POŠTARINA PLAĆANA V GOTOVINI
ZVONČEK
OST S PODOBAMI T\ SLOVENSKO MLADINO
Letnik XXVIII.	Marec 1927.	Štev. 7.
Vsebina.
1.	E. Gangl: Pastir Ive. Pesem ...................145
2.	Jot. Vandot: Kocljeva osveta. Planinska pripovedka s podobo.......146
3.	Fr. Ločniškar: Mojster — skaza. Pesem...............149
4.	A. Potočnik: Ljubljana. Poučni spis s dvema podobama.........150
5.	Josip Vandot: Prijateljčku. Pesem.................152
6.	Svobodan Dragarne: Stric Ilija. Bajka s podobo............153
7.	Gustav Strniša: Pastirčkova. Pesem................154
-8. Josip Turen: Planica. Poučni spis s podobo	...........155
9. Fr. Ločniškar: Putka izvalila račke . . . Pesem............157
10.	Josip Vandot: Petelinček — zlatorinček. Pesem............157
11.	Ksenija Prunkova: O Marjanki, kapljici, kraljeviču in kraljični. Pravljica . .	158
12.	Fr. Roječ: Triglavska budnica. Pesem z lesorezom...........160
13.	Gustav Strniša : Pomlad. Pesem..................161
14.	Andrej Rapè: Adamov sin. Basen s podobo .............162
15.	Karel Strbenk: Jure. Zaloigra v treh dejanjih.............165
16.	Fr. Ločniškar: Pastir Bogomir. Pesem................167
17.	Pouk in zabava........................168
18.	Kotiček gospoda Doropoljskega.................171
■■■ ■ - : - ■■»
Čujte gore in bregovi, da sinovi
Slave smo! »■■ * — ■ ■■»
»Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec in stane v naprejšnjem plačilu za vse leto 30 Din, za pol leta 15 Din,
za četrt leta 7-50 Din. Posamezni zvezki po 3-— Din. ■■■ ■■>
Uprava »Zvončka« je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, Učiteljska tiskarna, I. nadstropje. — Na ta naslov pošiljaj naročnino
in reklamacije! ■■■
Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. ■■■ . — ■ —■■■
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »Zvončka«
v Ljubljani, Bleiweisova cesta št. 20/11. «■■ - — — ■■»
Rešitve ugank, nalog itd. sprejemamo le tekom prvih 8 dni po odpravi
vsakega zvezka.
Glavni in odgovorni urednik: Engelbert Gangl v Ljubljani. — Izda»
j atei j: Udruženje jugoslovenskega učiteljstva (UJU), odgovoren Andrej Skulj v Ljubljani. — Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani, zanjo odgovarja Francò Štrukelj v Ljubljani.
Štev. 7.—XXVIII.
Marec 1927.
Pastir Ive.
Diple svira Ive kraj Rosalnic, z Belkom v družbi vaško čredo pase, diple svira in ubira pol otožne, pol vesele glase.
Solnčece vsak dan za gore pade, toda rano zopet mlado vzide, kadar pa mladosti soj zatone, jutro mu nikoli več ne pride.
Ive je imel mladost cvetočo, polno rož dehtelo je ob poti, vir blaginje bil mu je globoko v materinega srca dobroti.
Polje zlate je valove gnalo, v logu ptičice so žvrgolele, a najslaje je popeval slavec, ko visoko zvezde so gorele.
In soseda črnooka Mare mu družica je najdražja bila, po vrtovih ob dehtečih gredah z roko v roki sta molče hodila.
Črna je nesreča prihrumela: majko položili so v gomilo, Ivu vrhoma srce ubogo z žalostjo se je zalilo.
Hrupno prišli so veseli svatje in lepó so Mari govorili, dokler niso je v sosednje selo za nevesto Marku preprosili.
V dušo je zagrebel bolečino, rodno grudo Ive je ostavil. Kam? ... Po daljnem, tujem svetu tožni se brezdomec je odpravil.
In po letih, dolgih letih boja, nemiru, brezupa in prevare sivolas in sklonjen k zemlji spet v domače je priromal kraje.
In razgibalo se v njem je čuvstvo, ki mu spalo je v srca globini: zaživeli so in ga prevzeli solnčnih mladih dni spomini.
In izrezal si, izžgal je diple, čredo pase, vid obrača vase, a srce se mu, srce izliva v pol vesele, v pol otožne glase . . .
E. Gangl.
JOSIP VANDOT:
Kocljeva osveta.
Planinska pripovedka. 7.
ocelj se je na ves glas smejal in je drvel v hišico. 'Naravnost v izbo je tekel, a ni taim dobil pritli= kavča Brinclja; tudi v sosedni izbici ne. Pa se je Kocelj začudil in ga je šel iskat v kuhinjo; toda tudi tam ga ni bilo. — »Kaj, če je odšel v klet, da ošteje Anjaro Panjaro?« je pomislil in se je na-potil naravnost v klet. Tam je dobil pritlikavca. Stal je ob težkih durih, ki je bila za njimi zaprta Anja Panja; svečo je držal v roki in je imel uho prislonjeno h ključavnici. Poslušal je, kaj mu je pravila Anja Panja. Kocelj se je pri= bližal neslišno in se je stisnil tri korake pred Brincljem ob steno. Pa je slišal razločno vse, kar je govorila Anja Panja. Anja Panja pa je govorila s sladkim glasom: »Brinceljček! Saj sem ti že rekla, da nisem prav nič huda nate. O, samo zaradi tega sem te zaprla v klet, ker sem mislila, da te je poslal Vitranec. Vitranec je pa hudobec. Saj je tudi tebe namlatil in ti je hotel odrezati tvoj lepi nosek, ki je več vreden kakor pa solnce na nebu ...«
»Oh, moj nosek, moj lepi nosek!« je vzdihnil pritlikavec Brincelj. »Anja Panja, ti si prva, ki si spoznala lepoto mojega noska. Zato ti bom pa hvaležen vse življen ...«
»Hudobni so ljudje na svetu in nevoščljivi, Brinceljček!« je na= daljevala Anja Panja prav sladko. »Zato ti pa zavidajo lepi nosek... A rečem ti, Brinceljček, danes zjutraj bi te bila izpustila iz ječe. Po; vedal bi mi bil, da te je Vitranec nabil in zapodil. Pri meni bi ostal in bi živel kakor kraljevič iz devete dežele Kolovozije. Cekine bi štel pri meni, pogačo bi jedel in medene potičice in pil bi cekinasto vince. V baržunasto obleko bi bil oblečen in bi negoval svoj lepi nosek, ki je stokrat lepši nego solnce na nebu ...«
»Oh, moj nosek, moj lepi nosek!« je vzdihnil pritlikavec vnovič, in tri solze so mu strkljale izpod ogromnih naočnikov. »Zakaj nisem
poslušal tebe, Anja Panja? Ojojmene, zakaj sem rajši slušal nepridi* prava, ki mu je Kocelj ime? — Oh, tako lepo bi mi bilo pri tebi! No« sek hi mi cvetel in bi bil lepši, vsak dan stokrat lepši...«
»Ne žalosti se, Brinceljček!« je govorila Anja Panja s še slajšim glasom. »Saj ni še vse izgubljeno. Veš, kar lepo odrini zapah, jaz bom sama odprla duri. Iz kleti pridem in zapodim tistega Koclja iz teh krajev. Midva pa bova tukaj v samoti lepo živela, da nihče tako... Brinceljček, ljubi Brinceljček, ali me slišiš? Samo na lepi nosek po* misli, ki bo že čez tri dni lepši kakor solnce na nebu. Potisni zapah na* zaj!«
»Oh, moj nosek, moj lepi nosek!« je vzdihnil Brincelj tretjič, in solze so mu tekle curkoma izpod ogromnih očal. Svečo je postavil na tla in se je že pognal kvišku, da bi dosegel zapah. Tedaj pa je bli* skoma priskočil Kocelj in ga je zgrabil za vrat. — »Ti potvara ne* marna!« je zavpil Kocelj ves srdit nad njim. »Ti mi boš iz ječe izpu* ščal Anjaro Panj aro, ki sem jo vlovil z največjo težavo? O, glejte prismuko! Kaj mi hoče napraviti!«
Ves prestrašen se je pobral pritlikavec Brincelj s tal. Proseče je sklenil roke in se je tresel po vsem životu in je moledoval: »Kocelj* ček! Usmili se me in ne ubijaj! Saj si ravno prej rekel, da nisi ustvar* jen za ubijanje. Ukroti hudo krvco in ne daj, da dobi hudobno, oblast čez tebe... Usmili se, Koceljček! Anja Panja me je premotila, samo s čarodejnimi, sladkimi besedami me je premotila. O, strašno sem jo hotel ošteti zato, ker me je bila sinoči zaprla v ječo. Pa me ni poslu* šala, ampak me je začarala in me s sladkimi besedami premotila. Pa sem ji ravno hotel odpreti duri... Usmili se, Koceljček, in ne ubijaj! Če pa tvoja huda krvca že noče drugače in moraš ubijati, pa ubij samo mene! Samo nosek pusti v miru!«
Kocelj ni rekel besedice. Pobral je svečo s tal in je šiloma dvignil pritlikavca. Tiral ga je prav nemilo iz kleti. Naravnost v izbo ga je pritiral in ga je sunil v kot za mizo. Kocelj je bil res jezen, da je kar sopel. Z nogo je cepetnil ob pod in je dejal: »Tako. Ti si hotel izpu* ßtiti Anjaro Panjaro iz ječe, da bi naju oba zadavila, kakor sem jaz sinoči zadavil nemarno mačko? O, strašno velika je pamet v tvoji glavi! Anjari Panjarl verjameš, ki je hudoba nad hudobami! Za kazen ti pa že moram odsekati piškavi nos!«
