, izvrše pa naj se pred snegom; zato naročamo Muzeju v Škofji Loki, naj oskrbi zavarovanje zidov in v smislu ust-menih nasvetov tov. Plestenjaku ob priliki razgovora v zavodu dne 16. t. m.«11 Na zaprosilo za potrebno količino lesa za pokritje izkopanih zidov na Kranclju, 3,5 m3 tramičev 8 x 8 cm (skupaj 432 m) in 8 m3 desk 25 mm - colarc (skupaj 216 m), z dne 2. 11.,18 je LOMO Škofja Loka Muzej obvestil, da bo les posodilo podjetje Motor iz objekta bivšega lesnega obrata Dvor (situacija 25), ki ga bo demontiralo v najkrajšem času. Tako se je tudi zgodilo, saj je na dopisu, datiranem z 11. 11., ravnatelj Plestenjak pripisal: »Rešitev: Les je v resnici posodila tovarna »Motor« 24. in 25. XII. Z njim so pokriti zidovi na Kranclju 10/I. 55.«19 Za opravljena izkopavanja, skupaj z »muzejskim tednom« v mesecu oktobru, je bila potrebna še četrta subvencija z istega naslova, tokrat v znesku 10.000 dinarjev. Nakazana je bila 1. 10. na tekoči račun Muzejskega društva, kar razberemo iz obračuna z dne 25. 11. 1954.20 V dopisu istega datuma je Muzej zaprosil tudi za preostalih neizrabljenih 1.806 dinarjev, ki naj bi jih porabil za delno kritje še neporavnanega računa za juto. Obračunu je bilo priloženih 51 računskih prilog. Pričevanje o nadaljevanju izkopavanj in nadzorstvu pri restavratorskih delih na Kranclju, na Puštalu in pod Osovnikom nato zasledimo v Delovnem planu Muzeja v Škofji Loki za leto 1955, pod točko 1:21 »... Delo na Kranclju bo trajalo najmanj polovico leta in bo torej eno glavnih zaposlitev.« Mnogo bolj nazorna pa je obravnava arheoloških izkopavanj v letu 1954 v delovnem poročilu Muzeja za to leto:22 17 ZAL-ŠKL, ŠKL 391, t. e. (škatla) 4, a. e. 15, Muzej v Škofji Loki, dopis št. 148/54. 18 Prav tam; Ljudskemu odboru Mestne občine Škofja Loka, dopis z dne 2. 11. 1954. 19 Prav tam; Les za pokritje zidovja na Kranclju, dopis št. 165/54. 20 Prav tam; Obračun subvencije (din 70.000) z dne 7. 10. 1954, dopis št. 174/54. 21 Prav tam; Delovni plan Muzeja v Škofji Loki za l. 1955, 18. 1. 1955. 22 Prav tam; Delovno poročilo Muzeja v Škofji Loki za l. 1954, 18. 1. 1955. LR 62 / K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju 146 »Povsem nepričakovano smo zvedeli za odločitev Narodnega muzeja v Ljubljani, da bo na Kranclju (to je na vrhu, tik nad loškim mestom) vršil arheološko izkopavanje. Sicer sta imela v tem pravcu predhodne razgovore z ljubljansko ustanovo naš muzej in loško Muzejsko društvo. Ljudski odbor mestne občine v Škofji Loki je zagotovil finansiranje teh del, naša muzejska uprava pa je organizirala delovno silo in imela opravka z deli ostale tehnične narave ter vodila topogledne računovodske posle od začetka pa do konca izkopavnih del. Nameščenca Narodnega muzeja, tovariša prof. Stane Gabrovec in Rudolf Berce, sta pričela s kopanjem sond 25. junija. Oba strokovnjaka sta izkopavala še na Puštalu nad Trnjem (nad Staro Loko) ilirsko naselbino in teren neposredne okolice sedanje starološke cerkve. Izkopavanje slednjega je nato nadaljeval kustos kranjskega mestnega muzeja tov. Cene Avguštin. Odkrili so del temeljev prvotne romanske cerkve (ostale pokriva sedanja cerkev). Sonde na Kranclju so mogle pokazati, da je tod prav gotovo že v 12. stol. stal stolp z obrambnim zidom (oba s četverokotnim tlorisom in solidno romansko zidavo). Ker se arheološka veda ne bavi več z raziskovanjem tega veka, ki spada že v domeno umetnostne zgodovine, je Narodni muzej s sondažnim izkopavanjem prenehal, ker je sicer prava raziskovalna dela opravil. Izkopavanje v potrebnem večjem obsegu je nato prevzel Plestenjak (26. 7.) in ga vodil do 13. XI. 1954. Krancelj med izkopavanji, fotografirano 1955. (foto: Tone Mlakar, fototeka Loškega muzeja Škofja Loka) LR 62 / K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju 147 Najdbe, ki sta jih dobila prof. Gabrovec in Berce, zaradi znanstvene preiskave še niso izročene naši upravi. Izkopanine, dobljene na Kranclju od 26. 7. dalje, pa so shranjene v našem muzeju. Eno teh najpomembnejših najdb pomeni kvaliteten bronast kipecpaža s svečnikom iz 14. stol. in je doslej edini znani primer tovrstne plastike na Slovenskem. Poleg tega predmeta so bile izkopane še železne konice puščic, železno orodje, fragmentirana keramika in steklo, kame-nite krogle kot osnovno napadalno in obrambno sredstvo, srebrni denar itd. Polovico izkopavnih del in restavracijo zidov bo potrebno opraviti v l. 1955.« Iz istega poročila je razviden tudi celoten znesek subvencije LOMO Škofja Loka za izkopavanja na Kranclju, na Puštalu in v Stari Loki (din 370.000). To je tudi zadnje poročilo Karla Plestenjaka, ki eksplicitno zadeva arheološka izkopavanja na teh lokacijah. V Podatkih za elaborat o stanju muzejstva v zvezi z okrožnico Društva muzealcev Deli poslikane keramike, Krancelj, fotografirano 1955. (foto: Jože Oblak, fototeka Loškega muzeja Škofja Loka) LR 62 / K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju 148 in konservatorjev LRS v Ljubljani, z dne 22. 2. 1955, še oriše stanje škofjeloškega Muzeja,23 nato pa 4. 4. 1955 Svet za prosveto in kulturo pri LOMO v Škofji Loki zaprosi za razrešnico z naslednjo vsebino: »Podpisani Plestenjak Karel, ravnatelj Muzeja v Škofji Loki, odpovedujem svoje sedanje službeno mesto in prosim naslov, da me razreši s 30. aprilom 1955. Svojo odpoved utemeljujem s sledečim: 1. Skrajno neugodne stanovanjske razmere, ki mi povzročajo nenadomestljivo škodo na pohištvu in ker je že tolikoletna utesnjenost za mojo petčlansko družino preobčutna. 2. Na novo službeno mesto sem vabljen in se mi nudijo boljši stanovanjski in delovni pogoji. Sicer me veže trimesečni odpovedni rok, ali nujne okoliščine zahtevajo, da me izjemoma razrešite z zaprošenim dnem. Novo stanovanje bo namreč s 1. majem izpraznjeno in ga moram takoj zasesti. Ker pa ločenega življenja iz zdravstvenih razlogov ne morem voditi, prosim za skrajšanje odpovednega roka. Smrt fašizmu - svobodo narodu! Šk. Loka, dne 4. aprila 1955.«24 S svojo odločitvijo seznani tudi Zavod za spomeniško varstvo LRS ter Odsek za znanost in visoke šole pri Svetu za prosveto in kulturo LRS.25 Po odhodu Karla Plestenjaka iz škofjeloškega Muzeja zasledimo Gotski pečnici, Krancelj, fotografirano 1955. (foto: Jože Oblak, fototeka Loškega muzeja Škofja Loka) Ključa z Zgornjega stolpa, Krancelj, fotografirano 1955. (foto: Jože Oblak, fototeka Loškega muzeja Škofia Loka) 23 ZAL-ŠKL, ŠKL 391, t. e. (škatla) 4, a. e. 16, Podatki za elaborat o stanju muzejstva, dopis št. 24/55. 24 Prav tam; Plestenjak Karel, Prošnja za razrešnico, dopis št. 41/55. 25 Prav tam; Plestenjak Karel, Odpoved službe v škofjeloškem Muzeju, dopis št. 42/55. LR 62 / K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju 149 poročanje o načrtovanih nadaljnjih izkopavanjih na Kranclju v letu 1955 iz dopisa Doroteje Gorišek, v. d. upravnika Muzeja, naslovljenega na Narodni muzej v Ljubljani: »Letošnjega junija se bodo nadaljevala izkopavanja na loškem Kranclju. Po sklepu odborove seje Muz. društva z dne 4. V 1.1. prosimo, da nam naslov za kakšen dan pošlje prof. St. Gabrovca, ki je lansko leto vodil to delo, da bi dal potrebna nadaljnja navodila za izkopavanje in tudi potem tu in tam z obiskom spremljal naše delo. Z delom pričnemo predvidoma 13. junija. Obenem Vam sporočamo, da letos niso predvidena nobena druga izkopavanja na našem terenu.«26 Ravnatelj dr. Jože Kastelic v imenu Narodnega muzeja na dopis odgovori: »... Vam damo na razpolago tov. kustosa Staneta Gabrovca, ki Vam bo sporočil dan prihoda. Prišel bo s tov. ing. Bitencem. Potne stroške pa mora nositi Vaš muzej.««11 O konservaciji izkopa na Kranclju pa tudi Zavod za spomeniško varstvo LRS (zanj ravnatelj Edo Turnher) posreduje škofjeloškemu Muzeju naslednje napotke: »V zvezi s konservacijo izkopa na Kranclju, Zavod za spomeniško varstvo LRS na podlagi komisijskega ogleda 16. 7. 1955podaja sledeče mnenje o konservaciji izkopanih zidov in ureditve terena na Kranclju: Z izvršeno konservacijo izkopanih zidov in ureditvijo Kranclja je treba v načelu predvsem ohraniti sedanjo obliko izkopa. Rekonstruiran Krancelj, fotografirano 1955. (fototeka Loškega muzeja Škofja Loka) 26 Prav tam; Izkopavanja na »Kranclju«, dopis št. 75/55. 27 Prav tam; Muzej v Škofji Loki, dopis št. 79/55. LR 62 / K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju 150 Zaradi uspešnejše konservacije zidov, ki so ležali že nekaj stoletij pod zemljo, pa je potrebno na nekaterih mestih rekonstruirati delno odpadle in manjkajoče dele zidu. Take dozidave, ki so predvsem zaščitnega značaja, je treba na primeren način tudi označiti - morda s kamenčki. Gornje dele je treba po potrebi zravnati, plombirati po možnosti s kamnitimi ploščami, podobno kot na rimskem zidu v Ljubljani, ker gre za sličen primer konser-vacije zidu. Na diskreten način je treba utrditi zidovje, obnoviti fuge, vendar ne tako, da bi te motile karakter zidave. Morda bi za trditev zidov bil na mestu injektor. Ureditev okolice je treba prilagoditi izkopu. Izpeljava potov naj bo diskretna, izogibati se je postavljanja novih objektov v kakršni koli obliki. Izkopano ognjišče je treba prekriti s streho. Temelje zidov oziroma zidove, ki ne bi več vzdržali na zraku je treba po izvršenih meritvah in fotodo-kumentiranjuponovno zasuti.«26 S tem dopisom, poslanim tudi v vednost ing. arh. Tonetu Bitencu, se v arhivskih virih tudi zaključi poglavje o izkopavanjih na Kranclju. VIRI: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki (ZAL-ŠKL) SI-ZAL-ŠKL 391, Loški muzej Škofja Loka, t. e. (škatla) 4, a. e. 15; a. e. 16. Slikovno gradivo Fototeka Loškega muzeja Škofja Loka. SI-ZAL-ŠKL 391, Loški muzej. Družinski arhiv. LITERATURA: Plestenjak, Barbara: Življenje in delo muzealca in slikarja Karla Plestenjaka (1914-1963) : prispevek k petdesetletnici Loškega muzeja. V: Loški razgledi 37, Škofja Loka : Muzejsko društvo Škofja Loka, 1990, str. 204-206. Pogled s Kranclja. Karel Plestenjak, Puštal s Hribcem, 1954, pastel na kartonu, 43,5 x 31 cm. (zasebna last) 28 Prav tam, Konservacija izkopa na Kranclju, dopis št. 100/55. LR 62 / K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju 151 Summary On the sixtieth anniversary of archaeological excavations on Krancelj A review of archive material on archaeological excavations that took place from 1954 to 1955 in the area of Krancelj above Škofja Loka, as one of the earliest in the Škofja Loka region, is primarily bound to their sixtieth anniversary because of the documentary importance, about which testify the working reports and notes of Škofja Loka Museum from this period. Archival documentation, which is today kept by Historical Archives Ljubljana, Škofja Loka Unit, shows exemplarily the course of the excavations in the context of research work on Krancelj at that time. On the initiative of the then Municipal Museum in Škofja Loka, which was headed from 1948 to 1955 by its first director, Karel Plestenjak (1914-1963), one of the founders of museology in Slovenia, archaeologists from the National Museum in Ljubljana, Stane Gabrovec and Rudolf Berce, excavated also the Illyrian settlement on Puštal above Trnje above Stara Loka and in the immediate vicinity of the then Stara Loka church (discovery of part of the foundations of the original Romanesque church). Cene Avguštin, curator of Kranj Municial Museum, continued the excavation at the last location. The archaeologists of the National Museum began exploratory excavations on Krancelj in the summer of 1954 and stopped them when they established that they were medieval walls. Karel Plestenjak undertook further work to the required greater extent and, at the site of the remains of an early example of a towered castle or tower with walls, already mentioned in sources in 1202 as a "castrum firmissi-mum", items that are today an important part of the archaeological collection in Škofja Loka Museum. LR 62 / K šestdesetletnici arheoloških izkopavanj na Kranclju 152 Jože Štukl Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku Izvleček Prispevek obravnava romanja v daljne in bližnje kraje kot eno od oblik ljudske pobožnosti v srednjem in novem veku. Kristjani so na božjo pot odhajali, da bi se spokorili za grešno življenje in prosili za blagor duše. Vzrok za romanje je bila lahko tudi dana zaobljuba. Poleg romanj v oddaljene kraje (Jeruzalem, Rim, Loreto, Santiago de Compostela, Köln, Aachen, Trier ...), ki so bila povezana z velikimi finančnimi vložki in so si jih lahko privoščili le bogatejši, so slovela tudi romanja k domačim svetiščem, ki so bila navadno krajša in so trajala le nekaj dni. Romarji so v romarska središča prinašali votivne darove, domov pa odnašali najrazličnejše devocionalije kot spomin na opravljeno božjo pot in blagoslov zase, bližnje, svoje delo, polja in živino. Abstract Pilgrimaging far and near in the Middle and Modern Ages The contribution deals with pilgrimage to distant and nearby places as one of the forms of popular piety in the Middle and Modern Ages. Christians went on pilgrimage in order to atone for a sinful life and to ask for blessing of the soul. Pilgrimages could also be undertaken because of a vow. In addition to pilgrimage to distant places (Jerusalem, Rome, Loretto, Santiago de Compostela, Cologne, Aachen, Triere etc.), which involved large financial investments and could only be afforded by the rich, there were also pilgrimages to local shrines, which were normally shorter, lasting only a few days. Pilgrims brought votive gifts to the pilgrimage centres and took home with them a wide variety of devotionalia as a memento of the performedpil-grimage and a blessing for themselves, their families, their work, fields and livestock. 585 Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku / LR 62 Romanje je eno najstarejših oblik potovanja posameznika oziroma skupine vernikov na določen kraj ali k določenemu svetišču, pri katerem si obetajo posebno božjo pomoč. Romanja so bila izraz in potrditev vere, prošnja in zahvala, iskanje resnice in miru, želje po prerojenju in notranjem spreobrnjenju, obenem pa tudi družabni dogodek. Božjepotništvo ni lastno samo krščanstvu, poznajo ga vse svetovne religije. Obiskovanje svetih krajev so poznali že v prazgodovini in antiki. Pomen romanja ni samo v tem, da človek potuje proti svetemu mestu, ampak da se tam pusti nagovoriti in s svetim stopi v stik prek vidnih otipljivih znamenj -svetih podob in relikvij. Ob tem se mora pri romarju razviti zavest, da njegova povezanost s svetim traja in ga v vsakdanjem življenju spremlja tudi po koncu romanja.1 Začetki krščanskih romanj segajo v 4. stoletje, v čas zmage krščanstva nad poganstvom. To je bil dolgotrajen proces, ki se je začel, ko je cesar Konstantin Veliki (306-337) z Milanskim ediktom leta 313 razglasil versko svobodo, zaključil pa v času vlade cesarja Teodozija Velikega (379-395), ki je prepovedal vse poganske kulte in krščanstvo razglasil za edino uradno državno religijo. Takrat so številni kristjani začeli romati na grobove apostolov in mučencev v Rim in ostale svetopisemske kraje, kjer je živel, umrl in vstal od mrtvih Jezus Kristus. Kristjani so na božjo pot odhajali, da bi se spokorili za grešno življenje in prosili za odpuščanje grehov ter blagor lastne duše, duše staršev, zakoncev, otrok, sester in bratov, sorodnikov in prijateljev. Vzrok za romanje je bila lahko tudi dana zaobljuba, npr. za rešitev iz nevarnosti, ozdravljenje, srečno vrnitev ipd. Prav tako je moral na božjo pot vsak, ki je storil večji greh in mu je bilo romanje naloženo za pokoro. Cerkev romanj na splošno ni ukazovala, ampak zgolj priporočala. Obsojala in prepovedovala je vsako zlorabo in nered na božjih poteh, medtem ko je romanje kot izraz pobožnosti in žive vere vedno zagovarjala ter branila. Osnovni motiv romanja je bil verski, medtem ko so se že zelo zgodaj pojavili tudi drugi vzgibi, kot so želja po potovanju in pustolovščinah, spoznavanju tujih krajev, beg pred tegobami doma itd.2 V prvih stoletjih krščanstva je imel romar poseben status. Zanašal se je lahko na podporo in pomoč, kamorkoli je prišel, zato je hitro začelo prihajati tudi do številnih zlorab. Na romanja se je tako podajalo vedno več delomrznežev, obubožanih ljudi, razuzdancev, pijancev, pustolovcev, tatov in tudi tistih, ki so se želeli izogniti vojaščini. Prav zaradi številnih zlorab je cerkev uvedla romarski potni list (epistola formata), ki so ga dobili le dobri kristjani, vredni cerkvene pomoči.3 Med vsemi oblikami potovanj oziroma gibanj prebivalstva so romanja zajela najširši spekter srednjeveške družbe, od najvišjih vladajočih krogov, prek plemstva, duhovščine, meščanstva do kmetov in služabnikov. Romanja so bila še dolgo 1 Petrič, Slovenske božje poti, str. 20-23; 34-35. 2 Knez, Romanja Slovencev v času gotike, str. 159. 3 Kuret, Praznično leto Slovencev III, str. 216. 586 Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku / LR 62 v novi vek ena redkih družbeno sprejemljivih oblik, ki je za določeno časovno obdobje omogočala ločitev od doma. Srednjeveško božjepotništvo lahko primerjamo s sodobnim turizmom in ga štejemo za njegov začetek.4 Romarji so se pred odhodom zbrali v večje ali manjše skupine in se nato v procesiji odpravili na zaobljubljeno božjo pot. Procesije so vodili vodniki - vojvode, ki so navadno vedeli vse o božji poti, kamor je bila procesija namenjena. Poznali so romarske legende in čudeže, skrbeli so za red in disciplino ter bili razsodniki v raznih sporih. V 19. stoletju je funkcijo vojvode prevzel farni duhovnik.5 V primeru, da posameznik iz takšnega ali drugačnega razloga ni zmogel sam na romanje, je lahko namesto njega, proti plačilu, romal nekdo drug. To so bili t. i. nadomestni oziroma »poklicni romarji«, navadno iz vrst najbližjih sorodnikov in znancev, lahko pa tudi duhovniki in redovniki. Marsikdo je v oporoki določil, da se po njegovi smrti zanj opravi eno ali celo več romanj. Tako je v 15. stoletju mojster Andrej, sin Pavla iz Ljubljane, meščan v Piranu, v svoji poslednji volji želel, da se zanj opravijo romanja v Compostelo, Loreto in Padovo; v ta namen je zapustil 17 zlatih dukatov.6 Romanja v oddaljene kraje Priprave na daljša romanja so bile enake kot za pot v večnost. Romar je pred odhodom na svoj dom povabil prijatelje. V procesiji so šli v cerkev, kjer se je zanj opravila maša zadušnica. Iz cerkve so se vrnili v romarjevo hišo k zajtrku, kjer se je ta poslovil od družine in prijateljev.7 Po slovesu je romar vzel s seboj na pot zgolj najpomembnejše stvari, ki so, poleg preprostih osnovnih oblačil in obutve, hlač, srajce, telovnika, plašča, klobuka s širokimi krajci ter trpežnih čevljev, vključevale še popotno torbo, votlo bučo - čutaro za vodo ter močno palico. Zaščitni znak romarjev sta bila tudi rožni venec in školjka pokrovača, t. i. Jakobova školjka, ki je postala prepoznavni znak vseh romarjev in so jo nosili našito na klobuku ali obleki. 4 Kosi, Potujoči srednji vek, str. 100. 5 Knez, Romanja Slovencev v času gotike, str. 159. 6 Gestrin, Piranska potovanja v srednjem veku, str. 76-78. 7 Kuret, Praznično leto Slovencev III, str. 217. Lucas van Leyden: Romarja pri počitku, 1508. 587 Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku / LR 62 V visokem srednjem veku (12.-13. stoletje) so romanja zajela širše sloje prebivalstva. Pomemben indikator tega dogajanja je bilo ustanavljanje hospicev, ki so nastajali ob glavnih cestah, in sicer v smeri proti jadranskim pristaniščem. Prav pristanišča v Tržaškem zalivu, Istri in Dalmaciji so bila prvi cilj in zaključek kopenskih poti romarjev iz celinskega zaledja Evrope. Od tod so pot nadaljevali po morju, kar je bil najlažji in tudi najhitrejši način romanja v Rim, ostala italijanska romarska središča ter Sveto deželo. Že v 13. stoletju je postal transport romarjev tako donosen posel, da so ga Benečani v severnem Jadranu strogo nadzorovali. Leta 1228 je bil izdan dekret beneških oblasti, s katerim je bilo nad mejo Ancona - Zadar prevažanje romarjev dovoljeno le z izrecnim dovoljenjem doža. Od Zadra do Dubrovnika je bil transport romarjev svoboden. Do 15. stoletja, ko so romanja dosegala vedno večji obseg, je rasel tudi ekonomski pomen dejavnosti. Božjepotniki so obalnim mestom in lastnikom ladij prinašali velike dobičke. Tako je prihajalo do konkurence med različnimi pristanišči, npr. beneškim Koprom in habsburškim Trstom. Na cestah iz zaledja na obalo so na romarje pre-žali »reklamni agenti« in jih vabili v eno ali drugo pristanišče.8 Najstarejša in najbolj znana romarska središča: Jeruzalem, Santiago de Compostela, Rim. Jeruzalem Jeruzalem je bil zelo priljubljena romarska destinacija. Mnogi so želeli obiskati kraje, kjer je Kristus živel, učil, trpel, umrl in vstal od mrtvih. Božja pot v Jeruzalem je bila dolga in nevarna. Čeprav so božjepotniki potovali v skupinah, se jih je dostikrat vrnila le peščica, ostali so pomrli na poti ali v Palestini. Potovanjem v Jeruzalem so dale močno spodbudo križarske vojne (1096-1291), kjer so se religiozni motivi združili z željo po avanturah in bojevanju. Za pot v Sveto deželo so bile, predvsem za petične romarje, glavno izhodišče Benetke. Že v sredini 14. stoletja so imeli Benečani popolno prevlado nad transportom romarjev med Benetkami in Jaffo ter Acro. Beneške ladje, ki so spomladi in jeseni redno plule proti vzhodu, so nudile najhitrejšo in najudobnejšo povezavo. Za prevoz s hitro galejo, ki je plula s pomočjo jader in veslačev, je bilo treba odšteti od 40 do 80 dukatov. Taka ladja je lahko sprejela 100-170 romarjev. Pot z njimi je bila zelo hitra, za razdaljo med Benetkami in Jaffo so v 15. stoletju potrebovali 26-45 dni. Kdor si takega potovanja ni mogel privoščiti, je lahko za 15-20 dukatov potoval na počasnejših trgovskih ladjah, ki so od Benetk do Jaffe plule okrog pol leta. Beneška ponudba je vključevala tudi »pakete« s prevozom v obe smeri, plačanimi 8 Kosi, Potujoči srednji vek, str. 102-105. 588 Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku / LR 62 pristojbinami, tolmačem, vodenim ogledom svetih krajev, najemom konja ... Romanje v Palestino je bil velik finančni podvig, ki so si ga lahko privoščili le redki. Tako je npr. nurn-berški meščan za enoletno potovanje 1479/1480 porabil 300 dukatov, kar je bilo enako ceni hiše oziroma višini življenjskih stroškov za dobo 10 let.9 Pogled na Jeruzalem. (vir: Hartman Schedel: Liber Chronicarum, 1493) Santiago de Compostela Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki so vodile do svetišča svetega Jakoba v Composteli, ki leži v Galiciji, na severozahodu Španije. Ta božja pot je bila najbolj priljubljena v času od 10. do 15. stoletja. Po njej so množično romali tudi slovenski in škofjeloški romarji. Potovanje k sv. Jakobu je bilo dolgo in naporno. Jakobova pot je bila sestavljena iz več odsekov, ki so vodili iz celotne srednje in dela južne Evrope preko Francije do Španije. V bližini meje med Francijo in Španijo se je v kraju Saint-Jean-Pied-de-Port začel glavni in hkrati tudi zaključni del poti, ki je potekal po nekdanji rimski trgovski cesti.10 Od tod do Santiaga so morali romarji čez celotno severno Španijo prehoditi razdaljo v dolžini 780 km. Ob poti so stali samostani, urejeni za Glavni del Jakobove poti je potekal od meje s Francijo, čez celotno severno Španijo, v dolžini 780 km. (spletni vir) 9 Kosi, Potujoči srednji vek, str. 106-107. 10 Gregorač, Romanje in identitetni procesi, str. 208. 589 Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku / LR 62 sprejem romarjev, ki so nudili prehrano, prenočišče ter zaščito pred cestnimi roparji. Tako romanje seveda ni bilo poceni, leta 1413 je romar iz Pirana za pot potrošil 12 zlatih dukatov.11 Zaščitni znak vseh romarjev, ne le tistih, ki so romali k sv. Jakobu, je postala školjka pokrovača, t. i. Jakobova školjka - simbol skromnosti. Poleg simbolnega je imela tudi praktičen namen, saj je romarju služila tudi kot zajemalka za vodo. Rim Med pomembnejšimi romarskimi središči je bil Rim zelo obiskan kraj, saj je bil zaradi relativne bližine dostopen tudi povprečnemu slovenskemu romarju. Romarji so tja hodili na grobove apostolov in mučencev ter k papežu, nasledniku sv. Petra. Veljalo je pravilo, da je moral vsak, ki je storil zelo velik greh, k papežu po odvezo. Za večino romarjev proti Rimu se je kopenska pot končala v Trstu, Kopru, Poreču ali katerem od ostalih severnojadranskih pristanišč, od koder so po morju pot nadaljevali do Ancone. Spotoma so obiskali še Loreto - italijansko romarsko središče v srednji Italiji, kjer je zraslo znamenito božjepotno svetišče Matere božje nad »sveto hišo«. Za začetek božje poti se po legendi šteje leto 1294, ko so angeli iz strahu pred muslimani sem prenesli sveto hišo iz Nazareta. Do 15. stoletja je bil »kult svete hiše« zgolj lokalnega pomena, kasneje se je razširil po Italiji, v 16. stoletju pa po vsem krščanskem svetu. Leta 1632 je papež Urban VIII. prenos hiše razglasil za cerkveni praznik. Loreto. (vir: Georg Braun & Franz Hogenberg, Civitates Orbis Terrarum, 1581) Iz Loreta so pot nadaljevali proti Rimu. Nekaterim romarjem se je večno mesto tako prikupilo, da so se v njem celo za stalno naselili; tako so v Rimu nastajale cele naselbine različnih narodov. Vsaka je imela svojo cerkev, kjer se je božja beseda oznanjala v domačem jeziku, svoje gostišče, kjer so se ustavljali romarji, bolnišnico, kjer so poskrbeli za bolne rojake, in svoje pokopališče. Tudi slovenski in hrvaški romarji so imeli že pred letom 1441 v Rimu svojo nabožno bratovščino, 11 Gestrin, Piranska potovanja v srednjem veku, str. 78. 158 Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku / LR 62 Večno mesto Rim. (vir: Hartman Schedel, Liber Chronicarum, 1493) ki jo je vodil kaplan Hieronim s Ptuja. Prav na njegovo prošnjo je papež Nikolaj V. leta 1453 dovolil, da so obnovili porušeno cerkev sv. Marine ob Angelskem gradu, jo prekrstili v cerkev sv. Hieronima ter v bližini odprli gostišče za slovenske in hrvaške romarje, v katerem so lahko uživali brezplačno tridnevno gostoljubje.12 Glavna tri romarska središča so ostala popularna tudi v poznem srednjem veku, čeprav so kasneje prednost dobila tudi druga, bližnja romarska središča. Porenje Od 14. stoletja dalje je postalo tudi med Slovenci vedno bolj priljubljeno romanje v Porenje (Köln, Aachen, Trier), kamor so ciklično hodili vsakih sedem let. Romarji so se zgodaj spomladi, v manjših skupinah ali posamezno, odpravili proti Kölnu (Kelmorajn - Köln am Rhein). Potovali so po starih uvoženih in uho-jenih trgovskih in prevozniških poteh; za pot v eno smer so potrebovali približno en mesec. Med potjo so se v glavnem preživljali z beračenjem in miloščino. Na poti proti Kölnu so se slovenski romarji najprej ustavili neposredno pred Kölnom, v Andernachu ob Renu. To je bilo prihodno in odhodno zbirališče tudi slovenskih božjepotnikov, kjer so imeli spravljena bandera in svojevrstno leseno vilasto razpelo - »ogrski« križ,13 ki so ga nesli na čelu procesije, s katero so 18. maja slovesno priromali v Köln. Tam so si vsi romarji množično ogledovali relikvije svetih treh kraljev, ki jih je leta 1164 sem prinesel Rainald von Dassel, nadškof v Kölnu, kancler in cesarski namestnik cesarja Friderika I. Barbarosse (11521190), ki je leta 1162 zavzel Milano, kjer so se pred tem v majhni cerkvici sv. Eustorgiusa hranile trikraljevske relikvije. V skladu z odredbo papeža Bonifacija IX., iz leta 1394,14 so 29. junija na vsakih sedem let relikvije izpostavili javnemu 12 Kuret, Praznično leto Slovencev III, str. 215; Kosi, Potujoči srednji vek, str. 109. 13 Za razumevanje termina »ogrski križ« in osvetlitev problematike poimenovanja porenskih romarjev glej Stabej, Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje, str. 149-152; 164. 14 Stabej, Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje, str. 146-147. 159 Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku / LR 62 čaščenju. Slovenski romarji so se v Kolnu zadrževali med 18. majem in 30. junijem. Nastanjeni so bili v gostišču Ipperwald, ustanovljenim leta 1334, ki je bil glavno slovensko središče, včasih se je v njem zadrževalo po več sto romarjev. Tu so poleg strehe nad glavo dobili tudi brezplačne obroke hrane. 1. julija, ko je bil uradni del romanja v Kolnu zaključen, so pot nadaljevali proti Aachnu (»Cahen«), k »svetim močem«. Tam so po običaju, uveljavljenem po veliki kugi leta 1349, tako kot v Kolnu, vsakih sedem let, od 10. do 24. julija, postavili na ogled štiri dragocene relikvije (Marijino porodno obleko, Jezusove plenice, s Kristusovo krvjo namočen ledveni prt s križa ter tančico, v katero je bilo po Mestna veduta Aachna. (vir: Matthaus Merian, 1647) 160 Roman a y daljne in bližnje kraje y srednjem in novem veku / LR 62 obglavljenju zavito truplo Janeza Krstnika), ki so se v dvorni kapeli hranile že od časa Karla Velikega. Kako pogosto so slovenski romarji zahajali v Aachen pove dejstvo, da smo imeli v kapeli sv. Nikolaja (v aachenski stolnici) že konec 14. ali v prvi polovici 15. stoletja svoj oltar, posvečen Devici Mariji in cerkvenim učiteljem: sv. Avguštinu, sv. Hieronimu, sv. Gregorju in sv. Ambrožu. Ob tem oltarju sta 26. junija 1495 mesti Ljubljana in Kranj ustanovili beneficij Device Marije in štirih cerkvenih učiteljev za lastnega duhovnika, veščega slovenščine, ki je moral pri slovenskem oltarju enkrat tedensko brati mašo ter nuditi romarjem zakramente. Beneficij, tako kot tudi oltar, sta se v začetku 17. stoletja preimenovala v beneficij oziroma oltar sv. Cirila in Metoda. Beneficij je ob slovenskem oltarju obstajal 240 let (1495-1734), saj je v začetku 18. stoletja slovenska srednjeveška romarska gorečnost začela postopoma ugašati. Nikakor ne moremo govoriti o koncu slovenskih romanj v Porenje, moramo pa se soočiti z dejstvom, da ta niso bila več tako množična. Iz ohranjenih listin je razvidno, da so se v Ljubljani leta 1726 zadnjič zanimali za usodo slovenskega oltarja in beneficija v aachenski stolnici. V naslednjih letih je beneficij dokončno zamrl, oltar pa so odstranili.15 Slovenski romarji so se v Aachnu kot gostje mesta in nekaterih samostanov zadrževali od 9. do 13. julija,16 nato pa so se odpravili proti Trierju, kjer so hranili Gospodovo sveto suknjo.17 Tam se je romanje zaključilo tudi za najbolj zagrete božjepotnike, ki so dolgo potovanje v tuje kraje s pridom izkoristili ne le za molitev, ampak tudi za razvedrilo in družabnosti, na kar kaže njihovo večtedensko bivanje v Porenju, kjer bi sicer za ogled in čaščenje relikvij potrebovali bistveno manj časa. Trier. (vir: Georg Braun & Franz Hogenberg, Civitates Orbis Terrarum, 1572) 15 Stabej, Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje, str. 154-160; Knez, Romanja Slovencev v času gotike, str. 167; Kosi, Potujoči srednji vek, str. 111. 16 Knez, Romanja Slovencev v času gotike, str. 167. 17 Gospodovo sveto suknjo je stolnici v Trierju podarila sv. Helena (250-330), mati cesarja Konstantina Velikega. 161 Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku / LR 62 Domače romarske poti Ker so bila romanja v daljne kraje povezana z velikimi finančnimi izdatki, poleg tega pa so zahtevala precej časa, si jih vsi verni kristjani iz tega ali onega razloga niso mogli privoščiti. Posebej je to veljalo za kmete, ki ne le da v večini niso zmogli velikih finančnih izdatkov, predvsem so bili vezani na vsakdanja kmečka opravila. Delo na polju ni moglo dolgo čakati, živina v hlevu pa še manj. Zato so v srednjem in novem veku nastale številne božje poti na domačih tleh, kjer so častili različne svetniške osebnosti. Romanja k domačim svetiščem so bila navadno krajša, trajala so le nekaj dni. Obiskovali so jih predvsem ljudje iz bližnjih vasi in krajev. Kmetje so romali predvsem v času med veliko (15. avgust) in malo mašo (8. september), ko je bilo dela na polju manj. Med potjo so se okrepčali v gostiščih za romarje v bližini svetih krajev, prespali pa so navadno kar ob ali v romarskih cerkvah. Nastanek večine domačih božjih poti je neznan ali zavit v legendo. Največ jih je bilo posvečenih Mariji, saj je ona v očeh vernikov, v primerjavi z drugimi svetniki, bolj razumevajoča, bolj univerzalna, v nebesih povišana nad vse svetnike in angele, na splošno ima večjo moč uslišanja. V času gotike je dobila veljavo vesoljne priprošnjice in varuhinje človeštva, kar je postalo še bolj očitno v baroku.18 Verniki so obiskovali številna Marijina in svetniška božja pota,19 ki so nastajala že vse od druge polovice 6. stoletja dalje. Marsikatera izmed njih se danes nahajajo izven državnih meja, na slovenskem etničnem ozemlju: Barbana pri Gradežu (582), Štivan pri Devinu - Janez Krstnik (pred 611), Gospa Sveta na Koroškem (760), Svete gore na Štajerskem (pred letom 1000). 10. stoletje: Log pri Vipavi, Ruše pri Mariboru. 12. stoletje: Lesce na Gorenjskem, Žihpolje in Otok ob Vrbskem jezeru na Koroškem, Maria Zell na avstrijskem Štajerskem, Sv. Primož nad Kamnikom, Sv. Hema na Koroškem. 13. stoletje: Blejski otok, Velesovo pri Kranju, Petrovče pri Celju, Dobrova pri Ljubljani, Svete gore pri Litiji. 14. stoletje: Višarje, Crngrob, Polje pri Ljubljani, Male Vodenice pri Kostanjevici na Krki, Železna Kapla na Koroškem. 15. stoletje: Šmarna gora, Ptujska Gora, Tabor pri Podbrezjah, Homec pri Kamniku, Sveta Planina nad Trbovljami, Kokarje v Savinjski dolini, Tinjska Gora na Štajerskem, Tri fare, Žeželj. 16. stoletje: Zagorje pri Pilštanju, Strunjan, Sveta Gora pri Gorici, Mengore pri Tolminu, Nova Štifta pri Gornjem gradu, Kalobje na Štajerskem, Sv. Jošt nad Kranjem. 18 Knez, Romanja Slovencev v času gotike, str. 171. 19 Kuret, Praznično leto Slovencev III, str. 219-221. 594 Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku / LR 62 17. stoletje: Kostanjevica pri Gorici, Nazarje v Savinjski dolini, Devica Marija v Puščavi pri Mariboru, Podgorje v Rožu, Žalostna gora pri Mokronogu, Ljubno na Gorenjskem, Ledinica pri Žireh, Nova Štifta pri Ribnici, Sv. Jožef nad Celjem, Sv. Trojica v Slovenskih goricah, Sv. Trojica pri Vrhniki, Sv. Trojica nad Pivko, Sv. Trojica na Gojki nad Frankolovim. 18. stoletje: Kropa, Brinjeva gora nad Zrečami, Žalostna gora pri Preserju, Žetale, Mati božja dobrega sveta nad Kostanjevico ob Krki, Kokra na Gorenjskem, Radmirje - sv. Frančišek Ksaverij, Krka pri Stični - sv. Kozma in Damijan. V času baroka (11. in 18. stoletje) je izjemen razcvet doživela božja pot na Višarje, njeni začetki segajo že v 14. stoletje. Sezona romanj na Višarje se je vsako leto začela na praznik Kristusovega vnebohoda in je trajala do prve nedelje v oktobru. Vsako leto so tako ob določenem času na Višarje prihajale romarske procesije iz različnih krajev, redni udeleženci so bili tudi Ločani. Njihova procesija je prispela vedno ob istem času, in sicer v soboto pred sveto Trojico.20 V 18. stoletju je Višarje letno obiskalo 100 000 romarjev in vse do nastanka brezjanske božje poti, v drugi polovici 19. stoletja (1863), je ostala osrednja slovenska božja pot. Bližnje božje poti loških romarjev Tudi loški romarji so zahajali na številne bližnje in malo bolj oddaljene božje poti: Sv. Andrej nad Zmincem, Sv. Volbenk v Poljanski dolini, Ledinica pri Žireh, Sv. Trije Kralji nad Žirmi, Dražgoše, Crngrob, Sv. Jošt, Velesovo, Ljubno, Tabor pri Podbrezjah, Kropa, Lesce, Blejski otok, Sv. Peter v Komendi, Homec, Šmarna gora, Dravlje, Dobrova in Polje pri Ljubljani, Štepanja vas, Nova Štifta na Štajerskem, Sveta Gora pri Gorici, Višarje, Gospa Sveta na Koroškem, Maria Zell na Štajerskem, Otok ob Vrbskem jezeru, Trsat, Sv. Hema v Krki na Koroškem . S Škofjo Loko je bilo neposredno povezano tudi kranjsko romanje v Krko, ki je prvič izpričano leta 1601. Takrat so Gorenjci sklenili, da bodo vsako leto romali k Hemi v Krko, in sicer četrti petek po veliki noči. Povod za romanje je bila legenda, da je Hema v Škofji Loki želela zgraditi cerkev, ker pa to Gorenjcem ni bilo všeč, so jo pregnali iz dežele, zato je na Ljubelju Kranjcem rekla, da ji bodo morali slediti na Koroško, če bodo hoteli imeti dovolj hrane. Zaradi slabih letin so začeli romati v Krko, užaljeno Hemo so hoteli prositi odpuščanja in jo spraviti v dobro voljo. Romanje je imelo izhodišče v loškem hribovju (Javorje, Sv. Lenart, Škofja Loka). S seboj so nosili zložljivo bandero, ki je imelo na eni strani sv. Jakoba, na drugi pa sv. Hemo; shranjeno je bilo v župnijski cerkvi v Javorjah. Romanje je trajalo od torka zvečer do petka, ko so proti večeru prišli do Heminega groba v Krki. To romanje je zamrlo šele po letu 1938.21 20 Knez, Romanje na Višarje, str. 316. 21 Till, Hema Krška, str. 36-39. 595 Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku / LR 62 Votivne podobe in votivni darovi Ko so se romarji na božjih poteh zahvaljevali za prejeto božjo milost ali prosili zanjo, so to velikokrat izrazili s podobo. Tako so nastale votivne podobe (ex voto - po zaobljubi), ki jih še danes najdemo v marsikaterem božjepotnem svetišču. To so večinoma preprosti izdelki podeželskih podobarjev in slikarjev samoukov. Naročnik, ki je po čudežu ozdravel ali se rešil iz življenjske nevarnosti, se je dal naslikati bolnega v postelji ali sredi usodnega dogodka. Na vrhu, v oblakih, se pojavlja Marija ali kak drug svetnik - božjepotni zavetnik, ki prinaša pomoč in rešitev. Spodaj je pogosto kratek opis dogodka in navadno še napis ex voto ter letnica. Nekaj votivnih podob hranimo tudi v Loškem muzeju. Dve izhajata iz romarske cerkve s Sv. Andreja nad Zmincem. Prva prikazuje bolnico v postelji, nanjo sveti žarek milosti sv. Andreja, upodobljenega na oblaku v zgornjem delu slike. V ozadju, v sredini, so ob romarski cerkvici sv. Andreja upodobljeni štirje romarji, umeščeni v gorato krajino. Podoba je nastala v delavnici Jamškov, datirana je v leto 1675. Druga prikazuje pred svetim Andrejem stoječo žensko z rožnim vencem v rokah, ki prosi, oziroma se zahvaljuje za prejeto milost. Tudi ta podoba je nastala v delavnici Jamškov, datirana pa je v leto 1677. Zadnja votivna podoba, ki jo hranimo v Loškem muzeju, izhaja iz cerkve sv. Volbenka v Poljanski dolini. Prikazuje klečečega romarja s sklenjenimi rokami, ki se sv. Volbenku zahvaljuje za Votivna podoba z bolnico v postelji, Sv. Andrej nad Zmincem; hrani Loški muzej Škofja Loka. (foto: Jože Štukl) 596 Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku / LR 62 prejeto milost. Svetnik je, skupaj s pomanjšano cerkvijo, upodobljen na oblaku, obdanem z angeli, od njega pa proti prosilcu sije žarek milosti; datirana je v leto 1744. Z loškega področja je znana še ena votivna podoba, ki jo hrani Slovenski etnografski muzej.22 Kot lahko razberemo iz napisa v spodnjem delu upodobitve, je nastala leta 1815, v znamenje zahvale Kristusu za pomoč pri ozdravitvi ranjenega očesa majhne deklice. Izhaja iz cerkve na Križni Gori. V mnogih božjepotnih cerkvah so še danes ohranjeni leseni, voščeni, železni in iz srebrne pločevine izdelani votivni darovi. Kdor je hotel samega sebe priporočiti zavetniku ali prositi za zdravje obolelega dela telesa, je na oltar postavil voščeno podobo človeka, roke, noge, oči ipd.23 Podoba voščenega srca je pomenila priprošnjo za srečo v ljubezni in slogo v družini, medtem ko so za zdravje živine prinašali voščene figurice konj, goveda, prašičev, ovc ... V zahvalo za uslišane prošnje in ozdravljenje bolnikov so romarji prinašali tudi zahvalne darove v obliki bergel, palic, prevez za oči, zahvalnih pisem, rešeni jetniki pa svoje verige in okove. Večina tovrstnih predmetov se na Loškem ni ohranila, z izjemo petindvajsetih votivnih živalskih figuric, krav, konjev in prašiča. Figurice so izdelane iz lesa, poslikanega z oljnimi barvami oziroma prevlečenega z voskom. Sodijo v skupino votivnih figuric, namenjenih večkratnemu votiranju ob godu patrona, ki je zaščitnik živine. Vse ohranjene figurice hranimo v Loškem muzeju, izhajajo pa iz cerkve v Sori (sv. Štefan) in Stari Loki (sv. Jurij); časovno jih umeščamo v 19. stoletje. Votivne figurice konj, goveda in prašiča iz Sore in Stare Loke, polihromiran les, vosek; hrani Loški muzej Škofja Loka. (foto: Jože Štukl) 22 Makarovič, Slovenska ljudska umetnost, str. 118. 23 Kuret, Praznično leto Slovencev III, str. 237. 597 Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku / LR 62 Svetinjice in podobice Svetinjice sv. Frančiška Ksaverija (1), loretske Marije (2), svetogorske Marije (3) in višarske Marije (4), 18. stoletje; hrani Loški muzej Škofja Loka. (foto: Jože Štukl) JCfv.br,- Cof/,- Sc.jt.yV: Božjepotna podobica iz Crngroba, 18. stoletje; hrani Loški muzej Škofja Loka. (foto: Jože Štukl) 166 Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku / LR 62 V vseh pomembnih romarskih središčih so prodajali podobice, svetinjice in druge devocionalije, ki so jih romarji zase, za svoje domače in prijatelje kupili in odnesli domov. Nemogoče si je namreč predstavljati, da bi se romar iz daljnih ali bližnjih romarskih poti vrnil brez materialnega dokaza o opravljeni zaobljubi. Svetinjice in podobice so bile predvsem spomin na opravljeno božjo pot, hkrati pa so bili prepričani, da so čudodelne, tako kot svetniki, ki so bili na njih upodobljeni. Zato so jih doma skrbno hranili in častili, da bi z njihovo pomočjo dosegli blagoslov zase, za svoje bližnje, delo, polja in živino. Svetinjice so tako najpogosteje nosili okrog vratu, jih obešali na rožne vence, dajali v roke pokojnim in jih pokopavali z njimi. Prav tako so jih dajali v korita za krmljenje živali ter zakopavali v polja proti plevelu in najrazličnejšim škodljivcem. Svetinjice so se, ker so bile izdelane iz najrazličnejših kovin, ohranile v veliko večjem številu kot podobice, ki so bile izdelane iz bolj minljivega materiala - papirja. Podobice so v domovih navadno pribili na steno ali vrata, lahko so jih dali v okvir in obesili v hiši kot »hišni žegen«, pogosto so jih lepili v omare in na notranjo stran pokrovov kmečkih skrinj, kjer so se mnoge ohranile vse do današnjih dni. LITERATURA: Gestrin, Ferdo: Piranska potovanja v 15. stoletju. V: Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino 23, Ljubljana : Zgodovinsko društvo za Slovenijo, 1975, str. 74-80. Gregorač, Andrej: Romanje in identitetni procesi. V: Etnolog: glasnik Slovenskega etnografskega muzeja 15, Ljubljana : Slovenski etnografski muzej, 2005, str. 205-227. Knez, Darko: Romanja Slovencev v času gotike. V: Gotika v Sloveniji. Svet predmetov, katalog, Ljubljana : Narodni muzej, 1995, str. 157-173. Knez, Darko: Svetinjice iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije. Ljubljana : Narodni muzej Slovenije, 2001, 288 str. Knez, Darko: Romanje na Višarje. V.: Theatrum Vitae et Mortis Humanae, Ljubljana : Narodni muzej Slovenije, 2002, str. 309-329. Kosi, Miha: Potujoči srednji vek: cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana : ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998, 344 str. Kuret, Niko: Praznično leto Slovencev : starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Tretji del Jesen, Celje : Mohorjeva družba, 1970, 240 str. Makarovič, Gorazd: Slovenska ljudska umetnost : zgodovina likovne umetnosti na kmetijah. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1981, 429 str. Petrič, Franci: Slovenske božje poti. Ljubljana : Družina, 2008, 568 str. Stabej, Jože: Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje. V: Razprave. [Razred 2], Razred za filo-loške in literarne vede VI, Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1965, str. 141-216. Till, Jože: Hema Krška. V.: Emina romarska pot: zbornik referatov/Posvet o sv. Emi, Podsreda, 7. junij 2007, Podsreda : Kozjanski park, 2007, str. 33-43. 599 Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku / LR 62 Summary Pilgrimage far and near in the Middle and Modern Ages Pilgrimage is one of the oldest forms of travel to specific places for religious reasons. Pilgrimage is not an attribute of Christianity alone, it is familiar in all world religions. Christians set out on a pilgrimage in order to atone for a sinful life and to seek a blessing of the soul. A pilgrimage could also be undertaken as a vow. Similarly, anyone on whom the penance of pilgrimage had been imposed was obliged to go. Pilgrimages to distant places were very popular in the Middle Ages. Such journeys involved large financial outlays and many dangers, so pilgrims prepared for them similarly as for a journey to eternity. The most distant and also most expensive pilgrimage destinations were to the tomb of St. Jacob the Elder in Compostello (in north-western Spain) and to Jerusalem, which was especially popular among pilgrimage centres also because many wanted to visit the Biblical places where Christ lived, taught, suffered, died and rose again from the dead. The Crusades (10961270) also gave additional stimulus for pilgrimage to Jerusalem, in which religious motives combined with the desire for adventure andfighting. Among pilgrimages to distant places, the closest was Rome, which was also therefore most accessible in cost terms. On the way to Rome, pilgrims also visited Loretto - an Italian pilgrimage centre in central Italy, where the pilgrimage shrine to the Madonna rose above the »holy house«. From the 14th century onwards, pilgrimage was popular to the Rhine (Koln, Aachen, Triere), which was walked cyclically, every seven years. Pilgrims were draw to Koln, where they could marvel at the reliquaries of the Three Kings, they went to Aachen »to divine power« and in Triere they honoured the sacred vesture of the Lord. Because pilgrimages to distant places involved large financial expenditures and also demanded significant time, not all Christians could afford the cost, for one reason or another. So in the Middle and Modern Ages, many pilgrimages on local territory emerged, where Mary and various saints were worshipped. Pilgrimages to local shrines were normally shorter, lasting only a few days. They were mainly visited by people from nearby villages and settlements. Pilgrims brought to all pilgrimage centres votive images and very varied votive offerings, made from wax, wood, iron and silver plate, and brought home very varied devotionalia as a memento of the pilgrimage performed and a blessing for themselves, their families, friends, work, the fields and livestock.. 600 Romanja v daljne in bližnje kraje v srednjem in novem veku / LR 62 Anita Kavčič Klančar Odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav v kapeli Loškega gradu Izvleček Prispevek predstavlja konservatorsko-restavratorske posege in raziskave, ki so bili v letih 2014-2015 izvedeni na stenskih poslikavah v kapeli Loškega gradu. Poslikave, ki jih je v letu 19151 po naročilu uršulink naslikal slikar Anton Jebačin,2 so bile leta 19593 v celoti prebeljene. Tako so ostale skrite očem javnosti skoraj šest desetletij. V letu 2013 je Zavod za varstvo kulturne dediščine, Restavratorski center, na povabilo Loškega muzeja, v kapeli izvedel prve sonde in raziskave, ki so pokazale, da so poslikave ostale ohranjene na vseh stenah in v kupoli kapele. Na podlagi odkritij je bil v letih 2014/15 izpeljan obsežen projekt odkrivanja in restavriranja poslikav v kupoli. Ta je poleg raziskav in dokumentacijskega dela vključeval fazo odkrivanja poslikav izpod beležev, postopke čiščenja in utrjevanja poslikav ter zaključno fazo kitanja in retuširanja poškodovanih delov poslikav. Odkrite in restavrirane poslikave odpirajo barvit, s simboliko in lepoto prežet svet, ki s svojo poučnostjo in humanizmom, tako kot pred stotimi leti, ponovno govori o temeljnih vrednotah človeškega bivanja. 1 Med sondiranji v letu 2013 smo v latinskem napisu nad vhodnimi vrati odkrili letnico nastanka poslikave, ki se skriva v rdečih črkah kronograma: »NIHIL NOCEBVNT DEO NOBISCVM HOSTILIA BELLA«. 2 Avtorstvo sta potrdila dva vira: Železnik, Škofja Loka, str. 164 ter: Uršulinska kronika ali Jahresbericht des Mädchen-Institutes der Ursulinen (1914/1916), str. 78; drugi vir je posredovala Barbara Sterle Vurnik iz Loškega muzeja. 3 Železnik, Škofja Loka, str. 164. LR 62 / Odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav v kapeli Loškega gradu 169 Abstract Uncovering and restoring wall paintings in the chapel of Loka Castle The contribution presents conservation and restoration work and research carried out in 2014-2015 on wall paintings in the chapel of Loka Castle. The paintings, which were done in 1915 by the painter Anton Jebačin, on commission of the Ursuline nuns, were whitewashed all over in 1959. They thus remained hidden from the eyes of the public for almost sixty years. In 2013, the Restoration Centre of the Institute for Protection of the Cultural Heritage, at the invitation of Škofja Loka Museum, carried out the first soundings and research, which showed that the paintings were still preserved on all walls and on the cupola of the chapel. On the basis of the discoveries, an extensive project of uncovering and restoring the paintings on the cupula was carried out in 2014/15. In addition to research and documentation, the work included the phase of uncovering the paintings below the whitewash, the process of cleaning and reinforcing the paintings and the final phase of patching and retouching damaged parts of the paintings. The uncovered and restored paintings reveal a colourfulness, a world imbued with symbolism and beauty, whose educational value and humanism, just as a hundred years ago, again speaks of the basic values of human existence. Uvod Restavriranje umetnine in njeno odkrivanje izpod beležev pomeni vstopanje v svet preteklosti. Pred nami se skozi proces dela odstira nova - stara podoba. Prek dolgotrajnega fizičnega stika s poslikavo in bivanja v njenem prostoru začenjamo razumeti njene tehnološke, slikarske, kompozicijske, idejne in duhovne zakonitosti. Prav ta dolgotrajen »intimen« stik in celovito razumevanje poslikave sta ključna elementa restavratorskega dela, ki vodita ter podpirata fizične posege v slikarsko materijo. Poškodovani poslikavi lahko začenjamo vračati njen prvotni videz in jo počasi, z uigranostjo celotne restavratorske ekipe sestavljati nazaj, dokler ne ujame tistega zvena in ravnotežja, ki ga je imela ob svojem nastanku pred stotimi leti. Za tem podajamo roko vam, dragi gledalci in bralci, da umetnino znova občudujete, jo razumete ter s tem podoživite svet in čas, ki je mestu Škofji Loki in njeni okolici pustil tako pomemben pečat. KONSERVATORSKO-RESTAVRATORSKI POSEG Sondiranja in raziskave Zavod za varstvo kulturne dediščine, Restavratorski center, se je leta 2013, na pobudo Loškega muzeja, lotil zanimive in obširne naloge: raziskovanja in odkrivanja morebitnih poslikav pod beleži v kapeli Loškega gradu. Pred nami je bilo približno 360 m2 prebeljenih sten. Razen posameznih barvnih ostankov ob LR 62 / Odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav v kapeli Loškega gradu 170 razpokah v steni ter stare fotografije iz arhiva Loškega muzeja, ki je kazala, da je bil spodnji del kapele nekoč poslikan, o prisotnosti poslikav v kapeli ni bilo oprijemljivih dokazov. Te bi bile lahko ob beljenju uničene, odtolčene ali snete, kot se je to pogosto dogajalo ob poseganju v zgodovinske objekte ali umetnine. Za jasen odgovor o prisotnosti poslikav je bilo treba fizično pregledati in presondirati vseh osem sten v spodnjem delu kapele ter vsa polja v kupoli. V ta namen je bil postavljen dvanajst metrov visok premični oder, s katerega so bile vse površine dosegljive. S kirurškimi skalpeli in drugim orodjem smo počasi in previdno začeli odstranjevati plasti beležev. Male sonde so, kot svetla okna v stoletno preteklost, pokazale živobarvne poslikave pod njimi. Zaradi figuralne in vsebinske prepoznavnosti poslikav so bile sonde povečane do te mere, da smo lahko prepoznali celotno ikonografsko shemo ter razporeditev poslikav v prostoru. V spodnjem delu so se pokazali trije večji figuralni prizori, ki si pomenljivo sledijo v nekakšnem religioznem časovnem traku: od prizora Ozdravljenja Tobita v Stari zavezi, Oznanjenja v Novi zavezi pa do prizora iz takratne uršulinske realnosti, nad katerim (v podobi angela) bedi božje varstvo. Na najvišjem, središčnem mestu kupole se je izpod beležev pokazala mogočna figura nadangela Mihaela, okoli njega pa so v sedmih poljih razvrščene personifikacije sedmih kreposti. V osmem polju je bila v kronogramu, napisu nad vrati, odkrita letnica nastanka poslikav - 1915. Ob prvih odkritjih in sondiranjih so bile (poleg ikonografskih raziskav) izvedene tudi osnovne naravoslovne raziskave, ki so pojasnile sestavo barvne plasti in ometa, ter prvi poskusi kemijskega odstranjevanja nečistoč. Na podlagi izvedenih sond in rezultatov preiskav je bil izdelan program konservatorsko-restavra-torskih posegov za poslikave v celotni kapeli. V letih 2014-2015 je bil izveden obsežen projekt odkrivanja in restavriranja poslikav v kupoli. Postavitev začasnega premičnega Sondiranje poslikav v kupoli. (foto: Ajda Mladenovič) odra ob sondiranju poslikav. (foto: Anita Kavčič Klančar) LR 62 / Odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav v kapeli Loškega gradu 171 Odkrivanje poslikave Prva problematika, ki se je odprla že ob začetku del, je bila: kako priti do poslikav. Po ustaljeni restavratorski praksi za odkrivanje poslikav uporabljamo kirurške skalpele, ki s svojo ostrino sekundarne premaze (beleže) natančno ločijo in odstranijo od originalne plasti. Taka metoda pa tokrat ni bila uspešna, saj so se apneni beleži v loški kapeli tekom desetletij in zaradi vlage v prostoru z originalno poslikavo močno sprijeli. Večji del beležev se je zaradi kemijskih procesov v steni spremenil v trdovratno sigo. Ta apnenčasta prevleka je po svoji kemijski sestavi podobna kapnikom in zelo težko odstranljiva. Med vsemi opravljenimi poskusi njihovega odstranjevanja se je kot najuspešnejša izkazala metoda z uporabo minirotacijskih brusilnikov,4 ki smo jo, če je bilo potrebno, kombinirali z uporabo skalpelov, vlaženjem sten, kemijskim mehčanjem ter natapljanjem beležev s kationskimi smolami.5 Poseg odstranjevanja zatrdelih beležev je trajal dober mesec. Ob delu se je v prostor sproščalo ogromno prahu, zato smo morali urediti prezračevanje prostora ter odsesavanje zraka, restavratorji pa smo ob delu nosili protiprašne maske. Odstranjevanje zatrdelih beležev z minirotacijskimi brusilniki (Dremel). (foto: Anita Kavčič Klančar) Sočasno z odkrivanjem poslikav smo izvedli tudi naravoslovne raziskave beležev, barvne plasti ter ometa. Ugotovili smo, da so bile poslikave prepleskane z apnenim beležem (verjetno industrijskim), ki je vseboval nekaj dodatkov. Določene so bile tudi slikarske tehnike, v katerih je bila kapela poslikana. Raziskave so potrdile naša opažanja, da so bile poslikave izvedene v treh različnih tehnikah: apneni, jajčni temperi in voščeni temperi. Razporeditev različnih tehnologij se ujema z ikonografsko razdelitvijo poslikav (glej grafično shemo poslikav). Dekorativni 4 Uporabljali smo brusilnik znamke Dremel. V glave smo vstavili jeklene ščetke. 5 Ionsko-izmenjevalne smole (Amberlite IR 120 H) uporabljamo za odstranjevanje anorganskih apnenčastih komponent (kalcijevega karbonata), kot so beleži, koprena in siga in jih nanašamo kot redko ali gosto snov, s čopiči ali lopaticami, neposredno na površino ali preko zaščitnega japonskega papirja; odstranjujemo pa s pomočjo mokrih gobic ali čopiča oziroma sesalca ob osušitvi. LR 62 / Odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav v kapeli Loškega gradu 172 S SV V JV J JZ z sz Grafični izris poslikav v kapeli. Barve prikazujejo tri različne tehnike poslikav, ki se ujemajo z ikonografsko razporeditvijo poslikav na tri vsebinske sklope. (izris: VidKlančar) deli poslikave so bili naslikani v apneni tehniki, figuralni deli v kupoli v voščeni temperi, figuralni prizori na stenah pa v jajčni temperi. Tehnologija poslikave je pogojevala tudi sprijetost beležev s poslikavo; ta je bila najbolj trdovratna na delih, naslikanih v apneni tehniki. Zanimivo je, da je bila grajska kapela v celoti prebeljena šele leta 1959, ko se je v grad preselil Loški muzej in ne - kot bi pričakovali - že v letih med ali po 2. svetovni vojni. Med vojno so namreč grad zasedli Nemci, za njimi slovenska OZNA, v letih po vojni pa je v njem domoval moški kazensko-poboljševalni dom.6 V tem času je bila glavnina cerkvene opreme (glavni oltar s sliko, kipi, križev pot, klopi ...) že uničena ali odpeljana.7 Prekrivanje poslikav z beleži je bilo del kompleksne preureditve kapele, ki se je dogajala v letu 1959. Vanjo so bili, ob selitvi Loškega muzeja iz puštalskega na loški grad, prineseni štirje dragoceni baročni oltarji iz porušene dražgoške cerkve. Pred tem so bile v oker in belem tonu pre-beljene vse stene v kapeli, položili so nov tlak, napeljana je bila elektrika ter restavrirani vsi štirje oltarni nastavki. Po prvotnih načrtih je bilo celo načrtovano, da bi panoramski prizor Škofje Loke nad vhodnimi vrati sneli in razstavili na drugem mestu.8 Kemijsko odstranjevanje nečistoč in ostankov beležev Po odstranitvi beležev se je pokazalo, da je celotna poslikava potemnjena in umazana. To stanje je bilo opaženo že leta 1958 pred beljenjem poslikave, saj Milan Železnik v Varstvu spomenikov piše o »potemnjeni dekorativnipleskariji v kupoli«,9 ki je bila verjetno posledica kombinacije saj, ki so skupaj s prahom 6 Štukl, Škofjeloške uršulinke, str. 56. 7 Stopar, Med Polhovim Gradcem in Smlednikom, str. 23-38. 8 Železnik, Škofja Loka, str. 164. 9 Železnik, Škofja Loka, str. 164. LR 62 / Odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav v kapeli Loškega gradu 173 tvorile umazano plast na površini poslikav. Ta plast je bila po beljenju zelo dobro utrjena (proces kalcinacije), pravzaprav konservirana, in jo je bilo po odstranitvi beležev ravno tako težko odstraniti kot beleže. Zato ustaljene kemijske metode odstranjevanja nečistoč z amonijevim karbonatom in kationskimi smolami niso prišle v poštev. Zaradi tega so bili izvedeni obsežni poizkusi čiščenja (okoli dvesto sond na vseh stenah), po katerih se je določilo optimalno koncentracijo in kombinacijo topil, izbralo najustreznejši nosilec ter določilo čas nanosa topil za posamezna območja poslikave. Kot najučinkovitejša se je izkazala metoda odstranjevanja s triamonijevim citratom in EDTA10 v podpornem sredstvu sepiolit.11 Sestavini sta kot kelata kemijsko razgradila karbonatizirano plast nečistoč. Odstotek raztopine ter čas nanosa oblog se je spreminjal glede na ohranjenost barvne plasti ter prisotnost in trdoto (zasiganost) umazanije. Metodo, ki je bila pri nas uporabljena prvič, smo kombinirali z nanašanjem kationskih smol, ročnim ščetkanjem, ponovnim odstranjevanjem vrhnjih plasti s skalpeli in minirota-cijskimi brusilniki ter večkratnim spiranjem z vodo. Delo s kemikalijami je trajalo dober mesec, kar je v zaprtem prostoru precej naporno. Poleg delnega odsesava-nja strupenega zraka smo morali ves čas nositi zaščitne maske. 10 Etilendiamintetraocetna kislina. 11 Sepiolit je vrsta drobno mlete gline v prahu, ki se pri kemijskem odstranjevanju sekundarnih plasti uporablja kot podporno sredstvo oziroma nosilec za kemikalije. Po kemijskem odstranjevanju nečistoč smo morali površino poslikav večkrat spirati z vodo. I (foto: Anita Kavčič Klančar) Kemijsko odstranjevanje nečistoč se je izvajalo z nanašanjem oblog iz triamoni-jevega citrata in EDTA v ustreznem razmerju, nosilec je bil sepiolit. (foto: Anita Kavčič Klančar) LR 62 / Odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav v kapeli Loškega gradu 174 Utrjevanje, kitanje Po odstranjevanju beležev in nečistoč se je pokazalo dejansko stanje poslikav. V apnenem ometu, ki je bil sicer dobro ohranjen in stabilen, so se pokazale manjše razpoke, največ jih je bilo okoli okenskih odprtin. Druge poškodbe v ometu so nastale zaradi preteklih posegov: napeljave elektrike in montaže svetil. Vse poškodbe so bile sanirane in pokitane z grobo in fino apneno malto. Votla mesta, kjer je omet odstopal od osnove, so bila zapolnjena z apneno injektirno maso. Figuralne dele poslikav, ki so bili naslikani v tehniki voščene tempere, je bilo treba zaradi luščenja barvne plasti in izgube vezivnosti utrditi z amonijevim kaze-inatom. Utrjevanje na dekorativnih delih poslikav ni bilo potrebno, saj je bila barvna plast tu zelo stabilna. Retuša je zaključna faza našega poseganja v umetnino. Restavratorska etika nas uči, da so naši posegi vanjo minimalni in da tako v tehničnih, materialnih kot estetskih in slogovnih pogledih sledimo zakonitostim umetnine, ki je predmet restavratorskega posega. Zato pri našem delu uporabljamo materiale, ki so jih uporabljali slikarji v preteklosti. Apno, pesek in pigmenti gradijo vsako historično stensko poslikavo na naših tleh, zato z njimi dopolnjujemo tudi vse manjkajoče dele poslikav. Zaključno kitanje poškodb s finim apne-nim ometom. (foto: Anita Kavčič Klančar) Kitanje poškodb v ometu z grobo apneno malto. (foto: Anita Kavčič Klančar) Retuša LR 62 / Odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav v kapeli Loškega gradu 175 Retuširanje - barvno dopolnjevanje poškodb na barvni plasti. (foto: Anita in Vid Klančar) Poslikava v kupoli je imela po celotni površini razpršene majhne in večje poškodbe barvne plasti. Te smo zapolnili z barvo - retušo v tehniki črtkanja, ki omogoči, da se original od blizu loči od doslikanega. Za retušo smo uporabljali paleto pigmentov, ki jih je uporabljal slikar: naravne in žgane zemlje, okre, zelene zemlje, oksidne pigmente ter kobaltovo in ultramarin modro. Ker pri izbiri veziva ni bilo možno slediti originalni poslikavi, smo za vezivo uporabljali amonijev kazeinat. Poškodovani poslikavi smo z drobnim črtkanjem, s previdnim dodajanjem, slikarskim posluhom za detajle in celoto dodajali manjkajoče dele, ki so bili razpršeni po celotni poslika-vi, in se ob tem skušali podrediti slikarski govorici izpred stotih let. LR 62 / Odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav v kapeli Loškega gradu 176 Prikaz različnih vrst grafične dokumentacije na primeru severovzhodnega polja kupole. (izris: Vid Klančar) Dokumentiranje Zaradi obsežnosti in raznolikosti poslikav je bilo med celotnim procesom restavriranja potrebno skrbno beleženje in evidentiranje, kar je bilo možno le ob natančni grafični, fotografski in pisni dokumentaciji.12 Najprej je bila narejena izmera kapele in pripravljen arhitekturni izris ostenja. Vanj je bil, po zaključeni fazi odstranjevanja beležev, vnesen črtni izris poslikav. Ta je bil kasneje med delom podlaga za ročno vrisovanje stanja poslikav, sondiranj in izvedenih posegov. Ročni izrisi so bili po posegih digitalizirani in vneseni v grafično dokumentacijo. Naravoslovne raziskave Naravoslovne raziskave so se izvajale pred, med in po konservatorsko-restavra-torskih posegih.13 Obdelani vzorci barvne plasti in ometa so bili pregledani z optično mikroskopijo14 in infrardečo spektroskopijo (FTIR)15 ter analizirani z metodo mikro-ramanske spektroskopije.16 S temi metodami smo ugotavljali sestavo barvne plasti, beležev in ometa, uporabljene pigmente, tehnologijo poslikave ter morebitno prisotnost topil na poslikavi po izvedenih konservatorsko-restavratorskih posegih. 12 Večino fotografiranja v ključnih fazah posega in celotno grafično dokumentacijo je izvedel Vid Klančar, u.d.i.a (Konservatorsko restavratorski atelje Šentjošt). 13 Vse naravoslovne raziskave je izvedla Maja Gutman, geologinja, Naravoslovni oddelek, Restavratorski center. 14 Optična mikroskopija v vidni in ultravijolični svetlobi se uporablja za analizo prečnih presekov odvzetih vzorcev, ko opazujemo razporeditev in lastnosti posameznih slojev. 15 FTIR je metoda, ki se uporablja predvsem za identifikacijo organskih komponent predmetov kulturne dediščine (veziv, lakov, vlaken), identificiramo pa lahko tudi nekatere anorganske snovi (pigmente, minerale). 