KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KOSITRARJI BAROČNE LJUBLJANE DONESEK k OBRTNI ZGODOVINI KOSITRAHSTVA NA SLOVENSKEM BRANKO KOROŠEC 1. O nekdanji obrtni obdelavi te polžlahtne kovine, kositra, o kositrarskih delavnicah in njihovih izdelkih pri nas je bilo doslej na- pisanega zelo malo. Prav pomanjkanje take- ga ali namenu primernega študijskega gra- diva v slovenskem obsegu pa je tudi vzrok, da vse premalo cenimo vrednost izdelkov te sicer preživete kovinske stroke pri nas ter preradi prezremo tudi pomen, ki ga je ko- si trnina v razvoju ožje stanovanjske kulture pri nas nekdaj imela. Kositrarska obrt je bila v slovenske dežele vpeljana s severa. Naraščajoče potrebe sred- njeveškega in predvsem baročnega meščan- stva slovenskih mest so to obrt nujno vključile v proizvajalno življenje svojega časa. Utesnje- na v ozke zakone cehovstva je bila vezana in v razvoju odvisna od svojih obrtnih središč z roba slovenskih meja ter ji zato v nekem smislu pritiče pečat provincialnosti. Vendar pa ta namišljena provincialnoBt njene dejan- ske vrednosti v kulturno-zgodovinskem raz- voju naše ožje domovine ne more okrnjevati. Za uvod le nekaj besed o splošnem razvoju kositrarske obrti. Lahko rečemo, da so že ljudstva bakrene dobe vsaj delnO' spoznala elementarne lastnosti kositra, sicer z njim ne bi skušala utrditi za obdelavo krhkega bakra. Nova zlitina, bron, pomeni v kulturni zgodo- vini človeštva važen preokret, hkrati z upo- rabo brona pa je narasla vrednost tudi ko- sitru. Pirenejski polotok in Britansko otočje sta prvi znani nahajališči kositra, ki jih je odkril in črpal človek bronaste dobe. V Sre- dozemlje so ga zanesli Krečani, v Egipt pa njihovi mornarji v kretski službi. Helada v dobi Homerja uporablja kositer brez primesi kot polžlahtno kovino za okraševanje svo- jega orožja in ščitov, tiran Dionizij kuje iz njega denar, Aristotel omenja kositren kip Dedala. Cassiteros, grška beseda za kositer, je keltska izposojenka, celinski Kelti so nam- reč Britansko otočje, od koder so dobavljali to kovino, imenovali Kasiteride — daljno otočje. Klasična Grčija in potem Rim sta glavna konsumenta kositra, ki prihaja s Pi- renejev po tako imenovani »kositrni cesti«, ob jantarjevi poti najpomembnejši cestni zvezi Evrope tistega časa. Cezarski Rim be- leži prve kositrarske delavnice, ki skušajo manj premožnim nadomestiti razkošje v sre- bru in zlatu. Krščanstvo, vera ubožnih, pa propadanje imperija pospešita uporabo ko- sitrnine v cerkvah in jedilnicah meščanskih domov. Vpad barbarov in zlom imperija pa utrne za več kot stoletje tudi to obrtno de- javnost. Literarna poročila o uporabi kositra v zgodnjem srednjem veku so skromna in tudi ne vedno povsem točna. Da pa je bil kositer v tistem času zelo važna surovina, nam po- trjuje SHEDULA DIVERSARIUM ARTIUM, Zapisek meniha Teofila Presbyterja iz okoli leta 1100, ki vsebuje popoln opis ulivanja in obdelave kositrnega vrča. Pospešen razvoj kositrarske obrti pomeni v XIIL stoletju pričeto izkorišča- nje ležišč kosi trene rude v saško-češkem rudogorju; prve prave umetnoobrtne kositr- ne izdelke pa zasledimo v zgodnjem XIV. stoletju. Predvsem so to krstilni kotliči iz čeških in moravskih cerkva, v severni Nem- čiji, na Badenskem in v Porenju. Posebnost v takratni kositrarski umetni obrti so kosi- treni vodnjaki, med najznamenitejše sodijo tisti v Külsheimu, Braunschweigu in Mainzu. Dalje štejejo med takratne umetnoobrtne ko- ^ sitrne izdelke tudi razni relikvariji, reliefna romarska znamenja in svetinjice, popotne^" čutarice — ampule ali pilgrimarice — hosti- ariji in podobno. Koliko se je kositer udo- mačil v hišni rabi, nam posreduje opis zgo- dovinarja Germaina Bapsta v knjigi L'Etain, kjer avtor navaja kot redne izdelke kosi- trarskih delavnic XIV. stoletja vrče in ročke, pivske vrčke, sklede, krožnike, žlice, vilice, zajemalke, stojala za kis in olje, podstavke, pladnje, pa svečnike, razne tekočinske meri- ce v hišni in apotečni rabi in posodje za shranjevanje. Pravi razvoj kositrarske umet- nosti pa se prične šele konec XV. stoletja. Kositer se je tedaj pocenil, v Evropo prične namreč prihajati tudi vzhodnoindijski kosi- ter. Nova stanovanjska kultura zgodnjerene- sančne dobe in njen napredujoči življenjski standard narekujeta zamenjavo glinastega in lesenega posodja z boljšo in lepšo iz kositra, ki je hkrati cenejša od posodja v srebru, pa izlikana do popolnega sijaja prav tako repre- zentančna. XVI. ter prva četrtina XVII. sto- letja postaneta vrhunska doba za razcvet evropske kositrarske obrti in njene umetno- sti. Za umetniško oblikovanje kositrnine pa je posebno važna doba kasne renesanse, ki ustvarja izdelke, ki niso namenjeni samo praktični uporabi, temveč predvsem okrasju in reprezentanci. Te predmete, ulite iz naj- boljše kositrne zlitine — vrči, sklede, krožni- 182 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ki, svečniki, doze, plakete in podobno — oiznačujiemo kot žlahtno kositmino v razliko od navadnega kositrnega namiznega posodja. V obliki in Izdelavi se žlahtna kosdtrnina naslanja na srebrarska dela te dobe. Ulito reliefno okrasje nadomesti gravuro, motivika okrasja sega po bogatih vzorcih arabeske, mi- toloških scenah in alegorijah in antikizira- nem ornamentu. Najznamenitejši mojster in oblikovalec žlahtne kositmine te dobe je bil francoski kositrar in graver Francois Briot (1550 do 1615), njegov najuspelejši izdelek je vedno znova ponavljana Temperantia, garni- tura umivalnega vrča s skledo z osrednjim reliefnim motivom sedeče Temperantie. V nemškem kositrarskem središču te dobe, v Nürnbergu, je v vrsti znanih imen tamkajš- njih kositrarjev že najpomembnejše ime Ga- šperja Enderleina (1560—1633), ki je bil uspe- šen posnemalec svojega francoskega vzornika. Iz njegove delavnice je izšla vrsta modelov (kalupov) ljudskih okrasnih stenskih krož- nikov, ki postanejo v dobi baroka skoraj obvezni del dekorativne opreme večine me- ščanskih obednic. Poleg Nürnberga je bil Augsburg najpomembnejše srednjeevropsko kositrarsko središče. Vrsto pomembnih re- prezentativnih kositrnih izdelkov dobavljajo saške in severnočeške delavnice; tudi švi- carski mojstri-kositrarji ne zaostajajo. Med meščanstvom italijanskih mestnih republik se kositrnina ni uveljavila, tu je za repre- zentanco služilo srebro in steklo, kositrnina pa ostala domena siromašne j šega prebival- stva. Podobno je v tedanji Franciji; nasprot- no pa kositrar j i Nizozemske, Danske in An- glije, domovine najboljšega evropskega ko- sitra, zalagajo obednice svojih someščanov s posodjem, ki le v surovini zaostaja za blešče- čo srebrnino plemiških dvorcev. Občutno obubožan je srednjeevropskega prebivalstva med tridesetletno vojno (1618—-1648) je imelo za posledico nazadovanje dejavnosti za pre- nekatero umetno obrt. Vojni sledeče obdobje porajajočega se evropskega absolutizma pa ob trenju med nastajajočo industrijsko pro- izvodnjo (manufakture) in tradicionalno kra- jevno obrtno dejavnostjo nehote pospeši ponoven razvoj in razcvet tistih obrti, brez katerih si zaključene slike o baročni umet- nostni dejavnosti tedanje Evrope ne moremo zamisliti. Kositrarstvo je bilo vse do rene- sanse manj pomembna pastorka umetnosti — in to prav upravičeno. Se v dobi rene- sanse je kositrarska obrt predvsem obrtna proizvodnja življenju potrebnih uporabnih predmetov, katerih obdelava bodisi v obliki ali okrasju zdaj že sledi splošnim za- htevam po duhu renesanse vzgojenega estet- skega in lepotnega okusa potrošnikov, ki pa doživi svojo poživitev in nakaže prehod v pravo umetnostno obrt visoke kvalitete z osvojitvijo okrasnega posodja tipa Bioto- vih in Enderleinovih temperanc. Barok pa pritisne temu »srebru malega člo- veka« tisti dokončni pečat prave umetne obrti, ki ji ostane zvest vse do njenega zato- na v drugi polovici XIX. stoletja. Lahko rečemo, da prednjači srednjeevrop- sko baročno kositrarstvo predvsem v kvanti- teti svojih izdelkov, njih kvaliteta v umetno- obrtnem smislu pa polagoma zvodeneva v ponavljanje, ki ga prekinjajo le občasne po- živitve nekaterih uspelih dodelav starih, že ustaljenih oblik. Prave umetniške ustvarjal- nosti in izvirnosti v oblikovanju kalupov ali površinski krasdlni obdelavi ulitka je v tem obdobju zelo malo. Oblikovno dognano po- sodje nekaterih kositrarjev, ki so na osnovi tradicij ustvarjali izredno uspele variante nekdanjih tipov tekočinskega ali namiznega posodja, pa njihove kalupe posredovali na- prej, je vrsta kositrarjev s pomanjkanjem okusa in brez smisla za dejansko estetsko vrednost modela, z vsiljeno gravuro in tudi preoblikovanjem skvarila v poprečne, sploš- si.