»Usmili se, Koceljček, mojega lepega noska se usmili!« je jokal in moledoval Brincelj v silnem strahu. »Kaj naj siromak počnem brez noska? Premisli malo, Koceljček, in imej usmiljenje!«
No, Koclju se je že razkadila jezica. Trikrat je zamahnil s pali* čico z zlatim rogljičkom in je rekel: »Naj bo, Brinceljček, ker si ravno ti! A glej, da se ne splaziš nikoli več v klet! Za kazen pa mi boš zdaj malo pomagal. Videti hcčem, če znam čarati; ti mi pa moraš poma*
gati. Sein sredi izbe stopi, lepo miren bodi in se ne premakni! Ničesar se ti ne zgodi; le meni verjemi, da se ti ne zgodi ničesar. Semkaj stopi!«	<
Nekaj časa se je Brincelj obotavljal. Naposled je pa le stopil sredi izbe. Obstal je tam in je povesil glavo. Z glavo se mu je povesil tudi dolgi nos. Jankov Kocelj pa je trikrat zavihtel paličico nad njim; potem pa je dirjal kakor nor okrog njega, enkrat, dvakrat, petkrat... desetkrat in je neprenehoma mahal s paličico, kakor je bil videl oni večer, da dela Anja Panja. No, naposled se je ustavil in se je trikrat dotaknil s paličico pritlikavčevega nosu, da se je siromašni Brincelj kar stresel od groze. In Kocelj je govoril in je mahal s paličico:
»Veverica	Čira — čara,
briše lica;	nos se stara;
■miška plete,	storž se greje,
gre v posete;	storž se smeje:
čira — čara ...	hopsa — hop!«
Še enkrat je Kocelj zavihtel paličico in se je prav nemilo dotaknil z zlatim rogljičkom pritlikavčevega nosu. Brincelj je zavpil in je pobeg« nil v kot, da bi se tamkaj skril. A Kocelj ga ni pulstil v miru, ampak mu je velel: »Sem poglej! — Čemu se kremžiš; ko pa ti nisem storil nič zalega?«
Pokorno se je Brincelj okrenil in je stopil tri korake bliže. Kocelj ga je pogledal in se je zasme« jal tako glasno, da se je moral prijeti za boke. Oj, hopsasa! Pritlikavec Brincelj ni imel več dolgega, šilastega nosa, ampak namesto nosa je tičal pod ogromnimi očali resničen, pravi smrekov storž. Bil je tako čuden in smešen, da se Kocelj ni mo« gel zdržati smeha. Tolkel se je po kolenih in je ponavljal in ponavljal: »Čarati znam — resnično znam čarati...«
Pritlikavec Brincelj ga je debelo gledal skozi očala in je mislil, da je Kocelj res znorel. Že je hotel stopiti k njemu in ga zgrabiti za rame. Tedaj pa je prišla v izbo Rezika. Pogledala je pritlikavca in je kar sedla na klop. Roke je sklenila in se je pričela tako presrčno smejati, da se je Brincelj še bolj zavzel v svojem čudenju. — »Kaj je? Kaj je?« je izpraševal, a Kocelj in Rezika sta se samo smejala. No, naposled se je Kocelj vendarle malo pomiril. Gle« dal je okrog sebe in je zagledal tam na steni majhno ogledalce. Snel ga je z zida in ga je držal pred Brincljevim obrazom.
Brincelj je gledal v zrcalce, gledal in gledal, a nenadoma se je stresel kakor šiba na vodi. Z rokami je zakrilil in je telebnil na tla, kakor je bil dolg in širok. In je vreščal in vpil in jokal: »O, moj no«
sek, moj lepi nosek! Kje si — jojmene! kje si? Ukradli so te, umorili so te; v črno zemljo so te zakopali... Storž so mi pričarali v obraz, smrekov storž... O, moj nosek, moj lepi nosek! Tudi jaz bom umrl, ker brez tebe ne morem živeti... Nosek, nosek — moj lepi nosek!«
»Tiho bodi!« mu je rekel Kocelj. »Ne rjovi tako, ko ti pa ni treba! Saj ti povem po pravici. Jaz sem začaral tvoj nos, samo jaz. Začaral sem ga pa zato, da te kaznujem, ker si hotel izpustiti Anjaro Panjaro. Zdaj pa imaš, česar si iskal! Zaslužil si še kaj hujšega. Zaslužil si, da ti nos odrežem, da bi brez nosa hodil po svetu. Pa sem se te usmilil in sem ti pričaral smrekov storž v obraz. No, pa saj tudi s storžem nisi grd. Skoro bi rekel, da si zdaj lepši, ko imaš storž, kakor pa si bil takrat, ko si hodil s strašnim in neznanskim šilom med poštenimi ljudmi. Brincelj, le meni verjemi!«
A pritlikavec Brincelj se je valjal ves obupan po tleh. Tulil je na vso moč, ječal, se jokal in je vpil, vpil tako silno, da je šlo skozi ušesa: »O, moj nosek! O, moj lepi nosek!«
Mojster — skaza,
Ko za praznik mamica v kuhinji perilo lika, našo malo Danico nov likalnik silno mika.
Stopi v vežo mamica, Danica likalnik vzame, ga potiplje prej z rokó — joj, kar kožo ji posname.
Vedno gleda, da skrivaj vzela bi likalnik v roke; nič ne sluša mamice,
Pa po blagu gor in dol se z likal nikom zažene, jej, po blagu nelepé
češ, da to ni za otroke.
proge so svetló-rumene.
S čim ji napak delo to mamica je poplačala, to vam sama Danica skrivno bo nekoč izdala.
Fr. Ločniškar.
A. POTOČNIK:
Ljubljana.
(Dalje.)
5. LJUBLJANSKI GRAD.*
rona vseh nekdanjih ljubljanskih utrdb je bil brez» dvomno grad na 64 m visokem griču nad mestom. Po starih zgodovinskih virih so dali zidati grajsko poslopje v 11. ali 12. stoletju kranjski ali koroški vojvode, ki so taikrat gospodovali našim krajem. Znano nam je, da je bil že leta 1144. Vodalrih (Udalrih) kapetan in načelnik na ljubljanskem gradu. Letopisci zatrjujejo, da je bil grad okolo leta 1470. jako trden, a precej majhen, obsegal je morda samo stolp z oklopnim zidom. Pri» zidave so se vršile v 16. stoletju in se večale do današnje obsežnosti.
Koroški vojvoda Ulrik III. je posedoval grad leta 1260. in ga leto pozneje odstopil oglejskemu patrijarhu Gregorju. Pozneje je prešel v
Ljubljanski Grad z Marijinega trga
last češkemu kralju Otokarju, po njegovi smrti leta 1278. pa so ga do» bili Habisburžani. Odslej je ostal v državni lasti, dokler ga ni kupilo ljubljansko mesto dne 31. julija 1905. leta, čigar last je še dandanes. Okolo grajskega poslopja je bilo močno obzidje, za katerim je bil globok jarek.
Na Gradu so bivali deželni glavarji do leta 1748. Tu je bilo pri» pravljeno stanovanje za deželnega kneza, kadar je prišel v Ljubljano, kar se je zgodilo pogOstoma. Deželni glavar je imel služabnike, pisarje in majhno vojaško posadko.
Kakor vsalk srednjeveški grad, tako ima tudi ljubljanski kapelico, ki je posvečena sv. Jurju, takratnemu deželnemu patronu in zaščit» niku ljubljanskega mesta. Ni izključeno, da je bil zato sprejet v
* Pišemo »grad« in »Grad«. Kadar pomeni samo grajsko poslopje, pišemo »grad«, kadar pa hrib, pišemo »Grad«.
mestni grb tudi zmaj, ki ga zabada ta svetnik z dolgo sulico. Kapelica je zgrajena v gotskem slogu in je imela nekoč tri oltarje. Sedanji oltar je bil postavljen najbrž leta 1877. in je posvečen sv. Jurju. Na oboku krase cerkvico grbi nekdanjih kranjskih deželnih glavarjev. Na Gradu je stanoval tudi grajski kaplan, ki je maševal in izpovedoval posadko in jetnike. Ko se je v šestnajstem stoletju širila Lutrova vera po naših krajih, se je moral tudi v tej kapelici umakniti katoli« ški duhovnik protestantovskemu pridigarju. Od leta 1560. do leta 1597. so se shajali protestanti v tej kapelici, dokler jih ni ljubljanski škof Tomaž Hren izgnal in dokler ni uvedel katoliške službe božje. Po« sebno slovesno se je že od nekdaj pa do leta 1869. praznovala nedelja po sv. Jurju s slovesnim cerkvenim opravilom in ljudsko veselico. Leta 1908. je zopet oživelo prekinjeno »Jurjevanje« na ljubljanskem gradu.
Od 19. marca 1. 1684. se glasi zvon iz grajske kapelice vsak dan zjutraj in zvečer v spomin na brezuspešno obleganje ljubljanskega mesta po Turkih. Zvonjenje na Gradu je tudi nazna« njalo pričetek in konec dveh največjih sejmov v Ljubljani, ki sta trajala po štirinajst dni. Ta sejma sta se pričela na dan sv. Filipa in sv. Ja= koba (1. maja) in na dan sv. Elizabete (19. no« vembra).
