Artur Stern iiik 17.035,12:57 (izvirno znanstveno delo - sprejeto S. 4.1995) KRITIČEN POGLED NA DVE BIOLOŠKI TEORIJI ALTRUIZMA Biološki pristop k pojavu 11 trii i žil} ii, ki je bil dotlej obravnavan izključno s f i l ozofsko- h u ma nisjf^he strani, je odprl ji reče j novili možnosti za raziskovanje tega fenomena, Altruizem kot biološki pojem se od klasičnega razlikuje predvsem glede vprašanja intencionalnosti: medlem ko je v klasičnem pojmovanju zajet namen izvajalca, se biološko zadovoljuje z učinkom dejanja, ne glede na namen Obstajajo iri glavne biološke teorije altruizma: teorija manipuliranega altruizma. recipročnega altruizma in sorodstvenega altruizma. Pričujoči članek se osredotoča ua pivi dve in ju prikazuje v izrazito kritiškem smislu. Končni sklep je, da nobena od njiju ne predstavlja zadovoljive teorije altruizma. Slednji je pač preveč zapleten pojav, da hi ga lahko obravnavali le v eni ali dveh dimenzijah - in poglavitni razlog za to so ravno njegove antropološke večdimenz.ijske lastnosti. 1. Uvod Altruizem je v svojem najobičajnejšem smislu pojem, ki spada v okrožji etike in filozofske antropologije. Nemara prav toliko pripada tlldi področjema psihologije ¡11 teologije, ie za spoznanje manj neposredna pa je zveza med njim in številnimi drugimi humanističnimi in družboslovnimi sferami, med katerimi lahko na tem mestu omenimo antropologijo in etnologijo. Zveza ene in druge vede z altruizmom je poliva-lentna. pri čemer je tista med antropologijo in altruizmom precej bolj neposredna, na etnološko problematiko pa se obravnavani fenomen navezuje v nekoliko bolj posrednem smislu. V teku razprave bomo vsako navezavo na etnološko tematiko eksplicitno navedli, medlem ko bo antropološka implicirana vseskozi. Preti desetletji so pričeli termin ctltritizem uporabljati tudi v biologiji (Hamilton 1963), četudi kot ime za neko precej drugačno obliko vedenja od običajne. Razlika je zlasti v tem, da za biološki altruizem zadostuje učinek dejanja, medtem ko je pri klasičnem altruizmu potreben tudi namen. Sprva se je nemara zdelo, da je biološki altmizem preprosto sinonim za tovrstno obnašanje, ki ga eventualno odkrijemo pri živalih; klasični altruizem pa naj bi bil rezerviran le za človeka. Kot kaže, pa je ta ideološka bariera prepustna v obe smeri: tudi človek je lahko v prenekatei i situaciji ie biološki altruist - lahko si zamislimo kopico pri men; v, ko nekdo nekomu koristi, ne da bi to načrtoval ali se tega zavedal; po drugi strani pa ni prav nobenega zares tehtnega razloga za trditev, da tudi živali niso sposobne kognieijske intendonalnosti, kakršna odlikuje človeka. Ob preučevanju bioloških teorij altruizma lahko na Številnih mestih naletimo 11a zanimiva vprašanja, ki zadevajo antropologijo, in to ne le posamezno njeno vejo, kol so biološka ali fizična antropologija, .socialna oziroma kulturna antropologija in pa filozofska antropologija, temveč antropologijo kol celoto vseh naštetih. 2. Manipuliram altruizem Una od posledic novega, tehničnega pogleda na fenomen altruizma je bila ta, da so nekateri začeli razpravljati o manipulira nem altruizmu kot povsem legitimnem področju znotraj problematike (Alexander 1974, West Eberhard 1975, Kidlev in Dawkins 1981, Dawk ins 1982, Ridley 1986). Cena 111 reč kot referenco za altruisličnost nekega dejanja upoštevamo le njegov generični učinek, tedaj sploh ni pomembno, ne kaj je do njega pripeljalo ne kaj se je med potekom dogajalo znotraj obeh udeleženih strani. V tem smislu je bilo torej mogoče govoriti, da so ptice pevke alt tu ¡stične do kukavičjih mladičev v svojih gnezdih; ali pa, da je prašič altruist v razmerju do TrichineUae spin/lis. ki kot parazit