-1 Namizni vrček za vino ali mleko, nesigniran izdelek iz : prvih deseUetij XV. stol. — Tektanako dog-nana oblika vrčka ne potrebuje nlkakega okrasja. Oblikovalec je • sprostil svojo ustvarjalno domižljijo le v oblikovanju ' ročaja, ;kl tu nevsiljivo še podčrtuje umirjenost Im i lepoto oblike. — Slaba kakovost zlitine ter čas dadeta i posodi značUen temni lesk. 183 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO nemu okusu ustrezne izdelke. Asortiman po- sodja in uporabnih predmetov v baročnih kositrarnah je obširen. Ločnica med okrasnim in reprezentativnim posodjem ter predmeti za vsakodnevno rabo je že odločno potegnje- na. Relief se umakne na okrasne predmete, stenske krožnike, temperance, svečnike. Kot okras spet zagospodarita vrezana krožnica in gravura. Slogovno oblikovani so le manj po- membni deli posodja, ročaji, locnji, noge, gumbi na pokrovih. Namizno posodje ostaja brez ulitega okrasja, vsa gravura na njem je dodatno delo in največkrat ne izhaja iz ko- sitrarskih delavnic. Reprezentančni vrči dobe v tem času tisto osnovno obliko in okrasje, ki se v naslednjih slogovnih obdobjih le ma- lenkostno spreminja, a nikoli ne preseže. V dobi rokokoja se kositrarska umetna obrt zgleduje po oblikah in krasitvi sodobne sre- brnine, vendar porcelan in fajansa vedno močneje potiskata kositrnino iz uporabe. V XIX. stoletju kositer kot umetniška surovi- na ne pomeni več dosti niti ga prisiljeno kopiranje igrivosti bidermajerskih porcela- nastih namiznih garnitur ne more rešiti. Po 1850 je kositrnina povsem izrinjena iz me- ščanskih obednic, vendar mu je umetna obu- 81. 2 Reprezentančni pivski vrč z reliefno arabesko, augs- biirški izjdelok iz dobe visoke renesanse. — Reliefna araibesika je vrezana že v kalup, po predlogi italijan- skega umetouka-dekoraterja ter po roki odličnega graverja prenesena na kositer. ditev obrti v XX. stoletju v svojih izdelkih čistih in žlahtnih oblik brez kičastih prido- datkov vrnila nekdanjo^ vrednost in veljavo. V kositrarskih delavnicah so kositer s po- sebnimi primesmi vred raztalili na vetrnih pečeh do 234" Celzija. Pravilno taljeno zlitino so z zajemalkami ulivali v pripravljene ka- lupe, bodisi da so bili ti peščeni, iz mavca, svinca, serpentina, marmorja, medenine ali železa. Predvsem kositrarji renesančne in ba- ročne dobe ulivajo svojo žlahtno kositrnino v graviranih medeninastih in železnih kalu- pih. Odlitek se je potem še površinsko obru- sil, reliefno okrasje pa so dodelaU s puncir- no iglo in dletom. Poleg te izrecno livarske tehnike uporabljajo kositrarji tudi tehniko tolčenja, pri kateri se z udarci kladivca na mehki podlagi doseže zaželena oblika pred- meta. Poleg ulitega reliefnega okrasja, ka.- terega izvedba je odkritje renesanse, je naj- pogostejša krasilna tehnika izdelkov cizeli- ranje, punciranje, vrezovanje z dletom, pilo ali iglo. S srebrom črnili, niellirali so le po^ posebnem naročilu in redkokdaj da kositrarji J sami. V obdobju bidermajerja pa prisili ko~\ sitrarje konkurenčna borba s porcelanom v srebrenje in emajliranje svojih izdelkov. Končno morajo celo popustiti v kompromisne kombinacije kositra s steklom in porcelanom. Zlitinsko razmerje kositra in pridodatkov, najpogosteje svinca, pri žlahtni kositrnini in angleških izdelkih antimona, so' določevali posebni deželni zakoni, ki so odrejali tudi redni oblastni nadzor kositmine, imenovan kositrna preizkušnja. Zlitinsko razmerje je izdelke razvrščalo v troje kakovostnih sku- pin, ki je bila vsaka posebej označena z do- ločeno signaturo. Tako imenovani žlahtni ko- siter nosi značko angela in napis Englisch Zinn — iz delavnic nemških, avstrijskih in slovenskih kositrarjev — le malo slabša zli- tina mora biti označena s krono (Kronen Zinn), še slabša z vrtnico (Rosen Zinn). Kosi- trarji manjših mest in province ulivajo na- mizno posodje iz zlitine, ki je malenkostno boljša od rožnega kositra, zato signirajo svo- je izdelke te vrste s kombinirano signaturo vrtnice s krono. Prav iz kositram slovenskih mest izhaja največ boljše kositmine s to zli- tinsko oznako. Tretja vrsta kositmine, torej vse drugo, kar ne sodi med predmete jedil- nih garnitur, je bilo ulito iz zlitine v raz- merju pod 6:1. Poleg kakovostne signature zlitine pa je bil vsak mojster dolžan signi- rati svoj izdelek tudi z lastnim znakom. Naj- pogosteje uporabljajo mojstri signature, kjer je kakovostna oznaka zlitine združena z nji- hovimi inciali in emblemom ter dostikrat tu- di z letnico zadnjega oblastnega pregleda in 184 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA odobritve kvalitete izdelkov. Ravno tako igra važno vlogo v signaturi tudi emblem ali ime mesta, kjer kositrar deluje. Signatura ljub- ljanskega mojstra Mihaela Reitterja, ki nam jo ponazarja skica, je lep primer take kombi- nirane signature kvalitetnejše kositrnine. Porast števila obrtnikov, ki so se izrecno ukvarjali samo z ulivanjem in obdelavo ko- sitrnih predmetov, je v srednjeveških mestih Flandrije in Holandije, severni Franciji in Italiji, predvsem pa v Nemčiji, narekovala organiziranje obrtnega življenja tudi znotraj mestnih meja. Verske bratovščine mestnih obrtnikov iste stroke postanejo tako osnova tudi njihovim strokovnim organizacijam, ce- hom. Nurnberški kositrar j i postavijo s svojo obrtno organizacijo in predpisi osnovo za združevanje kositrarskih obrtnikov po vseh nemških in tudi sosednih avstrijskih deželah. V XIV. in XV. stoletju dobe tudi avstrijska mesta Dunaj, Krems, Innsbruck, Steyr, Salz- burg in Linz svoje prve kositrarske delavnice, v Gradcu leta 1564 in v Celovcu 1573; prvi izrecno kositrarski mojster v Ljubljani prič- ne z delom 1537 'Blaž Zingiesser), v Mariboru leta 1630 (Mathes Weisshaupt), v Ptuju leta 1644 (Pavel Pelsler), v Radgoni leta 1650 Adam Hammer). Posamezna slovenska mesta i so podobno kot provincialna mesta sosednjih ; avstrijskih pokrajin v svojih mestnih statu- ! tih strogo določevala število obrtnih mojstrov ! posamezne stroke v sorazmerju s trgovsko j in obrtno zmogljivostjo posameznih delavnic : ter stvarnim popraševanjiem po izdelkih, kar i je bilo seveda odvisno od številčnega in gmot- I nega stanja mestnega prebivalstva. Omejitev ■ števua samostojnih mojstrov znotraj mest- | nih meja je bila v glavnem le ukrep v ko^ ; rist mestnih mojstrov in v zaščito pred ne- ■ lojalno konkurenco potujočih kramarjev ali prekupčevalcev kositrnine iz južnonemških kositrarskih središč. Dvojica ali trojica samo- j stojnih mojstrov posameznega mesta, tako j npr. Ljubljane, ni mogla računati na lastno obrtno združenje, zato so bili kositrar j i šta- jerskih mest vključeni v obrtno združenje v Gradcu, ljubljanski pa priključeni združenju ■ v Celovcu, ki pa je bilo tudi podrejeno grar- škemu, saj je to veljalo za glavno kositrar- ; sko obrtno združenje notranjeavstrijskih de-; žel. Deželna obrtna združenja, v našem pri-: meru združenje v Gradcu, so podrejenim ce- Sl. 3 a in b '\ A. Oltrasni krcänJik, baročni izdelek po renesančni i predlogi, — Središčni medaljon: naipis FER- 1 DINAND III. DG : ROM : IM : S : A — cesar Ferdinand | III. na ikorgu, odet v vlaidarsiki plaSč s krono na glavi j in žezlom v rolki, ob njem grb s tehtnico. — Meda-; ijoni na robu: Sest medalj ono v s konjeniškimi; podobami