Na mestu, kjer se dandanes oglašajo topovi ob gotovih prilikah, je stal lesen stolp za piskače, ki so igrali poleti vsak dan ob enajstih dopoldne, časih tudi pozimi. Igrali so tudi, kadar je prišel deželni knez v mesto, ob slovesnem obhodu deželnega glavarja in ob izvolitvi mestnega župana ali sodnika. Ti pi* skači so- tvorili prvo mestno godbo v Ljubljani.
V grajskem stolpu so hranili znamenit rog, dar škofa Tomaža Hrena. Mestni magistrat je na škofovo prošnjo pripomogel k popravi stolne cerkve in zvonikov. V zahvalo za to je podaril škof leta 1606. rog, s katerim so zabavali meščane na večer, časih tudi zjutraj. To glasbilo ni bil navaden rog, temveč veliko godalo, podobno orglam, kakršno so imela vsa večja in bogatejša mesta. Okolo stolpa je bil le« sen hodnik za grajskega čuvaja.
Nad čuvajevim stanovanjem vise že od nekdaj trije zvonovi, na katere je bil čuvaj plat zvona ob požaru. Kadar je bila ura na veliki, leta 1440. vlit zvon, je moral čuvaj ponoviti udarce na mali zvon in s tem je dokazal, da čuje. Mali zvon je pel nekdaj hudodelcem, kadar so jih vodili na morišče; zato so ga imenovali »zvon ubogih grešni«
Ljubljanski grad od jugovzhoda
kov«. V tem stolpu je visel tudi četrti zvon, ki so mu rekali »zvon lumpov«. Ta se je oglasil točno ob enajsti uri ponoči ter oznanjal, da je zapreti vse gostilne in kavarne ter veleval »lumpom« (ponočnja» kom) iti k počitku. Ta stolp so leta 1813. Avstrijci močno poškodovali, ko so s topovi streljali iz bližnjega Golovca na Grad,. ki so ga branili Francozi. Leta 1815. so stolp popravili, vendar je ostal še vedno lesen. Leta 1848. pa so sezidali sedanji stolp in m|u dali uro. Izza fran» coske zasedbe so ostali štiri topovi iz brona, ki so> shranjeni v veži dr» žavnega muzeja. Francoska vlada jih je naročila v Italiji in jih vpo» rahljala le ob izbruhih požara.
Severni stolp, ki gleda proti Ljubljanici in Vodnikovemu trgu, tvori stanovanje in opazovališče drugemu čuvaju. Ta stolp ima na vrhu lesen nastavek, v čigar linah visi zvon, na katerega je v pretek» lem času ponavljal čuvaj udarce ure, ki je bila na piskaškem stolpu, ob požaru pä je nanj bil plat zvona.	(Dalje.)
(t Milanček Jurca iz Kranjske gore.)
Nič ne plakaj, mamica! O, ko bi ti znala, kaj zgodilo se z menoj — zvezda me je vkrala.
Za desnico zvezda nas, za levico angel vodi, tisoč rož in lučc krog na solnce — ah, povsodi.
Cimcin*cin skoz okence tiho se nagnila, z zlato segla je rokó, s sabo me vodila.
Angel boža nam lase, zvezda lice gladi, angela in zvezde vse pa imamo radi.
Daleč zvezde gledajo, daleč dom njih zlati, stezo tja poznajo le angeli krilati.
V srcu nam ne vriska več radost gorka doma, angeli zdaj nas vrte — rima —roma — roma ...
Angeli srebrni so pa se veselijo, z deco živo, z zvezdami v kolu se vrtijo.
Nič ne plakaj, mamica! O, če boš jokala, angelček bo hud namé, huda zvezda mala.
Daleč gresta za nebo, jaz bom tožno plakal, težke solze, mamica, v raju bom pretakal...
Josip Vandot.
SVOBODAN DRAGANEC:
Stric Ilija.
ob 801etnici T. A. Edisona dne 10. februarja 1927.
irko je bil razumen deček, a nepoboljšljiv nagaji« vec. Tisti popoldan je zopet zagodel tako, da ga je oče, po poklicu mizar, ki je baš skobljal grčavo desko, kar po strani pogledal skozi zaprašene na« očnike ter nevoljno zagodrnjal skozi metlasto brado: »Komaj bi bilo, da bi poklical divjega moža z gorjačo ali pa da bi pisal belokranjskemu stricu Iliji v Ameriko, naj pošlje tisti novi ameriški stroj, električni tepežnik za otroke.«
Mati, sedeča s šivanjem zunaj pod orehom, je resno pristavila:
»Oče, prav praviš, ako ne bo že skoro mira in reda pri hiši, ako več ne izda nobena beseda. Kar piši v Ameriko! O dragi brat, zlati moj
Ilija! Ti si moder in bogat. In mi?---Oh, sama neumnost in hu«
dobija se pase po svetu, odkar so odpravili palico in šibo ...«
Grožnja z divjim možem in električ« nim tepežnikom se je Mirku v živo zadrla kakor črni trn, da ni mogel zvečer prav dolgo zaspati. Vznemirjajoče misli so se mu podile po glavi: »Nemara je pa vendar res... Vsega so zmožni ti prekanjeni Američani. In imajo električnega čarov« nika Edisona, zadnjič je oče čital o njem, da si je izmislil nad tisoč električnih burk in da je rabil za to do letos vsega skupaj osemdeset let. In morda se je res na stara leta spomnil še te električne nadloge za otroke. In tisti zlati stric Ilija, rodom Belo« kranjec, gotovo ni daleč od njega, gotovo se bahato vozi, grmi in bliska po Ameriki in straši otroke, Hu, čarovnik Edison in stric Ilija!«
Še posteljica pod Mirkom se je stresla od strahu in pred njegovimi očmi so začele krožiti in plesati neznanske podobe. Kakor živ, kakor zaresen je začel pred njim peklensko pokati, ropotati in treskati elek« trični tepežnik... pa ne samo eden, cela vrsta jih je bila — za velike in male. Hudobneža položijo kar čez klop in spodaj mu privežejo roke in noge, od zadaj pa mikasti in nabija palica kar sama... četrt ure, pol ure... celo uro, ves dan, kakor hočejo ... Strašno, strahovito, strašansko!
Bajka
T. A. Edison 80 let star
Pozno je Mirko zadremal in takoj se mu je zasanjalo, da zopet stika po gozdu in grmovju, da zopet vpije in preganja ptičke iz gnezd, kar sta mu že tolikokrat in tolikokrat prepovedala mati in oče. Ma« homa se ustavi in prestraši, iz skalne votline se priplazi ogromen veli* kain, z desnico se opirajoč na orjaško in ognjeno gorjaöo, iz katere švigajo plameni in se krešejo strele. Še večji strah prešine Mirka, ko zapazi vrhu gorostasnega telesa malo, okroglo glavico, drobno kakor glavica najmanjšega kraljička. Nato pa Mirko kar otrpne od strahu, ko se divji ober skloni tik do njegovega ušesa, tako da zagleda čisto iz bliza to malo glavico, ta mala usteca in v njih tenak jeziček, ki se gib= lje in miga, kakor bi hotel govoriti, a ne ispravi glasu iz sebe. Naposled razloči tihe, komaj slišno šepetajoče besede: »Ali me nisi klical, dragi Nemirko? Zdaj sem tu — tvoj stric Ilija! Poglej, na svetu vladata samo beseda in palica. Kadar ljudje podivjajo in ogluše za razumno besedo, pa pridem jaz iz skalne votline s tole gorjačico na svet, da na* pravim mir in red. — Ali me nisi klical, dragi Nemirko? Zdaj sem tu — tvoj stric Ilija! Poglej, kako imam pritlikavo, malo glavo, droben jezik in tihoten glas. Modro glavo in moder glas poslušajo le dobri in razumni ljudje. Teh pa je dandanes tako malo na svetu, da je še ta glavica prevelika, da govori še ta jeziček preglasno. — Ali me nisi kli= cal, dragi Nemirko? Zdaj sem tu — tvoj stric Ilija!«
Ves znojen od strahu, z naježenimi lasmi se je prebudil nasledi njega jutra Mirko iz mučnih sanj. Omel si je brž oči in plaho pogledal najprej za postelj, za peč, za vrata, da li ne stoji mogoče tam pošastni stric Ilija z električnim tepežnikom ...
Pastirckova.
Vrbe vabijo ob Savi:	Zvijem tri piščalke glasne,
»Fantič, pridi in zapiskaj	sviram čez zelene trate,
na piščalko!« — A v dobravi	da meglice dolgočasne
kos zažvižga: »Z mano vriskaj!«	odbeže čez sive trate.
Solnce sipi j e mi cekine, lahni veterc šepeta; murček gleda iz krtine, na trobentico igra.
Gustav Strniša.
JOSIP TUREN:
Planica.
anski in letošnji »Zvončkov« letnik prinaša planin* sko pripovedko o Koclju, ki se zanj zanima toliko čitateljev po naši lepi domovini. Da pa spoznate tudi kraj, kjer je Kocelj trikrat komaj ubežal grenki isimrti, prinaša današnji »Zvonček« sliko in opis prekrasne Planice, kjer se vrši tista povest in se bo nemara završila vsem po godu.
Zadnja postaja gorenjske železnice v Julgoslaviji je le neznatna, za* puščena kolibica, ki nosi napis »Planica«. Otožna je okolica okrog in okrog, kakor da žaluje v težki bolesti. In ni čudno. Niti par korakov cd postajice je že laška meja, od koder se ti porogljivo reže naši naj* večji sovražniki— Lahi. Žalost zapeče tutìi tebe v srcu, da se obrneš po kolovozni poti proti smrekovemu gozdu, proti skalnatim, visokim in s snegom posutim goram, ki kipé na obeh straneh dolinice v jasno planinsko nebo.
