Rože in koprive za šolo in dom. -- I. trije šolarji, in še marsikaj druzega. ""v Na svitlo daje Svitoslav. . (V'korist dijaške kuhinje.) Tisk Blaznikovih naslednikov. 1882 . Slomšek dijak — bogoslovec. Mnogo se je že pisalo o tem velikem, prečastitem možu; naj mi dragi bralci ne za¬ merijo, ako jim narisam nekoliko iz življenja Slomiekovega, ko je študiral na gimnaziji in v bogoslovji. Slomšek je bil po dokončanih ljudskih šolah v Ponikvi, kot naj starejši sin, namenjen za dom. Nekdaj — tako pripoveduje njegov sošolec — je vodil vole, ko je oče oral, vzame knjižico iz žepa in tako pogleda večkrat skrivno vanjo, da bi ga oče ne vidil. Oče vendei; to zapazi in je bil tako hud , da bi ga bil skoraj kaznoval, rekoč: „Ti boš tukaj kmetoval; le mestni gospodje nosijo sabo knjige. Nikoli več ne smeš knjige saboj prinesti. A njegova mati je bila druzih misli. Hotela je, kakor marsikatera slovenska mati, dati sina študirat; zato se je večkrat sperla z možem. Oberne se zatorej do kaplana Pražnikarja, naj bi on posredoval pri očetu Marku, da bi dai sina v Celje v šolo. Kaplan Pražnikar, dobro poznajoč talente dečkove, se je trudil na vso moč, da bi očeta k temu sklepu pri- 1 * 4 pravil, kar se mu je tudi posrečilo. Isti kaplan je mnogokrat govoril Slomšekovim starišem: „Vaš Anton bo še kedaj velik gospod postal . u Poslovi se res 141etni mladeneč od svoje rojstne hiše 1. 1814; stopi še to jesen v celjsko gimnazijo. Kako da se je na gimnaziji učil, tega mi ni skoro treba praviti pri tako slav¬ nem možu, kakor je bil Slomšek. Bilje vedno med pervimi; posebno na gornji gimnaziji je izverstno napredoval. Takrat se je zbudila v njem tudi ljubezen do maternega jezika. Spod¬ budil ga je k temu tamošnji profesor Zupančič, kteri je svoje učence nagibal, naj izdelujejo doma naloge v slovenskem jeziku. A nobe¬ den ni kazal do tega tolikega veselja kakor naš Slomšek. Neka slovenska naloga se mu enkrat tako po sreči, da jo je prof. Zupančič v šoli očitno bral in ga je pri tej priložnosti pohvalil. Prigodi se pa, da je bil kmalo potem god nekega profesorja in gosp. Zupančič iz¬ bere izmed učencev 3, naj zložč vsak eno pesem v ta namen; eden latinsko, drugi gerško, tretji nemško. Občutljivemu Slomšeku je bilo jako žal, da ni tudi on bil izbran, da bi bil napravil slovensko pesem za to slovesnost. In kaj stori? Napravi lepoglasno pesmico, ter na omenjeni dan, ko so že vsi oddekla- movali, prosi profesorja, naj sme še on svojo pesmico povedati. To se mu re3 privoli, in njegova pesem je tako ginila vse navzoče učitelje in učence, da mu je Zupančič rekel: 5 „Vi zamorete kedaj še veliko storiti v prid maternemu jeziku, zatoraj vam svetujem, učite in poprimite se marljivo maternega jezika." Te besede so zadostovale tako rahločutnemu sercu, kakor je bilo Slomšekovo , in od tega časa se je trudil in učil marljivo maternega jezika, pa njega literature. Dobro se je godilo na¬ šemu Slomšeku v šoli, a zunaj šole je moral kmalo skusiti grenkosti in težave tega sveta. Dokler mu je živela še mati, pri nji ni imel le samo pribežališa v vsih potrebah in skerbčh, temuč poživljal se je njegov duh tudi z bla¬ gimi njenimi nauki, pesmicami in pripovestmi. Ali prerano mu je umerla dobra mati: 2. jan. 1816, bila je še le 36 let stara; kako ga je ta zguba zadela, vč le tisti, kteremu je nemila smert pobrala mater v zgodnji mladosti. Se¬ daj se je pričelo za Antona hudo življenje. Oče, že prej nejevoljen, da sin študira, ni ga hotel več podpirati, da bi študije nadaljeval; slabe letine, hiša brez gospodinje, 5 nedo¬ raslih otrčk — to so zares težave, ktere so očetu in Antonu, kot naj starejšemu izmed otrok, mnogo preglavic delale. Toda, dobro materno serce skerbl za otroke, kolikor le more, tudi za prihodnjost; tako je skerbela tudi Slomšekova mati za svojega sina na smertni postelji. Prosila je kaplana Pražni- karja, naj jo on namestuje po njeni smerti pri Antonu, naj mu bode skerben vareh. To je blagi gospod obljubil in vestno spolnoval. 