deželnih plemičev in njihovimi grbi. Meda- : Ijoni so ovaljni in obrobljeni z bisernim nizom. Enako tudi roba arabeske, ki dopolnjuje vsesnl prostor. Ara- beska komponirana v podobo stilizirane maske. Oznake izdelovalca kalupa ni, prav tako tudi ne Insignij kosi- trarja ali delavnice. Krožnik je ulit iz izredno mehke in čiste kositrne zlitine. Verjetno masovni dekorativni izdelek — Hranlšče: Narodni muzej v Ljubljani, zbirke kulturnozgodovinskega oddelka. B. Okrasni krožnik, baročni Izdelek po renesančni predlogi. Središčni medaljon: KRISTUSOVO VSTAJENJE 2 banderom, ob njem se iz krste diviguje dvoje stebrov kroglastih oblakoiv. ki ločijo Kristusa od preplašenih vojakov. — M ed a 1 j O'n 1 na) robu; 12 pokončno ovalnih medaljonov nosi podobe as>ostolov Petrusa, Andreasa, lacobusa, lohhanesa, Philipxisa, Bartholmeusa, ludasa, Thadaee, Thomasa, Simonusa. Matheusa, Mattiasa. Vmesna arabeska predstarvlja cvetlično drevesce, robovi medaljonov in arabesk so obrobljeni z bisernim nizom, zunanji rob krožnika pa z renesančnim nizom ploskih ovalov. Oznaka izde- lovalca kalupa je vtisnjena v grbku ob desnem voj- ščaku, nerazločna, insignijev kosistrarja na ikrožniku ni. — H r a n i š č e : Narodni muzej v Ljubljani, zbirfee kulturnozgodovinskega oddelka. 185 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO hom in preko njih mestnim mojstrom posre- dovala vladne in lastne obrtne odločbe, pre- povedi šušmarstva in uvoza izdelkov tujih združenj, predpise o mojstrstvu, pomoeništvu in učni dobi v obrti, določevala in nadzirala surovinske zlitine ter največkrat tudi posred- no ali neposredno dobavljala potrebno suro- vino in kalupe. Najstarejši obrtni predpis štajerskih, ko- roških in kranjskih kositrarjev je osnovan na generalnem mandatu cesarja Ferdinanda I. iz leta 1587, v katerem prepoveduje uvoz vsakršnega inozemskega kositra, prav tako tudi njegovo obdelavo ali prodajo. Vrsta vla- darjev za njim (nadvojvoda Ernest, Jožef I., Karel VI., Marija Terezija) je z raznimi uredbami, prepovedmi in dopolnili obliko- vala osnovni obrtni red kositrarjev pa tudi urejala lastniška, dedna in davčna vprašanja posameznih mojstrov. V drugi polovici XV. stoletja je v Ljubljani deloval livar zvonov Jurij — Georgius de Labaco — ki je ulival poleg zvonov, vsako- vrstnih bakrenih predmetov za dom in cerkev, možnarjev in podobnega tudi prvo posodje iz kositra. Res je, da je bil Jurij kot tudi nje- gova naslednika, Matej Ljubljanski (Mateas de Labaco) in Frančišek iz Padove (Franci- scus Patavinus), predvsem zvonar, ki je le priložnostno ulival tudi kositmino, vendar vse tri prav glede na obrtne in življenjske SI. i Okrasni krožnik, renesančiu izdelek, olxieian v niellski tehniki. — Tipična renesančna arabeska na robu in v dnu krožruka je vjedkana, potem pa zalita s srebrno zmesjo, ki postane povsem črna. Površina je obdelana do polnega bleska, kar poudarja kontrast nieUske okrasitve. — Hranlšče: Narodni muzej v Ljub- ljani, kiUllMrnoi^ioidorvinskl oddelek. razmere takratne Ljubljane in njenega za- ledja lahko štejemo za prve livarje, ki so tod ulivali tudi kositer. Prvi pravi kositrar v Ljubljani je bil že omenjeni Blaž Zingies^ ser (1537—1544), ki je ulival tudi topove. Livarska delavnico je imel na Rebri, po nje- govi smrti je ta prehajala v lastništvo nasle- dujočih ga mojstrov. Blaževa vdova Uršula se je poročila z njegovim pomočnikom Lenar- tom Giesserjem (1544—1571), ki je prevzel Blaževo obrt in tudi dolžnost mestnega oro- žarnarja. Kositrar j a Krištof Kop in Jorg Pre- feld sta v Ljubljani delovala le nekaj let, bolje pa je obrtno uspel Ljubljančan Martin Edlman, ki je priženil z Giesserjevo vdovo ali hčerjo tudi delavnico na Rebri. Jakob Maček in njegov sin Boštjan (1599—1612 in 1613—1645) sta imela svojo delavnico na Zabjaku; da je bila njuna obrt v mestu že trdno vpeljana, moremoi soditi po tem da sta oba priseljena kositrar j a, Rudolf Fiering in Gregor Elber, ostala in delovala v mestu le malo časa, ker obema Mačkoma nista mogla konkurirati. Podobno kot Fiering in Elber se je v tem obdobju v Ljubljani samo začasno naselil tudi kositrar Hanns Fischer. Leta 1646 prične delovati v Ljubljani kot kositrar Andrej Smrekar, verjetno Trnovčan, ki je s priženitvijo prevzel tudi Mačkovo delav- nico na Rebri. Splošna kriza, ki je kot po- sledica tridesetletne vojne prizadela tudi tr- govsko in obrtniško prebivalstvo Ljubljane, Smrekar ju ni dopuščala razmaha, moral je obrt opustiti in že šest let kasneje ga nasledi drug Ljubljančan, Jernej Pintar (1652—1673). Pintarja je v obrti nasledil Gregor (Moby) Kisi (1673—1688), poleg Kisla pa sta v mestu ulivala kositrnino še dva samostojna mojstra, Pavel Schret in Jožef Košak, ki pa oba po 1700 že prenehata z obri;jo. Ljubljanski kositrarji XVII. stoletja so nam sicer znani iz zabeležb v mestnih arhivih, važnejši kot osebni podatki o njih pa bi bili seveda dokazi: izdelki njihovih delavnic, ki pa žal niso ohranjeni. Poudariti je namreč treba, da večina kositrnih izdelkov te dobe ni bila reprezentančna, temveč le praktičnega pomena, ki se je razmeroma hitro obrabila in odslužila, potem pa znova našla pot v ta- lilne peči ljubljanskih mojstrov. Signiranje z mojstrovimi inicialkami in mestnim zna- kom je bilo predpisano že z obrtnim zako- nom iz leta 1592. Brez dvoma so ljubljanski — in tudi drugi slovenski — mojstri vsaj svoje kvalitetnejše izdelke tudi signirali. Za ostalo robo, ki je bila prodana na podeželje ali namenjena sejmom odročnejših krajev, pa signiranja niso uporabljali, saj največkrat ni ustrezala predpisom. Kalupe za izdelke je 186 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Ljubljančanom posredovala obrtna bratov- ščina v Celovcu. Večina teh je prihajala iz južnonemških kositrarskih središč v Augs- burgu in Nürnbergu. Bili so to kalupi pred- metov za splošno uporabo, brez slogovnih posebnosti ali okrasja, preprostih in ustalje- nih oblik, ki so po obrtnih centrih že izginja- le iz mode ali se umikale novim modelom sveže stilne oblikovitosti. Okraševanje teh ljubljanskih izdelkov se je omejevalo na po- vršinsko vrezano, grobo izpeljano listno ali vitičasto okrasje, pa inicialke lastnikov in kratka nabožna gesla ali posvetila. Toliko o kositrarjih te dobe. Manj nam je znanega o uporabi kositrnine v meščanskih domovih. Da je imela Ljubljana že v prvi polovici XVI. stol. svojega stalnega kositrar j a, je samo dokaz, da se je srednjeveško me- ščanstvo slovenskih mest že zgodaj oklenilo uporabe kositrnine ter jo po zgledu pred- vsem meščanstva onkraj severnih meja vse intenzivneje vključevalo med svoje potrebe. Vendar promet s kositrnim posodjem vsaj ob rojstvu te obrti pri nas še ni bil tako močan, da bi mu uspelo izpodriniti iz jedil- nic in kuhinj starejšega tekmeca, lončeno in bakreno posodje, ki se je tam obdržalo kot vsakdanje, pomožno posodje še daleč v dobo, ko je tudi nadvlada kositra že davno minila. In kakor je v XVI. stoletju kositru še drugo- vala lončenina ter v skromnejšem obsegu tudi maj olika, tekmujejo konec XVII. sto- letja s kositrnino fajansa, porcelan in tudi steklo. Lep primer sožitja kositrnine z neko- vinskim domačim posodjem nam daje opis inventarja krakovske kuhinje XVI. stoletja. Poleg lesenih, železnih in bakrenih predme- tov je omenjen tudi sklednik s kositrnimi skledami ter žličnik s kositrnimi, lesenimi in roženimi žlicami. S kositrnino bogatejša jo oprema kuhinje kranjskega trgovca s suk- nom Kropfhauserja; njegovo kuhinjsko po- sodje sestavlja vrsta kositrnih ponev, skled, krožnikov, vrčev in bokalov. V enaki meri, če že ne še bolj — saj so imeli last- ne kositrar je — so se kositrnine poslu- ževali tudi ljubljanski meščanje in prav verjetno je, da je kasneje — v dobi baroka — kositer povsem izpodrinil lončenino iz me- ščanskih jedilnic. V kolikšni meri sta ga uporabljala gosposka in plemstvo, pa nam kaže opis hišnega pribora in opreme jedilnice kranjskega plemiča Valvasorjeve