Ko prehodiš molčeči gozd, stopiš na planotico, ki je vsa divja, s skalami in prodom zasuta. Divje kipi na obeh straneh orjaško, razse* kano, razrito skalovje, koder raste le tu pa tam pokvečen, pritlikav borovec, ki mu neprestano groze divji plazovi, da ga odnesejo v do* lino. Na levi štrli proti solncu zapuščeni Vitranec (1631 m), dom prav* ljičnega sodnika, ki domu j e pod vrhom v Črni lopi. Vitranca se drži divji Ciprnik in Sleme (1911 m); tik za Slemenom pa raztegnjeno stoji snežna, ogromna Mojstrovka (2332 m). Dolinico zapira z navpičnimi stenami orjaški Jalovec (2643 m), čigar vrh se ostro dviga iznad širnih snežišč. Na desni se razteza kraj vse dolinice škrbasta Ponca (2272 m), polna divje planinske krasote.
Preibreidli smo gosti gramoz in amo istopili kar nenadoma na širno, zeleno planino, ki sega skoro do samih snežišč pod Jalovcem. Planina je samotna in zapuščena; le tam sredi stoji osamljena, napol zidana bajta, ki je pa brez prebivalcev. Smrtna tišina se razprostira nad vsem zagorskim svetom. Le od nekod z desne strani prihaja zamolklo, težko bobnenje, podobno oddaljenemu gromu. In gremo za tem bobnenjem in pridemo do gorskega potoka, ki se vali kraj planine med skalovjem in razmetanim kamenjem. — »Sava, Sava!« zakličemo veseli in se na* potimo po strmi stezi, ki nas vodi med pečinami in po pečinah kvišku tik ob gorskem potolku, bobnečem preko visokih skal proti dolini. Spia* zimo se skozi razpoko in kar nenadoma stojimo na gladki skali kraj vrelca, ki bruiha iz ozke razpoke svojo ledenomrzlo, sinjo vodo. — Tu je izvir Save, naše zveste Jugoslovenke, ki se niti za ped noče dotak*
niti tujega ozemlja. O, in že zaradi nje izvira je Planica slavna in bi bila dolžnost vsakega Jugoslovena, da poroma k zibelki naše najmi« le j še, najzvestejše Jugoslovenke.
Ko se zadosti nadivimo Savinemu izviru, se splazimo nazaj na pia; nino. Tam pa se udobno zleknemo po trati in motrimo strašno, a ven« dar veličastno skalovje naših snežnikov, ki so bili vedno in bodo večno
naša last. Prijetno nas ogreva solnce; nebo se smejé nad nami v naj« čistejši planinski boji; večni sneg se leskeče pred nami in krog in krog tišina, ki jo zmoti le tu pa tam hripavi krik samotnega jastreba prega« njajočega se med nemim skalovjem. In le enkrat ali pa dvakrat zagle« damo čredo divjih koz, ki se je pripasla skoro tik do nas. A mahoma nas zagleda — presunljiv brlizg ... in vsa čreda izgine kakor veter med skalnatimi razpokami. No, nam ni dosti mar za divje koze; s čvrstimi grli zapojemo našo pesem. In pesem odmeva od skale do skale in kar nenadoma grmi po vsej dolinici, kakor da jo poje tisoč
glasov. Pa je le jek, ki se odbija stoglasno od nemih sten, ki so oživele, kakor da jih je prebudila naša pesem iz tisočletnega zakletja.
Bratci, ko pride pomlad ali poletje, hajdite v Planico! Nikomur ne bo žal in nikogar ne bo več sram, da še ni videl zibelke najzvestejše Jugoslovenke — naše divne Save!
Putka izvalila račke . . .
Putka izvalila račke in belila si glavo, kje za te širokotacke strehe in jedi dobó.
Vse narobe putki hodi: preneroden je drobiž! Pa zaide z družbo k vodi zdaj je šele pravi križ.
Račke splavajo po vodi, mater zaboli srce, gor in dol po bregu blodi, skoro ji ob pamet gre.
Fr. Ločniškar.
Petelinček — zlatorinček.
Petelinček — zlatorinček, vrti, vrti zlati mlinček, sto cekinov nam namelji, zlatih pipic sto pripelji! Petelinček — kikirli, gosti bomo vse ti dni. Petelinček — zlatorinček, vrti, vrti zlati mlinček,
melji sanje nam krilate, melji hišice nam zlate! V hišicah se ded nam smeje, pravljice s rebrne šteje, zvrhan košek jih ima, vsakemu jih tisoč da. Petelinček — kikirli, zdaj povej nam, kje si ti?
Josip Vandot.
KSENIJA PRUNKOVA:
O Marjanki, kapljici, kraljeviču in kraljični.
stari predmestni hiši je sedelo v podstrešni izbici ob oknu bledo, hromo dekletce z velikimi, sanja» vimi očmi. Dan za dnem je bila Marjanka sama doma. Mamica je morala že zarana z doma. Bila je perica in je odhajala že v zgodnjih jutranjih urah na reko z veliko culo umazanega perila.
Počesala je zjutraj hčerko, jo varno ponesla k oknu do stola ob oknu, obloženega z blazinami, jo zavila v debelo, sivo, rjavopikčasto ruto, jo poljubila na čelo in odšla. Dekletce se je zabavalo ob oknu po svoje. Gledalo je na ulico in opazovalo vrvenje pod sabo. Prišli so mimo delavci iz tvornic. Eni so imeli bleda in upadla lica, nagubana čela in plašne poglede, drugi so bili zaripli v obraz, imeli so rdeče obrobljene oči in bloden korak. Prišle so mimo kmetice s košarami, polnimi jajc, in kmetiška dekletca s koški, polnimi polj» skega cvetja, na glavi pisano ruto in zvedava radovednost v očeh. Rde» čelične mlekarice so pridrdrale s svojimi vozički. Prihitele so mimo male prodajalke, šivilje in vajenke tankih postavic in drobnega ko» raka. Nato je prišlo najlepše, Marjanka jih je pričakovala s hrepene» čimi očmi: pristapicale so male učenke v pisanih čepicah, zelenih, ru» menih in rdečih, da se je zdelo, da je oživelo živobarvno cvetje in ušlo s polja. Vmes so primahali dolgi in nerodni dečaki; dijaki niti opazili niso teh učenk. Imenitno so se držali in važno so razpravljali. Marjanki so prihajale na uho čudne latinske in nemške besede, same učene, smešno zverižene besede, ki se z njimi dijaki tako radi bahajo. Utih» nili so le, ko jih je dohitel profesor v sivem plašču. Iz žepov so mu gle» dali zapiski in pisma. Hodil je s trdimi koraki, zravnanim hrbtom, oster in hud pogled je bil uprt naravnost predse, da se ga je še Mar» janka bala. — Kmalu so se prikošatile kuharice v širokih, bleščečebelih predpasnikih, prišel je suh, sključen pismonoša, in naposled se je pri» peljal še bogat tvorničar. Oholo je sedel v kočiji, v zadovoljstvu se mu je svetil obraz, peljala sta ga dva iskra belca.
Vse to je gledala Marjanka dan za dnem. Poznala je vsakega, ki je prihajal mimo, že od daleč ga je spoznala, zakaj vsak je prišel ob svojem času.
Ko se je dekletce naveličalo tega opazovanja, je vzelo knjigo. Ma» mica jo je bila nekoč prinesla. Poslalo pa jo je kodrolaso dekletce iz velike bele hiše, kamor je hodila mamica po perilo. Imela je Marjanka to edino knjigo, a čitala jo je zopet in zopet. Bila je to posebna knjiga, vsaj Marjanki ;se je tako zdelo. Platnice so bile sicer obrabljene, strani zarumenele, nekaj jih je celo manjkalo. Knjiga je bila že taka, ko jo
je Marjanka dobila. A to je ni motilo, zakaj če je knjigo odprla in pri« čela s čitanjem, so se prikazale med zarumenelimi stranmi čudne po« stavice: sivi škratje in bele vile, hud čarovnik in strašen velikan in pa — kar je bilo najlepše — bela kraljična z zlato krono, v ozkih zlatih čreveljčkih, z rožnato liso na vsakem ličku. Kot senca je hodil za njo mlad junak s strašnim mečem ob boku in nežnim koprnenjem v očeh. Vse te postavice so pristopicale iz knjige in že so se razblinile v solnč« nem žarku. Marjanka je zastrmela za njimi. Pozabila je na knjigo, a vendar se je pravljica pletla dalje prav do konca. In bila je to čisto nova pravljica, ki jo Marjanka še nikdar ni čitala. Tako je doživljala v stari knjigi vedno nove pravljice.
