Izhaja enkrat na mesec in sicer početkom meseca.	ŽENSKI UST GLASILO ZVEZE DELAVSKIH ŽEN IN DEKLET.	Naroča se pri upravi v Ljubljani, Poštni predal 290.
Naročnina za celo leto 12 Din.	V L|ubl|ani, 15. avgusta 1932.	j Posz”etonoazemestiŠa21DtoDi,l'		
Četrti kongres Zveze delavskih žen in deklet
Glasom pravil naše organizacije se ima vršiti redni kongres vsaki dve leti. Tako se bo vršil naš letošnji kongres dne 4. septembra.
Sestale se bomo, da si funkcijo-narke med seboj in vsemi članicam naše Zveze podamo poročila o svojem delovanju v zadnjih dveh letih ter da izvolimo nov odbor, ki bo nadalje izvrševal sklepe kongresa in skrbel za nadaljni razvoj in prospeh naše organizacije.
Ni potrebno razmotrivanje o tem, da li je potrebna organizacija delavskih žen ali ne. Potrebo njenega obstoja potrjuje dejstvo, da ta organizacija deluje že nad osem let.
Zato pozdravljene sodružice, ki ste delegirane na naš letošnji kongres, da zastopate težnje članic va- ! Ših podružnic in iznesete njihove i predloge za bodoče delovanje.
Dasi je Zveza delavskih žen in deklet skromna, kakor je skromna delavska žena, vendar ima vse možnosti do kar najširšega razvoja, saj jo tvorijo žene, ki so zmožne kljubovati vsem tegobam, ki jih nam naklada dan za dnem današnja družba. S svojo žilavostjo in iznajdljivostjo v izdatni meri obvarujemo svoje družine propada v bedi in gospodarski zmešnjavi, ki jo je v sedanjem. času pripravila profitarska nenasitnost.
Sodružice delegatke in bodoče voditeljice Zveze delavskih žen in deklet, kakor ste žilave v klubovanju vsakodnevnim tegobam, bodite tudi žilave in iznajdljive v vodstvu naše prepotrebne organizacije.
Bodite nam srčno pozdravljene!
IV. redni kongres Zveze delavskih žen in deklet za Slovenilo
se vrši v Ljubljani, dne 4. septembra 1932 v prostorih Strokovne komisije.
Začetek ob 9. uri dopoldne.
D n e vn i red :
1.	Poročilo predsednice, tajnice in blagajničarke,
2.	Program1: za bodoče delo in predlogi.
3.	Referati: a) Družba in žena.
b) Družba in otrok.
4.	Volitev odbora.
5.	Razno.
Razvoi gospodarstva in volilna pravica.
Marksizem nas uči, da je politična moč v rokah onega, ki je gospodar proizvajalnih sredstev. In res nam kaže zgodovina, da je vladal vedno tisti, ki je bil gospodarsko močnejši.
Kapitalizem! je zlomil oblast fevdalnega gospoda in jo je dal nosilcem. proizvajalnega načina, mešča-
nom. Iz absolutistične vladavine je nastala ustavna. Rodil se je parlamentarizem s takozvanim! ljudskimi zastopniki ali poslanci. To so bili predstavniki raznih meščanskih skupin, ki so tekmovale med seboj za javno oblast in politično moč, katera jim je prinašala tudi gospodarske koristi.
S kapitalizmom se je razvijal tudi proletarijat, ki se je vedno bolj zavedal svojega izkoriščanega položaja in moči, izvirajoče iz skupnosti. Začel se je boriti za gospodarsko in socijalno izboljšanje. Toda prve uspehe je dosegel šele tedaj, ko je spoznala vladajoča plast, da povzročajo slabe življenjske razmere delavčeve škodo tudi njej. Tako je bil začetnik socijalne politike v Nemčiji general Horn, ki je opozoril leta 1828. na majhno število rekrutov v tekstilnem ozemlju Porenja. Bismarck pa je hotel s socijalnim zavarovanjem izpodkopati tla socijalni demokraciji. K. Kautsky trdi, da boji delavstva niso praktično koristili direktno proletarijatu samemu, temveč predvsem njegovim izkoriščevalcem.
To zlasti očituje borba za volilno pravico. Skoraj nikjer ni izhajala iz gibanja množic za demokracijo takojšnja volilna pravica. Kjer je bilo to gibanje preveč močno, so ga skušali privilegirani razredi cepiti. Dali so volilno pravico kapitalistom, včasih tudi kmetom in malo-meščanom, proletarce pa so prezrli. V Franciji, ki je bila pretežno kmetijska dežela, je dal 1. 1851. Napoleon III. splošno volilno pravico z namenom, da bi kmetske množice brzdale puntarski proletarijat Pariza. Isto je nameraval Bismarck, ko je dal Nemčiji 1. 1871. splošno volilno pravico. Zaradi večje politične zrelosti delavstva pa jo je kmalu okrnil. Kapitalizem se je vedno branil dati množici volilno pravico. Proletarijat si jo je moral priboriti povsod z vročimi boji, ki so trajali še v prvo desetletje tega stoletja.