naseljuje njegovo mišišno tkivo; v skrajno neprimernem - a še vedno nič manj logičnem - smislu pa tudi to, da je človek altruist do virusa, ki v njem živi in mu povzroča bolezen.'1 Blažja oblika manipulacije je tista, pri kateri objekt manipulacije' sploh ne ve ali ne čuti. da je kaj narobe; pri icžji obliki 1 V priči 1 joče 111 članku zanikamo delim) antivpalogtje na reč rw!. lil pripadajo celo raku različnim področjem, kot so human istiki 1 ¿Irnžhoslorje m naravoslovje, Goriijriim ki vejem u o tem ustreznih posameznih rejah znotraj antropologije kot ene rede. 2 7,11 oznako psihosocicihtega področja znotraj ajit topologije je V običajni rabi izraz kulturna antropologija. Pri tem pa gnJ konceptualno zmešnjavo, ki najbrž izrira iz površnega ptvvajanja izraza iz angleščine. Pridernik kult uma je v našem jeziku označecakz kakovosti. torej bi bila kulturna antropologija tista, ki bi njMirabljala razrite. humane oziroma nebarbarske metode pa poudarek ka jpada ni ua tej kakovosti, temveč na vrsti, je za označitev danega jiodrocja antropologije morda primerneje uporabljat1 j» idetnik "kultunuistna". tZua od rešitev je tudi uporaba izrazapsihosocialna antropologija. 3 Skrajno redukcijo do absurda pa predstarlja trditev. da prinaša človeška nezmožnost borili se proti nekaterim n nt sam pač Še < VCP tovrstni altruizem 4 Pri temi vi ja opozoriti ua možen Širši asjx-kt obravnavanega dogajanju - subjekti in objekti manipulacije so lahko posamezniki, lahko pa so to. ¡H) eni strani, tudi manjše entitete, na primer geni, po drugi strani j>a lahko govorimo tudi o sktipnoA, kakršnem ua primer etu ici te formacije. 14 GLASNIK SED 35/1995, št. 2-3 RAZGLABLJANJA pa gre za .situacijo, ki je manipuliranemu jasna iti z njegove .strani tudi nezaželena, vendar pa se iz nje ne more izvleči, čemeli si to prizadeva. Že znotraj teoretične biologije obstajajo izraz P, ki veliko bolj realistično označujejo omenjeni dve stopnji dogajanja, kot to jahko stori tehnični izraz alirnizeni. medtem ko običajni pomen omenjenega izraza v oheh kontekstih izzveni še toliko bolj neadekvatno. Pri blažji obliki manipulacije je problem nomenklature v tem, da predpostavljeni ali i mM v resnici Sploh ni subjekt v omenjeni relaciji - še več, pravzaprav niti ne ve oziroma ne čuti, kaj se z njim dejansko dogaja. To kajpak pomeni, da ne more biti nosilec nikakršne aktivnosti, torej tudi ne altruizma. ' Pri težji obliki pa je Stvar še (oliko bolj paradoksalna: hipotetični altruist je še vedno pasivna stranka g leti e na manipulacijski aspekl dogajanja. Kar pa zadeva njegovo perspektivo aktivnega altruista, je ta povsem zaohmjena: ni več samo nevedno indiferenten, marveč so vse njegove sile - dasiravno v tem priment neuspešno - čelo usmerjene v preprečitev stanja, v katerem se nahaja, torej v eliminacijo manipula tor j a - kar pomeni diametralno nasprotno smer od altruizma. Poleg tega. da je izraz mnnipulirani al! mize m že po vsakdanji logiki contradictio ni (uliectO, pomeni ta skovanka torej povsem zgrešeno potezo tudi kot poskus teoretičnih biologov, da bi pojasnili evolucijski razvoj in obstoj samega biološkega altruizma, kaj šele moralnosti oziroma trans biološkega altruizma Kot skrajni domet razlag iz omenjene sfere - in obenem prav nasprotno, kot posledica odpora proti njim - se je pojavila trditev, tla fenomen, kakršen je altiuizem. prav v nikakršnem smislu, tudi v biološkem, ne obstaja. Da je namreč vse dogajanje na področju komunikacije meti organizmi mogoče zrc-dueirati na manipulacijo pošiljal ca signala - s tistim individuumom, ki ta signal Sprejema (Dawkins in Krebs 197H). Tudi z omenjeno razlago se ne moremo strinjati, saj poleg tega, tla je v