6 Slomšek je od tega časa imel res prav malo podpore od doma; toliko manj, ker prišla je k hiši mačeha in toraj nove skerbi in pri- težnosti. Zato je tudi o počitnicah prebival po večem pri gosp. Pražnikarji, kterega je vedno imenoval svojega naj večjega dobrotnika na zemlji. Pri nekih duhovnih vajah, opominje- vaje duhovne, da naj se usmilijo ubogih dijakov, postavil je samega sebe v zgled, rekoč: „Brez pomoči tako blazega mašnika bi jaz ne bil v šole prišel ter bi ne bil do¬ segel tega prečastitega stanu.“ Vse te britke skušnje so pa tudi nje¬ govo serce vedno bolj k Bogu obračale. Spomin na ranjco mater, želja, da bi prej ko mogoče končal šolske nauke, vse to ga je vleklo v samoto, kjer se je samo s knjigami pečal. Po smerti materni Slomšek ni več iskal kacega vedrila tega sveta, ljubil je samoto in pri Bogu je iskal tolažbe in pomoči. Mnogokrat, tako pripovedujejo še sedaj njegovi součenci, so ga našli v cerkvi klečečega s povzdignje¬ nimi rokami, z naj večjo pobožnostjo moliti (kar je pri sedanji šolski mladini le pre¬ redko viditi). Tudi o počitnicah bil je bolj samoten. Naj ljubši mu je bil sprehod na goro sv. Ožbalta, kjer si je izprosil od cer¬ kovnika cerkveni ključ. Tu je nekaj molil, nekaj se vadil s prižnice govoriti. Radi tega mu je bila ta cerkvica še kot škofu v vednem spominu ter jo je imenoval „središče svojih 7 mladih spominov'* in je vedno priganjal on- dotnega župnika, da bi cerkev popravili in on bi jo potem posvetil, dokler je se živ. Res mu je Bog željo spolnil, da je 1. 1856 posvetil cerkvico, katero je sam bogato obda¬ roval in kjer je pridigoval, kot pastir, dijak in slednjič ko škof. Po dokončani gimnaziji hotel je študirati filozofijo v Ljubljani. Prepočasi pa so mu tekli dnevi, kajti želel je prej ko mogoče — posvetiti se duhovskemu stanu. Kako mu je tedaj serce kipelo, ko je v Ljub¬ ljani pri vstopu v „logiko“ (7. šolo) zvedil, da se more v Senju 7. in 8. šola v enem letu dokončati; toraj se nemudoma poda v Senj, da bi še o pravem času tje dospel. Od tam se verne z odličnim spričevalom v Ljubljano, a tu zvč, da to spričevalo ne veljd za tukaj, in zato je moral iti v Celovec, ter je ondi končal še „fiziko“ (8. šolo). Tako dokončavši svoje študije 1. 1821, v kterem letu mu je tudi oče umeri, stopi v celovško semenišče. Ker je bil tako sposoben slovenščine, je na prošnjo vodstva podučeval tudi svoje součence; to mu je bilo v veliko veselje. Med njegovo literarno zapuščino se je našel tudi govor, s katerim je pričel slo¬ venski poduk, pisan s pravo mladeniško nav¬ dušenostjo. Bil je v semenišči tudi knjižničar, in kot taki je imel priložnost soznaniti se s cerkvenimi očeti. Te knjige je naj rajši pre¬ biral, ker je bil sam pravi govornik, in ravno 8 te knjige polne govorniškega duha. V prostih urah je bil naj rajši v knjigarni, prebiraje ss. očete; tu je delal izpiske, ktere je potem dal bogoslovcem, da so jih poslovenjali. Te pre¬ stave je potem sam pregledoval in popravljal, in bogoslovci so se jih učili na pamet in v slovenskih urah zglasovali; tako je bila ta slovenska šola tudi nekaka vaja v cerkvenem govorništvu. Zato mu je pa tudi vodstvo po dokončanih študijah dalo prelepo spričevalo za njegove zasluge in njegov trud. Drugo njegovo veselje o prostih urah je bilo sv. pismo, ktero je kot bogoslovec vse prečital ter posebno gledal na to, da se je soznanil bolj z djanjskim delom njegovim. Še kot škof je mnogokrat govoril z ginjenim sercem o lepih urah, ktere je prebil pri čitanji sv. pisma. Ker je bil tako vnčt za sv. pismo, je kot škof posebno obračal skerb na to, da so se bogoslovci bolj ko moč pečali s sv. pis¬ mom; zato je tudi postavil red, da seje vsak dan bral oddelek sv. pisma, kterega je sam zaznamoval, in bogoslovci so mu morali dati besedo, da bodo vsaki dan brali del sv. pisma. Slomšek je bil tedaj že kot bogoslovec bolj podoben zrelemu možu, kakor pa mla- denču, ki še vedno vodnika potrebuje. Pečal se je samo s teologičnimi vednostmi in s slo¬ venščino, za drugo se ni mnogo brigal; zato ni čudo, da so se bogoslovci že takrat menili, da bode on še kedaj škof postal. Posvečen je 9 bil za mašnika po dokončanem tretjem letu 8. sept. 1824. Tudi o tej priliki moramo ob¬ čudovati njegovo hvaležnost do dobrotnikov; svoje perve sv. maše ni obhajal v Ponikvah, v svojem rojstnem kraji, ampak v Ulimlji, kjer je bil župnik njegov prijatelj in dobrotnik