Kakor proletarijat so se borile tudi meščanske žene za socijalno in gospodarsko enakopravnost. In kakor proletarijatu, tudi njim te zahteve niso bile izpolnjene. Dosegle so sicer v raznih državah več ali manj političnih pravic, toda gospodarske in socijalne enakopravnosti s proletarijatom vred ne morejo biti deležne v družbi, ki temelji na profitar-stvu. Kapitalizem sicer dovoljuje ustavne pravice in socijalne reforme. Toda te samo 1 a j š.a j o položaj zatiranih, ne prinašajo* pa enakopravnosti vseh članov človeške družbe. Zato so se proletarke ločile od meščanskega ženskega gibanja in so se priključile proletarijatu. Njihovo glavno stremljenje je posvečeno pravični ureditvi za vse člane človeške družbe in v to svrho se poslužujejo volilne pravice, ki jo zahtevajo v vseh ustavnih državah ter so jo žene v mnogih tudi dosegle.
Ko si je priboril proletarijat koalicijsko pravo (pravico do združevanja v svrho gospodarskega izboljšanja), volilno pravico, socijalno zavarovanje!. dr., so videli mnogi v tedanji meščanski demokracij rešitev človeštva.
Toda ‘razvoj kapitalizma je šel
svojo pot in se ni brigal za socijo-loške utopije. Nastopila je doba tru-stov, koncernov in monopolov, to je vlada finančnega kapitala ali impe-rijalizem. Nastala je svetovna gospodarska kriza. Bedi proletarijata se je pridružila stiska malomeščana, trgovca, obrtnika, kmeta in intelektualca. Posledica tega je bilo nezadovoljstvo množic, ki se je udejstvovalo v dvojno smer: okrepilo si je proletarsko gibanje in rodilo se je malomeščansko, imenovano fašizem.
Fašizem je nastopil pod raznimi nacij onalističnimi gesli, v resnici pa je branil kapitalizem, ki se je nahajal v nevarnosti. Izrazit tip fašistične države je Italija, kjer je bila z nastopom: fašistične vlade okrnjena koalicijska svoboda, svoboda tiska in besede in volilna pravica. Tako je nastala iz meščanske demokracije diktatura fašizma, za katerim se skrivajo finančni mogotci. (Glej današnjo Nemčijo!) Politične pravice širokih množic so prenehale ali pa so le navidezne in ne koristijo ljudstvu, temveč utrjujejo le položaj vladajočih. To nam kaže zlasti fašistični volilni zakon, ki dovoljuje kandidirati le fašistom. Poslanci morajo brez ugovora sprejeti od vlade že vnaprej določene sklepe. O svobodni volji in morebitni opoziciji seveda ni govora. Spominjamo se še, kako so gonili fašisti na volišče našo narodno manjšino.
Fašizem tudi ni naklonjen političnemu udejstvovanju žene. Volilne pravice italijanske žene še niso dosegle, pa je tudi ne zahtevajo s pra-
vim povdairkom, ker je ne smejo. Mussolini je javno nastopil proti družabni enakopravnosti žene. Volilna pravica je sredstvo za politično vzgojo socijalno slabejših in za izboljšanje njihovega položaja. To pa je možno le v demokratični družbi v okviru parlamentarizma, dokler je kapitalizem: še na pohodu.
Tako vidimo, da gospodarski razvoj izpreminja tudi politične oblike in razširja, omejuje ali ukinja razne državljanske pravice. Zato tudi boj za volilno pravico ni vedno in povsod enako važen in pereč.
O umetnem splavu.
Glede na članek »Težke soc. razmere«, smo dobile iz vrst naših naročnic sledeče misli:
Ob razmišljanju o vlogi akademsko izobraženih žena na državno pravdništvo ob priliki, ko je bila sojena neka žena, ki se je poslužila abortivnih sredstev (za splav), bi pripomnila sledeče:
Brez dvoma je vodil pri tem koraku ZAIŽ humani namen, preprečiti pri ženah nadaljnje neprilike, ki jim jih lahko prinese odpravljanje plodu z neprimernimi sredstvi. Toda, ali ta načn pomagati ženam doseza v bistvu svoj smoter, to je drugo vprašanje. Vloga zahteva v bistvu sledeče: če se že kaznuje ženo, naj se kaznuje še list, ki prinaša reklamne oglase. Človek se nehote vpraša, komu je s tem pomagano, kaj je s tem preprečeno? Da se žene ne bodo več posluževale nedovoljene (nestrokovniaške) poti za odpravo plodu? Vloga sama pravi, da so žene, ki se »pregreše« z uživanjem teh preparatov, iz neimovitih krogov, ter da so jih k temu dejanju prisilile obupne življenske razmere. Gotovo je za vsako ženo odprava plodu nekaj hudega, ker je to nenaravno ter se proti temu protivi celotna telesna in duševna struktura žene. Vsaka žena ve, da riskira s tem korakom
svoje zdravje ali celo svoje življenje, seveda predvsem v primeru, da odpravi sama ali potom nestrokovnjakov. Toda prav za revne žene je hujši nego strah pred smetjo strah pred bodočnostjo, strašno zavest, da ji je nemogoče preživeti še enega otroka, za katerega ni pod njeno streho ne hrane, ne prostora; zavest, da bo izgubila službo med porodniškimi dopustom ter ž njo zadnji košček kruha za morda že številno družino. In še mnogo drugih brezupnih izgledov bi lahko našteli. Zato pa žene kljub prepovedi oglasov (s katerimi končno nihče ničesar ne vsiljuje), ne bodo prenehale posluževati se raznih sredstev, ki jih bodo pač drugje dobile. Vsi prav dobro vemo in upam, da smo toliko resni, da lahko odkrito priznamo, da vemo, da so v vsakem; kraju, v vsaki vasi osebe, ki nasvetujejo v omenjeno svrho sredstva, ki učinkujejo z boljšim ali slabšim, uspehom. Gotovo smo vsi, zlasti pa vse žene, edini v prepričanju, da je treba radikalno preprečiti uporabljanje vseh takih sredstev in vseh nestrokovnjaških poti ter da smo v bistvu proti lahkomiselnemu odpravljanju plodu. Toda kako to preprečiti, kako pomagati ženam — v tem je jedro tega, z« ženo najbistvenejšega problema.