zadnji konsekvemi - spričo svoje neovr-gljivosti - neznanslvene narave (Popper 1959). tudi že pred tem li pi zaradi očitne ail litramosti. Individuum namreč tu velja za osebek, dokler je sposolien izvajati agresijo na nekoga; kakor hitro l'a popusti, postane najprcprnsieje kar v dotedanji relaciji Žrtev sam. Trditev je do te mere ideološka, da je Sploh ni mogoče zavračati Z znanstvenimi argumenti. s leorijo manipulira nega altruizma se torej v nobenem primeru ne moremo strinjati. Izraza nista samo inkompati- bilna za v kakršnokoli medsebojno zvezo, inaiveč gre njun vsebinski razkol še naprej od tega dejstva. Tudi zunaj njune neobstoječe in nepredstavljive medsebojne pomenske povezave namreč velja, da kolikor več je v nekem odnosu manipulacije, toliko manj ostane prostora tudi za dejanski altiuizem, ki pač sploh ni vključen v sfero manipula t: i je. Vzrok je seveda v omejenosti dobrin, s katerimi živa bitja razpolagamo. Še več: celo sam poskus manipulacije, kateremu se ciljni objekt upre,S v nekem smislu zoži paleto možnih al-tiuističnih ravnanj z njegove strani. 3. Recipročni altruizem Teorija recipročnega altruizma ,se je pojavila leta 1971, in od tedaj zavzemajo razprave s tega področja dobršen tlel znotraj teoretičnih bioloških raziskovanj medsebojnih odnosov pri Živili bitjih. Njen avtor se je podal tudi na področje medčloveških odnosov in torej upošteval poleg čisto biološkega momenta v evoluciji tudi psihosodalnega. Prav tako pa je ob bok sami bolj Lili manj brezobzirni - naravni selekciji postavit tudi moralno vrednostno sfero (Trivers 1971). Kljub lemu pa je omenjena teorija, kot daje slutiti že samo njeno ime, ne le ostala zakoreninjena v čistem naravoslovju, marveč je sčasoma celo uvedla novo naturalistično dogmo na področje, ki je bilo Sicer v glavnem vselej obravnavano kot veliko prost ra ne jše od naturalizma. Njeno bistvo je v tem. da vsakršen ali mističen odnos med dvema nesorodnima bitjema pojasnjuje z allíuistovim pričakovanjem povračila, pa naj bo (o eksplicitno in kognicijsko, ali pa Implicitno in nezavedno, mehansko. Omenjena teorija se že v izhodišču navezuje na teorijo iger (Von Neti man n in Morgenstern 1944), ki je uporabna v primerih, kadar optimalna izbira s strani posameznika ni fiksna. temveč je odvisna od izbire ali strategije, po kateri bodo statistično naj verjel neje posegli njegovi nasprotniki. Za model recipročnega altruizma je bila med temi igrami, ki so sicer prišle sem z drugih področij človekove raziskovalne ak-t¡vnosii,111 natlvse primerna tako imenovana zapornikova eHicma (Luce in Raifta 1957, Rapoport in Chammah 1965, Maynard Smith 197-f, Axelrod in Hamilton 19Bi). Model zapornikove dileme je uporaben v primerih, ko lahko pride do sodelovanja med dvema posameznikoma, toda nobeden 5 ScijuČitneJH je že Sam izraz mainptdacija, ki si- v tu relevantni, papirni obliki wlnosa glasi manipuliranost in kol tal', m/do meha neustrezno skovanko manipulirani altruizem. Posebna, drastična oblika manipulacije se Imenuje jiarazitizem Objekt manipulacije ah manipultrauec je n primeru blažje oblike lahko imenovan tudi naivnež tang. sutker. kar daje samemu biološkemu odnosu nemara kar prevelik koglllcijski značaj), r primeru paiazilirauosti pa gre za guslitelja. 