16 Ramanska spektroskopija se uporablja predvsem za analizo anorganskih snovi (pigmentov, mineralov). Lahko jo uporabljamo za nedestruktivne analize površin predmetov, ki jih lahko postavimo pod objektiv mikroskopa. LR 62 / Odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav v kapeli Loškega gradu 177 Figuralni prizor (personifikacija pravičnosti) pred in po izvedeni retuši. (foto: Vid Klančar) Zaključek Zavod za varstvo kulturne dediščine, Restavratorski center, je konservator-sko-restavratorske posege v kupoli izvajal od oktobra 2014 do septembra 2015 (s krajšimi prekinitvami). V proces dela je bilo vključenih štirinajst restavratorjev, sodelovali so še strokovnjaki iz naravoslovnega, umetnostnozgodovinskega ter dokumentacijskega področja, postavljavci odrov, električarji, zidarji, osvetljevalci ... Tak razpon sodelujočih kaže, da je restavriranje poslikav kompleksno področje, ki zahteva dobro sodelovanje, organiziranost, strokoven pristop in izkušnje. V procesu dela so nas vodili tehnološko znanje, slikarska občutljivost, premišljen estetski pristop in razumevanje slikarskega dela. Ko je vse to združeno s srčno predanostjo delu, lahko začutimo, da je z našo pomočjo zopet oživel duh kapele, ki nam tako kot pred stotimi leti ponovno in jasno govori o srčnosti, zmernosti, razumnosti, pravičnosti ter veri, upanju in ljubezni. LR 62 / Odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav v kapeli Loškega gradu 178 Pogled na celotno kupolo pred in po konservatorsko-restavratorskih posegih. (foto: Vid Klančar) VIRI IN LITERATURA: Gutman, Maja: Poročilo naravoslovnih preiskav, ZVKDS Restavratorski center, Ljubljana, 2013. Jahresbericht des Mädchen-Institutes der Ursulinen. Ursulinen-Mädcheninstitutes in Bischoflack, 1914/1916; http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-WNJXLFSA, str. 78. Kavčič, Klančar Anita: Program in predračun konservatorsko-restavratorskih posegov za stenske poslikave v kapeli Loškega gradu. ZVKDS Restavratorski center, Ljubljana 2013. Kavčič, Klančar Anita: Odkritje in restavriranje poslikav v kapeli Loškega gradu. V: Konservator - restavrator:povzetki strokovnega srečanja 2015. Ljubljana : Skupnost muzejev Slovenije : Društvo restavratorjev Slovenije, 2015, str: 75. Kavčič, Klančar Anita; Mladenovič, Ajda; Gutman, Maja: The Removal of Lime wash, Insoluble Salts and Dirt from Wall Paintings of Škofja Loka Castle Chapel. V: Contemporary experiences in conservation of wall paintings, International scientific and professional conference on the conservation of wall paintings, Draguc : Hrvatski restavratorski zavod, 2015, str. 24-25. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1, Gorenjska. Knj. 3, Med Polhovim Gradcem in Smlednikom. Ljubljana : Viharnik : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1998, 141 str. Štukl, Jože: Škofjeloške uršulinke in njihova vzgojna dejavnost od prihoda v letu 1782 do leta 1960. V: Znanje je luč, Škofja Loka : Loški muzej Škofja Loka, 2013, str. 32-59. Železnik, Milan: Škofja Loka. V: Varstvo spomenikov 1960/61, Ljubljana : Zavod za varstvo in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti LRS, 1961, str. 164-165. http://www.zvkds.si/sl/restavratorski-center/metode-in-tehnologije/predstavitev-metod-in-teh-nologij/ LR 62 / Odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav v kapeli Loškega gradu 179 Summary Uncovering and restoring wall paintings in the chapel of Loka Castle At the invitation of Skofja Loka Museum, in 2013 the Restoration Centre of the Institute for Protection of the Cultural Heritage carried out the first soundings and research of the layers of whitewash and colour in the whitewashed chapel of Loka Castle. These showed that the paintings from 1915 were hidden under the whitewash and present on both the walls and the cupola of the chapel. On the basis if these findings and research, a program of conservation and restoration work was prepared for the entire chapel. In 2014/15, the first phase of the work was carried out and completed, which involved the uncovering and restoration of the paintings on the cupola of the chapel. Removal of the hardened whitewash was a major professional challenge for the restorers; over the decades, because of moisture and other processes taking place in the wall, it had become firmly attached to the original painting and, to start with, practically irremovable. Parts of this whitewash had changed into flowstone, which is similar in composition to stalactites and is very hard. So it was necessary to combine the procedure of whitewash removal with a scalpel with new methods of chemical and mechanical cleaning. We had to adapt the system and successive cleaning to various techniques of the painting and various degrees of damage. Every centimetre of the paintings had to go through eight to ten restoration procedures, which were carefully planned in graphic and computer documentation. All the work carried out was also accompanied by natural science research, which confirmed the suitability of the procedures carried out and clarified the chemical composition of the paintings and their technology. After uncovering and cleaning, the actual state of the paintings was revealed. Both minor and major damage to the colour layers and plaster were scattered throughout the entire cupola. Restoring the paintings to their original appearance is an extensive and multi-layered process, which requires particular care from the restorer and includes, in addition to technical knowledge, also great sensitivity for a work of art and its ratios and colours and its conceptual and spiritual breadth. Only a restorer with trained hands and sharp eyes, with a sensitive feeling for detail and the entirety can follow the painter's thinking and hand. Given such a responsible approach and good cooperation among all participants, as designers and lovers of our heritage, we can again enjoy the beauty and spirit of the chapel, which was painted a century ago. LR 62 / Odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav v kapeli Loškega gradu 180 Boštjan Soklič Indijanci Micke Pavlič Izvleček Prispevek odkriva vsebinsko ozadje ene zanimivejših slovenskih panjskih končnic z eksotično motiviko. Lesena deščica, ki je predmet avtorjeve analize, je delo poslikovalke Marije Pavlič iz Selške doline, na končnici pa je naslikana iniciacija mladih Indijancev iz plemena Mandan, o kateri poroča tudi Friderik Baraga v svoji znameniti knjigi Zgodovina, značaj, nravi in šege severnoameriških Indijancev. Gre za upodobitev Sončnega plesa - vsakoletnega darilnega obreda prerijskih Indijancev. Prizor, ki ga je Marija Pavlič povzela iz tujega vira, je prvi naslikal ameriški slikar in raziskovalec Georg Catlin. Prispevek vzpostavlja tudi formalno primerjavo med likovno predlogo ter reprodukcijo na panjski končnici. Abstract The Indians of Micka Pavlič The contribution provides the contextual background of one of the most interesting Slovene beehive ends with an exotic motif. The small wooden board that is the subject of the author's analysis is the work of the artist Marija Pavličfrom Selška dolina and on the hive end is painted the initiation of young Indians from the Mandan tribe, about which Friderik Baraga also reports in his famous book The history, character, nature and customs of the North American Indians. It is a depiction of the Sun Dance - an annual votive ritual of the prairie Indians. The scene, which Marija Pavlič took from foreign sources, was first painted by the American artist and researcher George Catlin. The contribution also provides a formal comparison between the artistic original and the reproduction on the beehive end. Uvod Poslikava panjskih končnic je avtohtona oblika slovenske ljudske tvornosti in ena najbolj razvejanih oblik slovenske krasilne umetnosti; mnogim evropskim narodom je neznana. Izšla je iz tradicije votivnega slikarstva, slikanja na steklo in les. Panjske končnice so začeli pri nas poslikavati v 18. stoletju, vrhunec pa ta dejavnost doseže v 19. stoletju. Na končnicah so opazni vplivi renesančne in LR 62 / Indijanci Micke Pavlič 181 baročne umetnosti, poznamo pa tudi take, ki risarsko-slogovno spominjajo na srednjeveške cerkvene freske; običajno so v ploskovitem slogu (neredko z uporabo šablone); likovna filozofija poslikovalcev je sorodna razmišljanjem samorastni-ških slikarjev - naivcev iz 20. stoletja. Panjske končnice so značilne za južno Koroško, severozahod Štajerske, severno Primorsko, osrednji in severni del Kranjske (Gorenjska, Dolenjska). Poznajo in imajo jih tudi na Tirolskem, vendar dokazi govore v prid tezi, da so jih tja zanesli slovenski krošnjarji. Končnice odražajo miselnost, domišljijo in čustvovanje preprostih ljudi, s svojo »okorno« prikupnostjo pa kažejo na neposrednost, preprostost stilno poenotene, a živahne likovne izraznosti, ki odraža življenjsko filozofijo preprostega človeka. Kar pri naših panjskih končnicah najbolj preseneča, je pestrost in raznolikost motivov, tako religioznih kot posvetnih. Med tistimi z nabožno tematiko prevladujejo prizori iz Stare in Nove zaveze ter upodobitve različnih svetnikov in zaščitnikov. Posvetni motivi so vsebinsko še pestrejši: obravnavajo gostilniške teme, vojaško življenje, različne poklice, zgodovinske dogodke, satirične zgode in nezgode ter slikane »basni« z živalmi v človeških vlogah (motivna skupina »narobe svet«). Nekaj končnic krasijo eksotične upodobitve »čudnih živali in divjakov« - od črncev, Arabcev do Indijancev v dokaj neobičajnih razmerjih. Do sedaj znanih panjskih končnic z indijansko tematiko pri nas ni veliko, le tri med njimi pa bi bile lahko izdelane po likovni predlogi ali literarnem opisu. Prvo - kopijo reproducirane slike s prizorom iniciacije mladeničev iz plemena Mandan - pripisujemo selški delavnici Marije Pavlič in njenega očeta, delujoči med leti 1840 in 1891. Drugo, ki naj bi vsebino črpala iz knjige slovenskega misijonarja Friderika Barage Popis navad in sadershanja Indijanov Polnozhne Amerike (izšlo leta 1837), Gorazd Makarovič omenja v strokovnem besedilu Slikarije na pročeljih čebeljih panjev, a ne navaja avtorja, nahajališča in je tudi ne predstavlja z reprodukcijo. Šlo naj bi za ilustracijo zgodbe o indijanski princesi Pokahontas, ki reši življenje kapitanu Jamesu Smithu. Tretjo končnico je leta 1876 ustvarila selška delavnica (hrani jo Čebelarski muzej v Radovljici pod inventarno številko 25), prikazuje pa ugrabitev dveh (belih?) deklet, kar naj bi zakrivili Indijanci, ki so na deščici bolj podobni kranjskim pustnim šemam kot ameriškim domorodcem; naslikane figure z ogrinjali, ostalo nošo in prepričljivo doslikanimi indijanskimi atributi (peresa na moških glavah) ne kažejo povezav z realističnimi podobami belih in rdečih Američanov, vseeno pa samosvoje ilustrirajo neko zgodbo iz časnika ali knjige. Čeprav izrazno ekspresivna, ta končnica ni predmet naše analize, jo pa v dveh strokovnih besedilih izpostavlja Gorazd Makarovič. Tudi to končnico vsebinsko povezuje z Baragovo knjigo o Indijancih. Deščico z enigmatičnim motivom iniciacije indijanskih mladeničev, ki je predmet naše analize, v svoji etnološki zbirki (inventarna številka E/1603) hrani Loški muzej Škofja Loka. Zaradi skrivnostne ikonografije ter preproste, a učinkovite poslikave je izdelek posebnost in spada med zanimivejše primerke končnic 182 Indijanci Micke Pavlič / LR 62 iz druge polovice 19. stoletja. Leto nastanka je težko določljivo; izdelana naj bi bila med letoma 1810 in 1890 po risani ali naslikani predlogi in ni domišljijska projekcija; ne ve se, zakaj, kako ali v kakšni reproduktibilni obliki naj bi predloga prišla do poslikovalca. Poslikovalka končnic Micka Pavlič Delo, ki ga hrani Loški muzej Škofja Loka, žal ni signirano niti datirano; na osnovi formalne in ikonografske analize panjsko končnico pripisujemo posliko-valki Mariji Pavlič iz Selc, hišna št. 19, v Selški dolini (1821-1891). Njene končnice so trgovci prodajali po Selški in Poljanski dolini, v Bohinj in gorenjski kot, na Sorško polje in trgu v Kranju. Slikarka je imela »umetnoobrtno delavnico«, saj ji je pri tem delu pomagal oče, ki je slikal tudi že pred njo.1 Zakaj se je (po vsej verjetnosti) Marija Pavlič, po domače Blaževčeva ali Podnartovčeva Micka, odločila za motiv iz sveta Indijancev, ne bomo nikoli izvedeli; najbrž jo je pritegnil zaradi nenavadnosti. Micka je bila preprosta podeželanka, izdelovala je slike na steklo, tabelne slike na lesu in tabelna znamenja, poslikavala pa je tudi ure ter panjske končnice. Slikanja se je naučila pri očetu, kmečkem slikarju - samouku. Njena dela prepoznamo po značilnem koloritu (rdeči, indijskordeči, rjavi, oker in zeleni barvi v raznih odtenkih), črni konturni risbi in obraznih tipih upodobljenih likov; njen risarsko-slikarski slog se z leti ni bistveno spreminjal, čeprav je končnicam dodajala nove vsebine. Sokrajani so o Micki povedali: »Delala je sede pri mizi... Pri delu je Micka nosila ruto na glav, pa naočnike na koncu nosu. Nosila je čedno in čisto obleko, še roke je imela kljub svojemu delu vedno čiste. Ko je rabila ploščo (ploščo in kamen so potrebovali za ribanje in mletje zemeljskih barvnih pigmentov), jo je postavila na mizo in je nastrgala ter zmlela potrebno barvo. Zmleto barvo je s tanko ozko trščico dajala v posodice, dolila nekoliko olja, verjetno lanenega. Dobro je premešala in pripravila čopiče. Za končnice je najprej lepo uglajen les prevlekla s temeljno barvo. Potem je s tankim čopičem nanesla barvo na črtež podobe na papirju. Ta papir je odtisnila na temeljno barvo, potem pa je jemala najrazličnejše čopiče in barve, katere je mešala med seboj, in izrisala podobo do konca.«2 Skrivnostna deščica Na omenjeni deščici se pojavlja razgibana človeška figuralika, po oblačilih, drugih zunanjih značilnostih upodobljenih oseb (perjanice, dolgi lasje, peresa v laseh) in mnogih nadrobnostih (lobanje, orožje) sodeč skrivnostna, eksotična, a hkrati znana, že nekje videna. Naslikano dogajanje je dramatično, pretresljivo in 1 Plestenjak, Planina, Etnografski oddelek Škofjeloškega muzeja. 2 Dolenc, O ljudskih umetnikih v Selški in Poljanski dolini, str. 184-188. LR 62 / Indijanci Micke Pavlič 183 Micka Pavlič: Indijanski obred, med 1870 in 1890, olje na leseni deščici, 13 x 25,3 x 1,2 cm, etnološka zbirka Loškega muzeja Škofja Loka, inventarna številka E/1603. barbarsko. Vsebinsko izhodišče motiva ni evropski kulturni prostor, akterji dogajanja niso Rousseaujevi »plemeniti divjaki«. Hitro ugotovimo, da je na končnici prikazan indijanski iniciacijski obred z elementi mučenja. Očitno je, da si ga ni izmislila poslikovalka sama, temveč je preslikan, prekopiran oziroma prevzet iz tujega vira, mogoče slikanice ali bidermajerskega tiska. Likovno predlogo bi zaman iskali v legendarni knjigi o severnoameriških Indijancih slovenskega misijonarja Friderika Baraga, ker omenjena knjiga, razen grafike na naslovnici (prizor z indijansko princeso Pokahontas, ki rešuje kapitana Smitha), do izdaj iz druge polovice 20. stoletja ni imela ilustracij.3 Najbrž se je Marija Pavlič s pretresljivo podobo seznanila v časopisu (v okviru ilustriranega članka na temo navad ameriških rdečekožcev), mogoče celo v cerkveni pratiki; da bi prebivalci Selške doline naročali aktualne publikacije, časopise in ostale tiskovine v nemškem jeziku, je malo verjetno. Možno je, da se je Micka Pavlič z originalno podobo (kot ilustracijo članka?) seznanila prek časopisov, nemških kronik ali almanahov, ki so takrat krožili po kranjskem ozemlju. Med domačimi tiskovinami bi vir za predlogo morda našli v zborniku Drobtinice ali mesečniku Dom in svet, lahko pa je takrat, v Mickinem času, na Loškem obstajal celo nemški izvod knjige znamenitega ameriškega slikarja in raziskovalca Georga Catlina (1796-1872) o osemletnem potepanju po krajih »divjih« indijanskih plemen Severne Amerike (1848), ki je v Evropi izšla le nekaj let po prvi ameriški izdaji, in sicer leta 1851. Ta nemška izdaja je bila opremljena s slikovnim gradivom: z risbami in razkošnimi kromolitografijami, natančno izdelanimi po Catlinovih akvarelih in oljih. 3 Šmitek, Klic daljnih svetov. 184 Indijanci Micke Pavlič / LR 62 Nedvomno je predloga za prizor na panjski končnici Catlinova upodobitev Sončnega plesa - vsakoletnega darilnega obreda (v različnih verzijah), poznanega vsem prerijskim Indijancem. Ciklična daritev Soncu - darovalcu dežja in varuhu je zgolj del vsakoletnih obredov, posvečenih upadanju velikega vodovja, bivo-ljemu plesu ter obredu posvetitve mladine. Ker je za prerijske Indijance simbol sonca Ptica groma (Thunderbird), si s priprošnjami poskušajo pridobiti njeno naklonjenost, kajti gorje tistemu, ki se ji zameri.4 Catlin si je Sončni ples ogledal kot gost plemena Mandan, bil pa je zgrožen nad krutostjo iniciacijskih postopkov; ti so namreč vsebovali prebadanje kože na prsih in hrbtu, bedrih, golenih, nadlak-teh in podlakteh, obešanje na kline, visenje in padanje z višine. Catlin s svojim prepoznavnim realizmom nazorno, a hkrati ekspresivno prikazuje najbolj šokantna dejanja verskega festivala Mandancev, ki so (poleg darovanja Soncu) izražala spoštljiv odnos plemena do lastne mitološke zgodovine. Mučilni obred (pohk--hong) je le del štiridnevne slovesnosti, odvijajoče se v zaporedju mitoloških vsebinskih sklopov, koncipiranih iz dognanih plesnih točk, petja in igranih prizorov. George Catlin je bil eden redkih belcev, ki je O-kee-pa doživel kot očividec in prvi, ki je to kompleksno praznovanje izčrpno opisal ter naslikal. O tem poroča v Georg Catlin: Obred O-Kee-pa, 1832, olje na platno, 70 x 58 cm, Denver Art Museum, ZDA. 4 Catlin, Letters and notes on the manners, customs, and conditions of the North American Indians. LR 62 / Indijanci Micke Pavlič 185 svoji knjigi o potovanjih po zgornjem Missouriju leta 1832. Tudi Friderik Baraga je pisal o Sončnem plesu, vendar je opis povzel po knjigi Benjamina B. Thatcherja Indian Traits, being Sketches of the Manners, Customs, and Character of North American Natives (1833).5 Znamenita upodobitev mandanskega Sončnega plesa gledalcu, neposvečenemu v zgodovinsko ozadje, šege in navade severnoameriških prerijskih Indijancev, ne pove veliko. Catlin je isti motiv Sončnega plesa ovekovečil v različnih izvedbah - od preproste skice s svinčnikom, prek akvarela in lesoreza vse do slike v tehniki oljnega slikarstva. Ne glede na tehniko je motiv po linearni obdelavi, kompoziciji in vsebini vedno isti - nespremenjen. Ne vemo, v kateri publikaciji je Mici Pavlič našla likovno predlogo. Risarski pristop in preslikani elementi govorijo v prid tezi, da gre pri končnici za kopijo (v časopisu reproducirane) črno-bele grafike, ni pa povsem izključena uporaba kolorirane litografije, natisnjene po istem motivu, ker je bila kot tehnika takrat v modi. Reklo se ji je kromo-litografija, značilno zanjo pa je, da so za vsako barvo na papirju morali pripraviti samostojno ploščo. S pomočjo te tehnike tiska so reproducirali umetniška dela svetovnih mojstrov. Kromolitografije so bile kot knjižne priloge v drugi polovici 19. stoletja zelo cenjene, priznavali so jim umetniško vrednost. Poslikana končnica sicer ne povzema barv Catlinove slike v tehniki olja na platno, striktno (čeprav poenostavljeno) pa ohranja risarsko strukturo. Micka Pavlič ozadje poslika z divjo, simbolike polno, rdečo barvo, skladno z vsebino in naravnost idealno za vzpostavitev primernega vzdušja: njena preslikava ne poustvarja risarske virtu-oznosti predloge, vendar, v okviru avtoričinih sposobnosti in znanja, motiviki dodaja lasten pečat ter izraznost. Kdo so Indijanci Mandan in kakšno je vsebinsko ozadje motiva? Indijance Mandan uvrščamo med severnoameriška prerijska plemena, kot so npr. Hidatsa, Dakota, Omaha, Iowa, Missouri in Osage. Jezikovno spadajo v sio-uško skupino. Prvotno so bili poljedelci, ki so na severna področja današnje države Dakota prišli z vzhodnega atlantskega ozemlja. Usoda jih je pognala v prerijo, kjer so se specializirali za lov na bizone in ribolov; tako so postali lovski nomadi, dokler jim belci niso vzeli še te divjačine in jih znova prisilili k drugim oblikam gospodarstva.6 Živeli so v krožno zasnovanih hišah iz zemlje in trstja (v premeru do 12 metrov, nosilna konstrukcija iz štirih stebrov), ki so jih postavljali visoko nad bregove reke Missouri. Vsaka hiša je imela v stropu okroglo luknjo za izhod dima. V mandanskem naselju je bilo tudi do 130 takih hiš, postavljenih okoli osrednjega trga (plaza), namenjenega igram in proslavam. Sami sebi pravijo Numangakake, 5 Šmitek, Klic daljnih svetov, str. 133. 6 Lips, Indijanci. 186 Indijanci Micke Pavlič / LR 62 kar pomeni ljudi, kronisti iz 19. stoletja pa jih opisujejo kot pogumne, dobro grajene prebivalce prerije z zobmi, belimi kot slonova kost. Mandanci so po religioznem prepričanju animisti, verjamejo v duhove (xovpini), ki se pogosto »naselijo« v ptice. Znani so tudi kot odlični poslikovalci strojenih bizonjih kož, slavni pa so postali predvsem po zaslugi Georga Catlina, ki je s skicirko in čopičem zvesto beležil njihove obraze, ovekovečil njihove običaje in kraje, kjer so živeli. Kot večina severnoameriških prerijskih Indijancev so pripadniki plemena Mandan v sklopu vsakoletnega poletnega verskega festivala O-kee-pa prakticirali boleč ritualni piercing, običajno v kombinaciji s suspenzijo telesa. Ta ritual (Sončni ples, pri nekaterih »ravninskih« plemenih imenovan tudi Ples zemlje ali Ples duhov) je nazorno prikazan v filmu Elliota Silversteina Mož, imenovan konj, iz leta 1970. Film, ki mu ne moremo oporekati dokumentarnih vrednosti, so Indijanci, zaradi domnevnega pomanjkanja verskega naboja, ostro kritizirali. Sončni ples O-kee-pa (kakor so Mandanci poimenovali svojo verzijo Sončnega plesa) ni samo posameznikovo žrtvovanje samega sebe Velikemu duhu: je predvsem Georg Catlin: Obred O-Kee-pa, 1842, grafika, 17 x 7 cm, University of Cincinnati, ZDA. LR 62 / Indijanci Micke Pavlič 187 slikovit duhovni »happenning«, ki naj bi plemenu zagotovil eksistencialno obilje (črede bizonov, hrano, potomstvo ...). Ker označuje začetek novega leta, se pomensko in vsebinsko enači s Sončnim plesom sorodnih plemen, kot so npr. Nakota, Lakota, Crow ... S plesom so Mandanci simbolično uprizarjali svojo mitologijo - stvarjenje zemlje z ljudmi, živalmi in rastlinami vred, ponazorili Stvarnikov boj z Zlobnim duhom (O-ke-hee-de) in njegovo rešilno dejanje preprečitve vesoljnega potopa, ki bi lahko (po prepričanju Mandancev) povzročil uničenje človeštva; O-kee-pa je trd preizkus psihičnih ter fizičnih sposobnosti mladeničev pred vstopom v zrelo obdobje, na katerega lahko pogledamo skozi prizmo kontinuiranega ohranjanja identitete in kulturnega izročila prerijskih rodov Indijancev, ki svoje zgodovine niso zapisovali. V sosledju prizorov se dramatična dejanja mešajo s komičnimi momenti. O-ke-hee-de, transformiran v bizona in opremljen z gigantskim lesenim falusom, je v sceni, ko se zaganja med ženske in otroke in jih straši, smešen in obenem grozljiv. Med večdnevnim postenjem mladeničev v cirkularno oblikovani hiši duhov so se na odprtem (s palisadami zamejenem prostoru v tlorisni obliki kanuja) ob petju, stresanju ropotulj, tolčenju po bobnih (bongo drums), izdelanih iz želvjih oklepov, in kajenju svete pipe, odvijali različni pripro-šnjiški plodnostni in lovski obredi; udeleževali so se jih vsi člani plemenske skupnosti. Palisade, ki so zarisovale obliko prizorišča, so predstavljale simbolični zid; njihova legenda pripoveduje, da ga je postavil Stvarnik (velikokrat nastopa v utelešenju lastnega antagonizma kot Samotni mož) za obrambo človeštva pred dokončnim izginotjem v vrtincih vodne kataklizme. Z vrsto magijskih ritualov na posvečenem prizorišču in v ceremonialni hiši so Stvarnika naprošali za izobilje, plodnost ter uspeh pri lovu na bizone pa tudi za srečo na drugih življenjskih področjih. Bizon je bil za Mandance sveta žival: predstavljal je moč in blagostanje, njegovo meso je bilo vir prehrane, z njegovo kožo so se greli, iz kosti so izdelovali orodja in nakit. Udeleženci tako imenovanega Bizonovega plesa so bili praviloma odeti v kostume iz bizonove kože, v prid vizualnim učinkom pa so oblačilom pridajali še druge telesne dele te mogočne živali (glavo, rogove, kopita in rep). V teku obrednih slovesnosti so se z bizonom duhovno poistovetili, identifikacija z živaljo pa je ena od značilnosti vseh šamanskih kamenodobnih kultur. Telesna suspenzija Zrelostna preizkušnja mladeničev, imenovanapohk-hong, se je začela s štiridnevnim postom v »hiši duhov« (medicine lodge), potekala pa je v začetku poletja pod nadzorom starcev in vrača, ki so skrbeli za postno disciplino. Ženske in otroci mučenju niso smeli prisostvovati. Vrač - čarovnik je nastopal v vlogi režiserja, z glasbeniki je bobnal, piskal na piščal, mrmral čarobne reke in nakazoval različne plesne figure. Pomemben opravek je bil kajenje svete pipe - calumeta, ki jo je 188 Indijanci Micke Pavlič / LR 62 pripravljal strokovnjak, sedeč na obodu plitke vdolbine v krožni obliki pod nosilno stebrno konstrukcijo hiše. Opisi različnih pričevalcev se med seboj skoraj ne razlikujejo. George Catlin je o ritualu povedal: »Štiri dni in noči mladeniči bedijo in se postijo, dokler jim nazadnje stari možje na prsih in ramenih z dvema prstoma ne odro kože in z nožem tako globoko zarežejo vanje, da jim lahko skozi porinejo kline. Na te kline pritrdijo vrvi, s katerimi potegnejo mladeniče na sveti kol. Vrvi so pogosto obtežene s težkimi utežmi - z bivoljimi črepinjami. Viseče kaka dva metra nad zemljo mladeniče vrte okoli kola - dokler niso »čisto mrtvi«, to je nezavestni. Ko se koža okrog klinov strga, popadajo plesalci na zemljo in takrat jim kline odvze-mo. Navidezni mrtvec leži na tleh, ko pa se začne počasi vračati v življenje, ga krožno (v tkm. »zadnjem teku«) vlačijo po tleh dokler drugič ne »umre«. Ko se slednjič zbudi, ga smejo odvleči domov, kjer ga njegovi ozdravijo.«1 Ko so mladeniči dobesedno popadali z vrvi, jih je čakala še ena preizkušnja. Obvezno žrtvovanje (vsaj) enega prsta leve roke, največkrat mezinca, Velikemu duhu. Grozljivo dejanje je običajno s sekiro izvedel zamaskiran starec, sedeč pred posušeno bivoljo lobanjo. Tisti, ki pa so duhovom darovali prste desne roke, so bili v mandanski družbi deležni velike časti in spoštovanja; nekateri so kasneje postali celo poglavarji. Po »sestopu« so mladi možje (mnogi med njimi z bizonovo lobanjo na vrvi, omotani okoli klina, še vedno zasajenega v telo) obred zaključili s tekom (opote-kanjem) okoli totemskega obeležja v obliki zgoraj prerezanega votlega valja, nato pa so (običajno) omedleli in obležali na trdih tleh. Ob zori so si izmučeni udeleženci slovesnosti privoščili osvežujočo parno kopel. Frederick Schwatka, ki je o Sončnem plesu in pokh-hongu pisal že v poznem 18. stoletju, govori o klinih za prebadanje kože; primerja jih s »kot svinčnik velikimi žeblji iz kosti«. 7 Catlin, Letters and notes on the manners, customs, and conditions of the North American Indians. I Georg Catlin: Obred O-Kee-pa, 1848, grafika. LR 62 / Indijanci Micke Pavlič 189 Dele Sončnega plesa (kot je npr. dinamična suspenzija telesa), povezane s prebadanjem telesa in drugimi načini mučenja, sta vladi ZDA in Kanade prepovedali že v začetku osemdesetih let 19. stoletja. Danes je ritual spet legalen in se pri nekaterih severnoameriških indijanskih plemenih še izvaja. Kot oblika umetniškega izražanja je telesna suspenzija na bazi piercinga in obešanja prisotna v mnogih novodobnih multimedijskih skupinah, pri posameznih ustvarjalcih in gibanjih (Stelarc, Modern Primitivism movement, Fakir Musafar, Allen Falkner itd.), predvsem pa je značilna za umetnike, ki jim lastno telo predstavlja umetniško orodje in izrazilo. Ples ima torej za Indijance drugačen pomen kot za druge ljudi. Povezan je s tremi poglavitnimi temami: puberteto, živežem in smrtjo. Je torej nekaj vsakdanjega in nekaj posebnega. To je ples umirajočega in znova oživelega Sonca, ples umrle in znova oživele moške sile, v njem se pojavlja vse, kar je v življenju pomembnega. V sklopu Sončnega plesa se kot življenjsko pomembna korenika pojavlja skrivnost, ki pomeni prehod v območja višjih oblik zavesti. Primerjava panjske končnice s predlogo Mici Pavlič se stilno umešča v skupino poslikovalcev panjskih končnic, ki so poenostavljali tradicionalna slikarska znanja, kakor so vedeli in znali. Čeprav je v njenem primeru ploskovitost prevladujoča, hitro opazimo, da prostorsko občutje predloge poskuša poustvariti s preprostimi, a efektnimi slikarskimi triki. Pri tem si pomaga z identičnima prostorskima odrivaloma na levi in desni strani prizorišča, ki spominjata na balustrado s profiliranimi stebrički. Vertikalno usmerjena, baročno oblikovana elementa (polbalustra) z volutasto strukturo in polžastimi zavihki se redno pojavljata na panjskih končnicah iz 10. in 80. let 19. stoletja ter kažeta na značilen poslikovalski trend, vezan izključno na gorenjski prostor in istega avtorja iz selške delavnice. Polbalustra sta lahko ozka ali stisnjena ali okrogla in trebušasta. Morda izhajata iz razgibane zasnove pozlačenega lesenega oltarja, značilnega za kraje v okolici Škofje Loke, ali pa sta kot rdeči odrski zavesi zgolj v funkciji okvirja, ki naj bi pogled gledalca potegnil v globino prizora. Poslikovalka prostorski vtis dosega tudi s poudarjeno horizontalo ozadja oziroma ozkim pasom tal, ki v odnosu z vertikalama naslikanega izreza nosilne konstrukcije prostora ustvarja globinsko podstat za razgiban figuralni splet, pri katerem je distink-cija med prednjim planom in ozadjem jasno in nazorno prostorsko razmejena. Avtorica (ne glede na izvedbeno tehniko originala) ohranja kompozicijsko simetričnost Catlinove predloge, motiv pa funkcionalno prilagaja formatu končnice in ga temu primerno formalno zgošča. To počne na način, ki pomensko ne izkrivlja vsebine, temveč jo izpostavlja. Tak primer je optično uravnoteženje sredinskega polja s simetrično razporeditvijo detajlov (svetleče se človeške lobanje na obeh vertikalah centralnega prizorišča). V novih razmerah elementarnost pripovedi vzdržuje z identično sredinsko postavitvijo in ohranjanjem indijanskih 190 Indijanci Micke Pavlič / LR 62 atributov (perjanice, človeške in živalske lobanje, nagost), na nek poseben, »samorastniško naiven« način pa zgodbo nadgrajuje z vpeljavo novih nosilcev pripovedi in redukcijo starih likov. V spremenjenem umetniškem okviru (tudi novem formatu) ni Indijanca s sekiro, ni orkestra, pogrešan je veljak z večjo per-janico pri odprtem ognju v poglobljenem cirkularnem polju, glavni za pripravo calumeta. Lik pripravljavca calumeta je navzoč le na Catlinovih črno-belih upodobitvah, na barvnih ga ni. Pod pasom visečega Indijanca na desni opazimo živalsko figurico, spominjajočo na progastega prašička, lebdečega v zraku. Prašiček kot opazen surrealistični detajl poveže eksotično ikonografijo motiva z domačo tradicijo upodobitev živali na panjskih končnicah. V drugačnem kontekstu motiv letečega prašiča čez več desetletij v svojem znamenitem romanu Visoška kronika uporabi tudi pisatelj Ivan Tavčar, rojen v sosednji Poljanski dolini. Micka Pavlič s podobo izmišljenega prašička v ikonografijo vpelje nadih borgesovskega magičnega realizma - specifično obliko dojemanja pojavnosti, stkane iz realnosti in sanjskih vizij. Podobni perceptivni momenti in pristopi niso značilni le za Indijance obeh Amerik: blizu so npr. občutju sveta balkanskega filmskega režiserja Emira Kusturice, zaznamujejo pa tudi umetnost Sredozemlja (Španija, Portugalska ...). Catlinova verzija Sončnega plesa v tehniki risbe se tako po kompoziciji kot po stilu ne razlikuje od njegovih izvedb istega motiva v oljnem slikarstvu ali grafiki: razlika je opazna le pri eni od verzij v olju, in sicer zaradi uporabe ovalnega formata, kar je v smislu analogije manj pomembno. Avtorica kopira motiv, vendar podanega v zrcalnem pogledu scensko shematizira in razvija po svoje. Zaradi prostorskih omejitev se osredotoča na kompozicijsko sredico, vanjo pa uspešno vriva spolno nedoločljive osebice s ptičjimi pereščki med lasmi, spominjajoče na angelska bitja (putti), v nežno pobarvanih modrih in rdečih haljicah; podobno opravljene osebice zasledimo na slikah italijanskega slikarja Fra Angelica.8 Z njimi Micka Pavlič umirja »barbarskost« primarnega občutja samega prizora in mu poskuša pridati nadih beatične (krščanske) svetosti, likovno preprosto podane, a simpatično delujoče. Na končnici nas preseneti komaj zaznavna (nežna) modela-cija visečih človeških figur, ki ni tipična za Mickin slikarski način. Ostali protagonisti so izvedeni v utečeni maniri šablonskega barvanja ploskev med risnimi črtami, to pa je temeljna značilnost sloga kmečkih samorastnikov, ki so opustili prvine slikovitega upodabljanja telesnosti.9 Njen slikarski slogovni pristop je kombinacija slikovitega in risarskega načina: sklenjen črtni obris upodobljenih likov se druži s plahim načinom plastičnega modeliranja, kar bi lahko pomenilo, da je končnica kopija barvne in ne črno-bele predloge. Umetniško smelost in izrazno moč poslikovalke najbolj odraža krva-vordeča barvna obdelava ozadja, ki nadomešča realistično upodobitev notranjega 8 Fra Angelico (imenovan tudi Beato Angelico, pravo ime Guido di Pietro, redovniško ime fra Giovanni da Fiesole), (Vicchio, 1395-Rim, 1455.), italijanski renesančni slikar. 9 Človek in čebela, str. 75. LR 62 / Indijanci Micke Pavlič 191 prostora, kjer se odvija drama. S svojo udarno kromatiko in močno simboliko ta ekspresivni »rdeči zid« ali do skrajne mere »zveličano okrvavljen« inkarnat, odraža avtoričin čustven odnos do motiva, ki jo osuplja in fascinira; do prizora, čigar pomen ji ni jasen niti docela umljiv. Podobe ne dojema racionalno - mistificira jo in kot tako podoživlja na ravniku zamaknjenosti. Naslikano grozodejstvo je predstavljeno kot ceremonialno dejanje, ki vzpostavlja direktne paralele s srednjeveškimi freskami in lesoreznimi prikazi mučenj (obešanje, križanje, nategovanje itd.). Posredno vzbuja tudi asociacije na razpetega Kristusa (prebadanje telesa, visenje telesa, interakcija s kopjem, dolgi lasje) ter baročne podobe krščanskih mučencev. Ker Indijanci navidezno počnejo tisto, kar pripisujemo demonom in hudičem (za antikriste je značilno, da v peklu na vse mogoče načine mučijo grešnike), nastajajo povezave z univerzalnimi krščanskimi predstavami pekla ter motivom psihomahije (boj med dobrim in zlim, boj za človeško dušo). Tudi če bi poskusili najti vzporednice med »barbari« na končnici in demoni iz epske pesnitve Izgubljeni raj angleškega pesnika Johna Miltona,10 ki jo je z ilustracijami opremil slikar William Blake, bi bilo naše prizadevanje jalovo. Osebki na končnici so preveč eterični, brezspolni, androgini, Miltonov Satan pa je s svojo elegantno zunanjo podobo in izrazito virilno energijo njihovo popolno nasprotje. Izpod peresa poslikovalke Micke postanejo (v krščanskem kontekstu) poganski Indijanci padli angeli z otroškimi obrazki, obsedeni od zlega duha, »sprevrženi ministranti«, ki z nizkimi dejanji (ne pa videzom) izpričujejo zablodo in predanost hudiču. So kot multiplikacije mlade Regan, »junakinje« romana The Exorcist,11 po katerem je režiser William Friedkin leta 1973 posnel svoj najboljši film. Težko bi odgovorili na vsa vprašanja, porojena ob panjski končnici na indijansko temo, vendar lahko na osnovi formalne in ikonografske analize pridemo do zanimivih, čeprav morda nekoliko spekulativnih spoznanj o slikarki Micki Pavlič, njeni predelavi likovne predloge z indijansko tematiko in umetnosti posli-kavanja panjskih končnic. Preproste lesene deščice Micke Pavlič so kot čudežno prosojno zrcalo: skoznje namreč kukamo v preteklost, mogoče nam lahko odstre-jo tudi prihodnost. Najbolj dragoceno pa je spoznanje tistih plasti panjskih končnic, ki odsevajo miselnost in čustvovanje naših prednikov v 19. stoletju. Med ostalim odkrivajo tudi njihovo zvedavost in zanimanje za daljne dežele ter tuje kulture. LITERATURA: Baraga, Friderik, Irenej: Zgodovina, značaj, nravi in šege severnoameriških Indijancev. V Celju : Mohorjeva družba, 1970, 127 str. Catlin, George: Letters and notes on the manners, customs, and conditions of the North American Indians, Volume I., 1842. New York : Dover Publications, cop. 1973, 264 str. 10 Milton, Paradise Lost. 11 Blatty, The Exorcist. 192 Indijanci Micke Pavlič / LR 62 Catlin, George: Die Indianer Nord-Amerikas und die während eines achtjährigen Aufenthalts unter den wildesten ihrer Stämme erlebten Abenteuer und Shicksale, zweite Ausgabe. Brüssel : Leipzig : Gent : Carl Muquard, 1851. Covarrubias, Miguel: The Eagle, The Jaguar and The Serpent (Indian art of America). New York : Alfred A.Knopf, 1954, str. 239-240, 314 str. Človek in čebela : Apikultura na Slovenskem v gospodarstvu in ljudski umetnosti. Ljubljana : Slowenische ethnografische Museum ; Wien : Österreichisches Museum für Volkskunde, 1989, 313 str. Dolenc, Janez: O ljudskih umetnikih v Selški in Poljanski dolini. V: Slovenski etnograf III-IV, Ljubljana : Etnografski muzej, 1959, str. 184-188. Haberland, Wolfgang: Nordamerika : Indianer, Eskimo, Westindien. Baden Baden : Holle Verlag, 1979, 232 str. Lips, Eva: Indijanci. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1958, 377 str. Makarovič, Gorazd: Poslikanepanjske končnice. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1962, 138 str. Makarovič, Gorazd: Panjske končnice ljudske slikarske delavnice iz Selc. V: Loški razgledi 9, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1962, str. 119-125. Šmitek, Zmago: Klic daljnih svetov: Slovenci in neevropske kulture. Ljubljana : Borec, 1986, 358 str. Summary The Indians of Micka Pavlič The painting of beehive ends is an autochthonous form of Slovene folk creativity and one of the most developed forms of Slovene decorative art; it is unknown to many European nations. What is surprising with Slovene beehive ends is the variety and diversity of motifs, both religious and secular. Some ends are decorated with exotic depictions of »strange animals and savages« - from negroes, Arabs to Indians. There are not a lot of beehive ends on an Indian theme known so far and only three of them are made on the basis of an artistic original or literary description. The most interesting is the first - a copy of a reproduced picture with a scene of the initiation of young men from the Mandan tribe - which is ascribed to the Selška workshop of Marija Pavlič and her father, operating between 1840 and 1891. The small board confronts us with moving human figures, and it is clear on the basis of the clothing, other externalfeatures of the depicted persons (headresses, long hair, feathers in the hair) and many details (skulls, weapons) that it is an Indian initiation ceremony. The painter Marija Pavlič painted it or took it from a foreign source, perhaps a picture book or Bidermaier print. The original for the scene on the beehive end is a depiction of the Sun Dance - an annual votive ritual, known to all prairie Indians, which was painted by the American painter and researcher George Catlin (1796-1872). The author of the contribution tries to clarify the contextual background of the motif on the beehive end and provides a comparison between the artistic original and the reproduced motif on the beehive end. LR 62 / Indijanci Micke Pavlič 193 Tone Košir Pirčeve padarske bukve Izvleček Obravnavano rokopisno ljudsko-medicinsko knjigo imenujemo Pirčevo po škofjeloški družini, ki jo hrani. Neznana oseba jo je prepisala proti koncu prve polovice 19. stoletja. Po narečju sklepamo, da je bila doma v Poljanski dolini. Raziskovalci padarskih bukev so knjigo sicer poznali, vendar je v Loških razgledih doslej še niso predstavili. Značilnost teh bukev je sorazmerno velika preglednost, kar še posebej izstopa v zadnjem poglavju, v katerem so v obliki rezimeja znova, tokrat na kratko, opisani zdravilni pripravki in njihovo delovanje. V tem delu so ob robu zapisane tudi ključne besede, ki zdravilca opozorijo na uporabo določenega zdravila. Abstract Pirč's barber surgeon's book The manuscript book of folk medicine is called Pirč's after the family that keeps it. It was transcribed by an unknown person towards the end of the first half of the 19th century. Based on the dialect, it can be concluded that it was transcribed in Poljanska dolina. Researchers of barber surgeon's books have known about the book but it has not yet been presented in Loški razgledi. A characteristic of this book is the comparative ease of use, which stands out in particular in the last chapter, in which the described medicinal preparations and their effects are repeated in the form of regimes, this time in brief. This part also contains keywords in the margins, which draws the physician's attention to the use of a specific medicament. Uvod Pirčeve padarske bukve so bile doslej v Loških razgledih omenjene dvakrat. France Planina je iz njih za objavo izbral nekaj najzanimivejših zdravilnih postopkov.1 Milan Dolenc je v prispevek o ljudskih medicinskih knjigah vključil tudi kratek zapis o Pirčevih; tam je objavil tudi dva zagovora. V Pirčevih bukvah je 1 Planina, Iz stare zdravniške knjige, str. 255-257. LR 62 / Pirčeve padarske bukve 195 spoznal loško narečje. Dolenc takrat še ni poznal Pavla Lipiča, enega prvih piscev padarskih bukev na Kranjskem, poznal pa je že zdravilca Ha Toneta, Antona Košenino iz Puštala, in njegov prepis Lipičevih bukev.2 Meta Sterle je Pirčeve bukve poznala, saj je leta 1988 poskrbela za njihovo fotokopijo, ki jo hranijo v Loškem muzeju. V prispevek o ljudskem zdravilstvu na Loškem Pirčevih bukev ni vključila, predstavila pa je Košeninove padarske bukve iz leta 1830, ki so bile predloga pri nastanku Pirčevih bukev.3 Pirčeve bukve imajo pokončno pravokotno obliko, 17,5 x 20,5 x 3,5 cm. V knjigo je vezanih 177 listov rjavega, manj kakovostnega, debelejšega papirja, ki je omogočal obojestranski zapis. Po prvotni vezavi so bile bukve še enkrat obrezane (morda tudi prevezane), saj so vse do strani 213 sledovi obrezovanja: zapisi prve zgornje vrstice so le delno vidni, a so na več mestih popravljeni oziroma znova napisani. Ker so vsi zapisi od te strani naprej pisani z isto pisavo, sklepamo, da je bila knjiga obrezana že v času nastajanja. To potrjujejo tudi omenjeni popravki, zapisani v bohoričici. Manjka zadnja kartonasta platnica, sicer pa je knjiga dobro ohranjena. V knjigi je 353 strani, od teh je 316 popisanih in 37 praznih. Paginacija je zložena iz dveh delov: vsebina, imenovana Register, je napisana na straneh od I do XXIII (te strani so paginirane naknadno), vsebinski del pa je od strani 1 do 220, kjer je zapis Konz useh buku, a se tam pisanje ne zaključi, saj se na naslednjih straneh nadaljuje z isto pisavo. Ta del je verjetno pripisan nekoliko kasneje. Na strani 235 se začne nova paginacija, s stranmi od 1 do 43. Značilnost tega dela je za tisti čas dobra preglednost, z oštevilčenimi priporočenimi zdravilnimi pripravki za določeno bolezen. Na 13. strani je zapisovalec uporabil še eno novost, ki je v drugih padarskih bukvah doslej nismo srečali: ob zunanjem robu so napisani deli telesa, na katerega zdravilo deluje, trup, glaua, ozhi, zhelotz, oziroma čemu je določen pripravek namenjen. Tu so zapisane tudi nekatere bolezni in stanja, na primer: strah, shalast, manka uolia ipd. Ti robni zapisi so bili narejeni sproti, saj je zapisovalec vsebino odmikal za 3 cm od roba, da je zanje pridobil potreben prostor. Dolenc je enak zamik opazil tudi v nekih drugih padarskih bukvah iz leta 1849.4 Vsi zapisi so v bohoričici, pisani s črnim, dobro obstojnim črnilom. V gajici sta samo dva kratka zapisa, napisana naknadno. Najdemo ju na straneh I in 220. Kdo in kdaj naj bi bukve prepisal? V bukvah ni zapisa o prepisovalcu niti ni letnice nastanka prepisa. Na koncu kazala je na strani XXIV zapisano: Te bukve je spisu Paule Lippiz en bori kmet Roien u Lublani enga bogiga Misaria sin u bodulah en kmet is hišnim jemenam sherouz te bukve sa skushene in potorjene od tega zhasti in hvale uredniga 2 Dolenc, Ljudske medicinske knjige iz okolice Škofje Loke, str. 72-74. 3 Sterle, Ljudsko zdravilstvo na Loškem, str. 87-122, in Loški muzej, knjižnica, fond XIII, Ljudske medicinske knjige. 4 Dolenc, Okolica Škofje Loke, str. 128. 196 Pirčeve padarske bukve / LR 62 sf^rt- ¿¿v^tičk/c en ¿¿me* ¿3 n-:/n *i*t J^, V-rz^/n f/i&r** S / * ' * Cr' esadri, Ž? z* fg&v pa-Č frrrte- t 9-7, rt^ p r-e^f-i/o 7&30 C tJ' ^ * '---«¿t- //U#* ■ frV J"e/?rv€,?Zl< ' * ■ jfl j-o/ni&vz^ Ob Zapis vira za nastanek Pirčevega prepisa na strani XXIV. Dohtaria Parisarske Apoteike s iemenam Maklaush Lemeri is Frenzoskiga na krainskoprestauleno u leto 1705 sdeipak knuzu kmetushkim ludmi od Ontona Koshenina is nemškiga na krainsko prepisane u leto 1830. V tem zapisu že na prvi pogled opazimo nejasnost. Če je bila prvotna knjiga iz francoskega jezika že leta 1705 prevedena na kranjsko, je ni bilo treba prevesti Pavlu Lipiču, ki je živel v začetku 19. stoletja. Zakaj bi jo leta 1830 iz nemškega jezika prevedel Anton Košenina, če je že bila prevedena v kranjski jezik? Smiselna se zdi drugačna razlaga: Lipič je leta 1810 napisal zdravilsko knjigo na osnovi prevoda iz leta 1705, to pa je leta 1830 bodisi prepisal bodisi narekoval neznanemu zapisovalcu zdravilec Anton Košenina in ta prepis je služil kot predloga pri nastanku Pirčevega prepisa. Čeprav ne vemo, kdo naj bi to knjigo prepisal, je možno o prepisovalcu nekaj malega domnevati. Verjetno je bil doma iz Poljan ali okolice, saj je v prepisu veliko število narečnih besed, značilnih za ta del Poljanske doline. Predstavljam nekaj najbolj tipičnih: - teh buku, - je sreidne hladne natore, - brinuve jagade, - brinu uole, - hrastu lubie, LR 62 / Pirčeve padarske bukve 197 - bozgu perie, - na pet kraju, - na toše (na tešče), - smrekuva smola, - nej jemleja noter, - se roke treseja, - ketermu kejšna bula, - lastuči gnizd, - usom (uzom, vzemi) ana pest, - tega plauga reguta, - pelinuz, - is pors (iz pars, prsi), - 12 tednu... Zapisovalčeva pisava, stran 120. 198 Pirčeve padarske bukve / LR 62 Natančnejšega kraja nastanka prepisa, na primer Poljane, Javorje ali Trata, ni mogoče določiti. Nekaj dokazov je tudi za pisanje po nareku. Omenil sem že odsotnost imena in priimka prepisovalca, ki se zdi pomenljiva. Prepisovalec je slišane zaporedne zloge spajal v nove, vsebinsko nelogične besede, pri čemer se pokaže, da slovenskega oziroma kranjskega jezika, predvsem pisne oblike, ni bil posebej vešč. Namesto črke »a« je pisal »o«. Navajam samo nekaj primerov: kepo-tleh rase (ke po tleh rase), skuhej nabel ma vin (skuhej na belma vin), slo nuz no (slo nucno). Morda je iz istega razloga včasih napisal tavžentrožo kot 1000 Rosha, kar sicer spominja na zapise mesecev v matičnih knjigah iz 18. in 19. stoletja, na primer: 7ber, 10ber (september, december). Pogosto sta napisani po dve enaki črki zapored, na primer »ee«, kar govori proti običajnemu lapsusu, lahko pa bi bilo to posledica narekovanja. Ker letnica nastanka prepisa manjka, jo lahko določimo le okvirno. Da je zapis nastal že v zadnjem obdobju uporabe bohoričice, dokazuje dokaj pogosta uporaba črke »j« namesto »i«, kar se je začelo proti koncu sredine 19. stoletja, saj so že po letu 1860 pisali v gajici. Torej lahko nastanek tega prepisa datiramo med leti 1850 in 1860. Preseneča tudi zapis na strani 208. V nobenem od do sedaj obravnavanih prepisov še nismo naleteli na sklicevanje na eno od predhodnih strani, namesto ponovnega zapisa katerega od zdravilnih pripomočkov. Na tej strani beremo: ... ta narbolsh je una shauba nuzat saprisad in ushen katera naidesh na 85 stran. Na priporočeni strani je opisana priprava žaube za prisadne pike, s pripisom ta shauba je za usak prisad in ushen. To kaže na doslednost zapisovalca oziroma narekovalca omenjenih dveh poglavij. O vsebini Vsebina prvega dela knjige, ki jo sestavlja že znanih običajnih pet poglavij, imenovanih bukve, do strani 220, je skoraj enaka kot v drugih prepisih Lipičevih padarskih bukev. Razlika je le v načinu pisanja, saj prvič naletimo na poskus sistematičnega prikaza posameznih poglavij. Kazalo, Register, je na straneh od I do VI prikazan po tekočih številkah posameznih naslovov. Iste številke se pojavijo tudi v opisu samem. Kot primer: 5 od ardezhe Farbe na uod v kazalu se ponovi na strani 14, kjer je trinajst pregledno opisanih in oštevilčenih bolezni in stanj, ki se (do)kažejo z rdečo barvo urina. Zanimiv je četrti opis: 4 ardezha gosta ket uole in smordi uoda pomen smert. Tudi kazalo za četrte in pete bukve je na straneh od X do XII napisano po oštevilčenih naslovih: Cop 58 uoloui jesk, kjer Cop pomeni Cap, kapitel, to je poglavje v knjigi oziroma točka po vrstnem redu. Drugi način sistematičnega prikaza so zapisi na zunanjem robu posameznih strani. Prvič se to pojavi na strani 96 (glej sliko strani 96), kjer so bili zapisi narejeni naknadno, pomenijo pa konkretno uporabo priporočenega pripravka za določene bolezni ali stanja. Ker zapisovalec ni imel prostora, je besede krajšal: she(lotz, LR 62 / Pirčeve padarske bukve 199 Začetek naknadnih robnih zapisov na strani 96. želodec), gli(ste), lek(sera, povzroči drisko). Nazorno se ta način opozarjanja vidi na strani 109: Kter oglushi ta nei usame ene take shene mleku katera je she 12 tednu u otrozh poistel in faita (otroka) doii in nastrano shenft (netreskov sok) ukop smeshei bo spet slishou. Ob tem navodilu je ob robu pripis gluh.5 Pri nekaterih opisih zdravilnih zelišč so obljube uspešnega zdravilnega učinka zelo široke in celo neuresničljive. Kažejo na (ne)znanje zdravilnih vrednosti v prvi polovici 19. stoletja. Primer: 5 Tu in tudi v nadaljevanju v oklepajih navajam manjkajoče črke, besede ali ločila, ker bi sicer originalni zapis morali "prevesti" in ga v celoti zapisati še enkrat. 200 Pirčeve padarske bukve / LR 62 Lezianoua uoda (str. 159) Te uode usak juter na toshe 3 lote6 popit perdalsha zhloueka shiuleine() szera use shleme (šlajme, izcedke) in fluse(,) pa zhloueku (pozdravi) kar je falenga(.) ta uoda je dobra (za) pit katerim shenske narede de je more shtomat (štemat) persilna lubesen(.) usak juter 3 lote (in) usak vezher 2 lota te uode popit(,) mo (mu, moškemu) na shkodje (n)obena jed(.) korenine na uod namo-zht 24 ur po tem pit sprau is shelotza uon al preshene naprei. Na straneh od 197 do 206 so priporočeni zdravilni pripravki SA TE MLADE LUDI. Opisano je zdravljenje ginekoloških bolezni, predvsem težave z menstruacijo, in pomoč pri porodih. V večini opisanih zadev je priporočeno uživanje (noter jemanje) cimetove tinkture, dodano je tudi navodilo za njeno pripravo. Med zapisanimi pripravki najdemo tudi takšne, katerih uporaba je napisana dokaj kočljivo, a hkrati nazorno. Tako za beli tok pri ženskah na strani 203 zapiše: Ta bela je nerhuish(,) ta je teh Mladih shen smert katere imaja mehka in shlah-tna kri(,) neh moshie pa uin pijejo al pa chesn jeda al take rezhi katere delaja uojstra kri (in) hudo seme(,) Deklizham pa pride (beli tok?) od prevelikiga posheleina(.) sa take ni nezh druge reznije. Usom upoteik (v apoteki) grenke al piter hailig (sledi nerazumljiv in nečitljiv zapis še dveh pripravkov) usakga en lot(,) smrekue smole pou lota(,) stouz use u enmu moshnariu de ba eno gosto zto (testo) nared uon en sualk 7 al 8 zol doug tok de ba ket en rozhnik (ročaj)(,) poui ga s ena erdezha shalonasta(?) zuina terdo in ga is ena nitja povesh in usak vezher nuzei 2 kat al 3 kat na ta visha ket deb moshk s teboi shpilu(.) zhe vezh kratpremaknesh bel nuza in zhe del noterpustish bel nuza. Na 216. strani beremo: Kader te kerzh na nogah prime tok hitro gor usten in hod sem ter tje in tistu mestu is lojberjouim uolam gorkim ribei in mash. To navodilo je še danes upoštevanja vredno, saj krampe, krče v nogi, najhitreje pre-ženemo s telovadbo, hojo in ročno masažo od stopala do kolena. V bukvah najdemo tudi priporočilo, ki nekoliko spominja na modna zdravila sedanjega časa. Na 217. strani za pik škorpijona priporoča: Namash shkorpionovim uolam(.) Shkorpionouo uole se taku naredi(:) ujem eniga shiuga shkorpjona den ga u lashku uole de noter zerkne in glash more bit zamoshen potem je dober ... Domiselno je priporočeno trajanje zdravilnega postopka pri črvu na prstu (str. 219): Al pa dersh perst sa 3 ozhenashe u sheplenim gaistu toku urozhim kar narbelje mogozhe to guishnu zherua umori. Ure v času nastanka prepisa še niso bile v splošni rabi. Tri očenaše se zmoli v približno eni minuti. Toliko časa naj bi bolnik »kuhal« črva na prstu. Po zaključku prvih petih poglavij, ki jih - po Lipiču - imenuje bukve, sledijo najprej zapisi urokov in zagovorov. Že na strani 220 je urok za zdravljenje ob gad-jem piku. V tem uroku prvič najdemo zapisane znake za šumnike in sičnike ter 6 1 lot je 17,5 grama oziroma tri kavne žličke in pol. LR 62 / Pirčeve padarske bukve 201 črko »v«. Torej je ta zapis iz časa, ko so že uporabljali gajico. Verjetno ga je na vmesno prazno mesto okoli leta 1860 (ali še nekoliko kasneje) zapisala ista roka kot prejšnje strani bukev. Pana (zagovor) za Gada S ta desna roka more tri prste v tla tišat kar sta Bog in Peter govorila, ki sta po svet hodila. Modras prav: Kaj ti govoriš, jest imam 51 strupenih žil. Peter prav, jest imam 71 mazil. Kadar te besede izrečem more modras krepat. Človek ostat. Pana, zagovor zoper kačji pik na strani 220. 202 Pirčeve padarske bukve / LR 62 Drugi uroki in zagovori so zapisani v bohoričici. Zaradi redkosti in zanimivosti jih navajam: Sa strup ustaut Stoi stoi ta siuna skala(.) nu ne spi ta suet Shempas (sv. Peter)(.) K nemo pride Mat Boshia noiprau(:) ustane ustane gorr ta svet shempas noiprid pomagat temo zhloueko kershenmo noi Bermanmo, berderbanmo (prizadetemu, poškodovanemu) de ga nabo serbelo ne bolelo od tega zherua (kače) sterpeni-ga(.) oba moreta molt 9 ozhenashou no zheshenih Mari noi Apostolska uera(.) Moresh jemet nemal kruha debo (da bo) jemo obe skorii u uaine dihnit(.) ta kroh more ta zhlouk al shuina pojest(.) U jemen Boga ozheta. Boga sina. in svetiga Duha. To je sa prisad ustaut Prisad jest te prasham(,) od kod se parshou() al se (si) parshou od sonza al uod uogna al od uode al od mraka al od uetra(.) s tem koker se parshou s tem bosh shou u 9 urah koker se kater pishe u jemen Boga ozheta u jemen Boga sina u jemen Boga svetiga Duha(.) moresh s anem suinaam (bolnim svinjam) nar-dit 3 krishe(,) 3 (krat) mozhnopihnitprezh od shlaka(.) Molt moresh 5 ozhenashou noi zheshene Marie noi Apostolska uera na zhast temo Kalomn7 te ragora (?) Mater Boshe(,) svetmo Valentino(.) Ujemen Boga ozheta u jemen Boga sina u jemen Boga svetiga Duha. Sa zherua ustaut Moresh kerta dobit u tadesni Roz (roki). Toko dougo tishat de ga umorish mozharada. trikat zhes roka sagnat(.) Molt 3 ozhenashenoi zheshene Marie na zhast s(veti) Troiiz(.) u jemen Boga ozheta ujemen Boga sina u jemen Boga svetiga Duha(.) Ni jasno, ali gre za zagovor pri kačjem piku ali zdravljenje črva na prstu roke. Verjetnejša se zdi razlaga, da gre za zagovor pri piku kače, ki so mu včasih rekli tudi črv. Od tatuine Zhe pride skos tato u nasha srezha moresh Molt suetmo Mehel(,) Angel Gaberjel(,) AngelRafel(,) Angel Rauber (?) 5 ozhenashou noi 5 zheshenih Mari 31 dni(.) Niti v naslovu niti v zagovoru samem ni opredeljeno, ali gre za zaščito pred tatvino ali odkritje tatu. 7 Sv. Koloman je živel v drugi polovici 10. in v začetku 11. stoletja. Priporočali so se mu za zdravje živine. Vključevali so ga v molitvene in zarotitvene obrazce, žegne in uroke. Poznan je Kolomonov žegen, ki je v knjižni obliki okoli leta 1800 izšel tudi na Kranjskem. LR 62 / Pirčeve padarske bukve 203 Od shuin(e) Zhe je kei taleniga debi na moguposnat kai je s(a) ena bolesen toko moresh dobit ta kerstna suezhaa ta zherna suezha(,) treh Kralou uoda(.) s ta suezha ta kerstna noi ta zherna ta shuina pokadit ta uoda treh Kralou tri krishe zhes ta shuina nardit(.) ta sherjauza od tistiga kadila u hleu u ta mrtua semlapokopat lukna nardit s tem sheelesnim kolam. Nadaljevanje pisanja je dokaj pregledno. Napisani bolezni ali stanju sledi kratek zapis priporočenih zdravilnih pripravkov, ki so našteti in oštevilčeni po vrstnem redu. Tako ta del bukev spominja na priročen opomnik. Za zdravljenje ob strupenem piku je štirinajst kratkih priporočil, za ugriz steklega psa pa štirje. Že prvi od štirih obeta nemogoče in je bil vsekakor učinkovit le, če pes ni bil stekel: 1 Melesnuperje na uin kuhei in pi se ni treba smert bat. Za preganjanje otokov je 41 priporočenih zdravilnih pripravkov, za zdravljenje ran 34, za želodec 30, za fluse vseh sort 24, za vodenico pa 19. Doslej v nobenih padarskih bukvah še ni bilo tako preglednega prikaza vseh zdravilnih zelišč. V tem poglavju ni omenjenih nobenih deževnikov, črvov, polžev, zarotitev in urokov. Od strani 247 naprej so pripisana opozorila, kateri bolezni je pripomoček namenjen. Takšen način pisanja je močno skrajšal iskanje določenega pripravka oziroma zdravilnega pripomočka; spominja na kasneje uvedeno stvarno kazalo. Od 249. strani naprej je zapisovalec za robne pripise pripravil prazen prostor s skrajšanjem vseh vrstic. Tako je jasno, da je do te strani te pripise naredil retrospektivno, za nazaj, od tu naprej pa prospektivno, načrtno in sproti (glej sliko na strani 251). ■ESJK- ' .,'.1 .JHJHMkHUHU "" CS.i Sprotni robni zapisi ključnih besed, stran 251. 204 Pirčeve padarske bukve / LR 62 V zdravilnih pripravkih so v bukvah uporabljena naslednja zdravilna zelišča, drevje in grmičevje. Zapisano slov. ime Zapisano nem. ime Pravilno slov. ali nem. ime ajbeš Eibis ajbiš bain rutca, vinska rutica Wein raute vinska rutica bela detela Weisen Klee? Eisklee beršel Eppich bršljan bozg Holder Holunder brinja Uahgalder Wachholder černa biu (bil) Braunwurzel češnja Kirshe Kirsche čmerika Braunwurzel deuie šmarnce Bais wurz Weiswurz dobra misu Albulgemut figa Feigen Feige fiolza Blaue Fiolen vijolica gabez Balkauz Wallwurz habat Atih Attich hmeil Hopfen hrast Aihpam Eiche, E. -baum hren Merritig Meer-rettich hruška Biren Birne jabolko Apfel jagoda rdeča Erdbeere jetičnik Eren Prais Ehren-preis kermoščenk Selwurz kerstnice St. Johannes plumen Johannisblume kiselca Saueranpfer Sauer-ampfer kodermon Gundelrebe grenkuljica komilce Kamilen Kamille kompaua Eberwurz bodeča neža kordabenedikta Ram kropiue, koprive Nefel Nessel lecjan Enzian mačkuva detela Katzenklee marejon Majaron melesa Melisen Melisse meta Minze metlika Peifuss Beifuss, divji špelin mišja uošesa Maus Ohr moraua Wegtrit nagel Nagelein Nelke, nagelj LR 62 / Pirčeve padarske bukve 205 nastran Hauswurz netresk, uheljnik pelin Wermut petoprstnik Finger-kraut triglavska roža polai Palat Polei, polaj popeln Pappeln Pappelrose regrat Begwart Loewenzahn rehku Retluk Rettich, repje Kletenkraut rigelc Moslieben, Belis? rožmarin Rosmarin slak Winde šentjanževe korenine sladka koreninica šentjanžovka Johanniskraut krčnica, kamenica šetka (žetka) Kort šmarenca Maiblumen šterkauz Aran tašpičast terpotc taužentroža Guldenkraut teloh Schwarz Nieswurz terpotc Begeri Wegerich trta, grozdje Bain traube Wein traube uelk koren Alantwurz oman, veliki koren uerh Haselwurz virh, kopitnik uorh Nuss oreh urednak Gamanderlain vrednjak zlata korenina Gold-wurz zlati koren žaubel Salbei kadulja Izjemoma, le pri nekaterih zdravilnih pripravkih, je omenjeno, da pomagajo tudi bolnim živalim. Izključno zanje so zapisani samo štirje nasveti, in sicer na straneh 227 in 228: Kader je shiuina uolzhizhoua, Kader napash shuina napne, Kadar ima u nogah uouzhk in Kader je shuina shabzhna (žabčna). 206 Pirčeve padarske bukve / LR 62 VIRI: Loški muzej, knjižnica, fond XIII, Ljudske medicinske knjige. LITERATURA: Planina, France: Iz stare zdravniške knjige. V: Loški razgledi 18, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1971, str. 255-257. Dolenc, Milan: Ljudske medicinske knjige iz okolice Škofje Loke. V: Loški razgledi 20, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973, str. 69-79. Dolenc, Milan: Okolica Škofje Loke - pomembno središče ljudskih medicinskih bukev. V: Loški razgledi 22, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1975, str. 123-133. Sterle, Meta: Ljudsko zdravilstvo na Loškem. V: Loški razgledi 37, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1990, str. 87-122. Summary Pirc's barber surgeon's book The to date undescribed manuscript barber surgeon's book is kept by the Škofja Loka family, from which it also got its name. The book is well-preserved, containing 316 manuscript pages. Exceptfor rare inserts, it is written in the same hand, possibly from dictation. The transcriber is unknown, though he probably came from Poljanska dolina because it is written in the Poljana dialect. It is written in Bohorič script but with some letters that had begun to be introduced towards 1850, so it can be concluded that it was transcribed at that time. The scribe took as the original the book of Anton Košenina from 1830. In comparison to other transcriptions, this one is characterised by the relatively ease with which it can be used. Advice and recommendations are written briefly. In the last part, the recommended medicinal preparations are described again, this time in abbreviated form, resembling a reminder, with keywords. This is the first time that such a method of facilitating use appears among known barber surgeon books in Škofja Loka and the wider surroundings. We also come across for the first time reference to a specific medicine being accompanied by a citation of the page in which it has already been described. The recommended medicinal preparations are on the level of the then knowledge of medicine. Many promise the impossible, in terms of both effect and speed of action. The use of the recommended preparations for the treatment of female disorders is written delicately for those times and in an unusual style. In the book is are also described six spells and incantations. It is noted of individual medicinal preparations that they also help with sick animals, although only four preparations are described for them. LR 62 / Pirčeve padarske bukve 207 Franc Križnar Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) in njegovi vplivi v glasbi Prispevek duhovnika in preporoditelja1 Ob 200-letnici rojstva Izvleček Duhovnik in preporoditelj Jakob Volčič (14. 7. 1815, Sv. Andrej nad Zmincem pri Škofji Loki-10. 11. 1888, Zarečje pri Pazinu/Hrvaška) je eden prvih zbiralcev folklornega gradiva, raziskovalec in prepisovalec glagoljaških rokopisov in nadpi-sov, razširjevalecpreroditeljskih idej, »slovenski ilirec,« sodelavec hrvaških in slovenskih časopisov. Je avtor besedil in zbiralec njihovih virov za pesmi hrvaškega pesnika Vladimirja Nazorja: Cace moj, Galjotova pesem, Za hčerko, Žena zapuščena idr. Cace moj je klasično zborovsko delo, ki ga je ustvaril hrvaški skladatelj Ivan Matetic Ronjgov. To je njegova prva obsežnejša zborovska skladba, tematska žalostinka, posvečena otroškemu zboru Trboveljski slavček. Vžalostinki je Matetic oživil običaj naricanja za umrlim in ga pretvoril v močno dramsko emocijo. Besedilo žalostinke je vzel iz zbirke Istrske ljudske pesmi. Trboveljski slavček je delo prvič zapel pod vodstvom dirigenta Avgusta Šuligoja leta 1933 in ga uspešno predstavljal na svojih evropskih turnejah. Abstract The opus of Jakob Volčič (1815-1888) and his influence on music On the bicentenary of his birth The priest and the revivalist Jakob Volčič (July 14, 1815, Sv. Andrej over Zminec by Škofja Loka-November 10, 1888, Zarečje by Pazin/Croatia) was one of the first collectors of folklore material, a researcher and transcriber of Glagolitic manuscripts and headings; he was a spreader of revivalist ideas, a »Slovenian Illyrian«, and 1 Za ta (izvirni) članek mi je bilo s strani Hrvaške akademije znanosti i umetnosti v Zagrebu (Zavod za zgodovinske in družbene znanosti) in Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani (Oddelek za mednarodno sodelovanje in znanstveno koordinacijo) omogočeno bivanje in delo v Zagrebu, kjer sem lahko pregledal večino izvirne Volčičeve zapuščine, ki je razpršena v kar treh državah: na Hrvaškem, v Italiji in Sloveniji. Ta je poleg že naštetih naslovov še (v Zagrebu): na Institutu za etnologijo in folkloristiko, v Državni univerzitetni knjižnici idr. LR 62 / Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) 2 0 9 a contributor to Croatian and Slovenian newspapers. He was an author of texts and a collector of sources for the songs of Croatian poet Vladimir Nazor: Cace moj (Father Mine), Galjotova pesem (The Galliot's Song), Za hčerko (For a Daughter), Žena zapuščena (The Deserted Wife) etc. Father Mine is a classical choral piece, which was composed by the Croatian author Ivan Matetic Ronjgov. It is one of Matetic's first whole pieces, the theme of which is a funeral lament, dedicated to the children's choir Trboveljski slavček/The Trbovlje Nightingale. In this funeral lament, Matetic brought to life the custom of mourning the deceased and transformed it into a strong dramatic emotion. Matetic took the text of the funeral lament from the collection Istrske ljudske pesmi/Istria Folk Songs. The children's choir The Trbovlje Nightingale performed the piece Father Mine for the first time under its conductor, August Šuligoj, in 1933, and then again in their own European tours. Uvod Portret Jakoba Volčiča. (vir: Jakob Volčič in njegovo delo, 1988) Glavna spodbuda za ta zapis je, poleg 200-letnice njegovega rojstva, dejstvo, da je Slovenec Jakob Volčič veliko bolj poznan v Istri, kjer je večinoma deloval in živel, kot pa doma, na Škofjeloškem. Veliko je k temu pripomogla tudi aktualna prisotnost (2014) združenja Pasionska baština Hrvatske (Pasijonska dediščina Hrvaške) v Istri in eno od pisem hrvaškega akademika profesorja dr. Josipa Bratulica,2 velikega poznavalca Istre, zgodovine Hrvaške, domačina in enega glavnih ideologov združenja Pasionska baština Hrvatske, ki me je (do)končno navdušil za ta prispevek. Ni pa nepomembno, da je bil J. Volčič ravno pred 200 leti rojen nedaleč od mene (14. 