g. Prašnikar. Dan nove maše Slomšekove bil je dan največjega veselja za njega samega, pa tudi za župnika Jakopa Prašnikarja, ki je bil njegov duhovni oče. Kakor duhovni oče je torej spremljal novomašnika k oltarju in imel tudi slavnostni novomašni govor v veliko veselje Slomšeku. Slomšek pa je kmalo potem postal naj bolj sloveč pridigar lavantinske škofije in vseh slovenskih pokrajin. — Naj tu podamo dva nauka šolski mladini naši. I. Dijaki naj se prav pridno učč po zgledu Slomšekove m. Mladost je čas setve; v mladosti treba je sejati in rav¬ nati se po besedah Sirahovih, kteri pravi: „Sin, z mladega uk sprejemaj in našel boš mo¬ drost do sivih lds“. In: „Ne zametuj govor¬ jenja starih modrih, temuč vadi se v njihovih pregovorih. Zakaj od njih se boš učil modrosti in pametnih naukov. Ne puščaj v nemar go¬ vorjenja modrih; od njih se boš učil modrosti in ob času potrebe odgovor dati.“ Pridne di¬ jake Bog in ljudje radi imajo; zato se tudi ubožni že izšolajo, ker dobrotniki jim radi po¬ magajo v potrebah, da napredujejo. 10 Kaj pa lenoba? Resnične so besede Vod¬ nikove: Lenega čaka stergan rokal in palica beraška. Kdo mara za lenega dijaka?.. . Do¬ brotniki ga zapustijo. Iz šole ga izbacnejo, ker noče rabiti svojih talentov od Boga mu darovanih; in čaka ga oster odgovor, ker je 5 talentov zakopal. Pomisliti je treba, da za vsako službo se dandanes veliko ljudi ponuja, in da po enem kosčeku kruha več ljudi sega; toraj je treba mladim marljivosti, pridnosti velike: za lenuha ni kruha. II. M1 a di n a i n posebej dijaki mo¬ rajo biti vzor, cvet lepega obnašanja ter modrosti. Že stari Tobija je rekel svo¬ jemu sinu: ,,Boga imej v sercu vse svoje žive dni, in varuj se, da kdaj v greh ne privoliš, in v nemar ne pustiš zapoved Gospoda na¬ šega Boga." In Pridigar pravi: „Spomni se v svoji mladosti svojega Stvarnika". Strah Božji naj navdaja mladenča in naj ga varuje grešnih stopinj Le nedolžno veselje sme dijak vživati, kakor se bere v bukvah Pridigarjevih : ,,Veseli se mladeneč v svoji mladosti... ali vedi, da bode Bog tebe zavolj vsega tega na sodbo postavil. Izženi jezo iz svojega serca in odverni hudobijo od svojega mesa. Zakaj mladost in sladnost je prazna reč." S temi besedami ,,Pridigar" dovoli mladosti nedolžno veselje, to je, tako veselje, ktero ne naspro¬ tuje pobožnosti, in opominja mladost, da naj ne pozabi Boga, vsegavedočega, pred kterim 11 nam bo enkrat od vsege obnašanja in življenja odgovor dati. Dijaki, ne delajte in ne govorite, kakor tisti hudobneži, o kterih piše kralj Salomon: „Pridite, pravijo oni, in vživajmo pričujoče dobrote in hitro rabimo stvari še v mladosti.. . Tergajmo rožice veselja, dokler ne zvenejo .. Nobeden izmed nas naj ne bo odločen od našega razuzdanja, da se bo po¬ vsod znalo, kako smo bili veseli, zakaj to je naš delež in odloček.“ (Modr. 2, 6 — 9.) Dokler smo mladi, pravijo hudobni, bodimo veseli, in se veselimo življenja; na večnost bodemo takrat mislili, kadar se bo kri v naših žilah ohladila, in nas svet s svojim veseljem več mikal ne bode. — Nesreča velika, da mnogi dijaki zaidejo na napčno pot — pot greha in hudobije, in spolnujejo se nad takimi be¬ sede v bukvah Jobovih: ,,Pregrehe njih mla¬ dosti bodo njih kosti napolnile in ž njimi v grobu počivale.“ Prepozno je zdihovanje, kakor se bere v Pridigarji: ,,Zakaj sem so¬ vražil krotitev, in se ni vdalo moje serce svar¬ jenju. Zakaj nisem poslušal glasu svojih po- dučevalcev in nagnil svojih ušes učenikom 1“ Naj hi pač naša mladina o začetku šol te besede dobro premislila, in se ravnala po teh naukih, ter posnemajoča Jezusa, Božjega Simi, rastla v starosti, modrosti in milosti pred Bogom in pred ljudmi. J. C. Lepa smert mladega japonskega štu¬ denta v Nagasaki. To le bodi povedano našim mladim di¬ jakom, da bi kaj več serčnost dobili. Kajti zapeljani Od framasonskih zistemov, bukev itd. so mnogi tako ob vso duhovno moč, da jih je pred kakim junaškim katoliškim skle¬ pom tako groza, kakor pred smertno koso. Poslušajte, kaj veliko mlajši mladenči, kot ste Vi, z junaško hrabrostjo doveršujejo! Janez Kerstnik Ivanaga KatsutarO je bil učenec pervega latinskega razreda. Bilo ga je sama pohlevnost in odkritoserčna bogoljub- nOst, zato ga je vse rado imelo, učeniki in sošolci. Skoda pa, da je bil slaboten in bo¬ lehen, akoravno še mlad. Pa od kod je bilo to? Terpljenje, terpinčenja, razne muke in bolečine so ga bile poterle. Dobo svojih otroč¬ jih lčt že je moral prebiti v pregnanstvu in v ječi. Zakaj? Mar zarad pobojev, pretepov, kakor toliko slovenskih mladenčev? O kaj šel... Za sveto vero, ktero se ne mara ti, naš mladeneč, le očitno spoznavati že bojiš, za vero je on to terpel. 