6 Če hi namreč tudi pasivnim udeležencem dogajanj lahko pripisovali atribuir aktivnih dejavnikov allritizma. potem hi kajpak lahko govorih o leni. da sta altruistiČna nn/i sonce in dež (j. Iliru, osebna sugestija) in seveda tudi računalnik. Čevelj in kruh. 7 Po ugotovil vi. da nobene hipoteze ni mogoče neizpodbitno potrdili, marveč se lahko resnici v najboljšem pri meni vselej samo /»ih/ižujemo (Številčni obseg puleHcialnih /»eizkusov neke hipoteze jé namreč neizmerno vetih, za njeno ovrženje j>a je dovolj že en sam primer, bi se ne sklada z njo), je Popper v teorijo znanosti kol kriterij, ki odloča o tem. ali je teorija znanstvena ali ne. uvedel fa/sifikabtlnost, se prati potencialno možnost ovrže» ji t. Hipoteza je v znanstvenem smislu vtvdna šele tedaj, ko se izpostavi tveganju, tla bo Ovržena - in ko enega za drugim ns/>eŠuo prestaja vse te preizkuse. Več kot jih je, trdnejša posta ja. 6 Kakor hitro m-ki individuum izvede omenjeno potezo, že postane subjekt in poteucialno tudi altruist. 9 £ >>'staja sicer tudi antiteza navedenemu, ki /hi lahko velja edinole na ravni, ki je kognitivistična prai r klasičnem smislu (i širšem in precej metaforičnem smislu obstajajo namreč tudi interpretacije tako imenovanih evolucijskih episteniologov, po katerih je vsaka, celo že uajjirimitivuejša življenjska forma nosilka koguici/skih kapacitet (lleschl 1990, Wuketits 1990)), in ta antiteza se glasi: Šele poskus man i/m ladje ~ n&kom prinese slednjemu, potencialnemu altruist n. objektivno informacijo o tem. kaj drugi sploh j>ot rebuje od njega - in s tem. iutsproino oil zgornje trditve, povečuje mož noši za altruizem. K temu bi lahko ilodali še drugi protiaigu meni: če se nekdo zaveda poskusa mani/mladje z n jim m ima možnost, da se ji upre. />a lega iz Čiste notranje moči vendarle ne stori, tedaj imamo opravka s šeprecej višjo obliko altruizma tkiseieda s/>et. le tla čisto po svoje, transcendida vsakršno manipulacijo) - tapa je za tukajšnjo razpravo že nekoliko preveč mističnih značilnost i. 10 Sprva Je Šlo tu dejansko le za sofist let rano igranje, kasneje ¡m so omenjeno teorijo začeli uporabljati tudi r strateško vojaške namene in e ekonomskih ter biološko evolucijskih modelih 15 GLASNIK SED 35/1995, št. 2-3 RAZGLABLJANJA od njiju ne ve, kako ho ravnal drugi udeležence. Model je dobil ime po svoji vzorčni situaciji, ki obravnava dva zapornika, ki so ju osumili in pričeli vsakega posebej zasliševati; Vsak od njiju ima na izbiro, da ostane tiho, ali pa svojega tovariša izda. V prvem primeru govorimo O njunem medsebojnem sodelovanju, v drugem pa gre za i}esodelovanje med njima. Za vsakega od njiju je situacija zdaj naslednja: če sodeluje in če sodeluje tudi drugi, bo izid dober za oba, fcajli sodišče ne bo imelo dovolj dokazov in bosta družno Oproščena glavno obtožbe, vsakemu - oba sta namreč že stara znanca sodnik obravnav - pa bodo vendarle naprtili neko manjšo kazen. Posledico tega sodelovanja, katere jc v tem primeru deležen vsak od njiju, imenujemo nagradja (čeprav se lahko to poimenovanje zdi nekoliko absurdno, ko pa gie vendar se vedno za kazen, le da je zmanjšana) in jo označimo s črko N. Toda še boljši izid (S-skušnjava) za vsakega izmed njiju je, če oni drugi sodeluje, on sam pa ne - v tem pri meni namreč sodišče obsodi drugega, primer tega tu pa popolnoma zaključi brez vsakršne sankcije proti njemu. Za drugega je, povsem očitno, ta primer (/ - izigra nosi) najslabši od vseli Štirih - vsekakor tudi od četrtega, tistega, ko drug drugega izdala in sta nato kriva oba - sodišče pa ¡iiiili vendarle šteje v dobro dejstvo, da sta vsak s svoje strani pomagala roki pravice, in je zato kazen za vsakega od njiju nekoliko manjša i P plačilo za izdajo) kot v tistem najslabšem primeru. V primeru preproste, enostopenjske zapornikove dileme gre za enkratno situacijo, kjer igralca ne pred tem ne po tem srečanju ne prideta več v slik. Tako se kaj hitro izkaže, da je spričo načela I < P < N < S - poudarjamo: l < l1 in N < S -racionalno ne sodelovati, saj udeleženec tako v vsakem primeru relativno profitira. Obstaja pa tudi ponavljajoča se oblika