6. - kar je napačno, pravilno je 14. 7. 1815, na Sv. Andreju nad Zmincem pri Škofji Loki), a ne še bliže, kot je npr. večkrat napačno navedeno v zborniku Jakob Volčič in njegovo delo, v „moji" 2 Prim. njegovo (elektronsko) pismo, 7. 11. 2013, (orig. hrani avtor): „[...] V okviru Pasionske baštine, glede na (bližnjo) Istro, z muzikološkega vidika: Jakob Volčič, Slovenec, duhovnik v več krajih v Istri, je napisal krasno žalostinko Za hcero, ki ima antologijsko vrednost. Ta žalostinka je bila spodbuda za Ivana Matetica Ronjgova, da je napisal zborovsko skladbo Cace moj. Volčič pa je napisal še nekoliko skladb na tematiko čakavskih pesmi Vladimirja Nazorja: Galjotova pesem, Žena zapuščena in druge. Beseda je o posvetnih pesmih, globoko povezanih z etiko, kakršno je pridigala krščanska etika in civilizacija [...]." 210 Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) / LR 62 fari, Gorenja vas - Reteče3 (omenjajo pa se še Gorjanci,4 ponovno Gorenja vas -Reteče (pri Škofji Loki)5 idr.). Nekaj popravkov, tako glede rojstnega datuma kot kraja rojstva, lahko zasledimo v Loških razgledih,6 kjer so večinoma popravljeni podatki iz že omenjenega zbornika o Jakobu Volčiču.7 Rodovnik Jakoba Volčiča. (za Slovensko rodoslovno društvo izdelal Peter Hawlina) Ker sta Volčičevo življenje in delo dovolj znana in opisana, tako v Sloveniji kot na Hrvaškem, v tem uvodu dodajam samo nekoliko obrisov; Jakob Volčič je bil torej rojen 14. 7. 1815, na Sv. Andreju nad Zmincem (pri Škofji Loki), umrl pa je in je pokopan v istrskem Zarečju, hrvaški Istri, 10. 11. 1888. Če omenimo, da je bil duhovnik in etnograf, o njem še nismo povedali vsega. Pedagogiko in retoriko je najprej študiral pri frančiškanih v (hrvaškem) Karlovcu, filozofijo in bogoslovje pa v Ljubljani in Gorici (Italija). Posvečen je bil 10. 10. 1842, v cerkvi sv. Antona starejšega, v Trstu; vse svoje življenje je deloval kot duhovnik, kaplan v slovenski in hrvaški Istri. S svojim delom, pridiganjem in zbiranjem ljudske dediščine je vplival na narodni preporod. Bil je pristaš ilirskega gibanja tako na hrvaški kot na slovenski strani. Zbiral je ljudske pesmi, pripovedke, običaje, posebno tiste ob smrti in porokah. Zapise je objavljal v slovenskih in hrvaških časopisih. Zbiral in prepisoval je tudi glagoljaške rokopise in njihovo arhivsko gradivo (statuti, sodni zapisniki).8 Iz razpoložljive biografije in bibliografije je razvidno, da je, razen študija (sicer spet z začetkom v Karlovcu) v Sloveniji in prvega službovanja v slovenski/italijanski Gročani 1842-1844,9 vse življenje preživel in deloval na 3 Fikfak, Jakob Volčič in njegovo delo, str. 5. 4 Pismo župnika iz Škofje Loke Alfonza Grojzdka z dne 9. 6. 1978 Josipu Bratulicu, objavljenem v zborniku Jakob Volčič in njegovo delo, str. 18. 5 Slovenski biografski leksikon, prav tam: Slovenski biografski leksikon, http://nl.ijs.si/fedora/ get/sbl, 7. 11. 2013; Istarska enciklopedija (na: http://istra.Izmk.hr/clanak.aspx?id=3012; z napačnim rojstnim datumom: 14. 6. namesto pravilno: 14. 7.; 2. 2. 2014); Istrapedia (na: http://www.istrapedia.hr/hrv/1365/volcic-jakov/istra-a-z, 7. 11. 2013, prav tako z napačnim rojstnim datumom: 14. 6,. pravilno: 14. 7. 6 Ferle, Jakob Volčič in njegovo delo, str. 206-207. 7 Jakob Volčič in njegovo delo : zbornik prispevkov in gradiva. 8 Osebnosti, str. 1280. 9 Jakob Volčič in njegovo delo, str. 96. LR 62 / Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) 2 0 9 sosednjem Hrvaškem, v Istri: v Pazinu (1844-1841), Voloskem (1841-1851), Veprinacu (1851-1855), Zarečju (1855-1862, 1812-1882, 1886-1888), kjer je 9. 11. 1888 umrl, tam je tudi pokopan, v Kastavu (1862-1811) in Cerovlju (18111812 ter 1882-1886).10 Da bi bil Volčič tudi glasbeno šolan, nam ni uspelo ugotoviti; niti v Škofji Loki niti v Karlovcu, Ljubljani in Gorici (Italija). Iz doslej znane literature in virov je znano le to, da je v svojih zapisih že znane motive istrske folklore večkrat naslonil tudi na glasbo. Zato smo lahko pri tej oceni še toliko bolj oprezni in občutljivi na vse, čeprav sekundarne podatke.11 10 Jakob Volčič in njegovo delo, str. 96. 11 »Jakob Volčič je [...] dokaj verno zapisoval zapeto pesem ali [...]«. Fikfak, Volčič in njegovo delo, str. 10. »[...] Pri njem se lahko vedno kaj popije, zapoje in zaigra. [...]«. Hek, Jakov Volčič kao svečenik, str. 30. »[...] Vsem pesmim so v zbirki (Istarske narodne pjesme, ur. Olinko Delorko, Zagreb, 1960) dodani podatki o variantah, še posebej pa se lahko pri vsaki najdejo podatki o Volčičevih zapisih. [...]«. Perič - Polonijo, Jakov Volčič skupljač i zapisivač usmene poezije, str. 72. »[.]Ljudske pesmi so zanj (J. Volčiča, op. F. K.) 'dokument' o življenju in ogledalo ljudske duše. [...]«. Perič - Polonijo, Jakov Volčič skupljač i zapisivač usmene poezije, str. 73. »[...] Nekje nas preseneti kakšen komentar, ki opozarja na način petja ali situacijo izvedbe, če gre za pesem, ki je vezana npr. na nek običaj: ob kresu ali ognju, kot prošnja za dež ali da preneha deževati, v igri lovke' ali 'slepe miši', na svatbi: od zaroke do poroke, uspavanje otroka, igra z njim s štetjem nogic in ročic, ali žalovanje za svojimi mrtvimi. ... Naši podatki se nanašajo na odnose v 510 (Volčičevih!) pesmih (vključno z variantami): v časopisih je bilo objavljenih 110pesmi; v knjigi Hrvatske narodne pjesme što se pjevaju u Istri i na Kvarnerskih otocih (Trst, 1880) je bilo objavljenih 126 pesmi, od njih pa jih je 117 ponovno tiskanih v knjigi Istarske narodne pjesme (Opatija, 1924); v rokopisu Matice Hrvatske se poleg pripovedk in pregovorov nahaja še 274pesmi. ... Pravzaprav bi lahko rekli da je antolo-gijski izbor (Silvisohe) razdeljen v dve glavni enoti: prvo sestavljajo male oblike in lirske pesmi (poglavja I-V), drugo pa, kot smo že poudarili, krajše pripovedne pesmi (poglavje VI). [...]«. Perič - Polonijo, Jakov Volčič skupljač i zapisivač usmene poezije, str. 74-75. »[...] Hrvatske narodne pjesme što se pjevaju u Istri i na Kvarnerskih otocih. Ponatisnjene iz Naše sloge. S podporo Matice Hrvatske. Trst, 1880 (zbirka pesmi, v katero so poleg ostalega obširnega gradiva, vključene vse navedene pesmi, predhodno objavljene v podlistku Naše sloge, ki jih je zbral Jakob Volčič [...]«. Nikočevič, Prilozi bibliografiji Jakova Volčiča u hrvatskim izdanjima, str. 227. »[...] Popis II na pesmi v publikacijah Hrvatske narodne pjesme što se pjevaju u Istri i na Kvarnerskih otocih (1880) in Istarske narodne pjesme (1924).[...]«. Perič - Polonijo, Popis pjesama (koje je sakupio J. Volčič) po prvom stihu, str. 229. »[...] Popis II - Publikacije. Hrvatske narodne pjesme što se pjevaju u Istri i na Kvarnerskih otocih (Urednik: Matko Laginja). Ponatisnjeno iz Naše sloge s podporo Matice Hrvatske, Trst 1880. Kratica: HNPIKO [...]«. Perič - Polonijo, Popis pjesama (koje je sakupio J. Volčič) po prvom stihu, str. 233. 212 Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) / LR 62 Ljudska glasba v (hrvaški in slovenski) Istri je bila povezana s človekom, njegovim razvojem in načinom življenja, pripoveduje o veri, delu, verovanjih in političnih dogodkih; ti pa so tako ali drugače vplivali tudi na človeka. Te pesmi praviloma niso napisane v verzih, s kiticami, ki se ponavljajo, imajo lahko rimo ali pa tudi ne, rima se pojavlja v posebnih, če že ne čisto novih pesmih, pri starejših je ni. Refren je najbolj formiran del pesmi, morda sestavljen iz nekih nesmislov, paradoksov (trala, lalala, hopsasa, opala ...) in ima v sebi tudi pravi verz. Običajno so (refreni) prisotni na koncu vsake kitice, zelo redko na začetku. Melodije, ki so zelo stare, so enostavne, z malo toni in manjšimi intervalnimi skoki. Ritem je dvo-ali tridoben, dvo- ali tričetrtinski, spremlja ga večglasje, enostavnega enoglasja skoraj ni. Za ljudsko glasbo je značilno, da avtor ni znan, kar niti ni tako pomembno. Čeprav bi avtorja poznali, same pesmi to ne bi v ničemer spremenilo. Glasba se je ustno širila iz roda v rod, časovno je ne moremo povsem opredeliti, tesno je povezana z besedami in plesom. Njen jezik je ljudski, kar daje pesmim poseben prizvok. Glasbila so večinoma izdelana doma, ročno, a v tej glasbi se največ poje. Kot večina tovrstne evropske ljudske glasbe se je tudi istrska razvila povsem pod vplivom zahodnega krščanskega sveta na prostoru, kjer se stikata romanski in slovanski svet.12 Ta enoten prostor - Istro je precej kasneje največji hrvaški pesnik, esejist, romanopisec in prevajalec Vladimir Nazor (1876-1949) označil takole (Crikvenica, 1930.): »[...] Koper, nekoč sedežprovidurja (= nekdanji pokrajinski namestnik v Dalmaciji in Istri), ki je upravljal z beneškim delom Istre, je italijansko mestece s krilatimi lovkami na zidovih starih poslopij, z redkimi pravnuki nekoč številčnih in premožnih beneškihplemičev, [...]« (Nazor, 1930: 6). Nekaj poudarkov iz Volčičevega življenja in dela Še največ že omenjenih biografskih podatkov, sicer kar precej tovrstnih zmot, pojasni pismo Alfonza Grojzdka, nekdanjega duhovnika v župniji sv. Jakoba v Škofji Loki, ki ga je 9. 6. 1978 napisal in poslal Josipu Bratulicu v Zagreb in ga (prav zaradi vseh podrobnosti o datumu in kraju Volčičevega rojstva) navajamo v celoti:13 Kraj in datum rojstva sta prav tako vpisana v župnijske knjige sv. Jakoba v Škofji Loki.14 Volčičevo ime in priimek se ves čas njegovega šolanja in službovanja (v Istri je med hrvaškim narodom preživel od vsega 46 let duhovniškega dela kar 43 let) omenja tako v slovenski kot v hrvaški verziji, pojavlja pa se tudi njegova nemška verzija: Jakov Voltschitsch. Po njegovi bolj ali manj neznani mladosti doma (Sv. Andrej, Škofja Loka ...) je znano najmanj to, da je najprej študiral pedagogiko in retoriko v Karlovcu (1836-1838), filozofijo in bogoslovje v Ljubljani (183812 Glasba v Istri (http://sl.wikipedia.org/wiki/Glasba_v_Slovenski_Istri; 20. 9. 2013). 13 Jakob Volčič in njegovo delo, str. 18. 14 Rojstno-matična knjiga: Laak: Gerburtsbuch XXI/20, 1804-1815 (NŠAL). LR 62 / Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) 2 0 9 1840), bogoslovje pa še v Gorici v Italiji (1840-1842).15 JAKOB VOLČIČ ^ (1815 - 1888) Val, ki do ..d»J k»J n.plwU e Jakobu Voliliu, pllajo, d* aa na nobtnn «a«lj»vldl In tudi na t "XraJavna« lakaikonu Blovanija" ,1 .knjl. ca, Ljubljana 1?68, (M ■« obrali a proinjo na »upnika t fikofj« Loki,naj bi al toSnaJa oaoagil Volilfiav roatnl kraj ln ml hkrati poalal 1m njegovega oSata ln aatara ■ deklllkla prllnko», IIV? ¿upnik al Ja prljasno ln takoj a obratno polt* odgovoril, kakor •ladli •Nalal im v a t ari "Rejtnl knjigi* Skorja Loka, XX. iraitk (l&oU^-1813), na «tr. 213. eledačl podatek! 'ftlh Nr? I ? ti. Andraaji (Sv. Andrej dana» Imenuj« vaaloa, ki Jfinda_ppd turoljQ_ Skofja Loka). lk» Julll 1813« J«oobu» illlue legltiema ftothal Volt» onltaohlh ( Hat« J VeHifl), o t Certrudle n.Holkar ( Ga rt ruda filijjljjnftijiar)». - 6« p« aaraa to*brlbl* ali •c»rJanol». Lap* poidrarlja fikofja Loka, <>,C.iy78 Grajitdak Alfon» —--—---SvipiIK_ II.- Župnik tal Ja 20,6.1978 dodatno aporoSU la tslai •Jakob VolilS aa Ja rodil.v eoaaakl Bv. AndraJ» ( to Ja vaaloa ln ■Mdrutn^g» ta vaalj. T» podruBnloa J» ena od nalib de a«tih podrulnla, ki ao v hribih. V aadnjih lOO letih Ja dala aano ta »osealcn kaka J ali k duhovnike, Jakob pa Ja ia od popraja," V laMtlialh trlaiko—kopraka Jkoflja Ja vaa «aa VoliH.vegu eluibovanjfi v Zatrl kraj njegovega rojetvu oznaien v latlniilnl tokolei •Loeua na tali., fftfn, UgSBVliH Natuai lU. Julli 1813| Ordinatua pra»by- teri 14, Oot. 18U2." - Lt-L* "FolluM dloeoeaaniua Terfceatlno-Juetluopolltanu«"1888( paC. 176» ■M» 10. Mntli curr. (.lova»brla) obllt ln Doa>lno R.D. Jaoobua Voljii, aaoerdoa qulaaoai>a ln tarti." - Pravilno i Z»r«8Jel - Zakaj študij najprej v Karlovcu? Pri tamkajšnjih frančiškanih zato, ker je na to vplivalo njegovo druženje s pristaši ilirskega gibanja; najprej v Karlovcu, kasneje tudi v Ljubljani in Gorici. V Karlovcu sta se pred Volčičem šolala tudi Ljudevit Gaj in Juraj Dobrila.16 Tako je zaradi različnih okoliščin v Ljubljani preživel samo prvi dve leti bogoslovja,17 zadnji dve leti študija teologije pa v Gorici v Italiji, kjer je bil med odličnimi študenti.18 Posvečen je bil 10. 11. 1842 v Trstu (Italija), v župnijski cerkvi sv. Antona starejšega. Njegova življenjska in delovna zgodba se iz Gorice in Trsta Pismo Alfonza Grojzdka, tipkopis; brez podpisa! nadaljujeta v Istro. Največ zaslug ima zagotovo tržaško-koprski škof Matej Ravnikar.19 Volčičeva življenje in delo sta poleg duhovništva (v katerem je od začetka do konca svoje profesionalne kariere ostal paradoksalno - samo kaplan!) povezana z ilirizmom, potem pa še z njegovim konkretnim delom na področju preporoditeljstva: bil je zbiralec folklornega gradiva, raziskovalec in prepisovalec glagoljaških rokopisov in nadpisov, širil je preporodne ideje, bil »slovenski ilirec« ter sodelavec hrvaških in slovenskih časopisov ter revij. Pomemben je kot avtor besedil in zbiralec njihovih virov za pesmi slavnega hrvaškega pesnika, esejista, romanopisca in prevajalca Vladimirja Nazorja (18761949). Vse to bogato Volčičevo življenje se mu je dogajalo v časovnem in krajevnem vrstnem redu, ki smo ga navedli že v uvodu: od (prve) Gročane (v Italiji, 1842) do Zarečja (pri Pazinu, 1888). 15 Fikfak, Jakob Volčič in njegovo delo, str. 5; Bratulic, Jakov Volčič medu hrvatskim preporodi-teljima Istre, str. 13; NŠAL in NŠA Gorica (Italija). 16 Bratulic, Jakov Volčič medu hrvatskim preporoditeljima Istre, str. 13. 17 NŠAL, Katalog slušateljev teologije, škatli 32 in 71. 18 Marušič, Jakob Volčič v Gorici, str. 25-26. 19 Bratulic, Jakov Volčič medu hrvatskim preporoditeljima Istre, str. 13. 214 Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) / LR 62 Fragment iz Volčičevega rojstnega in krstnega lista, 1815 (hrani: NSAL) Fragment vpisa J. Volčiča, 1842 (Volzhizh, roj. v Bischoflak = Škofja Loka). (hrani: NSA Gorica, Italija) Volčičev grob v Zarečju, Hrvaška. (foto: F. Križnar) LR 62 / Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) 2 0 9 In medias res: vplivi v glasbi Doslej je bilo že omenjenih nekaj dejstev o Volčičevem ukvarjanju z glasbo, konkretno pa se (glasbenega) gradiva še vedno nismo dotaknili. Obstaja nekaj povsem konkretnih besedil, za katere je ugotovljeno, da jih je zbral prav on. Od nekaterih že omenjenih pesmi iz Volčičevega »istrskega« fonda naj najprej omenimo tiste, ki so že znane iz dosedanjih spoznanj. Med njimi je največ žalostink -naricaljk (to je obredna pesem, ki slavi umrlega in odraža žalost ob njegovi smrti). V del: Pesmi naricaljke I. Cače moj! nemila je vaša sirota, čače moj! (Za otcem; 7); gl.: Novice, 1853, 196. II. Nemila je vaša sirota, mila majko moja! (Za materom; 9); gl.: Novice, 1853, 208. IV. Hči moja! Tanka jelvice moja! Hči moja! (Za hčerom; 12); gl.: Novice, 1853, 184. Naricaljke -1 dio: 1. Cače moj! nemila je vaša sirota, čače oj! (Za ocem; 197); gl.: Novice, 1853, V-I. 2. Nemila je vaša sirota, mila majko moja! (Za materom; 199); V-II. 4. Hči moja! tanka jelvice moja! hči moja! (Za kčerkom; 199); V-IV.20 O Galjotovipesmi 21 še ni ne »duha, ne sluha«, čeprav je bila Volčiču zagotovo najbližja, ker jo najdemo v Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi I-IV (1895-1911;1923).22 Nasprotno tej pa je veliki Hrvat Vladimir Nazor23 zapisal »[...] Tudi beseda, ta nosilka Zvoka in Ritma, je še vedno živa in učinkovita kot to pomeni od samega začetka [...].«2i Prav ta Galjotova pesem (in še nekatere druge, kot je npr. Žena zapuščena idr.) izvirajo iz časa V. Nazorja (1903), »[.■■] ko je prišel iz Zadra na hrvaško gimnazijo v Pazin, se je našel na pragu velikih dogodkov v Istri. Svojo dejavnost književnika in pedagoga vključuje v program istrskega narodnega preporoda, ki so ga sicer v javnem življenju prepovedali istrski narodnjaki Marko Laginja,25 Matko Mandič26 in 20 Peric - Polonijo, Popis pjesama (koje je sakupio J. Volčič) po prvom stihu, str. 237 in 241. 21 Prim. op. 2. 22 Natečaj, razpis za to zbirko je izšel že 1887 v Ljubljanskem zvonu, a glede na Volčičevo smrt (1888) on ni mogel sodelovati v njem. Kljub temu, da je Štrekelj vanjo uvrstil tudi nekaj pesmi še starejših avtorjev (npr. Oroslav Caf, Stanko Vraz idr.), ne daje sicer nekih konsekventnih zaključkov; morda je najmočnejši ta, da je J. Volčič že dolgo in striktno deloval in živel v Istri. Galjot je pesem, ki je (str. 304-305) pod zaporednima številkama 250 in 251, uvrščena v Štrekljevo zbirko; prva varianta te pesmi prihaja iz Škofje Loke (to je prav tam, kjer je bil J. Volčič rojen!), zapisal pa jo je Jožef Jurčič (Glasnik, Maribor 1869, list 1 in edini, str. 18), druga (varianta) je iz Krope na Gorenjskem; zapisal jo je Fr. (Radivoj) Poznik (Narodno blago, rkp., Slovenska matica, Ljubljana 1868, str. 150-152). 23 Poleg pesnika je še esejist, romanopisec in prevajalec (1876-1949). 24 Nazor, Istarske teme, 2. knjiga, str. 308. 25 Marko Laginja (1852-1930), eden od hrvaških narodnih preporoditeljev (Nazor, Istarske teme, 1. knjiga, str. 246). 26 Matko Mandič (1849-1915), še eden od hrvaških narodnih preporoditeljev v Istri, urednik 216 Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) / LR 62 kmetijskih, obertnijskih in narodskih reči. Odgovorni vrednifc Br. Slrivrii. ' Tečaj V sreda ». jimia (ranolrtna) 18Í2. '-'» ■»«■ Šege naroiske po Slovenskem. Narekovanje v Liburnii (Istrii}. Hči moja! tanka jelviee moj», lici moja! Lepa i serdačna rožice moja! rano moja! Ranjena je majka tvoja, hčerko moja! lía sam se jako va tr. iifala. rožice moja! Da ees mi kit' pomoč u nemoč', hči moja! Lepa naša narestiea lire« oženje, tiči moja! Okrunjena mladost tvoja, lepa jelviee moja! Lepa moja rožice. serdačna hči moja! K« sam ¡mala za lercalo. grančice moja' Kano moja. nikdar neza«tojena rano moja! Vela nad.ij» moja. ljube/njiva hči moja! Lepo te prosim . serdačna grančree moj»! Ba ni tamo svili lepo pozdraviš, hči moja! Moja mila ntajku i otea, rožice moja! i sva Hašu rodbino i prijatelje, hči moja! Po.ieii mi teh svojih rožic, hči moja! Sta ih po malo deli. lepa rožice moja 1 A« je tamo čuda šlo naših prijalel. hči oja! Pak »a mi te k sebi pritrgnuli. jelvíce muja! Nikdar nezasojena rano noja! hči moja! Itanjena je majka tvoja, hči moja ! K» se j. lliflii od ,rr« odciliritil», hči meji" Ki Iti Mi meni i» rek»!. rožice moj»! On ¿ei ti meni tuk« ti crio «letel', iiči moj»! I.elač» ptičic» moja, »erdačna hči moj»! Kerdačna i uboja rano moj», hči moja! Nikdar nexapojena ranice nmj», hči moja! Ja sam se iiadjala. tanka jelviee moja! Ita češ ti meni lagimi delat', hčerko ntnja! Ja sam se na.ljala. plemenita rožice »oja! Da črš mi bit' vela pomočnica, hči moja! Ka če« me premagat u veloj potrebe, hči moja! I va nujnoj posteli *_>, serdačna prančice moja! Hčerko moja! ranjena je majka tvoja, hči moja! Ki bi bil meni to rekal , lepa rožice moja! Da češ ja tebe do grobiča sprnvadj.it'. hči moj»! S tvoja merah» lica obuševat **>, hči moja! 8crd*¿n» moja jrancice hči moj», itd. •i Nujna postelj.Todtenbett Bleiweisove Novice, 1852, z objavljeno Volčičevo pesmijo Za hčerko. istrske Naše sloge, zastopnik v istrskem saboru in Cesarskem svetu na Dunaju (Nazor, Istarske teme, 1. knjiga, str. 246). LR 62 / Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) 2 0 9 Vjekoslav Spinčič 27f...].«28 Med njimi J. Volčiča ni. Med prve Nazorjeve čakavske pesmi uvrščamo Galjotovopesem, ki je še z nekaterimi drugimi nastala leta 1906 v Kopru; prav te so kot prvobitne spevne v mešanici bračke in istrske čakavščine. Šele kasneje v Kastvu, v času okoli 1913 - po upesnitvi Žene zapuščene - Nazor prevzame furor metricus ciacavschianus in jim da (do)končno istrsko čakavsko obliko. Galjotova pesem je napisana v narečju, naglasih in oblikah stare kastavske čakavščine.29 Tragika, rešena in osvobojena patosa, je prežeta s spontanim patriotskim čustvom do dežele in domovine. Rodoljubna in nacionalna vsebina nista privlačni za ljudstvo kot motiv in spodbuda za umetniško ustvarjanje, temveč bistvo doživljaja. V njej je simbolizirana stoletna ljudska usoda hrvaškega človeka, za katerega je služenje tuji oblasti postalo nesprejemljiva tesnoba. To ni potovanje v eksotične daljave pustolovskih avantur. Nazorjeva galeja ni modna metafora lirskega subjekta, ampak je globoka pesniška in življenjska izkušnja stvarnosti.30 V tem je gotovo najbolj aktualna pesem Cače moj/Oče moj, za katero je dokazano, da je produkt Volčičevega zbiranja v Istri.31 Cače moj je obenem Nazorjeva pesem na ta izvirnik. Tekst za to Nazorjevo - Volčičevo žalostinko je prevzel tudi 27 Vjekoslav Spinčic (1848-1933), eden od hrvaških narodnih preporoditeljev v Istri in politik (Nazor, Istarske teme, 1. knjiga, str. 247), 28 Nazor, Istarske teme, 2. knjiga, str. 7. 29 Nazor, Istarske teme, 1. knjiga, str. 11; in še dodatna opomba: Nazor, Istarske teme, 1. knjiga , str. 1, op. 1), ki pravi: »[...] Vladimir Nazor prav za Galjotovo pesem v pismu dr. Branku Vodniku (Kastav, 1. 12. 1911) dodaja: to pesem poje galjot iz Kastva v času vladanja hrvaškega kralja Miroslava /Pribine) [...].« Hrvaški kralj Miroslav (Pribina) je vladal od 945 do 949 (prim. http://wikipedia.org, 2. 5. 2014). 30 Nazor, Istarske teme, 1. knjiga, str. 15-16 (Nedeljko Mihanovic). 31 Glej op. 20. GALJOTOVA PESEM Od tedaj, ko so na trde te deske me prikovali, nisem doma videl več in nisem tebe videl, mati. Še stojiš mi, hiša bela? Mati, si že prebolela? Morje, morje sinje! Od tedaj, ko so me v to leseno krsto pokopali, nisem videl borov v gozdu, sonca žarnega na nebu. Si, drevo, se posušilo? Sonce, si mar ugasnilo? Morje, morje sinje! Noge so mi polomili, štrli so mi dušo mlado. Žalosten sem na tem svetu!... Oj galebi, beli ptiči, tja na jug mi poletite, materi pozdrav nesite! Morje, morje sinje! Pest zemlje mi prinesite! Nagelj mi od doma dajte! Suho veslo bo vzcvetelo, duša mi bo potešena. In poslušal bom pomirjen, kaj šepečeš skoz galejo, Morje, morje sinje! Tiho mi boš pesem pelo: »Potopim ta brod prekleti; v hladno senco te popeljem, tja, kjer mirna je globina; spal boš kakor dete malo, jaz lepo te bom zibalo: Trajna, nena, nina!« Vladimir Nazor, Galjotova pesem. (prev. Jože Udovič; v: Sončni ditirambi/Izbranepesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977, str. 31) 218 Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) / LR 62 ^ * \N 0 čače moj! Nemila je vaša sirota, čače moj! ♦ N\ Ah, dobri moj prijatelju, čačko moj! Kega san ja sada zgubila, čače moj! Ah, čače, nemila je vaša sirota, čačko moj! * * _ Ah, ljubeznivi i prijaznivi, čače moj! Kemu ste vi vaše sirote naručili, čačko moj! Ah drobne i maljahne, dobri čače moj! Nenaučene i nenavajene, čačko moj! A « v Kemu ste ih vi naručili i priporučili, čačo moj! Ah, kesu vam ostale, dragi čačko moj! Kako drevo odsbčeno, čačo moj! Drobne i maljahne, mili čačo moj! Kako odsečene grančice, čačko moj! Ah, velo dobro moje, čačo moj! Moje i ovih drobnih sir o tic, čačko moj! hrvaški skladatelj Ivan Matetic Ronjgov32 iz zbirke Istarske narodne pjesme.33 Znano je, da je Volčič to besedilo prvič objavil v (Bleiweisovih)34 Novicah (1853).35 Žalostinke pa so bile tudi del glasbenega izraza naroda vseh hrvaških krajev, a Cace moj je zagotovo ena najbolj popularnih.36 Drugi avtorji so to skladbo imenovali ena od »šestih zborovskih simfonij,« ki v to število vključuje šest najboljših in najbolj zapletenih Ronjgovih zborovskih del. V njej je Matetic Ronjgov prvič uporabil tudi rezultate svojih teoretičnih in harmonskih raziskav tako imenovane »istrske lestvice.«37 Matetic Ronjgov je prevzel integralni tekst38 tega zapisa, opustil je del teksta, od variante klica - žalostinke Za ocem39»Cace moj« (Oče moj).40 Skladatelj je Cace moj, žalostinko za očetom, komponiral v izvirniku za otroški zbor in dve solistki (sopran in alt). Posvečena je otroškemu zboru »Trboveljski slavček«, ustanovljenem 1930 v Trbovljah, vodil ga je Avgust Šuligoj.41 Zbor je hitro dosegel tako kakovost, da so najuglednejši skladatelji ustvarjali za te otroke številna zelo pretenciozna dela. Leta 1932 so v težki nesreči v rudniku Hrastnik nekateri otroci iz tega zbora ostali brez očetov. Matetic je v pesmi, na že znano besedilo, izrazil glasbeno sočustvovanje z njimi. Tekst žalostin- Cace moj je ena najbolj popularnih hrvaških žalostink. 32 Skladatelj in folklorist (1880-1960). 33 Izdala Istarska književna zadruga, 1924 (prim tudi Matetic Ronjgov, Izabrani zborovi a cappella, knjiga 2, str. IX). 34 Janez Bleiweis (1808-1881), slovenski časnikar in politik. 35 Matetic Ronjgov, Izabrani zborovi a cappella, knjiga 2, str. IX. 36 Erika Krpan (v: CD Antologijska djela hrvatske zborske glazbe 20. stoljeca, br. 4. 2008. Zagreb: Hrvatsko društvo skladatelja in Cantus, d.o.o.; str. 9). 37 Matetic Ronjgov, Izabrani zborovi a cappella, 2. knjiga. 38 Matetic Ronjgov, Izabrani zborovi a cappella, 2. knjiga, str. IX. 39 Grlica, revijalna zbirka mladinske muzike. 40 Matetic Ronjgov, Izabrani zborovi a cappella, str. IX; akcentuacijo opravil S. Z. (Slavko Zlatic). 41 Slovenski zborovodja (1900-1984). LR 62 / Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) 2 0 9 ke je večinoma namenil solistki, zboru pa ostinatni klic »cace moj,« ki dvigne dramatiko do kulminacije pred koncem pesmi. Zbor je pesem prvič zapel leta 1933, istega leta pa je Matetic skladbo priredil v še bogatejši zvok mešanega zbora, in sicer za Pevski zbor slovenskih učiteljev, ki ga je vodil Srečko Kumar,42 sicer ustanovitelj in urednik revije za otroško zborovsko literaturo Grlica (19331934), v kateri je bil zbor Cace moj tudi prvič natisnjen (1933), v izvirniku za otroški zbor. Že v tem prvem večjem delu je Matetic Ronjgov tekst poveril izmenoma solistu, ženskemu in moškemu zboru. Bogat zvok mešanega zbora se pojavi na koncu skladbe, v ponavljanju besedila zadnjih pet vrstic tako, da pripravlja gradacijo in dramatsko kulminacijo za klic Cace moj« (v 1. vrstici, str. 9). Recitativ sola, soprana, je vpeljan s svobodno deklamacijo, harmonska spremljava je v podrejeni vlogi, aves čas prisotna s ponavljanjem hlipanja »ča-če-moj!«43 Andante sostenuto (str. 1) in Tempo I (str. 7) se izvaja s hitrostjo ( = cca. 72 MM).44 Mateticev deški ali ženski zbor Cace moj na »tekst iz Istre«, z začetnimi verzi »Cace moj, cace moj ...« v tempu andante in trajanju 4 min. z mešanim taktovskim načinom (3/4-, 4/4-, 2/4-) in v a-molovi tonaliteti, z navedenimi obsegi glasov, v obliki tridelne prekomponirane pesmi (aba) in z oznako »srednje težke pesmi« za zbor, napove z vsebino pesmi: »besedilo, ki obravnava ljudsko žalovanje s pogostim ponavljanjem 'Cace moj.« Skladba je v slogu ljudskih žalostink in enostavne melodike. Ob mešanem zboru pojeta dve solistki - sopran in alt. Skladba je bila objavljena v Horskih kompozicijah z revolucionarno tematiko.45 Poleg že omenjenih avtorjev in pesmi je še nekaj (hrvaških) skladateljev skladalo glasbo (samospevi in zbori) na besedila, ki jih je zbral Volčič. Prvi med njimi je bil Josip Kaplan,46 ki je 1952 za mešani zbor (a cappella) uglasbil že znano Nazorjevo pesem Galjotova pesem,47 leto dni kasneje pa isto pesem še kot samospev za bariton in klavir.48 V njih je večkrat prisoten vpliv iz istrskega glasbenega 42 Slovenski zborovodja in glasbeni pedagog (1888-1954). 43 Matetic Ronjgov, Izabrani zborovi a cappella, 2. knjiga, str. IX. 44 Matetic Ronjgov, Cace moj, prevzeto po izdaji Hrvatskog glazbenog zavoda, Zagreb, 1950 (prim. Matetic Ronjgov, Izabrani zborovi a cappella, 2. knjiga, str. IX.). 45 Analizo je njen avtor in urednik Dušan Skovran /tedanji/ docent Muzičke akademije v Beogradu opravil po izdaji tega /mešanega/ zbora po objavi v publikaciji Sveta zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije v Ljubljani, leta 1957, v zbirki Slavček (prim. Horske kompozicije sa temama revolucije, str. 144); poleg tega dela I. Matetica Ronjgova so bile objavljene analize skoraj 90 skladateljev celotne nekdanje Jugoslavije, z aspekta sedanjosti; je veliko različnih in idejno opredeljenih avtorjev in še štirje zbori (Pjesma o slobodi /dve verziji/, U Istri se zastava razvila in Matija Gubec). 46 Roj. 23. 10. 1910, Krško; skoraj vse svoje življenje je živel in deloval na sosednjem Hrvaškem: Zagreb, Nova Gradiška, Pulj, Reka in Lovran, kjer je 25. 3. 1966 umrl in je tam tudi pokopan (Leksikon jugoslavenske muzike, 1. knj., A-Ma, str. 409) in Wikipedija, http://hr.wikipedija. org/wiki/Josip_Kaplan, 3. 5. 2014). 47 Radica, Iz zborskog opusa skladatelja Josipa Kaplana, str. 107-112. 48 Izgubljeno delo. 220 Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) / LR 62 idioma: od skladanja, popolnoma zasnovanega na značilnostih t. i. istrske lestvice, prek del, s katerimi se prepleta več lestvič-nih sistemov, do skladb, ki predstavljajo svojevrsten amalgam. Zanimivo je, da skladatelj istrsko-primorski glasbeni značaj spozna komaj nekaj časa po prihodu v Pulj (1949); med prva Kaplanova dela te vrste spadata obe varianti Galjotove pesmi.49 Čeprav je (mešani) zbor nastal že na Reki, kjer je vodil zbor Učiteljske škole, je njegov zbor prvo izvedbo Galjotove pesmi dočakal v Pulju (1953). Avtor je menil, da je prav ta zbor njegovo najboljše delo.50 Obstaja še nekaj drugih (hrvaških) skladateljev, ki so napisali glasbo na že znana (Nazorjeva in Volčičeva) besedila, npr. Dinko Fio: avtorska klapska skladba (moški zbor) Galjotova pesem (Vladimir Nazor).51 Skladatelj in dirigent Krešimir Magdic52 je prav tako napisal skladbo Galjotovo pesem na tekst V. Nazorja in še eno avtorsko klapsko skladbo (za ženski zbor). Verjetno pa jih je bilo še več, tako avtorjev kot naslovov. Ivan Matetic Ronjgov (Vladimir Nazor; Jakov Volčič): Čače moj; za otroški, ženski, moški in mešani zbor ter dve solistki (sopran in alt); začetek in konec. (vir: Čače moj. Ljubljana: Glasbena matica) 49 Ruck, Istarska narodna glazba i stvaralaštvo Josipa Kaplana. 50 Citat iz pogovora s Svjetlanom Hribar, z naslovom Riječ je o muzici/podnaslov Život je fakultet, objavljenega v Novom listu, 20. 10. 1991 (v: nav. delo). 51 Dinko Fio (1924-2011), hrvaški skladatelj, melograf, dirigent, zborovodja in glasbeni pedagog (v: www.hiking-trail.net, 3. 5. 2014). 52 Roj. 1952 (v.: http://www.danikrscanskekulture.info/sudionik.php?i, 3. 5. 2014). LR 62 / Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) 2 0 9 Vladimir Nazor: Galjotova pesem; za mešani zbor. (vir: Izbor iz zborskih kompozicija Josipa Kaplana, str. 138; začetek) Namesto zaključka Ko smo (do)končno razrešili neznanke o datumu in kraju rojstva J. Volčiča, smo hkrati opozorili na nekatere najpomembnejše opuse iz številnih popisov njegove istrske ljudske nabirke. Dobiti smo morali nekatere nove in izvirne dokumente, ki smo jih našli v Gorici (Italija; NŠA), Ljubljani (NŠAL), Pazinu in Zagrebu. Nekaj Volčičevih pesmi je književno, literarno in pesniško obdelal Vladimir 222 Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) / LR 62 Nazor in so kot take ostale trajno zapisane tudi v glasbenih delih nekaterih hrvaških skladateljev: Ivana Matetica Ronjgova (Cace moj, za ženski in mešani zbor), Josipa Kaplana (Galjotova pesem, za mešani zbor in samospev), Dinka Fia (klap-ska skladba Galjotova pesem), Krešimira Magdica (klapska skladba Galjotova pesem) idr. Čeprav ta opus J. Volčiča ni velik, le obstoji. Še danes, več kot sto let po njegovi smrti, je verjetno v Istri enako pomemben kot nekdaj. Volčičevo delo, ki obsega nekaj več kot 500 popisanih besedil najrazličnejših vsebin in oblik, ni enako pomemben za Hrvate in Slovence. Ker pa je svoje zbirateljske fonde dokaj redno objavljal v hrvaških in slovenskih časopisih ter revijah, se je obdržal prav do danes. Poleg skladateljev klasične glasbe so sodobni avtorji zabavne (ljudske) glasbe - kamor sodijo tudi klapske skladbe - neke vrste most od njenih prvih popisov pa vse do danes. Če že od njegovega začetka ne gre za neko visoko umetnost, je ta vendar še kako aktualna in tudi umetniško vredna vsaj toliko, da je še vedno trajen repertoar skladateljev. Volčičeva duhovniška kariera ni bila adekvatna njegovi zapuščini in dediščini na področju zbiranja ljudskega blaga v Istri, saj je vse svoje življenje ostal kaplan. Njegov ilirizem v 43. letih življenja in dela v Istri pa je bil kompenzacija za primarni, duhovniški poklic, in sicer kot liturgično-pastoralno in katehetsko delo. Čeprav ni bil glasbeno izobražen, je s svojim zbranim (in objavljenim) opusom v smislu idej ilirizma poznan kot zbiratelj folklornega gradiva, raziskovalec in prepisovalec glagoljaških rokopisov in nadpisov, razširjevalec preporodnih idej, »slovenski ilirec«, sodelavec hrvaških in slovenskih časopisov. Njegovi poskusi in rezultati v vseh teh smereh sicer niso bili veliki, obstajali pa so vendarle; še več: v hrvaški in slovenski Istri so pustili določene sledi prav na področju, kjer so bili Hrvati in Slovenci ogroženi od Italijanov in njihovih davnih antinacionalnih in fašističnih začetkov. KRATICE: HAZU Hrvaška akademija znanosti in umetnosti NŠA Nadškofijski arhiv NŠAL Nadškofijski arhiv Ljubljana SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti Ž. U. (= ž. u.) Župnijski urad VIRI: Notni zapisi (partiture): Grlica : revijalna zbirka mladinske muzike. Zagreb : Srečko Kumar, 1933-1935. Horske kompozicije sa temama revolucije. Beograd : Kulturno prosvetno veče Jugoslavije, 1961. Kaplan, Josip (Vladimir Nazor): Galiotova pesan za mješoviti zbor (a cappella), 1952. V: Skica umjetničkog portreta : izbor iz zborskih kompozicija Josipa Kaplana, Zagreb : LR 62 / Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) 2 0 9 Kulturno-prosvjetni sabor Hrvatske ; Narodno sveučilište Poreč . Centar za kulturu ; Ronjgi : Kulturno-prosvjetno društvo Ivan Matetic Ronjgov, 1986. Matetic Ronjgov, Ivan: Čace moj: za deški, ženski, moški in mešani zbor: besedilo iz zbirke Istarske narodne pesmi. V Ljubljani : Glasbena matica, 1942. Matetic Ronjgov, Ivan: Čace moj. 1950. Zagreb : Hrvatski glazbeni zavod, 1950. Matetic Ronjgov, Ivan (Jakov Volčic): Cace moj : za mešani zbor in dva solista (sopran in alt). V: Matetic Ronjgov, Ivan: Izabrani zborovi a capella, knjiga 2. Zagreb : Muzička biblioteka ; Prosvjetni sabor Hrvatske, 1979. Slavček:pesmarica mladinskih zborov/uredil Avgust Šinigoj. Ljubljana : Svet Zveze svobod in prosvetnih društev Slovenije, 1957. Zvočni posnetki: Fio, Dinko (Nazor, Vladimir): Galiotovapesan. Izvajalci: muška klapa Kastav. Arhiv izvodaca. Kaplan, Josip (Nazor, Vladimir): Galiotova pesan : za bariton solo in mešani zbor. Zagreb : Arhiv HRTV. Izvajalci: Mješoviti zbor Srednje glazbene škole »Ivan Matetic Ronjgov« z Reke, Dorde Sviran/bariton. Dirigent: Peter Škrjanec. Magdic, Krešimir: Odiljam se. Sadržaj: Kampošonto ; Galiotova pesan ; Odiljam se ; Deveta ura [etc.]. Omiš : Festival dalmatinskih klapa. 1992. Matetic Ronjgov, Ivan (Nazor, Vladimir): Cace moj. V: Antologijska djela hrvatske zborskeglaz-be 4, snimka 7, 2008. Zagreb : Hrvatsko društvo skladatelja in Cantus d.o.o., 2008. Izvajalci: Slovenski komorni zbor, Renata Vereš/sopran, Darja Vevoda/alt). Dirigent: Vladimir Kranjčevic. Arhivski viri: NŠA Gorica/Italija. NŠAL. Župnijski urad Pazin. Spletne strani: http://wikipedia.org. 2. 5. 2014. Fio, Dinko; www.hiking-trail.net. 3. 5. 2014. Glasba v Istri. http://sl.wikipedia.org/wiki/Glasba_v_Slovenski_Istri. 20. 9. 2013. http://hr.wikipedija.org/wiki/Josip_Kaplan. 3. 5. 2014. Istarska enciklopedija. http://istra.Izmk.hr/clanak.aspx?id=3012. 2. 2. 2014. Istrapedia. http://www.istrapedia.hr/hrv/1365/volcic-jakov/istra-a-z.ž. 7. 11. 2013. Magdic, Krešimir. http://www.danikrscanskekulture.info/sudionik.php?! 3. 5. 2014. Slovenski biografski leksikon. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi808634. 2. 2. 2014. Slovenski biografski leksikon. http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl. 7. 11. 2013. Drugi viri: Bleiweis, Janez: Novice, 1835, Tečaj X, 9. 6. 1852; nav. delo, 1853. Bratulic, Josip. Elektronsko pismo, 7. 11. 2013; hrani avtor. Glasnik: list za zabavo, književnost in poduk, št. 1, Maribor : J. Jurčič, 1869. Jakob Volčič, rodopis. V imenu Slovenskega rodoslovnega društva (2014) izdelal Peter Hawlina. Ljubljanski zvon. V Ljubljani : Tiskovna zadruga, 1887. Novi list. 20. 11. 1991. Rijeka : Novi list, 1991. 224 Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) / LR 62 LITERATURA: Bratulič, Josip: Jakov Volčič medu hrvatskim preporoditeljima Istre. V: Jakob Volčič in njegovo delo : zbornik prispevkov in gradiva = Jakov Volčič i njegovo delo : zbornik priloga i grade/uredil, uredio Jurij Fikfak. Pazin [etc.] : Istarsko književno društvo "Juraj Dobrila" [etc.], 1988, str.13. Ferle, Mojca: Jakob Volčič in njegovo delo: zbornik prispevkov in gradiva, uredil Jurij Fikfak, Pazin - Ljubljana, 1988, str. 262. V: Loški razgledi 36, Škofja Loka : Muzejsko društvo Škofja Loka, 1989, str. 206-207. Fikfak, Jurij: Jakob Volčič in njegovo delo. V: Jakob Volčič in njegovo delo : zbornik prispevkov in gradiva = Jakov Volčič i njegovo delo : zbornik priloga i grade/uredil, uredio Jurij Fikfak. Pazin [etc.] : Istarsko književno društvo "Juraj Dobrila" [etc.], 1988, str. 5, 10, 13. Hek, Antun: Jakov Volčič kao svečenik. V: Jakob Volčič in njegovo delo : zbornik prispevkov in gradiva = Jakov Volčič i njegovo delo : zbornik priloga i grade/uredil, uredio Jurij Fikfak. Pazin [etc.] : Istarsko književno društvo "Juraj Dobrila" [etc.], 1988, str. 30. Jakob Volčič [pismo župnika iz Škofje Loke Alfonza Grojzdka]. V: Jakob Volčič in njegovo delo : zbornik prispevkov in gradiva = Jakov Volčič i njegovo delo : zbornik priloga i grade/uredil, uredio Jurij Fikfak. Pazin [etc.] : Istarsko književno društvo "Juraj Dobrila" [etc.], 1988, str. 18. Leksikon jugoslavenske muzike, 1. knj., A-Ma. Zagreb : Jugoslavenski leksikografski zavod »Miroslav Krleža.«, 1984, 589 str. Marušič, Branko: Jakob Volčič v Gorici. V: Jakob Volčič in njegovo delo : zbornik prispevkov in gradiva = Jakov Volčič i njegovo delo : zbornik priloga i grade/uredil, uredio Jurij Fikfak. Pazin [etc.] : Istarsko književno društvo "Juraj Dobrila" [etc.], 1988, str. 25-26. Mjesta službovanja Jakoba Volčiča. V: Jakob Volčič in njegovo delo : zbornik prispevkov in gradiva =Jakov Volčič i njegovo delo : zbornik priloga i grade/uredil, uredio Jurij Fikfak. Pazin [etc.] : Istarsko književno društvo "Juraj Dobrila" [etc.], 1988, str. 96. Nazor, Vladimir. Istarske teme, I- II. Pula : Čakavski sabor : Istarska naklada ; Opatija : Otokar Keršovani ; Rijeka : Edit ; Rovinj : Centro di ricerche storiche ; Zagreb : Mladost, 1984, str. 259, 349. Nazor. Vladimir: Istarski bolovi. Zagreb : Knjižara Z i V Vasica, 1930, 127 str. Nazor, Vladimir: Sončni ditirambi: izbrane pesmi. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1977, 113 str. Nikočevič, Lidija: Prilozi bibliografiji Jakova Volčiča u hrvatskim izdanjima. V: Jakob Volčič in njegovo delo : zbornik prispevkov in gradiva = Jakov Volčič i njegovo delo : zbornik priloga i grade/uredil, uredio Jurij Fikfak. Pazin [etc.] : Istarsko književno društvo "Juraj Dobrila" [etc.], 1988, str. 227. Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, 2. knj., M do Ž, Ljubljana : Mladinska knjiga, 2008, 1280 str.. Perič - Polonijo, Tanja: Jakov Volčič skupljač i zapisivač usmene poezije. V: Jakob Volčič in njegovo delo : zbornik prispevkov in gradiva = Jakov Volčič i njegovo delo : zbornik priloga i grade/uredil, uredio Jurij Fikfak. Pazin [etc.] : Istarsko književno društvo "Juraj Dobrila" [etc.], 1988, str. 72, 73, 74-75. Perič - Polonijo, Tanja: Popis pjesama (koje je sakupio J. Volčič) po prvom stihu. V: Jakob Volčič in njegovo delo : zbornik prispevkov in gradiva = Jakov Volčič i njegovo delo : zbornik LR 62 / Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) 2 0 9 priloga igrade/uredil, uredio Jurij Fikfak. Pazin [etc.] : Istarsko književno društvo "Juraj Dobrila" [etc.], 1988, str. 229, 233, 237, 241. Radica, Davorka: Iz zborskog opusa skladatelja Josipa Kaplana. V: Josip Kaplan (1910-1996.) : zbornik radova sa Znanstvenog skupa u povodu 100. obljetnice rodenja Josipa Kaplana, Viškovo : Udruga »Ivan Matetic Ronjgov«, 2012, str. 107-112. Ruck, Lovorka: Istarska narodna glazba i stvaralaštvo Josipa Kaplana. V: Zbornik Ivana Matetica Ronjgova 6, Odjeci glazbene prošlosti, Viškovo : Ustanova Ivan Matetic Ronjgov, 2002 Slovenske narodne pesmi / iz tiskanih in pisanih virov zbral in uredil Karol Štrekelj, I-IV, (faksimile). Ljubljana : Cankarjeva založba, 1980. Summary The opus of JakobVolčič (1815-1888) and his influence on music On the bicenteniary of his birth The priest and revivalist Jakob Volčič (July 14, 1815, Sv. Andrej above Zminec by Škofja Loka-November 10, 1888, Zarečje by Pazin/Croatia) was one of the first collectors of folklore material, researchers and transcribers of Glagolitic manuscripts and headings, spreader of revivalist ideas, a »Slovene Illyrian« and a contributor to Croatian and Slovene newspapers. He was also the author of texts and collector of sources for the poems of the well-known Croatian poet, essayist, novelist and translator, Vladimir Nazor (1876-1949): Cace moj (Father Mine), Galjotova pesem (The Galliot's Song), Za hčerko (For a Daughter), Zapuščena žena (Abandoned Wife) etc. Father Mine is a classic choral work written in 1932 by the Croatian composer and folklorist, Ivan Matetic Ronjgov (1880-1960). This was his first major choral composition, a thematic lament. It is dedicated to the children's choir the Trbovlje Nightingale. It was formed after an accident in the Hrastnik coal mine, in the Trbovlje district, when a large number of children were leftfatherless. In the lament, Matetic revived the ancient custom of mourning the dead and transformed it into a powerful dramatic emotion. Matetic Ronjgov took the text of the lament, which the author also often listened to as a child, from the collection Istarske narodne pjesme/ Istrian Folk Songs. The composition is written for two soloists and a children's choir. Trbovlje Nightingale first performed it under the conductor, Avgust Šuligoj, in 1933, and later successfully performed it on European tours. In the same year, Matetic rearranged the originalfor a children's choir into one for a mixed choir. He wrote it for the Slovene Teachers' Choir and its conductor Srečko Kumar. In 1936 the choir Trbovelje Nightingale performed the composition Father Mine at the international musicfestival in Prague and thus first rolled into the world as »our little great Istria« as the author reported it. The lament Father Mine is an exemplary example of an artistic reworking of Istrian musical folklore. This composition still remains today the most popular and most often performed of Matetic's work. The Croatian composers, Dinko Fio, Josip Kaplan, Krešimir Magdic and others also composed on its basis to the words of Vladimir Nazorje (Jakob Volčič). 226 Opus Jakoba Volčiča (1815-1888) / LR 62 Bojan Kofler Marijino brezno in njegova favna hroščev Izvleček Jama Marijino brezno je največja konglomeratna jama v Sloveniji. Dolžina vseh podzemeljskih dvoran in rovov je več kot dva kilometra. Najdbe endemične podzemeljske favne hroščev v sredini 19. stoletja so glas o Loki, loških jamah in jamskih živalih, ki v njih žive, ponesle daleč po svetu. Čeprav so v preteklosti tukaj raziskovali številni naravoslovci, je bilo objavljenih le malo podatkov, tako da je bilo dosedanje vedenje o favni hroščev v jami skromno. V prispevku so rezultati večletnih bioloških raziskav. Abstract Marijino brezno cave and its beetle fauna Marijino brezno cave is the largest conglomerate cave in Slovenia. The total length of the underground caverns and tunnels is more than two kilometres. Finds of endemic underground beetle fauna in the mid-19th century carried news of Škofja Loka, Loka caves and the cave fauna that live in them far into the world. Although many natural historians have researched them in the past, few data have been published, so that knowledge of beetle fauna in the cave has to date been modest. The contribution contains the results of several years of biological research. Uvod Jame v okolici Škofje Loke so pozornost naravoslovcev vzbudile že v sredini 19. stoletja, torej v klasični dobi odkrivanja slovenskega krasa. Zato ne čudi, da so najbolj znane jame tega prostora v Katastru jam Jamarske zveze Slovenije, kjer je registrirano že skoraj 11 000 jam, zapisane pod zaporedno številko 3 (Kevderc na Lubniku), 4 (Lubniška jama), 5 (Migutovo brezno) in 6 (Marijino brezno). LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 227 Jama Marijino brezno se, za razliko od Kevderca in Lubniške jame z bližnjega Lubnika, ni izoblikovala v kompaktnem triadnem školjkovitem apnencu, ampak večinoma v zgornje-oligocenskem konglomeratu in apnenih laporjih. Konglomerat je precej močno sprijet, vendar se laže kruši in pri topljenju daje tudi več ilovice. Zato je jama polna podornega skalovja in lepljive ilovice. Marijino brezno je najdaljša jama v takih kamninah v Sloveniji. Zato tod praviloma ne najdemo jamskega okrasja (stalaktiti, stalagmiti, jamske zavese, siga), jo pa odlikujejo podzemne dvorane z osupljivo velikimi skalnimi bloki, ki so se v preteklosti odtrgali s stropa. Največji prostor je 130 metrov dolga, do 30 metrov široka in do 13 metrov visoka Velika podorna dvorana, ki se izteče v ozek in nizek vodni rov, kjer se zbirajo vode iz jame. Rov se konča s sifonom, potoček pa se podzemno pretaka v bližnjo Soro. Gre za splet dvoran in rovov, ki po današnjem vedenju že presegajo dolžino 2 kilometrov. Jama je znano prezimovališče netopirjev. Odkar je zaprta z rešetko in je uveden strog režim obiskovanja v času njihovega zimovanja, se število netopirjev v njej konstantno zvišuje. Tako so 31. 1. 2013 samo v Veliki podorni dvorani (dvorana E) po pripovedovanju Petra Jerama našteli 1324 malih podkovnjakov (Rhinolophus hipposideros), 2 velika podkovnjaka (Rhinolophus ferrumequi-num), 1 navadnega netopirja (Myotis myotis), 2 vejicata netopirja (Myotis emar-ginatus), 1 usnjebradega uhatega netopirja (Plecotus macrobullaris) in 1 široko-uhega netopirja (Barbastella barbastellus); 13. 1. 2015 pa 1 560 malih podkovnjakov, 1 velikega podkovnjaka, 5 vejicatih netopirjev, 1 širokouhega netopirja in 1 rjavega uhatega netopirja (Plecotus auritus). Marijino brezno je med naravoslovci znano tudi kot nahajališče Heydenovega krogličarja (Aphaobius heydeni) in Alfonzovega brezokca (Anophthalmus alphonsi), ki sta skupaj s Hoffmannovo krogljičarko (Sphaerobathyscia hoffman-ni) iz bližnjega Migutovega brezna tipična predstavnika endemske favne hroščev, ki jo najdemo samo v konglomeratnih jamah v okolici Škofje Loke in nikjer drugje. Prav njihova najdba je ponesla glas o Loki, loških jamah in jamskih živalih, ki v njih žive, daleč po svetu. Čeprav so v preteklosti tukaj raziskovali številni naravoslovci, je bilo objavljenih le malo podatkov, tako da je bilo dosedanje vedenje o favni hroščev v jami skromno. Lega jame Jama se nahaja v bližnji okolici Škofje Loke. Najdemo jo na zgornjem robu globoke vrtače nad naseljem Vincarje. Do nje pridemo po kolovozu v smeri proti Grebenarju. Ko se dvignemo nad naselje, na levi strani zagledamo travnik z globoko vrtačo, ki jo le težko spregledamo. Vhod v jamo se nahaja na levi strani, približno deset metrov stran od poti. Teren pred njo so izravnali, tako da je prvotni vhod vanjo deloma zasut in zaprt z železno rešetko. Njene WGS-84 koordinate so: E 14 2972, N 46 1625, kota vhoda pa 429 m. n. m. LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 228 Opis jame Jama Marijino brezno je znana tudi pod imenom Velika gipsovka. V Kataster jam je bila vpisana leta 1925 pod katastrsko številko 6. Jama je dolga več kot 2 kilometra in globoka 58 metrov, v njej je več prostornih dvoran in ima labirint rovov, mestoma zelo ozkih. Do danes še nista bila izdelana popoln načrt in opis jame. Zadnja sta se z načrtom in opisom trudila Boštjan Kiauta in France Leben, ko je raziskana dolžina jame dosegla 579 metrov. Načrt jame Marijino brezno - tloris in prerez. (skica: Kiauta, Leben, 1960) Za obiskovalca jame sta od razpoložljivega gradiva še najbolj uporabna Kiauta -Lebnov (Kiauta, Leben, Sistematski opis jam v okolici Škofje Loke, 1960) načrt in Planinin opis jame (Planina, Jame in drugi kraški pojavi v okolici Škofje Loke, 1955): »Jamski vhod je navpična razpoka, ki pa so jo zaradi živine delno zasuli. Po strmem rovovem dnu iz grušča in podornega skalovja se pride v prvo dvorano. Po tleh ležijo veliki skalni bloki, ki so se odtrgali od stropa in tvorijo pod seboj cel labirint razpok in prehodov. V teh razpokah teče majhen potoček na levo v smeri, kamor se nadaljuje glavna jama. Na desno navzgor pa se pride v večji prostor, ki je precej zasigan in ima tudi nekaj kapnikov. Zasigani del jame. (foto: Simon Primožič) LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 229 Konča se z gruščnatim podorom, ki pa je star, saj je skalovje že na več mestih zasigano. V tem zgornjem in toplem delu jame je mnogo jamskih živali. Posebno pozornost vzbujajo netopirji, ki jih je kar precej. Na levo ob potočku pridemo v manjšo dvoranico, katere stene so zelo krušljive. Potoček izginja dalje v grušču in skalovju, zelo ozki prehod pa nas popelje naprej v novo podorno dvorano. Skalovje je naloženo v velikih kupih, ki vzbujajo vtis, da se bodo zdaj in zdaj podrli na neprevidnega obiskovalca. Na desni strani drži nazaj večji prehod med podornim skalovjem nižje v rov, po katerem priteka neki potoček in izginja med podornim skalovjem dvorane. Rov tega potočka ima široko obokan strop iz žive skale. Tako širok rov je mogla izdolbsti le večja voda. Ta Pod slapom. (foto: Simon Primožič) Velika podoma dvorana. (foto: Simon Primožič) LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 230 je vanj skoro do stropa nanesla proda in peska. V kasnejših geoloških dobah pa si je poiskal pot po tem rovu majhen potoček in si je v nanesene vsedline vre-zal svojo ozko strugo. Dno podorne dvorane pada proti desni, od koder se iz neke globeli sliši majhen slap. Ta curek vode pada v kotanjo raznobarvnega proda, ki se čudovito iskri in leskeče v soju acetilenke. Nad kotlom s slapom se dviga ogromna skala, ki se je kakor cela plast odločila s stropa. Na desni strani nad slapom je pol metra širok prehod med skalo in steno, ki pripelje v prostorno dvorano. Pri prehodu v to veliko dvorano se na desni strani ponovno sliši padajoča voda, ki tvori nov potoček med podor-nim skalovjem. Dvorana je največji jamski prostor. Tla pokrivajo ogromne podorne skale, ki pa so že prekrite z ilovico. Pod tem skalovjem je cel labirint Erozijsko korito. (foto: Simon Primožič) ozkih razpok, po katerih si išče pot potoček iz prejšnjih delov jame. Stene in strop tvorijo mogočen obok, ki kaže na še večje dimenzije te dvorane, preden se je tako zatrpala s skalovjem. Še danes je precej večja kot katerakoli cerkev v Loki. Njene stene so ponekod prekrite s kri-stalčki iz sadre. Kako so ti kristalčki nastali in od kod sadra izvira, je še vprašanje, ki čaka odgovora. Tam, kjer se strop zopet nekoliko zniža, se opazijo na njem tvorbe, zelo podobne kapnikom. Niso pa iz sige, ampak iz žive skale in mi ni znan še noben podoben primer. Na koncu te ogromne dvorane sepodorno skalovje znova spusti navzdol in pojavi se korito potočka, ki priteka izmed skalovja in izginja v skalni špranji. Dvorani, ki je bila pred časom zelo velika, sledi mnogo premajhen vodni rov, da bi mogli domnevati, da sta nastala v istem času in po delovanju istih sil. Nadaljna ozka struga potočka je pravilno erozijsko korito in kaže brezštevilne zanimive oblike vodnega delovanja, tako kemičnega kakor mehanskega. Na koncu pa se strop zniža do vode in pot naprej zapre ožina - sifon. Z desne strani sprejme potoček še dva pritoka, ki izvirata iz manjših špranj.« LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 231 Biološke raziskave Čeprav so naravoslovci v jamah v okolici Škofje Loke raziskovali že vse od prve polovice 19. stoletja, pa do sedaj ni bilo opravljene še nobene sistematske raziskave favne hroščev v Marijinem breznu. Šlo je za enkratne, redkokdaj večkratne obiske, pri katerih je prihajalo do bolj ali manj slučajnih najdb. Tudi sicer so naravoslovci tistega časa raje raziskovali v manjših in laže dostopnih jamah, kot sta bili v neposredni bližini Marijinega brezna Gipsova jama in zlasti Migutovo brezno. Tako je Migutovo brezno danes znano kot tipsko nahajališče Hoffmannove krogljičarke (Sphaerobathyscia hoffmanni) in Alfonzovega brezokca (Anophthalmus alphonsi alphonsi). Favno hroščev sem v jami Marijino brezno raziskoval v letih 1983, 1984, 1985, 1986, 1981, 1990, 1991 in 2014. Obsežni deli jame so suhi in zaradi pomanjkanja vlage ter hrane manj primerni za življenje hroščev. Najbolj naseljeni so predeli vzdolž potočka, vhodni deli jame in mesta, kjer s površja skozi razpoke pronica voda in s seboj v podzemlje prinaša hranljive snovi. Uporabljal sem metodo lova v pasti z vabo (trohneče meso) in tekočino za konzerviranje, ki je preprečevala razpad ulovljenih živali. Pasti sem po jami razpostavil tako, da so bili primerno zastopani tako vhodni kot tudi notranji deli jame. Skoraj vse najdene živali so se ulovile v pasti. Iskanje pod kamni, na tleh in po stenah je bilo nagrajeno samo z redkimi posameznimi najdbami vrst, ki so tudi sicer najpogostejše v jami. Favna hroščev v jami je po sedanjem vedenju zastopana z v nadaljevanju opisanimi vrstami. Anophthalmus alphonsi alphonsi Mueller 1915 Alfonzovega brezokca je leta 1911 v bližnjem Migutovem breznu našel Alfonz Gspan in je bil poimenovan po njegovem najditelju. Vrsta je bila sicer opisana po primerkih, ki jih je Egon Pretnar nabral leta 1913 v Gipsovi jami, ki leži tik nad Marijinim breznom. Je endemit konglomeratnih jam v okolici Škofje Loke. To je tipična vrsta globokih špranj in razpok, od koder prihaja v večje, za človeka prehodne jamske prostore in rove. Nikoli je ne najdemo na površju, tudi ne v vhodnih delih jam, pač pa globoko v mokrih tleh, kjer so ustrezne mikroklimatske razmere; torej večna tema, visoka relativna vlaga zraka in vse leto stalna temperatura. Ta srednje velika vrsta (5,0-6,5 milimetrov) je odlično prilagojena življenju v razpokah. Ima krepko, močno razpotegnjeno telo, dolge tipalke in dolge, močne noge. Je transparentno rumenorjave barve in gosto poraščena z dolgimi, tankimi dlakami. Je slepa in v jami pogosta. Ulov: 18. 4.-2. 5. 1983: 1 osebek; 1. 5.-14. 5. 1984: 5 osebkov; 10. 5.-24. 5. 1985: 9 osebkov; 24. 5.-1. 6. 1985: 3 osebki; 22. 4.-1. 5. 1986: 6 osebkov; 1. 5.-19. 5. 1986: 3 osebki; 19. 5.-9. 6. 1986: 19 osebkov; 14. 3.-6. 4. 1981: 9 osebkov; 6. 4.-18. 4. 1981: 9 osebkov; 18. 4.-8. 5. 1981: 18 osebkov; 30. 12. 1989-24. 2. 1990: LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 664 Anophthalmus alphonsi alphonsi. Orotrechus globulipennis gobulipennis. Naravna velikost: 5,0-6,5 milimetrov. Naravna velikost: 4,1-4,7 mm. (foto: Miroslava Kofler) (foto: Mir°slava Kofler) 19 osebkov; 24. 2.-10. 5. 1990: 11 osebkov; 10. 5.-21. 6. 1990: 6 osebkov; 6. 4.-8. 7. 1991: 21 osebkov; 8. 7.-8. 9. 1991: 2 osebka; 3. 3.-29. 7. 2014: 18 osebkov. Vse nabral, določil in kolekcioniral Bojan Kofler. Orotrechus globulipennis globulipennis Schaum 1860 Vrsto je daljnega leta 1859 v jami Kevderc na Lubniku odkril Ferdinand Schmidt. Naslednje leto jo je najprej opisal R. Schaum in nato še Schmidt. Živi tudi v gozdovih pod globoko zakopanimi kamni. Je slovenski endemit in je omejena na področje okrog Škofje Loke, Železnikov in Bohinja. Vrsta je slepa, rjave do rumenorjave barve in velika okrog 4 milimetre. V jami je redka. Ulov: 14. 3.-6. 4. 1987: 1 osebek. Nabral, določil in kolekcioniral Bojan Kofler. LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 233 Laemostenus schreibersi. Naravna velikost : 12,4-15 milimetrov. (foto: Miroslava Kofler) Bryaxix argus. Naravna velikost: 1,51,7 milimetrov. (foto: Miroslava Kofler) Laemostenus schreibersi Kuester 1846 Veliki jamski brzec je zemeljska in jamska vrsta v Alpah in na dinarskem krasu. Poseljuje južni del Vzhodnih Alp, in sicer severno Italijo, avstrijsko Koroško, Slovenijo, Hrvaško in avstrijsko Štajersko. V Sloveniji jo najdemo na Gorenjskem, Štajerskem in Primorskem. V velikem številu je prisotna v jamah v okolici Škofje Loke, v Selški in Poljanski dolini; na Ratitovcu in Soriški planini pa ni pogosta. Živi v jamah in jamam podobnih votlinah naravnega in umetnega izvora, najdemo jo tudi v gozdovih pod globoko zakopanimi kamni. Velika je 12,4-15 milimetrov. Je temno rjave ali rde-čerjave barve. Ni slepa, ima pa že delno zakrnele oči. V jami Marijino brezno je zelo pogosta. Ulov: 30. 12. 1989-24.2.1990: 1 primerek; 24. 2.-10. 5. 1990: 10 primerkov; 10. 5.-26. 6. 1990: 33 primerkov; 6. 4.-8. 7. 1991: 61 primerkov; 8. 7.-8. 9. 1991: 18 primerkov; 3. 3.-29. 7. 2014: 66 primerkov. Vse nabral, določil in kolekcioniral Bojan Kofler. Bryaxis argus Kraatz 1863 Vrsta pripada družini kratkokrilcev (Staphylinidae) in poddružini pselafine (Pselaphinae). Je predstavnik zemeljske favne in se hrani s pršicami. Pogosto je bila najdena na vlažnih mestih v gozdnem listju, listnem drobirju in mahu ter tudi v jamah. Poseljuje Karavanke, Julijske Alpe in Kras, pa tudi jame v okolici Škofje Loke in opuščene rudarske rove v okolici Železnikov. Je slovenski endemit in je na splošno redka. Ima sorazmerno veliko glavo z močnimi čeljustmi, tipalnice kijaste oblike ter specifično oblikovani čeljustni pipalki, ki imata močno razširjen in zelo povečan zadnji člen. Oči so slabo razvite, pri samicah so zreducirane na samo nekaj očesc. Vratni ščit je majhen, pokrovke kratke in prisekane. Zadek je lahno LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 234 obokan. Noge so razmeroma velike. Vrsta je rdečerjave barve, dlakava in velika 1,5-1,7 milimetra. V jami Marijino brezno je redka. Ulov: 30. 12. 1989-24. 2. 1990: 1 primerek; 6. 4.-8. 7. 1991: 2 primerka; 8. 7.-8. 9. 1991: 9 primerkov. Vse nabral, določil in kolekcioniral Bojan Kofler. Aphaobius heydeni Reitter 1885 Vrsto je leta 1885 odkril in opisal Edmund Reitter. Za nahajališče je navedel Kranjsko, kar pa so lahko le jame iz okolice Škofje Loke, ker drugje ta žival ne živi. Heydenov jajčar je tako kot Alfonzov brezo-kec endemit konglomeratnih jam v okolici Škofje Loke. Uvrščamo ga med katopide (Catopidae). Prehranjuje se z mrhovino. Ima ovalno telo, zelo dolge tipalke ter zelo dolge in vitke noge, saj je specializiran za življenje v jamah. Je rjavordeče barve. Vrsta je srednje velika: 2,85-3,25 milimetrov. Samice so večje od samcev. Je slepa in v jami zelo pogosta. Ulov: 4. 1983: 1 osebek; 5. 1983: 1 osebek; 5. 1985: 3 osebki; 22. 4.-7. 5. 1986: približno 200 osebkov; 7. 5.-19. 5. 1986: približno 150 osebkov; 19. 5.-9. 6. 1986: približno 100 osebkov; 14. 3.-6. 4. 1987: približno 200 osebkov; 6. 4.-18. 4. 1987: približno 200 osebkov; 18. 4.-8. 5. 1987: približno 300 osebkov; 30. 12. 1989-24. 2. 1990: približno 400 osebkov; 24. 2.-10. 5. 1990: približno 400 osebkov; 10. 5.-21. 6. 1990: približno 300 osebkov; 6. 4.-8. 7. 1991: približno 500 osebkov; 8. 7.-8. 9. 1991: približno 200 osebkov; 3. 3.-29. 7. 2014: približno 100 osebkov. Vse nabral, določil in kolekcioniral Bojan Kofler. Aphaobius heydeni. Naravna velikost: 2,85-3,25 milimetrov. (foto: Miroslava Kofler) LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 235 Choleva glauca Britten 1918 Pripada poddružini holevin (Cholevinae). Vrsta je splošno razširjena po Sloveniji, vendar najdbe niso pogoste. Živi v krtinah in mišjih rovih pa tudi v jamah. Hrani se z gnilimi rastlinami in mrhovino. Telo je ovalno in podolgovato, barve je temnorjave. Tipalnice so podaljšane, noge so dolge. Ni slepa. Velika je okrog 5 milimetrov. Vrsta v jami ni pogosta. Ulov: 4. 1983: 6 osebkov; 5. 1983: 1 osebek; 22. 4.-7. 5. 1986: 1 osebek; 7. 5.-19. 5. 1986: 3 osebki; 6. 4.-18. 4. 1987: 1 osebek; 24. 2.-10. 5. 1990: 1 osebek; 3. 3.-29. 7. 2014: 2 osebka. Vse nabral, določil in kolekcioniral Bojan Kofler. Choleva glauca. Naravna velikost: 5,0-5,3 milimetrov. (foto: Miroslava Kofler) Choleva oblonga Latreille 1807 Pripada poddružini holevin (Cholevinae). Vrsta je splošno razširjena po Sloveniji, vendar so najdbe zelo redke. Živi v jamah, krtinah, mišjih rovih in gnezdih ptic. Hrani se z gnijoči-mi rastlinami in mrhovino. Telo je ovalno in podolgovato, barve je temnorjave. Tipalnice so podaljšane, noge so dolge. Ni slepa. Vrsta je velika 5,5 milimetrov in je v jami zelo redka. Ulov: 7. 5.-19. 5. 1986: 1 osebek. Nabral, določil in kolekcioniral Bojan Kofler. Choleva oblonga. Naravna velikost: 5,4-5,6 milimetrov. (foto: Miroslava Kofler) LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 236 Ugotovitve Dolgoletne sistematične raziskave favne hroščev v Marijinem breznu so potrdile prisotnost 7 vrst hroščev: - Anophthalmus alphonsi alphonsi Mueller 1915, - Orotrechus globulipennis globulipennis Schaum 1860, - Laemostenus schreibersi Kuester 1846, - Bryaxis argus Kraatz 1863, - Aphaobius heydeni Reitter 1885, - Choleva glauca Britten 1918 in - Choleva oblonga Latreille 1807. Zastopane so torej tako tipične jamske kot tudi zemeljske vrste. Dve od njih: Anophthalmus alphonsi alphonsi in Aphaobius heydeni sta lokalna endemita in živita zgolj v nekaterih konglomeratnih jamah v bližini Škofje Loke in nikjer drugje. V neposredni bližini so bile najdene vrste, ki bi jih pričakovali tudi v Marijinem breznu, vendar jih med mojimi raziskavami tu še nisem našel. Tako v Migutovem breznu živita Sphaerobathyscia hoffmanni in Aridius nodifer Westwood 1839, v Bohkovem breznu pa Troglorhynchus anophthalmus Schmidt 1854 in Choleva sturmi Brisout 1863. V prihodnje jih bo treba iskati predvsem v vhodnih delih jame in rovih, ki so plitvo pod površjem, kar pa pri tako veliki jami, kot je Marijino brezno, ni lahka naloga. LITERATURA: Bognolo, Marco; Vailati, Dante: Revision of the genus Aphaobius Abeille de Perrin, 1878 (Coleoptera, Cholevidae, Leptodirinae). V: Scopolia 68, Ljubljana : Prirodoslovni muzej Slovenije, 2010, str. 11-13. Daffner, Hermann: Revision der anophthalmus Arten und Rassen mit lang und dicht behaarter Koerperoberseite. V: Mitteilungen der Münchner Entomologischen Geselschaft 86, München : Verlag Dr. Friedrich Pfeil, 1996, str. 33-78. Kataster jam. Ljubljana : Jamarska zveza Slovenije, 2014. Kiauta, Boštjan; Leben, France: Sistematski opis jam v okolici Škofje Loke. V: Loški razgledi 7, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1960, str. 157-178. Kofler, Bojan: Raziskave podzemeljske favne hroščev v Štinetovi jami. V: Acta entomologica slovenica 4, št. 1, Ljubljana : Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija in Prirodoslovni muzej Slovenije, 1996, str. 23-29. Kofler, Bojan: Prispevek k poznavanju razširjenosti in pogostosti Alfonzovega slepega brzca (Anophthalmus alphonsi), (Coleoptera: Carabidae: Trechinae). V: Acta entomologica slovenica 10, št. 1, Ljubljana : Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija in Prirodoslovni muzej Slovenije, 2002, str. 35-41. Kofler, Bojan: Biološke raziskave v Bohkovem breznu. V: Loški razgledi 51, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2004, str. 107-111. LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 237 Kofler, Bojan: Jama v Bihki. V: Železne niti: zbornik Selške doline 11, Železniki : Muzejsko društvo, 2014, str. 271-279. Nonveiller, Guido; Pavicevic, Dragan; Popovic, Dragan: Les cholevinae des territoires de le ancienne Yougoslavie. Beograd : Zavod za zaštitu prirode Srbije, 1999, str. 1-128. Planina, Tomaž: Jame in drugi kraški pojavi v okolici Škofje Loke. V: Loški razgledi 2, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1955, str. 164-171. Polenec, Anton: Nekaj posebnosti in zanimivosti iz živalstva loškega ozemlja. V: Loški razgledi 19, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1972, str. 356-373. Zusammenfassung Die Höhle Marijino brezno und seine Käferfauna Die Höhle Marijino brezno befindet sich in der näheren Umgebung von Škofja Loka und ist die größte Konglomerat-Höhle in Slowenien. Die Länge aller unterirdischen Säle und Erdhöhlen beträgt mehr als zwei Kilometer. Die Funde der unterirdischen Käferfauna (Anophthalmus alphonsi alphonsi, Aphaobius heydeni und Sphaerobathvsccia hoffmanni) brachten in der Vergangenheit den Ruf von Loka, seinen Höhlen und hier lebenden Höhlentieren, weit in die Welt hinein. Obwohl hier viele Naturwissenschaftler geforscht hatten, wurden nur wenige Angaben veröffentlicht. Deshalb war bisheriges Wissen über die Käferfauna in der Höhle Marijino brezno sehr arm. Durch die langjährigen, systematischen, biologischen Untersuchungen wurde die Anwesenheit der folgenden Arten bestätigt: - Anophthalmus alphonsi alphonsi Mueller, 1915 - Orotrechus globulipennis globulipennis Schaum, 1860 - Laemostenus schreibersi Kuester, 1846 - Bryaxis argus Kraatz, 1863 - Aphaobius heydeni Reitter, 1885 - Choleva glauca Britten, 1918 - Choleva oblonga Latreille, 1807. Hier vertretene Tiere gehören zur so gennanten Höhlen- und Erd-Arten. Zwei von ihnen: Anophthalmus alphonsi alphonsi und Aphaobius heydeni, sind lokale Endemiten und leben nur in einigen Konglomerat-Höhlen in der nähe von Škofja Loka und nirgendwo anders. In der unmittelbaren Nähe wurden die Arten gefangen, die sonst auch in der Höhle Marijino brezno zu erwarten wären, aber wurden unter den bisherigen Untersuchungen nicht gefunden. So leben in der Höhle Migutovo brezno die Arten Sphaerobathyscia hofmanni und Aridius nodifer und in der Höhle Bohkovo brezno die Arten Troglorhynchus anophthalmus und Choleva sturmi. LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 238 Matija Križnar Nov zanimiv amonit • |«V v If* * iz prodisca ob Sori Izvleček Fosili v okolici Škofje Loke in okoliškem hribovju so dokaj pogosti, čeprav jih včasih težko prepoznamo. V prispevku predstavljamo zelo nenavadno najdbo fosilnega glavonožca oziroma amonita, kije bil odkrit v produ reke Sore, med Godešičem in Retečami. Amonit je močno poškodovan in ohranjen v obliki kamenega jedra, a smo kljub temu iz ostanka razbrali mnoge podatke in zanimivosti. Najdeni primerek dopolnjuje zbirko fosilov (iz sekundarnih najdišč), ki so bili odkriti na prodnatih bregovih Sore. Abstract An interesting new ammonite from a gravel bank along the Sora Fossils are fairly common in the vicinity of Škofja Loka and the surrounding hills, although they are sometimes hard to recognise. The contribution presents a very unusual find of the fossil of a cephalopod or ammonite discovered in the gravel of the River Sora, between Godešič and Reteče. The ammonite is greatly damaged and preserved in the form of a internal mold but much data and interesting information can nevertheless be gleaned from the remains. The specimen completes the collection of fossils (from secondary sites) discovered in gravel banks of the Sora. Uvod V Loških razgledih se je že večkrat pisalo o različnih amonitih, predvsem iz triasnih plasti Škofjeloškega hribovja. Prav tako so bile predstavljene tudi zanimive najdbe amonitov iz prodnikov med Škofjo Loko in Medvodami. Tako iz prodišč Sore poznamo vsaj tri ali štiri primerke in gotovo vsi izhajajo iz podobno starih plasti. O njih je pisal priznani slovenski paleontolog Anton Ramovš, ki iz Rudenske grape omenja presek triasnega amonita.1 Še bolj zanimivi pa so amoni-ti, ki jih opisuje Andrej Rant2 in izhajajo iz prodnih zasipov Sore pod Retečami in 1 Ramovš, Amoniti na loškem ozemlju, 1998, str. 12. 