KAJ SO NAM POVEDALI TRIJE DELAVCI IZ DRUGIH REPUBLIK
Tu je naš novi dom
Našl sogovornlkl, delavcl TOZD Javna Mglena Iz L/ublfane Kaslm Nadarevlč, Anton Šlpraga In Ml~ lenko Mlškovič.
Če kdo, potem se številnl delavcl Iz druglh republlk, veselljo praznika In tudl vsakega prostega dne. To so namreč redke priložnostl, da gredo lahko domov In ostanejo z družlnaml kakšen dan več kot slcer, ko odldejo domov le za vlkend all v času letnlh dopustov. Ravno njlm, njlhovemu življenju In delu v našl občlnl, njlhovlm željam In težavam smo namenill ta prostor. Zapolnlll so ga saml, s svojlml besedaml, ki smojlh ml le zabeležill.
Za kraj pogovora smo izbra-li pisamo direktorja TOZD Javna higiena, kjer so se zbra-li trije delavci, direktor Metod Kranjc pa nam je na koncu tudi sam povedal nekaj be-sed. To delovno organizacijo smo izbrali predvsem zato, ker je med zaposlenimi kar 80 odstotkov delavcev iz drugih republik, ki opravljajo težko, nepriljubljeno in ne preveč dobro plačano delo, ki ga vse-mu navkljub opravljajo vest-no in dobro, saj vedo, da je od njihove prizadevnosti odvi-sen zunanji videz Ljubljane, mesta, ki so si ga izbrali za svoj novi dom. V večini pri-merov za vedno.
Otroci težko razumejo
»Žena in dva otroka sta do-ma - v Cazinu, jaz pa sem že osmo leto v Ljubljani in že
osmo leto v Javni higieni.« Tako začenja svojo pripoved Kasim Nadarevič, največ me-sta v njegovem pripovedova-nju in tudi v njegovih željah in načrtih zavzemajo prav otroci in žena. Razumljivo, lo-
čenost je težka »Ni lahko, se-veda ni. Otroka sta stara 3 ozi-roma 7 let in težko razumeta, da mora biti tako. ,Očka, zakaj ne ostaneš dalj časa. Kaj že spet greš,' tako mi govorijo, ko po nekaj dneh, ki jih preži-vim z njimi začnem priprav-ljati kovček.
A kaj bi? Tu imam delo, za-služim denar, ki ga potrebuje-mo jaz in oni, ki ga potrebuje-mo za hišo, ki smo jo začeli graditi v rojstnem kraju. Tako pač mora biti in ne ostane drugega, kot vse to odmisliti in se posvetiti delu, načrtom.«
Ze osem let ste v Sloveniji in tudi pri Javni higieni. »Da. Osem let. Začel sem z metlo in lopato pri odvozu smeti, danes sem poklicni voznik to-vornjaka za odvoz smeti. Ta-krat, ko sem prišel, nisem bil poročen. To je prišlo pozneje. Moja žena takrat ni vedela te-ga kar ve danes - da bom de-lal v Sloveniji, verjetno do konca dni. Pa čeprav gradim hišo v rojstnem kraju, pri če-mer mi je s posojilom poma-gala tudi delovna organizaci-ja, kaže, da ne bom menjal službe in se vrnil. Žena je v začetku mislila, da se bom vendarle premislil, a se je s časom navadila na dejstvo, da je pač tako.«
Pa vsaj pogosto hodite do-mov?
»Če grem, grem ob petkih popoldne in se vrnem v nede-ljo zvečer. Seveda tudi med letnim dopustom grem do-mov, a ves čas porabim za gradnjo hiše.«
In težave?
»Kaj vem? Težave so tu in tam, v vsakem življenju in v vsakem kraju. Saj to ni odvi-sno samo od tega, kje živiš in s kom živiš. Delati je treba,
Metod Kranjc, direk-tor TOZD Javna higiena
»Med 335 de-lavci v nasi TOZD jih Je 80 odstotkov iz drugih republik. Osnovno je vsekakor to, da tu niso le zato, da delajo. Prav toliko so dolžni in imajo pravico sodelovati pri upravljanju in odloča-nju, saj je 75 odstotkov članov delavskega sve-ta izbranih «prav izmed njih.