dobe, ki omenja poleg namizne garniture iz barvane maj olike 18 velikih kositrnih servimih plad- njev, garnituro 82 kositrnih krožnikov ter poleg vrča za nazdravljanje iz serpentina še vrsto kositrnih bokalov, poličev in maselj- cev. I 2. KOSITRARJI BAROCNE LJUBLJANE Sprememba umetniškega sloga pod vpli- vom sevemoevropske renesanse in maniriz- ma ter vse intenzivnejše uveljavljanje pred- hodnemu obdobju tujih vrst umetniškega ustvarjanja pomeni v našem umetnostnem življenju dokončen prelom s tradicijami srednjega veka. V likovni umetnosti je ta prelom najbolj opazen, saj se zdaj slikarstvo kot tudi kiparstvo preusmerjata iz predvsem cerkvenih, verskih teženj v izrazito meščan- ski, profani milje ter se sčasoma dodobra podredita njegovim političnim in razsvetljen- skim nagibom. Zunanji znak te preusmeritve se v umetnostnem delovanju izraža med dru- gim tudi v krasilni motiviki, kjer nekdanje SI. 5 Reprezentančni vrč za vino ali pivo, baročni izdelek brez Signatare, — Takšni reprezentančni vrči se v dobi kasnega baroka Izdelujejo po želji posameznih verskih In cehovskih bratovščin ter služijo bolj za okrasje kot namenu. Vrč na sliki je visok nad 60 cm, z dvojnikom vred je krasil zibirni prostor ene izmed ljubljanskih cehovskih bratovščin. Zdaj je last Narodnega m^uzega v Ljubljani j 187 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO »gotske«, srednjeveške motive nadomestijo sevemorenesančni vzori, katerih odsev se kaže v oblikah okovja, hrustančevja in za- voj čevj a. Slog, vsebina in okus umetnostnih stvari- tev predbaročne dobe kakor tudi dosežkov sodobnih umetnih in polumetnih obrti so ozko navezani in odvisni od umetniškega ustvarjanja nemške reformacijske dobe. So- žitje obeh, v verskih vprašanjih reformacije povezanih dežel, je umetnostnim ustvarjal- cem na Slovenskem posredovalo tudi re- formirancem lastno, progresivno težnjo po odmiku od cerkvenih dogem in sprostitvi vsakršnega umetniškega ustvarjanja. Proti- reformacijsko gibanje pa pri nas hitro zatre šibki poskus reformacijske umetnosti, ki tod ni našla zadostnega odziva. Sele Valvasorjev čas prinese v slovensko kulturno življenje tisto duhovno poživitev, ki je pripravila kulturnemu in umetniškemu izživljanju slo- venskega meščanstva pot do stvariteljskih do.sežkov baročne dobe. Vendar se baročna umetnost v svojem slo- govnem izrazu in oblikah še v mnogočem tesno veže na predhodno gotikoi. Za splošno presojo vloge baroka v naši umetnostni zgo- dovini je treba predvsem vedeti, da se je po gotiki zahodnoevropska umetnost pri nas udomačila, postala sestavni del življenja in življenjskega osredja našega ljudstva, v ba^ roku pa se je to sožitje toliko poglobilo, da je združilo v enotnem razpoloženju vse ljud- ske plasti, fevdalno, meščansko in kmetsko.' Da nas je to povezovalo s sosednjimi dežela- mi v širok okvir srednjeevropske kulturne skupnosti, potrjujejo in podčrtujejo že same stvaritve naše baročne umetnosti. Dvoje kul- turno-umetniških središč baroka na Sloven- skem, vsako obarvano z izvirnimi slogovnimi značilnostmi, oblikuje slovensko baročno umetnost v enakovredno vrstnico umetnosti srednjeevrop. baroka. Stajer. Gradec pred- stavlja središče uveljavljanja italijanskih vplivov pri nas, Ljubljana oblikuje sprva s SI. 6 Michael Reitter — signatura za rožni kositer s krono pomočjo tujerodnih, potem pa z lastnimi slo- govnimi dosežki tisto niansiranje baročne umetnosti, ki jo splošno označujemo z ime- nom »ljubljanski« barok. Ze v Hrenovi dobi začrtani odklon od vzorov srednjeevropskega protestantovskega duha v umetnosti je konč- no privedel do polne naslonitve na vzore italijanskega manirizma in zgodnjega baroka usmerjene ožje slovenske inteligence, zdru- žene v Akademiji operozov. V XVIII. stoletju deluje v Ljubljani vrsta tujih in domačih umetnikov, tako Cussa, Pozzo, Robba, Mislej, Rotman med kamnoseki in kiparji, Metzin- ger, Bergant, Kremser-Schmidt, Jelovšek in Gebe j med slikarji in Maček kot gradbenik, da omenimo samo najpomembnejše, ki po- stanejo poleg intenzivno delujoče frančiškan- ske podobarske delavnice oblikovalci tistega specifično ljubljanskega sloga baročne umet- nosti, ki se je kot izviren umetnostni element obdržal živ in prisoten v slovenskih umet- nostnih stvaritvah skoraj vse do dobe impre- sionizma. Nekoliko drugačna je sMka dosežkov ba- ročnih umetnih obrti. Ta se v svojih strem- ljenjih še zdaleč niso tako odločno preusme- rila niti povzela nove poti. O kakšni slo- govni naslonitvi na vzore ožje ljubljanske ali slovenske baročne umetnosti skoraj da ne moremo govoriti. Razlog je preprost: umetne obrti kot vse obrti te dobe nasploh ostajajo še trdno omejene v ozkem oklepu prav sred- njeveškega cehovstva, ki vztraja na konser- vativnih tradicijah duhovno okornih obrtnih bratovščin ter ne dovoljuje niti se ne ogreva za stilno sproščenostjo te dobe, ki je prav za ljubljanske umetnostne stvaritve tako značilna. Opazno naprednejši so štajerski, deloma tudi koroški mojstri umetnih in pol- umetnih obrti, med katere se je prav v tej dobi pričelo naseljevati veliko italijanskih mojstrov, ki jim je patent cesarja Karla VI. dovoljeval stalno naselitev in dosego mojstr- skih pravic, enako domačinom. Tako dobe nižjeavstrijske dežele vključno s Štajersko v tem času vrsto kositrarskih delavnic, ki jih vodijo italijanski priseljenci, ki so se v de- želi ustalili, uredili obrt po vzoru iz domo- vine ter svoj priučeni slog, spretnost in vzore skušali uveljavljati tudi vnaprej. Z budnim očesom za dobiček so prišli največkrat sami v deželo, privedli s seboj ženo in otroke in končno, seveda prav po italijansko, še brate in nečake. Tako nastajajo pravcate genera- cije sicer prilagojenih, a še vedno napol ita- lijanskih kositrarskih družin z zvenečimi ro- manskimi imeni, ki jim je mogoče slediti da- leč v XIX. stoletje, torej v dobo, ko so doma- čini že pričenjali opuščati kositrarsko obrt. 188 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Ti »potujoči Milanezi«, kot jih imenujejo ce- hovski akti, so se naselili predvsem po de- želnih mestecih izven Gradca, kjer jim do- mačini niso puščali do veljave, v Celju, Ma- riboru, Ptuju in deloma v Beljaku in Ce- j lovcu pa s svojimi cenenimi, a ne vedno manjvrednimi izdelki neusmiljeno konkuri- ; rajo mojstrom cehovskih središč. Tako se je družina Caminoiii usidrala v Mariboru, Stret- tiji pa so prevzeli v svoje roke kositrarsko dejavnost v Celju in Ptuju, kjer deluje tudi Cerotti s svojimi nasledniki. Celo obrtnemu središču odmaknjeno Novo mesto šteje med ; meščane kasnega XVIII. stoletja kositrarja i ali trgovca s kositreno robo Italijana Sar- ' torija.^ Peretti, Stretti starejši in Watty ko- ■ sitrarijo v Celovcu, Franc Philippi, že natu- ■ ralizirani itaüj anski kositrar iz Radgone, pa : postane celo deželni mojster graške obrtne i zveze. \ Ce se zdaj ustavimo nekoliko dlje pri ljub- ; Ijanski kositrarski obrti baročne dobe, potem i moramo priznati, da ta kakega izrednega na- j predka ni doživela. Meščanske potrebe ta- i kratne Ljubljane so sicer resda očitno na-; rasle, posebnov še, ko se je gospodarski po- j ložaj avstrijskih dežel ter posredno preko ■ njih tudi slovenskih pokrajin v teku XVIII. \ in XIX. stoletja znatno okrepil, ko so slo- j venska mesta odprla svoja vrata ne samo \ tranzitni trgovini nemško-avstrijske srednje I Evrope z agrarno in surovinsko bogatim; Balkanom in pomorskimi tržišči severne Ja- ; dranske obale, temveč tudi z lastno obrtni- ! ško in trgovsko dejavnostjo ustvarjala zbi- ; ranje lastnega finančnega kapitala. Toda . številčni porast meščanstva kot njegovo ne- ; nehno tekmovanje z življenjsko ravnijo raz- \ redčenega plemstva vsaj na mestnO' kositrar- \ sko obrt ni prav nič vplival. Se vse stoletje ; tja do tridesetih let XIX. stoletja obvelja v| Ljubljani nenapisano pravilo, da mestnim inj okoliškim potrebam povsem zadostujejo trije! kositrarski obrtni mojstri s svojimi delavni- i