2 Rant, Amoniti v prodnikih Sore, 1997. LR 62 / Nov zanimiv amonit iz prodišča ob Sori 239 pri Goričanah. Vsi omenjeni ostanki niso bili določeni, saj na njih ni vidnih pomembnih znakov, kot so suturna linija ali oblika hišice. Nova najdba Pred nekaj leti je domačin Rok Jamnik iz Reteč na prodišču Sore, med Godešičem in Retečami, našel zanimiv prodnik, za katerega se je izkazalo, da je kameno jedro amonita. Po temeljitem čiščenju in pregledu smo ugotovili, da je kamnina zelo podobna kot pri prejšnjih najdbah. Primerek je shranjen v paleon-tološki zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Novi ostanek amonita ima močno erodirano površino, saj so po celotni površini razkrite suturne linije in je ohranjen kot kameno jedro. Glede na obliko je imel amonit kroglasto involutno hišico. Kameno jedro ni enakomerno erodirano. Zadnji zavoj hišice je pokrival vse starejše zavoje, popek je bil majhen. Primerek ima ohranjeno bivalno hišico, ki je bila zapolnjena s podobnim sedimentom kot ostale kamrice. Na površini v bivalni kamrici je mogoče opaziti majhen prerez amonita, ki je podoben prerezom primerkov iz družine Tropitidae (podoben rodu Tropites). Primerek ima dobro ohranjenih več kot trideset kamric; na eni strani primerka so te močno kristalizirane (kalcitizirane), kar je posledica diagenetskih procesov med fosili-zacijo. Novi primerek triasnega amonita iz prodišča med Godešičem in Retečami iz družine Arcestidae. S puščico je označen prerez amonita iz družine Tropitidae (zgoraj levo). Razlaga znakov (slika spodaj): A - bivalna kamrica, B - prekristalizirane kamrice, C -suturna linija, D - kamrica. Premer kamenega jedra je 53 mm. Najdba: Rok Jamnik (Reteče), hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. (foto: Matija Križnar) LR 62 / Nov zanimiv amonit iz prodišča ob Sori 240 Poizkus taksonomske uvrstitve in starost Pri poizkusu določitve primerka se lahko najprej osredotočimo na obliko hišice. Konvolutne hišice imajo mnogi amoniti, čeprav oblika kamenega jedra najbolj ustreza vrstam iz družine Arcestidae; tudi suturne linije kažejo na to družino, čeprav so linije slabo ohranjene. O starosti primerka lahko zgolj ugibamo, a če upoštevamo in pregledamo nekatere značilne najdbe amonitov v bližnji okolici in celotni Slovenji, že sediment kaže na triasno starost. Podobne amonite iz triasnih najdišč omenjajo Ramovš,3 Pavšič4 in drugi. Na triasno starost kaže tudi zgoraj omenjeni prerez amonita iz družine Tropitidae, katere predstavniki so živeli predvsem v zgornjem triasu. Predvsem pa se postavlja vprašenje primernega (prvotnega) najdišča amonita. Kljub dobri geološki raziskanosti ozemlja Selške in Poljanske doline še ne poznamo plasti z amoniti. Primerki amonitov iz družine Arcestidae: levo - prerez amonita s prekristaliziranimi kamricami iz Rudenske grape; primerek hrani Prirodoslovni muzej Slovenije; (foto: Ciril Mlinar); sredina - prerez amonita rodu Stenarcestes, (vir: www.fossilienzone.at.; foto: Friedrich Petutschnig); desno - dva tipična primerka družine Arcestidae (po Mojsisovics, 1882). Predstavljeni primerki niso v razmerju. Ob upoštevanju vseh navednih znakov lahko primerek iz prodišča ob Sori pripišemo amonitu iz družine Arcestidae, rodu Arcestes ali Stenarcestes (mogoče tudi rod Proarcestes), ki so živeli tudi v zgornjem triasu. Podoben primerek iz Rudenske grape pri Rudnem je predstavil že Ramovš.5 Tudi ta ima podobno kristalizirane nekatere kamrice in njegov prerez (prerez skoraj pravokoten na hišico) spominja na arcestidne amonite. O podobnih triasnih amonitih poročajo tudi iz 3 Ramovš, Amoniti na loškem ozemlju, 1998. 4 Pavšič, Fosili - zanimive okamnine iz Slovenije, str. 87. 5 Ramovš, Amoniti na loškem ozemlju, 1998. LR 62 / Nov zanimiv amonit iz prodišča ob Sori 241 Italije6 in Avstrije.7 Predvsem italijanski primerki so fosilizirani zelo podobno našim primerkom. Zaključek Iz prodišča reke Sore med vasema Godešič in Reteče smo predstavili novo in zanimivo najdbo triasnega amonita. Ostanek fosilnega glavonožca se je ohranil kot kameno jedro. Oblika in nekateri drugi znaki (podobne najdbe, vključki ...) kažejo na zgornjetriasno starost amonita, ki smo ga uvrstili v družino Arcestidae. Omenjena najdba dopolnjuje zbirko fosilov, odkritih na prodišču Sore, torej sekundarno najdišče, a hkrati predstavlja enega najlepših ostankov amonitov, ki so bili odkriti v okolici Škofje Loke. Zahvala Zahvaljujem se najditelju Roku Jamniku, ki je amonit podaril in odstopil v strokovno obdelavo Prirodoslovnemu muzeju Slovenije. Za posredovanje se zahvaljujemo tudi Tadeji Šubic. LITERATURA: Maurer, Florian, Brack, Peter: Aragonite dissolution, sedimentation rates and carbon isotopes in deep-water hemipelagites (Livinallongo formation, Middle Triassic, northern Italy). V: Sedimentary Geology 194, Amsterdam : Elsevier, 2007, str. 279-285. Mojsisovics, Edmund: Die Cephalopoden der mediterranen Triasprovinz : Abhandlungen der Kaiserlich-Königlichen Geologischen Reichsanstalt, 10. Wien : Geologische Reichsanstalt, 1882, 322 str. Pavšič, Jernej: Fosili - zanimive okamnine iz Slovenije. Ljubljana : Tehniška založba Slovenije, 1995, 139 str. Ramovš, Anton: Amoniti na loškem ozemlju. V: Loški razgledi 45, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1998, str. 11-14. Rant, Andrej: Amoniti v prodnikih Sore. V: Loški razgledi 44, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1997, str. 168-169. Summary An interesting new ammonite from a gravel bank along the Sora An interesting new Triassic ammonite was found in a gravel bank of the River Sora, between Godešič and Reteče. Based on the shape of the internal ammonite mould and some other information, the specimen dates from the Upper Triassic and is similar to cephalopods of the Arcestidae family. This specimen is one of the most beautiful fossils from secondary sites in the vicinity of Škofja Loka. 6 Maurer & Brack, Aragonite dissolution, str. 283. 7 Mojsisovics, Die Cephalopoden der mediterranen Triasprovinz. LR 62 / Nov zanimiv amonit iz prodišča ob Sori 242 Na prednji strani: Na Teku štirih mostov (2015) so tekli tudi najmlajši. (foto: Tomaž Lunder) Miha Ješe Nagovor župana Občine Škofja Loka ob koncu leta 2015 Spoštovane gospe in gospodje, ob 25. obletnici zgodovinske, skoraj enoglasne odločitve o ustanovitvi lastne države naša občina praznuje s posebnim zanosom. Praznujemo z opravljenim delom, uresničitvijo dolgoletnih sanj in potreb. Južna obvoznica v Poljansko dolino je že v veliki meri razbremenila staro mestno jedro, s primerno prometno ureditvijo, ki ne bo onemogočala dostopa do našega lepega centra mesta, pa bodo dani pogoji tudi za razvoj Lontrga, ki se je z otvoritvijo prenovljene Miheličeve galerije že začel. Do konca leta smo v treh letih dokončali najobsežnejše in najdražje gradnje v naši zgodovini, in sicer Zgodovinski trenutek: slovesno odprtje poljanske obvoznice, 20. oktober 2015. (foto: Aleksander Igličar) LR 62 / Nagovor župana Občine Škofja Loka ob koncu leta 2015 245 Pogled na Centralno čistilno napravo Škofja Loka na Suhi, po posodobitvi in nadgradnji in del južne škofjeloške obvoznice. (iz arhiva projekta Odvajanje in čiščenje odpadnih voda v porečju Sore) prenovo vodooskrbnega sistema, izgradnjo novih kanalizacij in dveh čistilnih naprav, v skupni vrednosti okoli 35 milijonov evrov, od tega je bilo okoli 24 milijonov nepovratnih sredstev, ki smo jih v celoti porabili do konca letošnjega leta. Naši vrtci in šole imajo nove toplotne ovoje, ki omogočajo bistveno boljše pogoje za delo, zmanjšali so se stroški. S sedemletno zamudo smo zgradili južno dovozno cesto v industrijsko cono, ki bo omogočila varen in hiter dostop do Trate in naših najpomembnejših gospodarskih družb. Istočasno pomeni zametek nove vpadnice v Škofjo Loko, za katero se dogovarjamo z Direkcijo za infrastrukturo in jo bomo v naslednjih letih podaljšali do Meje v kranjski občini. Prav tako so bile po predlogih posameznih krajevnih skupnosti izvedene številne investicije in tudi manjše izboljšave, predvsem na prometni infrastrukturi, ki so jih predlagali občani. Skladno z dolgoročno strategijo aktivnosti usmerjamo v trajnostni razvoj, javni prevoz je bogatejši za linijo do Drage, zdaj pokriva vsa območja občine. Skladno z energetskim konceptom sledimo porabi energentov v javnih zgradbah, kjer dosegamo zavidljive prihranke. V mestnem središču, še posebno na obnovljenem Cankarjevem trgu, je vedno bolj živahno. Vse več je odmevnih športnih prireditev. Naši številni športniki, zlasti mladi, so uspešni doma in v tujini. V Sokolskem domu beležimo skoraj 200 dogodkov letno, aktivni in zelo uspešni so tudi na Loškem odru, v KUD Reteče in KUD Sveti Duh. Po večletnih prizadevanjih smo bili v začetku decembra LR 62 / Nagovor župana Občine Škofja Loka ob koncu leta 2015 246 Na Teku štirih mostov so tekli tudi najmlajši. (foto: Tomaž Lunder) priča skupnemu razstavnemu večeru Loškega muzeja, Centra DUO in Sokolskega doma. V naslednjem letu se bo tej triperesni deteljici pridružila še Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka. V letošnjem, nedvomno zgodovinskem letu ne moramo mimo prostovoljstva. Več kot dvesto društev, klubov in organizacij športnega, kulturnega, socialnega in drugih namembnosti dela odlično in je lahko zgled drugim ne le v Sloveniji, ampak v Srednji Evropi. Loka, mesto zgodovine, slikarstva, gledališča, športa in turizma je letos organizirala največji prostovoljski dogodek, to je Škofjeloški pasi-jon, ki je povezal več kot tisoč izvajalcev in 24 000 obiskovalcev iz domovine in iz drugih držav; doživeli smo izjemno gledališko predstavo, ki se je dotaknila naših duš. Leto smo sklenili s tradicionalno podelitvijo Severjevih nagrad. Finančno je bilo leto 2015 izjemno zahtevno, zato bo naslednje namenjeno predvsem dokončanju začetih infrastrukturnih investicij, projektom krajevnih skupnosti in pripravi projektov za naslednja leta. Pripravljeni so pogoji za projektiranje otroškega vrtca v nekdanji vojašnici, predstavljen je bil že osnutek proti-poplavne zaščite med puštalskim jezom in suškim mostom, pred razgrnitvijo so projekti ureditve otroškega igrišča in trga pred upravno enoto, nato sledi projektiranje ureditve Spodnjega trga. Za prvo branje je pripravljen prostorski načrt severne obvoznice med Podlubnikom 2 in Grencom. Ne smemo pa pozabiti stabilnega in močnega gospodarstva. V letošnjem letu so bili postavljeni nova orodjarna LTH Ulitkov, nove proizvodne hale Filca in obnovljena druga linija Knaufa, s prehodom goriva koksa na bistveno čistejši plin. Za boljši izkoristek je potreben kisik, zato je v teku izgradnja kisikarne. LR 62 / Nagovor župana Občine Škofja Loka ob koncu leta 2015 247 V letu 2015 je bilo skupno dokončanih investicij za več kot 150 milijonov evrov, več kot 90 milijonov v javnem sektorju, več kot 60 milijonov pa v zasebnem. Imamo še veliko smelih načrtov, ki bodo omogočili boljše življenje naših občank in občanov, redno in dobro plačano delo, čistejše okolje ter zadovoljne prebivalce. Izzive moramo sprejemati in jih uresničevati. S skupnimi močmi to zmoremo. Vse to smo dosegli z dobrim sodelovanjem občank in občanov, javnih in gospodarskih družb in številnih kakovostnih izvajalcev ter nadzornikov del. Pomembno je usklajeno in konstruktivno sodelovanje vseh županov z Loškega, dodatno pa je našo družbo obogatil še medvoški. Diplomatski zbor rad prihaja v Loko, nemara bomo prav z njihovo pomočjo našli investitorja za loški hotel. Hvala vsem za vaš prispevek k uspehu in delu naše občine. Še naprej se priporočam za dobro sodelovanje, predloge in pomoč. Lepo preživi-mo božične praznike, v novem letu 2016 pa vsem nam želim veliko zdravja, sreče, miru, modrosti in čuta do sočloveka. Škofja Loka, 25. 12. 2015 V mesecu septembru 2015 je Škofjo Loko obiskala delegacija iz kitajske province Fujian. (hrani: Arhiv Občine Skofja Loka) Škofjeloški pasijon 2015. (foto: PeterPokorn ml.) LR 62 / Nagovor župana Občine Škofja Loka ob koncu leta 2015 248 Sabina Gabrijel Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2015 Zlati grb Občine Škofja Loka za leto 2015 prejme JANEZ SUŠNIK za prostovoljno gasilstvo v vseh njegovih strukturah in opravljanje prostovoljnega dela v svojem prostem času, brezplačno, ter za uspešno delovanje tudi na drugih področjih družbenega življenja v občini. Janez Sušnik je član gasilske organizacije od leta 1967. Pred 15. leti je prevzel funkcijo predsednika Prostovoljnega gasilskega društva Škofja Loka. Od takrat dalje lahko rečemo, da je društvo v stalnem porastu, kar velja tako za operativno kot tudi organizacijsko področje. Ena njegovih prvih akcij je bila, da je v društvu prepričal nekaj gasilskih zanesenjakov, da so založili svoj denar za nabavo rabljenega vozila za prevoz moštva. In tako se je začelo. V začetku je bilo društvo primerljivo z malimi podeželskimi društvi, a z leti je raslo, tako po številu članov kot usposobljenosti. Janez je s svojo ekipo uspel organizirati društvo v operativno enoto, ki je danes ena vodilnih prostovoljnih enot v državi. V celotnem dosedanjem delovanju je bila njegova osnovna skrb nabava in uporaba nove ter sodobne gasilske tehnike, seveda v okviru finančnih možnosti. V času njegovega predsedovanja je društvo zamenjalo oziroma kupilo kar 14 specialnih gasilskih vozil, od katerih jih danes šest tvori osnovno operativno moč društva. Delo in organiziranje mladine je druga stvar, ki jo društvu in njegovemu predsedniku zavidajo daleč naokoli. Operativna enota v svoje vrste vsako leto pridobi od pet do deset novih mladih usposobljenih gasilcev, kar je večinoma rezultat dobrega dela domačih mentorjev. Janez Sušnik. (foto: Tina Dokl, Gorenjski glas) LR 62 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2015 249 Pomembne so tudi investicije v gasilskem domu. Njegova ideja je bila, da gasilski dom ne sme biti zgolj gola zgradba z gasilsko vsebino. Dom so uredili tako, da so njegova zgornja nadstropja vir prihodka, ki zagotavlja pokrivanje vseh stroškov vzdrževanja doma in okolice, pa še za dodatno opremo kaj ostane. Janez Sušnik je več kot samo predsednik društva. Svojim članom daje zgled hrabrega in požrtvovalnega gasilca - reševalca, ki aktivno sodeluje na različnih intervencijah ter izvaja najodgovornejša in najpomembnejša dela. Tuje mu ni niti izobraževanje, saj je od pripravnika nadaljeval pot prek operativnega gasilca, vse do višjega gasilskega častnika I. stopnje. Opravil je tudi gasilske specialnosti -tehnično reševanje in uporaba radijskih postaj. Ko je PGD Škofja Loka leta 1999 od URSZR pridobilo koncesijo za posredovanje pri prometnih nesrečah in nesrečah z nevarnimi snovmi, so postali enota širšega pomena, zato se je njegovo delo še povečalo. Vendar tudi to dodatno delo sprejema z razumevanjem in s svojo avtoriteto ter dobro motivacijo uspešno vodi sedaj veliko večje društvo. Aktivno je deloval tudi v organih Gasilske zveze Škofja Loka, kjer je s svojim znanjem in izkušnjami pomagal na vseh področjih, predvsem pa je bil kot pomočnik poveljnika za gasilsko tehniko aktiven na področju izbire in nakupa ustreznih vozil in druge gasilske tehnike. Od leta 2008 do 2013 je bil tudi poveljnik gasilskega poveljstva Občine Škofja Loka. Aktivno je vplival na razvoj celotne javne gasilske službe v občini. Pod njegovim vodstvom so bili zastavljeni cilji njenega razvoja, soustvaril je izjemno organizirano in uspešno Javno gasilsko službo Občine Škofja Loka. Kot poveljnik gasilskega poveljstva občine je bil tudi član štaba Civilne zaščite občine za področje gasilstva. Njegovo delo je bilo zelo opazno; s svojim delom, idejami in motivacijo je pomagal ustvarjati sistem zaščite, reševanja in pomoči v naši občini, ki učinkovito deluje in rešuje situacije, ki nas prizadenejo ob vse pogostejših naravnih in drugih nesrečah. Veliko pozornost je namenjal preventivni dejavnosti, aktivno se je vključeval v področja, kjer je s svojim znanjem in izkušnjami skušal pomagati pri razvoju ustrezne požarne zaščite ter razvoju celotnega sistema zaščite, reševanja in pomoči v naši občini. Janez Sušnik pa ni aktiven samo na gasilskem področju, saj se udejstvuje tudi na drugih področjih družbenega življenja. Dolga leta je bil pooblaščenec za sklepanje zakonskih zvez pri Upravni enoti Škofja Loka, nekaj let pa tudi občinski svetnik. Uspešno je predstavljal, utemeljeval in zagovarjal potrebe gasilcev v občini in ostale projekte oziroma potrebe občank in občanov. Janez Sušnik je človek, ki je svoje življenje zapisal prostovoljnemu gasilstvu v vseh njegovih strukturah in navedene naloge opravlja izključno prostovoljno, v svojem prostem času, ter več kot uspešno dolgo vrsto let deluje tudi na drugih področjih družbenega življenja v naši občini. 250 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2015 / LR 62 Srebrni grb Občine Škofja Loka za leto 2015 prejme DIETER THALHAMMER kot dolgoletni župan mesta Freising in sedanji predsedujoči Partnerschaftsverein Freising e. V - Društvu pobratenih mest Freising - za dve desetletji trajajoča prizadevanja za razvejano prijateljsko in partnersko sodelovanje med Škofjo Loko in Freisingom. Gospod Dieter Thalhammer je bil rojen aprila 1943 v Freisingu. Njegova poklicna pot se je začela v Bavarski zavarovalniški zbornici, sledila je zaposlitev na Tehniški univerzi v Munchnu in potem v občinski upravi Občine Eching. Leta 1978 je postal član Okrožnega sveta okrožja Freising in tudi član Mestnega sveta. Deset let je bil poleg redne zaposlitve tudi referent za gospodarstvo in finance. Leta 1994 je bil izvoljen za nadžupana Freisinga in na tej poziciji je užival podporo občank in občanov celih 18 let, torej do leta 2012, ko se je upokojil. Gospod Dieter Thalhammer je prejel vrsto priznanj in odlikovanj Zvezne republike Nemčije, Bavarske in mesta ter institucij Freisinga. Prve resnejše stike med Freisingom in Škofjo Loko je vzpostavil že prvo leto po svoji izvolitvi za nadžupana. Mesto Freising in Glasbena šola Freising sta namreč tega leta k sodelovanju na mednarodnem festivalu »Europatag der Musik« povabila škofjeloško Folklorno skupino Tehnik. Škofja Loka se je predstavila z ljudsko glasbo in plesi, kulinaričnimi specialiteta-mi, slovenskimi vini in čipkarstvom. Stekli so tudi prvi pogovori o nadaljnjem sodelovanju. V obdobju od 1994 do 2004 je sodelovanje raslo in pridobivalo nove vsebine in udeležence; glavni akterki sodelovanja v tem obdobju sta bili glasbeni šoli obeh mest. Vsako leto so se vrstili nastopi komornih pevskih zborov in koncerti srednjeveške glasbe kot tudi razstave likovnih razstavljavcev in razstavljavcev umetniških fotografij. V začetku leta 2004 se je sodelovanje med mesti močno okrepilo. Maja 2004 (dva meseca pred podpisom listine o pobratenju) so bili - s pomočjo prijateljev iz Freisinga - v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani predstavljeni originali Brižinskih spomenikov, ki predstavljajo najstarejši zapis v slovenskem jeziku in se hranijo v Bavarski državni knjižnici v Munchnu. Junija 2004 sta občini Freising in Škofja Loka v Munchnu organizirali odkritje bronastega doprsnega kipa Antonu Dieter Thalhammer. (foto: Tina Dokl, Gorenjski glas) LR 62 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2015 251 Ažbetu, svetovno znanemu slovenskemu slikarju in pedagogu, ki je bil rojen na škofjeloškem ozemlju. 3. 7. 2004 sta nadžupan Občine Freising Dieter Thalhammer in župan Občine Škofja Loka Igor Draksler podpisala listino o pobratenju, s katero sta potrdila pripravljenost za vzajemno sodelovanje na kulturnem, gospodarskem in znanstvenem področju. Po podpisu listine o pobratenju se je sodelovanje med občinami uspešno razvijalo naprej in se krepilo z mnogimi kontakti na obeh občinskih lokacijah, in to na upravnem, kulturnem, športnem in izobraževalnem področju. Obe občini sta sodelovali tudi na vseh srečanjih, ki so jih organizirali aktualni konzuli Republike Slovenije v Münchnu in predstavniki Bavarsko-slovenskega društva. Na teh srečanjih se je razpravljalo o gospodarskih razmerah v Sloveniji in Nemčiji ter o izkušnjah iz partnerskega sodelovanja in perspektivah za prihodnje sodelovanje. Pomembne zasluge Dieterja Thalhammerja so predvsem, da je vse do odhoda v pokoj spodbujal in zagotavljal pogoje za vrsto aktivnosti in kontaktov z Občino Škofja Loka in udeleženimi občankami in občani. Nekatera srečanja in aktivnosti med mestoma so do današnjih dni postali že tradicionalni. Z ustanovitvijo Partnerschaftsverein e. V. Freising v letu 2012 pa kot predsedujoči še naprej skrbi za rast sodelovanja med pobratenimi občinami in v povezavi z ostalimi partnerskimi mesti Freisinga, ki so v Franciji, Nemčiji in Avstriji, prispeva k večji razpoznavnosti Škofje Loke tudi v teh državah. Srebrni grb Občine Škofja Loka za leto 2015 prejme VRTEC SONČNI ŽAREK za večletno uspešno in družbeno pomembno delo ter zgledne uspehe in požrtvovalnost na posameznih področjih družbenega življenja, še posebej na področju vrtčevskega varstva, vzgoje in izobraževanja najmlajših generacij otrok. Vrtec Sončni žarek je zasebni vrtec, vpisan v razvid izvajalcev javno veljavnega programa pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport ter sodi v kategorijo družbeno koristnih institucij, s subvencijo 85 % (brez investicij in amortizacije), nahaja se v Stari Loki. Klemen Keršmanc in Andreja Snoj Keršmanc sta prevzela priznanje v imenu Vrtca Sončni žarek. (foto: Tina Dokl, Gorenjski glas) 252 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2015 / LR 62 Ustanovljen je bil jeseni 2003, vanj pa je v dva oddelka vstopilo okrog 40 otrok v starosti od treh do šestih let. Od septembra 2009 deluje v novi stavbi, kjer je vrata odprl tudi otrokom jasličnih oddelkov. Danes deluje šest oddelkov, od tega trije jaslični in trije oddelki otrok od treh do šestih let; skupaj okrog 100 otrok. Vrtec ima velike igralnice, terase, skupne prostore, veliko telovadnico in dvorano za približno 250 oseb, igrišče, parkirne prostore, atelje, knjižnico in administrativne prostore. V njem je zaposlenih 18 oseb, poleg vzgojiteljev in pomočnikov tudi številno strokovno osebje: športni pedagog (velika telovadnica), muzikolog, učitelj angleščine (native speaker), komunikolog (vzgoja za medije), sicer pa v vrtcu deluje vzgojiteljski tim, s poudarkom na projektnem delu. V program imajo vključen tudi balet. Vrtec Sončni žarek skrbi za organizacijo otrokovih aktivnosti, vloge in funkcije, ki jih dnevno vrši. Te so med seboj prepletene v močno mrežo, kjer se razvijajo vrednote pomoči, poslušanja, odgovornosti. Pri tem se krepijo medsebojni odnosi, ki temeljijo na spoštovanju različnosti, medsebojnem sprejemanju, v vsestranskem medgeneracijskem sodelovanju, ustvarjanju okolja, v katerem se izrazijo in razvijejo različni talenti. Vzgoja temelji na medsebojni pozornosti, odprtosti do sočloveka in spoštovanju, tako da je posameznik ali širša skupina sposobna vstopiti v pristen dialog. Posledično je na ta način vnaprej zmanjšana sleherna oblika sebične tekmovalnosti in z njo povezana morebitna rast konflikt-nosti raznih oblik. Vrtec je razvil lasten pedagoški način vzgoje in izobraževanja, ki temelji na združevanju slovenske tradicije predšolske vzgoje in pedagogike skupnosti. Iz skupnega pedagoškega zanosa vzgojiteljev, da bi dobro vzgajali, se rojevajo tudi elementi nove pedagogike. Vrtec je vzpostavil mrežo vrtcev v Sloveniji in tujini, ki delujejo po teh načelih (Skopje, Beograd, Križevci, Grosuplje, Kresnice ...). Vrtec Sončni žarek ima od leta 2013 svojega predstavnika v 9-članski svetovni centralni komisiji Pedagogike skupnosti (EDU - Educazione Unita). Od leta 2014 je vrtec tudi dejaven član znotraj Inštituta za etiko (ustanoviteljica SAZU). Ob 10. obletnici delovanja so organizirali odmeven mednarodni seminar z naslovom Deset let korakov v vzgoji, ki nosi upanje. Vrtec je imel že več kot 150 uglednih in strokovnih obiskov iz tujine, ki glas o razvoju novega modela pedagogike širijo po Sloveniji in v tujino. Vrtec v svojem projektnem delu intenzivno sodeluje z vso lokalno skupnostjo, saj je to v samem načelu pedagogike skupnosti, skupnosti, ki vzgaja. Organizirali so že več kot sto seminarjev, aktivov, prireditev, operet, dramskih iger, projektov, posneli risani film in več kot 10 dokumentarnih filmov ter avdio-pravljico za najmlajše. Vloga Vrtca Sončni žarek je pomembna tudi zaradi zagotavljanja vrtčevskega varstva. S svojimi kapacitetami in programom delno razbremenjuje občinske potrebe po vrtčevskem varstvu, predvsem za prvo starostno obdobje, kjer je pomanjkanje kapacitet najbolj pereče. V svojem 12-letnem delovanju je na ta LR 62 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2015 253 način popestril ponudbo in prinesel dodano vrednost na področju vrtčevskega varstva, vzgoje in izobraževanja v Občini Škofja Loka. Nagrajenci Občine Škofja Loka za leto 2015. Z leve proti desni: Klemen Keršmanc, Andreja Snoj Keršmanc, Janez Sušnik, Dieter Thalhammer in župan mag. Miha Ješe. (foto: Tina Dokl, Gorenjski glas) 254 Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2015 / LR 62 Milena Alič Občina Gorenja vas - Poljane - leto 2015 bo zapisano v zgodovino Po čem si bomo zapomnili leto 2015? To je bilo leto, v katerem so se zaključili veliki večletni infrastrukturni projekti, njihove pridobitve bodo koristile še naslednjim rodovom. Potrdil se je pregovor, da je v slogi moč. Povezano in složno delovanje občin pri odpravljanju skupnih ovir ter doseganju skupnih ciljev je pripeljalo do rezultatov, ki so bili v Škofji Loki predstavljeni na skupni tiskovni konferenci konec oktobra 2015. Župani občin Škofja Loka, Gorenja vas - Poljane, Železniki in Žiri so predstavili prvo večje medobčinsko partnersko sodelovanje - projekt Odvajanje in čiščenje odpadnih voda v porečju Sore, s katerim so uspešno črpali sredstva Evropske unije iz Kohezijskega sklada. Po statistični raziskavi revije Moje finance (2015, št. 12, str. 12-21) »Kje v Sloveniji se živi najbolje?«« se Občina Gorenja vas - Poljane med 210. slovenskimi občinami uvršča na odlično 4. mesto. Ocenjevali so: gospodarsko moč občine in občanov, strukturo prebivalstva, infrastrukturo (nastanitev, prevozna sredstva, otroško varstvo), zdravje občanov, kriminaliteto ter podnebje in potrese. Iz raziskave tudi izhaja, da je naša občina na prvem mestu po zdravju prebivalstva v Sloveniji. Zaključen evropski projekt Oskrba s pitno vodo v porečju Sore Stari vodovod je bil dotrajan, oskrba je bila motena zaradi slabih cevi, prav tako ni bila zadovoljiva kakovost vode. Vodovod, ki sta ga s tem projektom zgradili občini Gorenja vas - Poljane in Škofja Loka, naj bi po besedah županov reševal preskrbo z vodo v naslednjih 50. letih in ima velik pomen za Poljansko dolino in Škofjo Loko. Projekt prinaša celovito rešitev oskrbe s pitno vodo na območju obeh občin. Z gradnjo so 6. 12. 2012 začeli v Občini Gorenja vas - Poljane in jo zaključili 31. 8. 2015 v Občini Škofja Loka. Na podlagi podpisanih pogodb z izvajalci vrednost projekta znaša dobrih 13 milijonov evrov (z vključenim DDV). Več kot 70 % celotne LR 62 / Občina Gorenja vas - Poljane 255 vrednosti predstavljajo evropska kohezijska sredstva, 12 % je sofinancirala država, preostanek pa obe občini iz lastnih proračunskih sredstev. V Občini Gorenja vas - Poljane so dela, vredna 3,2 milijona evrov (brez DDV), zaključili v izredno kratkem času (dobrem letu in pol) ter zgradili vodovodni sistem (Trebija-Dolge Njive; Trebija-Gorenja vas-Todraž; Trebija-Podgora; Poljane) v dolžini dobrih 16 kilometrov. Poleg tega so bili zgrajeni še štirje vodo-hrani in klorirna postaja v Hotoveljski grapi (zajetje Milostovka). Največ težav pri gradnji, ki je sicer tekla po načrtih, so povzročile poplave Poljanske Sore in njenih pritokov (oktober 2014). Zaradi izrednih vremenskih razmer so pogodbeni rok podaljšali za 46 dni in dela zaključili 15. 12. 2014. Do konca januarja 2015 so pridobili vseh pet uporabnih dovoljenj, kasneje so začeli s priklapljanjem uporabnikov na novi vodovod. Tudi v Občini Škofja Loka so bila gradbena dela zaradi poplav za nekaj časa ustavljena. Kljub temu je bil celoten projekt Oskrba s pitno vodo v porečju Sore v obeh občinah s skupno tiskovno konferenco zaključen v pogodbenem roku, 15. 9. 2015 v Škofji Loki. Obe občini bosta s projektom izboljšali javno oskrbo s pitno vodo za 22 107 prebivalcev in omogočili priključevanje novih uporabnikov na javno vodovodno omrežje. Nezanemarljive so tudi koristi za okolje, kot so ohranjanje naravnih virov in biotske raznolikosti, izboljšanje stanja vodnih teles ter kakovost površinskih in podtalnih voda. Boljša in varnejša bo oskrbo s pitno vodo, izboljšale se bodo življenjske razmere in večja bo kakovost življenja, kar bo pomembno prispevalo tudi k razvoju turističnih in rekreativnih aktivnosti, so poudarili na novinarski konferenci. Zaključen evropski projekt Odvajanje in čiščenje odpadnih voda v porečju Sore S slovesnim odprtjem nove posodobljene in nadgrajene čistilne naprave Gorenja vas se je v začetku oktobra 2015 v Občini Gorenja vas - Poljane zaključil medobčinski evropski projekt Odvajanje in čiščenje odpadnih voda v porečju Sore. Ta je poleg omenjene čistilne naprave vključeval tudi gradnjo primarnega Otvoritev posodobljene in razširjene čistilne naprave Gorenja vas. Od leve proti desni: Bernard Strel, višji svetovalec na Občini Gorenja vas - Poljane, Milan Čadež, župan Občine Gorenja vas -Poljane in mag. Blaž Mozetič, vodja sektorja za kohezijo, Direktorat za vode in investicije, MOP. (foto: arhiv Dialog&co) LR 62 / Občina Gorenja vas - Poljane 256 kanala kanalizacijskega sistema Trebija-Gorenja vas. Pogodbena vrednost vseh opravljenih del je bila dobrih 2,2 milijona evrov, pri čemer jih je Evropska unija sofinancirala v višini 65 % vrednosti celotne naložbe. Kanalizacijski sistem Trebija-Gorenja vas predstavlja širitev javnega kanalizacijskega sistema Gorenja vas, kjer se komunalne odpadne vode čistijo v prenovljeni čistilni napravi. V okviru investicije so bili v naseljih Gorenja vas, Hotavlje, Podgora in Trebija zgrajeni: primarni kanal, dolg 6,978 kilometra, štiri črpališča komunalnih odpadnih voda, posodobili in razširili so čistilno napravo Gorenja vas, in sicer s 1.000 na 3.100 populacijskih enot (PE). Zaradi urejene komunalne infrastrukture se v občini močno zmanjšujejo negativni vplivi na okolje, kakovost površinskih in podzemnih voda pa je vedno boljša, ohranjajo se naravni viri in biotska raznovrstnost. Zaključen evropski projekt Vodovod Podvrh-Zapreval Na Starem vrhu je bil zgrajen nov vodovodni sistem Podvrh-Zapreval, ki bo s čisto pitno vodo oskrboval naselja Podvrh, Zapreval in Četena Ravan; namenu so ga predali 15. 10. 2015. Investicija zajema izgradnjo zajetja in prečrpalne postaje pri Bohinčevem mlinu, ki vodo v vodohran Podvrh prečrpava s kapaciteto 100 m3, ter skoraj štiri kilometre in pol kakovostnih vodovodnih cevi iz duktila od Podvrha do Zaprevala. Vrednost gradbenih del, s katerimi so začeli avgusta 2011 in jih je izvajal Energoplan, je bila 742 000 evrov (brez DDV); delno jih je financirala Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Z novim vodovodnim sistemom je rešen problem zadostne in kakovostno ustrezne oskrbe s pitno vodo prebivalcev v teh više ležečih naseljih, kar je pomembno tudi za razvoj turizma na Starem vrhu in v krajih pod njim. Zaključen evropski projekt Kanalizacija Javorje S krajšo slovesnostjo ob čistilni napravi v Dolenčicah so 6. 11. svojemu namenu predali novozgrajeni kanalizacijski sistem v Javorjah, s katerim je Občina Gorenja vas - Poljane uredila odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda na območju Dolenčic, Javorij, Murav in Četene Ravni. Zgrajen je bil javni kanalizacijski sistem, sestavljen iz dveh delov, iz kanalizacije Četena Ravan (čistilna naprava Četena Ravan za 98 populacijskih enot (PE) ter kanalizacijski vod v dolžini 324 m) in kanalizacije Javorje (čistilna naprava Dolenčice za 560 PE ter kanalizacijsko omrežje Murave-Javorje-Dolenčice, v skupni dolžini 4,1 km). Končna vrednost investicije Kanalizacija Javorje je več kot 2 milijona evrov (z DDV), od tega je približno 55 % evropskih sredstev. Z gradnjo so uredili odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda za okrog 290 prebivalcev, Podružnično osnovno šolo Javorje ter turistične in druge objekte. Do septembra 2015 je bilo zgrajenih več kot 80 priključkov na novozgra- LR 62 / Občina Gorenja vas - Poljane 257 jeno javno kanalizacijo. Zbiranje in odvajanje odpadne vode iz hiš ni edini učinek tega projekta. Gre za vodnato in plazovito hribovito področje in z ustreznimi ukrepi občina želi preprečiti nadaljnje plazenje. S tem projektom so bile številne zaledne vode speljane v meteorno kanalizacijo, s čimer so prav tako upočasnili plazenje. Dve novi obvoznici - širša vrata v svet Gorenjevaška obvoznica Gorenjevaška obvoznica, sprostitev prometa na obvoznici, 19. junij 2015. (vir: spletniportal Občine Gorenja vas - Poljane) S pridobitvijo uporabnega dovoljenja avgusta 2015 in uradno otvoritvijo se je zaključila gradnja gorenjevaške obvoznice. Promet je po 618 metrov dolgi trasi ob Sori mimo Gorenje vasi stekel 19. 6., teden dni kasneje so tudi avtobusi prenehali voziti skozi vas. Ukinjena je bila avtobusna postaja pri zadrugi, nova je na obvoznici. Gradbena dela med Petrolom in koncem vasi proti Hotavljam so se začela septembra 2013, predvideno je bilo, da bodo dela končana v letu in pol. Strošek gradnje se je s prvotnih nekaj več kot 2,33 milijona evrov povečal na skoraj 2,38 milijona evrov, in sicer zaradi sanacije plazu, ki se je sprožil med gradnjo. Gorenjevaška obvoznica je bila kljub zapletom pri gradnji zgrajena v rekordnem času, saj je od priprave ustreznega državnega prostorskega načrta do odprtja ceste minilo samo šest let. Večina denarja, to je 85 % upravičenih stroškov, so bila sredstva Evropskega sklada za regionalni razvoj. Celotna investicija, vključno LR 62 / Občina Gorenja vas - Poljane 258 s protipoplavnimi in podpornimi zidovi, je stala dobrih 5 milijonov evrov, občina pa je prispevala 96.000 evrov za ureditev pločnikov, avtobusnih postaj in razsvetljave. Z novo obvoznico v Gorenji vasi je zagotovljena boljša prometna varnost udeležencev v prometu, izboljšani sta kakovost bivanja prebivalcev Gorenje vasi ter povezanost regionalnih in medobčinskih središč. Poljanska obvoznica Poljanska dolina je 10. 10. praznovala, veselja ob odprtju obvoznice v Gorenji vasi in skorajšnjem odprtju obvoznice v Škofji Loki ni bilo mogoče skriti. Za 712 metrov dolgim točilnim pultom, najdaljšim v Sloveniji, so se ob Tavčarjevem dvorcu na Visokem predstavljali gostinci in ponudniki od Žirov do Škofje Loke, športna, turistična in kulturna društva; bilo je več kot 60 razstavljavcev. Dogajanje je odprl Veseli tek iz Žirov do Škofje Loke, ki je privabil 250 tekačev. Zaradi pridobivanja ustreznih dovoljenj je bilo uradno odprtje obvoznice 10 dni kasneje. Poljanska dolina je odprtje poljanske obvoznice praznovala ob Tavčarjevem dvorcu na Visokem za 712 metrov dolgim točilnim pultom. (foto: Kristina Zajc - Božič) Veseli tek iz Žirov do Škofje Loke je privabil 250 tekačev. 10. oktober 2015. (foto: Vito Debeljak) LR 62 / Občina Gorenja vas - Poljane 259 Velika zahvala, da je projekt, ki se je vlekel skoraj 40 let, stekel do konca, gre bivšemu ministru Janezu Božiču in Ireni Zore Willenpart z Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo (vodja projekta obeh obvoznic), ki sta pozdravila obiskovalce. Za botra obvoznice so ob koncu uradnega dela razglasili Gregorja Ficka, ki je v preteklosti še kot direktor Direkcije RS za ceste skrbel za projekt. K uspešnemu razpletu je pomembno prispevalo tudi sodelovanje županov vseh štirih občin in predvsem krajanov, ki so z različnimi javnimi protesti opozarjali na nemogoče prometne razmere na cesti v Poljansko dolino. Poljanska obvoznica je dolga 3.932 metrov, predor meri 712 metrov ter ima 492 metrov dolg ubežni rov. Na njej se zapeljemo čez sedem mostov, ima tri kro-žišča ter dva podvoza. Pod obvoznico sta tudi dva podvoza in podhoda, protihrupne ograje so dolge 1.157 metrov, priključki pa 3.895 metrov. Celotna vrednost dokončanega odseka ceste je ocenjena na 51,8 milijona evrov, od tega je gradnja stala 38 milijonov. 85 % upravičenih stroškov oziroma 35 milijonov evrov je sofinancirala Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Z novo obvoznico je zagotovljena boljša prometna varnost vseh udeležencev v prometu, izboljšana kakovost bivanja prebivalcev Škofje Loke ter dostopnost in povezanost Poljanske doline z osrednjo Slovenijo. Dvorec Visoko Občina Gorenja vas - Poljane je pomladi 2015 nadaljevala z obnovo (odstranitev nanosov ometa in razkritje prvotnih poslikav) in oživljanjem dvorca Visoko. Začeli so z okrog 50 m2 velikim prostorom, kjer je bila včasih kuhinja. Občina bo ta prostor uredila, v njem pa bo stalna razstava, z večjim poudarkom na obdobju, ko je tu uspešno gospodarila rodbina Kalan. Restavrirano nekdanjo kuhinjo dvorca so javnosti prvič pokazali 12. 9. ob uprizoritvi muzikala Cvetje v jeseni, častni pokrovitelj je bil predsednik republike Borut Pahor. Navdušeni so bili vsi, tako igralci kot obiskovalci, saj je imela predstava v okolju, kjer je najlepše trenutke svojega življenja preživel Ivan Tavčar, poseben čar. Na občini predvidevajo, da bodo lahko celoten dvorec za javnost odprli v dveh, treh letih. Prenovljena Šubičeva hiša - ponovno kulturno središče Poljanske doline Prenova hiše rodbine Šubic v Poljanah se je začela leta 2006, zaključila pa 2015 s slavnostnim odprtjem v torek, 8. septembra. Gre za pomembno naložbo občine v obnovljeno Šubičevo hišo oziroma Kulturni center slikarjev Šubic, ki po prenovi znova postaja kulturno središče Poljanske doline. Občina Gorenja vas - Poljane je leta 2000 za približno 25 000 evrov hišo odkupila od tedanjih zasebnih lastnikov. Dela na hiši so zaključili v letih od 2007 LR 62 / Občina Gorenja vas - Poljane 260 Slavnostna otvoritev prenovljene Šubičeve hiše v Poljanah, 8. september 2015. (Foto: Denis Bizovičar) do 2009, v letu 2014 so potekala še restavratorska dela zgornjega nadstropja, v prvi polovici leta 2015 pa restavratorska dela pohištva. Poleg tega je urejena okolica hiše z novim stopniščem, cesto in prireditveno ploščadjo, dokončno obnovljeni in urejeni prostori pa predstavljajo osnovo za bogat razstavni in ustvarjalni program. Muzejska zbirka, kjer je delovala najpomembnejša podobarska delavnica druge polovice 19. stoletja, ponuja zanimiv sprehod ne le skozi umetnost Šubicev, ampak skozi nastajanje likovnega dela. Odprtje je datumsko sovpadalo z 8. 9. 1896, ko so bile Poljane praznično odete - v stari poljanski cerkvi so odkrili spominsko ploščo, posvečeno spominu na prezgodaj umrla velika slikarja Jurija in Janeza Šubica. Stare cerkve ni več, plošča pa se je ohranila in dobila mesto v vhodni veži njune rojstne hiše, kjer ponovno priča o pomenu slavnih slikarjev. V sklopu urejanja okolice Šubičeve hiše v Poljanah so uredili V pobožni spomin bratov slikarjev.' JAN!'ZA ŠUBICA, roj .v POLJANAH dne 26.okl.1850. n ' . i/. 'fa/f & 'fccn-a' OL o/cz Mm,.¿/loČ^doa J. ■/4¿¿>-/. n+i. fff&ne^S Z/l v. 'yLf.9r<&Tr . z S?" V f? ' ? / / b Indeks Luke Pintarja s podpisom slavista dr. Kreka, čigar predavanja je poslušal v Gradcu. (iz družinskega arhiva Pintarjevih) Sledilo je poskusno leto na ljubljanski gimnaziji, kjer je šest let služboval kot suplent. Leta 1890 je postal redni učitelj in nato profesor na gimnaziji v Novem mestu; hkrati pa je opravljal še delo okrajnega ljudskega šolskega nadzornika. Že v Ljubljani se je poročil z Marijo Kobilca, sestro slikarke Ivane Kobilca, ki je tudi rada portretirala družinske člane. Otroka Ivan in Mira sta v Novem mestu obiskovala šolo in sam osem novomeških let omenja kot najsrečnejša leta svojega življenja. 292 Luka Pintar (1857-1915) / LR 62 Portreta Luke in njegove žene Marije je narisala Marijina sestra Ivana Kobilca. (iz družinskega arhiva Pintarjevih) 14. 4. 1898 je bil Luka Pintar z odlokom naučnega ministrstva imenovan za skriptorja v C. kr. Študijski knjižnici, naslednici ljubljanske licejske knjižnice, vendar so s premestitvijo počakali do konca šolskega leta. Julija je v tako imenovani licejki, kakor so ljudje še vedno imenovali predhodnico današnje Narodne in univerzitetne knjižnice,2 nasledil delo, ki ga je pred njim opravljal leta 1887 umrli Fran Levstik.3 Poleg tega je nekaj ur na teden poučeval na I. državni gimnaziji.4 Leta 1895 je na velikonočno jutro Ljubljano zamajal potres in povzročil ogromno škodo. Tudi stavba Študijske knjižnice je bila poškodovana in knjižnične zaklade so razselili na več lokacij. Zavetišče so našli deloma v Rudolfinomu,5 deloma 2 Knjižnica, ki velja za prvo predhodnico Narodne in univerzitetne knjižnice, se je sprva imenovala Licejska knjižnica, ker je bila nastanjena v stavbi opuščenega frančiškanskega samostana na Vodnikovem trgu (današnje tržnice) v Ljubljani, kjer je dolga leta domoval tudi licej. Leta 1850 se je preimenovala v Študijsko knjižnico. 3 Fran Levstik je bil na mesto skriptorja v Študijski knjižnici imenovan leta 1872, svoje delo je opravljal vestno do svoje smrti, kljub strogemu in osornemu videzu je bil v srcu blag. 4 Klasična gimnazija oziroma k.k. Erstes Staatsgymnasium zu Laibach in predhodnica današnje NUK sta bili v času, ko je tam služboval Pintar, nastanjeni v isti stavbi. 5 Rudolfinum je neorenesančna ljubljanska palača, kjer imata danes svoje prostore Narodni muzej Slovenije in Prirodoslovni muzej Slovenije. LR 62 / Luka Pintar (1857-1915) 293 K uniformi državnega uradnika je spadala tudi sablja. Po pripovedovanju vnuka jo je Lukov sin, zdravnik Ivan Pintar, ob začetku 2. svetovne vojne in italijanski zasedbi glavnega mesta vrgel v Ljubljanico. (iz družinskega arhiva Pintarjevih) v Waldherrjevi hiši.6 Šele leta 1907 se je iz tedanjih začasnih in zasilnih prostorov preselila v nove, sodobno opremljene knjižnične prostore na Poljanski cesti, kjer so jo na novo postavili po sistemu »numerus currens«, torej po tekočih številkah. Glavnina selitve in urejanja knjižnice na novi lokaciji je bila skriptorjevo delo. Janko Šlebinger,7 ki je ob Pintarjevi smrti v Carniolo8 napisal nekrolog, piše: »Selitev knjižnice v nove prostore na Poljanski cesti in njena končna ureditev je bilo ogromno delo, ki je slonelo po večini na ramenih skriptorjevih. Toda Pintar je bil kakor rojen za knjižničarja. Ako si stopil v tihi čitalniški prostor ali k njemu v urad, te je pozdravil vzorni red tudi v najmanjših stvareh; njegove postrežljivosti je bil deležen vsak, ki je iskal pri njem nasveta, pomoči. O tem vedo hvaležno pripovedovati vsi, ki so prišli k bogatemu viru po gradivo za svoje študije. Ako niso zadostovale uradne ure, žrtvoval jim je svoj prosti čas.« Ko je leta 1909 umrl dotedanji kustos Študijske knjižnice Konrad Stefan,9 ga je 10. 8. nasledil Pintar in kmalu postal tudi ravnatelj zavoda. Skrbno in uspešno ga je vodil vse do svoje smrti leta 1915. Ko pa so po letih krize nastopile urejene razmere, se je 6 Del knjižnice je našel zavetišče skupaj z II. državno gimnazijo v stavbi na Beethovnovi ulici, ki jo je leta 1877 dal postaviti dr. Alojz Waldherr, in sicer z namenom deške ljudske šole. 7 Pod Šlebingerjevim vodstvom je Državna študijska knjižnica (vanjo se je Študijska knjižnica preimenovala leta 1919 ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani in s tem postala tudi univerzitetna) leta 1941 dobila novo lastno poslopje, narejeno po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. To je stavba današnje Narodne in univerzitetne knjižnice. 8 Šlebinger, Luka Pintar, str. 150-160. 9 Konrad Stefan je bil v C. kr. Študijski knjižnici zaposlen od leta 1888, ko je prevzel delo za pokojnim Franom Levstikom. Ko je postal predstojnik knjižnice, ga je na skriptorskem mestu nasledil Pintar. 294 Luka Pintar (1857-1915) / LR 62 Pintar kot ravnatelj z vidnejšim uspehom posvetil zahtevam zaupanega mu zavoda. Požrtvovalno je pomagal domačim in tujim znanstvenim delavcem, ki so knjižnico dostikrat lahko uporabljali le v počitniških mesecih. Tedaj si Pintar tudi zase ni privoščil sicer potrebnega oddiha, dokler ni 1. svetovna vojna z vojaško zasedbo poslovnih prostorov nasilno prekinila rednega delovanja ustanove. Med pomembnimi pridobitvami iz njegove dobe je prav gotovo dragocena Prešernova rokopisna ostalina, ki jo je na Pintarjevo prošnjo knjižnici leta 1905 poklonil njen lastnik Bamberg in danes velja za eno največjih dragocenosti Narodne in univerzitetne knjižnice. Shranjena je v trezorju NUK, pod številko Ms 471, in vsebuje več variant Zdravljice v bohoričici; med drugim tudi najzgodnejšo varianto pesmi iz leta 1844 ter večkrat prečrtani in popravljeni prepis variante iz istega leta. Del Prešernove zapuščine, katere lastnica je bila pred založnikom Bambergom pesnikova hči Ernestina Jelovšek, je NUK dobil leta 1905. (iz arhiva NUK) Pintar se je že zgodaj začel ukvarjati s knjižnim ustvarjanjem. V tistih časih je bilo precej običajno, da je imel gimnazijski razred svoje glasilo, v katerem so objavljali stilistične vaje. Nekaj teh začetnih poskusov je mladi Pintar poslal Josipu Stritarju, ki je na Dunaju med leti 1870 in 1880 izdajal leposlovni list Zvon.10 Za prvo Pintarjevo objavo tako lahko štejemo pesem Materino gorje, ki jo je Stritar leta 1876 v Zvonu pospremil z najavo: »Izmedposlanih poskušinj nezrelega mladeniča radi natisnemo pervo: »Materino gorje«; če tudi na zadnji strani; človek mora nizko začenjati, s časom se pride više. Pesem ni slaba, a doveršena ni ne po vsebini ne po obliki. Ni sicer brez čuta in gorkote, a premirno ji žila bije. Tu pa tam stoji prilog brez značajnega pomena, samo da se polni verz; časi se prikaže gola proza. Ker dva dni gorkega To ne gre! Verz, precej gladek, presekuje premnogokrat misel; apostrofov je čez potrebo!« 10 Zvon je bil leposlovni list, ki ga je na Dunaju izdajal Josip Stritar. Spreminjal je tako podnaslov kot format in v letih 1871 do 1875 ni izhajal. V njem je Stritar objavljal izbrano leposlovje, ki ga je največ pisal sam. Velja za predhodnika Ljubljanskega zvona. DK. BIBLIOTEKA /4 trf l, li.si. LR 62 / Luka Pintar (1857-1915) 295 M bfoAtMii JtlMjftiittl (ftiujttttViH , Pintarjevo pesem Ob studenci je uglasbil Benjamin Ipavec. (iz arhiva NUK) Najbolj zanimiva je verjetno objava pesmi Ob studenci leta 1891 v Ljubljanskem zvonu, ki jo je še istega leta uglasbil Benjamin Ipavec.11 S kritiko se je Pintar ostril in objavil še nekaj pesmi in črtic v Zvonu ter kasneje v Ljubljanskem zvonu.12 Večina je bila objavljena pod kraticami S. P. H., ki skrivajo ime Svitoslav Pintar Hotaveljski, ostale pa pod psevdonimom Y. Iz nemščine je prevedel nekaj veseloiger in dram13 ter s tem zaključil svoje leposlovno delovanje. Odslej se je posvečal slovenskemu jezikoslovju in slovstveni zgodovini. Skoraj 20 let se je intenzivno ukvarjal z življenjem in delom Franceta Prešerna, predvsem pa je poskrbel za korektno izdajo in komentar njegovih poezij. Večina Pintarjevega gradiva, ki je prišlo v hrambo v NUK po zaslugi Janka 11 Benjamin Ipavec je pesem uglasbil leta 1904 v Gradcu, napisana je za en glas in klavir. 12 Ljubljanski zvon je bil v letih 1881 do 1941 osrednji slovenski literarni mesečnik. Ustanovili so ga Josip Jurčič, Janko Kersnik, Fran Levec in Ivan Tavčar kot nadaljevanje Stritarjevega Zvona. 13 Med drugim je iz nemščine prevedel dramo z naslovom Tonica ter veseloigro Teške ribe, obe sta izšli v zbirki Slovenska Talija, prva leta 1880, druga 1888. 296 Luka Pintar (1857-1915) / LR 62 Šlebingerja, Huberta Požarnika ter Pintarjevih vnukov, predstavljajo prevodi Prešernovih pesmi, gradivo za razprave o Prešernu, članki v rokopisih in korespondenca s številnimi pomembnimi osebami takratnega časa.14 Leta 1895 se je založnik Bamberg15 obrnil na Pintarja in ga vprašal, če je pripravljen prevzeti redakcijo Prešernove zapuščine, ki jo je 1888 kupil od pesnikove dedinje Ernestine Jelovšek, ter k njej napisati uvod in bibliografijo. Bamberg je Prešernove poezije hotel tudi izdati, in sicer v dveh nakladah: »krasotno« (luksuzno) v nekaj sto izvodih ter cenejšo v večji nakladi, namenjeno širšim ljudskim množicam. Hkrati je sporočil, da je pri odličnem pariškem umetniku že naročil slike k Prešernovim poezijam. Bamberg je želel imeti rokopis do 1. 3. 1896 in sprva je Pintar sodelovanje zaradi kratkega roka odklonil. Na ponovno založni-kovo prošnjo ter s podaljšanjem termina za oddajo rokopisa do jeseni 1896 se je Pintar končno vdal in nato mu je Levec16 13. 2. 1896 v Novo mesto poslal Prešernovo literarno zapuščino. Zaradi številnih drugih obveznosti delo Pintarju ni šlo hitro od rok in ohranjena korespondenca med založnikom in njim govori o težavah pri nabiranju gradiva za pesnikov življenjepis, ki naj ga po Pintarjevih besedah sestavi tisti, ki ima ves material na razpolago. Pintar je tudi opustil misel na objavo komentarja, ker da so mu trenutno ostala še nekatera nerazrešljiva mesta. Namesto uvoda je bil pripravljen napisati krajše poročilo o priredbi izdaje. Kljub vsem težavam so Poezije doktorja Franceta Prešerna pod uredništvom Luke Pintarja ob stoletnici pesnikovega rojstva leta 1900 izšle.17 Založnik je izdajo okrasil s slikami in vinjeta-mi Adolfa Karpellusa,18 poezije so izšle v dovršeni tipografski opremi v 500 izvodih kvartnega formata na izbranem umetniškem papirju. Izvodi so bili oštevilčeni, vsak je imel spredaj natisnjeno ime prednaročnika.19 Poleg jubilejne ilustrirane izdaje je Bamberg, kakor je napovedal, izdal še cenejšo ljudsko verzijo v manjšem formatu brez ilustracij. Kasneje sta izšla še dva ponatisa knjige, vendar brez Pintarjeve vednosti in sta zato polna napak. 14 V Rokopisni zbirki NUK hranimo Pintarjevo zapuščino pod signaturnimi številkami Ms 1060, Ms 1417 ter znotraj zapuščine Frana Vesela, pod signaturo Ms 756. 15 Otomar Bamberg je bil slovenski tiskar in založnik nemškega rodu. 1869 je postal vodja tiskarne in knjigarne Ignac Kleinmayr & Fedor Bamberg v Ljubljani in je sprva tiskal samo nemške knjige, od 80. let 19. stoletja pa vse več slovenskih učbenikov in literarnih del. S kakovostnimi izdelki je vplival na razvoj slovenske književne kulture. Bil je predsednik Društva tiskarjev v Ljubljani. Leta 1919 je svoje podjetje prodal delniški družbi Štampa. 16 Fran Levec, slovenski literarni zgodovinar, esejist, urednik in avtor slovarjev, se je s kritično izdajo Prešernovih Poezij ukvarjal že sedem let, nato pa je zaradi preobilice drugega dela odklonil nadaljnje sodelovanje in Bambergu predlagal, da delo prevzame Pintar. 17 Prešeren, Poezije doktorja Franceta Prešerna. 18 Adolf Karpellus je bil rojen v Galiciji leta 1869, slikarstvo je študiral na Dunaju in v Parizu. Je avtor številnih plakatov in razglednic, nastalih med 1. svetovno vojno. 19 NUK hrani štiri izvode oštevilčene »krasotne« izdaje, njihovi naročniki so bili Josip Star, Ivan Vrhovnik, Okrajna učiteljska zbornica, en izvod je dolžnostni. LR 62 / Luka Pintar (1857-1915) 297 Pintar se je zgodaj začel ukvarjati tudi z zbiranjem narodnega besednega zaklada. Povečini je črpal iz svojih spominov na deška leta in domačega poljanskega narečja, marsikaj pa je izvedel tudi od svojih učencev. Gradivo, ki ga je zbral, je deloma izročil Pleteršniku,20 deloma pa ga je, s potrebnimi razlagami, objavil v dveh prispevkih z naslovom Slovarski in besedoslovni paberki, ki sta izšla v Letopisu Matice Slovenske v letih 1895 in 1898. Kot že omenjeno, se je loteval tudi slavističnih vprašanj in nekajkrat se je spustil v polemiko o dovršnih ter nedovršnih glagolih v slovenščini. V zadnjih desetih letih so bile njegove jezikoslovne študije posvečene skoraj izključno razlaganju slovenskih krajevnih imen. Veliko se je ukvarjal z razlago krajevnih imen slovenskega dela Koroške, kjer je nemško govoreče prebivalstvo skušalo slovenska imena izriniti iz javnosti ali jih vsaj prikrojiti po svoje, da se je njihov prvotni pomen izgubil. Pintar je večkrat poudaril, da se znanost ne sme mešati z nacionalnim šovinizmom in da nas morajo pri razlagah zanimati samo imena in nič drugega. Po tem načelu se je dosledno ravnal v vseh, večkrat precej ostrih polemikah. Študije je objavljal v Izvestjih muzejskega društva, v Carnioli, Časopisu za zgodovino in narodopisje, Planinskem vestniku, Jagicevem arhivu,21 največ pa v Ljubljanskem zvonu. Devet let je vestno urejal Zbornik Matice Slovenske, mnogo let je bil tudi matičin odbornik (1899-1907).22 Od leta 1909 je bil odbornik Muzejskega društva in, če spet citiram njegovega stanovskega kolega Šlebingerja, je »pomagal rad povsod tam, kjer je bil prepričan, da služi dobri stvari«. Nikakor ne moremo mimo Pintarjeve pomembne vloge pri razvoju slovenske fotografije. Skupaj z Ivanom Šubicem23 in Gustavom Pircem24 velja za ustanovitelja prvega slovenskega društva ljubiteljskih fotografov. Poleg zanimanja za fotografijo jih je družilo še dejstvo, da so bili vsi povezani s Škofjo Loko. Ivan Šubic je z Dunaja, kjer je študiral, prinesel najnovejša fotografska dognanja, predvsem pa so z izumom suhih fotografskih plošč fotografski postopki postali cenejši in dostopnejši. V fotografsko društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1889 v 20 Maks Pleteršnik, slovenski jezikoslovec in pisec slovarjev. 21 Vatroslav Jagic, hrvaški slavist, je utemeljitelj in urednik revije Archiv für slavische Philologie, poznane tudi kot Jagičev arhiv. V njej je objavljal najstarejše slovanske pisane spomenike in kritične izdaje besedil. 22 Čas, ko je bil Pintar urednik in odbornik, predstavlja zlato dobo Slovenske matice. Na začetku 20. stoletja so njene publikacije izhajale v visokih nakladah, vzdrževala je stike z univerzami od Londona do Sankt Peterburga. 23 Ivan Šubic, rojen leta 1856, v Poljanah nad Škofjo Loko, velja za iniciatorja fotografskega društva. Bil je organizator obrtnega šolstva in občinski svetovalec v Ljubljani, ukvarjal se je še s konzervatorstvom, bil profesor fizike na realki in deželni poslanec za Škofjo Loko in Kranj. 24 Gustav Pirc se je rodil v Škofji Loki leta 1859, leta 1900 je postal ravnatelj Kranjske kmetijske družbe. Prizadeval si je za izboljšanje razmer v kmetijstvu, dolga leta je urejal reviji Kmetovalec in Novice. 298 Luka Pintar (1857-1915) / LR 62 — {Klub fotografov amaterjev v Ljubljani) imel je predvčeranjim oanovalni zbor. Temu zboru je bil minien posvetovati se v pravilih, katera je predložil g. I v ;m šubic. Ta pravila je vaprejel zbor je dno g lasno )n odbor jih bode predložil vladi v potrjenje. V odbor ao voljeni gospodje: Vodja Ivan Šubic za predsednika, Queta« Pite aa tajnika, profesor L. Pintar z« blagajnika ter za odbornika gospa Hlnvka in Anton T ra m te. Klub fotografov amaterje» áteje že 20 udov. Udje so Ljubljanski in unanji; Ljubljanski platujejo na leto G gld., unanji pa 3 gld. na jedenkrat aii pa v mesefinih obrokih. Kaj je klubu namen, o tem se je že pitialo v tiaSem listu, zategadel omenjamo ie toliko: Kdur misli ustopiti v droStvo atipa želi v obie knkega pojasnila, naj se le obrne do odbora, kateri bode vsakemu rodovoljno ustregel z odgovorom. Društvo bode imelo svoj laboratorij v Ljubljani in bode prirejalo predavanja svojim tlanom, tako da se bode lahko vsak poučil o vsem, kar mu je treba vedeti za fotografu vanje. Kraj, dan in uro tem predavanjem bode določil odbor in to naznanil Obvestilo o ustanovnem zboru fotografskega društva amaterjev, objavljeno v Slovenskem narodu, 5. 4. 1889. (iz arhiva NUK) Ljubljani, so vabili tudi s časopisnimi oglasi, ustanovitev društva pa je bila pospre-mljena s časopisno novico.25 Pintar je v društvu prevzel vlogo blagajnika. Očitno se je zanimanje za fotografijo preneslo v naslednje generacije, saj je Pintarjev vnuk, prav tako Luka Pintar, odličen fotograf, ki se največ ukvarja z naravoslovno fotografijo.26 Po težki bolezni je Luka Pintar 7. decembra 1915 umrl, star 58 let. Nekrolog v Učiteljskem tovarišu21 piše, da »je zapustil vdovo in dvoje otrok, hčer in sina, ki je zdravnik in je sedaj na vojnem polju«, stroka pa je z njim izgubila kremeni-tega in odkritosrčnega človeka, ki je bil vedno in povsod pripravljen pomagati. V letu 2015 je minilo natanko sto let od smrti pomembnega Hotaveljčana, zato se je tamkajšnje Turistično društvo Slajka na pobudo domačinov želelo pokloniti njegovemu spominu. Praznovanju so se pridružili še Narodna in univerzitetna knjižnica, v njeni predhodnici je bil Pintar dobrih šest let ravnatelj, Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka, Občina Gorenja vas - Poljane ter Turistična zveza Slovenije. Na dan sv. Luke, 18. oktobra 2015, so na rojstni hiši Luke Pintarja, po domače »Pr Preserc«, na Hotavljah št. 1, odkrili spominsko ploščo, popoldne 25 Klub fotografov amaterjev v Ljubljani. Slovenski narod, 1889, št. 79, str. 3. 26 Vnuk Luka Pintar, zdravnik pediater, je prejemnik številnih nagrad s področja naravoslovne fotografije, avtor dveh monografij o slovenskih rastlinah in soavtor - fotograf pri mnogih delih. 27 Luka Pintar, str. 5. LR 62 / Luka Pintar (1857-1915) 299 pa je bil v gasilskem domu še pogovor o pomembnem krajanu. Na njem so sodelovali oba še živeča Pintarjeva vnuka, zdravnika Luka in Peter Pintar, domačin Jurij Kumer, poznavalec Pintarjeve rodbine, in Helena Janežič, zaposlena v NUK. Pogovor je vodil publicist Miha Naglič. Osvetlili so Pintarjevo življenje in delo, spregovorili pa so tudi o pomembni vlogi, ki jo je imel kot soustanovitelj prvega slovenskega amaterskega fotografskega društva. Spominska fotografija Pintarjevih potomcev pred novo odkrito tablo na Preserčevi domačiji na Hotavljah, oktober 2015. (foto: Helena Janežič) VIRI IN LITERATURA: Klub fotografov amaterjev v Ljubljani. V: Slovenski narod 79, Ljubljana : Narodna tiskarna, 1889, str. 3. Luka Pintar. V: Učiteljski tovariš 19, V Ljubljani : J.U.U.-sekcija za dravsko banovino, 1915, str. 5. Prešeren, France: Poezije doktorja Franceta Prešerna. V Ljubljani : I. Kleinmayr & F. Bamberg, 1900. Šlebinger, Janko: Luka Pintar : nekrolog. V: Carniola : Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 2, Ljubljana : Muzejsko društvo za Kranjsko, str. 150-160. 300 Luka Pintar (1857-1915) / LR 62 Ivan Križnar Dominik Bizjak (1914-1976), telovadec loškega Sokola in društva v Partizan Skofja Loka Pred nami je članek, v katerem so nekdanji telesnokulturni delavci Škofje Loke predstavili vsestranskega telovadca Dominika Bizjaka. Uvodni prispevek je napisal Janez Hude. Opisal je njegovo otroštvo in udejstvovanje v Telovadnem društvu Sokol Škofja Loka. Po vojni (1945) mu je pripisal zasluge za ustanovitev Fizkulturnega društva Škofja Loka in vodilno vlogo pri razvoju orodne telovadbe na Loškem. V TVD Partizan Škofja Loka je bil tekmovalec, vaditelj, trener, sodnik, avtor in koreo-graf telovadnih sestav, organizator prireditev in društveni ter republiški funkcionar. Hudetov prispevek so s krajšimi zapisi dopolnili in obogatili še: Majda Hude, Janez Kalan, Boža Bizjak, poročena Terpinc, hčerka, in Martin Bizjak, sin Dominika Bizjaka. Dominik Bizjak, gonilni motor telesnovzgojnega društva Partizan Skofja Loka v obdobju 1945-1965 Sredi leta 1952 je dr. Bračkova ugotovila, da sem, avtor tega pisanja, za sedem-najstletnika preslaboten. Zaradi krvne anemičnosti in srčne slabosti mi je predpisala ribje olje in železno vino ter svetovala, ali bolje zahtevala, povečanje telesne aktivnosti z rednim obiskovanjem vadbe v škofjeloškem telovadnem društvu. Ob torkih in četrtkih sem začel v sokolskem domu obiskovati mladinsko vadbo pod vodstvom vaditelja Janeza Kalana, po domače Kalančka. Ta je kmalu spoznal, da imam talent za orodno telovadbo (danes športna gimnastika) in me Dominik Bizjak. LR 62 / Dominik Bizjak (1914-1976) 3 0 7 je uvrstil v ekipo, ki je naslednje leto tekmovala v telovadnem mnogoboju; dovolil mi je tudi, da sem po mladinski vadbi ostal še pri vadbi članske orodne telovadbe. Tam sem spoznal njihovega vaditelja Dominika Bizjaka - imenovanega Domine. V nadaljevanju bom poskušal osvetliti njegov doprinos k razvoju telesnokulturne dejavnosti v Škofji Loki v obdobju od leta 1945 do 1965. O njem mi je pred obdobjem 1945 do leta 1952 znano samo to, da se je rodil leta 1914 v škofjeloški proletarski družini; oče je kmalu umrl, mati pa je od tedaj sama preživljala dva predšolska otroka. Mali Domine je že v prvih letih osnovnega šolanja obiskoval vadbo pri sokolski deci, to je otrocih do 14. leta. Pri vadbi se je uveljavil kot osebnost, ki hitro osvoji telovadne elemente in zna osvojeno znanje tudi uspešno prenašati na sovrstnike. Zato ga je vodstvo škofjeloškega Sokola leta 1929, pri njegovih petnajstih letih, poslalo na vaditeljski tečaj, ki ga je mladi Domine uspešno zaključil. Od tedaj pa vse do začetka 2. svetovne vojne je bil Domine hkrati aktiven telovadec in telovadni vaditelj: Sokolski dom je postal njegov drugi dom, v njem je preživel ves prosti čas. Vodstvo škofjeloškega Sokola, pod vodstvom industrialca Franca Dolenca, pa je poskrbelo, da si je pridobil poklicno izobrazbo iz področja lesne predelave in tej izobrazbi tudi primerno zaposlitev. 2. svetovna vojna je prekinila dejavnosti škofjeloških telovadnih in prosvetnih društev; Sokola, ki je združeval liberalne meščane, in Orla, ki je združeval konzervativne meščane. Takoj po njenem koncu, že 2. 9. 