738
Kristina: Najlepši  dan.   —   E. Gangl: Na Gorenjskem.
Najlepši dan.
L^an je vstajal na obzorji, Vstajal svitel in  krasan,
A trpinu  v  revni koči Ginil je življenja dan.
Sveča smrtna je brlela
In svetila mu na pot V boljši svet tam  onkraj  groba,
Kjer bridkosti ni  —  ni zmot.
Pristopila dobrotljiva Žena bela je s  koso,
Iz  očesa mu  zvabila
Zadnjo grenko je solzo.
Dan  je vstajal na  obzorji, Vstajal svitel in  krasan,
A trpinu v  revni  koči Vstajal je najlepši dan.
Na  Gorenjskem.
Kristina.
17. Pri križu.
1 am  nekje je   bilo  v  gorah  .
Ob  prepadu stal je  križ;
Čital sem:   „0,  moli zame,
Potnik,  ki se tu  mudiš!"
Cul  sem,  da nekdaj  pred leti Nekdo je izgrešil pot,
Pal je v globočine temne In  umrl nesrečnik tod.
In  pokleknil sem in  molil: „Bog,  daj  večni mu pokoj!"
Kdo  bo  neki  molil  zame, Kadar pot prestane moj?
G,
rlej, jezeri sta dve Kakčr oči temne   — Oblaki zrejo  vanje In gozdi in gore.
18.  Ob Belopeskih jezerih.
Pa ko sem tamkaj  bil, Od solnca žarek  lil Na jezerske je vale In jih srebril,   zlatil . . .
In vzdihnil sem tedaj: Naj pride solnce, naj, Da sine v dušo meni Za hip,  za hipec vsaj!
In  ko  sem   zrl v  vodo, Občutil sem  tako, Da jezero  mi v prsih Prostira  se temno . . .
K o bil sem na Golici,
Nabral sem  si cvetov In  ž  njimi  sem  v resnici Dospel vesel domov.
In hotel sem poslati Ta šopek v daljni svet,
Tja,  kjer je moja mati, Kjer moj je živi cvet!
19. Šopek.
Pa ko  me zjutraj  vzdrami Iz  spanja zlati   dan,
Glej,  listi so še sami  — Po  tleh je cvet nastlan .
Prišla je noč in  vzela Krasu je šopku pol,
Zato  pa ni objela Srca mi žal in bol!
Še to,  kar je ostalo, Zavrgel sem  lahko,
In  nekaj  mi dejalo V dnu duše je tako :
Saj  tistim,  ki  čutilo Te spaja ž  njimi že,
Najlepše ti darilo
Prineseš sam  — srce!