Na drugi strani pa, ker o njihovl prldnosti in prizadevnosti ne mlslim posebej govoriti, delamo vse, kar je v naši moči, da bi bil njihov položaj, kar se da dober.Že leta 1960 smo zgradlli samski dom, ki je bil za tiste čase eden najsodob-nejših; s 305 posteljami pa je postal premajhen, saj se Je razširil obseg dela, s tem tudi število zaposlenih. Tudi to bomo uredlll, saj že pripravljamo dokumentacijo za gradnjo novega doma, za katerega so zagotovljena sredstva. Letos smo razdelili sredstva tudi za odpravljanje stano-vanjskih problemov, na seznamu pa je bilo 37 delavcev, večina med njimi iz drugih republik. Smo ena redkih delov-nih organizacij, ki daje posojilo tudi delavcem, ki gradijo stanovanjsko hišo v domačem kraju. Vse to pa iz dveh vzrokov. To so enakopravni člani našega kolektiva in Ijudje, ki opravljajo težko in nehvaležno delo. Delo za katero je iz dneva v dan manj interesentov.«
sploh pri naših opravilih, ko se nedelavnost takoj vidi in je ni mogoče skriti.«
Težko je priti do stanovanja
Anton Šipraga že celih 19 let živi in dela v Sloveniji. On ni sam. Z njim v Ljubljani ži-vita tudi njegova žena in hčer-ka, a ravno to je vzrok za dru-ge probleme. Medtem ko živi njegov prijatelj Nadarevič v samskem domu, živi Šipraga z družino v garsonjeri, ki si jo je večidel kupil sam. Pomaga-lo mu je tudi podjetje, a kaj ko
je garsonjera postala premaj-hna za tričlansko družino. Hčerka je namreč že končala višjo medicinsko šolo in bi ra-da imela svoj kotiček.
»Da, že leta 1959 sem prišel v Ljubljano, iz Nove Kapele pri Novi Gradiški. Prišel sem sam, tu sem našel ženo, ki je sicer iz Bosne doma, poročila sva se. Najprej sem delal pri izpiranju ulic kar 12 let. Po-tem sem šel za čistilca cest. Eno in drugo je težaško delo, ki se ga vsi otepajo in mi lah-ko verjamete, da bo čez pet ali šest let zelo težko najti ljudi za to delo. Čudni so ljudje. Delo moraš opravljati vestno, ne glede na to, kako ti rečejo.
Z ženo sva stanovala naj-prej v baraki. Ni bilo slabo. Priznam, vendar si človek s časom zaželi spodobnega sta-novanja, komfortnega in udobnega. To sploh, če oprav-ljaš težko delo. Rad prideš v toplo in urejeno stanovanje. Kupila bova garsonjero, sva rekla. Pritegnila sva pasova, delala in varčevala. V tistem času nam je dalo podjetje ma-lo manj kot poldrugi stari mi-lijon dinarjev. Kupili smo gar-sonjero, ki je bila že takoj pre-majhna, a kaj, ko večjega ni-smo mogli kupiti.
Začel sem pisati prošnje. Na solidarnostni sklad, na ob-čino, na delovno organizacijo. Vsa ta dolga leta nobene ugo-dne rešitve. Več kot toliko ne moremo privarčevati. Tudi pritoževal sem se na vse stra-ni, prosil, in tudi zahteval, ko nisem več vedel, kaj in kako. Priznajte, da 24 kvadratnih metrov ni dovolj, še za same-ga človeka je skorajda pre-malo.
Letos pa je začelo kazati na bolje. V podjetju so mi zatr-dno obljubili nekaj denarja za stanovanje. A glejte! Sedaj, ko denar je, pa stanovanj ni. Sploh ga niti naročiti ne mo-reš. Pa da ne boste mislili, da bi rad kdo ve kaj. Nama z že-no bi zadostovalo tudi eno-sobno stanovanje, saj bi hčer-ka ostala v garsonjeri.«
In tako Anton Šipraga, če le ima priložnost govori o svo-
Frizerski saloni:
Sobota, 25. novembra ¦ Nedelja, 26. novembra Sreda, 29. novembra -Četrtek, 30. novembra -Sobota, 2. decembra -Nedelja, 3. decembra -Sobota, 9. decembra -Nedelja, 10. decembra Sobota, 16. decembra ¦ Nedelja, 17. decembra
- Kos Frida, Mestnl trg 11
- Kos Frlda, Mestnl trg 11 Kovačlč Antonija, Rlmska 2
- Kovačič Antonlja, Rlmska 2 Marc Irena, Resljeva 10
- Marc Irena, Resljeva 10 Nardin Olga, Šmartlnska 16
- Nardin Olga, Šmartinska 16
- Oblak Katl, GornJI trg 5
- Oblak Kati, Gornji trg 5
Servisne delavnice za popravilo os«bnih avtomobilov:
Sobota, 25. novembra - Sever Franc, Brezovica 127 Nedelja, 26. novembra - Sever Franc, Brezovica 127 Sreda/29. novembra - Trobec Janko, Dolgi most 14 Četrtek, 30. novembra - Trobec Janko, Oolgl most 14 Sobota, 1. decembra - Trobec Jože, Corknlška 13 Nedel)a, 3. decembra - Trobec Jože, Cerknlška 13 Sobota, 9. decembra - Mesojedec Ludvik, Vodovodna 92 Nedelja, 10. decembra - Mesojedec Ludvik, Vodovodna 92 Sobota, 16. decembra - Dolinar Jože, Razori 12, Dobrova Nedelja, 17. decembra - Dolinar Jože, Razorl 12, Dobrova
Elektroinštalaterske delavnice
Sobota, 25. novembra - Bostič Marjan, Kogojeva 8 Nedelja, 26. novembra - Bostič Marjan, Kogojeva 8 Sreda, 29. novembra - Režek Jože, Vodnikova 61 Četrtek, 30. novembra - Režek Jože, Vodnikova 61 Sobota, 2. decembra - Bohinc Jernej, Aljaževa 37 Nedelja, 3. decembra - Bohinjc Jernej, Aljaževa 37 Sobota, 9. decembra - Šlmenc Janez, Taborska 8 Nedelja, 10. decembra - Šlmenc Janez, Taborska 8 Sobota, 16. decembra - Dolinar Marko, Smrekarjeva 1 Nedelja, 17. decembra - Dolinar Marko, Smrekarjeva 1
Vodoinštalaterske delavnic«
Sobota, 25. novembra - Obrtno podjet|e Moste, Zaloška 113 Nedelja, 26. novembra - Obrtno podjetje Moste, Zaloška 113 Sreda, 29. novembra - Splošno obrtno podjotje, Tltova 351 Četrtek, 30. novembra - Splošno obrtno podjetje, Titova 351 Sobota, 2. decembra - Splosno obrtno podjetje, Titova 351 Nedelja, 3. decembra - Sploino obrtno podjetje, Titova 351 Sobota, 9. decembra - Splošno obrtno podjetje, Titova 351 Nedelja, 10. decembra - Splošno obrtno podjetje, Titova 351 Sobota, 16. decembra - Obrtno podjetje Usluga, Derčeva 31 Nedel|a, 17. decembra - Obrtno podjetje Usluga, Derčeva 31
Podatke je posredoval IS Skupsčlne mesta Ljubljane.
Jem stanovanjskem proble-mu. O drugih problemih sko-rajda nima kaj povedati. Je pa tak človek, da bi rad odpravil vsako napako, vsako po-manjkljivost. Motijo ga nepra-vilnosti in o njih govori. Celo pred direktorjem govori brez dlake na jeziku in se ne boji, da bo zaradi tega trpel. Direk-tor ni presenečen. Pozna ga in tudi svoje delavce. Pravi, da dokler je tako, je dobro. V obraz je treba povedati, pravi, in ne za hrbtom.
»Pa še to zapišite,« pripo-mni Anton. »Osebne dohodke bo potrebno zvišati. Pa ne sa-mo zaradi nas. Tudi zaradi te-ga, ker bomo kmalu ostali brez delavcev. Če bodo plače večje, bodo tudi taki, ki sedaj odhajajo ostali v podjetju.«
Ma kakvi problemi*-
»Nemam ja ni prvih ni dru-gih problema,« pravi Milenko Miškovič, ki je v Javni higieni
že od leta 1971, ko je prišel v Slovenijo. »Nemam žene pa nisam odvojen, a ni sa stanom nemam problema, jer stanu-jem u samačkom domu. Ta-mo je hrana, krevet, posao je blizu.«
Prav Milenko, če vi tako pravite, čisto lahko in brez te-žav pa le ni.
Zakaj?"Došao sam i počeo raditi kao radnik na odvozu smeča. Onda sam odlučio po-lagati vozački ispit za profe-sionalnog vozača i položio sam ga. Ostavio sam kante i sada radim kao šofer. A ako budem ikako mogao upisati ču se u kakvu školu, pa da završim, možda za neko dru-go mjesto, bolje plačeno. Ta-ko i polako. Korak po korak. Ne možeš sve za jedan dan.«
Vi ste prišli iz Bosne, tam pri Ključu ste rojeni. Tu imate dovolj prijateljev iz rojstnega kraja in tudi iz drugih repu-blik. Kaj pa Slovenci? Kakšne vezi z njimi in prijateljstvo?
»E to je ono. Baš to i volim, jer ako se družim sa Slovenci-ma onda i moja .slovenščina' postaje sve bolja. Da se nau-čim, nego šta.«
Tako Milenko vse obrača na tisto lepšo stran. Kaj pa? Le z optimizmom bo premagal še tako hude težave in se doko-pal do boljše prihodnosti, ki si jo želi graditi sam - z lastnimi rokami. Tak je tudi optimi-zem s katerim pripoveduje, ko odide v rojstni kraj in ko ga sprašujejo.
»Sta im kažem? Da moraš raditi, da je to narod koji voli poštene i vrijedne ljude. Da imaju Slovenci drugačije obi-čaje i jezik. Eto šta im kažem. A ako ih zanima neka dodu i vide.«
Tri pripovedi, tri kratke živ-ljenjske zgodbe. O ljudeh, ki so tu ne le zato, da delajo, temveč, ker z nami delijo svoj in delovni in tudi življenjski vsakdan. Zato je prav, da de-lijo z nami tudi svoje težave, želje in potrebe.
Tekst in slika: Toni Perić