1945, je skupina petnajstih škofjeloških meščanov, med katerimi je bil tudi Dominik Bizjak, formirala Dominik Bizjak v sokolskem kroju na Mestnem trgu v Škofji Loki. (foto: F. Jug, Kranj; zasebni arhiv) 302 Dominik Bizjak (1914-1976) / LR 62 Upravni odbor TVD Partizan Škofja Loka (1952). Dominik Bizjak v drugi vrsti, prvi z leve. (iz zasebnega arhiva) iniciativni odbor, ki je še isto leto ustanovil enotno Fizkulturno društva Škofja Loka, ki se je leta 1952 preimenovalo v Telesno vzgojno društvo Partizan Škofja Loka in postalo član Telesno vzgojne zveze društev Partizan Slovenije oziroma Jugoslavije. Vodstvo škofjeloškega društva Partizan je delovalo apolitično, članstvo je navduševalo izključno za telovadbo in druge športe, med njimi pa je vzbujalo tudi ljubezen do domovine ter utrjevalo pripadnost slovenstvu in slovanstvu. Nekdanje razprtije med sokoli in orli so bile v Partizanu tabu teme, o njih se ni govorilo. Predvojna razklanost škofjeloških meščanov na sokole in orle se je počasi, a vztrajno razkrajala in sedaj le še malokdo ve zanjo. Prepričan sem, da je bil Dominik Bizjak eden ključnih stebrov delovanja Telesno vzgojnega društva Partizan Škofja Loka v obdobju od leta 1945 do 1965. To se kaže v njegovem vsestranskem društvenem delovanju, saj je bil aktiven telovadec, telovadni vaditelj in sodnik, avtor in koreograf telovadnih sestav za telovadne akademije ter tudi društveni funkcionar in predstavnik društva v Okrajni in Republiški zvezi društev za telesno vzgojo Partizan. Aktivno je telovadil od sedmega (1921) pa vse do petdesetega leta (1964). Svoje telovadne sposobnosti je preizkušal na tekmovanjih telovadnega mnogoboja, ki je poleg disciplin orodne telovadbe vseboval tudi nekatere atletske discipline. Od štirinajstega (1928) pa vse do štiridesetega leta (1954) je telovadil v skupinah sokolskih naraščajnikov in mlajših članov, po 2. svetovni vojni pa v skupini Partizanovih mlajših članov, čeprav je po starosti tedaj že sodil v skupino starejših članov (31 in več let). Na tekmovanjih je vedno dosegal nadpovprečne rezultate. LR 62 / Dominik Bizjak (1914-1976) 3 0 7 Na fotografskem posnetku seskoka s krogov, ki ga je na enem od treningov za nastop na društveni akademiji leta 1960 izvedel v svojem šestinštiridese-tem letu na telovadišču v Puštalu, vidimo, da je bil še v poznih letih izvrsten in eleganten telovadec. Ob aktivnem udejstvovanju s telovadbo je veliko svojega prostega časa žrtvoval tudi za delo telovadnega vaditelja pionirjev (sokolske dece), mladincev (sokolskih naraščajnikov) in mlajših članov; vsem je bil dosleden in strog, a vedno demokratičen učitelj in vzgojitelj. Po tekmovalnem obdobju, to je po štiridesetem letu, je Dominik na tekmovanjih telovadnega mnogoboja opravljal tudi vlogo sodnika. Vsako sokolsko in partizansko društvo je praviloma enkrat v poletnem obdobju priredilo telovadni Dominik Bizjak pri seskoku s krogov (1960). nastop na svojem zunanjem telovadi- (iz zasebnega arhiva) šču, v zimskem obdobju pa telovadno akademijo v svoji telovadni dvorani. K nastopom na prostem so društva vabila tudi sosednja društva; na teh nastopih so vse vadbene skupine: pionirji, pionirke, mladinci, mladinke, člani in članice vseh sodelujočih društev skupno izvajali telovadne sestave, namenjene vseslovenskim in vsejugoslovanskim zletom; najboljši telovadci pa so gledalcem izvedli tudi svoje poljubne sestave: moški na drogu, bradlji, krogih, pri preskoku in v parterju, ženske na bradlji, gredi, pri preskoku in v parterju. Dominik je velikokrat sodeloval na nastopih okoliških društev v Gorenji vasi, Žireh, Selcih, Železnikih in Stražišču ter tudi na nastopih ob pomembnejših obletnicah gorenjskih mestnih društev v Kranju, Tržiču, Radovljici in na Jesenicah. Za udeležence so bili ti nastopi nekakšni nedeljski izleti, običajno s kamionskim prevozom. Na vsakoletni telovadni akademiji, ki je bila po 2. svetovni vojni običajno na občinski praznik, sprva decembra, v spomin na osvoboditev več članov škofjeloškega Sokola leta 1941 iz nemškega zapora, ki je bil v zgradbi tedanje sodnije, in njihov odhod v ilegalo k partizanom, kasneje pa januarja v spomin na dražgoško bitko leta 1942, je članstvo škofjeloškega Partizana prikazalo dosežke svojih telovadnih skupin v akademijskih sestavah in dosežke telovadcev na telovadnih orodjih. Dominik je na vsaki akademiji pokazal lastno akademijsko sestavo. 304 Dominik Bizjak (1914-1976) / LR 62 Spominjam se naslednjih: • Kmalu pokliče nas Trst in Gorica - telovadna sestava za mladince in mladinke na glasbo Frana Venturinija Bazovica, izvajana med leti 1955 in 1959; • Moč, gibčnost in prožnost - telovadna sestava z lesenimi okvirji za člane, po improvizirani glasbeni spremljavi avtorjevega sina Martina Bizjaka, izvajana leta 1960, in po glasbi Vladimirja Prinčiča, izvajana leta 1965; • Vstanite v suženjstvo zakleti - alegorična slika za mladince, mladinke, pionirje in pionirke, z intonacijo Internacionale, izvajana leta 1961; • Ples Faustov - telovadni ples za člane in mladinke na valček iz opere Faust, Charlesa Gounoda, izvajana leta 1965. Vse njegove telovadne sestave so zlite s glasbeno spremljavo in jasnim izražanjem vsebine za gledalce ter prijetno navdušujoče za izvajalce. Dvorana škofjeloškega Partizana je bila prve štiri dni v tednu telovadnica za splošno vadbo vseh telovadnih kategorij, zadnje tri dni pa kinodvorana; za dodatne treninge orodnih telovadcev ni bilo prostora. Z Dominikovo iznajdljivostjo in organizacijsko sposobnostjo je bil problem učinkovito in hitro rešen: vhodno avlo oziroma predprostor pred dvorano, ki je bila po površini večja od dvorane, je s prostovoljnim delom društvenih članov in materialnimi prispevki škofjeloških obrtnikov predelal v tri prostore: četrtina površine je ostala vhodna avla, iz polovice je nastala mala telovadnica za vadbo orodnih telovadcev in iz četrtine površine društveni klub s prvim televizijskim sprejemnikom v Škofji Loki. Telovadna vrsta članov TVD Partizan Škofja Loka. Prvi z leve Dominik Bizjak, ki mu sledijo Andrej Franko, Miloš Klemenčič, Rudi Benedik, Janez Hude, Franc Pivk in Janez Kalan. (iz zasebnega arhiva) LR 62 / Dominik Bizjak (1914-1976) 3 0 7 Ko sem leta 1961 zaključil študij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, se zaposlil v Lesni industriji Jelovica Škofja Loka ter prevzel vodenje novoustanovljene direktorjeve štabne službe za organizacijo in razvoj podjetja, mi je direktor na delovno mesto referenta za plan dodelil Dominika Bizjaka; tedaj sem ga spoznal tudi kot delovnega in sposobnega uslužbenca, ki skrbno izvaja zaupane mu naloge. Z akademijo, ki jo je TVD Partizan Škofja Loka priredil januarja 1965, v počastitev občinskega praznika in petdesetletnice telovadnega vaditelja Bizjak Dominika, se zaključuje obdobje načrtnega gojenja orodne telovadbe v Škofji Loki in s tem tudi aktivnega udejstvovanja Dominika Bizjaka na tem področju. Janez Hude Dominika Bizjaka se spominjam kot preudarnega telesnovzojnega delavca. Moja srečanja z njim segajo v začetek leta 1951. Sprva je name naredil vtis neizmerno strogega človeka, imela sem kar »rešpekt« pred njim. Prav kmalu pa sem spoznala, da je ta strogost samo navidezna, saj pod njo bije dobro in čuteče srce. Občasno je Dominik prišel v telovadnico, ko smo imele vadbo mladinke, postal je pri vratih in nas opazoval. Čez nekaj časa je zavpil: »Sunce na špagi, iztegni špičke (stopala)!« Bil je estet in ni prenašal površne izvedbe elementov. Vsaka akademija je vsebovala tudi eno njegovo sestavo. V akademski sestavi Ples Faustov smo mladinke nastopale skupaj s člani. Sestavo smo ponavljali in pilili, saj Dominik ni bil zadovoljen z izvedbo. Bil je perfekcionist, to je zahteval tudi od nas. Na koncu je, predvsem po njegovi zaslugi, nastop lepo uspel. Kasneje sva z Dominikom skupaj delala v Jelovici. Spoznala sem ga še kot družinskega človeka, izredno je cenil ženo in bil ponosen na svoje tri otroke. Dominika sem spoštovala, zato čutim dolžnost, da mu izrečem: »Domine, hvala za vse, kar ste storili za našo generacijo!« Majda Hude Z Dominikom, vsi smo ga klicali Domine, sva se več kot 25 let srečevala v prostorih društva Partizan v Škofji Loki. Takoj po vojni smo dobro leto skupaj trenirali v šolski telovadnici. Prvi trener in vodja članske vrste je bil učitelj telovadbe Franc Kalan, nato pa po vrsti Domine Bizjak, nemški vojni ujetnik (podpisal je, da želi ostati v Sloveniji), Tine Zaletel in drugi. Nastopali in tekmovali smo na širšem območju Škofje Loke in Gorenjske. Domine je bil specialist za tekmovanja na bradlji in v parterju, v teh dveh disciplinah je vedno dobival najboljše ocene. Ko ni več tekmoval, se je posvetil vadbi pionirjev in mladincev, organizaciji društvenih nastopov, akademij in povork, zagotavljanju mladinskih treningov na prostem itd. 306 Dominik Bizjak (1914-1976) / LR 62 Člani TVD Partizan v Beogradu (1950). Od leve proti desni: Franc Kalan, Stane Grundner, Andrej Franko, Dare Šega, Dominik Bizjak in Janez Kalan. V ozadju stavba DIF-a, Državnega inštituta za fiskulturo. (iz zasebnega arhiva) Zelo uspešen je bil pri sestavljanju skupinskih prostih vaj za akademije in druge javne telovadne nastope. Vse sestave je zapisoval v poseben zvezek. Vadbo skupinskih vaj je začel s štetjem. Pri delu je bil zahteven, zato je lahko k sodelovanju kmalu povabil pianista, s katerim se je dogovoril za ustrezno glasbo. Če so bile vaje lahke in preproste, je bila tudi glasba taka. Velikokrat pa je za svoje sestave izbral klasično glasbo, takrat sta mu pri izbiri pomagala pianista Tine Pirc in gospod Prinčič iz Ljubljane. Domine je dobro poznal telovadno terminologijo, zato je tudi zapletene sestave lahko zapisal in bral. Naj za zaključek dodam le še nekaj drobnih spominskih utrinkov, ki sem jih ohranil na najino dolgoletno sodelovanje. Domine je bil med ustanovnimi člani Fizkulturnega telovadnega društva Škofja Loka, nato pa član prvega upravnega odbora Telovadnega društva Partizan Škofja Loka, 1953/54 je bil izbran za načelnika društva. Bil je delaven, ustvarjalen in pošten. Njegove sprostitvene dejavnosti so bile: po zadnjem večernem treningu družabni pogovori in sprehodi po mestu, hoja in tek Škofja Loka-Gabrovo-Lubnik ter odbojka - včasih tudi do poznih večernih ur. Janez Kalan LR 62 / Dominik Bizjak (1914-1976) 3 0 7 Oče je nas, otroke, imel rad, a tega ni nikoli povsem pokazal. Njegov dom je bil TVD Partizan. Ko je pripravljal akademijske sestave z uporabo različnih predmetov (palice, obroči, kolebnice ...), je prišel na idejo, da bi izdelal univerzalna orodja, ki bi jih potem telovadci lahko uporabljali na treningih in prireditvah. Prva taka inovacija so bili leseni okviri, ki sta jih izdelala s Francem Škrljem. Boža Bizjak, poročena Terpinc, hčerka Družina Dominika Bizjaka, jeseni 1956. (iz zasebnega arhiva) Ko je bil moj oče star dve leti, mu je umrl oče. Mati je ostala sama z dvema otrokoma, živeli so v veliki revščini. Lesni trgovec Franc Dolenc iz Stare Loke je družini priskočil na pomoč. Oče se je izučil za mizarja, nato ga je stari Dolenc, takrat je bil starosta sokolov v Škofji Loki, vzel v službo. Postala sta dobra prijatelja. Po vojni se je oče zaposlil v DO Jelovica, najprej kot mizar, nato kot analitik. Leta 1952 se je vključil v TVD Partizan Škofja Loka, od takrat je bil več v društvu kot doma, čeprav skrbi za družino kljub temu ni opustil. Nas otroke je spodbujal k učenju. Pri vključevanju v šport pa nam je puščal proste roke. Zanimiv je dogodek, ko sem v osnovni šoli dobil dvojko pri telovadbi, kar je očeta prizadelo. Odločil se je, da me bo naučil premet. Kar nekaj časa sva zavzeto vadila, ob neki priliki pa mi je vzpodbudno rekel: »Saj ni slabo.« Oče je vsako leto pripravil kakšno novo akademijsko sestavo. Sam sem se učil igranja na klavir. Če je le bila priložnost, me je vključil v vadbo in nastope. Na ta način sva se dodatno družila in postala več kot le oče in sin. Oče je imel melodijo za novo vajo že v glavi. Včasih jo je zapel, največkrat pa samo zažvižgal. O očetovih talentih sem večkrat razmišljal. Bil je umetniška duša. Žal pa mu nagnjenja v to smer ni bilo dano razviti. Martin Bizjak, sin 308 Dominik Bizjak (1914-1976) / LR 62 Matjaž Hafner Ob štiridesetem Pokalu Loka Začetki smučanja na Loškem »Zgodovina smučarstva v našem Sokolu je zgodovina smučarstva v Sloveniji en miniature. Po trdih bojih v Karpatih, v zimi 1914/15, je hitela Avstrija organizirat vojaške smučarske oddelke za vojno z Italijo že koncem avgusta 1915. Začetkom zime je že postavila na bojišče precej močne oddelke, izvežbane v takrat edino zveličavni tehniki Zdarskega v Visokih Turah. Veliko število nas starih smučarskih bajt, takrat robotov alpskih polkov, se je vrnilo po vojni domov in prineslo s seboj kot edini prijetni spomin tako neizrečeno težkih dni v tirolskih Alpah in kot edini dobiček - nekaj smučarske izvežbanosti, zraven pa nič koliko navdušenja.« Stari vrh - prizorišče tekmovanj za Pokal Loka. (foto: Tomaž Lunder) LR 62 / Ob štiridesetem Pokalu Loka 309 Dr. Fran Jesenko (1875-1932), doma iz Karlovca v Škofji Loki - botanik, poliglot, sicer pa prvi predsednik Jugoslovanske zimskošportne zveze (JZŠZ) in član FIS ter pobudnik ustanovitve Triglavskega narodnega parka. Leta 1932 se je smrtno ponesrečil na Komarči. (vir: Naš obzor 4/1, 1933; foto: Ante Kornič) Tako je v Spominskem spisu - zborniku Sokolskega društva v Škofji Loki ob 25. obletnici loškega Sokola leta 1931 zapisal dr. Jaka Prešern, predstojnik loškega sodišča. Prve smučarje so Ločani videli že v letih 1916 in 1917 med 1. svetovno vojno, ko so se avstrijski vojaki iz opazovalnice na Štajngrofu spuščali prav do Lontrga (današnjega Spodnjega trga). Malokdo ve, da je bil loški rojak, svetovno priznani botanik dr. Fran Jesenko, ki se je med bivanjem v Švici in na Švedskem spoznal s smučarskim športom, takoj po 1. svetovni vojni prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije. Leta 1923 je v Pragi v zanosnem govoru Mednarodni komisiji za smučanje predstavil bloško smučanje. K poznavanju bloškega smučanja je veliko prispeval še en Ločan, umetnostni zgodovinar Ante Gaber. Ne smemo pozabiti Nandeta Majnika (1905-1944, padel v partizanih), smučarskega učitelja in pisatelja (Bele gazi, literarizirani učbenik smučanja), doma iz Virmaš pri Škofji Loki. Po njem so Jezerjani, kjer je učiteljeval, po 2. svetovni vojni poimenovali tekme pri Češki koči, saj so več let prirejali Majnikov veleslalom. Organizirano smučanje se je v Škofji Loki začelo v okviru Sokolskega društva, ko je bil 29. januarja 1929 ustanovljen smučarski odsek. V letih pred 2. svetovno vojno so smučarski navdušenci na vadbo in tekme hodili na pobočja Kranceljna in Smučarske dolince za gradom, prirejali so izlete preko Svetega Ožbolta mimo Črnega Vrha tja do Žirovskega Vrha, s spusti na Visoko, Poljane, Gorenjo vas ali preko Gabrovega mimo Breznice do Javorij in Žetine. Kasneje so začeli vaditi na bolj zahtevnem terenu, kakršen je bil Sten nad Puštalom. t Profesor dr. Jesenko Futo Ante KorniC 310 Ob štiridesetem Pokalu Loka / LR 62 Loški sokoli za gradom (1928), družba premožnih Ločanov, obrtnikov in delavcev. Kako različne so bile potem njihove življenjske poti! Prva vrsta od leve: Peter Kavčič, Tine Zaletel, Franc Mavri, Jože Koman, Rado Thaler, Franc Dolenc, Ela Thaler, Ante Gaber, Rudi Bahovec, Ivan Hafner, Niko Kavčič. Druga vrsta: Pavle Kavčič, Jože Pecher, Franc Otajac, ostali nepoznani. (vir: Spominski spis Sokolskega društva v Škofji Loki, 1931; arhiv Matjaža Hafnerja) Organiziranost in gradnja objektov Ločani so že zgodaj pokazali svoje organizacijske sposobnosti. Leta 1936 so Sokoli v Vincarjih zgradili 50-metrsko skakalnico in pozimi leta 1938 organizirali izjemen športni dogodek: Vseslovanske sokolske igre v tekih in skokih. Ob razsu-lu stare Jugoslavije je mladina iz zapuščene vojašnice pobrala veliko smučarske opreme, kar je bila po vojni izvrstna podlaga za začetek smučarske dejavnosti v okviru Fizkulturnega društva, kasneje Smučarski klub Ločan, potem sekcije TVD Partizana in od leta 1965 Smučarski klub Transturist, ki se je leta 1975 preimenoval v Smučarski klub Alpetour. Ob tem ne smemo pozabiti, da leta 2015 s podjetjem Alpetour, kolikor ga je še ostalo, praznujemo tudi petdesetletnico plodnega sodelovanja. Po vojni so v Vincarjih po načrtih inž. Bloudka poleg 50-metrske zgradili še 25-metrsko skakalnico, posvečeno spominu bratov Paulus, Staneta in Poldeta, ki sta padla v partizanih. S prostovoljnim delom in finančno podporo je društvo leta 1950 v enem letu zgradilo kočo na Starem vrhu, ki je s tem postal športno prizorišče za naslednja desetletja. LR 62 / Ob štiridesetem Pokalu Loka 311 Leta 1950 so loški smučarski entuziasti s prostovoljnim delom zgradili kočo na Starem vrhu. (foto: Urh Kalan; arhiv Gašperja Zakotnika) Izgradnja žičnic leta 1970, naložba podjetja Transturist, je ena od prelomnic, ki so zaznamovale in vplivale na razvoj loškega smučanja. Koča je ostala v lasti smučarjev do leta 1973, ko jo je odkupilo podjetje Transturist. V petdesetih in šestdesetih letih se je klub (ali občasno sekcija) udejstvoval v alpskem smučanju, skokih in tekih. Od leta 1958 je skrbel za izvedbo tradicionalnega tekaškega tekmovanja v spomin na boj Cankarjevega bataljona januarja 1942 v Dražgošah, imenovano Po stezah partizanske Jelovice, v okviru katere smo leta 1964 priredili prvi biatlon v takratni Jugoslaviji. Kasneje, po odprtju starovrških žičnic leta 1970, se je mladina raje posvečala alpskemu smučanju. Po vzoru kranjskogorske in tržiške se začenja čas alpske smučarske šole, ki je bila ustanovljena v sezoni 1967/68. Druščina okrog predsednika Janeza Gašperšiča, neumornega Gašperja Zakotnika in iznajdljivega Janeza Štera je v klubu, ki je takrat štel okrog osemsto članov, ustvarila razmere, ki so Ločane pripeljale med najboljše v državi. Prizadevanja, da bi se tekmovalci ob časovno napornih treningih in tekmah lahko še redno šolali, so rodila neformalne smučarske razrede na Osnovni šoli Petra Kavčiča in leta 1975 še formalne na Gimnaziji Škofja Loka, ki so jo obiskovali športniki vseh smučarskih panog, tudi iz drugih krajev Slovenije. Kljub vedno bolj neugodnim finančnim in podnebnim razmeram, kamor je treba prišteti usodo Starega vrha, ohranja klub svojo dejavnost na najvišji ravni. Strokovni profesionalni in honorarni kader skrbi za vzgojo, od najmlajših cicibanov do mladinskih in članskih vrst. V sezoni 2014/15 je bil klub proglašen za najboljšega v Sloveniji. 312 Ob štiridesetem Pokalu Loka / LR 62 Vstop v svetovno elito V sedemdesetih letih sta se SK Alpetour in z njim mesto Škofja Loka pojavila na svetovnem smučarskem zemljevidu. Tekmovalci, kot sta bila Boris Strel in Nataša Bokal - dobitnika medalj na svetovnih prvenstvih - in z njima še Jože Kuralt, Nuša Tome, Andrej Miklavc, Špela Bračun, Anja Kalan in Matic Skube kot dobitniki točk svetovnega pokala, tudi zmagovalci posameznih tekem Strel, Bokal, Miklavc, svetovna mladinska prvaka Strel in Skube ter dobitnice odličij na teh prvenstvih Katja Lesjak, Lea Ribarič in Špela Bračun so ponesli slavo majhnega mesta daleč preko meja naše dežele. Ne nazadnje so se marljivi člani kluba proslavili tudi kot organizatorji vrhunskih tekem v alpskem smučanju: evropsko mladinsko prvenstvo 1981, Pokal Loka v štiridesetih izvedbah ter nešteto mednarodnih FIS tekem. Leta 1982 je Boris Strel v Schladmingu Sloveniji priboril prvo odličje v zimskih športih na svetovnih prvenstvih. (foto: Tomi Lombar, Delo; arhiv Gašperja Zakotnika) Nataša Bokal je bila ena najuspešnejših slovenskih alpskih smučark. Leta 1991 je na svetovnem prvenstvu v Saalbachu osvojila prvo slovensko žensko kolajno v smučanju. (arhiv Gašperja Zakotnika) Pokal Loka Ob zgodovinskem praznovanju tisočletnice Loke leta 1973 je takratni SK Transturist kot darilo svojemu mestu - in samemu sebi - organiziral prvo mednarodno tekmovanje najmlajših smučarjev v alpskih disciplinah. Na začetku se je imenovalo Pokal tisočletnice Loke, že naslednje leto pa se je preimenovalo v Pokal Loka in se kot tretje uvrstilo med največje tradicionalne organizatorje takih dogodkov. Trofeo Topolino in Pinnochio sugli sci iz Italije, Ski Interkriterium iz Češke, La Scara iz Francije, Borrufa Trophy Andora, Ingemar Trofen Švedska, Whistler Cup Kanada in naš Pokal Loka so že pred desetletji ustanovili združenje. LR 62 / Ob štiridesetem Pokalu Loka 313 Naslovna stran biltena Pokal tisočletnice Loke iz leta 1973, oblikovanje Peter Pokorn st. (arhiv Gašperja Zakotnika) Sestajajo se vsako leto na eni od naštetih lokacij, si izmenjujejo izkušnje in pripravljajo izhodišča za enoten nastop v okviru mednarodne smučarske zveze FIS. V prvih letih tekmovanja nismo smeli izvesti vsako leto, ker je mednarodna smučarska zveza zavirala prezgodnje usmerjanje v tekmovalni šport, zato imamo v 42. letih le 40 tekem. Nikoli pa tekmovanje ni odpadlo, le leta 1995 smo izvedli samo eno tekmo. 27-krat smo se zbrali na Starem vrhu, 11-krat nas je reševala Soriška planina, po enkrat smo šli na Črni Vrh nad Cerknim in v Kranjsko Goro. Po letu 2012 na tekmovanju sodelujejo otroci stari 13 in 14 let v mlajši ter 15 in 16 let v starejši kategoriji. Po novem naj bi se otroška tekmovanja preimenovala v tekmovanja za mlade. Pravo tekmovalno vzdušje kot je na tekmah svetovnega pokala, (foto: Tomaž Lunder) 314 Ob štiridesetem Pokalu Loka / LR 62 Od leta 1973 do danes so nas obiskali mladi smučarji iz 49 držav z vseh celin. Rekordno število smo zabeležili prav na zadnjem Pokalu Loka (2015): 289 udeležencev z okoli 120 spremljevalci iz 34 držav. Organizacijski odbor krije stroške bivanja in žičnic omejenemu številu udeležencev. V preteklosti je bila ta številka večja, a smo jo potem, sporazumno z ostalimi zgoraj naštetimi organizatorji, zmanjševali. Žal zaradi pomanjkanja prenočitvenih kapacitet v Škofji Loki penzionske storitve poiščemo od Kranja preko Škofje Loke do kmečkih turizmov v loškem hribovju, kar sploh ni slabo, ker na ta način promoviramo širše okolje. Vključujemo osnovnošolsko mladino, ki v jezikih prisotnih držav pozdravi vse udeležence. Zaščitni znak - blagovna znamka Pokala Loka - je stiliziran smučar, ki ga je že na samem začetku (1973) prispeval Ive Šubic, akademski slikar, rojak iz Poljanske doline. Lično izrezljan kipec iz brezovega lesa samorastniškega umetnika iz Dolenje Žetine Petra Jovanoviča vsako leto prejme najboljša ekipa. Na našem tekmovanju so prvič pokazali svoje vrline nekateri bodoči zvezdniki alpskega smučanja. Na Pokalu Loka so tekmovale tri olimpijske zmagovalke, Petra Kronberger, Janica Kostelic in Tina Maze, ter osem svetovnih prvakov, dvanajst zmagovalcev svetovnega pokala, da ne naštevamo ostale dobitnike odličij na olimpijski igrah, svetovnih prvenstvih in zmagovalce posameznih tekem svetovnega pokala. Če omenimo le Slovence: poleg Tine Maze še Mateja Svet, Rok Petrovič, Špela Pretnar, Gregor Benedik, Nataša Bokal, Tomaž Čižman, Alenka Dovžan, Jure Franko, Urška Hrovat, Jure Košir, Katja Koren, Mitja Kunc, Andrej Miklavc in Mojca Suhadolc. Da bi vrednost naše prireditve še povečali, smo vsako leto za častne predsednike povabili ugledne politike, gospodarstvenike ali župane. Med drugimi so se prijazno odzvali tudi najvišji predstavniki oblasti, kot so Djemal Bijedic, Franc Popit, Stane Dolanc in Milan Kučan še v prejšnji državi, po osamosvojitvi pa Janez Janša, ponovno Milan Kučan, Janez Drnovšek, Danilo Türk in Borut Pahor, če naštejemo le najpomembnejše po funkciji, ki so jo takrat opravljali. Tina Maze je z dvojno zmago na Pokalu Loka v letih 1997 in 1998 napovedala svojo izredno uspešno smučarsko kariero. (foto. Jure Eržen, Delo; arhiv Gašperja Zakotnika) LR 62 / Ob štiridesetem Pokalu Loka 315 Sklepna misel Po štiridesetih letih obstoja ugotavljamo, da je Pokal Loka presegel pričakovanja, ki smo jih imeli v mislih leta 1973 ob praznovanju tisočletnice Škofje Loke. Z odprtjem smučišč na Starem vrhu so bile ambicije smučarskega kluba usmerjene v odmevnejšo prireditev, ki bi, ob že uveljavljenih organizacijskih sposobnostih, pomagala k spoznavanju starodavne Loke z njeno hribovito okolico in seveda našim mladim smučarjem omogočila neposreden stik s tujo konkurenco. Pokal Loka je na smučarskem zemljevidu dobil svoje mesto in z njim naš kraj. Želja organizatorjev, ki brez kakršnihkoli nadomestil iz leta v leto dogodek Otvoritev tekmovanj vsako leto popestri atraktivni nočni paralelni slalom pod Loškim gradom. (foto: Tomaž Lunder) pripravljajo, je bila vedno, da prireditev preseže okvire športnega tekmovanja, da z otroškim živžavom omrežimo Loko. Čutimo, da nam to povsem ne uspeva. V začetnem obdobju smo z zvenečimi zabavnimi ansambli res napolnili Športno dvorano Poden, šele nočni spektakel pod Loškim gradom na predvečer tekmovanja pa je malo prebudil Ločane. S skromnimi sponzorskimi in občinskimi sredstvi komaj pokrijemo stroške namestitve obiskovalcev, kar v preteklosti ni bil tak problem. Premalo sredstev namenjamo promociji. Posledično nas mediji slabo pokrivajo. Še v devetdesetih letih so Pokal Loka spremljali vrhunski športni novinarji, kot so Henrik Ubeleis, Jože Dekleva, Franci Pavšer, Jože Pogačnik, ki so članke o naši prireditvi objavljali že naslednji dan ali isti dan o njih poročali na radiu. Tereni na Starem vrhu spadajo med zahtevnejše, ko govorimo o mednaro- 316 Ob štiridesetem Pokalu Loka / LR 62 dnih tekmovanjih za mlade. Tuji udeleženci radi pohvalijo našo izvedbo. Z nekaterimi, ki prihajajo že dalj časa, smo postali pravi prijatelji. Ker se število držav iz leta v leto povečuje, bo Stari vrh kmalu postal pretesen. K sreči smo ga pred leti obranili pred zaprtjem. Odgovornim in lokalni javnosti se namreč zdi razumljivo, da se iz občinskih sredstev gradijo športne dvorane, medtem ko naj bi žičniška infrastruktura predstavljala nepotrebno breme. Skupina več kot stotih smučarskih navdušencev, ki se vsako leto zbere v sredini februarja, in manjši krog organizatorjev, ki za prireditev skrbijo celo leto, bo kljub težavnejšim razmeram nadaljevala s svojim projektom, v korist domačega kraja in slovenskega smučanja. Predstavniki držav udeleženk na sestanku vodij ekip na predvečer tekmovanja. (foto: Pavle Dobovšek) VIRI: Guček, Aleš: Planica, Joso Gorec in slovensko smučanje. Ljubljana : Schwarz print : Fundacija za šport RS : Zavod za šport RS Planica, 2012, str. 16-18, 31, 127. Hafner, Matjaž: Zlato obdobje alpskega smučanja v Škofji Loki 1970-2000. V: Loški razgledi 47, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2000, str. 465-509. Kalan, Urh: Smučanje v Škofji Loki : od prvih začetkov do leta 1980. V: Loški razgledi 45, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1998, str. 447-468. Prešern, Jaka: Smučarstvo v društvu. V: Spominski spis Sokolskega društva v Škofji Loki ob 25 letnici 1906-1931, V Ljubljani : Škofjeloški Sokol, 1931, str. 41-44. Slikovne priloge Pavla Dobovška, Tomaža Lundra, Petra Pokorna st. in iz osebnega arhiva Gašperja Zakotnika ter Matjaža Hafnerja je pripravil Marjan Luževič. LR 62 / Ob štiridesetem Pokalu Loka 317 Odprtje tekmovanja Pokal Loka 1976 pred stavbo današnje Upravne enote Škofja Loka. (iz arhiva SK Alpetur) Tekmovalci se pripravljajo na sprevod čez Mestni trg 2013, sodelovali so predstavniki iz 33 držav. (iz arhiva SK Alpetur) Stari vrh je čudovit naravni stadion za organizacijo tekem Pokala Loka. (foto: Peter Pokorn st.) 318 Ob štiridesetem Pokalu Loka / LR 62 Janez Cerkvenik Razvoj pošte v Škofji Loki Ob 175-letnici pošte v Škofji Loki Pošta v času Rimljanov Prve organizirane prenose sporočil so poznali že faraoni v Egiptu, ki so za ta dela najemali sužnje. Pisna sporočila so sli - pešci prenašali na voščenih tablicah, kasneje na papirusih. Podobne prenose sporočil so poznali tudi Perzijci. Najbolj so ta način prenosa, zlasti vojaških sporočil, izpopolnili Rimljani, ki so rimsko cesarstvo prepredli s cestami, ki so temelj za transport sporočil, kajti le po njih je bil možen prevoz vojaške opreme, hrane in oblačil s konjskimi vpregami ter vozovi. Rimljani so vpeljali t. i. »Cursus publicus« ali državni javni voz, ki je temeljil na cestnem omrežju in cestnih postajah, kjer so utrujene konje zamenjali s spočitimi, odložili tovor in sprejeli novega. Sredi 5. stoletja po n. š. je z vdori Hunov, Gotov, Langobardov in Avarov (Obrov) rimsko cesarstvo na vseh delih začelo pokati po šivih. V 6. stoletju n. š. so prišli v naše kraje tudi Slovani, rimski imperij je razpadel na nove državne ali plemenske tvorbe, s tem pa tudi cestna omrežja, ki jih ni nihče več vzdrževal. Iz tega obdobja ni nobenih dokumentov, ki bi pričali o obstoju poštne dejavnosti na Škofjeloškem. Pošta do 18. stoletja Razvoj obrtništva ali rokodelstva, kmetijstva in živinoreje je prinesel tudi razvoj trgovine med posameznimi ljudstvi, ki so živela na naših tleh ter sosednjih ozemljih, kjer so zlasti Franki imeli vse večjo oblast. V srednjem veku so obstajali le kraljevski sli, mestni kurirji in glasniki, kurirji trgovskih in cehovskih združenj, upravnih, sodnih, cerkvenih ustanov, univerz in posameznih fevdalcev ter premožnejših meščanov - trgovcev, gostilničarjev in obrtnikov. Predvsem so postala pomembna vojaška sporočila o turških vpadih ter t. i. cerkvena korespondenca med nastajajočimi samostani. Srednjeveški raznašalci pošte so največkrat peš -kot tekači in na konjih ali z enovprežnim vozom raznašali pisma in manjše pakete; za to delo so bili sli tudi plačani. Obstajajo dokumenti - računska knjiga škofjelo- LR 62 / Razvoj pošte v Škofji Loki 319 GEDENKMARKE zum 450. Todestag von Franz von Taxis 6757 * Franz Taxis (1459-1517), ustanovitelj Taxisove in po letu 1650 Thurn - Taxisove pošte. škega gospostva iz let 1437/1438 - , da so sli prenašali pisma iz Škofje Loke v Gorico, Celje, na Dunaj ter v Krapino. In izplačevali sle, ki so v Škofjo Loko nosili pisma freisinškega škofa ter pisma iz drugih oddaljenih krajev. Od leta 1489 do leta 1722 se je razvoj poštne dejavnosti z nastopom Habsburžana, poznejšega cesarja Maksimilijana, v Innsbrucku zelo pospešil in prav ta dogodek je imel tudi za naše kraje velik pomen. Italijanska družina Tasso oziroma po nemško Taxis je dobila pravico, da tudi na ozemlju Habsburžanov v Vzhodnih Alpah organizira državne poštne povezave, kot so jih poznali v Italiji. Družina Taxis (Janez, Franz in Gabriel) je leta 1489 vzpostavila redne poštne zveze iz Innsbrucka na Nizozemsko, v Belgijo, severno Italijo, na Koroško, Dunaj, nemško Porenje in Bavarsko. Po letu 1650 je njihovo delo nadaljevala družina Thurn. Vedno pogostejši turški vpadi so pogojevali dobre poštne povezave na Kranjskem, Koroškem, Goriškem, v Istri in Trstu. Pošta v 18. stoletju Leta 1752 je bila vzpostavljena stalna poštna zveza, najprej s pešci, nato s konji in kasneje tudi z vozovi, med Celovcem in Ljubljano. Trasa je potekala na relaciji Ljubljana-Škofja Loka-Kranj-Tržič-Ljubeljsko sedlo-Celovec in v obratni smeri. Šele z uredbo z dne 21. julija 1752 so poštne pošiljke prenašali s konji in kasneje z vozovi, ko so bile ob trasi postavljene poštne postaje. V času vladanja cesarice Marije Terezije so leta 1763 postavili poštno postajo v Tržiču in leta 1770 v Kranju. 320 Razvoj pošte v Škofji Loki / LR 62 Motiv poštne kočije (diližanse) na dotisku nemške ovojnice in v priložnostnem žigu ter prva pisemska (poštna) znamka na svetu, črni peni (nominale 1 penija). Reforme Marije Terezije so imele velik vpliv tudi na celotno poštno poslovanje. Usmerjene so bile v povezovanje poštnega in potniškega prometa, ki se je z vpeljavo hitrih kočij (diližans) intenziviral v začetku 19. stoletja ter obsegal prevoz pisemskih pošiljk, časopisov, letakov, denarja, paketov in potnikov. Poštne ceste so označili z obcestnimi kamni - miljniki, z navedbo številke miljnika od izhodiščne poštne postaje in razdalje med postajami. Vožnja s temi kočijami je od Dunaja do Trsta (okoli 577 km) trajala 60 ur. Od 1. julija 1722 je veljala tudi prva uradno izdana pisemska tarifa za poštnino za vse habsburške dedne dežele. Višina poštnine je bila odvisna od teže pisma in od razdalje do naslovnika. Sistem obračunavanja poštnine je bil zapleten, predvsem pa zamuden. Vsa pisma oziroma pošiljke so bile žigosane z odtisi žigov odhodnega in dohodnega poštnega urada. Ljubeljsko sedlo (1370 m) z dvema piramidastima stebričema na vsaki strani ceste, postavljena leta 1728. LR 62 / Razvoj pošte v Škofji Loki 753 Pošta v prvi polovici 19. stoletja Naslednji korak pri zbiranju, sortiranju ter obračunavanju stroškov poštnine in transportu poštnih pošiljk je bilo ustanavljanje pisemskih (poštnih) zbiralnic. V Škofji Loki so jo ustanovili leta 1840; zbirala je pisma in manjše paketne pošiljke iz Poljanske in Selške doline, Škofje Loke ter njene okolice. Zbrana pisma in pakete so dvakrat tedensko dostavljali poštni postaji, ki je pošiljke z vozovi transportirala v Ljubljano. To zbiralnico v Škofji Loki je upravljal Matija Porenta. Za zaračunavanje poštnih storitev je bil v veljavi pravilnik iz leta 1842 o pisemskih tarifah v notranjem in mednarodnem poštnem prometu. Lovrenc Košir, finančni uradnik na pošti, je že v letih 1835/1936 prišel na idejo, da bi na ovojnico pisma nalepili gumiran košček papirja, ki bi nedvoumno dokazal, da je pošiljatelj za odposlano pismo plačal ustrezno poštnino, glede na težo pisma in oddaljenost prejemnika tega pisma. To Koširjevo idejo o pisemski znamki so člani Visoke dvorne blagajne na Dunaju zavrnili. Koširjevo idejo o pisemski znamki je leta 1840 v Angliji uresničil angleški učitelj Rowland Hill, ki je angleške poštne finančnike le prepričal, da bo pisemska znamka zelo poenostavila poštno finančno poslovanje. Prvega maja leta 1840 so na poštnih okencih v Londonu začeli s prodajo prve pisemske znamke na svetu, to je bil črni peni, nominale 1 penija (One Penny Black). Serija prvih petih avstrijskih znamk je izšla šele 1. junija 1850, ko je začel veljati nov poštni taksni red, povezan s poštno ali pisemsko znamko. Odtisi poštnih žigov so dobili še dodatno funkcijo, in sicer razvrednotenje nalepljenih znamk na ovojnicah pisemskih in drugih pošiljk. Pošta v drugi polovici 19. stoletja Leta 1857 je Avstrija izvedla denarno reformo, ko je pristopila k nemški carinski zvezi. Avstrijski goldinar je devalviral za 5 % in prešli so na decimalni sistem (1 goldinar = 100 krajcarjev). Leta 1894 je poštni urad v Škofji Loki spadal med večje na Gorenjskem in imel že več kot 96 000 pisemskih pošiljk, 9000 blagovnih in več kot 3400 goldinarjev celotnih prihodkov. Do konca stoletja so poštni uradi poslovali že v Žireh, Gorenji vasi, Poljanah nad Škofjo Loko, Selcih, Železnikih in v letu 1907 tudi v Sorici. Uradni jezik na poštah je bil nemški, slovenščina se je le počasi uveljavljala, zato je občinski odbor v Škofji Loki leta 1892 od poštne direkcije v Trstu zahteval, naj škofjeloški pošti preskrbi slovenski ali dvojezični pečat (žig). Začelo se je tudi nameščanje poštnih nabiralnikov. O tem, koliko nabiralnikov bo nekje postavljeno, je odločala takratna poštna direkcija v Trstu. Leta 1893 so poštni nabiralnik postavili na Spodnjem trgu v Škofji Loki. Avstrijska znamka za 6 kr (krajcarjev) iz serije znamk leta 1850. 322 Razvoj pošte v Škofji Loki / LR 62 Kolodvor na Jesenicah od 1870 do 1906 Ovitek prvega dne je izdala Pošta Slovenije leta 1995, ob 125-letnici gorenjske proge (1870-1995). Leta 1846 je iz Gradca v Celje pripeljal prvi vlak. Južna železnica (Dunaj-Gradec-Celje-Ljubljana-Trst), ki so jo zgradili do leta 1857, pa je dala tudi pošti nov zagon. Z ambulančnimi (poštnimi) vagoni se je velik del poštnega prometa s cest preselil na železnico. Leta 1870 so prometu predali tudi gorenjsko progo, ki je povezala Ljubljano s Trbižem (Ljubljana-Škofja Loka-Kranj-Jesenice-Planica-Trbiž), in leta 1873 še povezavo od Trbiža do Beljaka. Z gorenjsko progo sta bili ukinjeni cestni poštni zvezi čez oba karavanška prelaza, Ljubelj in Koren. Izum telegrafa in njegova nadgradnja, telefon, sta pretok prometnih in ostalih informacij še izboljšala. Samuel Morse je prvo telegrafsko linijo postavil leta 1843 med Baltimorom in Washingtonom. Leta 1872 so uvedli telegrafsko linijo med Staro Loko in Škofjo Loko. Telegrafsko postajo so postavili v mestni hiši v Škofji Loki. Do leta 1903 so telegrafski liniji uvedli v Poljanski in Selški dolini, telegrafske urade pa v Gorenji vasi, Poljanah nad Škofjo Loko, Selcih, Železnikih in Žireh. Iznajdba prvega komercialnega telefona (Alexander Graham Bell) leta 1876 je bila nadgradnja telegrafa, ko je bilo mogoče zvok na strani oddajnika transformirati v elektromagnetno valovanje, na strani sprejemnika pa to elektromagnetno valovanje spet pretvoriti v zvok. Ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije (1918) so telefonske linije delovale na poštnih uradih v Škofji Loki, Gorenji vasi, Žireh in Železnikih. LR 62 / Razvoj pošte v Škofji Loki 323 Pošta v 20. stoletju Serija znamk nekdanje Jugoslavije z motivi: 1) predfilatelistično pismo z odtisi žigov, 2) poštni nabiralnik, 3) Morsejev telegraf, 4) telefon. Po koncu 1. svetovne vojne (1918) je razpadla Avstro-Ogrska monarhija. V Zagrebu so 29. oktobra 1918 ustanovili Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Že 31. oktobra istega leta je bila v Ljubljani ustanovljena prva slovenska narodna vlada, ki jo je potrdil še narodni svet (vječe) v Zagrebu. Novembra 1918 je bilo ustanovljeno Poštno in brzojavno ravnateljstvo v Ljubljani za vse slovensko ozemlje, ki je bilo v okviru Države SHS. Tako so bili postavljeni temelji slovenske poštne uprave. Njena prva naloga je bila izdelava novih poštnih znamk. Že 3. januarja 1919 sta na podlagi osnutkov slikarja Ivana Vavpotiča izšli prvi znamki - verigarja - za 10 in 20 vinarjev. Prvi slovenski poštni znamki - verigarja v kamnotisku in knjigotisku (1919-1921). Verigarji so bili v obtoku vse do 1. februarja 1921, tudi v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Z nastankom Kraljevine Jugoslavije se je razvoj poštne dejavnosti prenesel v Beograd, kar kažeta tudi odtisa poštnih žigov, ki so postali dvojezični. 324 Razvoj pošte v Škofji Loki / LR 62 Odtisa žiga poštnega urada v Škofji Loki, z izpisom imena pošte v latinici in cirilici (1921-1941). V dvajsetih letih obstoja Kraljevine Jugoslavije je bilo ustanovljenih veliko t. i. pomožnih pošt, intenziviranje prevoza pošte z ambulančnimi vagoni po železnici in novo sistematiziranje posameznih poslovnih subjektov pod okriljem Direkcije PTT v Ljubljani za Dravsko banovino. Slednja ni popolno zaživela, ker so 6. aprila 1941 nemške, italijanske in madžarske čete napadle Jugoslavijo in kraljeva vojska je po enajstih dneh kapitulirala. Med okupacijo je nemška okupacijska uprava leta 1943 v Kranju postavila ATC (avtomatsko telefonsko centralo ), s podcentralami v Tržiču, Podnartu, Škofji Loki in Kranjski Gori. Vojaki Rdeče armade so skupaj z jugoslovanskimi partizani 20. oktobra 1944 osvobodili Beograd. V Titovi Jugoslaviji so bile ustanovljene direkcije PTT, ki so leta 1960 postale državna gospodarska podjetja. Šele leta 1967 je bila na Gorenjskem vzpostavljena popolna avtomatizacija telefonskega prometa, z vključitvijo v mednarodni telefonski promet pa v letih 1978-1980. Avtomatske telefonske centrale koračnega tipa so bile leta 1984 zamenjane z elektronskimi in kasneje z digitalnimi. Poštne žige so v letih 1945-1991 večkrat zamenjali. Do leta 1952 so bili v uporabi slovenski žigi, nato dvojezični, z izpisom imena pošte v latinici in cirilici, vse do uvedbe poštnih številk leta 1972. LR 62 / Razvoj pošte v Škofji Loki 325 Odtisa poštnih žigov poštnega urada v Škofji Loki (4221) in na Trati (4220). Po razpadu SFR Jugoslavije (1991) se poštni žigi v samostojni državi Republiki Sloveniji niso spremenili. Ostali so enokrožni, premera 30 mm, s črkovno označbo žiga (npr. »a«), datumom in uro, nazivom pošte in poštno številko. 1. marca 1996 je obstoječa poštna številka izgubila »jugošestico« in poštna urada v Škofji Loki in na Trati sta dobila poštni številki 4220 in 4221. Pošta na Trati je bila ustanovljena leta 1985. Ob reorganizaciji pošt (26. 7. 2004) pa so zamenjali poštni številki obeh uradov. Na Trati (Frankovo naselje) je številka pošte 4220 in 4221 na Kapucinskem trgu pri glavni avtobusni postaji. Leta 1995 je bila po ukinitvi PTT Slovenije ustanovljena Pošta Slovenije, d. o. o., s sedežem v Mariboru, in Telekom Slovenije d. d. Poštna dejavnost v Škofji Loki od njenih začetkov v 18. stoletju in pisemske zbiralnice, verjetno v hiši, kjer je danes kinodvorana, v letu 1840, katere 175-letni-co obhajamo, je kasneje prerasla v poštni urad (Mestni trg 28, hiša g. Mlejnika), ki je leta 1872 že imel telegrafsko postajo v mestni hiši (Mestni trg 16), ker so bili obstoječi prostori pošte premajhni. Leta 1934 je na Balantovini, ki je na 900 arih obsegala vozarsko postajo, hleve za konje, skladišča za hrano in poštne pošiljke, javno mostovno tehtnico in gostilno, zadnji lastnik Igor Guzelj na svoje stroške adaptiral hišo ob Selški Sori v Kapucinskem predmestju (danes Kapucinski trg 14), po načrtih pošte, in sicer gostilniški salon v poštne prostore. Pošta v Škofji Loki se je tedaj z Mestnega trga preselila v nove prostore, kar je imelo daljnosežne posledice za nadaljnji razcvet prometa in poštnih storitev. Okupacijska nemška oblast je te prostore leta 1943 posodobila in namestila avtomatsko telefonsko podcentralo, ki je bila povezana s Kranjem. Večja adaptacija celotne stavbe pošte je bila opravljena leta 1993. Poštni urad na Trati so posodobili leta 2000. Pošta v Škofji Loki je danes moderno organizirana institucija, tako pri prevzemanju, prenosu in razpošiljanju vseh vrst poštnih pošiljk, denarja in informacij, ki so povezane z računalniško tehniko in trenutno zadovoljuje vse potrebe lokalnega prebivalstva. Ovira na tej poti so lahko le slabše cestne povezave z Ljubljano ter s Selško dolino, z odprtjem poljanske obvoznice pa je ena cestna ovira manj. Žal so viri, po katerih je ta članek napisan, večkrat nasprotujoči. Ne nazadnje se je že 140-letnica pisemske zbiralnice, z izidom priložnostnega ovitka s priložnostnim žigom, leta 1981 obhajala z enoletno zamudo. 326 Razvoj pošte v Škofji Loki / LR 62 Priložnostni ovitek in priložnostni žig, izdana leta 1981. Stavba prvega poštnega urada na Mestnem trgu (na »Placu«) v Škofji Loki (hiša g. Mlejnika) LR 62 / Razvoj pošte v Škofji Loki 327 VIRI IN LITERATURA: Katalog postanskih maraka jugoslovenskih zemalja 1991. Beograd : Jugomarka, 1991. Masterl, Marjan: Blaž Peternel - Blešk v zgodovinskem in ljudskem spominu. V: Loški razgledi 37, Škof ja Loka : Muzejsko društvo Škofja Loka, 1990, str. 161-165. Mueller, Edwin: Handbook of the PreStamp Postmarks of Austria. New York, 1960. Murn, Albert; Stoviček, Dalibor: Poštni žigi Škofje Loke : ob 140-letnici prve poštne zbiralnice na Gorenjskem 1841-1981. V: Loški razgledi 29, Škofja Loka : Muzejsko društvo Škofja Loka, 1982, str. 69-85. 50 let Filatelističnega društva »Lovro Košir« Škofja Loka : 1949-1999 : zbornik. Škofja Loka : Filatelistično društvo »Lovro Košir«, 1999, 106 str. Pošta na slovenskih tleh. Maribor : Pošta Slovenije, 1997, 411 str. Stampfl, Janko: Filatelija. V: Dnevnik, 27. 6. 2007, Ljubljana : Dnevnik, 2007. Štukl, France: Knjiga hiš v Škofji Loki. 2, Klobovsova ulica, Mestni trg, Spodnji trg, Cankarjev trg, Blaževa ulica : druga polovica 18. stoletja do 1984. Škofja Loka [i. e.] Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 1984, 221 str. Slovenika : katalog poštnih znamk, celin in doplačilnih znamk. Ivančna Gorica : Martin Velikanje, 2014. Žontar, Majda: Prispevek k starejši zgodovini pošte v Škofji Loki. V: Arhiv PTT, Beograd : Arhiv PTT, 1978/1979. Žontar, Majda: Prispevek k starejši zgodovini pošte v Škofji Loki. V: Loški razgledi 37, Škofja Loka : Muzejsko društvo Škofja Loka, 1990, str. 27-31. 328 Razvoj pošte v Škofji Loki / LR 62 Matjaž Eržen Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka: sedem desetletij v službi bralcev, obiskovalcev in iskanju prostora za urbano ter družbeno medijsko središče V decembru 2015 je Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka dopolnila sedmo desetletje delovanja, ki se je začelo 2. decembra 1945, z rešenim preostankom požganega fonda dveh predvojnih javnih knjižnic. V teh letih se je v knjižnici zvrstilo veliko delavcev, najprej prostovoljcev, od leta 1961 dalje pa s prvim redno zaposlenim bibliotekarjem prof. Jankom Krekom in kasneje tudi ostalimi redno zaposleni strokovni delavci. Prav zaposlovanje strokovno usposobljenega kadra je omogočilo dvig kakovosti in obsega storitev knjižnice, kateremu smo zavezani še danes. Poleg knjižničnega fonda in zaposlenih je za uspešno delo potreben predvsem ustrezen prostor, ki pa ga je bila knjižnica v Škofji Loki v vseh teh desetletjih deležna bolj malo. Pravzaprav je šlo le za dve kratki obdobji, ko je nov prostor vzbujal upanje na ugodno nadaljevanje delovanja. Osnovne pogoje za razvoj je dobila knjižnica, ko se je preselila v Dom Zveze borcev. Tako je Janko Krek ob dvajsetletnici knjižnice zapisal v Matjaž Eržen, direktor Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka, ob 70-letnici knjižnice: Naš glavni cilj je vzpostaviti pomen sodobne knjižnice v funkciji prostora za ljudi. (hrani: Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka) LR 62 / Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka 329 Loške razglede (12/1965). Novi prostori in prosti pristop gradiva so privabili tudi več obiskovalcev in prinesli marsikatere druge vsebine. Zato je bilo prav kmalu potrebno znova iskati večje prostore. Ti so se leta 1978 našli v izpraznjenih prostorih Gorenjske banke v Šolski ulici. Znova začeta zgodba, ki je obljubljala nadaljnji razvoj, je hitro trčila na ovire - zidove. Kaj kmalu so se za resnične izkazale besede predstavnice službe za razvoj knjižnic iz Narodne univerzitetne knjižnice ob selitvi v nove prostore, da prav velikih možnosti za daljši razvoj v tej stavbi knjižnica nima. Ta je najprej zasedala zgolj pritličje in kletni prostor, po izselitvi Centra za socialno delo (1986) pa še prvo nadstropje. In potem se je v Škofji Loki ustavilo! Seveda ne moremo spregledati vseh prizadevanj in naporov odgovornih v knjižnici in tudi v lokalni skupnosti, da bi našli ustrezno prostorsko rešitev; teh je bilo v zadnjih treh desetletjih več. Žal pri nobeni, iz različnih razlogov, ni prišlo do realizacije. Delno smo prostorske probleme rešili s selitvijo Oddelka za otroke in mladino v 2. nadstropje blagovnice Nama maja 2013. Vendar že po dveh letih ugotavljamo, da so bile napovedi in bojazni ob selitvi pravilne. Prostor, ki omogoča, da je vsaj gradivo »zadihalo«, žal ne omogoča bistveno več. In odgovor mladih obiskovalcev na vprašanje, česa bi si želeli v knjižnici: Potrebujemo malo več prostora za nas, pove vse. Kar torej potrebujejo obiskovalci in ne knjižničarji, kot je običajno slišati, je prostor. Kljub kdaj izrečenemu pomisleku, da knjižničarji v Škofji Loki nismo dovolj natančni in vztrajni v svojih zahtevah, ter zaradi tega odgovorni, da ne morejo najti ustrezne rešitve, to lahko zanikamo. Že najmanj od konca 80-ih let prejšnjega stoletja, na osnovi sprejetih standardov, ki opredeljujejo tudi prostorske potrebe knjižnice, knjižničarji sporočamo, da naši uporabniki knjižnice Oddelek za otroke in mladino v 2. nadstropju blagovnice Nama (2013). (hrani: Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka) LR 62 / Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka 330 potrebujejo okoli 2 500 m2 prostora. Le tako velika površina, in to na skupni lokaciji, bi za dolgo časa rešila ponavljajoče težave ob selitvah v »večje« prostore, kot se je to dogajalo do sedaj. Seveda zadosti velik prostor za gradivo, obiskovalce in strokovni kader ne bo že vnaprej zadoščal za uspešno delo knjižnice; je pa ta osnovni predpogoj za napredek dejavnosti. Trendi razvoja sodobnih splošnih knjižnic nas usmerjajo v oblikovanje večfunkcionalnih prostorov, ki se prilagajo trenutnim potrebam lokalnih okolij. Verjetno je odveč opozoriti, da morajo taki prostori, poleg klasičnega fizičnega gradiva, nuditi tudi ustrezno tehnično opremljenost in tehnološko podporo za dostop do informacij v drugih oblikah. Prostori sodobnih knjižnic vedno bolj preraščajo stereotip knjižnic s fizičnim gradivom in čitalnico, saj postajajo medijski, družbeni in družabni centri, kjer obiskovalci koristno preživljajo svoj prosti čas. V teh centrih imajo dostop do preverjenih informacij iz lokalnega in širšega okolja. Taki medijski družbeni centri nudijo tudi pomoč posameznim skupinam uporabnikov, ki nimajo dostopa do tehnologije ali znanja za njeno uporabo ter s tem dostopa do informacij. Knjižnice tako opravljajo tudi vlogo socialnega korektiva v vedno bolj razslojeni družbi, kjer je dostop do preverjenih informacij vedno bolj pomemben. V mnogih knjižnicah v tujini se klasično knjižnično gradivo že umika s površin, zasedajo jih uporabniki. To nikakor ne pomeni, da bi knjižnice zato potrebovale manjšo površino, le obstoječa se uporablja v druge namene v skladu s potrebami in z interesi okolja. Površine zasedajo študijske celice, prostori za skupinsko delo, prostori z opremo za poslušanje avdio- ali ogled videovsebin in prostori -delavnicami, kjer se obiskovalci iz lokalnega okolja srečujejo z drugimi ter delijo svoja znanja, razmišljanja in ustvarjalnost. Nekdanji prostori knjižnice tako postajajo lokalni družbeni centri za izmenjavo znanj in izkušenj. V Strateškem načrtu Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka za obdobje 2013-2020 smo zapisali: Knjižnica, prostor, odprt za vsakogar. Prepričani smo, da bomo le s prizadevanjem k ureditvi tako oblikovanih prostorov in storitev to tudi ostali. Bo Škofja Loka končno zmogla odločen korak in po uspešnih zaključkih dolgotrajnih projektov našla moč tudi za rešitev knjižnice? Ali morda celo obstaja pogum, da ob iskanju lokacije pokaže smelost, ki jo je izkazalo vodstvo lokalne skupnosti mesta Aarhus (Danska), kjer so ob načrtovanju nove stavbe razmišljali ne le o Monika Tavčar, Neža Maurer in Marko Črtalič na vrtu Sokolskega doma ob predstavitvi knjige Neže Maurer Vida Voda, ki jo je knjižnica izdala ob svoji 70-letnici. (foto: Andrej Tarfila) LR 62 / Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka 331 zadostni površini, ampak so stavbo uvrstili v seznam prepoznavnih ikon mesta? Možnosti za to se v Škofji Loki vsekakor ponujajo in uporabniki jih za svojo zvestobo knjižnici, predvsem pa njeni uporabi, tudi končno zaslužijo. Številčni podatki o sedmih desetletjih dela Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka (v tabeli navedeni podatki veljajo le za Škofjo Loko) Leto Obisk Fond Izposoja 1945/46 1.000 689 1.964 1955 5.353 5.525 12.687 1965 10.000 11.700 21.647 1975 22.000 25.800 60.000 1985 42.530 50.869 113.730 1995 62.000 60.359 160.000 2005 112.109 114.036 328.040 2015 129.146 128.848 399.878 Poleg navedenih številk je knjižnica samo v Škofji Loki v letu 2015 pripravila in izvedla več kot 300 dogodkov in prireditev za odrasle, mladino in otroke. O problematiki knjižnice s podatki o njenem delu najdemo več zapisov v preteklih številkah Loških razgledov, 1/1954, 2/1955, 6/1956, 12/1965, 17/1970, 32/1985, 37/1990, 42/1995, 53/2006, ter v zborniku Knjižnice na Škofjeloškem: jubilejni zbornik ob 50-letnici knjižnice (1995). Bo kdaj res tako? Škofja Loka si zasluži takšno knjižnico! (projekt arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar) LR 62 / Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka 332 Marjeta Šmid, Ada Šturm, Barbara Rebolj, Andreja Rihtaršič Mladenovic 70 let Osnovne šole Jela Janežiča -šole za otroke s posebnimi potrebami Začetki vzgoje in izobraževanja otrok s težavami v intelektualnem razvoju na območju občin Škofja Loka, Gorenja vas - Poljane, Železniki in Žiri segajo v leto 1945. Na pobudo Janeza Gruma, takratnega ravnatelja redne osnovne šole, da se tudi ti učenci uspešno šolajo in zaposlijo, je bil pri redni osnovni šoli ustanovljen oddelek za otroke s posebnimi potrebami. S poukom so začeli 19. 12. 1945, oddelek je obiskovalo sedemnajst učencev. V sedemdesetih letih jih je veliko uspešno končalo šolanje in čeprav so bili na začetku v šoli zgolj kos krede, goba in tabla, danes pa povsod brnijo računalniki, se v vseh teh letih bistveno ni spremenilo: možnost učencev, da doživijo uspeh, dozorijo v okviru svojih zmožnosti in so srečni. Šola je v svojem obstoju doživela kar nekaj mejnikov. Leta 1953 je postala samostojna enooddelčna šola. Šolski okoliš se je razširil na Selško in Poljansko dolino. Leta 1970 se je razvila v popolno osemletno šolo, novembra leta 1981 pa je postala celodnevna. Ves čas so jo spremljale prostorske težave, pouk je potekal tudi na hodniku, zasilna rešitev je bila Burdychova lekarna; lepšo prihodnost je dočakala leta 1973, ko je bila zgrajena popolnoma nova šola. Vendar se je prav kmalu prostorska stiska spet pojavila, saj je bila telovadnica, ki smo si jo delili z Gabrijel Janežič, prvi ravnatelj; po njem se šola imenuje. (iz arhiva OŠJela Janežiča) LR 62 / 70 let Osnovne šole Jela Janežiča 333 Osnovno šolo Ivana Groharja, premajhna, zato smo s športno vzgojo začeli gostovati v tedanjem Centru slepih in slabovidnih. Oblikovana pa je bila tudi dislocirana enota v Klobovsovi ulici, kjer je bil varstveni oddelek. Tako je nov prizidek, zgrajen leta 1998, velik še enkrat toliko kot prvotna šola, pomenil pravo olajšanje. Prvi ravnatelj šole je bil ortopedagog Jelo Janežič. Leta 1966 je za polnih dvajset let to delo prevzela defektologinja Julija Bernik; od leta 1986 pa za dvanajst let specialna pedagoginja Kristina Sokolov. Pri svojem delu so bili zelo uspešni in usmerjeni v prihodnost, zato se je šola vedno bolj širila. Nov prizidek smo dobili ob zaključku ravnateljevanja Kristine Sokolov. V letu 1997 je pod njenim vodstvom potekal odmeven projekt Tak je moj domači kraj, v okviru katerega so učenci spoznavali preteklost in sedanjost domačih krajev. Z mentorji so pripravili razstave in prireditve na šoli in po občinah. Prireditev in razstava, ki sta bili tudi na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, sta bili zelo dobro obiskani, projekt pa je dobil kar nekaj posnemovalcev. Največ učencev je šolo obiskovalo v šolskem letu 1974/75, ko jih je bilo 115, sledil je upad v začetku osemdesetih let, ko je bilo na šoli le 54 učencev. Od leta 1999 pa število učencev ponovno postopno narašča. Pred približno desetimi leti so se k nam začeli vpisovati tudi učenci iz Občine Medvode. V jubilejnem letu 2015/16 se je v šolo vpisalo 94 učencev. Inkluzija in zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2000-2011) omogočata večje vključevanje otrok s posebnimi potrebami na redne osnovne šole, kjer prejemajo dodatno strokovno pomoč, zato ugotavljamo, da se je v zadnjih letih struktura učencev spremenila. Večina učencev ima s soobstojem več težav, kar zahteva še več terapevtskega in individualnega pristopa ter dodatne kadrovske in materialne pogoje. Tudi število zaposlenih se je v zadnjih desetih letih povečalo, ne le zaradi povečanega števila učencev na matični šoli, temveč predvsem zaradi mobilne službe in izvajanja dodatne strokovne pomoči na rednih osnovnih šolah in v vrtcih. Ob otvoritvi nove telovadnice (2008). Od leve proti desni: učenca OŠ Jela Janežiča, Saška Benedičič Tomat, predsednica ŠD Partizan, članica ŠD Partizan, Igor Draksler, župan Občine Škofja Loka, Alenka Kovšca, državna sekretarka, Milan Čadež, župan Občine Gorenja vas -Poljane, Mihael Prevc, župan Občine Železniki ter Andrej Poljanšek, predstavnik Občine Žiri. (iz arhiva OŠ Jela Janežiča) 334 70 let Osnovne šole Jela Janežiča / LR 62 Po čem bi prepoznali šolo v zadnjih desetih letih? Nedvomno je bilo prelomno leto 2008, ko smo dobili novo telovadnico, novo likovno učilnico, multisen-zorno sobo in še nekaj spremljajočih prostorov, s katerimi so bili učenci OŠ Jela Janežiča dokončno deležni celostne obravnave pod lastno streho. V telovadnici so svojo prihodnost videli tudi športno društvo Partizan in njegova predsednica Saška Benedičič Tomat, vanjo so investirali svoja sredstva in s tem pomagali ustanoviteljici - Občini Škofja Loka. Zato se je za novo telovadnico zelo zavzel tudi takratni župan Igor Draksler, investicijo pa so podprle vse občine ustanoviteljice. V vsebinskem smislu bi izpostavili program Ekošole, ki teče že osmo leto, in sicer pod vodstvom koordinacijskega odbora. Dolgoletno koordinatorico Vesno More je zadnje leto zamenjala Urška Brenkuš. S pomočjo programa Ekošole in z vsakoletnimi projekti učenci ter zaposleni postajajo varuhi narave, ekofrajerji, se obnašajo ekološko ter bivajo okolju prijazno ter v sožitju z naravo. Šola je aktivna v okviru gibanja EKOŠOLA. Leta 2015 so učenci osvojili 1. nagrado za predstavitev Z učilnico v naravi vem več o zdravi prehrani na sejmu Altermed. Na nagradnem natečaju ustvarjanja iz odpadnega tekstila (Tekstilkove kreacije) so pod mentorstvom Urške Brenkuš osvojili 1. nagrado. V šolskem letu 2013/14 je bila OŠ Jela Janežiča uvrščena na 2. mesto med najlepše okrašenimi šolami, dobili smo priznanje za najlepšo stojnico na sejmu Altermed (1. mesto), en učenec je bil nagrajen v okviru likovnega natečaja Prednovoletni čas, za svojo voščilnico iz recikliranih materialov (3. mesto), postali smo najbolj izvirni vrtičkarji (1. mesto) in še bi lahko naštevali. Delegacija projekta Comenius pri županu Občine Škofja Loka Mihu Ješetu (2012). (iz arhiva OŠ Jela Janežiča) Učilnica v naravi: zdrava prehrana (labirint), šolsko leto 2014/2015). (iz arhiva OŠ Jela Janežiča) LR 62 / 70 let Osnovne šole Jela Janežiča 335 Izpostavili bi tudi sodelovanje v mednarodnem projektu Comenius. V letu 2012 smo zabeležili rekorden obisk naših partnerjev, saj nas je iz treh različnih držav, Poljske, Slovaške in Češke, obiskalo 80 učencev, učiteljev in ravnateljev ter z nami preživelo pet dni. Spoznavali so šolo, ožjo okolico in Slovenijo. Izpostavljamo tudi uspešno sodelovanje z Rotary clubom Škofja Loka, s katerim tečejo redni projekti. Z njihovo pomočjo smo za učence izvedli pet jadranj (Mirno morje) in že deset let Rotary Miklavž obdaruje vsakega učenca. Tri leta nazaj smo s projektom vseživljenjskega učenja uvedli novo obliko dela, ki jo v prvotni obliki lahko uvrstimo v rubriko šole v naravi. Mladostniki tri dni bivajo v najetem stanovanju in izvajajo program, ki ga pripravijo popolnoma sami; glavni cilj je samostojnost. Nadstandardni program, ki se je v tem desetletju oblikoval, je sledil potrebam učencev. Zanje predstavlja nepogrešljiv del celostne obravnave, ki jo lahko ponudimo na šoli, finančno pa jo omogočajo občine ustanoviteljice. Usmerjen je v delo z učenci s soobstojem več težav, vključuje zlasti logopedsko delo, nevrofi-zioterapijo, senzorno integracijo in multisenzorno obravnavo, trening branja, pisanja ter računanja, terapijo s psi ter varstvo v času poletnih počitnic. Velik poudarek dajemo socialni vključenosti in razvoju komunikacij skih ter odnosnostnih spretnosti, zato na šoli deluje strokovna skupina za razvoj komunikacije. Pozornost namenjamo neverbalni komunikaciji, komunikaciji po sistemu ABA ter drugim načinom. Pri svojem delu nujno potrebujemo podporo staršev, s katerimi tesno sodelujemo. Starši se udeležujejo delavnic, pohodov, piknikov, prireditev ter tudi strokovnih dogodkov, kot so sodelovanje pri indivi-dualiziranih programih, projektih, mesečnih spremljanjih učenca ter izobraževanjih. Na šoli deluje Klub staršev, ki ga je več let vodila defektologinja Marjeta Marenk, zadnja leta pa pedagoginja Maja Kos. Šola je znana po dobri multimedijski opremljenosti, zanjo je zaslužno Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, zlasti pa občine ustanoviteljice, ki so vedno polovično dofinancirale nakup opreme. Poleg tega občine vsako leto namenjajo sredstva za posodabljanje računalniške opreme. Dobra opremljenost je razlog, da je šola soorganizatorica državnega tekmovanja iz znanja računalništva za otroke s posebnimi potrebami. Prvič smo tekmovanje organizirali sami leta 2000, pripravila in izvedla ga je profesorica Andreja Gorše, ki je od takrat za organizacijo tekmovanj usposobila že veliko novih strokovnih delavcev. Želeli smo, da so rezultati učencev in mentorjev primerljivi z drugimi, zato smo že naslednje leto Zvezo za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) prosili za sodelovanje. Rodilo se je dolgoletno plodno sodelovanje, saj se bo letos, z zavzeto angažiranostjo vodje tekmovanj iz ZOTKS Mije Kordež in strokovnih delavcev šole, izvajalo že šestnajsto tekmovanje Z računalniki skozi okna za prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom ter osmo tekmovanje Z miško v svet za posebni program. Z nalogami postavljamo smernice razvoja in standarde znanj na področju računalniškega opismenjevanja za otroke s posebnimi potrebami. OŠ Jela Janežiča tako vsako leto (skupaj z ZOTKS) organizira državno tekmovanje 336 70 let Osnovne šole Jela Janežiča / LR 62 v računalništvu za osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom. Kar nekaj naših učencev je doseglo na tekmovanju Z računalniki skozi okna lepe uspehe. 1. mesto so dosegli Klavdija Pratljačič (2005), Matjaž Pintar (2006) in David Benedičič (2006); 2. mesto Kristina Košenina (2008), Jan Makovec (2011 in 2012), Klemen Kavčič (2014) in Ana Erznožnik (2014 in 2015); 3. mesto pa Klemen Mohorič (2004), Ana Japelj (2009) in Klemen Kavčič (2015). Na državnem tekmovanju iz računalništva Z miško v svet so bili naši učenci prav tako uspešni. Jana Cevec je že trikrat osvojila 1. mesto (2014, 2015 in 2016), Luka Knavs je leta 2012 osvojil 2. mesto, leto kasneje pa 1., Elvir Babača je leta 2013 osvojil 2. mesto, leta 2015 pa 3. Za njimi stojijo prizadevni mentorji, kar šestkrat Andreja Gorše, petkrat Damjan Kojzek, dvakrat Gregor Podviz in Nina Logonder ter Petra Uhan in Irena Ferlinc Brezovar. V zadnjem obdobju smo s pomočjo projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti (na kratko SKK) razširili mrežo sodelujočih ustanov, z namenom širše socializacije naših učencev v okolje, vzpostavljanja mreže za profesionalno usposabljanje, delovno prakso in kasnejšo zaposlitev. Pod vodstvom mentorice Irene Prašnikar so posamezni učenci prvič opravili prakso izven ustanove. Velik poudarek dajemo socialni vključenosti. Šola je v prostoru sprejeta, učenci uživajo širšo skrb Izobraževalno-terapevtski projekt Jadranje za jutri omogoča Rotary club Škofja Loka, izvaja pa Športno društvo Sappa iz Kamnika; maj 2015. (iz arhiva OŠ Jela Janežiča) Nova multisenzorna soba. (iz arhiva OŠJela Janežiča) Državno računalniško tekmovanje v Powerpointu za učence NIS (2008). (iz arhiva OŠJela Janežiča) LR 62 / 70 let Osnovne šole Jela Janežiča 337 in podporo okolja, ustanov, občin ter različnih služb, dejstvo je, da so široke mreže za profesionalno usposabljanje in kasnejšo zaposlitev učencev še posebej pomembne. Praksa kaže, da se absolventi obeh programov za zaposlitev usposabljajo bistveno daljši čas. Veliko je dogodkov in projektov, o katerih bi bilo vredno spregovoriti, saj bogatijo vsakdan učencev in učiteljev. Tak je npr. projekt samoevalvacije Sam se učim, za zdravje skrbim, ki poteka v sodelovanju s Šolo za ravnatelje. Njegov namen je izboljšanje učenja in poučevanja ter dosežkov učencev, vključitev šole v trajno shemo samoevalvacije in ugotavljanje kakovosti, ki ga v tem času pripravlja Ministrstvo za šolstvo znanost in šport. Na šoli se je oblikovala skupina za samoeval-vacijo, ki jo sestavljajo Helena Zupančič, Andreja Rihtaršič Mladenovič in Andreja Gorše; izobražujejo se za izvajanje delavnic ter vodenje samoevalvacije na šoli. Na šolo smo vsi, učenci in učitelji, zelo ponosni, kar smo želeli pokazati tudi ob 70-letnici. Želimo, da javnost učence prepoznava po delu in ustvarjalnosti. Prav zato smo v maju in juniju 2015 pripravili razstavo v Groharjevi galeriji v Škofji Loki. Razstavo je oblikovala ter postavila mentorica Vida Kejžar, razstavljena dela učencev so požela veliko priznanj. Učenci pod mentorstvom Vide Kejžar sodelujejo na likovnih natečajih, na Mali Groharjevi koloniji, kjer je Klavdija Dolenec leta 2014 osvojila 1. nagrado. Na likovnem natečaju Ohranimo življenje, ob praznovanju 120-letnice ustanovitve PGD Poljane (šolsko leto 2013/2014), pa je dobila 2. nagrado. V šolskem letu 2016/2017 so učenci dosegli 1. mesto na likovnem natečaju Ustvarjajmo z odejo (skupinska nagrada). V Galeriji Ivana Groharja Škofja Loka so učenci pod vodstvom Vide Kejžar razstavljali že leta 2012, in sicer je bila to zaključna razstava likovnih del, ustvarjenih v času mednarodnega projekta Comenius Igramo se s pravljicami, ki je potekal od 2010 do 2012. Vidne uspehe dosegajo učenci na tekmovanjih Mladi tehnik, pod mentorstvom Vesne Keše, kjer tekmujejo v različnih kategorijah. Zlato priznanje so dosegli Jan Makovec (2012), Nastja Šesek (2014, 2015), Žan Tušek (2014) in Jana Cevec (2015), srebrno priznanje pa Ana Erznožnik (2014). Na področju tehnike je učenec Jure Potrebuješ, pod mentorstvom Damjana Kojzeka, v letu 2013 na natečaju CPI Prihodnost je v tvojih rokah, prihodnost je v rabi lesa dosegel 2. mesto. Za nagrado sta si ogledala sejem Euroskills v Franciji. Učenci pa se potrjujejo tudi na področju znanja. Udeležujejo se državnih tekmovanj, na katerih dosegajo lepe uspehe. Na področju matematike je vsako leto organizirano državno tekmovanje Računanje je igra. Med državne matematične prvake so se vpisali Matej Šesek (2014), Klemen Kavčič (2015), njihova mentorica je bila Irena Prašnikar. Šola je ob jubileju dobila tudi novo grafično podobo. Na njej je deklica, ki stopa iz okvira in simbolizira odprtost v okolje, saj je prav izpolnjeno bivanje učencev v svojem okolju eden glavnih ciljev. Tudi s priložnostnim sloganom ob 70-letnici Na krilih prijateljstva do svoje sreče izpostavljamo, da sreča posame- 338 70 let Osnovne šole Jela Janežiča / LR 62 znika ni odvisna zgolj od njega samega, temveč se oblikuje v sodelovanju z ljudmi, ki ga obdajajo. Najbolj slavnosten dogodek ob počastitvi 70-letnice je bila osrednja prireditev, ki je potekala 3. 