13 Imel je sest let, ko je zbučalo prega¬ njanje kristjanov 1.1870 v Urakami. Mali spo- znovalec je tudi pred obličjem rabeljnov ne- prestrašeno stanoviten ostal v sv. veri. Njega, kakor tudi druge iz njegove družine, so ne¬ usmiljeno zvezali in vklenili, na japonsko la- dijo vergli ter vse vlekli v okrajino Kičon. Tam so kristjane tri leta najbolj neusmiljeno terli in terpinčili. Pomanjkanje in vsaktere muke so zasadile klico sušice v življenje mla¬ dega Ivana. Že proti koncu lanskega leta, piše mi¬ sijonar, meje začelo skerbeti njegovo zdravje, in bil sem prisiljen mu poprej dati počitnice. Domača sapa in življenje na deželi mu je moči nekoliko povernilo, kakor se je zdelo, in o začetku šolskega leta 8 listopada je sam mislil, da je dosti terden, da zopet prične študirati. Komaj pa je minulo 14 dni, že mu je bilo treba zopet zapustiti semenišče in po- verniti se k svoji družini. Zdravnik mu je kmalo naravnost povedal, da mu ne more po¬ magati noben pomoček. Od takrat je Ivan le to mislil, da se naj bolje, kar je moč, na smert pripravi. Svojo smertno sodbo, pravi misijonar, mi je v pismu naznanil z ravno tako velikim vese¬ ljem, kakor kak drugi sporoči, da seje ozdravil. Ob koncu listopada je pisal z derhta- jočo roko, da je konec z njim in da so vsi zdravniki nad njim obupali. 14 Vender konec še ni bil tako blizO; revež je terpel še nekaj mesecev. Vsi kristjani Urakatnci so stermeli zarad njegove čudovite poterpežljivosti in vdanosti, s kakoršno je dolgo in hudo bolezen prenašal. Misijonar sam, ki ga je obiskoval in se spominjal, da ta ubogi deček bo že skorej angeljček pred Božjim sedežem, je imel glo¬ boko spoštovanje do njega in priporočeval mu je, da naj prosi Boga za misijon in za se- meniše, kadar v nebesa pride. Se le 28 . sušca se je približal njegov poslednji dan. Misijonar je poklican, poda se urno v Hiro, dve uri daleč, na dom mladenča. Ko pride, se je njegova mati na pragu jokala. K sreči pa je bil Ivanček še živ, toda komaj je še sopel. Precej pokleknem k njemu zraven ma¬ tere k plevnici, pravi misijonar. Sjnertna borba mu obraza ni bila spremenila. Se zmi- raj je bil tisti tihi, vdani obrazek, s kterega je gledal mir njegove duše. Napol kalne oči so bile obernjene na križec, ki ga je deržal s sklenjenimi rokami na persih. Bil je popol¬ noma pri zavednosti. Berž ko me je zagledal, je skušal glavo malo vzdigniti, in rekel je z umirajočim pa razločnim glasom: „Moj oče, koliko truda Vam vendar prizadevam! Želel sem Vas še enkrat viditi, predno umerjem. Toda ta pot je gotovo pri koncu." 15 „Ljubi otrok", mu odvernem, ,,zaupaj in le na to misli, da pojdeš k ljubemu Bogu. Tebi v toldž in poterdilo sem ti prinesel bla¬ goslov našega dobrega škofa, ki te močno milovajo v tvojem terpljenji. Ne pozabijo na¬ te v svoji molitvi; še ddvi so maševali za tebe, da naj ti naš Zveličar pomaga in te poterdi." „Hvala! Povejte jim, da sem jim serčno hvaležen! Ker meni je molitev tako močno potrebna." ... Vprašan, če se boji umreti, je rekel: „0 ne; že davno sem v sercu želel umreti; nisem si pa upal ljubega Boga za to prositi; čakal sem, da sam odloči uro." „Ta ura je zdaj prišla", mu pravi misi¬ jonar in ga opomni, kako dobro je zanj, ker v malo trenutkih bo že v nebesih. Priporoči mu g. misijonar še toliko nevernikov, ki so krog njega v unem kraji, da naj prosi za njih spreobernjenje, kakor tudi za škofa in za njega (misijonarja), ki mu je bil učenik. „0 r.e bom pozabil, ne Vas in ne preč. škofa", bil je tako ginjen, da ni mogel spre¬ govoriti, prijel je misijonarja za roko, jo pri¬ tisnil k ustom, in dve debeli solzi ste kanili na mašnikovo roko. Bilo je ob osmih zvečer. Misijonar se zarad toliko opravil ni mogel več muditi. Ob- molil je z njim molitve za umirajoče in odšel domu po svojih opravilih. 