cami. Res je od časa do časa bivalo in delo- valo v Ljubljani tudi po več mojstrov, oziro- ma doseglo mojstrske in meščanske pravice \ več kositrarjev, toda ker mesto ni zmoglo j delavnic zanje niti jim z zadostnim odkupom izdelkov zagotoviti obrtni obstoj, so ti po dosegi mojstrstva kmalu odšli drugam pre- skusit srečo v obrti. Domačih mojstrov, Ljub- ljančanov, je v tem obdobju več kot v pred- hodnjem, ne zaostajajo pa tujci, predvsem Nemci, ki se doma niso mogli več uveljaviti. Kar jih ni moglo sprejeti v uk obrtništvo deželnih središč, ti zaidejo potem v provin- cialna mesta in Ljubljana nudi zatočišče in obrtno usposobljenost marsikateremu od: njih. Zanimivo je, da se v Ljubljani ni mo- gel udomačiti in tu pričeti samostojno oprav- ljanje obrti noben Italijan, kakor je to po- stalo že skoraj običaj v štajerskih mestih. Organizacijsko vezani in tudi ozko odvisni so ostajali ljubljanski kositrarji še vedno v združenju v Celovcu, ki pa je bilo tudi samo pod močnim vplivom kositrarsko trdnejšega Gradca. Ljubljančani so sicer resda dvignili produkcijo svojih izdelkov, razširili trgovino in tudi bolje uspevali ter izdelovali poleg običajnih trgovini namenjenih predmetov tudi več reprezentančnega posodja, to pa je bilo še vedno ulito po že zastarelih, slogovno nesodobnih kalupih. Pri nabavi kalupov so bili odvisni od Celovčanov, kf jim v izbiri le-teh niso dopuščali nikake prednosti. Ljub- ljana lastnih kaluparjev med kositrarji ni nikoli imela in tudi če so se po končanem romanju domači pomočniki hoteli okoriščati s pridobljenim znanjem, je postalo to doma in v utesnjenih domačih cehovskih razmerah kaj hitro zastarelo, možnosti razvoja pa so bile v provinci že tako minimalne. Ljubljan- ske in prav tako delavnice v Celju, Mari- boru in Ptuju pa so predvsem izdelovale pre- prostejšo potrošniško robo in le v izjemnih primerih tudi reprezentančne kose. Precej teh pa so ljubljanski kositrarji kupovali in uvažali iz Nemčije ter so kot tihotapsko bla- go obšli nadzor Celovčanov ali Gradčanov. Ljubljana prav tako ni imela mojstrov, ki bi zahtevnejše predmete sami obdelovali do polnejšega sijaja in vrednosti v okrasju. Da pa je kljub temu krasila marsikatero ljub- ljansko sprejemnico ali obednico vrsta res- Sl. 7 Troje baročnih namiznih ItrožniJcov. — Troje primerov priljubljenega namiznega posodja iz konca XVU. in xvni. stoletja z značiLntmi variacijami S linije nare- zanega krožnikovega roba. 189 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO nično kvalitetne kositrne posode, gre kljub vsemu zasluga domačim mojstrom. Kolikor sami niso zmogli zadostiti zahtevnejšim kup- čevim željam, so pa vsaj posredovali zahte- vano od drugod. Vendar pa moramo pouda- riti, da je kositrno posodje baročne dobe pri nas prav zaradi uveljavljanja na Štajersko priseljenih italijanskih mojstrov in nelegal- nega dotoka tujih izdelkov pridobilo vsaj nekaj tudi na svoji lepoti in stilni oblikovi- tosti, ki je sicer počasneje, a vendar zvesto skušala posnemati dosežke srebrarskih de- lavnic italijanske visoke renesanse, in vmes vključevati tudi okusu prirejeni nadih sred- nje in južnonemških slogovnih posebnosti Ederleinove modelarske šole. V zbirkah mu- zejev slovenskih mest se je ohranilo nekaj lepih primerkov takšne baročne okrasne ali okrašene kositrnine. Ederleinove variante Briotovih temperanč- nih garnitur v provincialna mesta niso zašle. Pogosti okras baročnih meščanskih domov pa postanejo že spredaj omenjeni stenski krožniki z reliefno okrasitvijo in religiozno ter priložnostno motiviko. Priljubljeni način krasitve krožnikovega dna in roba z meda- Ijoni in arabeskno ornamentiko dopolnjuje vgravirano okraševanje sicer gladkih krož- Sl. 8 Troje žlic iz zgodnjega XVII. stoletja. — Ročaja žlic so docela ravni in bogato oblikovani. Srednja žlička je skoraj ploščata. Oznak izdelovalca ne nosijo. Zdaj so las-t Narodnega muzeja v Ljubljani, zbirke kulturno- zgodovinskega oddelka nikov in pladnjev iz boljše kakovosti kosi- trne zlitine. Tekočinsko posodje, vrči, bokali in kanglice, doživi le poživitev oblike, ki je cesto samo po renesančnem posegu izpeljana gotska oblika, in ji je ne vselej posrečeno dodan vgraviran okras. Baročni cehovski vrči ter bokali »dobrodošlice« (»Willkommen) ohranjajo vsaj v glavnem že tradicionalne oblikovne posebnosti. Med izrecno o'krasno kositrnino, ki se je uveljavila tudi na Slovenskem, pa naj je bila uvožena ali izdelana od domačega moj- stra po tujem kalupu, sodi vrsta manjših, največ do 24 cm v premeru obsegajočih sten- skih krožnikov s prizori iz zgodb Svetega pisma. Med temi so krožniki z Adamom in Evo, Noetom, podobami apostolov in Kristu- sovim vstajenjem najpogostejši. Tudi prilož- nostni motivi niso redki. Tako krožnik z osrednjo podobo cesarja Ferdinanda III. in deželnimi knezi v medaljonih ali pa Gusta^ vom Adolfom in vojskovodji tridesetletne vojne. Vrsta krožnikov z ulitim reliefnim okrasjem pa praznim osrednjim medaljonom ali grbom se zaključuje s standardnimi, na- pol kičastimi primerki nekaterih deželnih ali plemiških grbov in portretov. Vrezovanje okrasja v svojem posnemanju največkrat za- ostaja za reliefnim krašenjem. Motivi so po- dobni, svetopisemskim prizorom se pridružu- jejo prigodnostni, zahtevnejši arabeskni Orna- ment pa zamenjuje cvetlična vitica, listni venec ali geometrijski ornament. Prav zad- nje dokazuje provincialno nespretnost izde- lovalca ali okraševalca, ki največkrat posne- ma in ponavlja okrasne motive spretnejše in domiselnejše roke, sam pa ostaja na pol poti diletantstva. Notranja in zunanja politika Karla VI. in naslednice, absolutistke Marije Terezije je büa v močno oporo razvoju gospodarstva in trgovskega kapitalizma avstrijskih dežel. Tudi obrtna politika njune dobe doživi pre- obrat na bolje. Splošni obrtni zakon (Codex Austriacus) je zboljšal Karel VI. v letu 1689; ta je le z majhnimi spremembami ostal v ve- ljavi še do vladanja Jožefa II. Po njem si obrtniki brez dovoljenja deželne gosposke niso mogli širiti območja svoje obrtne zveze niti ne izdajati novih »cehovskih pisem« (ustanovnih cehovskih listin). Tudi pristoj- bina ob sprejemu mojstra v obrtno združe- nje se v tem obdobju zniža, obrtni mojster pa more postati le tisti, ki je oženjen ali vsaj zaročen. Da ne bi prihajalo do nesporazu- mov med posameznimi cehovskimi združenji in deželno gosposko, določa obrtni zakon Karla VI. tudi vsaki obrtni panogi dodelje- nega upravnega uradnika, imenovanega 190 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Commisario, ki naj bi bil posrednik med obrtno organizacijo in deželno oziroma dvor- no upravo. Vsak obrtniški mojster lahko sam postavlja cene svojim izdelkom ne oziraje se na politiko cen lastnega ceha. V dopolnilo splošnega obrtnega zakona pa je Karel VI. izdal tudi vrsto patentov, ki urejujejo no- tranje poslovanje posameznih obrtnih panog. Kositrarski obrtni red je v bistvu ostal enak tistima iz leta 1639 in 1720, ukinja le pred 8 leti uzakonjeno omejitev obrtnikov in na- sploh priporoča povečanje kositrarske obrtne dejavnosti. Leta 1732 je Karel svoj obrtni zakon ob- novil in mu dodal še nekaj novih doloičil. Vsa ta določila pa v bistvu ščitijo le interese cehovskih organizacij samih in so naperjene proti naraščajočemu progresivnemu gibanju zapostavljenega obrtnega članstva, torej po- močnikov, ki so se v okosteneli cehovski hie- rarhiji občutili vse bolj ogrožene. Prepove- dano jim je bilo štrajkati, vpeljano je bilo strožje nadzorstvo nad njihovimi stanovski- mi zvezami, ki so si jih ustanovili v zaščito pred samovoljo lastnih cehovskih mojstrov, njihove dokumente in izkazila prevzamejo v skrb cehovski nadmojstri. Zakon jim prav tako prepoveduje nošenje bočnega orožja —■ mečev, veseljačenje in pretepe s študenti, pomočniška potovanja v tujino in poroke s tujkami. Marija Terezija je očetov obrtni zakon v celoti potrdila leta 1750, potem ko je leto prej ukazala revizijo vseh