Pri nas je zakonito dovoljena odprava edinole na podlagi zdravnikove ugotovitve, da je porod nevaren ženinemu zdravju. Toda če le malo pogledamo okrog sebe, vidimo, da imajo bogate žene, četudi so cvetočega zdravja, samo po enega ali dva otroka, cločim rode revne, izgarane in izmozgane žene leto za letom1. V čigav prilog so torej paragrafi, ki priznavajo zdravstveno indikacijo? Ali pa je morda samo beda tako plodovita?
Mnogo važnejša kot priznanje zdravstvene indikacije bi bila zakonita uredba glede odprave plodu na podlagi socijalne indikacije. Kaj pomaga ženi, četudi ni tako bolna, da je porod zvezan ravno s smrtno nevarnostjo, če pa ji njene slabe gmotne razmere ne dopuščajo, da bi smela spraviti v življenje novo bitje, ki bo v nadlego sebi, njej in družini. Žene, ki se poslužujejo sredstev za odpravo spadajo v socijalno šibke plasti ter so torej v to pri-
Otto Felix Kanitz:
Proletarski otrok v meščanski družbi.
2. Proletarski otrok — delavec.
a) Obiskovanje šole je družabno potrebno delo.
Gospodarska stiska proletarskega otroka je nujna posledica njegovega razrednega položaja. Kapitalizem odkazuje proletarcu čim manjšo plačo. Zmanjšati plačo in povečati dobiček je neprestano njegov cilj. Toda, četudi je proletarčeva plača še boli nizka, v njej je vračunana vzdrževal-nina za ženo in njegove otroke. Kajti kapitalizem potrebuje ženo, potrebuje proletar-čeve otroke. Prva mora proletarcu, ki je nosilec delovne moči, omogočati življenje s tem, da mu vodi gospodinjstvo: slednji pa morajo postati bodoča delovna moč. Karl Marx uči v »Kapitalu«: »Posestnik delovne moči je umrljiv, če naj bo torej stalno na trgu, kakor predvidevata stalna izpre-memba denarja in kapitala, tedaj mora postati prodajalec delovne moči večen. Kakor je večen vsak individuum, s pomočjo nasledstva.« — To se pravi: Kapitalist ne daje delavcu plače le zato, da. bi mu zadoščalo za vedno novo delo v interesu kapitalizma, temveč tudi zato, da more vzgojiti svoje otroke v bodoče proletarce, za bodoče prodajalce delovne moči, za bodoče objek-
te izkoriščanja. Plača pa kapitalist proletarcu čim manj. Želi dobiti delovne moči s čim manjšimi izdatki; plača pa mu tudi za otroke čim manj. Toda plačuje tudi za njegove otroke! Posredno plačuje torej kapitalizem že otroke — svoje ali svojih dedičev delavce. Toda te plače otroci ne dobivajo neposredno, temveč po očetu oziroma materi. Ti so nekaki posredniki med kapitalistom in svojimi otroki. Neznatnost vsote, ki preostaje proletarcu, ko je samega sebe nasitil in oblekel, od njegove že itak prepičle plače za njegove otroke, je poslednji vzrok bede proletarskega otroka.
Silna beda delavskega razreda ne dopušča proletarskim otrokom, da bi šele takrat, ko dozore telesno in duševno, vstopali v delovni proces, ampak jih prav to pomanjkanje žene v delo čimpreje. Preden pa bomo obravnavali ono delo proletarskih otrok, v katero jih sili beda, se bomo bavili z delom, ki je splošno, otrokom, določeno delo. To delo, ki trenutno in navidezno ni (produktivno) tvorno delo, a je družabno potrebno, izvršujejo sedaj vsi otroci: Pridobivajo (producirajo) svojo delovno moč. Uče se, da bodo znali nekoč delati. To učenje, delo, ki ga opravljajo večinoma v šoli, moramo vrednotiti kakor vsako družbi koristno, potrebno delo. če bi ne opravljali tega dela, bi v nekaj letih zastala celokupna produkcija in končno propadla, naša moderna kultura, ki je zgrajena na kapitalističnem produkcijskem načinu, bi se zrušila. Otroci torej z učenjem vrše družabno potrebno de-
lo in bi zanj morali pravzaprav prejemati piačilo. Saj jih tudi plačujejo. Sicer ne neposredno oni, ki jim služi pozneje to učenje proletarskih otrok, pač pa posredno s plačilom staršem. Toda kakor odrasli prejemajo tud oni kar se da slabo plačilo; in od malega dela, ki jim pripada, si oskrbnik oče pridrži še prevelik del.