16 Drugo jutro, ravno ko je imel misijonar k oltarju stopiti, je dobil naznanilo, da je dobri Ivan sklenil. Pokopan je bil 30. susca t. 1. v cerkvi „neomadežanega Spočetja" v Jamazatu pri Urakami. Cerkev je bila tako polna, kakor o praznikih. Več kot 1000 krist¬ janov je pustilo delo, da so temu vsim zna¬ nemu in ljubljenemu dečku skazali poslednjo ljubezen in češenje. V procesiji so ga ljudje spremili na pokopališče med molitvijo sv. ro- ženkranca. Njegovi sošolci so mu na grob postavili kamenit križ z napisom: Tukaj počiva Janez Kerstnik Ivanaga Katsutaro, star 17 Ičt. „Blagor jim, kteri v Gospodu zaspe!" K temu bodi pristavljena opomba: Ta mladeneč je z misijonarjem govoril o smerti, kakor bi bila to naj bolj vesela dogodba, in misijonar z njim ravno tako ; zakaj se pa pri nas mnogi tako grozno bojč bolnika opomniti, da je nevarno, da bo umeri, in tako se ve- likrat zgodi, da revež bolnik umerje brez ss^ zakramentov, brez pomoči za neskončno več¬ nost! To ni ljubezen do bolnika, ampak naj strašnejši neusmiljenost. Bog nas vari „ne- previdene" smerti. Sam mora človek kaj terpeti, potlej bo usmiljen do druzih. Premožen oče je želel, da naj bodo nje¬ govi otroci blazega in usmiljenega serca do druzih ljudi, posebno pa do lačnih, ubožnih, terpečih. Da bo pa otrok imel res usmiljenje do lačnih in stradajočih, je dobro, če sam la¬ koto poskusi. Kaj tedaj stori bogati oče? Rekel je ženi: Najini trije dečki imajo živeža in obleke dovelj — hvala Bogu! — ne vedo, kaj je gladež in stradež, jaz pa sem vedil svoje dni, zato vem zdaj skerbeti in go¬ spodariti. Ukazano ti je toraj, naj troje mladih gre jutri v šolo brez zajutreka. Tako se je zgodilo, kakor tudi je mater serce bolelo. Dečki so na to materino nazna¬ nilo nekaj začudeni, nekaj žalostni; pa ne pomaga nič, dosti je materina beseda: „Oče so prepovedali vam dati zajutrek“. Poldan se bliža, in kdo se bolj veseli kosila, kakor trije izpčsteni dečki? „Mati, mati, dajte jesti; lačen — lačen!“ Taka pes¬ mica se je glasila iz njih ust. Toda, o strah! 2 18 Mati zopet rečejo: „Oče so prepovedali — rada bi vam dala, ali: ne smem, ne smem". To jim je bilo odveč, solze so jih zalivale in zdihovali so: ,,Oh vender no, mati! kaj pa smo naredili, da nas oče tako neusmiljeno kaznujejo?" — „Pojdite k njim", pravi mati, „prašajte, pa lepo prosite, da smete jesti; re¬ cite, da 3te lačni, lačni, in da popoldne ne morete v šolo brez kosila." Pošljejo tedaj mlajšega k očetu; p -terka na vrata — oče se ne oglase, poterka drugič — še vse tiho; še le v tretjič se zasliši merzel glas: „noter !“ Očetov naj mlajši sinček se bliža s solznimi očmi in pravi: ,,Oče, pro¬ simo, naj smemo jesti, smo lačni — lačni!“ —• „Tak6, lačni ste? Pokliči sem še una dva." Objokani pridejo. ,,Kaj smo hudega storili, oče," reče naj starejši, „da bi ne dobili jesti ?“ — »Kaj ste storili, za to se zdaj ne praša; povejte mi pa, ali ste res lačni ? — „Res, hudo, prav hudo smo lačni", odgovore dečki: ,,Je li to hudo, lačen biti?" govore oče dalje. „Hudo, prav zelo hudo", odgovorijo sinčeki. — „Iz tega lahko vidite, otroci, kako je pri sercu ubožnim šolarjem , ki nimajo nič zaju- terka, ali celo kosila ne, in drugim ubožnim ljudem in prosjakom. Henrik (tako je bilo ime naj mlajšemu), boš li rad dajal božcem kruha?" —„0 rad, oče!" — „In vidva tudi?" — „0 tudi, tudi; zdaj vemo, kako hudo je lakoto terpeti". 19 Na to gredo oče z njimi k mizi, na kteri je bilo obilno jedi pripravljenih. Ta pot so veliko lepše pred jedjo molili, kakor druge- krati in prav serčno so bili hvaležni Bogu za jed in pijačo; pa tudi usmiljeni so bili do ubožnih sošolcev in druzih revežev. Kadar so vidili reveža, so se spomnili, kako so jih bili modri oče spostili, da bi njih serca storili dobrovoljne do ljudi, ki lakoto in pomanjkanje terpč. — To je bilo že nekaj; staviti pa bi hotel kaj, da skoro vsak zmed dijakov in učencev naše študentovske kuhinje je imel že vse hujše poste, kakor uni sinovi premožnega očeta. Dogodba pri kraljevi mizi. Kralj Alfons je svoje dni zvedil, da nekteri dvorskih dečkov ne marajo za molitev, — tudi