Ko je nekoč tako sanjarila, ni opazila, da se je solnce skrilo in da se je oni košček neba, ki ga je videla iz svojega okenca, pokril s težkimi sivimi oblaki. Kar ji pade nekaj na odprto knjigo. Marjanka pogleda pa vidi debelo deževno kapljo. In tedaj se ji zazdi, da čuje ta« jinstven glasek: »Če hočeš, ti povem zgodbo svojega življenja.« In še predno Marjanka odgovori, že nadaljuje: »Rojena sem v voščenobe« lem oranžnem cvetu tam doli na jugu sredi vrta, kjer so peli slavčki in cvetle rdeče in rumene tulpe kakor živi plamenčki. Nisem se še dobro ogledala po vrtu, pa se mi je zableščalo, in objelo me je nekaj boža« joče toplega, pred mano je stalo zlato dete — solnčni žarek. »Kaj bi tu samovala,« mi je dejalo, »jaz te ponesem k tvojim sestricam, tam bo zate!«
In že je hitelo z mano kot blisk v višine — naravnost proti be« lemu oblačku, ki je plaval sam samcat sredi modrega neba. Že smo bili na cilju! Joj! To je bilo tam sestric, ki pa so bile vse jako razbur« jene, zakaj pripravljale so se na potovanje po> svetu in jaz sem prišla ravno še pravočasno, da so me vzele s sabo. Še preden sem se mogla zahvaliti zlatemu detetu — solnčnemu žarku — da me je poneslo do sestric v višine, že nas je nesel stric Veter v svojem mehkem naročju proti severu. — Pod nami se je razprostirala velika, sivomodra ravan, po njej so plesali beli in rjavi metuljčki — to je bilo morje z jadrni« cami. Tam daleč, daleč je bila ozka siva črta — to je bila suha zemlja. Že smo pluli tjakaj. »Pokazal vam bom zemljo in ljudi,« je dejal stric Veter, »ljudje, to so čudna bitja! Če sem dobre volje, se časih poigram z njimi, da plešejo po mojem žvižganju! No, pokažem vam jih.« — In stric je zažvižgal in je planil proti morju, da se mi je kar zavrtelo. Zaplesal je po morju in pograbil jadrnice in se zasukal z njimi v divjih vrtincih. Jambori so škripali in morje je bucalo, da je bilo godbe za ples in smo še me zaplesale. Po krovu pa so begala čuldna bitja. Hitela so in se mučila, da jim je pot lil s čela in se jim posrečilo, da so zvili jadra. Pa je dejal Veter nevoljno: »Ne maram takih plesalk, ki nimajo belega ali pisanega oblačilca. Kaj bi s staro, črno barko!« In

popustil je barko in planil z nami z morja zopet v višine. Tako sem prvič srečala človeka. Majhen je in droben v primeri s solncem, z morjem, z vetrom — a zdi se mi, da je vendar čudovito močan, zakaj ugnai je celo strica, da je ostal slabe volje ves dan.	(Konec.)
Triglavska budnica.
Mogočno dviguje se Triglav v nebo, kot dvigat se v prejšnjih je časih, ko onkraj je vriskal pastirček glasno in peval v slovenskih je glasih. Zdaj tam je vse tiho, ne poje nikdó, otožno vsak vzdiha in sklanja glavó, a kadar v višavo na Triglav ozre se, otrne si solzo in srd ga pretrese:
Lesorez
kot gad se priplazil iz laških nižin sem v naše je kraje pohlepni tujčin, prijateljstvo hlinil in z belo zastavo nam mahal za mir in za bratsko je spravo; ko sedel je trdno na kraški naš svet, pa skriti pokazal nam je bajonet,
posegel na Triglav s predrzno je roko, postavil na njem svoj državni mejnik in nas na pravicah ponižal globoko! — Sedaj ne pomaga ne jok in ne krik, nam treba je sloge in dela, a resnega, vztrajnega, pa ves naš svet svoboda bo zopet objela, čestitljivi Triglav ves bode naš spet in onkraj kot nekdaj zvenela spet naša bo pesem vesela, da bo odmevalo čez breg in čez plan: »Oj, Triglav slovenski, kako si krasan!« Mladenci, mladenke, moči si krepite in naših junakov vrsté pomnožite, Matjaža zvabite iz skalnih votlin in z njim zapodite s triglavskih višin tujčina čez Sočo na laško ravan, potem pa na Triglav s slovansko zastavo ovenčat z njo njemu trovrhasto glavo! To bo za naš narod najslavnejši dan, odkar ne ogroža ga turški tiran!
Fr. Roječ.
Pomlad.
Škrjanec poje nad poljano, pozdravlja ljubljeno pomlad; meglica pod nebo prostrano se dviga sredi trat.
Meglica — belo je kadilo, v nebo kipi Bog u na slavo, ki zemlji dal je mlado silo in vigred dahnil je v naravo.
Gustav Strniša.
ANDREJ RAPÈ:
Adamov sin.
Basen z Jutrovega. (Dalje.)
ev se je tej izjavi konja čudom čudil in je dejal: »Ne govori takih besed, zakaj v sramoto so ti, ki si ve« lik in krepak! Kako je to mogoče, da se bojiš skia Adamovega ob vsej svoji velikosti in hitrosti nog? Poglej mene! Vkljub svoji manjši postavi sem sklenil, da se sam postavim v bran sinu Adamo« vemu. Napadem ga in bom jedel njegovo meso. To ubogo raco hočem oprostiti strahu, da bo mogla v miru živeti v svo« jem domu. Ker pa si prišel sem, si mi s svojim pripovedovanjem ranil srce. Skoro bi me bil odvrnil od mojega sklepa, ko sem čul, da ti je bil vkljub tvoji velikosti in jakosti sin Adamov kos ter se ni bal tvoje vi« šine in debeline, četudi bi ga bil lahko z enim udarcem kopita pobil do smrti in bi ti ne bil mogel več storiti nič žalega.«
Tem besedam leva se je konj smejal in je odvrnil: ,Še veliko, veliko je premajhna moja sila, da bi obvladal sina Adamovega! Ne daj se prekaniti z mojo visokostjo in z mojo debelino. Adamov sin napravi v svoji prekanjenosti zame nekaj, kar imenuje zanko. Okolo nog mi naveže vrvi in me obesi za glavo na kol. Tako zvezan moram stati in ne morem niti sedeti niti ležati. Ako se sinu Adamovemu potem zljubi, da me zajaha, si naveže na noge neko preklicano železno stvar, kar imenuje ostroge, mi položi na hrbet stvar, ki ji pravi sedlo, in ga pritrdi z dvema jermenoma za prednjima nogama. V gobec mi dene železne brzde, na te pa priveže jermena, ki jih nazivlje vojke. Nato sede name. Ko je v sedlu, vzame v roke vojke in me z njimi vodi, z nogo pa zbada z ostrogami do krvi. Pa si pomagaj, če si moreš! Ne povprašuj torej, knez in sin sultanov, koliko gorja moram pre« trpeti pred Adamovim sinom. In ko se postaram ter postanem medel in trhel, ko ne morem več tekati, še ni konec gorja. Proda me mlinarju. Temu moram noč in dan vrteti mlin, da se mi vse obrača v glavi. Ko doslužim tu, me dobi konjač, ki mi prereže grlo, dene iz kože in odtrga rep, ki ga proda sitarju, mojo mast pa raztopi za lojeve sveče.'
Ko je lev čul konja tako pripovedovati, je narastel njegov gnev in zarjul je: ,Kdaj si zapustil sina Adamovega?'
,Opoldne,' je odvrnil konj, ,in na sledu mi je že.'
Še med pogovorom smo vnovič zagledali v dalji dvigujoči se prah. Ko se je razkadil, smo pod njim videli bežečo kamelo. Vsa zapre« paščena je hitela in bila zemljo s kopiti. Ni se ustavila prej, dokler ni stala pred nami.
Ko jo je mladi lev ugledal in videl njeno velikost in gibčnost, je mislil, da je to Adamov sin. Že je hotel skočiti nanjo, pa sem mu še pravočasno dejala, je pripovedovala raca: ,0, knez, to ni Adamov sin! Kamela je, in zdi se mi, da tudi ona beži pred njim.'
V tem je kamela pristopila k levu in ga je pozdravila. Odvrnil ji je pozdrav in je dejal: ,Kaj te vodi semkaj?'
,Bežim pred sinom Adamovim,' se je glasil odgovor.
,Kako neki je to mogoče, ko si vendar tako gibčna, jaka in velika?' je vprašal lev. ,Z enim samim sunkom noge bi ga lahko umorila.'
,0, sin sultanov,' je pričela kamela, ,vedi, da pozna sin Adamov zvijače in prevare, ki se jim nihče ne more ustavljati. Nihče ga ne premaga razen smrti. Skozi nosnice mi potegne vrv iz kozje dlake,
to imenuje nosni obroč. Preko glave mi vrže nekaj, čemur pravi oglavnik. Nato pa me odda najmanjšemu od svojih otrok in ta me vodi z nosnim obročem z lahkoto kakor in kamor mu drago ne glede na mojo velikost in silo. Nato mi nalože najtežja bremena in potujejo z menoj daleč na okrog. Noč in dan sem na težkem delu. Ko se po* staram in nisem več zmožna za delo, me gospodar najčešče ne obdrži pri sebi. Proda me živoderu, ki mi prereže vrat, proda strojarjem mojo kožo, meso pa kuharjem. Ne povprašuj torej o bedi in trpljenju in žalosti, ki jih moram pretrpeti od sina Adamovega.'
,Kdaj si zapustila sina Adamovega?' je vprašal lev.
,Ob solnčnem zahodu,' je potožila kamela. ,Ako sedaj pride na pašnik in me ne najde, me bo iskal. Dovoli mi torej, da odidem, sin sultanov, da mu ubežim v stepo in puščavo, zakaj gotovo je že za menoj!'
.Počakaj še malo!' je odvrnil lev, ,da boš videla, kako ga bom raztrgal in ti dal jesti njegovo meso, sam pa zmeljem njegove kosti in niu izpijem kri, da ne ostane od njega ničesar.'