Proletarskim staršem vse to dogajanje do danes ni bilo jasno. Ali bi sicer govorili o dobrotah, ki jih izkazujejo svojim otrokom s tem, da jih vzdržujejo, hranijo, oblačijo, vzgajajo? (Naj mimogrede omenimo, da je to prikazovanje dobrodelnosti, kakor smo ga pravkar videli, neutemeljeno ne je gospodarsko, ampak tudi moralno. Kajti starši so oni. ki so otroke postavili v svet, ki so jim vsilili to darilo življenja, ki je v tem1 bednem svetu največje dvomljive vrednosti in ki so radi tega moralno dolžni, da svojim otrokom gladijo pot skozi trdi svet z vsemi svojimi močmi, in če je potrebno, z zapostavljanjem svojih lastnih potreb. — Seveda je to do neke meje prav gotovo tako, vendar je treba imeti vselej pred očmi gospodarski ustroj družbe, ki je tak, da je beda in pomanjkanje njegova nujna in neobhodna posledica, da je takorekoč, sistem. Vprašanje je v prvi vrsti, kako ta red, ki je krivičen in nečloveški, nadomestiti z boljšim, pravičnejšim. — (Op. prev.) Še manj pa se otroci sami zavedajo teh dejstev. Rastejo v družini, svojo življensko preskrbo sprejemajo kakor darilo in ne kakor plačilo, ki jim gre, in rte slutijo, da morajo
siljene predvsem vsled revščine, ne vsled bolezni. Zato bi jim bilo pomagano edinole s tem, da bi se delalo na izpremembi paragrafa 171 k. z„ da bi se skrbelo za primeren pouk revnih mater v tem vprašanju. da bi se jim omogočila brezplačna odprava tudi na podlagi socijalne indikacije.
Kakor znano, predvideva predlog če-hoslovaškega pravosodnega ministra poleg zdravstvene in socijalne tudi hereditarno (dedno) in nravstveno indikacijo. Svoj načrt utemeljuje s tem, da priznava, da so bile po kazenskem zakonu prizadete edinole žene iz revnih slojev. Bogatim' pomaga denar do regulacije njihovih porodov preko vseh indikacij.
Poleg omenjenih je pa važen za ženo glede na to vprašanje še en moment: pravica, da razpolaga samo s svojo osebo, torej pravica do osebne svobode. To po-menja principijelno pojmovanje tega problema in tu morajo vse žene zastaviti svojo voljo in svoj vpliv. .	A. V.
Razsodba o smrti služkinje Terese Alber je padla!
Že proti koncu lanskega leta je poročal naš list o smrti služkinje Tereze Alber v Beogradu, ki je plačala z življenjem svojo borbo za trdo skorjico svojega vsakdanjega kruha. V juniju t. 1. je sedela pred sodiščem njena gospodinja Milica Kovačevič, ki jo je državno pravdništvo obtožilo na temelju nesumljivih dejstev, ugotovljenih takoj po smrti Tereze. Ga. Kovačevič je znana kot izredno neusmiljena gospodinja. Poslušajmo zdaj obtožnico:
»Obtožena Milica Kovačevič je od 10. avgusta do 23. oktobra 1931 stalno od dneva v dan zlorabljala Terezo Alber, tolkla jo je s pestmi, z nogami in z volovsko žilo po glavi in po celem telesu, tako da so ostali poslednji sledovi od udarcev še celo na truplu: bolj redke, progaste, povprečne modre krvne podplutbe; očesne trepalnice temnomodro mrke in otečene, in izpod levega očesa koža trioglato oguljena in pokrita z močno, posušeno neravno in zrnasto
modro-mrko kožo; na celi levi roki od ramena do vrha prstov koža oguljena v številnih, večinoma povprečno črtastih oblikah in pokrita s posušeno močno temno kožo; na levi dlani mrke oblike, bolj redko jasno omejeni, vzdignjeni, pikastokrožni, modro-zelenkaste in rdeče barve, p.odpluti s krvjo; na desni roki koža oguljena bolj redko v podolgastih, neprekinjenih progah in pokrita z zrnato kožico in na dlani modrikasto podpluta s krvjo; na nogah koža mestoma podpluta s krvjo, modro-zelenka-ste barve; na drugem in tretjem členku kazalca manjkata koža in podkožno tkivo v progasto-čolnasti obliki, v dolžini 3 centimetrov in širine poldrug cm: globlje je mišično in tetivno tkivo delno raztrgano, prežeto je z gnojno vsebino, delno je mehko in odkrite so rdečkaste živčne kosti. Dalje je gonila Terezo boso in golo, da pozimi, izmučena in s poškodbami na rokah, povzročenimi od udarcev in zlorab, pere s kropom in sodo sobe in posodo, ter je zaradi tega odpornost organizma Tereze popolnoma popustila in je bilo zdravje v veliki meri oslabljeno, da se je akutno zastrup-Ijenje krvi, ki se j.e začelo na poškodbi kazalca desne roke, lahko naglo in neovirano razširilo po celem organizmu, in kot posledica vsega tega je nastopila smrt. S tem je storjen zločin, predviden v § 178, odd. I., br. 4, in kvalificiran po § 178, odd. II., kazenskega zakona.«
Vse priče, katerih je nastopila cela vrsta, so govorile o strašnih udarcih, o stokanju in vzdihovanju, kar se je moglo videti in slišati tudi iz dvorišča Milice Ko-vačevičeve.
