Septembra 1939 so na blegoški cesti vo jaki prijeli nam že iz Loških razgledov znanega ljudskega pesnika Pstotenka, ki je po svoje pozdravljal vojaški tovornjak. Stal je na cesti, igjral na orglice in palico premikal kot na lok pri violini. Pozdrav ljal je vojake z besedami: »Ali greste nad Musolinija? Fantje, le korajžo!« O Hitlerju ni nič govoril. Srbsko govoreči vojaki in oficirji ga niso dobro razumeli in so mislili, da pozdravlja na čast Hit lerju in Musoliniju. Prišlo je do spora. V premoči so bili vojaki, ki so Pstotenka nabili in odpeljali s seboj. Po posredova nju javorskega občinskega tajnika so ga potem izpustili, dogodek pa naznanili na žandarmerijski postaji v Železnikih. Prav zanimivo je slediti spisom in obtožbam. Prijava je šla na sodišče in sresko na- čelstvo v Skofji Loki, na državno tožil stvo v Ljubljani in do državnega tožilca pri državnem sodišču za zaščito države v Beograd. Prav zanimiv je Pstotenkov zagovor, iz katerega se vidi, da res ni nič hudega mislil. Tudi selško županstvo je dalo zanj ugoden glas; da ni popolnoma uravnove šen človek, ki se preživlja z lastnimi pes- mirni, deklamacijami in petjem. Potem so postopek ustavili na vseh instancah. Po tem dogodku je Pstotenk takoj zlo žil pesmico o dogodku. Pesmico je zapi sala njegova žena, vzeli pa so mu jo žan- darji in mu zaradi tega zaplenili puško. Pesmico je žandarmerijska postaja v Že leznikih poslala na sodišče v Skofjo Loko kot obremenilno gradivo. Pesmico sem moral zaradi čitljivosti malo popraviti, saj tudi zapisnikarica ni bila kaj prida pismena. Glasi se: K se so Srbi vozili na Blegoš, na Kal, so Pestotenka bili po grbi in po glav. Tak mej' kleval, da sem bil ves krvav, niso poznali nobenih postav. nobenih postav. Naj bol me je tepu gospod kapitan, takrat je zame nesrečen bil dan. KAZENSKA ZADEVA ZOPER FRANCA VIDMARJA-PSTOTENKA 285 Tak' mi je reku. da jaz sem vohun, po meni tepeta pa sa me gun. De ta Jugoslavijo bo našo izdal, seboj ga vzemimo, pelimo na Kal. Najbol so me tepl per luž ta zelen, dvaindvajsetega septembra blo je letos jesen. Tam sem odskoču z visokga voza, rad biv pobegnu, da biv doma. Pa so me zvezal, na avto zagnal, kot prašička aj telička mesari pelal. Med Serbi. med levi tam zvezan sedim, držim se pohleven pa smrt se bojim. Nisem bil zvagan pa tud ne predan, sem žalosten mislu di bom pokopan. Sem mislu, bo treba jet s tega sveta, na misel mi pride še moja gospa. Sva skupaj živela skor petdeset let, me ne bo več slišala pesemce pet. Oh, kak so me tepl gor na ta nov cest. skor sem že umru. sem padu u zavest. Serbi so mislil, de zdaj sem že rank, da tam bom pokopan par farouškmo travnk. Se še vender zbudim, de še oživim, zagledam tam Serbe, oh. kak se jih bojim. 286 Pa so me gnali naprej prek barak, ves čas me suvali so serbski vojak. Pred barako je pa čakov gospod kapitan, memo perfjakov i pa javorsk župan. Lepo sem ga prosu, naj zame prost gre, da me ne ubijejo hudi ludje. So me zvezali pa na tla zagnal, potem me u barako pred sodbo pelal. Not je pa sedu gospod kapitan, spet me klofu. bolel me je več dan. Ke so me odvezal, ves bil sem krvav, oh, kak so me tepl narbol le po glav. Drug dan i koj zvedla vsa javarska vas, da učeraj za Pestotenka neso bli špas. Gospoda Korošca naj pa slava slavi, kje Pestotenka rešu, tud še naj živi. K imam glavo železno pa srce lesen, k neso me ubili par luž te zelen. Mje prša predru, da srca pa ne. čeprav sem že umru, še zbudu sem se. Ko sejbil zbudu tist nemšk general, k so bli nega k pogrebu pelal; tud Serbi bli zame kmal jamo kopal, pa sem se zbudu kot sej general. Zapisal France Stukl