cehov v monarhiji. Prav tako se ni bistveno spre- menil obrtni red kositrarjev, kateremu je leta 1770 dodala le prepoved uvoza tuje su- rovine in izdelkov — tu je mišljena konku- renca južnonemških mest — ter leto kasneje prepoved dela in kategorično kaznovanje šušmarjev (Stümper, Frötaer, Störzer, Stöh- rer). Zadnji kositrarski red, ki ga je po dvor- nem nalogu tiskal dunajski župan in dvomi obrtni svetovalec Joseph Hörl je ostal v ve- ljavi nespremenjen vse do zatona kositrarske dejavnosti nižjeavstrijskih dežel. Družabni obredi in ustaljene navade zno- traj posameznega ceha ostajajo v veljavi prav do razpada cehov po francoskih voj- skah. Predvsem manjša mesta z maloštevil- nimi obrtnimi člani ohranjajo svoje družab- ne običaje žive do konca. Navada, da prehaja obrtna pravica z očeta na sina ter tudi na hčer, ki se potem poroči z enim izmed očeto- vih pomočnikov, ter druga, da stori isto tudi mojstrova vdova, je le strogi ukrep proti nezaželeni razširitvi obrti ter omejevanje podjetnosti tujih priseljencev, katerih obrtne pravice je zakon že ščitil. Prepustitev obrti drugemu, prodaja delavnic ali obrtnih pravic je bila zdaj vezana na tolikšne pristojbine in juridične obveznosti, da je le redko prešla v roke nekositrarja. Istočasno postajajo mož- nosti pomočnikov za dosego lastnih delavnic vse manjše, kar obrti seveda ni koristilo, če- prav je ščitilo interese samih mojstrov. Prav ta okostenelost je v dobršni meri še pospešila propad zamirajoče obrtne dejavnosti, ki brez poživitve mladih moči ni zmogla slediti sploš- nim zahtevam kulturnega razvoja časa in je morala slej ko prej podleči konkurenčni pro- izvodnji fajanse in porcelana. Vsaj v provin- cialnih kositrarskih delavnicah je to ozko oklepanje nekdanjih cehovskih tradicij ter odbijanje vsake nove iniciative povzročilo tako nagel propad obrti takoj za tem, ko je bilo cehovstvo kot preživela obrtna organi- zacija odrinjeno iz gospodarskega življenja ponapoleonovske srednje Evrope. Ze obrtni red kositrarjev, ki ga je uvedel nadvojvoda Emest leta 1592 za vse avstrij- ske dežele, zahteva od mojstrov obvezno signiranje vsakega njihovih izdelkov z zna- kom kvalitete, insignijami mojstra izdelo- valca in pečatom mesta, v katerem je moj- Sl. 9 Baročna namizna serviirna skleda. — Tovrstne kositrne posode so večinoma izdelane iz dobre kovinske zlitine. Dosezajo globino 5 do 6 cm. Oblika prlvthanega robu posode varilra enako kot pri krožnikih. Ročaja sta na posodo prioinjema, njih oblika je različna, a slogovno dosledna. Posoda na posnetku je last Nanodnega mu- zeja v Ljubljani, zbirke kulturnozgodovinskega od- delka 191 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ster deloval ali bil včlanjen v obrtno orga- nizacijo. Vendar v ostri konkurenčni borbi med posameznimi kositrarskimi področji in mojstri pa ob močnem šušmarstvu v trgovini z vtihotapi j eno robo večina mojstrov, pred- vsem provincialnih, svojih izdelkov ni vedno signirala, posebno še, če kvaliteta kositrne zlitine ni ustrezala predpisom. Člani posa- meznih pokrajinskih zbornic so se proti tej nevarni razvadi sicer odločno borili in pre- stopnike tudi občutno kaznovali, vendar je kljub temu uhajala njihovemu nadzoru vrsta manjvrednih izdelkov, namenjenih prodaji na pcdeželjskih sejmih, ki jih budno oko po- krajinskega Commissaria ni moglo vedno nadzirati. Nasprotno pa tudi izredni, repre- zentančni kosi posodja iz najboljše, »angle- ške«, kronske in tudi rožne zlitine kositra niso potrebovale signiranega jamstva izdelo- valca in je zadoščala le kontrolna signatura zlitine. Popravljeni in dopolnjeni obrtni za- koni iz leta 1639 in 1709 sicer skušajo nare- diti red tudi v tem vprašanju, vendar sta bila šušmarstvo s kvaliteto zlitine ter tihotaplje- nje tuje in cenejše kositrnine že tako zako- reninjena, da ju vsaj po provincialnih delav- nicah niso mogli kar takoj odpraviti. Lahko pa trdimo, da se je to vprašanje pričelo od- ločneje reševati šele pod vlado Karla VI. in dalje pod centralistično upravo Marije Tere- zije, ko je odmev odločnejših vladnih ukre- pov v obrtih dosegel tudi skrajni rob obmo- čij provincialnih kositrarskih delavnic. Po objavi zakona o prosti priselitvi tujih ko- sitrarjev pa je tudi težnja po šušmarstvu in tihotapstvu pojenjavala, saj so se s tem naj- več ukvarjali prav tisti kositrar j i, ki jim ob- last zaradi enega ali drugega vzroka, tuje- rodnosti ali nestalnega delovanja brez last- nih delavnic, ni dovoljevala včlanjenja v obrtnih zvezah. Kot že omenjeno, nam signature ljubljan- skih in prav tako slovensko-štajerskih ko- sitrarjev pred prelomom XVII. v XVIII. sto- letje niso znane. Pravilneje bi bilo, če bi temu še dostavili, da so, — kolikor so bili izdelki tedanjih ljubljanskih mojstrov sploh signirani, kar pa je po letu 1674 že moralo biti' te signature s predmeti vred končale v talilnih pečeh. V prvih desetletjih XVIII. stoletja so bili mojstri v prizadevanju za svoj poklicni obstoj in uspeh prisiljeni dosledneje izpolnjevati zahteve cehovskih zbornic v Ce- lovcu in Gradcu tudi pri vprašanju označe- vanja svojih izdelkov. Prav izdelkov iz XVIII. stoletja pa se je tudi največ ohranilo. Največ seveda zopet le tistega posodja, ki je bilo ulito iz boljše ali najboljše kositrne zlitine (kronski ali rožni kositer v zlitinskem raz- merju 10 : 1). Med tem posodjem pa številč- no prednjačijo namizni krožniki, ki jim ob uporabi še skrbno negovanim čas ni mogel do živega. Drugega namiznega posodja je manj, prav tako tudi tekočinskega, torej vrčev, bokalov, vrčkov in kanglic za mleko in vino, kar je vse hitreje odslužilo svoje- mu namenu kot masivni, težki krožniki nai- miznih jedilnih garnitur. Pomožno kuhinj- sko posodje, predvsem večrobe vodne ročke z vijačnimi pokrovi in cevastimi izlivki, ki so služila tudi kot posteljni grelci ter sO' na- sploh priljubljeno posodje meščanskih gospo- dinjstev baročne dobe, je bilo ulito iz slabše kositrne zlitine. Toda tudi obrabilo se je manj, zato jih v muzejih tudi nahajamo v tolikem številu. Večina njih ne nosi nobenih Signatur, toda tokrat ne zaradi šušmarstva, temveč ker je bila tem predmetom zlitinska kakovost določena na nizlko razmerje in se goljufija z njimi ni izplačala. Prav posodje, ulito v začetku in potem v teku vsega XVIII. stoletja, pa nam posreduje med številnimi tujimi Signaturami tudi prve doslej ugotovljive mojstrske signature ljub- ljanskih in štajerskih kositrarjev. Običajno so to že omenjene kombinirane signature, ki združujejo v enem znaku mestni emblem in inicialke mojstra z zadnjo letnico obrtne kontrole njegovih izdelkov. Pri Ljubljančai- nih je ta znak najpogosteje sestavljen oval ali krog, v katerem nosi levo polje podobo mestnega grba, torej eno- ali dvonadstropni stolp s cinami, nad katerim se vzpenja ali boči podoba zmaja. Ob stolpu so vrezane šte- vilke letnice, nekaj mojstrskih Signatur pa je tudi brez njih. Desno polje kaže emblem mojstra kositrarja. Večina ljubljanskih moj- strov upodablja kot svoj emblem vrček ali kanglico, tudi čajno ročko, v enem primeru tudi zvon(ec). Nad tem predmetom so moj- strove inicialke. Signature posameznih moj- strov in delavnic se ločijo med seboj le po obliki obrobja in polnil samega znaka ter v obliki upodobljene posode. Takšne signature obeležujejo predmete srednje kakovosti, to- rej zlitinskega razmerja 6:1 in 8:1, med- tem ko uporabljajo mojstri za boljšo kako- vost tudi druge, ustrezne signature. Jera- nove in Reiterjeve signature za žlahtnejši kositer nosijo v pokončnem ovalu lik krona- ne vrtnice med prekrižanima vejicama. Sar- burgovi boljši kositrni predmeti so signirani s kronano vrtnico v rokokojski kartuši. Dva ljubljanska mojstra signirata svoje izdelke z običajnim kombiniranim emblemom v ščitku. Nadaljnji vrstni red ljubljanskih kositrar- jev v dobi baroka nam je razviden po letni- 192 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA cah dosega ljubljanske meščanske pravice oziroma po drugih važnejših zapiskih v ma- gistratnih sejnih zapisnikih. Leta 1693 je v Ljubljani na Karlovški ce- sti deloval kot livar topov in zvonov Gaspar FRANCKI, ki je uüvai tudi drobne j šo kosi- trno robo za cerkvene potrebe. Leta 1703 se je pri magistratu pritožil čez kositrar je, češ da ti ulivajo tudi svinčene plošče ter s tem segajo na področje njegove obrti. Spomladi leta 1699 je pri magistratu zaprosil za me- ščanske pravice ter zanje tudi plačal 10 flo- rintov pristojbine Ljubljančan Jožef LES- SAR (tudi Lösser),* ki se je izučil obrti naj- brže pri Kislu. V obrti mu vsaj spočetka ni moglo dobro iti, ker že v aprilu 1704 zasledi- mo v magistratnem zapisku, da naproša za odlok vplačila davka na obrt. Ker pa zapis- nik navaja zaostali davek za prvo leto njego- vega obrtnega dela, moremo sklepati, da je Lessar začel samostojno delovati šele leta 1703 ali kvečjemu 1702.