Neka priča: »Tolkla jo je po licu, po telesu. Kamorkoli je dosegla.«
Druga priča je slišala: »Kaj hočeš zdravnika, hočeš bolnišnico? Evo ti...«
In spet je zvenelo od udarcev te ljubeznive delodajalke.
Tretja priča, tudi sosedka, pripoveduje, da se je pod udarci Tereza vlekla po podu in ni mogla več niti kričati. Ona je prva poklicala žandarje.
Zanimivo je pa, da so zaslišani zdravniki izjavili, da je umrla od zastrupljeni a
in da na truplu ni nikakih znakov od udarcev in zlorabljanja.
Zdravnik dr. Milovanovič izjavlja na vprašanje državnega tožilca: »Če bi dekle takoj dobilo zdravniško pomoč, bi jo bilo lahko rešiti.«
Zdravnik dr. Božič izjavlja: »Na poziv sem odšel k gej. Kovačevičevi. Bila je to strašno izmučeno dekle, bedno in izgarano, brezumnih oči, modra od udarcev po licu in se je komaj držala na nogah. Gospodinja je zahtevala, da dam nekaj, da se modrina odstrani z lica, in je rekla, da jo bo takoj potem odpustila. Dal sem, kar je bilo treba, ali po preteku kratkega časa je prišla ga. Kovačevič in se je pritoževala, da modrine ne izginjajo z dekleta. Vprašala me je še, če se lahko zgodi, da dekle umre. Ob drugi priliki, kmalu zatem, je zahteval oče ge. Kovačevič od mene, da naj interveniram, da žandarji ne bodo odvedli dekleta v bolnico ...
Zatem je nastopilo še več prič, ki so izpovedale vse obremenilno za Kovačevi-čevo.
Potem je govoril državni tožilec g. Jagos Draškovič, ki je izjavil, da je neizpodbitno dokazana zveza med mučenjem, ki ga je utrpela pokoina Tereza od svoje gospodinje in med njeno smrtjo. To je eden vzrokov, da je Tereza podlegla.
Nato je imel zelo lep in dokumentiran govor advokat in pravni referent Delavske zbornice, sodrug Triša Kaclerovič.
Potlej je pa sodišče odšlo, da se odloči ...
In sklenilo je sledečo razsodbo:
»Milica Kovačevič, obtožena od državnega tožilca uboia svoje služkinje Tereze Alber, se oprošča od obsodbe kot popolnoma nedolžna!«	S-s.
O današnji upravi življenskih potrebščin
Jeseni leta 1931. so v Avstraliji zaklali okoli 800 tisoč ovac in jih zakopali brez vsakega haska. Niti njihove volne niso porabili, kajti prevelike črede ne prinašajo zadostnega dobička.
že otroci nositi vse težave proletarca in da morajo svojo največjo dobrino, svojo delovno' moč daleč pod ceno prodajati dobič-kaželjnemu kapitalizmu. Kajti otroški delež plačila ni nikdar tako velik, da bi odgovarjal vrednosti otroškega dela pri učenju. Otroci ne vedo. da so lahko, kakor njihovi starši ponosni v zavesti, da vrše družabno potrebno delo, brez katerega bi človeška družba ne mogla obstojati, kljub temu, da je to delo tako slabo plačano, saj so tudi odrasli proletarci ponosni na svoje delo, čeprav so ogoljufani za dobršen del zaslužka. Namesto tega upravičenega in otroški samozavesti tako potrebnega ponosa stopa — hvaležnost; hvaležnost predvsem: staršem. Materijalnemu ropu se pridruži še duhovni! Obžalovanja vredna nepoučenost o vrednost otroškega dela pri učenju! Prav isti proletarci, ki že jasno spoznavajo, da kapitalist ni dobrotnik, ki jim od časa do časa »daje« delo, ampak, da so oni tisti, ki omogočajo dobiček ne le kapitalistu, ampak sploh sami gradijo človeško družbo, isti Proletarci vtepajo otrokom v glavo, da jih »za nič in zopet nič« vzdržujejo in da so jim za to dolžni bogve kakšno zahvalo 1 Kakor je kapitalist nekoč smatral samega sebe za dobrotnika delavstva, dokler ni bilo razmerje med delavcem in kapitalistom jasno ugotovljeno, tako si domišljajo svojo dobrotljivost danes proletarski starši. V ohph slučajih predstavljajo razmerje, ki je v resnici delovno in izkoriščevalno, z razmerjem zlagane dobrotljivosti in hvaležnosti. Le da
so nekoč izkoriščujoči kapitalisti same sebe poviševali v dobrotnike delavstva, v tem slučaju pa to store izkoriščani posredniki sami, starši. Ker pa je plačilo za to otroško delo, kakor je plačilo za sleherno delo v kapitalističnem družabnem redu, tako pičlo — tudi to plačilo ni v skladu z njegovo vrednostjo —, morajo proletarski otroci poleg tega družabno potrebnega dela — ki bo Potrebno družabno delo v sleherni družbi — dela za svojo družabno koristnost po svojih duševnih in telesnih sposobnostih — najčešće opravljati še vrhu tega nekako delo, včasih celo še dvojno delo: pravo pridobitno delo in delo v domačem gospodinjstvu.