zapornikove dileme, v kateri imata oba igralca tudi žc obilo informacijo preteklem ravnanju nasprotnika - in za veliko večino primerov v okviru področij uporabnosti tega modela je ponavljajoča se zapornikova dilema kajpak precej zanimivejša od preproste, enostopenjske variante, saj omogoča vzpostavitev pravili kompleksnih strategij. Tako je tudi za obravnavo recipročnega altniizma koi biološkega fenomena ponavljajoči se tip zapornikove dileme daleč mteresanincjši, /. računalniškimi simulacijami raznovrstnih strategij so izvedli tudi več tekmovanj med njimi in ugotavljali, katera je najoh-stojnejša (Axelrod 1984) - oziroma ali katera morda ustreza kriterijem evolucijsko stabilne strategije (ISSS) '' V tekmovanju so sodelovali številni strokovnjaki z raznimi kompleksnimi strategijami, izkazalo pa se je. da jc bila v povprečju najuspešnejša ena od najpreprostejših strategij, imenovana milo za drago - igralec ravna torej enako, kol je nasprotnik v prejšnji potezi. Kompleks njenih prednostnih lastnosti sestoji iz naslednjih točk; je prijazna (sama nikoli ne pričenja piva z nesodclovanjcm), prepoznavna (nasprotnik jo zlahka opazi in razume), d is kri mina t i vna (prepoznava že srečanega nasprotnika in pomni, ali je tedaj sodeloval ali ne), provoka-bitna (kaznuje nasprotnikovo nesode lova rije), a tudi odpus-tljiva (kakor hitro nasprotnik prične ponovno sodelovati, se tudi sama povrne v tok sodelovanja) (Dawkins 1976, Letni eliti er 19^8). Ne glede na njeno uspešnost pa tudi ta strategija ni evolucijsko stabilna, kar velja tem bolj tudi za sleherno drugo čisto strategijo: v ponavljajoči se zapornikovi dilemi ni nikoli nobena čista strategija ESS (Boyd in Lorberbaum 1987). V zoološki praksi lahko najdemo model zapornikove dileme izražen na primer kol medsebojno druženje nekaterih živali, ki si vzajemno trebijo parazite; ali pa kot še dosti tesnejše zveze, ki obstajajo celo med različnimi živimi vrstami - tudi simbiozo je namreč mogoče prikazati kot obliko ponavljajoče se zapornikove dileme, ki pri tem sega celo v biogenetic no razsežnost Se veliko kompleksnejša pa je seveda uporabnost lega modela pri človeku, ki se razteza od klasične antropologije do ekonomije, politologije in filozofije (Binmore 199 i). I Jdeleženci v zapornikovi dilemi so lahko posamezniki, lahko pa so to tudi razne skupine, pri čemer lahko nadvse upravičeno izpostavimo etnološki - in obenem tudi politološki - vidik in poudarimo, da gre lahko tu tudi za narodnostne skupine oziroma nacije. Model recipročnega altniizma. stoječ na omenjenih temeljih, ima poleg svoje nedvomne razlagalne veljave na področju obnašanja živih bitij tudi to pozitivno lastnost, da je, izhajajoč iz njega, mogoče pojasnjevati celo evolucijske začetke samega moralnega vedenja, ki smo ga za zdaj pač sposobni zaznavati bolj ali mauj le pri človeku. Številni znanstveniki so razvijali modele, ki so izhajali iz nedvoumne naravne pod-slati. in na tej nato postavljali različne hipoteze o razvoju moralnosti vsi omenjeni pa so poudarjali socialni vpliv okolja v obliki učenja, Piaget (1932) je na primer posvečal veliko pozornosti posameznim fazam ontogenetičnega razvoja otrok pod vplivom dednosti in na drugi strani psiliosocialnih dejavnikov, Dobzhansky (1977) govori o učljivosii, Simon (1990) o sprejemljivosti za vplive skupine, 1 layek ( 1992) celo naravnost o bistveno večji vlogi konvencionalnega ravnanja kot pa še tako a It mističnih poskusov nekonformističnega posameznika. |-'ialko\vski( 1990) pa o vpeljavi moralnih norm v razširjeni red človeške družbe, kjer nadomeščajo neposredno recipročnost. Oh tem nadgrajevanju naturalizma v platformo etike pa se do konca izpostavi