ob jedi nič ne molijo. To je bolelo dobrega kralja in sklene jih posvariti, poboljšati. Nekega dne te sicer osmukane gospo¬ diče povabi k svoji kraljevi mizi. Olikano se oblečejo in pridejo na kosilo. Kralj tistikrat tudi sam nalaš ni molil; — dečkov, se ve, se nobeden ni pokrižal. Ker gospodiči vidijo, kako dobrovoljen je kralj, se z vso nasladnostjo z dragimi jedmi pitajo in sladko vino pijejo, kakor je vsakemu ljubo in drago. Pri naj bolji volji so, — kar se primaši ves razkodr&n in capudrast prosjak v obednico. Ne reče ne bev ne mev, ne zmeni se za nikogar, — usede se prav zložno k kraljevi mizi in začne jedi zajemati, grabiti in požrešno vživati, pa z vinom jih zalivati, da je bilo čez vse nespodobno. (Vse je bilo tako dogovorjeno.) Gospodiči ga pogledujejo, sterme, jeza jih grabi zarad tolike prederznosti tega čud¬ nega gosta. Tudi kralj se kaže nejevoljnega 21 in praša strežaje, če je ta prederzni človek prosil, da naj ga h kraljevi mizi pustijo? Strežaji pravijo, da ne, in dečki se ga hočejo lotiti, da bi ga iz obednice pognali. Kralj jim vender zapovč, naj ga puste pri miru. Zdaj bore gladuh začne še bolj slastno pojedati, kakor da ga ni imel tacega kosila vse svoje dni. Berž pa, ko se prav do gerla natepe in napije, si obrile brado in jo tako neomikano proč pobere, kakor je bil prišel. Da bi Boga zahvalil, ali kralju kako hvaležno besedico rekel, — tega še mislil ni. Neizrečeno hudi so bili osmukani go¬ spodiči zarad tako silno ostudnega vedenja; niso imeli psovk zadosti, da bi se bili po volji znosili nad gerdinom. Zdaj pa vstane kralj in začne govoriti: „Nad tem siromakom se vi toliko hu¬ dujete zarad njegove robate nehvaležnosti; vender je on le en samkrat v življenji storil, kar vi počenjate vsak dan po dvakrat! Lejte! nebeški Kralj tudi vam vsak dan dvakrat na- E ravi mizo: vi se najeste in napijete, —• pa akošno je vaše obnašanje? Za jčd Boga ne prosite, in se ne zahvalite: ravno tako delate, kakor oni nehvaležni berač! K mizi pridete in besede ne rečete Kralju in Očetu v ne¬ besih; in kadar se najeste in napijete, si usta obrišete, in ni vam mar, da bi zahvalo izrekli Delivcu vsih dobrot! Menite li, da se ne bo 22 tudi nad vami dobrotljivi Bog serdil, kakor ste se vi nad onim zaguljenim beračem Te rezne in poštene besede so mladen- čem v serce sčgle; rudeče jih je sprehajalo, in nikoli več niso opustili moliti pred jedjč in po jedi. v Ce je koristno romane čitati? Zloglasni Rušo (Jean Jeaque Rousseau) je sam povedal, da je bral vse romane (iz¬ mišljene in veči del spotikljive povedke), ki jih je bilo dobiti v njegovem kraju. Pa kaj je imel od tega? Zmešal si je domišljijo, do- mišljeval si pošasti, s kterimi se mu je bilo vojskovati, kterih pa nikjer ni bilo; bil je plah in le takrat vešči, če se je po dnevi po vertih in gozdih potikal, zvečer pa s svojim pesom in mačko sam večerjal. Bil je natolc- 1 j iv, sovražljiv do posameznih ljudi in zgodaj v ostudne pregrehe zapleten. Mater je bil zgodaj zgubil, oče se zanj ni menil. Postal je bil pozneje iz kalvinarja katoličan, pa kaj mu je to pomagalo, ker je zraven tega ne¬ čisto živel? Ni čudo, da se je zopet povernil v kalvinarstvo. Tedaj omahljivec. Modroval je v svojih spisih, pa modrovanje je bilo za¬ stavljeno na lažnjivo podlago, na napčne na¬ čela; toraj vse modrovanje zmešana štrena, 23 zbrozga čudnih misel in laži. Zato ie bil tudi preganjan zarad brezbožnih spisov. Kako grozno je, kar se bere v njegovem življenji, d« pozneje oženjen je petero svojih lastnih otročičev tako od sebe bacnil, da jih je po¬ slal v najdenišnico, akoravno je poprej sam pisal o takratni pomanjkljivi izreji. Koliko resno svarilo je to žalostno živ¬ ljenje za mlade ljudi, da naj ne bero vešastih romanov in druzih spotikljivih bukev! Prav lepo piše prijatel mladine v tem oziru, ko pravi: „Ne smete brati nobenih nekoristnih, malopridnih in škodljivih bukev; kajti strup so za vas, in prekucnejo vas v naj veči ne¬ srečo 1“ Neizrečeno ljubeča mati, preserčno hvaležen otrok. Pred več leti gre v Švicarskih gorah kmetica zjutraj z druzimi posli na polje žet. Vzela je seboj svoje malo dete. Položi na polji dete v mehko travo in začne žčti. Žanje