° Meščanska pravica pa mu je potrjena leto dni po prošnji zanjo, torej v letu 1700. Od tega leta pa do 1705 je Lessar stanoval v Krojaški ulici 8.^ Po letu 1705 ni več uradnih zapiskov o njem niti navedb o plačevanju obrtnega davka. Ver- jetno je po 1705 prenehal z obrtjo. Leta 1711 je zaprosil za meščanstvo pri ljubljanskem magistratu češki kositrar Da- niel PELARDUS (Pelargus), potujoči pomoč- nik, sin mestnega svetovalca iz Plzna, ki je hotel postati četrti mestni obrtni mojster, pa je zaradi tega prišel v spoT s cehom, ki mu ni dovolil kupiti delavnice. Ker se v sodnem zapisku omenja tudi Pelardusova žena — najbrže Lessarjeva vdova —, se je Pelardus verjetno skušal vriniti med ljub- ljanske kositrarje na običajni način s poroko mojstrove vdove, pa mu celovška obrtna zbornica na prigovor ljubljanskih mojstrov ni dovolila samostojnega delovanja v Ljub- ljani.' Po poravnavi z obrtno zbornico — in verjetno tudi z ljubljanskimi kolegi — je še isto leto prejel meščanske pravice skupaj z zidarskim mojstrom Gregorjem Mačkom, go- stilničarjema Andrejem Cerarjem in Niko- lajem Veharjem (Weahardt), barvarjem Osterlejem in krojačema Rodetom in Melino.* Vendar Pelardus ni dolgo ostal v Ljubljani, temveč se je odselil v Celovec, kjer se je' (znova) poročil z Ano Barbaro Reiner ter prevzel njeno delavnico. Umrl je leta 1717 ali 1718, ko je celovška zbornica prevzela skrbstvo nad njegovo zapuščino.' Prvi dve desetletji XVIII. stoletja delujejo v Ljubljani še vedno trije samostojni obrtni mojstri vsaj z dvema delavnicama. Njihov obrtni položaj vsaj v tem času ni mogel biti rožnat, sicer bi Pelardusu pustili opravljati samostojno obrt v mestu. Prav isto zavlače- vanje pri dodelitvi meščanskih pravic po mestnih kositrarjih se ponovi v letu 1719, ko je pri magistratu zaprosil zanje italijanski priseljenec Ludovico PIANNA (Pianno), pa jih je dobil šele po dveh letih skupaj z graškim mojstrom Johannesom LANERJEM.^" Pianna je bil Milančan; kot pa je možno sklepati po zapisku iz leta 1721, je bil hkrati tudi vojak ali v vojaški službi gradu Guardi. V Ljublja- ni je bival le nekaj let, saj pozneje ni nobe- nega dosegljivega dokaza o njegovem obrt- nem delovanju ali bivanju. Verjetno je kot vojak ali vojni ujetnik prišel v mesto, tu pa se udinjal kot nesamostojen kositrar v delav- nici enega izmed takratnih mestnih poklicnih kolegov, pa se kasneje zopet vrnil v domo- vino. Drugi kositrarski mojster, ki je hkrati s Piannom zaprosil za meščansko pravico ter jo tudi takoj dobil, je bil češki mojster iz Prage, Dominik Frančišek VOLGMAN. Ra- zen tega arhivskega podatka o njem ni več znanega.'* Leto pred Lanerjem in Pianno (1720) je dosegel meščansko pravico Anton JERAN si. 10 Baročna ročka za prenašanje vode. — Sesterorabno Kvadratično posodo z vijačnim pokrovom in ročajem ter izlivkom na čep so uporabljali tudi kot posteljne grelce. — Posoda na posnetku kaže tipično baročno okrasitev ročaja. Ker je večina vodnih ročk ulita iz zelo slabe kositrne zlitine (4 : 1) in ker je bila njihova uporaba v kuhinjah in gospodinjstvih vsesplošna, je na njih teiato zaslediti signature izdelovalca. Največkrat nosljio — kot posoda na posnetku — imicialke lastnika in kvečjemu še skromen vgraviran okrasek 193 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO (Jerann) iz Komende pri Kamniku.'^ Svo- jo delavnico je imel nekje v današnjem Poljanskem predmestju. Je prvi mojster ko- sitrarske družine Jeranov, ki se je obdržala v 80. leta XVIII. stoletja. Tudi njegova moj- strska signatura je ena prvih ugotovljenih Signatur ljubljanskih kositrarjev. V prečnem ovalu, ki ga sestavlja dvoje spojenih okroglih polj v obliki ležeče osmice, kaže levo polje stolp s cinami in zmajem ter letnico 1720 ob njem, desno polje pa čajno ročko in inicialki A. I. Anton Jeran je kot mojster deloval naj- kasneje do leta 1752, po njem je prevzel obrt in delavnico njegov sin Franc JERAN, ki je 1. 1753 prejel meščanske pravice.'-'' Ta je očetovi mojstrski signaturi spremenil le ini- cialki. Medtem ko izdelkov njegovega očeta skoraj ni mogoče več izslediti, pa je nekaj njegovih izdelkov v zbirki ljubljanskega in celjskega muzeja. Iz njegove delavnice je namizna skleda z ročaji premera 25 cm in globoka 5 cm. Skleda je sicer oblike, ki je v času baroka pri nas običajna, je pa iz do- bre zlitine in zelo solidne izdelave. Namizni krožnik, ohranjen v celjski muzejski zbirki, je prav tako soliden izdelek, ki je kljuboval obrabi in času. Solidno in vestno delo v obrti odlikuje tudi tretjega družinskega kositrarja, Avguština Jerana, ki je nasledil očeta Franca leta 1767 in isto leto dobil tudi meščanske pravice.'^ Tudi ta spremeni svoje mojstrsko znamenje za žigosanje izdelkov samo toliko, da zamenja očetovi inicialki s svojima (A. I.); ker pa je pri izdelavi svojega posodja že uporabljal kalupe rokokojskih form, je nje- gove izdelke lahko ločiti od izdelkov njego- vega deda Antona. Zbirka ljubljanskega mu- zeja šteje tudi garnituro treh namiznih skled rokokojske oblike z njegovo signaturo. Hkrati z Lanerjem in Antonom Jeranom je v Ljub- ljani deloval tudi kositrar Evstahij UNTER- STEINER," vendar o njem ni več znanega kot samo letnica dosege meščanskih pravic. Drugi mojster te dobe, Lorenz GEZLINGER, iz Payuna, je postal ljubljanski meščan leta 1728. Svoje izdelke je signiral z žigom, ki nosi letnico 1728 ob stolpu, desno polje pa prikazuje krilatega leva s kanglico v izteg- njenih prednjih šapah. Ta signatura se le po inicialkah loči od Lanerjeve, možno je, da je Gezlinger po njem prevzel delavnico in tudi uporabljal njegovo signimo železo. Ge- zlinger je kot ljubljanski mojster in član celovške obrtne zbornice v arhivih večkrat omenjen, graški muzej hrani njegov vrček s pokrovom z baročno oblikovanim gumbom. Gezlingerju sledita 1. 1744 dva, prav tako v Ljubljano priseljena kositrarska mojstra, Andrej SARBURG in Jobst Willhem HORN- MANN. Magistrat jima je dodelil meščanske pravice spomladi 1733.'° Sarburg je postal leta 1748 celo deželni mojster celovške obrt- ne zbornice." Nekaj njegovih krožnikov v zbirkah v Škof j i Loki in Ljubljani sicer ne more dajati vpogleda v kakovost in Sortiment njegovih izdelkov, naziv deželnega mojstra pa potrjuje, da je bil v svojem času vsekakor vodilni mojster v Ljubljani. Hornmannu pri- pisujemo signaturo z inicialkami B H ali I H v ščitku, zadnja bi pa prej pripadala moj- stru Herwerthu, ki ga bomo še omenili. Leta 1745 postane ljubljanski meščan z Dunaja priseljeni kositrar Franc OBLEIT- NER," ki je oče Franca Jožefa ABLEITER- JA (tudi Ableithnerja), enega zadnjih ljub- ljanskih kositrarjev. O Francu Obleitnerju razen magistratnega zapiska o sprejemu me- ščanstva ne vemo ničesar. Kositmine iz nje- gove delavnice vsaj po muzejskih zbirkah ni, prav tako nam ni znana njegova mojstrska signatura. Njegov sin, ki postane ljubljanski meščan leta 1795 ali nekaj prej, je leta 1796 že naveden kot kositrairsiki mojster in me- ščan v uradnem glasniku za Vojvodino Kranj- sko (Instanz-Schematismus für Herzogthum Krain), kjer je navedeno tudi njegovo stano- vanje v Židovski ulici 285. Instanz-Schema- tismus navaj'a Ableitnerja v seznamu mest- nih kositrarjev vsa leta do 1807, vendar ci- tira A. Aškerc v svojem obrtnem stanju v Ljubljani 1809 Ableitnerja po navedku ma- gistratnega arhiva še vedno za delujočega mojstra. Po ukinitvi obrtnih cehov in uved- bi popolne obrtne svobode v času francoskih Ilirskih provinc so ljubljanski kositrarji ne- kaj časa še opravljali svojo obrt, ni pa no- benih uradnih navedb v njih.'