12. 2015 v telovadnici šole. Prireditev, pospremljena z bazarjem, je bila zelo dobro obiskana in vsi obiskovalci so se strinjali, da na tako srčni in čarobni prireditvi že dolgo niso bili. Vse točke, izdelke in pogostitev so pripravili učenci in učitelji, sodelovali pa smo tudi s kulturniki iz lokalnega okolja. Vsak petek glasbena skupina učencev z mentorjem Tonetom Krekom odhaja v Center za starejše, slepe in slabovidne v Škofji Loki, kjer pojejo z njihovimi varovanci. Na prireditvi so skupaj zapeli, na harmoniko pa jih je spremljal Jože Dolenc. Podobno sodelovanje poteka z društvom Sožitje. Pod vodstvom predsednika in mentorja Marka Mohoriča in s harmonikarjem Maksom Košenino se sedanji in bivši učenci učijo narodne plese, z njimi so se predstavili tudi na prireditvi. Prav tako je s kulturnim dogajanjem okolja povezana šolska gledališka skupina, ki se je z dramatizacijo Sinjebradca pokazala že na Dnevih evropske kulturne dediščine, s predstavo pa gostuje tudi po drugih šolah. Slavnostni govorniki so bili poleg ravnateljice mag. Marjete Šmid še mag. Gregor Mohorčič, direktor Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo Mala Groharjeva slikarska kolonija. (iz arhiva OŠJela Janežiča) Sejem Euroskills v Franciji sta si ogledala učenec Jure Potrebuješ in njegov mentor Damjan Kojzek (oktober 2014). (iz arhiva OŠ Jela Janežiča) LR 62 / 70 let Osnovne šole Jela Janežiča 339 Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ter župani občin ustanoviteljic: mag. Miha Ješe, župan Občine Škofja Loka, mag. Anton Luznar, župan Občine Železniki, Milan Čadež, župan Občine Gorenja vas - Poljane in mag. Janez Žakelj, župan Občine Žiri. Govorniki so poleg čestitk v svojih govorih izpostavili uspešnost, predanost in prizadevnost šole v usposabljanju učencev za nadaljnje življenje. Program prireditve je bil kulturno in športno obarvan, od šolske himne, plesa, gledaliških točk, petja do folklore in gibalnih akrobacij. Prireditev sta povezovali učenka Karmen Kavčič in učiteljica mag. Barbara Rebolj. Na prireditvi so se predstavili vsi oddelki šole oziroma vsi učenci, ki so v sodelovanju z razredniki in drugimi mentorji ustvarili nepozabne točke. Za kulinarične užitke so poskrbeli učenci ter njihovi mentorici Urška Brenkuš in Milena Dobnikar, za bazar pa Vida Kejžar (izdelala je tudi sceno) in Vesna Keše. Pomemben dogodek ob 70-letnici je bila tudi okrogla miza Vključevanje oseb s posebnimi potrebami na trg dela, ki smo jo pripravili 19. 11. 2015. V praksi ugotavljamo, da imajo absolventi šol s prilagojenim programom pri zaposlovanju velike težave, mnogi izmed njih nimajo zaposlitve ali so zaposleni le občasno, kar je pokazala tudi raziskava, ki smo jo opravili pri bivših učencih šole, rezultate pa predstavili na okrogli mizi. Njen namen je bil odpreti razpravo o problemih zaposlovanja in možnostih zaposlitve oseb s posebnimi potrebami, konkretno oseb z motnjami v duševnem razvoju, izmenjava izkušenj ter ozaveščanje javnosti. Razprave so se udeležili župan Občine Škofja Loka mag. Miha Ješe, župan Občine Železniki mag. Anton Luznar, Mirjana Česen, direktorica VDC Kranj, Nevenka Ropret iz Zavoda za zaposlovanje, Jelena Polak iz CSD Škofja Loka, Janja Kozjek iz tovarne Domel, Janja Bogataj, ravnateljica Vrtca Škofja Loka, Suzana Bohorč iz Želve Ljubljana, Matjaž Hafnar iz Želve Škofja Loka, Andreja Vršič, vodja VDC Škofja Loka, mati otroka s posebnimi potrebami, bivša učenka, Marko Mohorič, direktor Društva Sožitje, voditelj okrogle mize mag. Aleksander Vališer, ravnatelj CVIU Velenje, ter ravnateljica šole mag. Marjeta Šmid. Razpravljavci so se strinjali, da absolventi šole potrebujejo bistveno več časa za profesionalno usposabljanje kot redna populacija, saj se težje in dlje časa prilagajajo. Kljub temu so na zakonodajnem področju izenačeni z ostalimi. Izkušnje Okrogla miza ob 70-letnici šole. (iz arhiva OŠJela Janežiča) zavoda za zaposlovanje so, da ta populacija postane zrela 340 70 let Osnovne šole Jela Janežiča / LR 62 bistveno kasneje, tudi s petindvajsetimi leti, kar je v nasprotju z razmerami, ki vladajo v sistemu šolanja, kjer učenci po treh letih nižjega poklicnega izobraževanja že postanejo iskalci zaposlitve, večinoma pri starosti 18 let. V vmesnem obdobju se od njih ne bi smelo pričakovati prevelikega storilnostnega učinka. Absolventi posebnega programa pa ne potrebujejo zgolj posebne pozornosti na področju podajanja navodil (moramo jih predelati v lahko berljivo obliko), temveč potrebujejo nenehno vodenje in spremljanje. Delo je treba razdeliti na več faz, podajati izključno konkretna navodila, nuditi ustrezno podporo in spodbudo ter zagotoviti ogromno ponavljanja. Pri tej populaciji ne gre zgolj za delo, temveč tudi za sprejetost v kolektiv in integracijo v družbo. Ko pri usposabljanju dosežejo svoj nivo, ga obdržijo. Lepo se vključijo v kolektiv, so vestni, natančni in marljivi, vključeni v družbo, imajo občutek koristnosti, doprinosa ter so srečni. Absolvente posebnega programa bi morali upoštevati v kvoti invalidov in jih zaposlovati v rednih pogojih dela, imeti bi morali možnost prehajanja med šolo, VDC ter Želvo. Predvsem pa ne bi smeli izgubiti statusa, če se za določen čas vključijo v redne oblike dela. Udeleženci so poudarili pomembnost sodelovanja z LAS, Sožitjem in Želvo. Glede na ugotovitve o zaposljivosti in izboljšanju profesionalnih zmožnosti absolventov pa bo o njihovem zaposlovanju treba sklepati družbene dogovore. Možne zaposlitve in rešitve so razpravljavci videli v cvetličarstvu, pri enostavnih delih v kuhinjah, pomožnih delih v delavnicah, na komunalnem področju, v pralnici, kmetijstvu, vrtnarstvu, turizmu, gostinstvu, na področju domače obrti, aktualno je tudi socialno podjetništvo. Delodajalci poudarjajo, da vključevanje oseb s posebnimi potrebami na trg dela onemogočajo predvsem ekonomska logika in hude socialne obremenitve, ki jih imajo delodajalci (storilnost, stremljenje za kapitalom). Udeleženci v razpravi so ugotavljali, da se v gospodarstvu te osebe praktično ne zaposlujejo več, saj že invalidska podjetja zadostijo zahtevanim kvotam. Morali bi tudi usposobiti ljudi, ki bi lahko izvajali mentorstvo, zanje bi potrebovali posebna znanja. Inkluzija pred nas kot šolo in celotno družbo postavlja nove izzive. Ob učencih smo oblikovali predpostavko: Sem otrok s posebnimi potrebami, a sem viden, imam glas, sem slišan, sem uspešen, imam prijatelje, sem upoštevan, imam dosežke, lahko sode- Uporaba interaktivne table pri pouku. (iz arhiva OŠJela Janežiča) LR 62 / 70 let Osnovne šole Jela Janežiča 341 lujem pri pouku, v interesnih dejavnostih in v okolju in imam pravico do zaposlitve v okviru svojih zmožnosti. Za dosego takšnega cilja je treba poseči po načinih dela, ki ne le izobražujejo v ožjem smislu, temveč predvsem omogočajo spremembo samega sebe, razmišljanja in odnosa do sveta. Naš strateški cilj je preoblikovanje šole v strokovni center za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, ki ga naša regija potrebuje. Realizacija tega cilja je odvisna tudi od prostorskih in kadrovskih pogojev šole, zanje bi šola potrebovala dodatne prostore. Javni zavodi za vzgojo in izobraževanje smo namreč lahko ustanovljeni za osnovnošolske programe in tudi za izvajanje drugih strokovnih nalog, ki jih že opravljamo, npr. izvajanje mobilne službe, svetovanje, izdelovanje pripomočkov, diagnostičnih sredstev, učbenikov, strokovnih podlag ter drugih dejavnosti za razvoj stroke. Verjamemo, da bo šola ob sodelovanju in podpori vseh, ki so že doslej omogočali uspešno izobraževanje in vključevanje otrok s posebnimi potrebami v družbo, te cilje tudi uresničila. 342 70 let Osnovne šole Jela Janežiča / LR 62 Franc Jesenovec Avto-moto društvo Škofja Loka je praznovalo 70 let V letu 2015 je Avto-moto društvo Škofja Loka praznovalo 70-letnico obstoja in bogatega delovanja. Za ta visok jubilej so v soboto, 24. 10. 2015, pripravili slavnostno akademijo v Kristalni dvorani Sokolskega doma v Škofji Loki. Med visokimi gosti so se prireditve udeležili Anton Breznik, predsednik Avto-moto zveze Slovenije, škofjeloški župan mag. Miha Ješe, predsedniki in predstavniki sosednjih avto-moto društev Žiri, Železniki, Kranj, Šenčur ter seveda delegacija pobratenega društva iz Orehove vasi. V pozdravnem govoru je Franc Jesenovec, predsednik Avto-moto društva Škofja Loka, pozdravil goste in ostale obiskovalce ter vodenje akademije predal voditeljskemu paru Meti Gantar in Gašperju Murnu. V kulturnem delu je nastopil Škofjeloški oktet. Pogled v preteklost V tisočletni zgodovini Škofje Loke zavzema pomembno mesto tudi zgodovina Avto-moto društva Škofja Loka. Oktobra 1945 je skupina zanesenjakov in ljubiteljev avtomobilizma in motorizma ter športa s skromnimi finančnimi sredstvi ustanovila Motociklistično fiskulturno društvo LUBNIK Škofja Loka. Petintrideset se jih je zbralo, njihov delovni program pa je bil: tehnična vzgoja, organiziranje turističnih izletov, ocenjevalnih in spretnostnih voženj, cestno-hitrostnih tekmovanj z motorji in šole za vzgojo voznikov motornih vozil. Ustanovni člani Avto-moto društva Škofja Loka so bili: Alojz Zupančič -Zmago, Rajko Zupančič, Drago Vraničar - Fedja, Franc Luskovec - Cveto, Slavko Miklavc - Medo, Albert Koritnik, Adolf Kosterov, Ludvih Uršič - Merko, Bogdan Rajkovič, Franc Triler, Jože Podrekar, Kambe Ramedanovič, Vladimir Ferdin, Vinko Jugovec, Janez Paulus, Janez Zupanc, Jože Čemažar, Anton Rakovec, Franc Bešter, Pavle Podobnik, Miro Mihovec, Franc Bogataj, Stane Zakotnik, Janez Benedik in Franc Zaletel. LR 62 / Avto-moto društvo Škofja Loka je praznovalo 70 let 343 Ob ustanovitvi je imelo društvo v lasti: - osebni avto opel, - osebni avto pontiac, - motorno kolo sachs, - 572 litrov bencina, - 25 litrov motornega olja. Predsedniki društva so bili: 1945-1946: Alojz Zupančič - Zmago, 1946-1951: Franc Luskovec - Cveto, 1951-1959: dr. Adolf Gerjol, 1959-1965: Jože Hauptman, 1965-1992: Stane Krapež, 1992-1993: Janez Zavrl, 1994-2000: Anton Rakovec, 2000-2004: Cveto Podpečan, 2004-2005: Dušan Jerala, 2005-: Franc Jesenovec. Hiša, v kateri domuje in deluje Avto-moto društvo Škofja Loka danes, je bila prvotno namenjena domu ljudske tehnike, vendar so se dela in ureditve zagnano lotili le člani avto-moto društva. Ves denar društva v letih 1958, 1959 in 1960 so porabili za načrte in material, delo je bilo udarniško. Ko je bil predsednik dr. Adolf Gerjol, so dobili prvo učilnico, prva predavatelja pa sta bila ing. Peter Jenko in Jože Jereb, ki sta predavala motoroznanstvo. Motorizacija se je iz leta v leto bolj razvijala, temu primeren pa je bil tudi odziv avto-moto društva. V učilnici so potekala predavanja cestnoprometnih predpisov, motoroznanstva, inštruktorji pa so kandidate usposabljali tudi v praktični vožnji. V času največjega povpraševanja je imelo društvo 17 avtomobilov, vsi inštruktorji pa so bili do leta 1975 zaposleni le honorarno. Zakonodaja je kasneje krojila usodo avtošol. V letih 1990-1991 so se pojavile privatne avtošole, ki so bile huda konkurenca našemu društvu. Zakon o cestnem prometu, ki je bil sprejet leta 1998, je dokončno zapečatil usodo avtošole v Avto-moto društvu Škofja Loka. Zaradi strogih zakonskih zahtev je avtošola prenehala delovati, usahnil je finančni vir, društvo se financira samo od članarine, najemnine in donacij, ki pa jih je zaradi slabih gospodarskih razmer vse manj. Dom Avto-moto društva Škofja Loka, Fužinska ulica 8. (iz arhiva AMD Škofja Loka) LR 62 / Avto-moto društvo Škofja Loka je praznovalo 70 let 344 Da bi se društvo finančno opomoglo, smo v letih 1996-1999 s podjetjem Avtomehanika d.o.o. pripravljali Salon avtomobilov Loka. Bili smo prepričani, da bo prireditev, kjer je bilo iz leta v leto več prodajalcev in je bila tudi dobro obiskana, uspešna, vendar je bil trend drugačen. Prodajalci so zgradili svoje avtosalo-ne in naenkrat ni bilo več zanimanja za drugačen način prodajanja avtomobilov. Zelo pomembna dejavnost avto-moto društva, ki je vredna posebne pozornosti, je športna dejavnost. Zaradi nje se je glas o društvu in tisočletni Škofji Loki širil ne le na sončni strani Alp, pač pa je to ime obšlo vseh pet celin, celo zemeljsko oblo. Najboljši motoristi z vsega sveta so namreč preizkušali moči na cestno-hitrostnih dirkah za Veliko nagrado Loke. Čeprav društvo ne organizira več slovitih motornih dirk, je aktivnost še vedno na primerni ravni. Športni delavci društva še vedno pomagajo pri pripravi dirk na državni ravni, pa tudi na svetovnih prvenstvih pri Avto-moto društvu Orehova vas, s katerim smo pobrateni že 41 let. Naši športni funkcionarji so dolga leta po ukinitvi moto-dirk v letu 1973 organizirali avtomobilske relije za prvenstvo Jugoslavije, kasneje pa turistične reli preizkušnje. S Svetom za preventivo in vzgojo v cestnem prometu smo za učence osnovnih šol pripravljali tekmovanja LOKA KOLO, na koncu šolskega leta pa na tekmovanju s skiroji po ulicah Škofje Loke LOKA SKIRO. Naši člani in športni delavci v začetku šolskega leta sodelujejo pri varovanju otrok na poti v šolo, v spomladanskem času sodelujemo pri učni uri o prometu v 2. in 3. razredih osnovne šole. Zgodovina dirk v Škofji Loki Že pol leta po ustanovitvi, aprila 1946, je društvo organiziralo prvo športno prireditev, ocenjevalno vožnjo od Škofje Loke do Žirov. Sodelovalo je 29 udeležencev, zmagal pa je Ivan Poljak na atraktivnem motorju BMW 500. Julija istega leta je bilo že meddruštveno tekmovanje na cesti Poljane-Škofja Loka. Sodelovalo je 30 tekmovalcev, zmagal je Franc Zaletel iz Stanežič pri Mednem. Še eno tekmovanje je bilo v letu 1946; septembra je bila na lubniški cesti cestno-hitrostna dirka od Škofje Loke do Breznice, v dolžini 5 km. Nastopilo je 41 tekmovalcev, zmagal pa je ing. Stane Vidmar iz Ljubljane z BMW 500. Športna dejavnost se je hitro razvijala. Leta 1949 so bile krožne cestno-hitro-stne dirke po starem mestnem delu Škofje Loke in Spodnjem trgu. Na 1186 m dolgi progi je nastopilo 31 tekmovalcev iz osmih slovenskih društev. Najboljši čas je dosegel Leo Ponikvar iz AMD Ljubljana, s povprečno hitrostjo 64,068 km/h. Zmagovalca smo sicer vsi poznali kot kitarista Ansambla Avsenik. Leta 1954 je bila tekmovalna proga speljana mimo takratne bencinske črpalke, dolžina se je podaljšala na 1640 m in bila je že 80 % asfaltirana. Zmagal je Jure Černe, s povprečno hitrostjo 60,134 km/h. Leta 1956 je na škofjeloški dirki nastopil avstrijski dirkač Hans Kummer, torej je bila to prva mednarodna tekma. LR 62 / Avto-moto društvo Škofja Loka je praznovalo 70 let 345 Tega leta so se pojavili novi motorji Tomos puch, s katerimi sta odlično nastopala tudi Edo Čuden in Leon Pinter. V razvoju športne dejavnosti Avto-moto društva Škofja Loka je naslednji pomembni mejnik leto 1960, ko so se dirke preselile iz starega mestnega jedra. Nova krožna steza, dolga 4500 metrov, je bila na cesti Plevna-Stari dvor-Trata-Lipica-Hudo polje-Plevna. Tega leta je zmagal Edo Dolorenco z gillero 500 ccm in dosegel povprečno hitrost 99,600 km/h. Že naslednje leto je bila prebita magična meja 100 km/h. Edo Čuden iz Ljubljane je zmagal na dirki za državno prvenstvo in za zmago prejel denarno nagrado v višini 15 000 din. Gledalcev je bilo 12 000. Avgusta 1962 je bilo na progi v Škofji Loki državno prvenstvo, nagrada za rekord proge je bila 50 000 din, zmagala pa sta prikoličarja Šnajder in Rogan, z rekordom proge 115,714 km/h; to je gotovo zasluga zagnanih in Tudi prikoličarji so tekmovali po ozkih loških ulicah, 1958. (foto: Edi Šelhaus) Dirka v razredu prikolic, leta 1958. (foto: Edi Šelhaus) LR 62 / Avto-moto društvo Škofja Loka je praznovalo 70 let 346 vestnih članov društva ter seveda izkušenj, ki so jih z leti pridobili. Leta 1963 so prvič organizirali dirke za Nagrado LOKE z mednarodno udeležbo, saj so sodelovali še Avstrijci in Italijani. Ugled loških organizatorjev je rasel in že leta 1964 je bila v Škofji Loki dirka na evropski ravni. Takrat je blestel Morrie Low, ki je rekord proge postavil pri nepozabni hitrosti Hitrost je bila za številne gledalce zelo privlačna. 133,005 km/h. Žal pa je bil to njegov (iz arhiva AMD Škofja Loka) zadnji nastop v Škofji Loki, saj se je še isto leto smrtno ponesrečil na tekmovanju v Nemčiji. Če smo omenili 12 000 gledalcev leta 1960, jih je bilo leta 1964 že 35 000. Sledilo je nekaj let stagnacije, leto 1969 pa je bilo spet prelomno, saj je FIM ugodila prošnji Avto-moto društva Škofja Loka za naziv VELIKA NAGRADA in v Škofji Loki je bila prireditev najvišjega svetovnega razreda; to je bila istočasno tudi dvajseta, jubilejna dirka v organizaciji Avto-moto društva Škofja Loka. Slavje je bilo popolno tudi zaradi 40 000 gledalcev, lepega majskega vremena, zagrizenih bojev tekmovalcev, kopice kate-gorijskih rekordov in tudi absolutnega rekorda. Stekle so tudi že priprave za Veliko nagrado LOKE, ob 1000-letnici Škofje Loke, ki naj bi se točkovala za svetovno prvenstvo. Istega leta se je Avto-moto društvo Škofja Loka odločilo, da organizira tudi reli za republiško prvenstvo. S to dejavnostjo se je društvo ukvarjalo tudi v kasnejših letih, ko motornih dirk ni bilo več. Leta 1971 sta se na dirki za Veliko nagrado LOKE, kjer so sodelovali tekmovalci iz 17 držav, bilo je 30 000 gledalcev, zgodili dve nesreči s smrtnim izidom. Ranam sta podlegla Tone Kralj in Anglež John Burges. Že prej smo omenili priprave na Veliko nagrado LOKE za leto 1973, s katero naj bi Avto-moto društvo Škofja Loka prispevalo k praznovanju 1000-letnice Škofje Loke. Dani so bili vsi pogoji za slavje in zmagoslavje, a usoda je hotela drugače. Italijanskemu tekmovalcu Emanuelu Maglianiju je zablokiral motor in z vso hitrostjo je zletel med gledalce. Štirje mrtvi so bili več kot tehten razlog, da je bila dirka prekinjena, nedokončana. Velika nagrada LOKE pa je bila zadnja prireditev na odprtih cestah v Sloveniji. Ob obujanju teh spominov se verjetno marsikomu zbudi nostalgija po dobrih starih časih in želja, da bi morda spet zabrneli in zahrumeli dirkalniki po loških cestah ter bi spet zasmrdelo po bencinskih hlapih. Toda tudi če ne bi bilo tragedije, bi se cestno-hitrostne dirke selile s cest, saj so vedno večje hitrosti in s tem tudi vedno večje zahteve po varnosti tako tekmovalcev kot gledalcev zahtevale selitev na tekmovalne steze, prirejene za hitrostne preizkušnje. LR 62 / Avto-moto društvo Škofja Loka je praznovalo 70 let 347 Na koncu pregleda uspešnega športno-organizacijskega obdobja omenimo, da je Avto-moto društvo Škofja Loka v letih 1984 in 1985 organiziralo avto reli prvenstvo za republiško in državno prvenstvo. Ob tem je prav, da omenimo, da društvo ni bilo samo uspešen organizator, temveč je skrbelo tudi za vzgojo in razvoj športnega kadra, od društvenih do mednarodnih rangov, saj se je v njem kalilo nešteto tekmovalcev. Omenimo samo Alfonza Breznika, Eda Dolenca, Pavla Pintarja v moto športu, med avtomo-bilisti pa Pušnika, Jerančiča, Kavčiča, Frayerja, Vidica, Miklavca, Urbančiča in ostale. Društvo ima v zadnjem letu okoli 600 članov, v najboljših časih pa jih je štelo skoraj 1600. Po osamosvojitvi države je članstvo začelo močno upadati, zadnje leto se je osip nekoliko umiril in upajmo, da bo tako tudi v prihodnje. Ne smemo pa pozabiti, da nam je poleg vseh čestitk, ki smo jih prejemali ob jubileju, čestitalo in nas obdarilo pobrateno Avto-moto društvo iz Orehove vasi, s katerim smo pobrateni že več kot 41 let in s katerim še vedno lepo sodelujemo. Na svečani akademiji ob obletnici je predsednik AMZS podelil tudi priznanja zasluženim delavcem društva; plakete so prejeli: Jože Hauptman, Franc Jesenovec, Valentin Jesenovec, Alojz Križaj, Milan Ravnič; častni znak je prejel Marjan Kržišnik, jubilejno listino pa Srečko Tušar in Avto-moto društvo Škofja Loka za 70-letnico. Predsednik Avto-moto društva Škofja Loka Franc Jesenovec je podelil tudi društvena priznanja; zlato plaketo so prejeli: Stane Kalan, Zdravko Križnar in Milan Ravnič; srebrno plaketo: Silvo Hafner, Nada Kržišnik, Niko Prevc, Alojz Frelih, Marjan Kržišnik, Franc Novinc in Martina Klemenčič; bronasto plaketo pa: Helena Kalan, Jože Šink in Mateja Stanonik. Pisna priznanja so prejeli: Janez Jesenovec, Občina Škofja Loka, Avto-moto društvo Šenčur, Avto-moto društvo Kranj, Avto-moto društvo Žiri in pobrateno društvo Avto-moto društvo Orehova vas. Častni član društva je postal France Pavel Kemperle. Po končani akademiji smo si v sproščenem druženju ogledali film z motornih dirk za Veliko nagrado LOKE, ki jo je leta 1971 posnel naš rojak Peter Pipp. V preddverju Kristalne dvorane smo pripravili tudi razstavo Avto-moto društvo Škofja Loka skozi čas. Fotografije so prikazovale čas od ustanovitve in dejavnosti, s katerimi smo se v društvu ukvarjali v njegovi bogati zgodovini. Razstava je bila na ogled od 23. oktobra do 3. novembra 2015, ogledala pa si jo je veliko Ločanov. Leon Pintar, večkratni zmagovalec loških dirk v kategorijah 175 in 250 ccm. (foto: Aki, Škofja Loka) LR 62 / Avto-moto društvo Škofja Loka je praznovalo 70 let 348 Klemen Karlin Park škofov v Stari Loki Škofjo Loko je, ne le v imenu, močno zaznamovalo dejstvo, da je v letih 973-1803 tod gospodovalo kar 47 freisinških škofov, zemljiških gospodov Loškega gospostva. Bogata dediščina, ki se je vse premalo zavedamo, kaj šele cenimo. Kako sicer razložiti dejstvo, da v vsej Loki ni bilo vidnejšega pomnika, ki bi mimo-idočemu pričeval o izborni službi nekdanjih oblastnikov in ga spominjal na korenine mestnega imena, saj se Loka imenuje Škofja prav zaradi freisinških škofov. Idejni oče Aleje znamenitih Ločanov Alojzij Pavel Florjančič je poleti 2013, potem ko zaradi kulturnobojnega razpoloženja lokalnih politikov v njej vnovič ni bilo mesta za škofa Andreja Karlina,1 navrgel zamisel, da bi Škofja Loka pravzaprav lahko imela še eno alejo, Alejo škofov. In kje bi bilo zanjo bolj primerno mesto kot ravno v Stari Loki, izpričani matici Škofje Loke? Cesarjeva darovnica iz leta 973 se namreč nanaša prav na današnjo Staro Loko, ki jo kot Lonko omenja tudi pogodba med oglejskim patriarhom in freisinškim škofom iz leta 1074, freisinški škofje pa so tod že v 11. stoletju imeli svoj dvor. Čas porajanja zamisli o novi aleji je bil čas renesanse starološke zavesti, ki je januarja 2014 kulminirala v ustanovitvi Kulturno-zgodovinskega društva Lonka Stara Loka. Slednje je posvojilo Florjančičevo zamisel in jo leta 2015, ob podpori številnih darovalcev, pripeljalo do začetka njenega uresničevanja. 1 Škof Andrej Karlin je bil prvič predlagan za postavitev v Alejo znamenitih Ločanov v Šolski ulici v Škofji Loki že leta 2007, ob 150-letnici rojstva. Prvi kip v Parku škofov v Stari Loki. (foto: Ivo Žajdela) LR 62 / Park škofov v Stari Loki 349 Kot najprimernejše mesto za obeležja škofom se je izkazala brežina pod cerkvenim parkiriščem, mimo katere poteka pešpot iz središča Stare Loke proti Podlubniku. Lastnica zemljišča je Župnija Stara Loka. Izvirno umestitev kipov v tamkajšnji kostanjev drevored je zasnovala arhitektka Alenka Šmid Oblak, vizijo prihodnje ureditve tega območja pa nakazuje že izbira imena - Park škofov. Primeren zunanji okvir za postavitev prvega kipa v Parku škofov v Stari Loki se je ponudil s praznovanjem 150. obletnice posvetitve župnijske cerkve sv. Jurija na rožnovensko nedeljo, 4. oktobra 2015. Gradnjo nove cerkve je zagotovo od blizu spremljal tudi kasnejši tržaško-koprski in nazadnje lavantinski škof Andrej Karlin (1857-1933), doma na Kalanuš v starološki gasi. Prvenstvo v parku je tako pripadlo znamenitemu domačinu, doktorju cerkvenega in civilnega prava, nadarjenemu pevcu in glasbenemu reformatorju, šolniku, publicistu, pastoralnemu, gospodarskemu in kulturnemu delavcu, ki se je v zgodovino zlasti zapisal po svoji narodnoobrambni drži na slovenski zahodni in severni narodnostni meji v prvih desetletjih 20. stoletja in kot začetnik postopka za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška. Kip škofa Andreja Karlina, odlit v bron po mavčni predlogi akademskega kiparja Metoda Frlica, iz leta 2007, sta odkrila Minka Žagar, ki še edina živi v škofovi rojstni hiši, in Andrej Karlin, simbolni zastopnik novega rodu Staroločanov; blagoslovil ga je msgr. Andrej Glavan, novomeški škof. V nadaljevanju bodo svoje mesto v Parku škofov našli tudi izbrani freisinški škofje, s čimer se bo le še utrjeval loški zgodovinski spomin in krepil zdrav ponos na našo skupno loško dediščino. Slovesno odkritje in blagoslov kipa škofa Andreja Karlina v Parku škofov v Stari Loki, 4. 10. 2015. (foto: Janez Misson) 350 Park škofov v Stari Loki / LR 62 Janja Bogataj Olga Bandelj (1948-2015) Toplega junijskega jutra je ugasnila moč izjemne ženske, borke in funkcionarke na različnih področjih, Olge Bandelj. Olga Bandelj, rojena Štucin, se je rodila 29. 4. 1948, v Mariboru. Zaradi očetove narave dela se je družina veliko selila po Sloveniji. Tako so se iz rodnega Maribora preselili v Ilirsko Bistrico, kjer je Olga obiskovala vrtec in nekaj razredov osnovne šole. Osnovnošolsko izobraževanje je zaključila v Gorenji vasi v Poljanski dolini, kasneje se je družina preselila v Škofjo Loko, v Hosto, kjer si je ustvarila dom. Olga je že kot deklica kazala veliko veselje do dela z otroki in mladimi, zato je kot štipendistka škofjeloške občine nadaljevala študij na učiteljišču v Kopru. Že takrat se je aktivno vključila v delo mladinske organizacije in bila prepoznavna mlada dijakinja z mnogimi idejami in talenti, organizatorka in voditeljica prireditev, ljubiteljica slovenske besede in ustvarjalka različnih dogodkov, po katerih so jo poznali tako njeni sošolci kot tudi profesorji. Po končanem študiju je svojo delovno pot začela kot učiteljica razrednega pouka na Osnovni šoli Prešernove brigade Železniki, v podružnični Osnovni šoli Podlonk. V tej hribovski šoli do takrat ni bilo pouka, zato so mlado učiteljico v vasi še posebej težko dočakali. Olga je bila tako na šoli edina učiteljica, poučevala je kombiniran pouk za učence prvega, drugega, tretjega in četrtega razreda. Pri pouku je bila zelo uspešna, saj je znala učence animirati tudi pri izvenšolskih dejavnostih in mnogim je bila več kot samo učiteljica. Poleg poučevanja je že takrat izvajala 80-urni program priprave na šolo (malo šolo). Z vaščani Podlonka je takoj našla stik in zaživela je tudi živahna dejavnost v kulturno-umetniškem društvu. V vaško okolje je prinesla svežino in veliko dogodkov, ki so domačinom Olga Bandelj. LR 62 / Olga Bandelj (1948-2015) 35 1 bogatili življenje. Kmalu je postala tudi članica vseh vaških organizacij in odborov, njeno delovanje v krajevnem okviru je bilo kmalu prepoznavno tudi na občinski ravni ter v družbenopolitičnem življenju. Po treh letih se je 1. 9. 1971 kot učiteljica tehničnega pouka zaposlila na Osnovni šoli Petra Kavčiča; mlade je navduševala za naravoslovne dejavnosti in podpirala njihova zanimanja tudi na drugih področjih. Z nekaterimi je ostala povezana celo življenje, saj se je njihova pot prepletala tudi s kasnejšimi zaposlitvami, kjer je kot ravnateljica v Vrtcu Škofja Loka imela priložnost zaposlovati dobre in preverjene kadre. V letu 1971 je postala dejavna tudi pri Rdečem križu, kjer je bila več kot 40 let prostovoljka pri RK Škofja Loka. Več mandatov je bila podpredsednica in skrbela za razvoj krvodajalstva na Škofjeloškem. Kot krvodajalka je motivirala mlade dijake in uspešno organizirala tabore in skupinske krvodajalske akcije mladih. Njej se moramo zahvaliti, da je Škofja Loka še danes povezana z društvom prostovoljnih krvodajalcev iz Sovodnja ob Soči, po številu krvodajalcev pa med prvimi v državi. Zaradi njene aktivnosti v raznih organih, zlasti v okviru mladinske organizacije, šole in krajevne skupnosti, je bila 1. 9. 1972 izvoljena za profesionalno predsednico Občinskega komiteja Zveze socialistične mladine Slovenije Škofja Loka. Funkcijo je opravljala nekaj manj kot tri leta, saj se je 1. 10. 1974 vrnila na Osnovno šolo Petra Kavčiča, kjer je eno šolsko leto ponovno poučevala tehnični pouk. Zaupana ji je bila tudi prostovoljna funkcija predsednice Izvršnega odbora Skupnosti otroškega varstva, v mandatnem obdobju 1974-1978 pa je bila predsednica skupščine Skupnosti otroškega varstva. Več kot dvanajst let je prostovoljno delala v dobro vrtcev v Občini Škofja Loka in pridobivala ustrezne izkušnje ter znanja, ki so ji kasneje pomagali pri opravljanju ravnateljskega poklica. Poklicna pot jo je vodila na Skupnost za zaposlovanje, kjer se je 1. 9. 1975 zaposlila kot poklicna svetovalka. V letu 1976 je opravila seminar o vzgojno-izobraževalnem delu s starši adolescentov, leta 1978 pa strokovni izpit za poklicnega svetovalca. Sodelovala je pri poklicnem usmerjanju mladine in skupaj s soavtorji pripravila publikacijo Pred izbiro poklica (1977). Vsa leta delovanja se je aktivno vključevala v delo samoupravnih in družbeno--političnih organizacij v takratni Zvezi komunistov in Zvezi sindikatov, tudi v okviru Samoupravnih interesnih skupnosti, zato je bila leta 1978 evidentirana in izvoljena za sekretarko Občinskega sveta Zveze sindikatov. V vseh naslednjih letih (do leta 1990) je bila tudi članica Republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter članica Sveta za življenjske delovne razmere delavcev pri Republiškem sekretariatu Zveze svobodnih sindikatov. Po sindikalni funkciji je bila tudi članica Konference za družbeno aktivnost žensk pri Rdečem križu SZDL. To funkcijo je opravljala vse do 1. 6. 1982, ko je prevzela funkcijo vodenja vrtca, ki je takrat postal samostojna delovna organizacija. Olga Bandelj je bila ravnateljica v Vrtcu Škofja Loka štiri mandate in pol, celih 22 let. V strokovnih krogih 352 Olga Bandelj (1948-2015) / LR 62 Olga Bandelj med otroki. je bila znana kot dobra poznavalka predšolskega področja, odlično je obvladala vse vrste izračunov in bila tudi konstruktiven sogovornik pri pripravi gradiv, cene programov in za plačno politiko. Kljub temu, da je v svoji delovni karieri velikokrat prehodila nešteto kriznih situacij, je bila polna optimizma in radosti do življenja. Pogum in moč za delo je vedno našla ob bolj prijaznih delovnih trenutkih med otroki in delavci vrtca. Uživala je v prireditvah, ki so jih ob strokovni podpori vzgojiteljic pripravljali otroci, zelo rada jim je tudi sama pripravila kakšno presenečenje. Vedno je bila zelo vpeta v različne aktivnosti v vrtcu, saj se je odlično znašla v vseh vlogah. Do zaposlenih je gojila prijazen, korekten in pravičen odnos. Še posebej je imela občutek za šibkejše in bolj ranljive skupine. Med prvimi ravnatelji v Sloveniji je uspešno opravila Šolo za ravnatelje. Za svoje delo in vse mogoče naloge, ki jih je opravljala v okviru službe in drugih dejavnosti, je prejela veliko priznanj. Med najpomembnejšimi so: priznanje Izobraževalne skupnosti Škofja Loka za uspešno delo na podružnični šoli, red zaslug za narod (delovno priznanje, ki ji je bilo podeljeno ob 40-letnici Vrtca Škofja Loka), srebrni znak Krajevne skupnosti Škofja Loka Mesto, republiško priznanje Zveze mladine Slovenije, srebrni znak Zveze sindikatov Slovenije, zlati znak Zveze sindikatov Slovenije, zlati znak Rdečega križa RS in še mnogo drugih. V neformalnih srečanjih znotraj vrtca ali izven njega je bila sproščena, vesela in zabavna. Veliko je brala in pogosto je svoje misli in ideje povezala z vsebinami iz leposlovja. Svojo veliko strast do knjig je kasneje prenašala tudi na otroke v osnovnih šolah, kjer je v okviru Društva prijateljev mladine izvajala dejavnosti »Berem, berem«. Bila je tudi dolgoletna članica sveta Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka, LR 62 / Olga Bandelj (1948-2015) 353 kjer je kot dobra poznavalka aktualne problematike vedno zastopala interese stroke in dajala podporo dejavnosti. Svojo dušo je polnila s prešernim smehom, pozitivnostjo in ljubeznijo do prepevanja. V letu 1987 je bila pobudnica za ustanovitev Komornega ženskega pevskega zbora Vrtca Škofja Loka, kjer je pela tretji glas. Od leta 1971 je bila dejavna pri Rdečem križu v Škofji Loki, najbolj pri vzpostavljanju pedagoškega programa in prvih začetkih delovanja krožkov Rdečega križa na osnovnih šolah. S svojim zgledom je spodbujala in podpirala krvodajalstvo, predvsem pri mladih. Leta 2000 je za svoje požrtvovalno delo prejela bronasti grb Občine Škofja Loka. S svojim delom pri Rdečem križu je nadaljevala tudi po upokojitvi (avgust 2004). Takrat je postala zelo aktivna v skupini za samopomoč starejših. Prevzela je vodenje skupine Vrtnice s približno desetimi članicami v povprečni starosti 80 let. Zanje je v okviru prostovoljnega dela pripravljala in organizirala tedenska srečanja, ki so ohranjala mladost njihovega duha. Vedno je bila rada med ljudmi, živela je z njimi, jim ogromno dala in tako je želela živeti prav do konca. Na svoji poslednji poti ni želela imeti rož in sveč, zato je bilo s pomočjo svojcev in dobrih ljudi zbranih 2152 evrov, ki jih je namenila Rdečemu križu. Moč njene brezpogojne srčnosti smo prepoznali v dobrih dejanjih v času njenega življenja in tudi na njeni poslednji poti. Pustila nam je bogato zapuščino, vero in upanje v boljši svet in tudi optimizem, da mora vsak, ki želi spreminjati svet, začeti pri sebi. Verjamem, da je bila tudi Olga srečna v svojem polnem, plodnem in razgibanem življenju. Olga Bandelj s Pavlo Grahek, pevovodkinjo Komornega pevskega zbora Vrtca Škofja Loka. 354 Olga Bandelj (1948-2015) / LR 62 Helena Matičič Hostnik Julija Bernik (10.2.1929-10. 8. 2014) Ta zapis je poklon gospe, ki je imela zaradi svojega velikega srca bogato življenje in je zato bogatila tudi druge. Je spomin na iskrive besede, pomenljive življenjske misli, kramljanja, srečevanja in njena številna vprašanja, saj jo je vedno zanimalo vse. Je spomin na podobe, kako je urejena sedela na soncu pred svojim domom in brala, pomahala skozi kuhinjsko okno, se s snopom božičnih voščilnic podala do prvega poštnega nabiralnika ali z roko pozdravljala na cesti, ko je še vozila avto. A najprej sem jo spoznala kot upokojeno učiteljico, ki je bila za namen občasne razstave v Slovenskem šolskem muzeju pripravljena pripovedovati svojo življenjsko zgodbo povojne učiteljice v slovenskem prostoru. V zvezek s terenskimi zapiski sem zabeležila: gospa Julija Bernik, rojena 10. februarja 1929, v Puštalu pri Škofji Loki; v družini s šestimi otroki. Čeprav je leta njenega šolanja prekinila 2. svetovna vojna in je meščansko šolo zaključila pri nemških učiteljicah, je bila njena želja, da postane učiteljica. Po končanem učiteljišču je bilo njeno prvo delovno mesto na enorazrednici v kraju Čadraže pri Beli Cerkvi na Dolenjskem, po dveh letih je bila premeščena v Brusnice, od tam pa v domače okolje, na Sveti Ožbolt. Ko so tu leta 1956 šolo zaprli, je odšla v osnovno šolo v Škofjo Loko, kjer je poučevala gorski razred otrok iz okoliških hribov. Že pri delu z otroki na Dolenjskem si je želela, da bi poglobila svoje znanje s področja učne pomoči tistim otrokom, ki se težje učijo. Zato se je vpisala na študij Julija Bernik. (foto: Matija Ovsenek) LR 62 / Julija Bernik (10. 2. 1929-10. 8. 2014) 355 defektologije na tedanji Višji pedagoški šoli v Ljubljani in ga uspešno zaključila. V šolskem letu 1959/60 je postala učiteljica na Pomožni šoli v Škofji Loki, danes Osnovna šola Jela Janežiča, in tu ostala do upokojitve (1985). Šola se je takrat razširila v dvooddelčno; sama je prevzela prvi in pripravljalni razred. Hrepenela je po širini znanja in novem vedenju, ki je segalo prek meja njene stroke. Udeleževala se je različnih tečajev in zasebne odhode v Ameriko izkoristila za učenje tujega jezika. Čeprav je imela rada pedagoški poklic, je priznala, da ji je bilo delo le v razredu premalo, ni ji prinašalo osebne rasti. Iskala je še druga področja, kjer bi se preizkusila in delovala. Z novimi izzivi se je srečala, ko je leta 1965 postala ravnateljica. Skrbi za vodenje šole so ji zapolnjevale naslednjih dvajset let, vse do upokojitve. V obdobju ravnateljevanja je zaključevala tudi izredni študij na Visoki defek-tološki šoli v Zagrebu, kjer si je pridobila naziv profesor defektolog. Ker se je zavedala, da je za uspeh šole in njenih učencev pomembno sodelovanje učiteljev, staršev in zainteresirane širše javnosti, je bila med pobudniki za ustanovitev Občinskega društva za pomoč duševno nezadostno razvitim osebam (danes Sožitje). Ob njegovi ustanovitvi (1968) je postala njegova podpredsednica. Koliko ji je društvo pomenilo, pove njen neizmeren ponos na plaketo, ki jo je prejela ob 40-letnici ustanovitve. Sicer o svojih dosežkih ni nikoli govorila, vsa priznanja je skrbno, a tiho pospravila v predal. Morda sta jo prav ta skromnost in modrost vodili, da se kot učiteljica v novi družbeni stvarnosti povojnega časa nikoli ni izneverila svojim načelom. Zaradi svojega prepričanja in neodobravajočih pogledov na novo politiko je doživljala številne pritiske, predvsem s strani nadrejenih, ki so jo silili, naj vstopi v partijo, kar je bilo po njenih besedah grozno. Verjetno je prav na tovrstne težave merila že njena mama, saj nikoli ni bila zadovoljna, da se hči podaja na pot učiteljice. A Bernikova ni dopustila, da bi ji kdo ukazoval ali da bi komu podrejala svoje misli. Vztrajala je pri svojih odločitvah, njuni vodili pa sta ostajali strokovnost in skrb do njej zaupanih otrok. Prav ti otroci in »njena« šola so ji prirasli k srcu. Uspehi učencev, da so dobili primerno službo, so bili tudi njeni uspehi. Celo kasneje, ko so bili njeni nekdanji učenci že vsak na svoji poti, jo je še vedno zanimalo, kje so in kako jim gre. Tudi ko je bila upokojena, je prizadevno spremljala delo šole, razvoj stroke in učencev. Uživala je, ko je videla, da šola napreduje; veselila se je dozidave nove telovadnice. Prihajala je na vse prireditve, ki jih je šola organizirala za sodelavce ali širšo javnost. Njeno navdušenjem nad šolskim razvojem je dajalo pogum in vlivalo voljo tudi vsem sedanjim delavcem. Poudarjala je pomen pedagoškega dela in šole, hkrati pa iskreno povedala, da je ni šole na svetu, ki bi lahko razpela tako širna obzorja in naučila toliko kot potovanja. Ta so bila njena strast in izkustveno učenje. Veselila se je odkrivanja sveta in spoznavanja ljudi. LR 62 / Julija Bernik (10. 2. 1929-10. 8. 2014) 356 Ker svojih otrok ni imela, je s seboj na potovanja z navdušenjem jemala neča ke in nečakinje, ki jih je imela za svoje. Njen objem topline ni bil nikoli premajhen za vse družinske člane. Med njih je sejala skrb in pozornost. In svoj pravi, neprisiljeni smeh, ki je bil nalezljiv. Imela je smisel za humor, ki ga je živela tudi v vsakdanjem življenju. Bila je resna, a ne resnobna; po besedah njene nečakinje ne sebe ne drugih ni jemala preveč resno. Zavedala se je skrivnosti nenehnega spreminjanja in minevanja ter bila mnenja, da je včasih treba malo potrpeti, ker so stvari, ki pridejo, lahko celo veliko boljše od prejšnjega stanja. Bila je osebnost in avtoriteta, ki je vsakega sprejela z odprtim srcem, čeprav ga je srečala le enkrat. Tiho je sprejela tudi svojo bolezen; nikoli ni o njej veliko govorila. Imela je mnogo neprijetnih diagnoz, vendar je kljub temu ohranila optimizem, voljo do življenja in samostojnost. Svoji široki družini je bila hvaležna za vso pomoč ter podporo. Že lansko poletje so se nekateri sprehajalci na puštalski strani Hudičeve brvi spraševali, kje je gospa, ki je tolikokrat sedela na soncu pred svojo hišo in znala mimoidočim nameniti lepo besedo. Odšla je k večnemu Bogu. 10. avgusta 2014 je sklenila svoje zemeljsko potovanje in od tedaj sveti njena luč od drugje. Vsem, ki jih je imela rada. Njenim domačim, prijateljem, nekdanjim sodelavcem in učencem. Na slednje je mislila tudi tedaj, ko je vedela, da se ji bliža zadnja ura. Njena želja je bila, da svojci in sorodniki namesto cvetja na njen grob darujejo v šolski sklad Osnovne šole Jela Janežiča. Še ena srčna gesta plemenite gospe vedrega duha in odprtega razuma, na katero bodo ostali spoštljivi spomini. VIRI: Arhivski viri: ZAL-ŠKL, ŠKL 219, OŠ Jela Janežiča Škofja Loka, t. e. 5, Šolska kronika pomožne šole v Škofji Loki, 1. 1. 1945-31. 8. 1978. ZAL-ŠKL, ŠKL 219, OŠ Jela Janežiča Škofja Loka, t. e. 2, Spisi. Ustni viri: Matjaž Ovsenek, Puštal 12. mag. Marjeta Šmid, ravnateljica Osnovne šole Jela Janežiča. Spletna stran: http://onthego122.blogspot.si/2014 08 01 archive.html (dostopno: 22. 10. 2015) LITERATURA: Matičič Hostnik, Helena: Nekaj primerov življenjskih zgodb učiteljev/učiteljic na Škofjeloškem. V: Šolska kronika, letnik 41=17, št. 2, Ljubljana : Slovenski šolski muzej, 2008, str. 477. LR 62 / Julija Bernik (10. 2. 1929-10. 8. 2014) 357 Jelka Jelovšek Srebot Mara Jelovšek (1934-2015) Mara Jelovšek Konec septembra 2015 je svojo življenjsko pot sklenila Mara Jelovšek. V spomin nanjo želim nanizati nekaj biserov iz ogrlice njenega življenja, ki sem jih našla v njenih beležkah, zapisih, odlikovanjih, prek pogovorov z njenimi znanci in z najinim poznanstvom. Predstaviti želim okoliščine, ki so jo oblikovale kot dejavno soustvarjalko družbe. Že na začetku bi rada poudarila, da je bila v njenem času življenjska pot, v kateri prevladuje poklicno in družbenopolitično delovanje, za žensko precej nenavadna. Trpka izkušnja 2. svetovne vojne ji je dajala notranjo moč, da je vztrajala na poti spreminjanja družbenih samoumevnosti, v katere se je rodila. Rodila se je leta 1934 v Križah pri Tržiču Ludviku Rovtarju, ki je prihajal s Češnjice v Selški dolini, in Ani Rozman iz Križ. Oče je bil mizar, mati pa gospodinja. Čas njenega odraščanja je zaznamovala 2. svetovna vojna. Oče se je leta 1941 pridružil partizanom in postal kurir Kokrškega odreda. Ostali - mati Ana in trije otroci: Mara, njena sestra Francka in brat Franci - so bili julija 1942 izseljeni na Bavarsko, v Windsheim in Weissenburg. V času internacije je mati delala, otroci pa so bili večinoma prepuščeni samim sebi; na njih so izvajali medicinske poizkuse, zaradi katerih je Marin 22-mesečni brat Franci umrl. Iz taborišča so bili izpuščeni po treh letih, enem mesecu in enem dnevu. Ko so se po vojni vrnili v Križe, je bilo življenje težko. Oče je zaradi izdaje padel leta 1942, materi je delo v izgnanstvu načelo zdravje, vendar je vseeno morala služiti kot dninarka in perica, da je lahko preživljala hčeri. Zaradi let, ko je divjala vojna in šole ni obiskovala, je bila Mara ob vpisu v osnovno šolo v Križah takoj vpisana v 4. razred, nižjo gimnazijo je obiskovala v Tržiču. Pri petnajstih letih je bila postavljena pred odločitev, ali naj sledi svojim sanjam in nadaljuje s šolanjem ali zaradi gmotnih razmer ostane doma in pomaga 358 Mara Jelovšek (1934-2015) / LR 62 družini. Kljub materinemu prigovarjanju, naj se zaposli, se je vpisala na učiteljišče v Ljubljani, kjer je leta 1953 opravila učiteljski diplomski izpit in postala razredna učiteljica. Mara je imela pedagoško delo rada in je cenila izobraževanje. Ko se je odprla možnost visokošolskega študija na tem področju, se je vpisala na Pedagoško akademijo v Ljubljani in leta 1968 med prvimi diplomirala. Kot prikaz razumevanja družbenopolitične dejavnosti takrat, preden je začela poklicno pot, navajam osebno oceno, ki jo je zanjo oblikoval kolektiv razreda v času šolanja na učiteljišču: Rovtar Mara, roj. 1934 v Križah pri Kranju v delavski družini s srednjo ekonomsko osnovo. Svetovnonazorsko je napredno usmerjena. Tudi njena politična miselnost je napredna, a v politiko se posebno ne poglablja. Pri šolskem delu dosega dobre uspehe. Hvale vredno je njeno delo v mladinski organizaciji, kjer predvsem čutimo njeno veliko iskrenost in požrtvovalnost. Povsod, v kolektivu in izven njega, je pripravljena delati za skupnost. Mladinskih delovnih akcij med počitnicami se je večkrat udeležila. Tudi tu njeno delo spremlja pripravljenost in iskrenost. Je energična in bo zaradi svojih zmožnosti in še posebej zaradi delavnosti gotovo dobra učiteljica. Razredni kolektiv Mara je svojo poklicno pot začela leta 1953, ko je bila z dekretom poslana na Deško vzgajališče v Smlednik, kjer je spoznala Cirila Jelovška, bodočega moža. Deško vzgajališče so dva meseca po njenem prihodu preselili v Veržej, Mara in Ciril pa sta bila premeščena v podružnično šolo Bukovica v Selški dolini, kjer je Mara poučevala do leta 1963, zadnja tri leta je bila tudi upraviteljica šole. Iz zapisnikov ocenjevanja učiteljev izvemo, da je bila blaga in ni uporabljala kazni, temveč spodbudo in tekmovalnost. Posebno pozornost je namenjala slabšim učencem in organizaciji popoldanskih dejavnosti za učence, kar je bilo takrat nekaj novega. V času službovanja na Bukovici se je poročila ter rodila sina in hčer. Leta 1963 se je družina preselila v Škofjo Loko. Tu je do leta 1966 poučevala na Osnovni šoli Petra Kavčiča. Kakovost in predanost njenega dela so opazili v Zavodu za šolstvo in jo pritegnili v svoje vrste. Med letoma 1966 in 1976 je bila pedagoška svetovalka razrednega pouka v Zavodu republike Slovenije za šolstvo, Območni enoti Kranj. Kot pedagoška svetovalka si je prizadevala, da bi delo učiteljev z otroki pripeljala na višjo raven in da bi se zmanjšalo število otrok, ki ne zaključijo osnovne šole. Prizadevala si je, da kazen, tudi telesna, preneha biti družbeno sprejemljiv način šolske vzgoje, da se otroke z drugačnimi, bolj prijaznimi prijemi spodbuja pri učenju in vodi k uspehu. V času dela v šolstvu je bila na njeno pobudo ustanovljena Občinska pionirska komisija Občine Škofja Loka, ki jo je nekaj let tudi vodila. Iz Pionirske komisije so bila ustanovljena Društva prijateljev mladine Škofja Loka, Železniki in Žiri, LR 62 / Mara Jelovšek (1934-2015) 3 5 9 ki so bila povezana v Zvezo društev prijateljev mladine Škofja Loka. Ta je pridobila sredstva za polovično zaposlitev sekretarja, kar je omogočilo razvoj društva in obšolskih dejavnosti v takratni Občini Škofja Loka. Družbenopolitične dejavnosti so bile zanjo način življenja. Želela je sodelovati in sooblikovati področja, ki so bila povezana z njenim poklicnim delom. V Zvezo komunistov Jugoslavije se je včlanila leta 1954. Bila je članica skupščin izobraževalnih skupnosti na občinskem, regionalnem in nacionalnem nivoju. Posebno pozornost je namenjala Škofji Loki, na kar opozarja veliko število funkcij, ki jih je opravljala v okviru krajevnih skupnosti in občine. V letih 1967 in 1968 je bila kot predstavnica Občine Škofja Loka članica Zbora delovnih skupnosti v Socialistični republiki Sloveniji. Leta 1976 je bila za svoje delo na pedagoškem področju na ukaz predsednika SFRJ Josipa Broza - Tita odlikovana z redom dela z zlatim vencem za posebne zasluge in dosežene uspehe pri delu, ki je imelo poseben pomen za socialistično izgradnjo države. V obdobju 1978-1982 je bila delegatka Republike Slovenije v Zveznem zboru skupščine SFRJ in članica Odbora za delo, zdravje in socialne politike. Leta 1976 je na prigovarjanje Janeza Štera, direktorja takrat velikega slovenskega podjetja Slovenijales, sprejela nov izziv in se tem podjetju zaposlila kot vodja sektorja za kadrovske in socialne zadeve. Spodbujala je izobraževanje, skrbela za kakovost kadrov in negovala odnose med zaposlenimi, ki jim je bila po njihovih besedah »druga mama«. Leta 1984 ji je po dolgi bolezni umrl mož Ciril, za katerega je v zadnjih letih njegovega življenja ljubeče skrbela. Pred upokojitvijo leta 1992 se je morala soočiti z odpuščanjem zaposlenih, do katerega je prišlo po osamosvojitvi. Po upokojitvi se je Mara vrnila k delu z mladimi. Vse dokler ni oslabela zaradi bolezni, je bila vodilna organizatorka dejavnosti Društva prijateljev mladine Škofja Loka. To društvo je po osamosvojitvi, spremembi političnega sistema in nastanku novih občin skoraj zamrlo, tako kot so zamrle dejavnosti v Društvu prijateljev mladine Železniki in Žiri ter je ugasnila zveza teh društev. Mara kot ustanoviteljica društva in pobudnica obšolskih dejavnosti škofjeloške mladine tega ni mogla dopustiti. Zato je obnovila dejavnost društva in s prostovoljnim delom še močneje povezala osnovne šole v Škofji Loki in druge javne zavode s področja kulture in športa ter vdihnila življenje obstoječim in novim projektom, ki še danes potekajo po šolah in vrtcih. Marino življenje, vizija prihodnosti in trdo delo so se odrazili v velikem številu javnih priznanj, odličij, pohval ... Iz zadnjega časa ima največjo težo srebrni grb Občine Škofja Loka, ki ji je bil leta 2010 podeljen za njeno dolgoletno, dragoceno in požrtvovalno delo z mladimi v občini. Tiho je odšla. Ostal bo prijeten spomin na njeno delo in skrb za mlade v Škofji Loki. V čast in ponos mi je, da sem jo poznala. 360 Mara Jelovšek (1934-2015) / LR 62 Matjaž Hafner, Anja Zavadlav Nuša Tome Babnik (1960-2015) Po hudi in zahrbtni bolezni se je novembra 2015 poslovila Nuša Tome Babnik, dolgoletna članica jugoslovanske smučarske reprezentance v alpskem smučanju. Nuša je pod vodstvom očeta Toneta in trenerja Rajka Knifica svojo športno pot začela v Partizanu iz Medvod in jo nadaljevala v Smučarskem klubu Alpetour iz Škofje Loke. V tem dobro organiziranem in strokovno podprtem klubu je hitro napredovala in se zelo mlada prebila v krog reprezentance v obdobju, ko se je pod vodstvom Toneta Vogrinca začela orati ledina slovenskega, takrat jugoslovanskega alpskega smučanja. Že kot 18-letnica je v reprezentanci z Bojano Dornig in Anjo Zavadlav leta 1978 sodelovala na svetovnem prvenstvu v Garmisch-Partenkirchnu. Na mariborskem Pohorju je leto kasneje, kot prva v zgodovini slovenskega smučanja, osvojila točke za svetovni pokal. Dvakrat je bila udeleženka olimpijskih iger, v Lake Placidu (1980) in Sarajevu (1984). Svoja najboljša rezultata je dosegla s 7. mestom na Zlati lisici in z 8. mestom v San Sicariu, tedaj s štartno številko 62. Državna reprezentantka je bila 11 let. Ko je leta 1985 končala tekmovalno športno pot alpske smučarke, se je za kratek čas ukvarjala z akrobatskim smučanjem in na svetovnem prvenstvu v Tignesu v prostem slogu zasedla 12. mesto. Po končani aktivni športni karieri se je posvetila študiju na ljubljanski Fakulteti za šport, kjer je uspešno diplomirala in postala profesorica športne vzgoje. Nuša Tome Babnik LR 62 / Nuša Tome Babnik (1960-2015) 361 Anja Zavadlav pa o Nuši takole: Nekje je zapisano, da človek šele s svojo smrtjo pokaže, da je bilo vredno živeti z njim. Tiste, ki smo z Nušo Tome doživele in preživele najlepše športne zgodbe, že 40 let vemo, da je bilo z njo vredno živeti in uživati izjemno življenje športnic. Skupaj smo korakale na otvoritvah olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, se veselile naših uspehov in skušale pozabiti poraze. Bila so to nepozabna doživetja, pravzaprav edinstvena zgodba o smučarski dekliški druščini, ki je s svojim dojemanjem in razumevanjem vrhunskega športa, predanostjo ter zgodovinskim izročilom prejšnjih rodov utrla pot slovenskim zmagovalkam svetovnega pokala ter nosilkam kolajn z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev. Bile smo del ene najlepših zgodb slovenskega športa, ko še same nismo mogle verjeti, da se lahko uvrščamo med prvih deset najboljših v svetovnem pokalu, ko so nam na Zlati lisici nehali podeljevati pokale za najbolje uvrščeno Jugoslovanko. Bil je to čas entuziazma, ko nismo imele ne maserja, ne zdravnika, niti psihologa, kaj šele strokovnjaka za prehrano. Imele smo le enega trenerja, same smo nosile kole na smučišča, da smo lahko trenirale. Imele pa smo nekaj, kar nas je športno v celoti opredelilo - neizmerno voljo in veselje do smučanja. Nuša je bila prva med nami, neverjetno trdoživa in trmasta. Bila je naša vodnica, lahko bi rekli kolovodja. Pri 14. letih je prestopila reprezentančni prag in bila iz našega rodu prva izbrana v najboljšo selekcijo. V sezoni 1981/82 smo z uvrstitvami v deseterico svetovnega pokala skupaj prestopile tudi prag kakovosti, ki se je, kljub razcvetu moškega smučanja z Bojanom Križajem, Borisom Strelom, Juretom Frankom in Rokom Petrovičem, na trenutke zdel misija nemogoče. Nuša ni bila samo izvrstna smučarka, ampak tudi zelo pozitivno naravnano dekle. Komunikativna, neposredna in zabavna je vedno znala poiskati razbremenitve, zmanjšati tekmovalna nesoglasja ter se iz velike in brezkompromisne tekmice hitro preleviti v pošteno prijateljico. Brez zadržkov je bila, ko je bilo treba blažiti napetosti. Znali smo se tudi spreti, jokati, se obtoževati in celo metati mandarine v steno. A nobena zamera ni bila tako huda, da bi ostala in zameglila naše bistvo. Ostale smo prijateljice. Našega večnega prijateljstva smrt ne more razdružiti, prav tako kot ne more izbrisati spoštovanja do vsega, kar je Nuša dosegla v smučanju in zunaj njega. 362 Nuša Tome Babnik (1960-2015) / LR 62 Marjan Luževič Ivo Černilec, profesor športne vzgoje in vodja športnih oddelkov na Gimnaziji Škofja Loka V sončnem novembrskem jutru je za vedno zastalo srce dolgoletnemu sodelavcu na Gimnaziji Škofja Loka Ivu Černilcu. Ivo je bil otrok kmečkih staršev iz Podbrezij na Gorenjskem. Osnovno šolo je končal že pred vojno in že tedaj kazal veliko željo po spoznavanju sveta izven domačega kraja. Vedel je, da lahko svojo radovednost poteši le z znanjem, zato se je po končani osnovni šoli vpisal na kmetijsko šolo v Mariboru. Šolanje je nadaljeval na Višji pedagoški šoli v Ljubljani, smer biologija in športna vzgoja, kjer je ob študiju odkril ljubezen do športa in estetike gibanja kot sestavine športa. Kot mlad učitelj športne vzgoje se je zaposlil na osnovni šoli v Šentvidu pri Ljubljani, njegovo vnemo za šport in Ivo Černilec prodornost pa so kmalu opazili tudi na sosednji šoli, v šentviški gimnaziji. Ivo se je odločil za nadaljevanje študija in kot eden prvih Slovencev zaključil univerzitetni študij športa v Beogradu, kjer je bila tedaj edina športna fakulteta v državi (DIF). S pridobitvijo univerzitetne izobrazbe je bila njegova pot v svet športnih pedagogov končno uresničena, poklicno pot je uspešno nadaljeval na Gimnaziji Šentvid. Tu je v začetku sedemdesetih let sodeloval pri nastajanju športnega, »smučarskega« oddelka. Njegovi dijaki so postali tedaj najboljši slovenski smučarji, med njimi tudi Bojan Križaj. Osnovno vodilo Ivovega pedagoškega dela je bilo prepričanje, da je uspeh v športu zelo povezan z uspešnim šolanjem. LR 62 / Ivo Černilec 363 Mladim športnikom je vztrajno vcepljal zavest, da je izobrazba, ki jo da šola, najbolj varna pot v življenje po končani športni karieri. Leta 1976 je Ivo Černilec postal član pedagoškega kolektiva Gimnazije Škofja Loka in prevzel vodenje športnih oddelkov, kamor so ga privabili loški smučarski entuziasti z Janezom Šterom na čelu, kot tudi tedanje vodstvo gimnazije, ki je imelo posluh za delo z dijaki - športniki in je že od leta 1974 snovalo športni razred. Profesorja Ivan Križnar in Branko Roblek sta pripravila strokovni načrt za delo v »smučarskem« oddelku gimnazije, delno tudi po vzoru uspešne smučarske gimnazije v avstrijskem Stamsu. Ivo Černilec je na škofjeloški gimnaziji postal ključna oseba v uresničevanju ideje, ki jo je prav on zastavil kot eden prvih pri nas. Ivo in šola sta si hitro pridobila popolno podporo stroke, lokalne skupnosti, smučarske zveze, predvsem pa tedaj najbolj perspektivnih mladih smučarjev. V teh letih je nastajalo zlato obdobje slovenskega alpskega smučanja, pomemben del te uspešne zgodbe pa je bila tudi loška športna gimnazija, ki jo je obiskoval večji del tedaj najboljših alpskih smučarjev, skakalcev in tekačev. Uspehi Borisa Strela, Nuše Tome, Mirana Tepeša, Mateje Svet, Grege Benedika, Jureta Franka, Jureta Koširja, Nataše Bokal, Francija Petka in številnih drugih so bili tudi uspeh loške gimnazije in njenega športnega koordinatorja Iva Černivca. Slovenski smučarji so ob uspehih na svetovnih odrih postali pravi športni heroji in pomemben del te športne zgodbe je postala škofjeloška »smučarska« gimnazija. Ivo je bil v gimnaziji tisti mož, ki je poznal mlade perspektivne smučarje in njihove starše, ki so mu zaupali, da otroke vodi skozi šolanje in tekmovalni šport. Ivo nikakor ni bil klasičen tip učitelja, z narejeno avtoriteto in distanco do dijakov. Dijakom športnikom je bil drugi oče, skrbel je za njihove šolske obveznosti, bil je njihov usmerjevalec, varuh in skrbnik. Zato so se ga vsi njegovi bivši dijaki tudi mnogo kasneje ob srečanju iskreno razveselili s pozdravom »naš tovariš Ivo«. Tudi Ivo je ohranjal stik z njimi, spremljal njihove športne in življenjske poti, srečevali pa so se tudi na snegu, saj je Ivo več let delal tudi kot trener, sodnik in funkcionar v skakalnem športu, vse do zadnje zime pa je tudi rekreativno smučal. Leta 1989 se je upokojil, njegovo delo v »smučarskih« oddelkih pa je, kljub nazadovanju slovenskega smučarskega športa, na gimnaziji nadaljevala prof. Milena Kordež (vse do leta 2004). Smučarska zveza se je pokroviteljstvu šoli odrekla že v devetdesetih letih, predvsem zato, ker ni znala postaviti vizije skrbi za smučarski naraščaj. Ponovno je športni oddelek na loški gimnaziji nastal v letošnjem letu, predvsem na tradiciji in bogatih izkušnjah pedagoškega zbora za delo z dijaki - športniki, kar je najboljša osnova, da bo loška gimnazija uresničevala cilj, ki ga je zastavil že Ivo, to pa je dobra izobrazba za mlade športnike. Zato Iva Černilca sodelavci na Gimnaziji Škofja Loka ohranjamo v trajnem spominu kot pomembnega tvorca ugleda naše šole nekoč in danes. 364 Ivo Černilec / LR 62 Matjaž Hafner ■ V V • V Janez Gašperšič (10. 3. 1928-7. 3. 2015) Janez je v intervjuju za Ločanko pred petnajstimi leti povedal, da je pravi Ločan tisti, ki je imel že vsaj stare starše v Loki in ima domače ime. Pri nas, je rekel, je bilo pri Klanfarju v Spodnjem Karlovcu. Tam je bil rojen leta 1928 kot najmlajši od petih otrok. Star je bil dve leti, ko mu je umrl ata in pet, ko je umrla še mama. Pet otrok je k sebi vzel stric v Zgornjem Karlovcu, kjer je pri Bavdažu že bilo pet otrok. Stric mizar je kmalu zbolel. K sreči je bila teta Ivana podjetna in je odprla majhno trgovino. Bili so revni, a vsi zdravi. Vseh deset otrok je šlo v šolo, vsi so naredili vsaj srednjo šolo. Po končani srednji elektrošoli v Zagrebu se je leta 1948 zaposlil v Elektro Gorenjska, Janez Gašperšič kjer je napredoval do energetika za Gorenjsko. Leta 1959 je na željo loške občine odšel na mesto direktorja v ELRA reševat to podjetje, ki je bilo v slabem stanju. Leta 1966, z že malo načetim zdravjem, se je vrnil v Elektro Gorenjsko in do svoje upokojitve vodil službo za prodajo in prevzem električne energije; kot je sam rekel, je bil »tisti, ki so ga ljudje preklinjali, ko se je elektrika podražila«. Smučati je začel, ko je imel osem let, in sicer na doma narejenih smučkah. Z enajstimi leti je sodeloval na prvi tekmi. Tako kot takrat vsi loški športniki je telovadil in igral nogomet. Sčasoma je postal dober smučar, najboljši v loškem klubu, in prišle so prve zmage; bil je tudi mladinski reprezentant. Vendar se je zaradi šolanja v Zagrebu moral odpovedati tekmovalnemu smučanju na visokem nivoju, kljub temu pa je z njim ostal povezan vse življenje. LR 62 / Janez Gašperšič (10. 3. 1928-7. 3. 2015) 3 6 5 Janeza so odlikovale preudarnost, mirnost, poštenost in predvsem delavnost. Zato je bil dejaven na več področjih - v podjetju in občinskih organih. Smučarskemu klubu je predsedoval od leta 1967 do 1979, prav v času največjega razvoja loškega alpskega smučanja. Takrat je zapisal: »Danes SKpredstavlja 800 članov, nadalje deluje 92 smučarskih sodnikov, 28 vaditeljev, 14 učiteljev, 10 trenerjev in preko 120 aktivnih tekmovalcev.« Za svoje predano delo je bil večkrat odlikovan. V športu sta leta 1979 z ženo Cirilo prejela Bloudkovo plaketo, leta 1972 je prejel zlato plaketo ob 50-letnici Smučarske zveze Jugoslavije, leta 1996 srebrnega bloškega smučarja Smučarske zveze Slovenije, 2006 spominsko plaketo ob 100-letnici loškega športa in leta 2011 svečano listino Športne zveze Škofja Loka. Malokdo pa ve, da je bil Janez ustanovitelj lutkovnega društva in da je tudi slikal ornamente na steklo, kozarčke in steklene vrče. Brez dvoma lahko rečemo, da je bil Janez Gašperšič s svojim delovanjem v loškem smučarskem klubu eden od tvorcev zlatega obdobja slovenskega smučanja. Prijatelji in smučarji ga bomo ohranili v trajnem spominu. 366 Janez Gašperšič (10. 3. 1928 -7. 3. 2015) / LR 62 Miha Ješe Zadnji pozdrav Petru Pippu (1944-2015) Vsi smo ga poznali in on je poznal vse. Kjerkoli se je v Loki kaj pomembnega dogajalo, je bil prisoten. Z malim fotoaparatom v roki je sedel v prvih vrstah, vsake toliko časa vstal in naredil nekaj posnetkov. Že desetletja. Nekdaj z večjim fotoaparatom in tudi s filmsko kamero. Ovekovečil je vse dogodke. Res je poznal vse ljudi, deloma zaradi svojega dela pri občinskih gradbenikih, predvsem pa zaradi močne pripadnosti naši loški skupnosti in vedoželjnosti o zgodovinskih dogajanjih Loškega gospostva. Prev zaradi tega sta se najini poti pogosto križali, žal pa sta se lani pri nedokončanem skupnem projektu tudi končali. Peter je vse življenje posvetil Loki, vendar je vedno ohranil svoje mladostno, malo ljubljansko narečje. Učiteljska družina se je v njegovem devetem letu priselila v Žabnico, od takrat so ga imeli sosedje za »ta šolskega«. Najbrž od tod izvira tudi njegova nepotešena vedoželjnost. V Loki smo ga mulci prvič videli na rokometnem igrišču v Puštalu in mu žvižgali, saj je igral za takrat hudega rivala, Žabnico. Po nekaj letih je prestopil k loškim rokometašem, ki jim je ob strani stal do konca; dobesedno ob strani, saj ni bilo tekme, da ne bi z nje prinesel nekaj odličnih fotografij. Seveda pa tudi s tekem drugih športnih panog. Pozabiti pa ne smemo filma o loških dirkah z našimi vodilnimi športnimi funkcionarji šestdesetih let ter Gilbertom Parlottijem in drugimi asi v ospredju. Aktiven je bil predvsem pri obeh najpomembnejših loških društvih: muzejskem in turističnem. V muzejsko društvo ga je v zgodnjih sedemdesetih letih povabil dr. Pavle Blaznik, v turistično pa Pavle Hafner. Nikoli ni prevzel vodilnih funkcij, vedno pa je bil nepogrešljiv pri izvajanju programa, posebno s svojim fotografskim materialom in članki v Loških razgledih, zbornikih in drugih knjižnih publikacijah. Zadnja Peter Pipp. (foto: Klavdija Škrbo Karabegovic) LR 62 / Zadnji pozdrav Petru Pippu (1944-2015) 367 leta je bil aktiven član odbora za ureditev loške športne muzejske zbirke, za katero je tudi sam prispeval obilo eksponatov. Prisoten je bil in ovekovečil je vse pomembne dogodke in otvoritve novih objektov na Loškem. Potihem pa je Peter tudi risal in slikal, a tega ni obešal na veliki zvon. Petra bomo zelo pogrešali. Nikoli ni silil v ospredje, a vedno je bil prisoten, vedno si se lahko zanesel na njegovo pomoč in dobro voljo. Pogrešali bomo njegovo enciklopedično znanje o Ločanih, njegovo pomoč, predvsem pa njegovo pripravljenost pomagati. Ko je pred nekaj leti ameriški senator Harkin, po materi naš rojak, iskal njeno rojstno hišo, jo je v Bitnjah našel prav Peter. Ob otvoritvi južne loške obvoznice smo se dogovorili za razstavo o območju gradnje pred in po posegu; žal se je zanj gradnja končala prepozno. Pogrešali bomo njegovo angažiranost za vse in vsakega. Pogrešali njegov predlog: »A se lohk dobiva, sej ti nam velik cajta vzel?« Pa sploh ni šlo za čas, v njegovi družbi je čas enostavno izpuhtel in si vedno več izvedel, kot pa povedal. Veliko na videz nepomembnih stvari, ki pa so bile posameznikom življenjskega pomena. In prav take malenkosti je Peter znal slišati, jih posredovati na primerno mesto in ljudem narediti veselje. Hvala ti, Peter, za vse, žal smo premalo izkoristili vse tvoje znanje. Sokolski dom še čaka na tvojo razstavo. Prijatelj Miha Ješe 368 Zadnji pozdrav Petru Pippu (1944-2015) / LR 62 Na prednji strani: Ne da sovražim - da ljubim, sem na svetu! Razstava članov Združenja umetnikov Škofja Loka v malem razstavnem prostoru. (foto: Peter Pokorn ml.) Uredništvo Zbor članov Muzejskega društva v Skofjja Loka za leto 2015 Zbor članov (v nadaljevanju: ZČ) Muzejskega društva Škof j a Loka (v nadaljevanju: MD) za leto 2015 je potekal v torek, 29. marca 2016, ob 19. uri, v Galeriji Franceta Miheliča, v Kašči na Spodnjem trgu v Škofji Loki. Prisotne je uvodoma pozdravil mag. Aleksander Igličar, predsednik društva. Pred začetkom ZČ je članica izvršnega odbora MD, kustodinja Loškega muzeja Škofja Loka Biljana Ristic, ob Delovno predsedstvo zbora članov Muzejskega društva; 110-letnici ustanovitve Telovadnega od leve: Borut Bajželj, Milena Alič in Anton Bogataj. društva Sokol (1906-2016) predstavi- (foto: Aleksander igučar) la njegov zgodovinski razvoj in delovanje na Loškem. V predavanju je orisala ustanavljanje sokolskih društev na Slovenskem, notranjo organizacijo, sokolski kroj (nošo) ter pomembne predstavnike loškega in slovenskega Sokola. Društvo je v Škofji Loki delovalo do 2. svetovne vojne, ko se je Sokol vključil v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Po koncu vojne se je članstvo vključilo v novo nastala telovadna društva (npr. Partizan). Loški sokoli so imeli razgibano telovadno dejavnost, poudarek je bil na orodni telovadbi in prostih ter sestavljenih vajah, ustanovili so celo smučarski in nogometni odsek ter strelsko sekcijo. Na njihovo delovanje spominja Sokolski dom na Mestnem trgu. Na predavanje se je odzval Vincencij Demšar, in sicer s pobudo, da bi obdelali tudi sorodno orlovsko gibanja na Loškem. Po zaključenem predavanju se je predsednik MD predavateljici zahvalil za zanimivo predavanje in začel z uradnim delom ZČ. V spomin na avgusta preminulega Petra Pippa, dolgoletnega člana in odbornika MD, je predsednik navzoče prosil, da z minuto tišine počastijo njegov spomin. LR 62 / Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za ZČ je bil sklican 21. marca 2016 z vabilom, ki so ga po pošti prejeli vsi člani, in z objavo na društvenih spletnih straneh. Predlagan je bil naslednji dnevni red: 1. Izvolitev delovnega predsedstva in drugih organov zbora. 