Beda je neizprosna. Moderni proletarci ne smejo izpostavljati svojih otrok, kakor se je to godilo v starem veku, da bi se znebili sojedcev. Toda, da rabimo grenko besedo Karla Marxa: »Postavljajo jih za mešetari e sužnjev in prodajalce lastnih otrok.« Pri tem pa jim. je vseeno, če zadržujejo otroke pri delu, ki je njihovo, pri učenju in izobraževanju. Otroci naj pomagajo pri premagovanju bede! Često pa ni le beda, ki pripravi starše do tega, da svoje otroke pošiljajo v pridobitno delo, često je temu vzrok tudi nesposobnost proletarskih staršev pri vodstvu lastnega gospodinjstva, v katerem ne znajo pravilno razpolagati s svojimi sredstvi. Včasih pa je tudi grda grabežljivost, radi katere silijo starši otroke v pridobitno delo.
Otroško delo v navadnem smislu —
torej ne učenje, ampak pridobitno delo, delo v gospodinjstvu ali oboje skupno, je med proletarijatom skorajda običajno. Natančnih statistik o tem, žal, nimamo. V Avstriji so 1. 1908. našteli 34.8% delovnih otrok. Takrat je to bilo poldrugi milijon otrok. Rühle porča, da so v Nemčiji pri neki anketi (1898) našteli pol milijona delovnih otrok in da so leta 1902. cenili število v poljedelstvu zaposlenih otrok na dva milijona. Pri štetju v Avstriji 1. 190Š. je bilo približno 270.000 delovnih otrok, starih 6—8 let. Pri tedanjem poizvedovanju o otroškem delu v Avstriji so bili zaposleni otroci v nič manj kakor 400 delovnih panogah. Od vseh delovnih otrok (tu so všteti pridobitno in gospodinjsko delo) jih je delalo 55.8% v eni sami panogi. 44.2%, t. j. približno polovica, je delala hkrati v več panogah (n. pr. gospodinjstvu in industriji, gospodinjstvu in poljedelstvu, poljedelstvu in industriji) itd. Že tu so morale deklice, da so najbolj zatirane med izkoriščano množico proletarskih otrok ravno zato, ker so deklice. Medtem ko je delalo 40.6% dečkov hkrati v večih panogah, je bilo istočasno 48.3% deklic izkoriščanih v večih delokrogih. In bilo jih je včasih petero!
Tako je bilo 1908. leta. In danes? Prav premnogo jih je, ki mislijo, da je čas otroškega pridobitnega dela minul. Nič ni bolj napačnega od te misli. Otrokom škodljivo delo, pridobitno in prenaporno delo v gospodinjstvu, sta še vedno sramotilna stebra našega časa.
Lov na slanike je bil letos tako izdaten, da jih vseh niso mogli prodati. Bretonski ribiči so jih blizu pol milijona vrgli nazaj v morje.
V	Ameriki leži 9 milijonov mernikov neprodane pšenice. Zato so jo v Kanadi 3 milijone mernikov zažgali in razen tega leta 1932 obdelali samo eno tretjino njiv.
Mehikanska vlada je poslala policijo in vojaštvo, da uničita milijone gnijočih banan in drugih sadežev, ki so se skvarili v skladiščih.
V	Egiptu so zažgali 100.000 ton neprodanega bombaža, v Braziliji pa 70.000 vreč kave.
V	Srednji Ameriki krmijo živino s koruzo in ječmenom, na Holandskem z jajci.
V	Ameriki so zlili na ceste na tisoče litrov mleka.
Na češko-avstrijski meji so radi previsoke carine stresli cele tone kumar v Donavo.
V	južni Nemčiji sta 1. 1931. ostali dve tretjini hmelja neobranega, ker se radi prenizkih cen obiranje ni izplačalo.
In na drugi strani?