tudi glavni problem teorije recipročnega altniizma, Ta je po eni strani prav minuciozen, po drugi pa zelo pomemben - kajti leži prav v samem imenu, ki so ga nadeli temu pojavu. Kljub očitnemu dejstvu, da gre oh tem sestavljenem izrazu za tipični primer k on t rad i kci je v pridevniku - če je namreč nekaj altmizem, nam govori že zdrava pamcl, tO ne more biti hkrati tudi recipročno pa sodobniki vztrajno uporabljajo ta neprimerni izraz (Ridley 1986, Richards 19H7, Alcock 199,5) Filozofsko je mogoče isto stvar opisat i kot razsvetljeni lasiui interesi Ka ve 1986). Ker pa slednji izraz eksplicitno ne povzema tistega, kar se pri tem dejansko pomembnega dogaja, je najprimerneje govoriti preprosto o recipročnosti ali o sodelovanju - in občasno na kateri avtorji (Axelrod in Hamilton 1981, Axelrod 1984. Boyd in Lorberbaum ¡987, May 1987) en ali drug izraz tudi v resnici uporabljajo. Sam fenomen recipročnosti, kot ga shematično povzema Strategija milo za drago, pa vendarle presega okvire čiste razsvetljene sebičnosti. Prva poteza, ki jo individuum stori. ie namreč lahko popolnoma nenavezana na kakršnokoli pričakovanje bodoče koristi.1 In četudi je že njegova naslednja poteza le še povsem strateška, to ne spremeni možnosti. 11 Kriterij za erohtčfjsko stabilnost neke stmtegijeje in. dd »tatu hiti r času sroje krautitaiirne t/oi/i /na fit nos i i znotraj populacije t1 vsateetii primeru odporna na in razi jo kale rebuli druge si m legije oziroma katerekoli kombinacije med njimi (Maynard Smith i 972J. 12 Dt i kler gor o h 11t o < > eksplicit i ie t > i prii'a km 111 ij 11 poph t čili i. se• gori i ji i trdiler nahaja r območju zuanstivnv prvi vi Ijit mit - naj gre Zd tlporabu metod z zunanjim opazot ■ditjem ali jut ceh Iv ztl psihološko imlwto introsjiekcije. Strar postane bolj zapletena, če se s trditrijo I 6 GLASNIK SED 35/1 995, Št. 2-3 RAZGLABLJANJA tki je bila v omenjeni verigi ravnanji prva poteza povsem a! t m i.stična. V omenjenem dejstvu hi lahko našli tudi začetni del podpore trditvi, da je milo za drago najbolj altriiCitična .strategija med vsemi obravnavanimi v literaturi (lJyenoyama in Feldman 1992: 3£), dasiravno nam je laliko že na prvi pogled jasno, da slednja trditev stoji na izrazito majavih nogah. Kje so namreč vse liste strategije, ki so nekoliko ali pa tudi bistveno bolj velikodušne od omenjene? Že strategija milo za dve dragi, se pravi tista, ki nasprotnika kaznuje šele po drugem zaporednem nest »delovanju, se zdi neprimerno lx>lj ali mistična. Še toliko bolj velja to za nadaljnje strategije, ki kaznujejo šele vsako tretje, M trio - in tako naprej - zaporedno nesode-lovanje. dokler ne pridemo do zadnje, očitno najbolj al-truistične strategije vedno sodeluj. Če pa se spomnimo zapisanega v razdelku o manipulaciji, kjei je bil manipnliraneu spričo njegove totalne pasivnosti odvzet atribut altruisia, je mogoče ni po isli poti zdaj še naprej in trditi, da si nekdo, ki se obnaša tako iracionalno in neodgovorne) do lastnega organizma s kognieij.sk i m sistemom načelu, da v svojo pogubo igra strategijo milo za več dragih ali eelo vedno sodeluj, ne zasluži niti malo bolj zvenečega imena kot manipuliranec. S tega vidika, ko hkrati upoštevaitiosub-¡ekiovo dejansko subjektnosl in njegovo alttuističnost, l>i bila strategija milo za drago v resnici lahko imenovana za najbolj altrtiistično. Tem boljše zalo, ker njena radona luosl dejansko prinaša zares optimalni? razporeditev dobrin med tiste, ki si jih s svojim vedenjem zaslužijo; obenem pa ne pozablja na lastnega nosilca - ki bi v primeru prevelike požrtvovalnosti propadel in s tem tudi svojo okolico prikrajšal za dobrine, ki hi drugače se naprej izhajale iz