2. Letno poročilo društva za leto 2015, poročilo predsednika in blagajnika. 3. Poročilo nadzornega odbora za leto 2015. 4. Poročilo verifikacijske komisije. 5. Razprava na poročila in sprejem poročil. 6. Volitve članov nadzornega odbora in častnega razsodišča. 7. Program dela društva v letu 2016. 8. Razno. K dnevnemu redu ni bilo danih dodatnih predlogov. Predsednik je dnevni red dal na glasovanje. ZČ je soglasno sprejel: Sklep št. 1: Zbor članov sprejme predlagani dnevni red. K 1. točki: Izvolitev delovnega predsedstva in drugih organov zbora Tajnik MD Jernej Antolin Oman je predlagal kandidate za delovna telesa ZČ v sestavi: delovno predsedstvo zbora: predsednica: dr. Milena Alič, člana: Borut Bajželj in Anton Bogataj; Ciril Alič, Biljana Ristic, mag. Jože Štukl; Jernej Antolin Oman; Jernej Tavčar, mag. Matjaž Čepin; predsednica: Helena Janežič, člana: Ivana Stanonik, mag. Tone Košir. Zbor je predlagane kandidate soglasno potrdil. Sklep št. 2: ZČ potrdi predlagane kandidate za delovno predsedstvo in organe zbora. K 2. točki: Letno poročilo društva za leto 2015, poročilo predsednika in blagajnika Poročili sta bili po sklicu ZČ objavljeni na spletnih straneh društva, www. mdloka.si, in na ogled v tajništvu Loškega muzeja. Vsa poročila so sestavni del zapisnika. Predsednik društva mag. Aleksander Igličar je v svojem poročilu povzel delovanje MD v letu 2015. Aktivnosti društva je zaznamovala 70. obletnica konca 2. svetovne vojne in dogajanje po njej. Tako je MD v sodelovanju s Knjižnico Ivana Tavčarja Škofja Loka izdalo ponatis Primorske Prešernove Zdravljice 1944 (prva izdaja 2014); pri njenem nastanku med vojno je sodeloval tudi arhitekt Tone Mlakar, član MD. Izjemno odmevna in obiskana je bila razstava ČLOVEK, GLEJ, katere soorganizator je bilo MD in ki je za nekaj časa obudila zapuščen uršulinski samostan. verifikacijska komisija: zapisnikar: overovatelja zapisnika: volilna komisija: 372 Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2015 / LR 62 Eden izmed spremljevalnih dogodkov so bile tudi Pasijonke, pesniški recital pesmi o trpljenju in svobodi, ki je potekal na petih pomenljivih lokacijah v Škofji Loki in okolici. V okviru razstave je MD izdalo ponatis knjige dr. Tineta Debeljaka in Bare Remec Kyrie eleison, Slovenski veliki teden, ki je leta 1955 izšla v Argentini. Razstavo smo zaključili z nizom dogodkov ČLOVEK, GLEJ NAPREJ, v okviru katereih je bilo MD soorganizator pogovornega večera Povojni poboji na Škofjeloškem 70 let kasneje, ki je bil 9. decembra v Stari Loki. Na njem je bila predstavljena Škofjeloška deklaracija ob 70-letnici konca 2. svetovne vojne, ki je požela velik aplavz udeležencev. O podpori deklaraciji je na seji 30. novembra 2015 razpravljal izvršni odbor MD, ki z glasovanjem deklaracije ni podprl. Marca so izšli jubilejni 10. Pasijonski doneski. Junija 2015 je izšla 61. številka Loških razgledov (v nadaljevanju: LR), ki jih je uredila nova urednica Marija Lebar z uredniškim odborom. MD je organiziralo dva Blaznikova večera; prvi je bil na temo varovanja kulturne dediščine, z gostoma dr. Andrejem Gasparijem in Jernejem Hudolinom, drugi pa je bil v Šubičevi hiši v Poljanah, kjer je mag. Ana Kocjančič predstavila poslikave Jurija Šubica v Atenah. Društveni izlet je bil ob 100-letnici začetka soške fronte po severnem Primorskem, ki ga je strokovno vodil mag. Jože Štukl. Decembra je MD organiziralo glasbeni večer v spomin na pokojnega Slavka Avsenika Zvezde na nebu žare. Predsednik se je zahvalil županu in občinskim svetnikom za sofinanciranje LR in Pasijonskih doneskov, članom izvršnega odbora, urednici in uredniškemu odboru LR za njihovo delo ter vsem članicam in članom MD ter obiskovalcem prireditev. Pasijonke pred križem na pokopališču v Lipici. Od leve: Blaž Karlin, vodja projekta Pasijonke, mag. Simon Fortuna, župnik v Žabnici in škofjeloški dekan, Jakob Florjančič, mag. Aleksander Igličar, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka, Jožejka Debeljak - Žakelj, hčerka dr. Tineta Debeljaka, in Klemen Karlin, predsednik Kulturno-zgodovinskega društva Lonka Stara Loka. (foto: Marko Jelenc) LR 62 / Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za Finančno poslovanje MD v letu 2015 je predstavil blagajnik mag. Matjaž Čepin, razvidno je iz poročila. K 3. točki: Poročilo Nadzornega odbora za leto 2015 Mag. Srečko Beričič, predsednik Nadzornega odbora, je v poročilu poudaril zgledno organizacijo, vodenje in uspešno poslovanje društva v letu 2015. Poročilo NO je sestavni del zapisnika. K 4. točki: Poročilo verifikacijske komisije Pred glasovanjem o poročilih je predsedujoča člane verifikacijske komisije pozvala, da podajo poročilo o sklepčnosti zbora. Mag. Jože Štukl je poročal, da je na zboru prisotnih 37 članov društva. V skladu s Pravili MD Škofja Loka, ki po preteku petnajstih minut od začetka zbora zahtevajo prisotnost najmanj 30 članov, je verifikacijska komisija ugotovila, da je ZČ sklepčen. K 5. točki.: Razprava na poročila in sprejem poročil Mag. Mirjam Jan Blažic, članica MD, je pohvalila vsebino LR v zadnjih desetih letih. Izpostavila je, da je MD del civilne družbe in njegovo delovanje ne bi smelo imeti politične konotacije, o čemer priča predsednikovo poročilo. Po njeni oceni je nesprejemljivo, da je bilo delovanje MD v letu 2015 v pretežni meri osredotočeno na tragične povojne dogodke, ki še danes delijo narod. Ta tematika je bila obravnavana preveč enostransko. Treba bi se bilo osredotočiti na obeležitev zmage nad fašizmom. Pohvalila je tudi zavrnitev podpore Škofjeloški deklaraciji. Izpostavila je prispevek loškega rojaka dr. Ivana Kristana, ki je bil pripravljen za objavo v LR, vendar je uredniški odbor LR njegov prispevek zaradi neprimernosti zavrnil; zavrnil ga je zunanji recenzent. Mag. Mirjam Jan Blažic se ne strinja z uredniško politiko, zato predsednikovega poročila ne bo podprla. Član MD Jože Rant je v odzivu pohvalil delovanje MD in njegova spravna prizadevanja, predlaga sodelovanje z ZZB NOB Škofja Loka. Meni, da ima društvo nalogo, da se sliši tudi dolgo zamolčana stran. Urednica LR Marija Lebar je na mnenje mag. Jan Blažic odgovorila, da dr. Kristanov prispevek za objavo v LR ni bil primeren zaradi nekritičnosti, pomanjkljivosti in enostranskosti obravnavane tematike. V besedilu so bile nepravilnosti, ki jih je izpostavil zunanji recenzent dr. Boris Golec, izredni profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dr. Ivan Kristan se je, po zavrnitvi objave njegovega prispevka v LR, hotel sestati s člani uredniškega odbora in recenzentom, vendar je bilo mnenje odbora soglasno, da to ni potrebno, saj meni, da je uredniški odbor dovolj avtonomen, da se odloča o objavah. Predsednik mag. Aleksander Igličar je izrazil obžalovanje, da župan mag. Miha Ješe ni sprejel pobude MD za skupno obeležitev vseh žrtev II. svetovne vojne. Poudaril je, da je bil častni pokrovitelj razstave ČLOVEK, GLEJ predsednik 374 Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2015 / LR 62 republike Borut Pahor. Poudaril je tudi, da je uredniški odbor LR avtonomen in samostojen, v njegovo delovanje se izvršni odbor MD ne vmešava. Član MD Jože Kranjc, nekdanji predsednik Komisije za raziskovanje povojnih pobojev, je poudaril, da si je tudi sam prizadeval za objavo poročila o delovanju komisije v LR, vendar do tega doslej še ni prišlo. Tudi sam je že predlagal skupno komemoracijo za žrtve vojne, ki bi se je udeležili predstavniki obeh strani. Na poročilo blagajnika ni bilo razprave. Po razpravi je predsednica ZČ dala na glasovanje naslednja sklepa: Sklep št. 3: Zbor članov sprejme Poročilo predsednika o delu društva v letu 2015. Sklep je bil sprejet s 33 glasovi ZA in 4 PROTI. Sklep št. 4: Zbor članov sprejme Poročilo blagajnika za leto 2015 in računovodske izkaze društva za leto 2015. Sklep je bil sprejet s 37 glasovi ZA in 0 PROTI. K 6. točki: Volitve članov nadzornega odbora in častnega razsodišča Predsednik mag. Aleksander Igličar se je za opravljeno delo zahvalil dosedanjim članom nadzornega odbora (mag. Srečko Beričič, Vincencij Demšar, Peter Pokorn) in članom častnega razsodišča (Andrej Rant, Tone Bogataj, dr. France Megušar). Na zadnji seji izvršnega odbora MD je bil sprejet predlog članov za oba odbora, ki je naslednji: Nadzorni odbor: Tone Bogataj, Vincencij Demšar, Jure Svoljšak. Častno razsodišče: Alojzij Pavel Florjančič, Andrej Pipp, Andrej Rant. K oddaji dodatnih predlogov so bili povabljeni tudi navzoči, dodatnih predlogov pa ni bilo. Predsednica ZČ je dala na glasovanje predlog o javnem glasovanju. ZČ je s 37 glasovi ZA in 0 PROTI soglasno sprejel sklep: Sklep št. 5: Glasovanje o predlogu članov nadzornega odbora in častnega razsodišča je javno. Po izglasovanem javnem glasovanju je predsednica dala na glasovanje naslednja sklepa: Sklep št. 6: Zbor članov za člane nadzornega odbora Muzejskega društva Škofja Loka imenuje Toneta Bogataja, Vincencija Demšarja in Jureta Svoljšaka. Sklep je bil sprejet s 36 glasovi ZA in 1 PROTI. Sklep št. 7: Zbor članov za člane častnega razsodišča Muzejskega društva Škofja Loka imenuje Alojzija Pavla Florjančiča, Andreja Pippa in Andreja Ranta. Sklep je bil sprejet s 37 glasovi ZA in 0 PROTI. LR 62 / Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za K 7. točki: Program dela društva v letu 2016 Predsednik mag. Aleksander Igličar je poročal o načrtovanih aktivnostih MD v letu 2016. Marca so že izšli Pasijonski doneski 11/2016, ki so posvečeni lanski uprizoritvi Škofjeloškega pasijona. Uredil jih je Alojzij Pavel Florjančič z uredniškim odborom, ki je bil po vzoru LR imenovan v letu 2015. Junija izide 62. številka LR. Aprila bo v Aleji zaslužnih Ločanov odkritje obeležja zdravniku dr. Jožetu Rantu; med predlagatelji obeležja je bilo tudi MD. Konec maja bodo organizirane Pasijonke, organizator bo Blaž Karlin, potekale bodo en večer. Jeseni je načrtovan Blaznikov večer, in sicer pogovor z dr. Aleksandro Kornahuser, kemi-čarko, loško rojakinjo. Na delovanje MD je vplivala tudi nova zakonodaja v zvezi z davčnim potrjevanjem računov, zato raznašanje LR po domovih ne bo več mogoče. Loški muzej pripravlja spremembo knjigovodstva in njegov prenos na zunanjega izvajalca. Posledično bo tudi MD moralo poiskati zunanjega izvajalca knjigovodskih storitev, saj je to delo zanj opravlja Loški muzej. 25-letnico osamosvojitve bo obeležila občina, MD ne bo pripravilo posebnega dogodka. Po predstavitvi programa dela društva je potekala razprava navzočih. Direktorica Loškega muzeja Saša Nabergoj je izrazila zadovoljstvo nad dosedanjim sodelovanjem med muzejem in društvom, v prihodnosti si želi, da bi bilo še bolj trdno in plodnejše. Andrej Rant je poudaril pomen Pavleta Blaznika za MD, spomnil je na prvi Blaznikov večer leta 1991. Predlagal je Blaznikov večer o denarju, kjer bi predstavil njegov razvoj skozi zgodovino. Jože Stanonik je predlagal povezavo z organizatorji Jesenkovega popoldneva in raziskavo njegovega življenja. Udeleženci zbora članov Muzejskega društva. (foto: Aleksander Igličar) 376 Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2015 / LR 62 Alojzij Pavel Florjančič je podprl predlog Jožeta Stanonika. Predlagal je še, da bi se Jesenka uvrstilo v Alejo zaslužnih Ločanov. Mag. Mirjam Jan Blažic je dala pobudo za objavo zapisa v spomin na pokojnega fotografa Tomaža Lundra v LR 63/2016. Predlagala je še raziskovanje zgodovine NOB in objavo izsledkov v LR, v zadnjih desetih letih sta bila objavljena samo 2 prispevka na to tematiko. Delovanje MD naj temelji na Blaznikovih večerih. Vincencij Demšar je opozoril na danes preveč pozabljenega sociologa in politika Borisa Ziherla, ki je veliko naredil za Škofjo Loko. Blagajnik mag. Matjaž Čepin je predstavil finančni načrt društva za leto 2016. Program dela in finančni načrt sta sestavna dela zapisnika. Po predstavitvi je predsednica ZČ dala na glasovanje naslednji sklep: Sklep št. 8: Zbor članov sprejme in potrdi Program dela Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2016 z dopolnitvami in Finančni načrt Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2016. Sklep je bil sprejet s 37 glasovi ZA in 0 PROTI. K 8.točki: Razno Mag. Mirjam Jan Blažic je dala pobudo za pregled in prenovitev Pravil MD. Andrej Rant je opozoril na izgubljanje loškega dialekta in dal pobudo, da bi ga raziskali. Predsednik društva je ob 21.30 zaključil uradni del zbora in navzoče povabil na druženje. Zapisal: Jernej A. Oman Poročilo predsednika Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2015 Spoštovane članice, spoštovani člani Muzejskega društva Škofja Loka! V letu 2015 je bilo najobsežnejše dogajanje v društvu povezano z obeležitvijo 70-letnice konca 2. svetovne vojne in tragičnih dogodkov po njenem koncu. V začetku februarja smo v sodelovanju z loško knjižnico ponovno natisnili partizansko Primorsko Prešernovo Zdravljico, ki je izšla februarja 1944 v partizanski tiskarni nad Cerknim; pri njenem izidu je sodeloval arhitekt Tone Mlakar, eden naših najstarejših članov. Pri ponatisu smo k sodelovanju povabili tudi loški odbor Združenja borcev za vrednote NOB, ki pa se našemu vabilu ni odzval. Po 70. letih od konca 2. svetovne vojne smo želeli, da tudi širša skupnost preseže razdvojenost, ki še vedno vpliva na naše življenje in nam preprečuje, da bi združili vse svoje talente in moči za naš skupni razvoj ter boljše življenje. V tej želji smo, skupaj s kulturno-zgodovinskim društvom Lonka Stara Loka, mag. Mihu Ješetu, županu Občine Škofja Loka, predlagali, da občina pripravi spominsko LR 62 / Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za slovesnost, na kateri bi počastili vse žrtve vojne, ne glede na to, na kateri strani so tragično končali svoje zemeljsko življenje. Naša pobuda žal ni bila sprejeta. Ob spominjanju 70-letnice konca 2. svetovne vojne smo pozornost od ideoloških in političnih pogledov želeli usmeriti k človeku ter njegovi bivanjski vrednosti. Želeli smo pripomoči k odpiranju javnega prostora za spoštljivo, sočutno soočenje s človeškim trpljenjem, ki je zaznamovalo čas med 2. svetovno vojno, ob njenem koncu in po njej. Ideje članov obeh društev so se ves čas dopolnjevale, rodila se je velika razstava ČLOVEK, GLEJ, ki je bila maja in junija na ogled v opuščenih prostorih nekdanjega nunskega samostana. Velika udeležba ljudi na otvoritvi razstave, njena izjemna obiskanost ter odmev v širšem slovenskem prostoru so bili simbolno in jasno sporočilo vsem. Širokosrčen je bil tudi odziv ljudi, ki smo jih vabili k sodelovanju. Ob razstavi je bilo veliko spremljevalnih dogodkov, ki so se vsebinsko povezovali z osrednjo tematiko razstave (o njih lahko berete v tej številki Loških razgledov). Naj v svojem nagovoru izpostavim pesniški recital Pasijonke - pesmi o trpljenju v vojni in miru, ki je v dneh od 27. do 31. 5. potekal v Škofji Loki in njeni okolici. Mladi bralci so na petih različnih lokacijah - na Železniški postaji Škofja Loka na Trati, na dvorišču Loškega gradu, pred rojstno hišo Tineta Debeljaka pod nunsko cerkvijo, pri cerkvi v Crngrobu in pri križu na pokopališču v Lipici - interpretirali poezijo Tineta Debeljaka in drugih pesnikov, ki se v svojih delih osebno ali tematsko navezujejo na slovenski narodni pasijon 1945, s katerim so bili povezani čas in lokacije prebiranja poezije. Pobudnik in organizator Pasijonk je bil odbornik Blaž Karlin. Na zadnjem večeru sta v znak sprave pred križem na pokopališču v Lipici predsednik društva Lonka Klemen Karlin in Jožejka Debeljak Žakelj prižgala svečko in položila venec iz travniških rož, ki so ga nabrale Jožejka in njeni vnukinji, ki so prišle iz Argentine. Po zaključku je k meni pristopila starejša gospa in ganjeno dejala: »Sedaj v svojem srcu čutim, da sem končno pokopala svojega očeta. Hvala vam!« V okviru razstave ČLOVEK, GLEJ smo 17. 6. predstavili ponatis knjige Kyrie eleison, Slovenski veliki teden, ki je izšla v Buenos Airesu (1955). Gre za likovni album, s katerim je Tine Debeljak želel izpostaviti »izredno ekspresivne risarske zasnutke« svakinje, akademske slikarke Bare Remec, ki so vzete iz njene risarske beležnice iz časa, ko je snovala lesoreze za Debeljakovo pesnitev Velika črna maša za pobite Slovence. Pri pripravi velike razstave ČLOVEK, GLEJ in spremljevalnih dogodkov je sodelovalo veliko ljudi, ožjo skupino pa so sestavljali Urška Florjančič, Helena Janežič, Alojzij Pavel Florjančič ter Blaž in Klemen Karlin. Iz vsega srca se vsem zahvaljujem za njihovo sodelovanje, ki je pustilo globoko sled v širšem prostoru in tudi notranjosti vsakega izmed nas. Veliko razstavo ČLOVEK, GLEJ smo ob koncu spominskega leta zaokrožili s sklopom dogodkov z naslovom ČLOVEK, GLEJ NAPREJ. Muzejsko društvo je sodelovalo pri pripravi pogovornega večera z naslovom Povojni poboji na Škofjeloškem 70 let kasneje, ki je bilo 9. 12. v Stari Loki. 378 Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2015 / LR 62 Ob sklepu večera je bila prebrana Škofjeloška deklaracija ob 70-letnici konca 2. svetovne vojne, ki so jo navzoči sprejeli z aklamacijo. V njej je med drugim izražena pobuda, da se v prostore nekdanjega nunskega samostana v Škofji Loki umesti Slovenski muzej spomina in sprave in da se nunsko cerkev v Škofji Loki razglasi za cerkev sprave. O podpori deklaraciji je na seji 30. 11. 2015 razpravljal tudi Izvršni odbor Muzejskega društva; od navzočih devetih članov so trije glasovali zanjo, trije so bili proti, trije so se glasovanja vzdržali. Kar nekako v senci omenjenih prireditev je bil osrednji letni dogodek našega društva - predstavitev 61. številke Loških razgledov, ki jo je uredila nova urednica Marija Lebar s sodelavci uredniškega odbora - Heleno Janežič, dr. Matevžem Koširjem, dr. Tonetom Koširjem, Ivico Krek, Judito Šega in dr. Francetom Štuklom. Vesel sem, da uredniški odbor z novo urednico uspešno nadaljuje svoje delovanje, za kar se urednici in članom uredniškega odbora prisrčno zahvaljujem. Stalnica naše publicistične dejavnosti je zbornik Pasijonski doneski, ki je postal osrednja slovenska pasijonska publikacija. V času priprav na uprizoritev Škofjeloškega pasijona 2015 smo 6. 3. 2015 pripravili jubilejno 10. številko Pasijonskih doneskov, pred dobrima dvema tednoma, 11. 3. 2016, pa že 11. številko. Urednik vseh dosedanjih številk je Alojzij Pavel Florjančič, ki smo mu, v skladu z dobro prakso Loških razgledov, jeseni za pomoč izbrali člane uredniškega odbora, in sicer: Blaža Karlina, Hijacinto Klemenčič, mag. Andrejo Ravnihar Megušar, dr. Matijo Ogrina in mag. Jožeta Štukla. Nedavno smo s kulturno-zgodo-vinskim društvom Lonka tudi pisno dogovorili medsebojno sodelovanje pri izdajanju Pasijonskih doneskov, katerih glavni financer, tako kot Loških razgledov, ostaja Občina Škofja Loka. Poleg že omenjenih prireditev smo 4. 2. pripravili Blaznikov večer o Varovanju premične in nepremične kulturne dediščine, z gostoma dr. Andrejem Gasparijem in Jernejem Hudolinom. Večer sta pripravila Mirjam Jezeršek in mag. Jože Štukl. Na lanskem zboru članov nam je Judita Šega spregovorila o Beguncih iz Galicije v letu 1914. Vsebina je bila, tudi v luči aktualne begunske problematike, še posebej zanimiva. 11. 9. 2015 smo v sodelovanju s Šubičevo hišo v Poljanah pripravili Blaznikov večer z naslovom Poslikave Jurija Šubica v Schliemannovi palači v Atenah, ki jih je predstavila umetnostna zgodovinarka mag. Ana Kocjančič. Večer je pripravil Blaž Karlin. 26. 9. nas je Jože Štukl popeljal na izlet Po poteh soške fronte. Najprej smo obiskali Kobariški muzej in italijansko kostnico ob cerkvi sv. Antona nad Kobaridom. Pot smo nadaljevali proti Gorici, kjer smo si na vrhu Sabotina ogledali ostanke italijanskih kavern in rovov. Za zaključek pa še frančiškanski samostan Kostanjevica, v katerem je svoje zadnje počivališče našel francoski kralj Karel X., skupaj z nekaterimi drugimi člani francoske kraljeve družine Burbonov. LR 62 / Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za Po napornem dnevu so za naše telesne potrebe poskrbeli na turistični kmetiji Arkade v Črničah. Leto smo zaključili v spomin na lani umrlega glasbenika Slavka Avsenika. Na Ta veseli dan kulture smo v Jurjevi dvorani v Stari Loki pripravili glasbeni večer Zvezde na nebu žare. Življenjsko in glasbeno pot Slavka Avsenika so nam približali pevka Petra Uršič Novakovic, klarinetist Tomaž Zevnik in harmonikar Uroš Polanec. Z novo direktorico Loškega muzeja Sašo Nabergoj, ki se je pridružila Izvršnemu odboru društva, smo se srečali kmalu po njenem imenovanju. Vesel sem, da je njen pogled na sodelovanje z našim društvom zelo odprt in dobrohoten in upam, da bomo našli nova izhodišča za vsebinsko sodelovanje, ki je bilo oblikovano že ob ustanovitvi. Muzejsko društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1937, je bilo namreč leta 1939 glavni pobudnik ustanovitve Loškega muzeja in ga je dolga leta tudi aktivno upravljalo. Zahvaljujem se občinskim svetnikom, županu mag. Mihu Ješetu ter njegovim sodelavcem za finančno podporo pri izdaji Loških razgledov in Pasijonskih doneskov. Prisrčno se za njihovo delo zahvaljujem vsem odbornikom društva, nosilcem posameznih prireditev, še zlasti pa članom Nadzornega odbora in Častnega razsodišča, ki zaključujejo svoj štiriletni mandat. Hvala tudi vam, drage članice in člani Muzejskega društva Škofja Loka, da nam, kot bralci Loških razgledov in obiskovalci naših prireditev, sporočate, da cenite naša prizadevanja in delo. Ponovno vas vabim, da za članstvo v društvu nagovorite tudi vaše sorodnike in prijatelje, da bomo skupaj zaustavili zmanjševanje članov. mag. Aleksander Igličar predsednik Muzejskega društva Škofja Loka Poročilo blagajnika Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2015 Prihodki in odhodki Muzejsko društvo Škofja Loka je v letu 2015 ustvarilo 29.530 EUR celotnih prihodkov, kar je 6 % več kot predhodno leto in 9 % več, kot smo planirali. Dotacija občine je bila 17.154 EUR, kar je približno toliko kot predhodno leto in 1 % več, kot smo planirali. Prodaja publikacij je bila v višini 10.773 EUR oziroma 20 % večja kot predhodno leto in četrtino več, kot je bilo planirano. Članarine so bile pobrane v znesku 1.592 EUR, kar je 9 % manj kot predhodno leto oziroma 8 % pod planom. Pri tem je treba upoštevati, da je del članarin voden pod postavko prodane publikacije, ko se članarina plačuje skupaj z Loškimi razgledi, zato je ta postavka tudi zaradi tega nekoliko višja. Odhodki so bili 29.854 EUR oziroma 8,4 % višji kot v predhodnem letu in 380 Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2015 / LR 62 8 % nad planiranimi. Pri odhodkih je bilo stroškov porabljenega materiala 12.898 EUR ali 54 % več kot predhodno leto in 61 % nad planom. Stroški storitev so bili 19.168 EUR ali 11,5 % pod lanskimi in 11 % pod planom. To pomeni, da se je struktura stroškov iz storitev prevesila v porabljeni material. Istočasno se je zmanjšala vrednost zalog materiala in trgovskega blaga za 1.508 EUR, in sicer zaradi povečane prodaje v letu 2015. Ker so bili skupni odhodki v letu 2015 večji od skupnih prihodkov, je bila ustvarjena izguba - 324 EUR, zaradi tega ne bo treba plačati davka od dohodka. Denarni tokovi Denarni tok v letu 2015 je bil uravnotežen, pri poslovanju ni bilo likvidnostnih težav. Denarna sredstva na računu in v blagajni so bila na dan 31. 12. 2015 4.507 EUR, poleg tega je bilo vezanih 13.000 EUR. Terjatve do kupcev društva so konec leta znašale 401 EUR oziroma 113 EUR manj kot v začetku leta. Tako je znašal seštevek pozitivnih finančnih postavk na dan 31. 12. 2015 (stanje na TRR + vezana sredstva + terjatve kupcev) 18.309 EUR. Na isti datum je imelo društvo 81 EUR kratkoročnih, ne zapadlih obveznosti, kar je 315 EUR manj kot v začetku leta. Dolgoročnih obveznosti društvo nima. Društvo med letom ni imelo nobenih težav na področju finančnega poslovanja in je iz tega vidika lahko normalno poslovalo. Finančno stanje na dan 31. 12. 2015 zagotavlja normalno poslovanje v letu 2016, kar pomeni, da bomo lahko do prejema sredstev iz proračunskih virov avansirali stroške izdaje Loških razgledov. Finančno-računovodske storitve je v skladu z medsebojnim dogovorom opravljala strokovna služba Loškega muzeja Škofja Loka. mag. Matjaž Čepin blagajnik Muzejskega društva Škofja Loka Izkaz poslovnega izida Muzejskega društva Škofja Loka Postavka 2015 (v EUR) 2014 (v EUR) Indeks PRIHODKI Prihodki od dotacij Občine Škofja Loka 17.154 17.087 100,4 Prihodki od prodaje blaga in storitev 10.773 8.999 119,7 Članarine 1.592 1.748 91,1 Finančni prihodki 11 46 23,9 SKUPAJ PRIHODKI 29.530 27.880 105,9 ODHODKI Stroški materiala in nabavna vrednost prodanega blaga 12.898 8.365 154,2 Stroški storitev 16.956 19.168 88,5 LR 62 / Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za Drugi odhodki 246 SKUPAJ ODHODKI 29.854 27.779 107,5 Presežek/primanjkljaj -324 101 Davek od dohodkov 0 28 Čisti presežek / primanjkljaj -324 73 Bilanca stanja Muzejskega društva Škofja Loka na dan, 31. 12. 2015 Postavka Znesek v EUR 31.12.2015 31.12.2014 Indeks Osnovna sredstva 412 412 100,0 Zaloge 6.559 8.067 81,3 Terjatve 401 514 78,0 Finančne naložbe 13.000 13.000 100,0 Denar 4.507 3.396 132,7 SKUPAJ SREDSTVA 24.879 25.389 98,0 Društveni sklad 24.677 24.993 98,7 Kratkoročne obveznosti 81 396 20,5 Pasivne časovne razmejitve 121 0 SKUPAJ OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV 24.879 25.389 98,0 mag. Matjaž Čepin blagajnik Muzejskega društva Škofja Loka Poročilo predsednika. Nadzornega odbora Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2015 Nadzorni odbor Muzejskega društva Škofja Loka, v sestavi Vincencij Demšar in mag. Srečko Beričič kot predsednik, Peter Pokorn opravičeno odsoten, se je sestal 12. marca 2016, v prisotnosti predsednika društva mag. Aleksandra Igličarja in blagajnika mag. Matjaža Čepina. Člani Nadzornega odbora so se sej Izvršnega odbora redno udeleževali in tekoče spremljali njegovo delovanje. Nadzorni odbor je pregledal vestno in natančno pripravljeno gradivo o pomembnejših aktivnostih društva v letu 2015, z osnovnimi podatki o finančnem poslovanju, s podatki poslovnega izida in bilance stanja ter poročilo popisne komisije društva za leto 2015. Ob koncu svojega mandata Nadzorni odbor ugotavlja, da je bilo poslovanje društva tudi v letu 2015 uspešno, v skladu s predpisi ter da so se sredstva društva uporabljala zakonito in gospodarno ter v skladu z namenom društva. mag. Srečko Beričič predsednik Nadzornega odbora Muzejskega društva Škofja Loka 382 Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2015 / LR 62 Aleksander Igličar Blaznikovi večeri in druge prireditve v letu 2015 Sreda, 2. februar 2015, Galerija Franceta Miheliča VAROVANJE PREMIČNE IN NEPREMIČNE KULTURNE DEDIŠČINE Gosta večera dr. Andrej Gaspari, z Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, in Jernej Hudolin, direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, sta predstavila veljavno zakonodajo s področja varstva kulturne dediščine. Še posebej sta izpostavila dolžnosti in pristojnosti ustanov, ki se z varovanjem dediščine ukvarjajo na profesionalni ravni (muzeji, zavodi), ter zainteresirane javnosti (društva, posamezniki). Pogovor sta sooblikovala Mirjam Jezeršek in Jože Štukl. Petek, 6. marec 2015, Sokolski dom Predstavitev PASIJONSKIH DONESKOV Na otvoritvenem večeru Dnevov Škofjeloškega pasijona 2015, ki so bili uvod v uprizoritev Škofjeloškega pasijona 2015, je 10. številko zbornika Pasijonski doneski predstavil urednik Alojzij Pavel Florjančič. Na večeru so pasijonski igralci odigrali prizor Štirje kontinenti iz Škofjeloškega pasijona, javnosti pa je bil predstavljen Loški pasijonski križ, avtorja Zvoneta Pelka, ki je bil kasneje nameščen na zunanji zid loškega kapucinskega samostana. Urednik Pasijonskih doneskov Alojzij Pavel Florjančič, v ozadju Loški pasijonski križ, avtorja Zvoneta Pelka. (foto: Aleksander Igličar) 15/10 LR 62 / Blaznikovi večeri in druge prireditve v Pred predstavitvijo Pasijonskih doneskov je bil Pasijonski kolokvij, peto srečanje slovenskih pasijoncev, z naslovom Kot Antigona smo vrgli prst na naše grobe ... Pasijonski kolokvij je bil posvečen uprizoritvi Škofjeloškega pasijona 2015 ter sedemdeseti obletnici konca 2. svetovne vojne in povojnih pomorov. Svoja razmišljanja so predstavili dr. Metod Benedik, ddr. Marija Stanonik, duhovnik mag. Bogdan Vidmar, Alojzij Pavel Florjančič in mag. Aleksander Igličar. Torek, 24. marec 2015, Galerija Franceta Miheliča Judita Šega: BEGUNCI IZ GALICIJE V LETU 1914 Pred rednim letnim zborom članov Muzejskega društva Škofja Loka je zgodovinarka Judita Šega, vodja enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Škofji Loki, ob spominjanju 100-letnice začetka 1. svetovne vojne, predstavila problematiko beguncev iz Galicije, ki so jeseni 1914 bežali v notranjost avstro--ogrske monarhije in prišli tudi v naše kraje. Za njihovo nastanitev je poskrbela država, za vse ostalo občine in domačini. Za begunce so zbirali obleko, obutev in odeje, jih oskrbovali s hrano in jim nudili začasna bivališča. Večinoma so pribežale matere z otroki in starejši ljudje. Na Loškem so ostali do sredine leta 1915. Judita Šega. (foto: Aleksander Igličar) Od srede, 27. maja, do nedelje, 31. maja 2015 PASIJONKE, pesmi o trpljenju v vojni in miru Pasijonke pred Debeljakovo rojstno hišo v Blaževi ulici. (foto: Marko Jelenc) Sreda, 27. maj 2015: Železniška postaja Škofja Loka na Trati. Četrtek, 28. maj 2015: dvorišče Loškega gradu. Petek, 29. maj 2015: pred rojstno hišo dr. Tineta Debeljaka v Blaževi ulici. Sobota, 30. maj 2015: pri cerkvi v Crngrobu. Nedelja, 31. maj 2015: pri križu na pokopališču v Lipici. 384 Blaznikovi večeri in druge prireditve v letu 2015 / LR 62 V sodelovanju s kulturno-zgodovinskim društvom Lonka Stara Loka smo pripravili recital poezije dr. Tineta Debeljaka in drugih avtorjev. Pobudnik in organizator Pasijonk je bil Blaž Karlin. Pasijonke so se odvijale v dneh, ko so pred sedemdesetimi leti partizani iz rok vojske Združenega kraljestva Velike Britanije sprejemali slovenske domobrance, ki so se po koncu 2. svetovne vojne zatekli pod njihovo »varstvo« na avstrijsko Koroško (Vetrinj). Večina slovenskih domobrancev je bila po izročitvi partizanom pobitih v breznih Kočevskega Roga. Križev pot slovenskih domobrancev je šel tudi preko loškega ozemlja, saj so jih iz loške železniške postaje za nekaj dni odpeljali na Loški grad, nato v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano in od tam na morišče v Kočevski Rog. Poezijo o trpljenju v vojni in miru so prebirali mladi recitatorji: Samo Avguštin, Neža Bohinc, Tine Čarman, Jure Hafnar, Andrej Hoivik, Ema Jenko, Neža Krajnik, Špela Oblak, Gašper Murn in Marjana Rožanec. V kulturnem programu so sodelovali še Škofjeloški oktet, vokalna skupina Nobile, Manca Močnik (trobenta), Mojca Jerman (violina), Mirjam Šolar (violina) in Blaž Karlin (izbor pesmi in vezno besedilo). Sreda, 10. junij 2015, Sokolski dom Predstavitev LOŠKIH RAZGLEDOV 61/2014 Navzoče sta ob izidu 61. številke Loških razgledov nagovorila predsednik društva mag. Aleksander Igličar in župan Občine Škofja Loka mag. Miha Ješe. Vsebino nove številke je podrobneje predstavila urednica Marija Lebar. Ddr. Marija Stanonik je oživela spomin na pisatelja Vladimirja Kavčiča, ki je umrl leta 2014, z razmišljanjem Strah in pogum v literaturi Vladimirja Kavčiča in ki je objavljeno v knjigi ddr. Stanonikove Tih spomin vsem žrtvam boja, izšli pri Založbi ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 2016. Izbrani odlomek iz Kavčičevega romana je prebrala dramska igralka Marinka Štern. Marija Lebar, urednica Loških razgledov. Druženje članov Muzejskega društva na vrtu (foto: Aleksander Igličar) Sokolskega doma. (foto: Aleksander Igličar) LR 62 / Blaznikovi večeri in druge prireditve v Sreda, 17. junij 2015, opuščeni prostori nekdanjega nunskega samostana Predstavitev knjige KYRIE ELEISON - SLOVENSKI VELIKI TEDEN V okviru velike razstave ČLOVEK, GLEJ smo predstavili ponatis knjige Kyrie eleison - Slovenski veliki teden. S knjigo Kyrie eleison, ki je izšla v Buenos Airesu leta 1955, je dr. Tine Debeljak želel izpostaviti »izredno ekspresivne risarske zasnutke« svakinje, akademske slikarke Bare Remec, ki so vzete iz njene risarske beležnice iz časa, ko je snovala lesoreze za Veliko črno mašo. Ponatis likovnega albuma Kyrie eleison pomeni njen prvi izid v Sloveniji, po (pre)dolgih šestdesetih letih od prvega izida. Na predstavitvenem večeru so sodelovali ddr. Marija Stanonik, Debeljakova hči Jožejka Debeljak - Žakelj, njena hči Ana Malvina Porcelo - Žakelj, bralka Tanja Erlah in Tone Rode, direktor Družine. Prikazan je bil tudi film o življenju in delu dr. Tineta Debeljaka med Slovenci v Argentini, avtorja Marka Vombergarja, Debeljakovega vnuka. Predstavitev knjige Kyrie eleison v prostorih nekdanjega nunskega samostana. V ospredju (z leve): Helena Janežič, Tone Rode, ddr. Marija Stanonik, mag. Aleksander Igličar in Tanja Erlah. (foto: Blaž Karlin) Petek, 11. september 2015, Kulturni center slikarjev Šubic, Poljane POSLIKAVE JURIJA ŠUBICA V SCHLIEMANNOVI PALAČI V ATENAH Umetnostna zgodovinarka mag. Ana Kocjančič je predstavila poslika-ve slikarja Jurija Šubica (1855-1890), ki jih je leta 1880 ustvaril v atenski palači Heinricha Schliemanna, očeta arheologije in odkritelja antične Troje in Miken. Slikar Jurij Šubic izhaja iz znane poljanske slikarske družine. Sprva se je šolal v očetovi delavnici, nato na umetnostni akademiji na Dunaju. Živel in delal je na Avstrijskem, Moravskem, v Atenah, Franciji in seveda tudi doma. Slikal je portrete, krajine, alegorije, prizore iz vsakdanjega življenja, oltarne ter druge nabožne podobe itd. Bil je fre-skant, risar, ilustrator, pomagal je raznim tujim slikarjem pri slikanju velikih pla- Mag. Ana Kocijančič predstavlja Šubičeve poslikave v Atenah. (foto: Aleksander Igličar) 386 Blaznikovi večeri in druge prireditve v letu 2015 / LR 62 ten. Bil je med našimi vodilnimi slikarji - realisti. Njegove nabožne podobe so v Sorici, Poljanah, na Križni Gori, v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani; njegove dekoracije krasijo Schliemannovo palačo v Atenah, v Narodnem muzeju v Ljubljani je njegova velika alegorična podoba štirih genijev: Umetnosti, Zgodovine, Prirodoslovja in Starinoslovja. Njegovo najbolj znano delo je oljna slika Pred lovom. Večer smo pripravili v sodelovanju s Kulturnim centrom slikarjev Šubic iz Poljan, glavni pobudnik je bil Blaž Karlin. Sreda, 3. december 2015, Jurjeva dvorana v Stari Loki Glasbeni večer ZVEZDE NA NEBU ŽARE ... Z BESEDO IN GLASBO PO POTI SLAVKA AVSENIKA Na Ta veseli dan kulture smo pripravili glasbeni večer, posvečen leta 2015 preminulemu glasbeniku Slavku Avseniku, legendi slovenske narodno-zabavne glasbe. Harmonikar Slavko Avsenik je bil ustanovitelj in dolgoletni vodja Ansambla bratov Avsenik, ki je slovensko glasbo ponesel po vsem svetu. Skupaj z bratom Vilkom, ki je za Slavkove viže pisal glasbene aranžmaje, sta vtisnila neizbrisni pečat slovenski glasbi in pomembno sooblikovala našo narodno identiteto. Veličino pesmi Slavka Avsenika so na izjemnem umetniškem nivoju odigrali glasbeni gostje iz Brežic: pevka Petra Uršič - Novakovic, klarinetist Tomaž Zevnik in harmonikar Uroš Polanec, vsi trije akademsko izobraženi glasbeniki. Navdušeni poslušalci so bili na koncu večera obdarjeni z najbolj znano Avsenikovo vižo Na Golici, ki jo je na harmoniki virtuozno odigral Uroš Polanec. Vezno besedilo, ki so ga sestavili člani kulturnega društva Drugi oder iz Brežič, sta brala Tina Bogataj in Aleksander Igličar. Sreda, 9. december 2015, Jurjeva dvorana v Stari Loki Pogovorni večer POVOJNI POBOJI NA ŠKOFJELOŠKEM 70 LET KASNEJE V pogovornem večeru, ki ga je vodil Blaž Karlin, so sodelovali: - zgodovinar dr. Mitja Ferenc, član Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, - Janez Pintar, predsednik Komisije za evidentiranje in ureditev prikritih grobišč v Občini Škofja Loka v letih 2003-2007 in tajnik društva Huda Jama, - duhovnik mag. Bojan Vidmar, vicepostulator za beatifikacijo duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne. Avsenikov glasbeni večer v Jurjevi dvorani v Stari Loki. Od leve proti desni: Tomaž Zevnik, Petra Uršič -Novakovic, Uroš Polanec, Tina Bogataj in Aleksander Igličar. (foto: France Stele) LR 62 / Blaznikovi večeri in druge prireditve v Na pogovornem večeru je bila prebrana Škofjeloška deklaracija ob 70-letnici konca 2. svetovne vojne, ki so jo udeleženci sprejeli z glasnim aplavzom. Pogovorni večer smo pripravili v sodelovanju s kulturno-zgodovinskim društvom Lonka Stara Loka. Pogovorni večer o povojnih pobojih na Škofjeloškem. Od leve proti desni: Blaž Karlin, mag. Bogdan Vidmar, Janez Pintar in dr. Mitja Ferenc. (foto: Aleksander Igličar) 388 Blaznikovi večeri in druge prireditve v letu 2015 / LR 62 Helena Janežič Knjižne novosti Muzejskega društva Škofja Loka JUBILEJNA ŠTEVILKA PASIJONSKIH DONESKOV V LETU ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA 2015 Doneski 33 Memorabilia Locopolitana 20 Pasijonski doneski 2015/10. Škofja Loka : Muzejsko društvo; Stara Loka : Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka, 2015, 264 str. Izšla je že 10. številka Pasijonskih doneskov, ki so tokrat posvečeni sedemdeseti obletnici konca 2. svetovne vojne in povojnih pomorov ter spominu na prof. dr. Marka Marina, velikega pasijonca in pričevalca, zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani in tea-trologa, preminulega v letu 2015. Že v uvodu nas urednik Alojzij Pavle Florjančič opozori na nekaj posebnosti, ki jih jubilejna, in zato obsežnejša, številka prinaša. Najobsežnejša je zagotovo bibliografija vseh prispevkov, objavljenih v Pasijonskih doneskih, ki jo najdemo čisto na koncu. Številka je izšla tik pred ponovno uprizoritvijo Škofjeloškega pasijona, na kar nas pripravi Pesemski križev pot mladega avtorja Mateja Krevsa, o pesemskih križevih potih sodobnih piscev pa spregovori Vita Žerjal - Pavlin. Matej Krava Pasion inu srreft Metod Senedik KristuBcvo 1 [plen e v kapucriski duhovnosti 4> Rok Anders Igra o svetu Janez Žakelj Vsebina ¿koroškega pasijona Ludolf Saški Rasso Giristi ^sijcr LR 62 / Knjižne novosti Muzejskega društva Škofja Loka 389 V rubriki Pasijonski doneski so tudi tokrat eminentni avtorji. Metod Benedik, velik poznavalec pasijona, predstavi Kristusovo trpljenje v kapucinski duhovnosti; pokojnega Marka Marina srečamo v prispevku Pasijonske igre sopotnice Škofjeloškega pasijona; Rok Andres se v članku Igra o svetu ukvarja z režijsko in gledališko naravo pasijona; Janez Žakelj razgrne Vsebino škofjeloškega pasijona - liturgično-duhovne drame; Alojzij Pavel Florjančič nam predstavi svoje Srečanje zLudolfom Saškim in objavi del njegove knjige Vita Christi; Borut Gartner, režiser Škofjeloškega pasijona 2008, spregovori o Pasijonski konjenici, biseru Škofjeloškega pasijona in prispevek zaključi z nekaj konjeniškimi anekdotami. Tudi v letu 2014 so nas kot most med prejšnjo in novo uprizoritvijo v pasijon-skem duhu povezovali različni dogodki, od romanj do že tradicionalnega Pasijonskega večera v Stari Loki. O tem v rubriki Dnevi Škofjeloškega pasijona 2014. Pasijonski razgledi tudi tokrat upravičijo svoj naslov. Predstavljena je fotografska monografija Škofjeloškipasijon 2009 ter številni odmevi nanjo, pasijonski oratorij Golgota Franka Martina, Laški pasijon 2014, aktivnosti Loškega muzeja, povezane z uprizoritvijo 2015, ter prizadevanja za vpis Škofjeloškega pasijona na UNESCOV reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine. Rubrika Pasijonske podobe je tokrat zelo bogata in opremljena s fotografijami križevega pota Staneta Jarma iz Kočevskega Roga ter lesorezi in risbami Bare Remec iz Debeljakove Kyrie Eleison in Velike črne maše za pobite Slovence. Izbor verzov iz slednje spremlja Jarmov križev pot, svoja razmišljanja o veliki pesnitvi pa dodajata Zorko Simčič in Marija Stanonik. PRVI SLOVENSKI NATIS DEBELJAKOVE KYRIE ELEISON Doneski 34 Debeljak, Tine Kyrie Eleison - Slovenski veliki teden Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2015, [40] str. Svetla knjiga je kot protipol veličastni pesnitvi Velika črna maša za pobite Slovence, ki jo je leta 1949 v Buenos Airesu, še vedno potopljen v bolečino, v črni barvi izdal Tine Debeljak. Obe, tako Črna maša kot Kyrie Eleison, sta opremljeni z likovnimi predlogami slikarke Bare Remec, Debeljakove svakinje. Kyrie Eleison je izšla leta 1955 in v njej glavno težo nosijo Barine risbe, knjiga je pravi likovni album. Z njim je Tine K Y R i E E L E I S O N 390 Knjižne novosti Muzejskega društva Škofja Loka / LR 62 Debeljak želel izpostaviti »izredno ekspresivne Barine risarske zasnutke«, vzete iz njene risarske beležnice, nastale v času, ko je snovala lesoreze za Veliko črno mašo. Verzi so bili Debeljaku drugotnega pomena, kar je nakazal že v uvodu, kjer nam tudi sporoča, da je knjiga namenjena vsem slovenskim žrtvam 2. svetovne morije. Muzejsko društvo je pripravilo njen ponatis in hkrati prvi natis v Sloveniji v jubilejnem letu 2015, ko se spominjamo sedemdeset let od konca 2. svetovne vojne in dogodkov neposredno po njej. V ZNAMENJU SPOROČILA ANTIGONE Doneski 35 Memorabilia Locopolitana 21 Človek, glej. Katalog velike razstave ob 70-letnici konca druge svetovne vojne. Škofja Loka : Muzejsko društvo; Stara Loka : Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka, 2015, 32 str. Muzejsko društvo Škofja Loka in Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka sta ob 70-letnici konca 2. svetovne vojne v opuščenem nunskem samostanu v središču Škofje Loke pripravili veliko razstavo, ki je s spremljevalnimi dogodki prerasla v velik projekt. Ob razstavi je v zbirkah Loški razgledi - Doneski ter Memorabilia Locopolitana izšel tudi katalog, ki je že na naslovnici napovedal tridelnost razstave. Skupen naslov vseh dogodkov Človek, glej je simbolno poudarjen s fotografijo očal, najdenih na morišču Huda jama nad Laškim. Uvodno besedo je z naslovom Korak k srčni modrosti, resnici in sočutju zapisal Klemen Karlin, idejni snovalec in koordinator projekta. O obeh razstavah umetniških del sta spregovorila njuna kuratorja: dr. Jožef Muhovič o razstavi umetniških del, ki so bila prvič predstavljena v celicah nekdanje Udbe, na Beethovnovi v JOŽE BARTOLJ * EMERIK BERNARD * JIRIBEZLAJ * LOJZE ČEMAŽAR * MARJETKA DOLINAR * MARJAN DREV * ČRTOMIR FRELIH * HERMAN GVARDJANČIČ * MARTA JAKOPIČ KUNAVER * ANDREJ JEMEC 'JIRI KOČICA * STANE KREGAR * MIRA LIČEN KRMPOTIČ * MATEJ METLIKOVIČ * JOŽEF MUHOVIČ * ŽIGA OKORN * JANKO ORAČ * TONE SEIFERT * JURIJ SELAN * DARKO SLAVEC » JOŠT SNOJ * VELJKO TOMAN * DRAGO TRŠAR * MARIJAN TRŠAR * MILENA USENIK * JANA VIZJAK V MATJAŽ BERTONCEU * MATEJ BIZOVIČAR * RADO DAGARIN * BOGE DIMOVSKI * IRENA JERAS DIMOVSKA * JURE Ž. FLORJANČIČ * PAVEL FLORJANČIČ * PETER GABER * MITO GEGIČ * HERMAN GVARDJANČIČ * BARBARA KASTELEC* TOMAŽ LUNDER * SIMON MLAKAR * AGATA PAVLOVEC "JANEZ PLESTENJAK * MATEJ PLESTENJAK * PETRA PLESTENJAK PODLOG AR * PETER POKORN * IVE ŠUBIC * MAJA ŠUBIC * JASNA VASTL LR 62 / Knjižne novosti Muzejskega društva Škofja Loka 391 Ljubljani, z naslovom O čem razmišljaš, Antigona?; Herman Gvardjančič pa o razstavi del loških umetnikov z naslovom Ne da sovražim - da ljubim sem na svetu! Vsa razstavljena dela so predstavljena s fotografijami. Ob dveh razstavah umetniških del so si lahko obiskovalci v slepem hodniku nekdanjega samostana ogledali tudi deset predmetov, najdenih ob odkritju množičnega morišča v Barbarinem rovu v Hudi jami nad Laškim. Obiskovalce so nagovarjali: Antigona je našla Polineika! Ivan Kenda, nekdaj zaposlen v rudniku Hrastnik, nam z istoimenskim naslovom pripoveduje o odkrivanju enega največjih skupinskih morišč v povojni Evropi. Zapis dopolnjuje prispevek mag. Blanke Florjanovič Avguštin o restavriranju molitvenika iz Hude Jame. Poleg kratke zgodovine stavbe nekdanjega nunskega samostana je v katalogu tudi zapis o filmu Teta Mara, ki si ga je bilo v času odprtja razstave moč ogledati v razstavnih prostorih. Drobno knjižico z bogato vsebino zaključuje seznam spremljevalnih dogodkov, ki so z močno sporočilno noto dopolnjevali razstavo in zaznamovali obeleženje 70-letnice konca 2. svetovne vojne. LR 62 / Knjižne novosti Muzejskega društva Škofja Loka 392 Jože Štukl Društveni izlet po poteh soške fronte V letu 2015 smo se v Muzejskem društvu Škofja Loka odločili, da bomo organizirali izlet, ki bo posvečen spominu na 1. svetovno vojno. Ideja se je porodila na enem izmed sestankov izvršnega odbora že v letu 2014, ko smo obeleževali 100. obletnico začetka 1. svetovne vojne. Tako smo sklenili, da obiščemo Primorsko in se podamo po poteh soške fronte. Boji na soškem bojišču so se namreč začeli 23. maja 1915, ko je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski monarhiji. Tako smo se v soboto, 26. septembra 2015, člani Muzejskega društva Škofja Loka ob 7. uri zbrali na parkirišču v nekdanji vojašnici. Jutro je bilo megleno in oblačno in ne prav toplo. Kljub vsemu je bilo med udeleženci zaznati veliko dobre volje, da se je na koncu omehčalo celo vreme in nas je popoldne na Primorskem pričakalo sonce. Za izvedbo izleta in dobro počutje vseh udeležencev sta poleg predsednika muzejskega društva Aleksandra Igličarja letos poskrbela kar dva vodnika. Jože Štukl je pripravil načrt poti in poskrbel za vodenje izleta z izčrpno zgodovinsko razlago po posameznih odsekih poti, o vzrokih in poteku 1. svetovne vojne, tehnikah vojskovanja ter oborožitvi, medtem ko nas je Mirjam Jezeršek seznanila s številnimi geografskimi in kulturno-zgodovinskimi zanimivostmi krajev, ki smo jih srečevali na naši poti. Ta nas je sprva vodila po Poljanski dolini, nato čez Cerkno in mimo Mosta na Soči do Tolmina, kjer smo na glavnem trgu naredili prvi kratek postanek za kavo. Po okrepčilu smo pot nadaljevali do Kobarida, kjer je bil predviden prvi daljši postanek. Tu smo se najprej odpravili do Kobariškega muzeja. Ta je nastal iz muzejske zbirke, ki so jo leta 1990 uredili domačini v stavbi, v kateri je med 1. svetovno vojno delovalo italijansko vojaško sodišče. Danes se Kobariški muzej ponaša s sodobno muzejsko postavitvijo v dveh nadstropjih. Del muzejskih zbirk nas popelje skozi tisočletja burne zgodovine Kobarida, medtem ko so ostale posvečene veliki vojni. S pomočjo zemljevidov so prikazana evropska bojišča 1. svetovne vojne in preoblikovanje političnih meja po njenem koncu. Največji poudarek je na soški fronti. Z ogledom dokumentarnega filma in ob razlagi muzejskega vodnika smo ob velikih maketah, ogledu orožja in opreme, fotografijah, pismih LR 62 / Društveni izlet po poteh soške fronte 393 in ob številnih predmetih iz vsakdanjega življenja, razstavljenih v vitrinah, podoživeli trpljenje vojakov na soški fronti in v njenem zaledju tekom 1. svetovne vojne, ki se je začela 28. julija 1914 in je trajala do 11. novembra 1918. Vanjo so bili vpleteni vsi večji imperiji tistega časa ter njihovi zavezniki. Že leta pred vojno sta se v Evropi oblikovali dve glavni nasprotujoči si strani, antanta in centralne sile, ki sta tekmovali za gospodarsko, politično, vojaško in kolonialno prevlado v Evropi in po svetu. Antanto je sestavljalo zavezništvo med Francijo, carsko Rusijo in Veliko Britanijo, centralne sile pa zavezništvo med Nemškim cesarstvom, Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo. Kasneje v vojni so se obema stranema pridružile še ostale države v Evropi in po svetu. Antanti so se pridružile Japonska, Italija, ZDA, Srbija, Črna gora, Romunija in Grčija; centralnim silam pa Otomansko cesarstvo in Bolgarija. Razdelitev Evrope na dva pola ter sistem zavezništev med državami je srednji Evropi desetletja zagotavljal mir. To pa ni veljalo za Balkan, ki so ga konec 19. in v začetku 20. stoletja pretresale vojne, nemiri, politična nestabilnost in tuja okupacija. Po umiku Otomanskega cesarstva z Balkana je Srbija želela postati nova balkanska velesila. Zaradi rastočega srbskega nacionalizma in težnje po združitvi vseh balkanskih narodov v enotno južnoslovansko državno tvorbo, je Srbija prišla v resen spor z Avstro-Ogrsko, ki je imela Balkan za svoje interesno območje. Splet okoliščin je 28. junija 1914 privedel do atentata na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. Atentat je pretresel Evropo in svet ter povzročil politično in diplomatsko krizo. Avstro-Ogrska je zoper Srbijo zahtevala povračilne ukrepe in ji postavila ultimat. Ker njene zahteve v 48 urah niso bile izpolnjene, je 28. julija 1914 sledila vojna napoved Srbiji, s čimer je v veljavo stopil evropski sistem zavezništev. Rusija kot podpornica in zaveznica Srbije je konec julija pričela mobilizirati svojo vojsko proti Avstro-Ogrski. Nemčija kot zaveznica Avstro-Ogrske je na to reagirala z vojno napovedjo Rusiji in njeni zaveznici Franciji ter napadom na nevtralno Belgijo in Luksemburg. Ker pa je za nevtralnost Belgije jamčila Velika Britanija, je ta napovedala vojno Nemčiji. V enem samem poletnem tednu leta 1914 se je Evropa znašla v totalni vojni. V naslednjih dneh, tednih in mesecih so v Evropi in po svetu nastale: vzhodna in zahodna fronta, balkansko in bližnjevzhodno bojišče, vojna v kolonijah, vojna na morju ter z vse večjo uporabo letal, popolnoma novo bojišče v zraku. Napovedi generalov, da se bo vojna končala do božiča 1914, se niso uresničile. Na vseh frontah je zelo hitro prišlo do zastoja, saj nobena udeležena vojska ni mogla prebiti obrambe svojega nasprotnika. Edina rešitev za preživetje vojakov so bili jarki in kaverne. Med letoma 1914 in 1918 se je tako razvil popolnoma nov sistem bojevanja v jarkih, kar je bila glavna značilnost 1. svetovne vojne. Italijani so se 20. maja 1882 pridružili obrambnemu sporazumu med Avstro-Ogrsko in Nemčijo in tako je nastal trojni sporazum. Kljub temu Italija ni želela vstopiti v 1. svetovno vojno na strani centralnih sil, ampak je ob začetku vojne LR 62 / Društveni izlet po poteh soške fronte 394 izstopila iz trozveze in razglasila nevtralnost. Takoj je začela intenzivna diplomatska pogajanja tako z antanto kot s centralnimi silami. Na katero stran v vojni bo prestopila, je bilo močno odvisno od ozemlja, ki ga bo v zameno za to prejela. Ker so ji države antante ponudile veliko finančno pomoč in več ozemlja, ki seveda ni pripadalo njim ampak večinoma Avstro-Ogrski, je Italija prestopila na njeno stran. Tako so ji antantne sile obljubile Trentino, Južno Tirolsko do Brennerja, Trst, velik del ozemlja zahodne Slovenije, Istro, pomembnejše jadranske otoke, pristanišče Valono (Vlore) in otok Saseno (Sazan) v Albaniji, delež pri delitvi nemških kolonij in delež pri morebitnem razkosanju Turčije. Dogovor je bil potrjen s tajnim londonskim sporazumom, ki je bil podpisan 26. aprila 1915. Popoldne, 23. maja 1915, je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski. Med državama se je s tem odprla nova 600 km dolga frontna črta. Od tromeje med Švico, Italijo in Avstro-Ogrsko, preko Tirolskih Dolomitov in Karnijskih Alp je potekala tirolska fronta. Od Julijskih Alp, ob reki Soči do njenega izliva v Jadransko morje pa je potekala soška fronta. Prvi boji ob Soči so se začeli že zvečer 23. maja 1915. Italijani so tedaj na soškem bojišču imeli 180 bataljonov, medtem ko je na avstro-ogrski strani branilo soško fronto zgolj 24 bataljonov, ostalo so bili črnovojniki, dopolnilne enote, orožniki in finančna policija. Ostale čete so šele prihajale.1 Italija je imela še eno veliko prednost pred Avstro-Ogrsko. Že leta 1872 je kot prva na svetu uvedla gorske enote. Na predvečer vojne so imeli 50 bataljonov. Tekom vojne so število alpskih bataljonov povečali na 88. Na avstro-ogrski strani je bil le majhen del enot specializiran za vojskovanje v gorah. Med njimi so bili Tirolci, Korošci, Kranjci, Primorci, Dalmatinci in Bošnjaki.2 Avstro-Ogrska vojska se je brez boja umaknila na črto Rombon-Bovec-Tolmin-Sabotin-Gorica-Devin. Tam je čakala Italijane in okrepitve. Italijani so prodirali počasi in previdno. Nadaljnji boji so se nadaljevali v dvanajstih soških bitkah, ki so trajale skupno 29 mesecev. Italijanska vojska si je na začetku vojne zadala visoke cilje, osvojitev Južne Tirolske, Gorice, Trsta in hitri preboj v Ljubljansko kotlino. Vendar pa se je že v prvih dneh spopadov izkazalo, da so ti cilji popolnoma nedosegljivi, zato se je kmalu razvila pozicijska vojna. Na soški fronti je v dveh letih in pol ena za drugo sledilo enajst italijanskih ofenziv, ki niso bistveno spremenile položaja. Izjema je bila le 6. soška bitka, v kateri se je Italijanom posrečilo zavzeti Sabotin in Gorico. Zaradi preobremenjenosti avstro-ogrske armade, ki se je borila še na vzhodni in solunski fronti, je na soškem bojišču izvajala v glavnem obrambne operacije. V drugi polovici leta 1917 je kazalo, da se bo fronta vsak čas sesula, zato so Nemci in Avstrijci pripravili ofenzivo, ki bi Italijane izločila iz velike vojne. Tako so 24. oktobra 1917 sprožili 12. soško bitko, znano tudi kot čudež pri Kobaridu,3 s katero so prebili italijanske položaje med Bovcem in Kobaridom. Po treh dneh bojev se je poražena italijanska vojska v paniki in neredu umaknila na reko Piavo, kjer si je 1 Fortunat - Černilogar, Tolminsko mostišče I, str. 45. 2 Fortunat - Černilogar, Tolminsko mostišče I, str. 44. 3 Hmelak, Soška fronta, str. 307-323. LR 62 / Društveni izlet po poteh soške fronte 395 ob pomoči zahodnih zaveznikov opomogla ter postavila novo obrambno črto. Fronta se je nato kljub številnim avstrijskim napadom ustalila na reki Piavi, vse do bitke pri Vittorio Venetu, v kateri je bila avstro-ogrska vojska poražena in 3. novembra 1918 je sledil podpis premirja. Kmalu po podpisu premirja je avstro--ogrska monarhija razpadla. Rezultat 1. svetovne vojne je bilo nepopisno razdejanje vzdolž frontnih črt in v neposrednem zaledju. Samo na jugozahodni fronti je bilo zgolj z italijanske strani izstreljenih več kot 40 milijonov topniških izstrelkov različnih kalibrov, več kot 1 milijon min ter 22 milijonov ročnih bomb.4 Krvni davek je bil temu primerno visok. V samo dveh letih in pol bojev na Soči je padlo okoli 300 000 vojakov.5 Med njimi je bilo okrog 35 000 Slovencev.6 Posmrtne ostanke padlih italijanskih vojakov so leta 1938 s preprostih vojaških grobišč prenesli v 3 monumentalne kostnice, zgrajene v Kobaridu, pri Sredipolju in na Oslavju nad Gorico. Ker je celotno ozemlje, kjer so potekali boji, po 1. svetovni vojni pripadlo Italiji, so za mejo ostala tudi številna avstro-ogrska vojaška pokopališča, ki pa so precej bolj skromna od italijanskih. Po končanem ogledu muzeja smo se z muzejskim vodnikom odpravili še na ogled kostnice nad Kobaridom. Na griču Gradič nad Kobaridom se okrog cerkvice sv. Antona nahaja kostnica, v kateri je zadnje počivališče našlo 7014 italijanskih vojakov, ki so padli v Zgornjem Posočju. Njihova imena so vklesana v velike plošče iz serpentina. Po ogledu kostnice smo se odpravili nazaj v Kobarid, kjer nas je na trgu ob cerkvi čakal avtobus in težko pričakovana malica, za katero je tako kot vsako leto poskrbel naš predsednik Sandi Igličar. Izdatne sendviče, ki so nam šli močno v slast, smo poplaknili s pivom ali sokom. Po malici smo se odpeljali po dolini Soče proti Novi Gorici in našemu novemu cilju Sabotinu. Med potjo nas je Mirjam seznanila s številnimi krajevnimi zanimivostmi, hkrati pa nam je obširno predstavila zgodovino Gorice, katere začetki segajo že v 11. stoletje. Mesto leži ob meji z današnjo Novo Gorico, ki je povsem na novo nastala po 2. svetovni vojni, ko je mesto Gorica ostalo na italijanski strani, s čimer je severna Primorska ostala brez upravnega, gospodarskega in kulturnega centra. Udeleženci izleta pri italijanski kostnici nad Kobaridom. (foto: Jože Štukl) 4 Fortunat - Černilogar, Tolminsko mostišče I, str. 52. 5 Simič, Po sledeh soške fronte, str. 229. 6 Fortunat - Černilogar, Tolminsko mostišče I, str. 63. LR 62 / Društveni izlet po poteh soške fronte 396 Hrib Sabotin je najjužnejši odrastek Julijskih Alp. Leži na prehodu med alpskim in sredozemskim - dinarskim svetom. Z vrha se ob sončnem vremenu ponuja izjemen razgled od morja do Triglava. Simbolično predstavlja tudi stično točko med dvema državama. Po 2. svetovni vojni so po grebenu Sabotina potegnili državno mejo med Italijo in Jugoslavijo, zato je bil dostop na Sabotin vse do osamosvojitve Slovenije leta 1991 omejen. Danes je Sabotin s Parkom miru postal simbol združevanja in premagovanja meja. Žal pa v zgodovini ni bilo vedno tako. Hrib je močno zaznamovala 1. svetovna vojna. Zaradi svoje lege nad Gorico, na desnem bregu Soče, je bil ključna obrambna točka avstro-ogrske armade. Avstro-ogrski vojaki so na Sabotinu že pred spopadom z Italijo maja 1915 začeli utrjevati položaje. Zgradili so cel sistem bojnih položajev s kavernami in opazovalnicami. Od tu so kljubovali napadom italijanske pehote do 6. avgusta 1916. Sabotin je bil torej dejavno vključen v vse soške bitke, od prve do šeste. V šesti soški bitki ga je italijanska pehota zasedla. S padcem Sabotina, ki je predstavljal ključno točko v avstrijskem obrambnem sistemu, se je vsa avstrijska obramba sesula in v italijanske roke je na koncu padla tudi Gorica. Po zavzetju Sabotina so Italijani v kaver-nah uredili topniška gnezda, od koder so streljali na avstro-ogrske obrambne položaje na Sveti Gori, v Vodicah, na Škabrijelu in v zaledju. Danes je celoten sistem kavern na Sabotinu zelo lepo urejen v turistične namene in tudi mi smo si jih ob spremstvu lokalnega vodnika z zanimanjem ogledali. Ker se je ogled Sabotina rahlo zavlekel, smo morali naš program prilagoditi in se odpovedati obisku Gorice in goriškega gradu, kot smo imeli prvotno predvideno. Tako smo se počasi odpravili proti samostanu Kostanjevica. Ob poti smo naredili kratek postanek pod Sveto Goro ob cesti Solkan - Grgar, kjer smo si ob gostilni Oddih ogledali lokalno zanimivost. Na parkirišču gostilne je v vogal nizke škarpe vzidana 287 kilogramska neeksplodirana granata, ki je bila izstreljena iz škodinega možnarja 30,5 cm M 1911. To odlično, skoraj 21 ton težko orožje, so zasnovali in izdelovali v tovarni Škoda v Plznu na Češkem (Skodawerke A.G. Pilsen). Malo čez 3 m dolga in 5936 kg težka cev je bila LR 62 / Društveni izlet po poteh soške fronte 397 elastično vpeta na masivno podnožje. Odsun cevi sta zaustavili hidravlični zavori, nameščeni nad cevjo, hidropnevmatični povratnik pa je vrnil cev v prvotno lego. Z njim so lahko izstreljevali 382 kilogramske prebojne granate, 300 kilogramske šrapnelske granate in lažje 287 kilogramske rušilne granate. Pred njim v dosegu 11 km ni bila varna nobena utrdba tedanjega časa. Granate so uspešno prebile do 3 metre železobetona in 15 cm debele jeklene topovske kupole na utrdbah, kar se je pokazalo že avgusta 1914, ko so na zahodni fronti z omenjenimi možnarji razbili mogočne belgijske trdnjave. Ker Italijani na soški fronti niso imeli močnih železobetonskih utrdb, so z možnarji izstreljevali predvsem najlažje 287 kilogramske granate, ki so postale strah in trepet italijanske pehote. Posebnost Škodinega možnarja je bila izjemna mobilnost, ki jo je omogočal poseben bencin-sko-električni vlačilec, ki ga je že pred vojno izdelal slavni konstruktor Ferdinand Porsche. S tem vlačilcem so razstavljen možnar lahko prevažali z ene na drugo lokacijo s hitrostjo do 16 km/h. Pomen možnarja ni bil samo v veliki ognjeni moči in mobilnosti, ampak tudi v učinku na moralo nasprotnika. Vsakič, ko je možnar izstrelil svoj smrtonosni tovor na sovražne položaje, ga je izurjena posadka 15-17 mož lahko zelo hitro razstavila in še preden je sovražnik uspel ugotoviti lokacijo in odgovoriti s topniškim ognjem, možnarja tam ni bilo več. Škodin možnar je postal najbolj slavno avstro-ogrsko orožje. K temu je precej pripomogla tudi uradna propaganda, ki ga ni držala v tajnosti. Tako se je podoba možnarja ali njegovih izstrelkov pojavljala na raznih spominkih, obeskih, vazah, pepelnikih, krožnikih, razglednicah, značkah, prstanih ... Leta 1916 je orožje doživelo še nekaj izboljšav in nastal je model M 1916. Spomladi leta 1917 je avstro-ogr-ska vojska razpolagala z 58 Škodinimi možnarji, razporejenimi v 29 baterij.7 Cena orožja prav tako ni bila zanemarljiva. Možnar skupaj s pripadajočo opremo, vlačilcem in osnovno zalogo streliva je stal 750 000 kron. Škodini možnarji so ostali v uporabi tudi po 1. svetovni vojni, saj so se pojavljali v oborožitvi italijanske, avstrijske, češkoslovaške, jugoslovanske in nemške vojske. Čeprav so z razvojem bombnikov možnarji počasi izgubljali svoj pomen, so jih med 2. svetovno vojno še uporabljali Nemci, ki so odpeljali tudi možnar iz dunajskega vojaškega muzeja. Danes sta ohranjena le še dva primerka: eden se nahaja v italijanskem vojaškem muzeju v Roveretu, drugi pa v vojaškem muzeju v Beogradu. Na parkirišču gostilne Oddih pod Sveto Goro smo si ogledali neeksplodirano granato, kalibra 30.5 cm, izstreljeno iz Škodinega možnarja M 1911. (foto: Jože Štukl) 7 Simič, Po sledeh soške fronte, str. 18-19. LR 62 / Društveni izlet po poteh soške fronte 398 Izpod Svete Gore smo pot nadaljevali proti Kostanjevici, ki se nahaja ob južnem robu Nove Gorice, tik ob slovensko-italijanski meji. Na 143 metrov visokem griču stoji danes mogočna Marijina cerkev in k njej prizidan frančiškanski samostan. Tu smo si najprej ogledali samostansko cerkev in se seznanili z zgodovino Kostanjevice, ki je po legendi dobila ime po gozdu, ki je takrat skoraj v celoti prekrival hrib in v katerem je raslo precej kostanjev. Prvo cerkvico na Kostanjevici je v letih 1623-1625 dal postaviti grof Matija Thurn. Sem so prenesli Marijino podobo, pred katero so se verniki zbirali v molitvi. Cerkvica je po velikosti bolj spominjala na kapelo, zato se je hriba in cerkve prijelo ime Kapela. Ker je sem prihajalo čedalje več ljudi, je grof začutil potrebo, da bi se ob cerkvi naselili redovniki, ki bi sprejemali romarje in v cerkvi opravljali božjo službo. S tem namenom je dal vzhodno od cerkve postaviti manjši samostan. Med prvimi varuhi cerkve in samostana so bili karmeličani. V njihovem času je Kostanjevica doživljala razcvet. Prvotno cerkvico so porušili in zgradili novo, večjo, v velikosti današnje glavne cerkvene ladje. Temu tlorisu so čez nekaj let prizidali prezbiterij, kasneje pa so glavni ladji dodali sedanje stranske oltarje in hodnike. Vso cerkev so v letih 1666-1706 okrasili s freskami in štukaturami. Tudi samostan so po letu 1662 povečali, ga dvignili za eno nadstropje in ga z današnjo zakristijo in oratori-jem nad njo združili s cerkvijo. Karmeličani so upravljali s samostanom in cerkvijo na Kostanjevici vse do leta 1785, ko je stopil v veljavo odlok cesarja Jožefa II. o razpustitvi kostanjeviškega samostana. Razpustitvi je sledila razprodaja cerkvene opreme. Glavni oltar je bil prodan v Podmelec, tabernakelj v Batuje. Prodani so bili tudi stranski oltar sv. Jožefa, zvonovi in druga premična oprema. Cerkev in samostan sta ostala zaprta vse do leta 1894, ko je prišlo z Dunaja dovoljenje, da se lahko cerkev ponovno odpre. Leta 1811 so se na Kostanjevico vrnili tudi redovniki, tokrat frančiškani, ki so se morali zaradi reform Jožefa II. leta 1786 s Svete Gore umakniti v samostan sv. Antona v Gorico. S seboj so prinesli nekaj opreme tako za cerkev kot za samostan. V cerkvi so leseni glavni oltar nadomestili z marmornatim iz cerkve sv. Antona, v zvoniku pa se je že obstoječima pridružil še en zvon.8 Med 1. svetovno vojno je bila cerkev poškodovana že med peto soško bitko, dokončno podobo uničenja pa je dobila v šesti bitki, ko jo je zasedla italijanska vojska. Po porazu pri Kobaridu se je italijanska vojska umaknila tudi iz Gorice. Slovenski frančiškani, ki so vedeli za apetite Italijanov in za obljube londonskega sporazuma, so hoteli po vojni ohraniti svojo prisotnost na Kostanjevici, obnoviti samostan in cerkev ter nadaljevati s svojim poslanstvom. Ker pa je bil po rapalski pogodbi ta del slovenskega ozemlja dodeljen Italiji, jim italijanska oblast obnove ni dovolila. Vse prošnje, da bi se za obnovo Kostanjevice pridobila sredstva vojne odškodnine, so bile zavrnjene. Obnovo cerkve in samostana je italijanska oblast 8 Šrumpf, Zgodovina samostana Kostanjevica in župnije Nova Gorica - Kapela; Šrumpf, Cvetje s Kostanjevice, str. 7-21. LR 62 / Društveni izlet po poteh soške fronte 399 pogojevala z odhodom slovenskih in prevzemom Kostanjevice s strani italijanskih frančiškanov, kar se je zgodilo leta 1924. Italijanski frančiškani so tako v letih 1924-1929 cerkev in samostan povsem obnovili in 29. aprila 1930 je goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej cerkev slovesno posvetil. Med 2. svetovno vojno je kostanjeviški samostan zasedla italijanska vojska. Del samostana so preuredili v podružnico goriških zaporov za ženske, osumljene sodelovanja s partizani. Od tod so jih pošiljali v koncentracijska taborišča. Po 2. svetovni vojni je bila z mirovno pogodbo med Italijo in Jugoslavijo, ki sta jo državi podpisali v Parizu 10. februarja 1947 določena nova državna meja, po kateri je Kostanjevica ostala na slovenskih tleh in bila predana v upravljanje slovenskim frančiškanom.9 Po ogledu cerkve in s seznanitvijo z zgodovino Kostanjevice, smo se podali v kostanjeviško podzemlje - v kripto, kjer počivajo posmrtni ostanki Karla X. in ostalih članov francoske kraljeve rodbine Burbonov. Karel X. (1757-1836) je bil zadnji francoski kralj. Prestol je zasedel 16. septembra 1824 in vladal do 2. avgusta 1830, ko se je po julijski revoluciji moral odpovedati prestolu in skupaj z družino oditi v izgnanstvo. Najprej so odšli v Edinburg na Škotskem, potem v Prago, leta 1836 pa so prišli v Gorico kot gostje grofov Coroninijev. Razlog, da so izbrali Gorico, je bil verjetno milo goriško podnebje, pa tudi strah Karla X., da bi zbolel za kolero, ki je takrat razsajala po Evropi, v Gorici pa je ni bilo. Sedemnajst dni po prihodu v Gorico pa je takrat 79-letni Karel X. zbolel in umrl za kolero, kot edina žrtev epidemije tistega časa v Gorici. Ko je bolan ležal, je skozi okno svoje sobe gledal na Kostanjevico. Izrazil je željo, da bi ga tam pokopali. Tako je Kostanjevica postala »Mali St. Denis«, saj vsi francoski kralji, razen treh, počivajo v baziliki St. Denis severno od Pariza. Karel X. je edini francoski kralj, ki je pokopan zunaj Francije in edini kralj, ki je pokopan v Sloveniji. Ob zadnjem francoskem kralju so želeli biti pokopani tudi drugi družinski člani. Tako so ob njem po smrti leta 1844 pokopali njegovega najstarejšega sina, ki bi vladal kot Ludvik XIX. (1775-1844). Zraven njega so leta 1851 položili njegovo ženo Marijo Terezijo Charlotto (1778-1851), ki je umrla sedem let za svojim možem na gradu Frohsdorf južno od Dunaja. Bila je hči Ludvika XVI. in Marije Antoinette, hčerke Marije Terezije. Tu je pokopan tudi njun nečak Henrik V. (1820-1883), ki je v pregnanstvu sprva živel skupaj s kraljevo družino, pozneje pa se je za stalno naselil v Frohsdorfu pri Dunaju, kjer je leta 1883 tudi umrl. Pozimi je zelo rad zahajal v Benetke in v Gorico. Ob njem je pokopana tudi njegova žena Marija Terezija Beatrika Gaetana (1817-1886), nadvojvodinja Avstrijsko-Estenska, ki je umrla leta 1886 v palači Lantieri v Gorici. Na Kostanjevico so po smrti pripeljali tudi sestro Henrika V., Luizo Marijo Terezij'o (1819-1864), vojvodinjo Parmsko. Po nasilni smrti svojega moža, Karla III. je vladala kot regentinja namesto mladoletnega sina. Umrla je leta 1864 v palači Giustinian v Benetkah in bila na svojo željo pokopana 9 Šrumpf, Cvetje s Kostanjevice, str. 30-40. LR 62 / Društveni izlet po poteh soške fronte 400 na Kostanjevici skupaj s člani svoje družine. Vsi zadnji člani dinastije Burbonov danes počivajo v kripti pod prezbiterijem, ki jo je uredila Marija Terezija Beatrika Gaetana na željo svojega moža Henrika V. Goriški kamnosek Anton Ušaj je v ta namen izklesal kamnite sarkofage, kamor so položili svinčene krste, v katerih so shranjena balzamirana trupla. Samo Luizo Marijo Terezijo so pustili v bronasti krsti, v kateri so jo pripeljali iz Benetk. V niši pred grobnico Burbonov je pokopan vojvoda Pierre Louis Jean Casimir (1771-1839), dvorni minister Karla X., ki mu je sledil tudi v pregnanstvo. Na smrtni postelji je svoji ženi in sinovom zaupal željo, da bi bil rad pokopan blizu svojega kralja. V znamenje hvaležnosti za njegovo zvesto služenje so ga po smrti na Dunaju pokopali na Kostanjevici. 