* Tudi kositrarja Martin SCHELLE (Scholl) in Mihael REITER (Reitter) opravljata kosi- trarsko obrt v Ljubljani v istem času kot Ableitner.'» Martin SCHELLE je stanoval najprej na Mestnem trgu, potem na Zabjaku in končno za mestnim obzidjem, kar na neki način dokazuje pojemajočo obrtno srečo zad- njih ljubljanskih kositrarjev, ki so že obču- tili konkurenco naraščajoče proizvodnje fa- janse in porcelana v avstrijskih deželah. Nje- gova signatura se nam je ohranila na enem samem krožniku, ki ga hrani muzej v Ljub- ljani. Zig je enak žigom Jeranov, toda brez letnice. Tudi Schelle je obrt najbrže opustil kmalu po razpustu cehov v Iliriji. Schelle j ev sodobnik Michael REITER je med omenjenimi tremi ljubljanskimi mojstri v obrti najstarejši. Signatura za boljši rožni kositer, pokončni oval s prekrižanima veji- cama in okronano vrtnico v sredi, ki jo ob- kroža napis M. R. IN LAIBACH 1770 ter 194 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA drugi dve, ovalna s čajno ročko ter okrogla z vrčkom, so vsekakor njegove. Letnica v dru- gem žigu za rožni kositer, 1782, izkazuje eno zadnjih obrtnih kontrol njegovih izdelkov. Tudi uradni Instanz-Schematismus še leta 1807 navaja Reiterja kot ljubljanskega moj- stra, po Aškerčevem izpisku iz magistratnih listin pa je deloval tudi še 1. 1809. Jožef HERWERTH je edini ljubljanski kositrar, ki ga arhivi še omenjajo po letu 1809. Herwerth je leta 1819 zaprosU takratno okrajno gla- varstvo v Ljubljani, da mu dovoli napeljati cev za odvajanje ogljenega dima iz delavnice na ulico. Glavarstvo mu tega ni dovolilo. Stanoval je na Starem trgu 119 (zdaj št 20) in je tam najbrž imel tudi delavnico. Pripisu- jemo mu signature z inicialkami I H v ščit- ku, ki vsebuje tudi ovalni mestni emblem. Kdaj je Herwerth obrt opustil, ni znano, še za ljubljanskega kongresa leta 1821 omenjena kositrarska delavnica pa bo najbrže njegova. Herwerthovo delavnico sta prevzela kosit- rarja NoUija, oče Gothard NOLLI, ki ga ma- gistratni seznam mestnih obrtnikov za leto 1837 navaja kot samostojnega kositrarskega mojstra ,ter sin Johann NOLLI, ki je obrt in delavnico prevzel po očetovi smrti leta 1844. Nollija sta imela v posesti tudi hišo na Val- vasorjevem trgu 3 (takrat 295). Iz njune de- lavnice izhaja vrsta namiznih skled odlične kakovosti — Gothardovi izdelki nosijo sig- naturo za pravi angleški kositer — ki tudi stilno odločno prednjačijo pred izdelki dru- gih ljubljanskih mojstrov XIX. stoletja. Iz- delovala sta seveda tudi vse drugo namizno posodje in prav verjetno je, da je marsikate- ri od sicer nežigosanih reprezentančnih vr- čev, ki jih hranijo slovenski muzeji, tudi njun izdelek. Nollija sta zadnja ljubljanska kosit- rarja; po letu 1850 Ljubljana ni več imela lastne kositrarske delavnice. Ljubljanske kositrarske delavnice so v le- tih po 1800 le s težavo obdržale korak s to- varniško proizvodnjo fajanse, ki jim je vse bolj izpodjedala obrtni in trgovski obstoj. Sploh bi zadnji dve desetletji XVIII. stol. že lahko všteli v zaton kositrarske obrti pri nas, saj se je edini kupec kositrnine, meščanstvo, vse bolj ogrevalo za fajančne in porcelanske izdelke rokokojske srednje Evrope, ki so si preko ljubljanskih delavnic utirale pot tudi k nam. Podobno se je godilo tudi štajerskim mojstrom, med katerimi se je le Mariborčan Caminoiii obdržal do leta 1827, nato je obrt opustil. Kako oslabljena je bila kosistrarska obrt v tem času pri nas, nam lepo kaže pri- tožba graške mestne kositrarske bratovščine na deželno upravo v letu 1826. Ze več kot 30 let se je namreč dogajalo, 'da so posamezni mojstri občasno odpuščali svoje pomočnike ter cehu celo vračali svoje obrtne pravice. V omenjeni pritožbi pa zavračajo dodelitev obrtne pravice kositrarju Francu Pammerju z utemeljitvijo, »... da že sami nimajo za- dosti dela. Kositrno posodo in orodje, tako pravimo, je pregnano skoraj iz vsake hiše, v teh tridesetih letih, ko tovarne belega po- sodja v krajih vseh avstrijskih dežel svojo robo razpečavajo, se vsaka meščanska hiša in še toliko bolj hiše višjih slojev poslužuje- jo izključno bele posode in porcelana. Te to- varne so promet in vrednost kositra tako zavrle, da se naša dejavnost omejuje končno in samo na izdelovanje pokrovov pivskih SI. 11 a in b Dvoje servimih jušnih skled (terrine), gornja je roko- kojski izdelek iz prve polovice XVIII. stoletja, spodnja iz dobe klasiciania, — Obe sta neslgnirani ter pred- stavljata del namiznega reprezentančnega posodja. Pri gornji je značilno vertikalno oblikovanje z robovi, ki zasledujejo enako gibanje S linije na robovih krožni- kov. Spodnjo umirjeno obliko z baročnimi reminiscen- cami odlikuje ornamentnt trak v rahlem Teliefiu, nepozabni dediSčini renesanse. 195 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO vrčkov, to pa spet samo na letne mesece.« Dosti pretiravanja v tej pritožbi ni moglo biti, saj so po odkritju zdravju škodljivih lastnosti kositrnih zlitin, ki so ga pospešili izdelovalci porcelana in fajanse, kupci od- klanjali skoraj vsakršno namizno kositrnino in se je ta morala umakniti tudi iz apotek in bolnišnic. Ljubljana je kot provincialno središče obrobne Kranjske nekaj dalj vztra- jala pri rabi kositrnine, vendar tudi ne dalj kot do revolucionarnega leta 1848. OPOMBE 1. France Stele, Uvod h katalogu razstave Barok, Ljubljana, 1956. — 2. Raths, Ausschub und Bürger Matrickel der Landes Fürstl: Kreis- stadt Neustädtl in Krein 1797. — 3. V koroškem deželnem arhivu se hrani dokument, datiran s 26. 2. 1751, ki nosi obrtni pečat kositrarjev celov- škega ceha iz leta 1674. — 4. M AL j. — Mestni sejni zap. — 1699: Candidaten: Joseph Lessar, zinngiesser. — 5. MALj. — Mest. sejni zap. — 1704 — fol. 44' — april 1704; Joseph Lösser, zün- giesser bittet Umb Nahlas der Ihme Von Ersten Jahr seines angenombenen burgerrechts ange- schlagene Steuer. Rathschlag: Im Ers.: Mgtt will dem Suppl: die Von Ersten Jahr seines ange- mlt nachgesuhen, auch dessen die H: Steuer Ein- nombenen burgerrechts angeschlagne Steuer hie- nember mit Zuestellung dlts Erindert haben. — 6. VI. Fabjančič, Knjiga hiš II. — 7. MALj. — Mest. sejni zap. — fol, 66' in 64'. — 8. Istotam. 9. E. Hintze, Die Deutschen Zinngiessern und ihre Marken, VII. pogl., Klagenfurt. — 10. MALj. — MSZ — 1719 — 27. 2.: Ludovico Pianna, zün- giesser von Maylandischen Gebiet geb. — MALj. — MSZ — 1721 — fol. 22 — 3. 3. 1721: Ludovico Pianna, züngiesser und Schloss Guardl Soldath von Maylandt geb. — 11. MALj, — 1719 — fol. 3ö — 13. 3. 1719: Dominicus Franciscus Volgman, züngiessermalster von Prag geb. — 12. MALj. — MSZ — fol. 23' — 19. 2. 1720: Anthoni Jeran, ziingiessermeister in der Comenda St. Peter geb. — 12. a MALj. — MSZ — 1753 — fol. 87, 117 — 12. 3. 1753: Franz Jerann, ziingiessermeister, Bür- gersohn. — 23. MALj. — MSZ — fol. 41, 47, 52 — 9. 3. 1767: Augustin Jeran, züngiesser Meister und Bürger söhn. — 14. MALj. — KP fol. 45 — 2''Stattrechten: ...3 — Eustachius Unterstainei-, züngiesser. . . — 15. MALj. — KP fol. 45 — 1733: ... 8 — Jobst Willhelm Hornman, züngiesser .. . — 16. Istotam: ...7 — Andreas Sarnburg, zün- giesser . .., ter tudi: Klagenfurt — Landesarhiv — B,ectificationakten Mittl. Kreis 695. — 17. MALj. — MSZ fol. 80 — 8. 3. 1745 — Stattrechten: ... 3 — Franz Obleitner, züngiesser von Wien . . . — 18. A. Aškerc navaja MALj. fasc. 28, akt 59, navedek pod 57: Kositrar ji. — 19. Istotam. — 20. MALj. — Reg. I. — fasc. 190 — fol 1—5. 196