njegovega al t mističnega delovanja. v novejšem času pa SO odkrili, da v določenih razmerah vendarle obstaja še uspešnejša strategija, kot je milo za drago. Imenovali so jo velikodušno milo za drago, saj je njena lastnost la. da semintja tudi ne kaznuje ne sodelujočega nasprotnika, Izkazalo še je, da je najoptimalnejša doza takšnega odpuščanja tista, ko do slednjega prihaja povprečno po vsakem tretjem nasprotnikovem nesodelovanju .Seveda pil se mora to odpuščanje pojavljati povsem naključno, kajti Če bi nasprptnik vnaprej lahko predvideval, kila j natanko bo kazen prišla, kdaj pa ne, bi to informacijo znal spet obrnili sebi v priti. Prednost le strategije je v tem, tla se zna hitro in brez hujših posledic izvleči iz verige nesodelovanja, do katere lahko pride tudi med benignimi strategijami v primeru, ko obdaja možnost, da ne delujejo popolnoma zanesljivo. Ali, drugače povedano, ko obstaja možnost mutacije. In ker nui-'aeije v resničnem svetu obstajajo, je tudi model, ki jih upošteva, verjetno realnejši (Dass 1994). 4. Sklep Ker za obe obravnavani teoriji velja, da sta njuna naziva sama v sebi protislovna, že v izhodišču ne predstavljata prav nobene možnosli, da bi zmogli zares razložiti pojav altmizma. Možno pa je seveda, da so se začetki altruizma evolucijsko izoblikovali na temeljih bodisi manipulacije bodisi recipročnosti ali pa obeh navedenih fenomenov. Načeli manipulacije in recipročnosti ne obstajata le na relacijah med nesorodrtitni bitji, temveč tudi znotraj raznih sorodstvenih zvez med organizmi, tako pri živalih kot pri človeku. Kar zadeva manipulacijo znotraj družine, obstaja zanjo prav strokovni termin hoj med generacijama • ki se pogosto kaže kot manipulacija potomcev s starši (Dawkins 1976), redkeje pa kol parentalna manipulacija s potomci (Alexander 1974, West l'berhard 197V). Kar pa zadeva recipročnost, nekateri teoretični modeli kažejo na možnost, da med bližnjimi sorodniki recipročnost prevlada nad dejstvom sorodnosti (Wilson in Dugatkin 1993). S tem je Vsaj nekoliko zanikana biološka pod stat ne pol i zi na. v nekoliko oddaljenejšem smislu pa bi se to lahko prav tako nanašalo tudi na pojava, kot sta nacionalizem ali rasizem; kar nas spet privede v stik Z etnološko tematiko. Nekateri antropologi so opazovali zahtevo po recipročnosti pri pripadnikih tradicionalno živečih ljudstev in - nekoliko v nasproiju z omenjenimi teoretičnimi modeli -ugotavljali, tla je bila ta znotraj sorodstvenih relacij nižja kol med nesorodniki (Marshall 1961. Balikci 1964) S samim sorodstvenim altruizmom se podrobno ukvarja tretja biološka teorija altruizma - teorija sorodstvenega altruizma (Hamilton 1964), o kateri pa govorimo obširneje na drugih mestih (npr. Stern 1994), Reference • ALCOCK.J. 1993: Animal Behavior. Si na u er Associates Inc. Sunderland, Massachusetts. • ALEXANDER, U. D. 1974: The evolution of social behavior Annual Review of Ecology and Systematics 5, str. 325-HJ- • AX1TROD, R. 19H4: The evolution of cooperation. Basic Books. New York • AXELROD, R., W. 1) HAMILTON 19Kb The evolution of cooperation. Science 21 !, str 1390-6. ■ BALIKCI, A. 1961: Development of basic soco-economic units in two Eskimo communilies. National Museum of Canada Bulletin 1961/202. Ottawa. • I i ASS, T. A. 1994: Kombinacije odpuščanja, Razgledi 17, str. 29-30. skiišnfip nanašali tudi iui sfero implicitnih pričakovanj - ta nam namreč ni dostopna drugače kol po raztmrotna psevdoznanstvenih psihoanalitičnih špekulacijah Vendar pa tudi t imen/ena vključitev Implicitnega r resnici ne pomeni resne težave v zvezi z izrekanjem gornje trditve. Vsebina slednje je namivč kundiclonalua in nič več kol h> - kur pomeni, da l>i v jtrimeru. če hi jo hotel kdo zavračati, moral pač on dokazovati in dokazali nasprotno. -V to trditvijo o morehilnostise kajpada nahajamo onsli-anziiguosli, saj je t akti nedokazljiva kot tudi neovrgljtva, V zvezi s fenomenom, kakršen je allntizeni, pa taka situacija ne hi smela hiti niti nepričakovana niti nezaželena - predstavlja namreč novo vprašanje, ki sprla, ivr/ctnosti. da ha nanj vendarle lažje zuaustieim ¿¡¿¡govoriti kot na primer na listu o hužji eksistenci, zbližuje metafizično in znanstveno />odročje človeškega raziskovanja. 