Na Kitajskem umira za lakoto 60 milijonov ljudi. — V Indiji je v prvih osmih mesecih leta 1931. umrlo gladu okrog 600 tisoč ljudi — po skromni cenitvi britskih časopisov. — V Nemčiji gre letno do 30 tisoč ljudi, tudi cele družine hkrati, rajši prostovoljno v smrt, kakor da bi poginili od lakote. — Milijoni žena brezposelnih ne vedo, kako naj jutri preskrbe svojim otrokom hrano in obleko.
Resnično, živa slika današnjega gospodarskega »reda«!
Jesenice.
Ker so od današnjih splošnih razmer hudo prizadeti tudi upokojenci s tem, da so jim' bile odvzete razne dajatve in so s tem izročeni še hujši bedi, je Zveza delavskih žen in deklet, podružnica Jesenice, sestavila tozadevne resolucije ter jih izročila g. ministru Ivanu Mohoriču in g. Westenu ob priliki njihovega bivanja na Jesenicah.
Gospoda sta obljubila, da bosta poskrbela, da se stvar pregleda. Upamo, da bodo naše upravičene zahteve našle razumevanje na merodajnih mestih. Vložena je bila tudi prošnja na upravo tukajšnje krajevne Bratovske skladnice za enkratno podporo v obliki dajatve masti staroupokojencem in njih družinskim članom, kakor se^ razdeljuje brezposelnim, t. j. lL kg za člana in ‘A kg za družinske člane.
Tokrat nam je uspelo in so isti prejeli določeno količino masti, za katero so hvaležni vsem, ki so jim do tega pripomogli.
Ministru za trgovino in industrijo v Beogradu, ministru za socijalno politiko in narodno zdravje v Beogradu in ministru za šume in rude v Beogradu.
Resolucija.
Ker se bivši delavci KID na Jesenicah, vpokojenci in vdove istih, člani Bratovske skladnice, njeni rentniki, nahajamo v bednem stanju, ko so naše premije tako malenkostne, da ne zadoščajo niti za stanovanje, kaj še za druge življenske potrebščine, smo primorani, obrniti se na gornji naslov s prošnjo, da razume naslov naš položaj ter nam pomore v našem težkem položaju. Na merodajnih mestih naj se ukrene vse potrebno za nas najbednejše med bednimi, da se naš položaj v naši sivi starosti in osirote-losti kolikor mogoče izboljša in zagotovi.
H koraku in apelu na gornji naslov so nas napotila sledeča dejstva:	„
Premije staroupokojencev Bratovskih skladnic so tako malenkostne, da niti v svoji polletni višini ne pridejo do izraza.
To sploh niso pokojnine, marveč jih je imeti za milodar. Pokojnine in doklade iz fonda 1 Bratovskih skladnic, v skupnem znesku Din 112.50, kakor navedeno v najvećih primerih ne'zadoščajo za stanovanje; zdaj pa se sliši in razpravlja, da bi se nam ukinilo še to.
Zato prosimo, da se tudi nas uvrsti v kategorijo novoupokojencev, tako, da bi se nam premije zvišale, nikakor pa ne znižale.
Ker smo kot bivši produktivni delavci izpolnjevali vse pogoje, ki so bili potrebni za dosego preskrbe v naši starosti, naj nam sedanja lastnica podjetja in država kolikor mogoče tudi nudite to za nas prepotrebno podporo.
Po končani svetovni vojni se je pri razpravah o odškodninah in obračunu z Avstrijo popolnoma pozabilo na nas, in se ni takrat zahtevalo poleg različnih plačil, reparacij itd. tudi polno zlato pariteto za naložbe in imetje Bratovskih skladnic. Zaradi tega naj vsaj danes uredi naša državna oblast vprašanje rent nam v korist na ta način, da plačajo razna zainteresirana velepodjetja določene zneske in poleg tega naj tudi država prispeva zavarovancem^ Bratovskih skladnic za ureditev pokojnin v vsakokratni proračun svoj del.
Kakor čujemo, se pritrgava tudi novo-upokojencem in je na tem, da se jim še odtrga dele rente v nadalje.
Morda se misli s tem1 pomagati tudi nam. Vendar to ni prava pot rešitve, ker so si novoupokojenci sami tudi doslužili te pravice in rente in so do njih popolnoma upravičeni. Na tak način se tudi te tira v bedo in pomanjkanje, namesto, da bi se še nas rešilo tega.
Zato upamo, da se najdejo druga uspešnejša sredstva za rešitev tega težkega stanja.
Jeseniški staroupokojenci se nahajamo v tej žalostni bedi tudi še iz sledečega razloga; KID na Jesenicah nam je dajala svoj čas mesečno aprovizacijo in premog ter drva v obrokih kot prispevek za naše zvesto sodelovanje, novoupokojenci niso bili tega deležni, ker pač prejemajo večje rente. Leta 1929 nam je pa KID odvzela aprovizacijo, potem del kuriva in od maja t. 1. dalje nam je pa ukinila še zadnji prispevek k pokojninam;; to je, vzela nam je še zadnjo kurjavo. Zdaj nimamo nikake pomoči več, pa tudi svojci nimajo možnosti nas podpirati, ker je delo pri KID še vedno slabše plačano, tako da se tudi aktivno delavstvo samo nahaja v potrebi.