.Kraljevi sin, zate se bojim sina Adamovega,' je tarnala kamela, ,zakaj prekanjen je in zakrknjen, da nikoli tega.' In še je dostavila:
,Če se v deželo kam tiran naseli, za ljudstvo je rešitev le, če se izseli!'
Ko je kamela tako govorila, glej, tedaj se je dvignil v dalji nov oblak prahu. Ko se je razpršil, smo zagledali pod njim starega moža, majhnega po telesu in sploh neznatnega. Na ramah je imel vrečo z orodjem tesarja, na glavi pa je nosil drevesno vejo in osem desak. V hitrem koraku se je bližal in vodil za seboj svojo malo deco. Prav pred levom se je ustavil.
Ko sem ga ugledala, sestra, tedaj sem strahu omedlela. Mladi lev pa je vstal in mu stopil nasproti. Ljubeznivo se mu je tesar nasmeh» Ijal ter ga priliznjeno in vljudno nagovoril: »O, kralj, ki preganjaš zlo, gospodar dolge roke, Bog blagoslovi tvoj večer in tvoje prizadevanje; pomnoži naj tvoj junaški pogum in te še krepi! Varuj me, ti varuh za» tirancev in slabotnih, pred njim, ki me preganja s svojo zlobo, mi od» ganja spanje ter napaja srce s skrbjo, strahom in trepetom. Razen tebe, gospodar, ne najdem zavetnika!« Tako je tesar jokal, vzdihoval in tožil. Ko je lev čul njegov jok in stok ter videl njegovo drobčkeno poistavico in slabotnost, je dejal velikodušno: »Pomagati ti hočem in varovati te njega, ki se ga bojiš. Kdo si in kdo ti je storil krivico, kdo si, žival divja, kakršne v svojem življenju nisem videl in ki ji po po» stavi in zgovornosti ni para? Česa ti manjka?«
Človek je odvrnil: »Gospodar divjih živali, tesar sem! Oni pa, ki me preganja in ki mi je storil krivico, je sin Adamov. Za menoj gre in bo ob jutranjem svitu gotovo že pri tebi.«
Ko je lev čul te bèsede, se mu je stemnilo pred očmi. Od jeze je sopihal in rjovel, da se je treslo oizračje. V njegovih očeh se je kresal divji ogenj! Dejal je: »Tako mi Vsemogočnega, vso noč hočem bedeti in ne vrnem se domov k očetu, dokler ne dosežem tega, kar sem skle» nil! Okrenil se je nato k tesarju in mu dejal: »Resnično, vidim, da imaš kratek korak. Ne bi te rad žalil, zakaj velikodušen sem, kakor si ti zgovoren. Vendar mislim, da z drugimi divjimi živalmi ne boš mogel enako hitro stopati. Povej mi torej, kam hočeš iti?«
In tesar: »Vedi, sultan, da potujem k vezirju tvojega očeta, k risu. Ko je namreč čul, da je prišel v to deželo sin Adamov, se je zbal zase pa mi je poslal kot poslanca neko divjo žival z naročilom, naj napravim • zanj hišo, kjer bi mogel stanovati in ki bi ga varovala tako, da bi se mu ne mogel približati nihče od njegovih sovražnikov in nihče od Adamovih sinov. Vzel sem torej te deske in sem na potu k njemu.«
Ko je mladi lev čul te besde, je v srcu zavidal risa, očetovega ve* zirja, ki bo imel tako lep in varen dom, pa je dejal tesarju: »Tako mi življenja mojega, nič ti ne pomaga, tesar! Meni moraš najprvo stesati tako hišo iz teh desak, šele nato boš tesal hišo risu!«
Tesar je odvrnil: »O, sultan, ničesar ti ne morem narediti prej, preden ne stešem hiše risu, kakor to zahteva njegov sel. Ko izvršim to delo, se vrnem k tebi in ti stešem hišo močno kot trdnjavo, ki te bo varovala pred vsemi sovražniki.«
(Konec.)
KAREL ŠTRBENK:
Jure.
Žaloigra otroka v treh dejanjih.
(Konec.)
Marjan (vstopi, v roki ima zavitek sladkorčkov): Jure, ali si bolan? Včeraj smo ti rekli tat, pa nisi bil, krivico smo ti storili. Glej, nič ne bodi žalosten, prinesel sem ti bonbonov — hočeš — dobri so —■ kupil sem jih za svoj denar, ki sem ga dolgo hranil. Sedaj, ko sem slišal, da si bolan, sem ti prinesel. Vzemi!
Jure: Ne, Marjan, sedaj ne morem, tu-sem jih deni, hočem jih vzeti potem — saj rad jem bonbone.
Marjan (položi bonbone k njegovi glavi): Na, Jure, kadar jih hočeš, pa jih jej. Jutri pa boš pel z nami že na jasi in nič več ne boš bolan.
Jure (se nasmehne): Da, na jasi.
(Polona med tem časom moli, ko pa vidi, da so otroci zatopljeni v pogovor, vzame lonec in žlico in začne srebati juho.)
Polona (sama zase): Tudi jaz sem potrebna juhe, že dolgo je nisem jedla.
Marija: Nič se ne boj, Jure — bolezen ti preide. — Kje te najbolj boli?
Jure (kaže): Tu, tu, tu, tu — vse me boli — a rad bi vstal pa ne morem.
Jože (vstopi s povešeno glavo in gre proti ležišču): Jure, prišel sem k tebi, vest me je pekla, ker sem lagal o- tebi in sem ti storil kri» vico, odpusti! Sedaj sem zvedel, da si hudo bolan, pa sem te prišel prosit odpuščanja. Kaj ne, da nisi hud name?
Jure: Nisem, Jožek — nisem — samo bolan sem.
Jožek: Ozdravel boš, Jure, in igrali se bomo skupaj. Glej, prinesel sem ti žogo — na, vzemi jo, tvoja naj bo in ne bodi hud name! Nič več ti ne bom nagajal — samo reci, da nisi hud.
Jure (tiho): Nisem — nisem.
(Marija, Marjan in Jože klečijo ob ležišču bolnika.)
Polona: Ali se boste kmalu dogovorili? Čas bo, da greste domov, mrak se bo storil. In pustite Jureta v miru. Midva bova molila.
Marija: E, Polona, zakaj ste tako sitni, lahko smo še nekoliko pri njem.
Polona: Kar ven pojdite — ne rabim nikogar, da bi bil tu. (Vsi trije vstanejo.)
Marija: Lahko noč, Jure! Jutri na jasi!
Marjan: Lahko noč, Jure! Jej bonbone!
Jožek: Lahko noč, Jure! Žogo s seboj prinesi, da se bomo žogali.
Jure (s komaj slišnim glasom): Zbogom, hočem prinesti! (Odidejo.
—	Mrak prodira v izbo.)
Polona (se dvigne): Kako ti je, Jure?
Jure (se nasmehne): Dobro, teta Polona — mama me gleda in smehlja se mi. Ali jo vidite? Jaz jo vidim, kako me kliče. Ali jo slišite?
Polona: Moj Bog — blede se mu. — Ali te glava boli, Jure?
Jure: Ne, ne, saj mi je dobro — jaz jo vidim — na jasi me čaka— da, mama —■ vzel bom žogo, ki mi jo je dal Jožek in se bova žogala, kakor nekoč tam v mestu in bonbonov ti bom dal, tistih, ki mi jih je dal Marjan, a Marija ve, kje rastejo jagode, pojdeva in nabral si jih bom.
Polona: Ali ti je vroče, Jure?
Jure: Da, lepih rdečih ti bom nabral in sladke so. A župan, ta me ne bo več tepel — mamica, nihče več — da, pridem na jaso — pridem
—	takoj — kmalu —
Polona: Blede se mu in noč je, a jaz sem sama z njim in strah me je. Kaj naj storim? Jure, hočeš morda kaj imeti?
Jure: In ptički pojejo tam v gozdu — tam je najlepše — mamica —■ ti si me vsak dan videla — vem — vem.
Polona: K županu stopim in mu povem, da bo Jure umrl. Strah me je. (Vstane in odide.)
Jure: Pridem,.. pridem ...
(Iz dalje glas — droben — tenak: Jure — Jure — pridi!... Soba naenkrat zažari — angel stopi k Juretu, ga dvigne za roko — Jure ga preplašeno gleda in tiho vpraša): Kam? ...
(Glas iz dalje: K meni — k mami!)
Konec..
Pastir Bogomir.
Torbico čez rame, vanjo kruha kos, pot pod noge vzame gologlav in bos, pa spusti se v dir v šolo Bogomir.
Bogomir doma skrben je pastir, sam na paši zna speči že krompir; v šoli abecé kot za stavo gre — pa naj mi pove, kdo za takega še ve!
Fr. Ločniškar.
Skakalnica.
Priobčil Slavo Kobe ml.
kl-		kai:| 1 |prt),					j sta-		1 1"			1		li-|			li. 1 č®-1		
																			
u-		nam		Na-			za-		va	njih,		so			ve-		ti-		za
ge																			li
		du-					Pi		Sla-	sta		nas					in		tr-
iz				ve.											me-				
		ko							!	Na							pe-		
13-			mi-				«i					li			mr-				li
		VB, J															in		
zdra-								de	1		ti-			i 1					pa
					1														
gla-					sli									li-					so
		dri															za		
VB-					bo-				svo-	da				mo,					vas,
		v J dan.			dom	ljt|							sod-	bo	|hi-		zdaj		
in							ra		ća	od		lo.							kli-
		kri					tom	pri-			njih	za-					če		
fa					v		slim	zve-			lo!	spe-		de-					nas
po-		lah			cve-		naš		z	Rod		to,		lle-			čas!		nI
ži-		»10-		Po	lom			de-	1		II-			nam	zdaj		u-		Vsi
Zveži z eno potezo izpolnjene kvadrate, da dobiš vzpodbudno domoljubno pesem ! Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. Vsaka rešitev mora biti lično narisana. Pesem napiši poleg risbe!