naprej in prižinja delj in delj; kar zasliši nad seboj šum in fofotanje s perutnicami, in ko pogleda od kod to prihaja, zasliši glasno vekanje svojega deteta;... ta trenutek za¬ gleda, kako velikansk berkasti jastreb otroka s kremplji zagrabi in po zraku odnaša. Žena strašno zakriči in druge ženjice pritekč. Vse vidijo, kako jastreb na višavi z otrokom preč leti, mati pa bleda in terda ka¬ kor steber roke steguje za jastrebom in s široko odpertimi očmi nepremakljivo za njim gleda. Jastreb pa vedno više j in višej leti z detetom proti gnjezdu, ter se poslednjič zgubi v duplino sredi stermih pečin. Neprevidoma, kot bi se mati zbudila iz strašnih sanj, kakor vihdr plane kviško in zbeži. Ljudje pervi trenutek niso vedili, kam; ali predno so mogli prašati, vidijo ubogo 25 obupno mater hiteti v hrib proti mestu, kjer je bil jastreb zginil. Kobacd od kamna do kamna, — zdaj zgrabi za borov germ, zdaj plazi čez peščeno meljino, zdaj nazaj zdersne, zdaj stopa zopet kviško, dokler ne prispč do skalnate stene — in zdaj gleda na vse strani, kje bi se dalo nakviško. Vškne se čez nad- visečo skalo, potem zopet dalje. Zdajci ob¬ stane pred skalnato razpokljino, in ondi gori v luknji na višavi je jastrebnjak. Mati stegne roke proti nebesom in moli, in zdaj — o Bog! pomagaj ji! — požene se čez prepad in — hvala Bogu! — na unem kraju je, in zopet si pomaga dalje kviško. Pa glej! poškodovala se je blezo, le še z rokami in po kolenih se dalje plazi; le prav počasi prihaja naprej; zdaj le še malo dalje, in je pri duplini. Ob¬ stoji, roke razpnč, — potem pade na tla, in ni je več viditi. Nato izleti jastreb iz du¬ pline, bije s perutimi in fofotd sem ter tje pred luknjo. Dva urna fanta sta za žend hitela, kar sta mogla naj hitreje; bila je pa ona daleč 3predej. In ko tudi sama tje gori prideta, sta našla ženo v terdi omedlevici, skoraj kakor merliča — na rokah in nogah kervovečo in na obrazu ranjeno in opraskano; zraven nje, zunaj jastrebjega gnjezda, leži njeno dete, nepoškodovano, le od jastrebovih krempljev je tu pa tam kervavo opraskano. Angelj varh ga je obvaroval, ko ga je jastreb nesel. 26 Predno so ubogo mater pripravili k za¬ vednosti, je prišlo tje gori nekaj druzih ljudi, ki so mater in otroka počasi in previdne spra¬ vili v nižavo. Toda mati ni več dolgo potem živela. Zmešano je govorila in kmali je umerla. Od blizo in daleč so ljudje prišli na pogreb — prezvesti materi skazat poslednjo čast. Nekaj let potem pa so dan na dan na grobu te matere vidili dete klečati; včasi je imelo pri sebi cvetlični venec, ki ga je obe¬ silo na grobni križ. Dolgo in dolgo je pre¬ jokalo na grobu zveste matere, in slišali so ga večkrat zdihovati in klicati: „0 moja mati! ko bi vender Vi še živeli! O kako ste Vi mene ljubili! Vi ste za-me umerli!“ — Pisatelj v „Missionsblattu“ (22. oktobra 1882) je tej resnični in presunljivi dogodbi pridjal še tudi koristen nauk. Otrok marsi- ktere uboge matere morebiti služi daleč od do¬ mačije v hiši, v kteri mladi in stari jastrobi v človeški podobi letajo. In otrok piše in očetu ali materi toži svojo bridkost, kako se mu je po dnevi in po noči braniti zoper te roparske krokarje, da si ohrani nedolžnost in postenje. Kaj bode storila v takem primerljeju keršanska mati? Ako je prava mati, ona hiti in izterga svojega naj ljubšega otroka iz kro¬ karske luknje, da se obvaruje naj boljša le¬ pota in blago. In dobra mati, če malo svet pozna, svojega otroka nikoli in nikakor ne dd tje v en dan v tujo hišo; dd ga le v tako 27 hišo, kjer je pošten in pobožen gospodar in bogoljubua, verna gospodinja, ter bodeta na¬ mestnika očeta in matere svojemu poslu, sker- bela za red in strah božji. — Ravno to storita dobri oče in dobra mati, kadar zvesta, da je njun sin ali njuna hči, ako sta otroka v mesto v šolo dala, v slabi hiši, v pohujšljivi drušini: o kako hitita uzet izmed krokarjev svojega jagnjiča in ga preselit v stanovanje (kvartir), kjer bo varna njegova duša! Dobra mati je za otroka res pravi nebeški dar. O molite, otroci, da bi usmiljeni Bog vsakemu izmed vas ohranil dobro mater! O solj enke. Učenjak in ovčar. Učenjak. Tvoj pomagavček mi je djal, Černe ovce veliko manj jedo, kakor pa bčle. Kaj ne, da se je lagal ? Ovčar. O ne! Učenjak. Kako, da ne? Ovčar. E no; veste, da je veliko manj černib, kakor pa belih ovc na zemlji. 