17. novembra 1917 sta Gorico in Kostanjevico obiskala avstrijski cesar Karel I. in njegova žena Cita, vnukinja Luize Marije Terezije. Želela sta obiskati tudi kripto Burbonov. Ko sta videla vojno razdejanje na Kostanjevici, je cesarica Cita poskrbela, da so posmrtne ostanke Burbonov skupaj s sarkofagi dvignili iz kripte in jih prepeljali v grobnico karmeličanskega samostana v Doblingu na Dunaju. Ko so po vojni cerkev na Kostanjevici obnovili, so frančiškani in civilna oblast zahtevali, da njihove posmrtne ostanke vrnejo na Kostanjevico, ki so si jo Burboni sami izbrali za kraj svojega večnega počitka. Avstrijska vlada je v to privolila šele leta 1932 in tako so sarkofage s posmrtnimi ostanki Burbonov 1. oktobra istega leta po železnici pripeljali nazaj v Gorico in od tam naprej v Kostanjevico, kjer so jih skozi odprtino v tlaku prezbiterija spustili v kripto, kjer še danes v miru počivajo.10 Po ogledu kripte smo se podali še na ogled samostanske knjižnice, ki nosi ime po patru Stanislavu Škrabcu, pomembnem slovenskem jezikoslovcu 19. stoletja, ki je na Kostanjevici živel več kot 40 let. Samostanska knjižnica danes šteje okrog 16 500 knjig, med katerimi je tudi 30 prvotiskov. Najstarejši je iz leta 1476. Bogate pa so tudi knjižne zbirke od 16. do 19. stoletja. V knjižnici je največ del s področja filozofije, teologije, življenja svetnikov in pridigarske literature. Zaradi šole, ki je delovala v samostanu, pa najdemo tudi knjige z drugih področij, saj je morala šola izpolnjevati državni učni program. Največ knjig je v nemškem jeziku (5186), nekaj manj jih je v latinskem in italijanskem. Slovenskih se je do danes ohranilo dobrih tisoč. Največja dragocenost knjižnice je izvod prve slovenske slovnice Adama Bohoriča (1520-1598) iz leta 1584 z naslovom Arcticae horulae (Zimske urice). Na platnicah knjige je lastnoročno posvetilo, ki ga je napisal Adam Bohorič, ko je knjigo podaril Goričanu Juriju Ževu. Knjižnica je od leta 1952 zaščitena kot kulturni spomenik. Ob koncu smo se sprehodili še čez samostanski vrt, na katerem je zbranih okrog 80 različnih vrst vrtnic - burbonk, ki so dobile ime po otoku Ile de Burbon (Réunion) v južnem Indijskem oceanu, ki je bil nekaj časa v lasti Burbonov. Med potjo proti avtobusu smo se ustavili še na stopnišču ob cerkvi, kjer smo naredili spominsko gasilsko sliko z vsemi udeleženci izleta. Nato smo se odpeljali proti 10 Šrumpf, Cvetje s Kostanjevice, str. 78-84. LR 62 / Društveni izlet po poteh soške fronte 401 turistični kmetiji Arkade v Črničah, kjer so poskrbeli za naše telesne potrebe. Po napornem dnevu se je izdatna večerja, ki smo jo poplaknili z domačo primorsko kapljico zelo prilegla. Polni lepih vtisov smo se odpravili proti domu, vmes pa zapeli še kakšno po domače. Udeleženci izleta na stopnišču pred cerkvijo v Kostanjevici pri Gorici. (foto: Jože Stukl) LITERATURA: Fortunat - Čemilogar, Damjana: Tolminsko mostišče I. Tolmin : Tolminski muzej, 2005, 64 str. Fortunat - Černilogar, Damjana (ur): Tolminsko mostišče II. Tolmin : Tolminski muzej, 2005, 437 str. Grant, R. G.: 1. svetovna vojna : veliki ilustrirani vodnik. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2014, 360 str. Mesesnel, Janez: Soška fronta. Koper : Lipa, 1968, 331 str. Simic, Marko: Po sledeh soške fronte. Ljubljana : Mladinska knjiga 1998, 231 str. Spominska knjiga : da spomini ostanejo živi in ne utonejo v pozabo. Ljubljana : Brat Frančišek, 2008, 229 str. Šrumpf, David Zgodovina samostana Kostanjevica in župnije Nova Gorica - Kapela. V: Spominska knjiga : da spomini ostanejo živi in ne utonejo v pozabo. Ljubljana : Brat Frančišek, 2008, str. 7-21. Šrumpf, David: Cvetje s Kostanjevice: ob 200-letnici frančiškanov na Kostanjevici. Ljubljana : Brat Frančišek 2013, 95 str. LR 62 / Društveni izlet po poteh soške fronte 402 Na prednji strani: List iz knjige Bratovščina sv. rožnega venca iz leta 1654, izsek. (hrani: NŠAL, Razne knjige 9. F) Ana Marija Miklavčič, Helena Janežič Izšlo je v letu 2015 Ahačič, Kozma Jezični možje : zgodba o slovenskem jeziku Ljubljana : Rokus Klett, 2015, 47 str. Drobna knjižica Jezični možje mladega bralca na preprost in duhovit način popelje skozi zgodovino slovenskega jezika. Nekoliko idealizirana zgodba časovno sega od nastanka jezika v 7. stoletju pa vse do danes. Na izviren način pripoveduje o tem, kako se je slovenščina počasi oblikovala ter pretvorila v pisni, knjižni in narodni jezik. Avtor knjige je dr. Kozma Ahačič, izvrsten poznavalec zgodnejše zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Vsebinsko jo dopolnjujejo in nadgrajujejo domiselne ilustracije arhitekta Jake Vukotiča. K lažji časovni orientaciji bralcu pomaga časovni trak na vrhu posameznih strani, ki nakazuje, kateremu obdobju pripadajo opisani mejniki. Avtor, ki je mladim namenil že delo Primož Trubar.doc, s knjigo Jezični možje želi doseči, da otroci spoznajo temeljne korake v razvoju slovenskega jezika, najpomembnejše jezikoslovce oziroma »jezične može« ter mejnike v rasti slovenščine kot državnega jezika. Hkrati pa naj se zavejo dragocenega dejstva, da se je slovenščina, ob boku večjih jezikov tujih narodov, ohranila do danes. Ob splošnem pomanjkanju izvirnih slovenskih poučnih del za mladino je knjižica več kot dobrodošla. Ana Marija Miklavčič LR 62 / Izšlo je v letu 2015 405 Kejžar, Franc Sejalec pomladi : fantazije o življenju in delu slikarja Ivana Groharja Ljubljana : Župnijski zavod Dravlje, 2015, 192 str. Jezuit Franc Kejžar, po rodu iz Sorice, se že od otroštva zanima za slikarja Ivana Groharja. Z njegovo umetnostjo ga je seznanjal sosed Miro Kačar, tudi sam slikar. Kejžar je v mladosti rad risal, a ga je pot kasneje zanesla v duhovniški stan; diplomiral je tudi iz slavistike in primerjalne književnosti. Groharjeva biografija Sejalec pomladi je njegovo peto izdano delo. Avtor na zelo svojevrsten način opisuje dramatično življenjsko pot svojega rojaka. Delo, ki je nastajalo štiri leta, temelji na resničnih dogodkih iz Groharjevega življenja. Kejžar jih je dobil s prebiranjem različne literature. Opiral se je predvsem na dela Antona Podbevška, Janeza Kajzerja in Franceta Steleta. Slikarjevo zgodbo sestavi iz posameznih impresij, vanjo vključi spomine Groharjevih sodobnikov, ocene kritikov in poznavalcev njegovega dela, poročila časnikov in svoje poetične fantazije. Knjiga nam odstira življenje mladega kmečkega fanta iz Geblarjev, ki je z neverjetno voljo, po letih trdih bojev, postal slikar. Za njegovo umetniško ustvarjanje je bilo pomembno srečanje z Rihardom Jakopičem, ki ga je vključil v svoj krog utemeljiteljev narodne umetnosti. Pod njegovim vplivom se je Grohar preusmeril od realizma k impresionizmu, od slikanja nabožnih motivov k slikanju krajine in prizorov iz kmečkega življenja. Pomembno mesto v zgodbi ima najbolj dramatičen dogodek slikarjevega življenja. Grohar je bil obsojen na zaporno kazen, ker si je v finančnih škripcih »izposodil« denar Slovenskega umetniškega društva, katerega blagajnik je bil. Sramota in revščina sta ga spremljali vse do prezgodnje smrti v zgodnjih štiridesetih letih. V zvezi s tem dogodkom je prikazan tudi boj med klerikalci in liberalci. Precejšen del biografije je namenjen opisu Groharjevih najodmevnejših slik. Ana Marija Miklavčič 406 Izšlo je v letu 2015 / LR 62 Maurer, Neža VidaVoda Škofja Loka : Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka, 2015, 49 str. Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka je v počastitev sedemdesetletnice svojega delovanja izdala pesniško zbirko Neže Maurer Vida Voda. Vsem dobro znana pesnica, pisateljica ter častna občanka Škofje Loke je s svojim delom pustila neizbrisen pečat v slovenskem literarnem prostoru, v katerem je prisotna že več kot šestdeset let. Knjiga se bere kot povest v verzih in je slavospev lepotam narave ter življenju, v katerem se prepletajo bolečina, ljubezen, osamljenost in tudi minevanje. Z njo se pesnica v zreli starosti vrača v mladost. Maurerjeva je zgodbo o plavolasi deklici Vidi dolgo nosila v sebi. Navdih zanjo je dobila na avtobusni postaji med mimobežnim srečanjem z mladim očkom, ki je grobo zavrnil prošnjo svetlolase deklice s posebnimi potrebami, da bi jo vzel v naročje. Dejanje je pesnico osebno prizadelo, zato se je odločila, da dogodek prelije v poezijo. Trpka zgodba se odvija v bližnjih Gorajtah, kjer je pesnica prebila veliko svojega časa. V nedrje tamkajšnjega gozda se po tolažbo zateče užaloščena deklica Vida. Sprejme jo sočutna in razumevajoča narava s potokom, z drevesi, s soncem in z živalmi. Pobeglo deklico najde polbratec. Vida ugotovi, da je dom ljubeča bližina in mir. Knjiga je posvečena vsem drugačnim, ki si po avtoričinih besedah zaslužijo enake možnosti za življenje. Spremno besedo k pesniški zbirki sta prispevala škofjeloški župan Miha Ješe in Marko Črtalič, ilustracije pa akademska slikarka Mirna Pavlovec. Ana Marija Miklavčič LR 62 / Izšlo je v letu 2015 407 Gasser, Marija Vasi pod Ratitovcem skozi čas = Drfe under Ratitovc durh't cajt Železniki : samozal., 2015, 215 str. Učiteljica Marija Gasser iz Železnikov je izdala kroniko Vasi pod Ratitovcem skozi čas, v kateri opisuje življenje vasi Zgornje in Spodnje Danje ter zaselkov Zabrdo, Trojar, Torka in Ravne ter deloma Sorice, s katero so bile te vasi povezane. Besedilo dopolnjujejo odlične fotografije. Kronika časovno sega od 13. stoletja do današnjega časa. Gradivo za knjigo je avtorica začela zbirati pred dvajsetimi leti, ko je na smetišču šole v Zabrdu poleg ostalih šolskih predmetov po naključju našla tudi šolsko kroniko. Začela je načrtno iskati pisne vire, stare predmete in fotografije, obiskovala je arhive in muzeje. Pomemben vir podatkov so bili domačini ter župnijska kronika v Sorici. Zanimanje za vasi je spodbudilo tudi dejstvo, da iz Zabrda izhaja njen mož. Loška gospoda je na prazno območje pod goro Ratitovec in Soriško planino naselila južne Tirolce iz Pustriške doline, da bi kultivirali krajino, ki je bila zelo podobna tisti, od koder so priseljenci prihajali. Prebivalci podgorskih vasi so zaradi lege vasi živeli odmaknjeno, vendar so bili neverjetno napredni in sposobni gospodarji, ki so znali dobro preživeti v visokogorski krajini, na nadmorski višini okrog 1000 m. S seboj so prinesli znanje tirolskih prednikov ter kulturo in vero, skozi stoletja pa izoblikovali svoj jezik, ki je preživel do 2. svetovne vojne. S pomočjo ene izmed domačink je Gasserjeva sestavila slovar jezikovnih značilnosti izpred sto let in ga vključila v kroniko. Podgorci so se preživljali z govedorejo, rejo drobnice ter s sadjarstvom. Bili so tudi spretni rokodelci. Ker so bili odlični drvarji, so jih na delo klicali v daljne dežele, od koder so prinašali različne novosti. Med sabo so v sožitju živeli gruntarji, kajžarji in gostači. Knjiga poleg zgodovinskega pregleda opisuje tudi šege in navade ob različnih praznovanjih, kmečka 408 Izšlo je v letu 2015 / LR 62 opravila, prinaša utrinke iz šolskih kronik, predstavlja znamenja, kapelice in razpela ter pesmi. Zajema še razlago poimenovanj vasi, hišna in ledinska imena ter opisuje poti, po katerih so hodili domačini. Poseben poudarek je posvečen dogajanju po 2. svetovni vojni, ko je bilo neznano kje ubitih 24 Podgorcev, predvsem gospodarjev kmetij. Hkrati je bilo na Koroško izgnanih 90 ljudi, od tega 62 otrok. Tamkajšnjim ljudem so odvzeli domove, državljanstvo, jih razlastili premoženja, prepovedali njihov jezik in spremenili priimke zaradi njihovega nemškega porekla. Knjiga je začela nastajati skupaj s prizadevanji za postavitev spominske plošče izginulim Podgorcem. S kroniko avtorica želi Podgorcem povrniti dobro ime in ohraniti bogato zgodovino vasi pred pozabo, še posebej zato, ker so te vasi, razen Spodnjih Danj, danes prazne. Ana Marija Miklavčič Kozinc, Željko Loške poti : 50 izletov po Selškem, Poljanskem in Žirovskem Ljubljana : Modrijan, 2015, 183 str. Željko Kozinc, priljubljen avtor zbirke vodnikov Lep dan kliče, v svojem osmem izletniškem vodniku potuje po Škofji Loki, Poljanski in Selški dolini ter žirovskem koncu, včasih pa pokuka tudi čez meje omenjenih področij. Knjiga opisuje 50 izletniških poti po hribih, dolinah, večjih in manjših krajih ter zaselkih in kmetijah. Dostop do nekaterih izletniških točk je mogoč z več strani, zato razporejanje izletov po glavnih dolinah ni vedno najbolj smiselno, avtor opozori v uvodu. Škofjeloški konec je dobro prepreden z označenimi potmi, s smerokazi in z informativnimi tablami in zato zelo prijazen do obiskovalcev, ki lahko uživajo v neokrnjeni naravi in gostoljubju odprtih kmetij. Vodnik nam LR 62 / Izšlo je v letu 2015 409 predstavi vrsto hribov, posejanih s cerkvami, naravne in kulturne spomenike, jezerca in slapove, večkrat pa nas popelje tudi med ljudi in njihove usode v različnih časih. Posebno mesto v vodniku je namenjeno Škofji Loki, kot enemu izmed najlepših slovenskih srednjeveških kulturnozgodovinskih mest. Vodnik ne vsebuje samo temeljitih tehničnih opisov poti, ampak nosi poseben literarni pečat, zato se bere skoraj kot napeta zgodba. Besedilo dopolnjuje okrog 300 izvrstnih barvnih fotografij različnih avtorjev. Vse opisane izletniške točke so označene na orientacijskem zemljevidu na notranji strani platnic. Ana Marija Miklavčič Jeremija Kalin (Tine Debeljak) Velika črna maša za pobite Slovence Ljubljana : Družina, 2015, 348 str. »Naša smrt ni več skrivnost!« V spominskem letu 2015, ob 70-letnici konca 2. svetovne vojne, so pri založbi Družina na pobudo Muzejskega društva Škofja Loka ponatisnili eno največjih slovenskih lirsko--epskih pesnitev. Njen avtor, Ločan dr. Tine Debeljak, je Veliko črno mašo za pobite Slovence zasnoval že v času begunstva na jugu Italije, ko je na veliki teden leta 1946 prišel v Rim. Zamisel je takrat zaupal Zorku Simčiču, Vinku Beličiču, Jožetu Peterlinu in Martinu Jevnikarju, uresničil pa jo je leta 1949 v Buenos Airesu, kjer je izšla kot prvo leposlovno delo slovenske povojne emigracije v Argentini. Cv^l c 410 Izšlo je v letu 2015 / LR 62 V 3500 verzih pesniško opisuje grozo povojnih pobojev, spominja se vseh pobitih v revoluciji, hkrati pa pretresljivo izraža motiv sprave. Globoko občutenje tragične usode slovenskega naroda je, kljub grozljivim prizorom, prepleteno z upanjem in odpuščanjem. Pesnitev sledi poteku mašnega obreda, kakor ga določa Rimski misal. Zaradi črnega mašnega plašča je ljudstvo obred, ki ga je duhovnik opravil 7. ali 30. dan po smrti oziroma pogrebu, poimenovalo črna maša (maša za rajne). S temi besedami je svoje delo naslovil tudi Debeljak, ki pa je v knjigi naveden pod psevdonimom Jeremija Kalin. Vzrok, da je želel ostati skrit, je bila skrb za njegovo družino, ki je leta 1945 ostala v »komunističnem raju«. S pomočjo mednarodnega Rdečega križa se mu je lahko pridružila šele leta 1954. Knjigo dopolnjujejo občuteni lesorezi slikarke Bare Remec, Debeljakove svakinje, s katero sta delila usodo begunstva. Risbe oziroma načrte za lesoreze je ustvarjala že v Rimu in na poti v Buenos Aires. Tudi Bara Remec je v monumen-talnem delu podpisana s psevdonimom K. Mirtič. Leta 1955 je Debeljak skice objavil v likovnem albumu Kyrie Eleison -Slovenski veliki teden, spremlja jih cikel njegovih pesmi. V Sloveniji smo ponatis te svetle dvojčice Velike črne maše, po zaslugi Muzejskega društva Škofja Loka, prvič dobili v letu 2015. Ponatisu Velike črne maše za pobite Slovence je dodan pregled Debeljakovega življenja in dela izpod peresa Helene Janežič, spremlja ga še poglobljena in obsežna študija ddr. Marije Stanonik, pod naslovom Neutešeno hrepenenje Tineta Debeljaka. Grafično podobo Črne maše, ki jo je ustvarila Bara Remec, v študiji razlaga dr. Milček Komelj. Helena Janežič Memorabilia Locopolitana 23 A glej, na tem polju je obrodil stoteren sad : zbornik Župnije sv. Jurija Stara Loka Ljubljana : Salve, 2015, 683 str. Starološki zbornik je luč sveta ugledal skoraj istočasno z loško obvoznico, a v štirikrat krajšem času. Ideja zanj je namreč začela rasti pred 10 leti, ob izidu sta-rološke kronike, ki nosi naslov Več kot 1000 let. Tako imamo pred sabo zbornik s polja, ki je obrodil stoteren sad. Deset let zorenja, piljenja vsebine in natančnega dela se je odrazilo v 39 tehtnih prispevkih s področij, povezanimi s Staro Loko oziroma starološko Faro. Pri zborniku je sodelovalo 35 avtorjev ter približno 50 posameznikov s svojimi fotografijami. Zaradi velikega števila prispevkov in raznolikosti tem, ki so se jih pisci lotili, je zbornik razdeljen v 8 poglavij. LR 62 / Izšlo je v letu 2015 411 Uvodnemu delu sledijo geografsko-socialni in drugi pogledi na župnijo, svetna zgodovina, cerkvena zgodovina, umetnostno-zgodovinski pregled, cerkvena glasba, petje in zvonjenje, življenje na Fari v zadnjem desetletju ter poglavje, namenjeno gradivu. Zbornik predstavlja izredno zanimivo in pestro branje, saj poleg odstiranja strokovnih tem na poljuden način spregovori še o življenju pod okriljem svetega Jurija. Odpira nam oči za prepoznanje in priznanje tega, kar nam je skupno. To pa je tudi osnovni pogoj za razvijanje skupnosti. Helena Janežič Naslovnica zbornika: nova cerkev sv. Jurija v Stari Loki. Pred njo je računalniška rekonstrukcija nekdanjega starološkega pokopališkega svetilnika. (fotomontaža) 412 Izšlo je v letu 2015 / LR 62 Franc Podnar Kronika občin Škofja Loka in Gorenja vas - Poljane (od 1. januarja do 31. decembra 2015) 6. januar - na trgu pred Marijino kapelico v Stari Loki je bil Trikraljevski večer s starolo-škimi koledniki in ženskim pevskim zborom Grudnove Šmikle iz Železnikov. Večer je pripravilo Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka. 8. januar - v Knjižnici Ivana Tavčarja Škofja Loka so odprli razstavo udeleženk študijskega krožka Oblikovanje gline z Univerze za tretje življenjsko obdobje Škofja Loka. 10. januar - v Kulturnem domu v Retečah je bil že 24. ponovoletni koncert Tamburaškega orkestra Bisernica iz Reteč. Nastopile so tri starostne skupine Bisernice, Vipavski tambu-raši in mlajše pevke Akademske folklorne skupine France Marolt iz Ljubljane. 15. januar - Loški muzej Škofja Loka je v Kašči na Spodnjem trgu pripravil predavanje mag. Jožeta Štukla z naslovom Ognjeno orožje v času 1. svetovne vojne; ob tem so prebirali utrinke iz dnevnika Jakoba Štukla, vojnega veterana iz 1. svetovne vojne in borca za severno mejo. 17. januar - gledališka sekcija KUD Sovodenj Neč bat Teater je v dvorani na Sovodnju uprizorila domačo igro z naslovom Kmečka komedija. 24. januar - Foto klub Anton Ažbe Škofja Loka in Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane sta v Sokolskem domu na Mestnem trgu pripravila proslavo in razstavo ob 125-letnici ustanovitve prvega društva slovenskih ljubiteljskih fotografov v Ljubljani. Leta 1889 so društvo ustanovili Ivan Šubic iz Poljan, Gustav Pirc iz Škofje Loke in Luka Pintar iz Hotavelj. Ddr.Damir Globočnik je na proslavi predstavil fotografska dogajanja in njihov pomen v času ustanovitve kluba, Helena Janežič pa ustanovitelje društva in kulturnike tistega časa. 30. januar - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil že 20. Puštusk vičer u Lok, na katerem so se predstavili učitelji Glasbene šole Škofja Loka in puštalski likovni ustvarjalci. - v preddverju Sokolskega doma na Mestnem trgu so odprli likovno razstavo Franca Temelja z naslovom Onkraj. 31. januar - Društvo Rovtarji - smučanje po starem je na grajskem griču v Škofji Loki pripravilo 16. mednarodno tekmovanje v smučanju po starem, udeležilo se ga je 60 tekmovalcev iz Avstrije in Slovenije. 4. februar - v Kašči na Spodnjem trgu je Muzejsko društvo Škofja Loka pripravilo LR 62 / Kronika občin Škofja Loka in Gorenja vas - Poljane 413 Blaznikov večer z naslovom Varovanje premične in nepremične kulturne dediščine; gosta večera sta bila dr. Andrej Gasparin, z Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, in Jernej Hudolin, direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije. 5. februar - v Knjižnici Ivana Tavčarja Škofja Loka so odprli razstavo grafik, članic likovne sekcije KUD Trata - Gorenja vas, z naslovom Objem narave. 6. februar - osrednja prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku v škofjeloški občini je bila na Gimnaziji Škofja Loka, in sicer z naslovom Pesem moja je posoda tvojega imena. Program so izvedli loški gimnazijci, na proslavi so tudi podelili priznanja za prostovoljko, prostovoljca in prostovoljski projekt leta 2014 v loški občini. - v dvorani Kulturnega društva Poljane je bila kulturna prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku. V preddverju dvorane so odprli likovno razstavo Edija Severja, Poljanske podružnice. 7. februar - osrednja prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku v Občini Gorenja vas - Poljane je bila v kulturnem domu na Sovodnju z naslovom Prešerno(vo). - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert Škofjeloškega okteta z naslovom Imel sem ljubi dve. 8. februar - ob slovenskem kulturnem prazniku in ob šestdesetletnici kulturnega doma v Retečah je bil tam Reteški literarni večer. Sodelovali so mladi reteški literati ter kitaristi Glasbene šole Škofja Loka, gost večera je bil Komorni zbor De profundis. 9. februar - za Kamnitnikom je bila komemo-racija v spomin na ustreljene talce, ki jih je okupator ustrelil 9. 2. 1944. Slavnostna govornica je bila Vesna Harej iz ZB za vrednote NOB, v kulturnem programu so sodelovali Mestni pihalni orkester Škofja Loka, Pevski zbor Lubnik ter recitatorja Monika Tavčar in Marko Črtalič. 11. februar - Loški muzej Škofja Loka je v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu odprl razstavo z naslovom Smučke na noge - uspehi prezgodaj umrlih loških smučarjev Borisa Strela, Jožeta Kuralta, Darje Porenta in Lee Ribarič. Razstavo je odprl Jaro Kalan, dolgoletni loški športni delavec. 12. februar - Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka je v Burnikovi dvorani Centra slepih, slabovidnih in starejših občanov Škofja Loka v Stari Loki pripravilo predavanje Janka Rožiča, arhitekta, urbanista in esejista, z naslovom Skriti pogledi Stare Loke. 13. februar - na Mestnem trgu je bila otvoritvena slovesnost ob tekmovanju Pokal Loka 2015. Več kot 250 mladih smučarjev iz 30 držav se je na smučiščih Starega vrha 14. in 15. 2. pomerilo v veleslalomu in slalomu. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je Filatelistično društvo Lovro Košir Škofja Loka odprlo filatelistično razstavo Zimski športi. 14. februar - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila prireditev Štandrež se predstavi. Štandrež je rojstni kraj patra Romualda, avtorja Škofjeloškega pasijona. O zgodovini Štandreža in njegovi povezanosti s Škofjo Loko je spregovoril dr. Damian Paulin, štan-dreška gledališka skupina pa se je predstavila s komedijo Gremo v teater. Ob tej priložnosti sta mesto Štandrež in njihovo društvo Skulptura Škofji Loki podarila Leseni križ upanja, umetniško delo kiparja Marca Berlota iz Štandreža. 17. februarja - učenci Glasbene šole Škofja Loka so v Sokolskem domu na Mestnem trgu pripravili pustni koncert. 21. februar - Društvo podeželskih žena Blegoš je v kulturnem domu v Poljanah pripravilo LR 62 / Kronika občin Škofja Loka in Gorenja vas - Poljane 846 prireditev z naslovom Ženske malo drugače. Predstavile so se vse društvene sekcije -dramska skupina Blegoš, likovna skupina Mavrica z razstavo likovnih del, pevska skupina Sinica in glasbena skupina Bariton - fraj-ton. Gostja prireditve je bila Otroška folklorna skupina Žiri. 28. februar - v Kašči na Spodnjem trgu je bilo predavanje Ljudsko pesništvo na Loškem. 2. marec - na Gimnaziji Škofja Loka so odprli gostujočo razstavo Ana Frank - zgodba za sedanjost. Razstavo o židovski deklici in njeni življenjski zgodbi med 2. svetovno vojno je pripravil Muzej novejše zgodovine iz Ljubljane, po njej so vodili Anini sovrstniki - loški gimnazijci. 5. marec - Loški muzej Škofja Loka je v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu odprl razstavo Tradicionalno izdelovanje papirnatih rož - nesnovna kulturna dediščina Slovenije. - v Knjižnici Ivana Tavčarja Škofja Loka so odprli razstavo fotografij o Škofjeloškem pasijonu. 6. marec - v Sokolskem domu in Mali galeriji Občine Škofja Loka so potekali Dnevi Škofjeloškega pasijona: odvijalo se je 5. srečanje slovenskih pasijonskih mest, predstavili so revijo Pasijonski doneski, odkrili loški Pasijonski križ, odprli razstave Albine in Jožeta Nastrana, Snežne Thaler in fotografsko razstavo Nesnovna kulturna dediščina Slovenije skozi fotografijo ter predstavili pasijonski prizor Štiri celine. 8. marec - v Kašči na Spodnjem trgu je Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka v Torkovem večeru s knjižnico pripravila osrednjo občinsko proslavo ob dnevu žena, pripravili so literarni večer z ustvarjalkami s Škofjeloškega. 12. marec - na Loškem odru je bila predstava Georgesa Feydeauja Maček v žaklju. 13. marec - v stari dekaniji v Stari Loki je bil Pasijonski večer 2015 v Stari Loki z recitalom Pasijonskega sonetnega venca Mateja Krevsa. 14. marec - Pevski zbor Lubnik je v dvorani Sokolskega doma na Mestnem trgu pripravil koncert z naslovom Generacije pojejo. Zvrstilo se je 220 pevcev, od vrtičkarjev do odraslih. 15. marec - v dvorani Loškega odra se je odvijal 6. festival ruskega jezika Rusijada za učence in dijake slovenskih osnovnih in srednjih šol z ruskim jezikom. Zvrstile so se številne glasbene, plesne, literarne in gledališke točke v ruščini. Udeležence so pozdravili ravnatelj loške gimnazije Jože Bogataj, župan Miha Ješe, Valerija Kilpjakova iz Ruskega centra znanosti in kulture v Ljubljani ter Larisa Šatohina z veleposlaništva Ruske federacije. 17. marec - v Rokodelskem centru DUO na Mestnem trgu so odprli razstavo pasijonskih spominkov in rokodelskih izdelkov. 18. marec - Prosvetno društvo Sotočje Škofja Loka je v Sokolskem domu pripravilo praznovanje materinskega dne. Br. Jožko Smukavec je spregovoril na temo Vesel sem te, nastopili so pevci Škofjeloškega okteta, otroškega ter mladinskega pevskega zbora Sotočje in člani otroške folklorne skupine Kamniti most. - Loški muzej Škofja Loka je v Kašči na Spodnjem trgu predstavil katalog Škofja Loka - čas pasijona. 21. marec - na štirih prizoriščih v starem mestnem jedru Škofje Loke se je odvijala prva predstava Škofjeloškega pasijona. V njej je sodelovalo 800 nastopajočih, 80 konjenikov; dopolnitev predstave so bili spremljajoča izbrana kulinarika in pasijonski spominki. Do 12. 4. so pasijon uprizorili osemkrat, ogledalo si ga je 18 000 obiskovalcev, v teh dneh so se zvrstile bralne uprizoritve pasijo-na, razstave, pohodi in odkritje loškega Pasijonskega križa. LR 62 / Kronika občin Škofja Loka in Gorenja vas - Poljane 415 27. marec - ob Dnevih Škofjeloškega pasijona so v Sokolskem domu in Mali galeriji Občine Škofja Loka odprli filatelistično razstavo Krščanstvo FD Lovro Košir Škofja Loka, tapiserij Križevega pota Radovana Rakovca ter vžiganic in vžganih čipk Matevža Maretiča. 29. marec - v kulturnem domu v Lučinah in na Sovodnju sta bili kulturni prireditvi ob materinskem dnevu in prihodu pomladi. 31. marec - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila prireditev Jesenkovo popoldne, na katerem so predstavili diplomske in magistrske naloge z Biotehnične fakultete v Ljubljani. Predavala sta dr. Branka Javornik, letošnja dobitnica Jesenkovega priznanja, in dr. Božidar Žlender, ki je to priznanje prejel lani. Sredi marca je Kulturno umetniško društvo Trata - Gorenja vas na literarnem večeru predstavilo novo knjigo Minke Marije Likar Onkraj sebe, ki vsebuje 39 kratkih zgodb, razvrščenih po letnih časih. 10. april - v Kulturnem centru slikarjev Šubic v Poljanah so odprli razstavo slik in inštalacij akademske slikarke Jerce Oblak iz Podobena. 11. april - v dvorani Kulturnega doma pri Sv. Duhu je bil dobrodelni koncert za nakup medicinskih pripomočkov in za prizadete v požaru na silvestrovo na Mestnem trgu. Nastopil je orkester Big band RTV Slovenije s pevci, igralci in komiki. 14. april - v Kašči na Spodnjem trgu je Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka v Torkovem večeru s knjižnico pripravila strokovno predavanje ob stoletnici začetka soške fronte - Soška fronta in njene strahotne posledice. 15. april - v Kinu Sora je bila gorenjska premiera dokumentarnega filma Tehnika ljudstvu o pionirskih korakih računalništva med Slovenci. 16. april - Loški muzej Škofja Loka, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki, Filatelistično društvo Lovro Košir, Združenje borcev za vrednote NOB in Občina Škofja Loka so v Sokolskem domu na Mestnem trgu odprli razstavo ob 70-letnici osvoboditve z naslovom In prišel bo (ta) dan, hkrati pa še likovno razstavo Milana Lorbka Risbe iz taborišča in filatelistično razstavo o NOB. 22. april - v atriju kapucinskega samostana v Škofji Loki so pripravili slovesnost ob 267-letnici smrti avtorja Škofjeloškega pasijona patra Romualda Marušiča in tako simbolno zaključili letošnje Dneve Škofjeloškega pasijona. 24. april - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila slovesnost ob 70-letnici osvoboditve. Slavnostni govornik je bil mag. Viktor Žakelj, nastopili so baritonist Tone Habjan, harmonikar Nejc Jemec in glasbena skupina Campo Krizi. 25. april - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je nastopil simfonični orkester mednarodne šole v Bruslju. 26. april - ob stoletnici podpisa Londonskega sporazuma so v gorenjevaški osnovni šoli pripravili strokovno srečanje. Na njem so govorili zgodovinarja Marko Štepec in dr. Dušan Nečak ter France Tomšič, ki je bil med graditelji Rupnikove linije. Ob tej priložnosti so odprli tematsko pot Po sledeh gradnje Rupnikove linije. 1. maj - na Križni Gori je bilo že 33. prvomajsko srečanje ob prazniku dela. Osrednja govornica je bila Lučka Böhm, izvršna sekretarka za varnost in zdravje pri delu ter socialno politiko in socialno zavarovanje, v kulturnem programu so nastopili Mestni pihalni orkester Škofja Loka, Mažoretno društvo Železniki in stand up komik Aleš Novak. 5. maj - ob 70-letnici konca vojne so predstavniki borčevske organizacije iz Škofje Loke, Občine Škofja Loka in Rifat K. Pateev, direktor Ruskega centra znanosti in kulture v LR 62 / Kronika občin Škofja Loka in Gorenja vas - Poljane 416 Ljubljani, položili venec k spomeniku padlim partizanskim in zavezniškim borcem. Med padlimi borci tu počiva tudi ruski borec Andrej Iksionov. 7. maj - v organizaciji JSKD Škofja Loka je bilo v Kašči na Spodnjem trgu regijsko srečanje gorenjskih pesnikov in pisateljev. Ob tej priložnosti so predstavili tudi 36. številko Sejalca. 10. maj - v organizaciji JSKD Škofja Loka je bilo v Sokolskem domu na Mestnem trgu območno srečanje odraslih pevskih zborov; nastopilo je trinajst pevskih zborov s škofjeloškega območja. 12. maj - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil tradicionalni Pomladni koncert Gimnazije Škofja Loka; nastopila sta Mešani pevski zbor Gimnazije Škofja Loka in Mešani pevski zbor Crescendo, ki ga sestavljajo nekdanji dijaki in dijakinje loške gimnazije. - v avli Gorenjskega glasa v Kranju so odprli likovno razstavo Slikarskega kluba Škofja Loka, v kulturnem programu je zapel Škofjeloški oktet. 15. maj - v prostorih nekdanjega nunskega samostana v Škofji Loki so ob 70-letnici konca 2. svetovne vojne odprli razstavo Človek, glej! Pripravili so jo Muzejsko društvo Škofja Loka, Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka, Združenje umetnikov Škofja Loka in civilnodružbena pobuda Resnica in sočutje 1945-2015. Slavnostni govornik je bil akademik dr. Kajetan Gantar. 18. maj - do 23. maja je v Škofji Loki potekal Teden obrti in podjetništva, ki sta ga pripravili Območna obrtno-podjetniška zbornica Škofja Loka in Razvojna agencija Škofja Loka. V tem tednu so se odvijala strokovna predavanja, delavnice, razstave in tržnica na Mestnem trgu. 21. maj - Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka je v Kašči na Spodnjem trgu pripravila predsta- vitev animiranega filma Tonija Mlakarja Visoška kronika, posnetega po romanu Ivana Tavčarja. 22. maj - v Kulturnem domu v Retečah je domača igralska skupina Afngunc predstavila Molierovo komedijo Skopuh. 27. maj - do 30. maja se je na več mestih v Škofji Loki odvijal recital Pasijonke - pesmi o vojni in miru, avtorjev dr. Tineta Debeljaka in drugih. Prireditev ob 70-letnici konca 2. svetovne vojne sta pripravila Muzejsko društvo Škofja Loka in Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka. 30. maj - Društvo Rovtarji - smučanje in kolesarjenje po starem je v starem mestnem jedru Škofje Loke pripravilo tradicionalno srečanje starodobnih kolesarjev. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila proslava ob 110-letnici Čebelarskega društva Škofja Loka, ob tej priložnosti so odprli priložnostno razstavo in predstavili jubilejni zbornik. 1. junij - v Rokodelskem centru DUO so odprli razstavo izdelkov iz blaga z naslovom Preja pripoveduje, avtorice Karle B. Rihtaršič. - v Knjižnici Ivana Tavčarja Škofja Loka so odprli tematsko razstavo gradiva z naslovom Veš, Antigona, svoj dolg? 3. junij - na dvorišču Puštalskega gradu je Glasbena šola Škofja Loka pripravila koncert svojih orkestrov. 4. junij - na grajskem vrtu v Škofji Loki je bila predstava izvirnega slovenskega muzikla Cvetje v jeseni po literarni predlogi pisatelja Ivana Tavčarja. 5. junij - v nekdanjem nunskem samostanu v Blaževi ulici so predstavili fotomonografijo Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja. 6. junij - mladi glasbeniki so s prireditvijo O'glasbena Loka s svojim petjem in igranjem oživili ulice, trge in atrije starega mestnega jedra. LR 62 / Kronika občin Škofja Loka in Gorenja vas - Poljane 417 8. junij - v Jurjevi dvorani v Stari Loki je Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka pripravilo Strahlov večer z naslovom Grbi in zastave - naši simboli; gost večera je bil zgodovinar Aleksander Hribovšek. 10. junij - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je Muzejsko društvo Škofja Loka predstavilo 61. številko domoznanskega zbornika Loški razgledi. O vsebini je spregovorila urednica Marija Lebar, ddr. Marija Stanonik pa je predstavila svoj prispevek o poljanskem rojaku z naslovom Strah in pogum v literaturi Vladimirja Kavčiča. - v knjigarni Modrijan na Cankarjevem trgu je bil literarni večer Lare Hawthorne, posvečen ustvarjanju mlade slikarke in ilustratorke, loške rojakinje iz Anglije. 12. junij - na dvorišču Loškega gradu je bil 15. večer slovenskih viž v narečju, na katerem je nastopilo enajst narodnozabavnih ansamblov. 14. junij - v nekdanjem nunskem samostanu v Blaževi ulici je bila bralna uprizoritev Sofoklejeve Antigone, v prevodu Ivana Hriberška in režiji Ksenije Geister, naslednji dan pa so bili Spominski dnevi 2015 in predstavitev filma Slovenija ima srce. 17. junij - v nunskem samostanu v Blaževi ulici je Muzejsko društvo Škofja Loka predstavilo ponatis pesnitve dr. Tineta Debeljaka in ilustracij slikarke Bare Remec Velika črna maša za pobite Slovence in Kyrie Eleison, slovenski veliki teden. Založba Družina iz Ljubljane je pripravila razstavo Iz globočine, spominske meditacije ob Debeljakovi Veliki črni maši in lesorezih Bare Remec. - na Loškem odru je bila uprizorjena komedija Georgesa Feydeauja Maček v žaklju, v režiji Milana Goloba in izvedbi igralcev loškega gledališča. 18. junij - na kmetiji Pr' Pustotniku v Gorenji vasi so odprli razstavo akademškega kiparja Mateja Plestenjaka iz Škofje Loke, z naslovom Zarjavele podobe Aure. 19. junij - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli razstavo ob 10-letnici sodelovanja pobratenih mest Škofje Loke in Freisinga, na vrtu doma je potekala Bralnica. - v cerkvi sv. Volbenka na Logu je bil koncert Kitara poletju; nastopile so tri kitarske skupine Glasbene šole Škofja Loka in Kitarski orkester Glasbene šole Moste - Polje. 20. junij - ob loškem občinskem prazniku se je v mestu odvijal festival zgodovine - Historial Škofja Loka 2015. Osrednja prireditev je bila dramska igra Kamniti most po scenariju Katje Štucin in v režiji Matije Milčinskega. V mestu se je odvijal srednjeveški sejem, promenada meščanov v historičnih oblačilih in knjižnica na prostem, nastopile so glasbene skupine s srednjeveško glasbo, vitezi iz Freisinga, delovale so rokodelske delavnice za otroke ter odrasle. Na temo loške zgodovine so razstavili likovna dela osnovnošolcev in vrtičkarjev, obiskovalci pa so lahko okušali jedi z loškega podeželja. 21. junij - v nekdanjem nunskem samostanu v Blaževi ulici je bil koncert Komornega zbora Megaron s solistko Marto Močnik - Pirc in dirigentom Damijanom Močnikom, sodelovali so še orglar Klemen Karlin, violončelist Jaka Trilar in pritrkovalci. 22. junij - v Galeriji Loškega muzeja na Loškem gradu je Anton Peršak, državni sekretar na Ministrstvu za kulturo, odprl razstavo Avgust Černigoj - Teater. 23. junij - v Poljanah je bila prireditev ob dnevu državnosti s sveto mašo in kulturnim programom, naslednjega dne so bile slovesnosti tudi v Gorenji vasi, Javorjah in Novi Oselici. 25. junij - ob dnevu državnosti je bil na Mestnem trgu koncert Mestnega pihalnega orkestra Škofja Loka, slavnostni govornik je bil dr. Andrej Osterman, načelnik Generalštaba slovenske vojske. LR 62 / Kronika občin Škofja Loka in Gorenja vas - Poljane 418 26. junij - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila prireditev Med sliko in glasbo, povezava med likovno umetnostjo in glasbo. Predstavili so se likovniki iz Škofje Loke in Freisinga, glasbeniki Godalnega orkestra Amadeo iz Škofje Loke, solistka Liza Šparovec ter skladatelj Leon Firšt. Izvajali so dela skladateljev 19., 20. in 21. stoletja. 27. junij - ob loškem občinskem prazniku so v športni dvorani na Trati podelili občinska priznanja. Zlati grb je prejel Janez Sušnik, srebrnega Dieter Thalhammer, nadžupan pobratenega mesta Freising, in Vrtec Sončni žarek Stara Loka. V kulturnem programu sta sodelovala Orkester slovenske vojske in solistka Nina Strnad. 10. julij - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli razstavo Združenja umetnikov Škofja Loka Novejše slikarstvo in kiparstvo na Loškem (2014-2015), v Mali galeriji Občine Škofja Loka pa razstavo Likovnega kluba Škofja Loka Voda. 2. avgust - na Svetem Ožboltu je Prosvetno društvo Sotočje Škofja Loka pripravilo 19. srečanje ljudskih pevcev in godcev. 3. avgust - v Knjižnici Ivana Tavčarja Škofja Loka so odprli slikarsko razstavo Mojce Štefelin Življenje. 5. avgust - od 5. do 9. avgusta sta loški društvi Rovtarji in Folklorno društvo Škofja Loka sodelovali na festivalu narodnih noš, ljudskih plesov in glasbe Europeada v Helsinborgu na Švedskem. 9. avgust - na Grebljici pod Starim vrhom je Turistično društvo Stari vrh pripravilo že 44. dan oglarjev. Prikazali so oglarjenje, spravilo lesa, tesanje hloda ter postavljanje in požig kope. Nastopili so ljudski pevci in pevke, Folklorna skupina Javorje in Tamburaška skupina Bisernica iz Reteč. 14. avgust - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli likovno razstavo Mojce Pintar Arhaične figure; predstavila je izbor slik starih civilizacij. 15. avgust - na Hotavljah je bil Večer podoknic, na katerem sta nastopila moška vokalna skupina Pozdrav in ansambel Raubarji, odigrali so domačo igro Ena ndejla dopoudne. V nedeljo so se na semanji dan na družabnem srečanju zbrali izseljenci, ki so zapustili Hotavlje. 20. avgust - od 20. do 29. avgusta je v Škofji Loki potekal festival Pisana Loka 2015, na katerem so se zvrstili koncerti različnih žanrov, predstave pouličnih in improviziranih gledališč, razstave, javne diskusije, delavnice in različni otroški programi. - v Bralnici na vrtu Sokolskega doma na Mestnem trgu je bilo srečanje s pesnico Nežo Maurer in predstavitev njene nove knjige Vida - Voda. Zbirko je izdala in založila Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka. I. september - v Kulturnem centru slikarjev Šubic v Poljanah so odprli razstavo izdelkov iz blaga z naslovom Preja pripoveduje, avtorice Karle B. Rihtaršič. 5. september - v Kulturnem centru slikarjev Šubic v Poljanah je potekal extempore na temo Jurija Šubica Pred lovom. 10. september - v prostorih Šubičeve hiše v Poljanah sta Muzejsko društvo Škofja Loka in Kulturni center slikarjev Šubic iz Poljan pripravila Blaznikov večer z naslovom Poslikave Jurija Šubica v Schliemannovi palači v Atenah. Predavala je mag. Ana Kocjančič. II. september - Zveza hrvaških društev v Sloveniji in Hrvaško kulturno društvo Komušina iz Škofje Loke sta pripravila 4. sabor hrvaške kulture v Sloveniji, na katerem so se predstavile vse njihove športne in kulturne skupine. 12. september - v Škofji Loki je potekal 7. mednarodni festival pihalnih orkestrov Loka jo piha 2015, sodelovali so orkestri iz Slovenije, Hrvaške in Italije. LR 62 / Kronika občin Škofja Loka in Gorenja vas - Poljane 419 21. september - v Rokodelskem centru DUO na Mestnem trgu so odprli razstavo Leto in praznik: rokodelstvo skozi praznično leto. 22. september - na vrtu Sokolskega doma in v Jesharni na Cankarjevem trgu so predstavili ilustrirano izvirno mladinsko povest Kurent Aleša Štegra, z ilustracijami Tine Dobrajc. - pred kapelico v Stari Loki so v sklopu Evropskega tedna mobilnosti 2015 slovesno odprli prenovljeno središče Stare Loke in infrastrukture v Krajevni skupnosti Stara Loka - Podlubnik. 23. september - v knjigarni Modrijan na Cankarjevem trgu je dr. Matevž Košir predstavil svojo knjigo Prostozidarstvo na Slovenskem. 24. september - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu je bila projekcija animiranega filma Visoška kronika in pogovor z njegovimi ustvarjalci: Tonijem Mlakarjem, Ivanom Šušnjarjem in Jano Fojkar. V tem času je bila v galeriji na ogled tudi dokumentarna razstava o Visoški kroniki. 25. september - od 25. septembra do 3. oktobra so na Loškem potekali Dnevi evropske kulturne dediščine; s svojo dejavnostjo so se v tem času predstavili Rokodelski center DUO, Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka, Društvo Sorško polje, Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka, Loški muzej Škofja Loka, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki, Glasbena šola Škofja Loka ter župnije Škofja Loka, Stara Loka, Suha in Sv. Duh. - v organizaciji JSKD Škofja Loka je v mestu potekala Mala Groharjeva slikarska kolonija; sodelovalo je 130 učencev in mentorjev iz gorenjskih šol in s Ptuja. Njihova dela so bila razstavljena v Sokolskem domu, nagrajena dela z lanske kolonije pa v Mali galeriji Občine Škofja Loka. 29. september - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bilo predavanje Kaj nam o praznovanjih govorijo arhivski viri. Predavanje je ob Dnevih evropske kulturne dediščine pripravil Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki. 2. oktober - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila razstava Agate Trojar z naslovom Nekaj grižljajev lune - vizualizirana in uglasbena poezija. 4. oktober - v Parku škofov pod starološko cerkvijo so ob 150-letnici posvetitve cerkve sv. Jurija odkrili doprsni kip škofa Andreja Karlina, delo akademskega kiparja Metoda Frlica. Kip je blagoslovil in skupaj z Minko Žagar odkril novomeški škof Andrej Glavan. 6. oktober - v Rokodelskem centru DUO so odprli razstavo Matije Hiršenfelderja in Klemna Urbanije, mojstrov rokodelcev. 7. oktober - v knjigarni Modrijan na Cankarjevem trgu so predstavili roman v stripu kanadske rojakinje Nine Bunjevac Očetnjava. Z avtorico se je pogovarjal stripar in pisec Iztok Sitar. - na Loškem odru je bila premiera romantične komedije Jeana Giraudouxa Amfitrion 38 v režiji Matije Milčinskega in izvedbi loških igralcev. 8. oktober - Loški muzej Škofja Loka je v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu odprl večmedijsko interaktivno razstavo akademske slikarke Mateje Kavčič z naslovom Gozdna igralnica, 22. oktobra so v galeriji pripravili še pogovor z umetnico. 15. oktober - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je Filatelistično društvo Lovro Košir Škofja Loka odprlo dve filatelistični razstavi: Zgodovinski razvoj pošte v Škofji Loki (1840-2015) ob 175-letnici začetka poštne dejavnosti v Loki in Promet, ki je povezana z odprtjem poljanske obvoznice. 16. oktober - v Osnovni šoli Ivana Tavčarja Gorenja vas je bilo predavanje z diapozitivi z naslovom Nepal po potresu - Ljubezen in LR 62 / Kronika občin Škofja Loka in Gorenja vas - Poljane 420 sočutje na recept? Predavala je zdravnica Anda Perdan, ki je po potresu kot prostovoljka delala v Nepalu. 17. oktober - v Kulturnem domu v Retečah je bil slavnostni koncert ob 60-letnici izgradnje kulturnega doma in ob 15-letnici delovanja Tamburaške skupine Bisernica - veterani. Nastopili so domači kulturniki z gosti. - v Sokolskem domu v Gorenji vasi je potekal 4. festival karikatur, in sicer z delavnicami in predvajanjem animiranega filma Visoška kronika Tonija Mlakarja. 18. oktober - Turistično društvo Slajka Hotavlje je ob 100-letnici smrti Luke Pintarja, literarnega zgodovinarja, jezikoslovca in bibliotekarja, na njegovi rojstni hiši pri Prešercu na Hotavljah odkrilo spominsko ploščo ter v Zadružnem domu pripravilo spominsko srečanje. 20. oktober - v Škofji Loki so slovesno odprli obvoznico proti Poljanski dolini, dolgo 4 kilometre, in predor pod Stenom. To pomembno prometno pot so predali svojemu namenu ministra Boris Koprivnikar in Peter Gašperšič, župan Miha Ješe, Irena Zore Willenpart, vodja projekta, Damir Topolko, direktor direkcije za infrastrukturo, in Zdenka Lukančič, vodja projekta pri Občini Škofja Loka. 22. oktober - Rotary klub Škofja Loka je v Kašči na Spodnjem trgu pripravil predavanje dr. Matevža Koširja z naslovom Prostozidarstvo na Slovenskem. 24. oktober - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je Avto-moto društvo Škofja Loka ob 70-letnici delovanja pripravilo slovesno akademijo in spominsko razstavo. 25. oktober - v starološki cerkvi je bil slavnostni koncert ob 150-letnici postavitve Goršičevih orgel; na njem sta nastopila pianist Dalibor Miklavčič in Godalni trio. 29. oktober - v Kulturnem domu Poljane je bil koncert pevske skupine Blegaške sinice, ki že osmo leto deluje v okviru Društva podeželskih žena Blegoš. 30. oktober - pred Domom zveze borcev v Škofji Loki je bila slovesnost v spomin na padle borce in žrtve fašističnega nasilja. 3. november - v Rokodelskem centru DUO na Mestnem trgu so odprli razstavo sodobnih polstenih izdelkov Anje Musek. 4. november - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert violinista Andreja Kopača. 5. november - Loški muzej Škofja Loka je v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu odprl razstavo akademskega kiparja Metoda Frlica z naslovom Udi narodnega telesa ali fantje, zavozili ste! Avtor z razstavo odgovarja na stanje v slovenski in globalni sodobni družbi. 18. novembra pa so predstavili katalog in pripravili pogovor z umetnikom. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli fotografsko razstavo treh avtorjev: Urbana Babnika, Anite Pavlič in Janeza Pelka z naslovom Laibach : Škofja Loka, v preddverju pa fotografsko razstavo Urške Potrebuješ V čudežni deželi. 6. november - Gimnazija Škofja Loka je v Sokolskem domu na Mestnem trgu pripravila tujejezični recital z naslovom Jezik - kultura in tradicija. - v Mali galeriji Občine Škofja Loka so odprli likovno razstavo Ivanke Keber in Mire Golja z naslovom Slikarski izziv. 11. november - Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka in Kino Sora sta v kinodvorani na Mestnem trgu predstavila knjigo in dokumentarni film Ogenj, rit in kače niso za igrače, avtorice Milene Miklavčič; z njo se je pogovarjala Monika Tavčar. 12. november - Loški muzej Škofja Loka je v Kašči na Spodnjem trgu pripravil predavanje z naslovom Svetila skozi čas. Predavali so Biljana Ristic, Jože Štukl in Mojca Šifrer Bulovec. LR 62 / Kronika občin Škofja Loka in Gorenja vas - Poljane 421 14. november - v Jurjevi dvorani v Stari Loki so predstavili zbornik župnije Stara Loka z naslovom A glej, na tem polju je obrodil sto-teren sad. Zbornik obsega 700 strani, 35 avtorjev je napisalo 39 prispevkov; posvečen je 150-letnici posvetitve starološke cerkve. Ob tej priložnosti so odprli tudi razstavo akvarelov Dejana Koširja in pripravili koncert pevskega zbora Tomaž Tozon & Viribus unitis. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je JSKD Škofja Loka pripravil regijsko tekmovanje odraslih pevskih zborov: malih vokalnih skupin, moških, ženskih ter mešanih pevskih zborov. Nastopilo je 15 pevskih sestavov z Gorenjske. 19. november - Rotary klub Škofja Loka je v Kašči na Spodnjem trgu pripravil predavanje Ande Predan Nepal po potresu. 20. november - v dvorani Sokolskega doma v Gorenji vasi so odprli razstavo Klekljarskega društva Gorenja vas z naslovom Čipka - ta lepi okras. 21. november - v dvorani Sokolskega doma v Gorenji vasi so ob prazniku Občine Gorenja vas - Poljane pripravili slavnostno akademijo s podelitvijo občinskih priznanj. Priznanje občine so prejeli Stanislav Bizovičar za uspešno vodenje KS Lučine, Franc Miklavčič za izviren odnos do narave in njenih danosti, Antonija Oblak za delo na področju turizma in kulture, Klekljarsko društvo Deteljica za ohranjanje in razvijanje klekljar-stva in Krajevni odbor Rdečega križa Poljane za dolgoletno človekoljubno delo. Priznanje župana je prejela Ema Klinec za športne uspehe v smučarskih skokih. Kulturni program so pripravili učenci Osnovne šole Poljane. 25. november - v kapeli Loškega gradu je Loški muzej Škofja Loka ob zaključku prve faze konservatorsko-restavratorskih posegov pripravil dokumentarno razstavo z ogledom restavriranih poslikav v kapeli. 27. november - v kapeli Puštalskega gradu so odprli likovno razstavo Petra Jovanoviča Pavčkovi angeli. Pesmi Toneta Pavčka je brala Marija Lebar, nastopili so tudi učenci Glasbene šole Škofja Loka. V novembru so v Javorjah proslavili 110-letnico nove šolske stavbe. V kapeli Puštalskega gradu sta se predstavila slikar Edi Sever z akvareli in Avgust Babnik s fotografijami. 3. december - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu je Loški muzej Škofja Loka ob prazniku kulture odprl skupinsko prodajno razstavo z naslovom Izložba domišljije. 4. december - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli razstavo Ekrani akademskega slikarja Simona Jugovica Finka, nagrajenca ex-tempora Iveta Šubica. V Mali galeriji Občine Škofja Loka je bila razstava likovnih izdelkov učencev Osnovne šole Ivana Groharja z naslovom Škofja Loka v snegu in drugi Groharjevi motivi. - na Loškem odru je bila premiera dramskega dela Milana Jesiha Cesarjeva nova oblačila v režiji Milana Goloba in izvedbi igralskega podmladka Loškega odra. 5. december - pri Brdarju v Vinharjih je bilo srečanje s kulturnim programom v spomin na poljansko vstajo, pripravila sta ga ZB za vrednote NOV Poljane in Organizacijski komite za prireditve Po stezah partizanske Jelovice. 7. december - v Knjižnici Ivana Tavčarja Škofja Loka so odprli dokumentarno razstavo ob 70-letnici loške knjižnice. 8. december - v Modrijanovi knjigarni na Cankarjevem trgu so se o stripu pogovarjali striparji Iztok Sitar, Zoran Smoljanič in Damijan Stepančič. 9. december - Smučarski klub Alpetour Škofja Loka je v Sokolskem domu na Mestnem trgu LR 62 / Kronika občin Škofja Loka in Gorenja vas - Poljane 422 predstavil zbornik ob 40. izvedbi pionirskega smučarskega tekmovanja Pokal Loka. - v Jurjevi dvorani v Stari Loki je Kulturnozgodovinsko društvo Lonka Stara Loka pripravilo spominski večer z naslovom Povojni poboji na Škofjeloškem 70 let pozneje. Gostje so bili dr. Mitja Ferenc, Janez Pintar in mag. Bogdan Vidmar. 10. december - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je Rotary klub Škofja Loka pripravil božično-novoletni dobrodelni koncert ženskega pevskega zbora Dupljanke ter violinistk Ane in Maje Sešek ob spremljavi pianistke Jasne Jan Sešek. 11. december - v Miheličevi galeriji v Kašči na Spodnjem trgu je Loški muzej Škofja Loka odprl preurejeno zbirko z naslovom Znani in neznani France Mihelič, Združenje umetnikov Škofja Loka pa v spodnjem nadstropju Zbirko v nastajanju. Ob odprtju so spregovorili direktorica muzeja Saša Nabergoj, avtor prenove Boštjan Soklič in župan Miha Ješe. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert simfoničnega orkestra Crescendo. 14. december - v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu je Zavod Tri ob prazniku kulture odprl skupinsko prodajno razstavo loških umetnikov z naslovom Izložba domišljije - po dar na Plac! 15. december - v Kašči na Spodnjem trgu je bil literarno-glasbeni večer s pesnikom in umetnostnim zgodovinarjem dr. Miklavžem Komeljem, prejemnikom letošnje Jenkove nagrade. - v Sokolskem domu na Mestnem trgu so s strokovnim posvetom proslavili 70-letnico Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka. Na posvetu z naslovom Srednjeveška Loka -sodobna knjižnica so o pomenu in nadaljnjem razvoju loške knjižnice spregovorili direktor knjižnice Matjaž Eržen, župan Miha Ješe, arhitekt Primož Žitnik in direktor Mestne knjižnice Kranj Viljem Leban. 16. december - v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil božično-novoletni koncert Glasbene šole Škofja Loka. 19. december - v cerkvi sv. Jurija v Stari Loki je bil božično-novoletni koncert Gimnazije Škofja Loka. 20. december - v telovadnici Osnovne šole Poljane je bil božični koncert Jerbas domačih, ki sta ga organizirala Občina Gorenja vas - Poljane in Agencija Media butik. - v dvorani Loškega odra so razglasili letošnje dobitnike nagrad Sklada Staneta Severja. Za igralske dosežke na poklicnih odrih sta bila nagrajena Aljaž Jovanovic iz SNG Drama Ljubljana in Arna Hadžijevic iz SNG Nova Gorica. Nagrado za najboljšega študenta dramske igre je prejela Maša Grošelj, kot najboljši ljubiteljski igralec je bil nagrajen Nejc Jezernik iz KUD Zarja Trnovlje Celje. Po podelitvi nagrad je bila še predstava Prešernovega gledališča iz Kranja Marie Ndiaye Hilda. 25. december - v Športni dvorani na Trati je bil božično-novoletni koncert Mestnega pihalnega orkestra Škofja Loka. V začetku meseca decembra so v Osnovni šoli Jela Janežiča pripravili osrednjo prireditev ob sedemdesetletnici njene ustanovitve. LR 62 / Kronika občin Škofja Loka in Gorenja vas - Poljane 423 LR 59 / Loški razgledi 425 426 Loški razgledi / LR 62 LR 59 / Loški razgledi 427 428 Loški razgledi / LR 62 Navodila avtorjem člankov Sedanji in prihodnji sodelavci Loških razgledov naj pri sestavljanju člankov upoštevajo naslednja navodila: Oblika prispevka: • Znanstveni ter strokovni članki za poglavje Razgledi ne smejo biti daljši od ene avtorske pole (30.000 znakov brez presledkov), prispevki za Gradivo ne daljši od pol avtorske pole (15.000 znakov brez presledkov), nekrologi, predstavitve razstav, knjig in podobni prispevki pa ne daljši od četrt avtorske pole (7.500 znakov brez presledkov) računalniško napisanega besedila. • Prispevki naj bodo napisani z urejevalnikom besedil Word, v naboru znakov Times New Roman. Velikost črk naj bo 12 pik, z enojnim medvrstičnim razmakom. Naslov in mednaslovi naj bodo poudarjeni, vsebinska razčlenitev prispevka pregledna in logična. • Znanstveni in strokovni članki za poglavje Razgledi naj vsebujejo še: a) izvleček - kratek opis prispevka (v obsegu od 5 do 10 vrstic), b)pOVZetek - predstavi naj glavne rezultate prispevka (v obsegu od 20 do 30 vrstic). • Opombe morajo biti pisane enotno, pod črto na dnu vsake strani (footnote). • To velja tudi za navajanje virov in literature. Citiranje virov in literature: Citiranje virov in literature mora biti v skladu z uveljavljenimi pravopisnimi normami. Celoten naslov citata naj bo le v seznamu virov in literature na koncu prispevka. V opombah navajajte vire in literaturo le v skrajšani obliki, predpisano citiranje je obvezno. Viri in literatura naj bodo citirani takole: • Arhivski viri - navedemo: arhiv (uporabljamo uveljavljene kratice), signatura in ime fonda ali zbirke, številko arhivske škatle ali fascikla (tehnične enote), številko mape (arhivske enote) in/ali ime dokumenta. Primer: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki, ŠKL 1, Občina Zminec, tehnična enota 14, arhivska enota 144, regulacija Sore. V skrajšani obliki citiramo: ZAL-ŠKL, ŠKL 1, t. e. 14, a. e. 144. • Literatura - monografije - navedemo: priimek in ime avtorja, naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku), kraj, založnik in leto izida, stran(i). Primer: mazrnk, Pavle: Škofa Loka in loško gospostvo (973-1803). Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973, 560 str. V skrajšani obliki citiramo: Blaznik, Škofja Loka, str. 230-235. • Literatura - članek - navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka, naslov publikacije (v poševnem tisku), letnik, številka, kraj, založnik in leto izida, stran(i). Primer 1: Ramovš, Anton: Amoniti na loškem ozemlju. V: Loški raZgledi 45, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1998, str. 11-14. V skrajšani obliki citiramo: Ramovš, Amoniti, str. 11-14. LR 59 / Loški razgledi 429 Primer 2: Stariha, Gorazd: Trije tolovaji. V: Zgodovina za vse, letnik IV, št. 1, Celje : Zgodovinsko društvo, 2000, str. 47-58. V skrajšani obliki citiramo: Stariha, Trije tolovaji, str. 53. • Spletne strani - glede na vrsto prevzema so lahko to članki, publikacije, dokumenti, enciklopedije, slovarji. Če je znan avtor, navedemo avtorja, naslov članka ali dokumenta, datum prevzema in natančen naslov spletne strani. Primer 1: Maja Kač, Slovenski arhivski biseri, izbrani v kilometrih gradiva. Pridobljeno 22. 3. 2015, na http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/slovenski-arhivski-biseri-izbrani-v-kilometrih-gradiva/359724. Pri publikacijah organizacij, ki so objavljene na spletnih straneh, navedemo naslov publikacije, datum prevzema in naslov spletne strani. Primer 2: Konvencija o otrokovih pravicah. Pridobljeno 10. 12. 2010. Dostopno na: http://www.varuh-rs.si/index.php?id=105. Če avtor ni znan, navedemo samo datum prevzema in natančen naslov spletne strani. Primer 3: Pridobljeno 15. 4. 2015 na http://www.gorenjci.si/osebe/blaznik-pavle (pavel)/689. Slikovne priloge: • Zaželeno je, da avtorji svoje prispevke opremijo s fotografijami, skicami, risbami ipd. Oddajo naj jih v kuverti ali na CD oziroma DVD nosilcu. Slikovna datoteka morajo biti v formatu TIFF ali JPG, v ločljivosti vsaj 300 dpi na 15 cm širine). • Slikovne priloge morajo biti označene s številko, v tipkopisu pa mora biti določeno, kam sodijo. Podnapisi morajo biti že v tipkopisu glavnega besedila. V oklepaju naj bodo navedeni vir, avtor oziroma lastnik fotografije. Ostala navodila: • Teksti morajo biti posredovani v tiskani obliki (ena kopija) in elektronski obliki (na CD oziroma DVD). Ime datoteke naj bo ime avtorja. Pisci jih lahko pošljejo na naslov Muzejskega društva Škofja Loka (Grajska pot 13, Škofja Loka), po elektronski pošti na naslov: marija.lebar48@gmail.com ali osebno izročijo urednici. • Zadnji dan za oddajo prispevkov je 2. november, razen za prispevke, ki so kronološko vezani na povzemanje dogodkov v tekočem letu, kjer je rok za oddajo 10. januar. • Prispevke preberejo urednica in recenzenti, ki odločajo, če je prispevek primeren za objavo oziroma ga (po potrebi) s pripombami vrnejo avtorju v dopolnitev. Recenzije so anonimne. • Za trditve in znanstveno vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. • DVD, CD in rokopisov ne vračamo. Podatki o avtorju: • Vsak prispevek mora vsebovati ime in priimek avtorja, naziv, poklic in ustanovo, kjer je zaposlen, naslov elektronske pošte, telefonsko številko. 430 Loški razgledi / LR 62 LR 59 / Loški razgledi 431 Spoštovani Ločani, prijatelji in obiskovalci Škofje Loke! Muzejsko društvo Škofja Loka je že tričetrt stoletja nosilec domoznanstva na širšem Loškem ozemlju. Naša najbolj prepoznavna dejavnost je izdajanje domoznanskega zbornika Loški razgledi, ki redno izhaja že od leta 1954. Poleg tega imamo še tri zbirke, v katerih izdajamo domoznanske knjige, in sicer: • zbirko Doneski, kjer smo do sedaj izdali 35 naslovov, • zbirko Pasijonski doneski, kjer smo do sedaj izdali 11 naslovov (ti so všteti že v zbirko Doneski) in • zbirko Vodniki po loškem ozemlju, v kateri je do sedaj izšlo 11 naslovov. Redno tudi pripravljamo tematske Blaznikove večere, na katerih obravnavamo različne vsebine, pomembne za ljudi na širšem loškem ozemlju. Naše delo in zgodovino delovanja društva si lahko ogledate na naših spletnih straneh: www.mdloka.si. Vabimo vas, da se nam pridružite. Pristopno izjavo lahko izpolnite na spletnih straneh www.mdloka.si ali jo dvignete v pisarni Loškega muzeja. mag. Aleksander Igličar predsednik Muzejskega društva Škofja Loka 432 Loški razgledi / LR 62