Najboljše vince za otroke.
Besede Antona Martina Slomška.
(Glej E. Gangl, Druga čitanka, str. 69!) Ferdo Juvänec.
žfcF
vi - ra iz-pod ska - le, pre - le - po sve - ti se. Po lo-gu ti-ho
S
ž
m


te - - če, ži - vi - ni - co po - ji, in pti - či - ca brez pia - če si
malo zadri.
m f
t f


že - jo u - ga - si. Od te - ga vin-ca già - va bo - le - la te
Ljdtji-1--*	--%—	■ -f^ H* -		-D--1
W r 7 '	-•-»--P-k— U—U ' _	—^ / J :	J1 J1 J »	^ I
bo;
te - lo bo tvo - je zdra - vo in spa-nje prav slad-kó.
Rešitev zastavice v podobah v 6. štev.
Glej, sneg kopni in led se taja, priroda se budi in vstaja.
Prav so jo rešili: Jelka Basletova in Mirko Debelak, Slovenjgradec; Branko Kmet, Kranj; Karel Kos, Maribor; Ivan Leskovar, Prihova; Ivan Kladenšek, Zadobrova pri Celju; Marjan Romih, Novo mesto; Bogdana Majerjeva, Rimske toplice; Danica Zavrlova, Komenda pri Kamniku; Karel Grajžl, Bukovžlak pri Štoreh; Anica Pečni» kova, Maribor; Kajetan Burger, Ljubljana; Mira Mastnakova, Laško; Friderik Jakelj. Kranjska gora; Evgen Betetto, Bogdan Lipovšek, Bogdana Gabrškova, Ljubljana; Marica Deklevova in Ivan Dekleva, Maribor. — Žreb je določil najavljeno darilo Ivanu Leskovarju na Prihovi. — Danes razpisujemo: Korban, Vitomilova železnica.
Spominska knjiga.
Za naše deklice.
(Dalje.)
Sedaj že več let riše in piše v spominske knjige namesto mene moj sin, in le redki so tedni, da ni nobene take knjige v mo= jem stanovanju. Mnogokrat se jih nabere kar po več obenem. Jaz se za stvar še vedno zanimam in vsako knjigo skrbno pregledam. Zato lahko rečem, da bi se naj» brž težko dobil človek, ki bi bil že videl
toliko spominskih knjig, kakor sem jih jaz; toda ugajala mi ni niti ena izmed onih, ki so že vsebovale spominke. Vsako so kazile napake neličnih in skvarjendh spominkov.
Opazil sem, da ima mnogo naših mladih ljudi čudno navado, da zapognejo vogal in nanj zapišejo datum, dasi je zanj dovolj prostora na listu pod spominkom. Z zavis hovanjem vogalov se knjiga hudo kvari. Pomisli naj se, kakšna bi bila knjiga, ako bi bili v njej zavihani vsi vogli! Nekateri izkušajo kaj narisati, popravljajo in brišejo,
vse se jim skazi, iztrgajo list iz knjige in na novo začno z risanjem ter iztrgajo morda še več listov, preden napravijo kako spakedrijo, ki se jim zdi dobra vsaj za silo. Drugi pišejo v knjigo s strašno nerodnimi otročjimi črkami kar v poševnih vrstah s svinčnikom ali z obledelo tinto; ne potru» dijo se niti toliko, da bi prej potegnili preko lista s svinčnikom ob ravnilu vodo» ravne črte, pisali po njih in jih potem iz» brisali. Nekateri, ki ne znajo risati, pa le» pijo v knjigo suhe cvetice ali tiskane sli» čice. Tudi taki okraski niso primerni in kvarijo ličnost knjige. Tretji narišejo okraske kar s sivim svinčnikom, kar je tudi jako neokusno in nelično.
Kdor ni toliko zmožen risanja, da bi na» pravil okraske z vodenimi ali s kakšnimi drugimi barvami, naj črte svinčnika vsaj s peresom ali drobnim čopičem prevleče s tekočim tušem ali s popolnoma temno tinto in potem svinčnikove črtice, ki se šc vidijo, rahlo izbriše z mehko radirko. Sli» čice in okraske k spominkom pa naj vsak najprej sestavi na posebnem lističu belega pisarniškega papirja. Tam naj risbo po» pravlja in predeluje, a ne v knjigi. Ko se mu zdi dovolj dobra, naj jo zadaj nadrgnc z mehkim svinčnikom, tako da bo papir pod njo popolnoma črn, nato pa naj jo položi v knjigi na list, kjer hoče imeti sli» čico, naj jo s prsti leve rpke trdno in mirno tišči na mestu in pazi, da se mu med delom ne premakne, a v desnico naj vzame trd svinčnik ali koničast les in z njim srednje trdo vleče po vseh glavnih črtah risbe. Ko je ta tako prenesena v knjigo, naj jo še nekoliko popravi in dopolni s svinčnikom in nato pobarva.
Na tak način se prirejajo tudi druge iz» virne risbe, risarski posnetki in slike z vo» denkami. Jaz imam za prenašanje ali kopi» ranje večjih risb na risarski papir vedno pripravljeno kar celo polo tankega pisar» niškega papirja, nadrgnjenega s svinčnikom na eni strani, in kar to polo poležim pod risbo, tako da je obrnjena črna stran na» vzdol, kadar hočem narediti kako novo risbo ali sliko z vodenkami. S svinčnikom nadrgnjen papir se lahko rabi večkrat, toda kadar se temno barvilo obrabi, naj se papir na novo nadrgrte s svinčnikom.
(Dalje prih.)
Fr. Roječ.
Na saneh v — smrt...
Ležita tiho in pokojno ...
Kot zimska pokrajina v svojem snu — sanjata tudi onadva — tiho in pokojno . ..
A ni še dolgo tega, kar sta bedela vt mladem, radostno živahnem življenju Lorbekova — 6 letni Mirko in 4 letni Stanko.
Zima je kraljevala naokrog njune do» mače hiše na Cvenu; a ni jima bilo mar
nje mrzlih dihov. Mala bratca sta imela vedno dovolj veselja in zabave. Najrajša sta se seveda vozila na saneh. In tudi na starega leta dan sta ves popoldan posve» tila tej radostni svoji zabavi. Po obrežju zamrzle Murice (struge, ki obkroža mali griček, kjer je stal pred stoletji leseni cvenski grad) — so drčale kaj veselo njune sani. Okrog četrte ure ju je klicala mati v hišo. Hotela sta takoj slušati, toda vi» deč, da gre mati še k studencu po vodo, sta hotela še enkrat zdrsniti po gladki po» vršini in potem se z materjo vred vrniti v sobo. Zaklicala sta ji: »Takoj prideva! Zdaj zdrsneva zadnjikrat za danes! Samo še enkrat!« — Da, in zdrsnila sta na saneh gladko in urno res zadnjikrat — ne le za »danes« — ampak za vedno, ker sta se zapeljala predaleč — zdrsnila sta v — smrt, v vodo sredi struge . ..
Mati ju je klicala in čakala, ko se je vrnila od studenca, a nato je šla po nju k Murici. A kaj zagledajo nje oči! Po vodi tam sredi struge, kjer ni več ledu, plavajo sani in klobuka ... Kaj to pomeni — pač ve takoj! Brez pomisleka skoči v vodo, da ju reši morda še živa. Iz hiše priteče sta» rejša hčerka in komaj otme potapljajočo se mater, ki je zašla v 2 m globoko vodo. Zbrali so se vaščani in iskali mali trupli. Dolgo, do večera ni bilo dečkov nikjer dobiti. V temi ob svitu svetilke ju je na» posled po dolgem iskanju našel obupani oče, ko se je vrnil z dela domov. Izvlekel je iz vode — mrtva sinčka. In starejši brat ju je že videl na mrtvaškem odru, ko je prišel iz Ljutomera, kjer jima je kupil majhni darilci za novo leto. — Nista bila več deležna bratovske obdaritve. — Kdo popiše žalost nesrečne družine! In ravno ob novem letu. ko drug drugemu želimo sreče, radosti, veselja! Ubogi starši, dve bridki izgubi obenem sta ranili Vaše srce! O, ko bi. to vedela vnaprej ponesre» čena otroka, bi bila previdnejša in slušala bi na mah! — A prepozno je za njiju — ne da se nič več popraviti! Za vas, otroci, ki čujete to zgodbo, pa ni še prekasno. Slušajte starše! Ne bodite malomarni za niih klice in opomine! Bodite oprezni!
M. Severjeva.
Spoštovani g. Doropoljski!
Sedaj, ko sem tudi jaz naročnica »Zvon» čka«, sprejmite, prosim, nekoliko mojih vrstic. Obiskujem I. oddelek VI. razreda osnovne šole v Dobovi. Imamo strogega, a jako dobrega učitelja g. Ljudevita Kes kota, ki nas uči mnogo lepega in korists nega. Z veseljem se učim vseh predmetov, posebno pa računstva. »Zvonček« se mi je priljubil in ga hočem vedno imeti. Tudi dosti mojih součencev in součenk je, ki imajo naročen »Zvonček«. Najbolj mi ugaja Vaš kotiček. Jako bi me veselilo, ako bi zagledala svoje vrstice v njem.