14 i'i v >hlei > i je• h- It i. i iti (> 1111 • 11 je 11 i p 11 i kon i k če gt i žeIt 111 u < >hra i1 / f (t vati k<>t tiltrnističnega. iie sine hili del nikakršiie strategije - slednja se lahku kvečjemu eineigentno naveže nanj 15 Na drugi strani pa seveda spel stoji trditev, da je ¡>oirlrortihtosl. kije videti na zunaj še tabo nespametna, lahko v resnici pni v zato i olika ho!j presežna Tudi ta trditev spada na področja zunaj uaravoslutja ■ t en dar pa njeno okrožje nikakor nI samo metafizično, temveč se z njo lahko ukvarja tudi psihologija, se pravi znanost, ki sejni eksaklnosli čedalje bolj približuje naravoslovnim znanostim. 17 GLASNIK SED 35/1995, št. 2-3 RAZGLABLJANJA Kr Kr • B1NMORE, K. 1994: Playing fair. The MIT Press; Cambridge, Massachusetts. • BOYD, R., I. P. LORBERBAUM 1987: No pure stratej$ is evolutionary .stable in I he repeated Prist oner's Dilemma ¡¡:iiiil', Nafiire 327, str. 58-9. • HAWKINS, li 19S2: The extended phenqtype. Frecmari. Oxford. • HAWKINS, K , | li KREBS 1978: Animal signals: information or manipulation? V: KREBS J. R., N. H. DAVIES (nr.). Behavioral ecology. Black well Scientific Publications. Oxford, str. 282-300. • DOBZ11ANSKY, T., F. J. AY ALA, G. I.. STEBBINS, J. W, VALENTINE 1977: Eyolulipn. Freeman- San Francisco. « E1ALKOWSKI, K. R. 1990: An evolutionary iflitic^nisn) for (lie origin of moral norms towards the meta-trait of culture, Studies in Physical Anthropology 0 (10), str. 149-64 • IIAM1LTON, W. 15. 1963: The evolution of altruistic behavior. American Naturalist 97, str. 31-3. • I IAMII.TON. W. [>. 1964: The genclical evolution of social behavior (I and II). Journal of Theoretical Biology. 7, sir. 1-16: 17-52. • HAYEK, I A 1992: Usodna domi.il javost. Kit. Ljubljana. » i lESCI ILj A 1990: L = C A simple equation with aslonishing consequences. Journal of Theoretical Biology 11 5. str. 13-40. • KAYE, tl, L. 1986: The social meaning of modern biology: from social Darwinism to sotiobiology. Yale University Press. New Haven and London. • LEINI'ELLNEl^ W 198K; Traditional ethics, cthiual decision theory and evolutionary ethics. V Absolute values and the reassessment of the contemporary world. Proceedings of the Seventeenth International Conference on the i Jnity of the Sciences. Los Angeles, str, 229-50. • |,UCE, R. D.,M. RA1FFA ig57: Games and decisions'; Wiley. New York. • MA RSI I ALL, L K. 1961: Sharing, taking antl giving: relief of social tension among IKung Bushmen. Africa 31, sir. 231-49- • MAY, R. M, 1987: More evolution of cooperation. Nature 327, str. 16-7. • MAYNARD SMITH, J. !972: Game theory and the evolution of lighting. V: MAYNARD SMITH, Ji On evolution. Edinburgh University Press. Edinburgh, str. 8-28. • MAYNARD SMi'l'l!,[ 1974: The theory of games and the evolution of animal conflicts, journal of Theoretical Biology 47, Str. 209-21. • PI AG ET. J. 1932: The moral judgment of the child. 1 lar-court Brace Jovanovidi. New York. • POPPER. K. li. 1959: The logic of scientific discovery. 1 htlchinson. London; • RA I'OPORT, A.A. CHAM M AH 1965: Prisoner's dilemma. University of Michigan Press. Ann Arbor. • RICHARDS, G. l