28 Odkritoserčen odgovor. Učitelj je pojasnOval, kaj je to: misliti, in po daljšem razlaganji je prašal malega dečka: „No tedaj, kaj ti n. pr. zdaj le misliš ?“ Ni si dolgo pomišljeval deček, ter je od¬ govoril: „Je nu, mislim si, da bi le skoraj gospod učitelj šli iz šole, in mi domu“. Dijak in zdravnik. Dijak. Od kod je to, gospod doktor, da mi vedno mraz prihaja v glavo? Zdravnik. Znano pravilo je, mraz vselej sili v slabši dčle človeškega života. Kmet in doktor-skaza. Kmet. Slišite, gospod dohtar, ako bi v drušnji pred drugimi malopridnega zanikar- neža imenoval sleparja in goljufa, jeli to taka reč, da mora človek zato iti sedet? Doktor-skaza. Kaj pa, da. To je „ver- bal-injuria“ in naj manj sedem ali štirnajst dni ječe ti nakloni. Kmet. Ce je taka, pa vam rajši nič ne rečem. Nič mar! Strezej. Gospod baron, moj tovarš vedno zabavlja čez mene. 29 Baron. To meni nič mar. Strežej. Pa tudi čez vas zabavlja. Baron. To t e b i nič mar. Zapiši si za uho l Poredno. Jaka. Lej, lej Ona gospodiča, kako imata majhni kapici. Jože. O, prav dosti sta veliki, — sej tudi spodej pod kapicama ni kaj velicega. Naj boljši dan v tednu. Janez. Kteri dan v tednu se tebi zdi naj boljši, Jurko ? Jurko. Mislim, da bo sobota, — ta dan vsak pometa pred svojim pragom, in to je gotovo prav dobro delo. Kako se da 7 enako razdeliti med petere ? Učitelj. Poslušaj Janko! Ti imaš pet bratcev in moraš sedem jabelk med-nje raz¬ deliti; kako boš delal, da vsaki dobi enak dčl?... Ne veš?... Kdo zna to rešiti?... Učenec. Jaz, gospod učitelj. Učitelj. No, kako ? Učenec. Dal bi jabelka poprej v čežano skuhati. 30 Kar je iskal, to je našel. Točaj praša na železnici ženo iz švab- skega okraja, od kod je to, da se Švabi še le v štirdesetem letu pameti zavedo, in kaj vender v švabski deželici počenjajo s toliko mno¬ žico nedoletnih gumpcev? — „Taki postanejo pri nas točaji", odgovori žena jezičniku. Kratka, pa slavna zgodovina dijaške kuhinje. 1. Luč življenja je zagledala dijaška kuhinja v Ljubljani leta osemnajst sto sedem¬ deset in devet. 2. Sedež njen je tam, kamor se lačen učenec usede malo jest, da potlej nadalje lo- žej strada. 3. Njeni akcijonarji so po Slovenskem, nekteri v Terstu, na Dunaju, pa tudi še po daljni Ameriki. Pristopilo jih je že precej, odstopil blizo razun utnerlih še nobeden ne, ker so prepričani, da je reč dobra za nado- vito, ter blagoupno mlado človeštvo. 4. Namen je ta: obvarovati, da bi kaka blaga šolska dušica zarad pomanjkanja k življenju potrebne vlage ne usahnila. Pravila, a) Noben akcijonar ni za¬ vezan kaj plačati, kajti je svoboda v pra¬ vem pomenu, b) Nobeden vklenjen, da bi moral doplačevati, c) Nobeden ne more nič 31 zgubiti, dobiti pa nezmerno veliko, d) Obresti so prav prav velike in izplačuje jih neka ve¬ lika Gr o s p a v imenu ie vse višega Gr o- s p o d a. Sicer je naj manjša plača saj 1 sold na leto, naj veča še ni določena. Nadaljno razvijanje. Bilo je pervo šolsko leto prebude lakote otetih blizo 40; drugo leto čez 60; letos je pa taka letina za to versto človeštva, da število že sega proti stotini, ali jo je preseglo. Pa to ni lahko- mišljenost v sprejemanji, ampak potreba taka, ki na želodec terka. Sočutje ima ta stvar veliko, naj bolj pri tacih, ki so svoje dni „maturo“ delali iz tvarine, ki se ji pravi „stradež“. Pri nekterih deležnikih so „dobitki“ že izsrečkani in šli so po veliki znesek, kakor so n. pr. blagi f župniki: A. P—r, A. P—k, A. J—c. idr.j Pri slučajnem razrešenji. Edini paragraf: Ako reč gre na boben, zgube le tisti, ki nič nimajo; nikoli ne tisti, ki so kaj dajali. Opomba. Kdor je vse prečital, utegne presoditi, koliko teh spiskov je bilo že v „Danici“ in koliko ne (us[o aurajoij “(pnioo,, qoao‘) KAZALO. Stran Slomšek dijak — bogoslovec.3 Lepa smert mladega japonskega študenta v Naga¬ saki .12 Sam mora človek kaj terpeti, potlej bo usmiljen do družili. 17 Dogodba pri kraljevi mizi.20 Če je koristno romane citati ?.22 Neizrečeno ljubeča mati, preserčno hvaležen otrok 24 Osoljenke.27 Zgodovina dijaške kuhinje.30 Opomba.31 '