Marsikateri starček ali vdova imata pa poleg vsega zdaj še skrb, kako naj preživita brezposelnega sina, kateri je bil prej ob zaposlitvi vsaj delno v njuno podporo. Kriza v podjetju KID je tudi topot udarila spet po najbednejših upokojencih.
Pričakujemo pomoč od tami, kjer se delajo naredbe in zakoni, kajti vemo, da se od drugje ni mogoče nadejati trajne pomoči.
Z odličnim spoštovanjem
Odbor upokojencev.
Podpisi vpokojencev so sledili na posebni poli.
Sava-Jesenice, dne 16. julija 1932.
P. n.
Avgust Westen
predsednik upravnega odbora Kranjske industrijske družbe
Celje.
Staroupokojenci KID in vdove istih se obračamo na gornji naslov s sledečo pros-
Staroupokojenci kot bivši delavci KID smo prejemali do maja t. 1. premog in drva
po minimalni ceni kot podporo od podjetja, kateremu smo služili vse svoje življenje do svoje sive starosti in onemogloti. Med nami so tudi vdove, katerih mož oz. sin je šel zdrav v službo, pa so ga prinesli iz tovarne mrtvega.
Ko pa je gospodarska kriza hudo prizadela delavstvo KID, je zadel obenem težak udarec tudi nas staroupokojence, ker je bila skupno z aktivnim delavstvom tudi nam odvzeta zadnja naklonjenost podjetja — to je ukinjene so bile dajatve kuriva.
Pri tukajšnjem vodstvu KID smo vložili svoje prošnje, da nam podjetje še v nadalje nakloni to pomoč v obliki kuriva po dosedanji ceni in v dosedanji količini, vendar nismo dosegli doslej nikakega zadovoljivega uspeha. Pri nas se ustvarja obu-peti položaj, ker so naše rente tako malenkostne, da v mnogih slučajih ne zadoščajo niti za stanovanje. Pa še to se nam ogroža. Morebitni svojci se sami zaradi krize in zaradi okrnjenega zaslužka, nahajajo v težkem položaju. Marsikatera vdova je obupana zaradi brezposelnega sina, ki jej je bil vsaj v delno podporo in zdaj se pa še nam deli usodo brezposelnih.
Upamo, da bo gornji naslov uvidel naš skrajno težki položaj in nam; bo še v nadalje naklonil kurivo v količini in ceni, kakor do maja 1932. Vemo, da je ta odločitev v rokah naslova in pričakujemo, da se jo reši v našo korist.
Za podjetje kot tako bi to ne bilo tako težka žrtev, ker bi to kot solidno podjetje prav lahko preneslo.
Upoštevajo naj se dela in žrtve bivših delavcev pri podjetju-KID, ki so s svojo pridnostjo pripomogli do njegovega razmaha. Nadejamo se, da se bo naša prošnja upoštevala in da se ji bo ugodilo.
Z odličnim- spoštovanjem
Sava-Jesenice, dne 23. julija 193?.
Priloženo 137 podpisov staroupokojencev. *
Kje so pa upokojenci v drugih revirjih. Trpini Trbovelj, Hrastnika, Zagorja in drugi, podajmo si roke in se skupno obrnimo tja, kjer se delajo naredbe in zakoni, da se na merodajnih mestih pokrene vse za nas delavske trpine, kateri smo dali družbi, človeštvu in državi vse svoje moči, zdravje in mnogi življenje na oltar dela in dobička raznim tu- in inozemskim kapitalistom.	_________________ H. Z.
Ptuj.
Umrla je s. Klančičeva, ki je bila od početka podružnice Z. D. Ž. i. D. v Ptuju naša članica. Blag ji spomin, preostalim naše sožalje.
Vse naše članice obveščamo, da se bodo vršili redni mesečni sestanki naše organizacije v društvenem lokalu »Svobode« (v veliki kasarni), Panonska ulica. Sodružice, dolžnost vseh je, da pridete na sestanke, kjer se bomo pogovorile o vseh vaznih problemih, tičočih se ženskega vprašanja. Prvi sestanek bo dne 7. sept. ob pol 8. urj zvečer. Sodružice, kritični so časi, vendar če bomo složne in zavedne, lahko upamo, da bomo prejalislej vsaj nekaj dosegle in si lahko štejemo v čast, da smo i me borite-Ijice za lepšo bodočnost, ki bo znala ceniti tudi delo proletarske žene. Na svidenje.
*
Članice lahko tudi v bodoče plačujejo prispevke stari blagajničarki ali pa one, ki kupjejo v konzumu, tamkaj, druge pa bo itak obiskala s. Širecova. — Vse naj izpolnijo svojo dolžnost in plačajo članarino.
Zveza del. žen in deklet, podr. Ptuj.
Tiskar:	Ljudska
tiskarna d. d. v Mariboru; Maribor. Izdaja »Zveza del.
predstavnik• Josip Ošlak v Mariboru. Odgovorna urednica: R. Krištofova, žena in deklet«. Ljubljana; predstavnica: R. Krištofova.