S spoštovanjem
vdana
Terezija Kopinčeva,
učenka 6. razreda osn. šole v Dobovi.
Odgovor:
Ljuba Terezija!
Strogost in dobrota — to sta dve last« nosti, ki se lepo družita in izražata v delu in mišljenju Tvojega gospoda učitelja. Iz teh lastnosti dozoreva sad Tvojega znanja in Tvoje usposobljenosti za resnično živ» ljenje, ki vihra zunaj doma in šole. Ti boš pogumno stopila vanje, kjer ostani lepa in
zdrava po duši in telesu!
*
Spoštovani g. Doropoljski!
Sprosila sem tudi jaz denarce za naročbo »Zvončka« od svoje ljube in dobre mas mice, ki si jih prisluži res z velikim trus dom. Moj ljubi atek je padel v vojni že leta 1914. Zapustil je našo žalostno mas mico in nas tri male sestrice, ki nam sedaj dobra mamica skrbi sama za kruh in za vse potrebe. In sedaj sem tudi jaz naros
čena na »Zvonček«, ki mi res jako ugaja sedaj v mojih mladih šolskih letih. Imamo tudi jako dobrega g. šolskega upravitelja Ivana Mohorka. — Uči nas mnogo lepega in koristnega tudi za bodočnost. Res mi je ljubo vse učenje. Kar se človek mlad nauči, od tega ima v starosti veliko kos rist. Vse mu je v pomoč. Prosim Vas. pris občite to pisemce v svoj cenjeni kotiček!
Vljudno Vas pozdravlja
Ivanka Šalamonova, učenka VI. razreda, Račje pri Mariboru.
Odgpvor:
Ljuba Ivanka!
Svojemu pismu si priložila tudi posebno čestitko za božične praznike, naslovljeno na »slavnega gospoda Doropoljskega«. Ti šmentana reč! Kako hodim sedaj ponosno po svetu, ko si me uvrstila med slavne može! V tem ponosu pa vendar ne morem brezčutno mimo velike nesreče, ki Te je zadela s smrtjo ljubega očeta! Toliko bolj moraš sedaj ljubiti svojo mamico, ki tako lepo in požrtvovalno skrbi zate in za Tvoji sestrici!
*
Cenjeni g. Doropoljski!
Danes se prvič oglašam s temi vrsticami. Tudi jaz sem naročena na Vaš list. Najs bolj mi ugaja povest o Koclju.
Obiskujem VI. razr. osnovne šole v Dos bovi. Učim se najrajša zemljepisa in zgos dovine.
Imam strogega, a dobrega gospoda učiš telja. Jako bi me veselilo, ako bi me spres jeli med svoje kotičkarje.
Vljudno Vas pozdravlja Vam vdana
Marija Šetinčeva.
KOTIČEK KOSPODA DOROPOUSKE^A
Odgovor:
Ljuba Marija!
Kjer se dobrota druži s strogostjo, tam je red, točnost, resnost in deloljubnost doma. Mladina naj bo vesela in živahna, a tudi za delo mora prijeti, kadar je čas za to. Kdor izpolnjuje dolžnosti, imej tudi pravice. Brez truda ni kruha, brez dela ni jela. Kdor samo veseljači, ta se naposled v cunje oblači. Vsakega nekaj, vsakega pol, pa bo veselja in dela dovolj!
Velecenjeni gospod Doropoljski!
Dovolite, da se tudi jaz oglasim v Vašem cenjenem kotičku.
Hodim v II. razred drž. realke v Ljub» ljani. V šoli imam najrajši telovadbo.
Jako rad prebiram »Zvonček«, zlasti mi ugaja povest o Koclju. Rad čitam pisma kotičkarjev. Upam, da priobčite tudi moje pisemce v svojem cenjenem kotičku.
Če dovolite, Vam drugič pišem kaj več o našem trgu Domžale.
Z odličnim spoštovanjem
Otmar Rechberge r.
Odgovor:
Ljubi Otmar!
Zanimalo bo gotovo vse kotičkarje, ako nam o priliki opišeš trg Domžale, ki so bile še nedavno vas, pa jih je naš kralj povišal v trg. Sedaj ste Domžalci res lahko ponosni, ker se ne proslavljate samo s svo» jimi slamniki, ampak ste tudi tržani, po vsem svetu znani, spoštovani, v poštenem delu neugnani in z denarcem dobro pod» kovani! Le telovadi in si zdravje ohrani! Pa zdrav ostani!
•
Velecenjeni gospod Doropoljski!
Dovoljujem si prositi Vas, da me sprej» mete v svoj kotiček, v katerem je že mnogo mojih sovrstnic.
Obiskujem IV. razred vadnice v Ljub» ljani. V prostih urah jako rada čitam »Zvonček«, najbolj me kratkočasijo skri» valnice. Mnogo sem jih že uganila, a nisem imela poguma, da bi jih odposlala. Ako mi dovolite, Vam pišem drugič več.
Vljudno Vas pozdravlja
Marija P ol j š a ko v a.
Odgovor:
Ljuba Marija!
Kakšna pa si Ti junaška deklica, da se mi še pisati ne upaš! Ali misliš, da sem rokovnjač ali bav-bav, da Te bom spravil v torbo ali rokav, ako smukneš v moj ko» tiček? Ne bodi no taka! Pogum velja za moža in za ženo!
KOTIČKOV ZABAVNIK.
Pravilo.
Česarkoli se lotiš, bodi junaški! Misli si, da je vse odvisno od tebe samega! Če od» nehaš ti, odnehajo vsi! Delaj! Delo je rešitev!
*
Računska naloga.
1 1 2		3
4	5	6
7	8	9
Teh devet številk razmesti v tri vrste tako, da dado njih vsote v vodoravnem, navpičnem in križnem (diagonalnem) redu vedno število 15!
Rešitev prihodnjič!
In zadnji glasi ti mi bojo: -SÄ Bog čuvaj domovino mojol
....................................................................................................m
^ KUPUJTE IN ČITAJTE
MLADINSKE SPISE
411 KI JIH IZDAJA
DRUŠTVO ZA ZGRADBO UČITELJSKEGA KONVIKTA V LJUBLJANI
Zahtevajte cenike, kijih dobite brezplačno NAROČILA SPREJEMA IN TOČNO IZVRŠUJE
KNJIGARNA
UČITELJSKE TISKARNE
V LJUBLJANI, Frančiškanska mica št. 6
MLADINI PRIPOROČAMO NASTOPNE KNJIGE PO ZNIŽANIH CENAH:
Baukart: Marko Senfanln, sloveni ski Robinson. Vez. Din 12.—.
Dimnik- Kralj Peter I. Vez. Din 18.—.
Dimnik: Kralj Aleksander l. Vez. Din 30.—.
Erjavec: AfriSke narodne pripoi vedke. Vez. Din 20.—.
Erjavec: Kitajske narodne pripoi vedke. Vez. Din 20.—.
Erjavec: Srbske narodne pripovedi ke. Vez. Din 22.—.
Erjavec-Flere: Fran Erjavec, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 40.—.
Erjavec-Flere: Fran Levstik, izbrani spisi za mladino. Broš. Din 18.—, vez. Din 26.—.
Erjavec-Flere: Matija Valjavec, iz> brani spisi za mladino. Vez. Din 36.-.
Erjavec-Flere: Josip Stritar, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 46.—.
Erjavec-Flere: Simon Jenko, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 28.—.
Erjavec-Flere: A. M. Slomšek, izi brani spisi za mladino. Vez. Din 40.—.
Erjavec-Flere: J. Kersnik, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 46.—.
Evvald-Holeček: Mati narava pripot veduje. Vez. Din 26— .
Ewald-Holeček: Tiho jezero in d rti» ge povesti. Vez. Din 26.—.
Fiere: Babica pripoveduje. Vex. Din 10.—.
Fiere: Slike iz živalstva. Vez. Din 24.-.
Fiere: Pripovedne slovenske narod» ne pesmi. Vez. Din 24.—.
Gangl: Zbrani spisi. IL, V. in VI. zv. vez. Din 10.—, eleg. vez. Din 12.—, VII. zv. vez. Din 18.—, eleg.
vez. Din 20.—. (Ostali zvezki to v II. natisku.)
T. Gaspari in P. Košir: Sijaj, sijaj, solnčeceI (Zbirka koroških po. pevk.) Din 8.—.
Karafiat Jan - Dr. Bradač: KresnU čice. Vez. Din 18.—.
Manica Komanova: Narodne pravi ljice in legende. Din 16.—.
Korban: Vitomilova železnica. Vez. Din 14.-.
Kosem: Ej prijateljčki. Vez. Din 14.—.
Lah: Češke pravljice. Vez. Din 12.
Mišjakov Julček: Zbrani spisi. VI. zvez. (Drugi zvezki so razpro» dani.) Vez. Din 10.—.
Möderndorfer Vinko: Narodne pri» povedke iz Mežiške doline. Eleg. vezano Din 24.—.
B. Račič: Belokranjske otroške pesi mi. Vez. Din 8.—.
Rape: Mladini. II., III., IV., V., VI. zvezek. Vez. Din 10.—, eleg. vez. Din 12.—. VII. zvezek Din 12.—. Vni. zvezek Din 15.—.
Rape: Tisoč in ena noč. Vez. Din 28.—.
Ribičič: Vsem dobrim. Vez. Din 10.
V. Riha-Karel Pfibil: Povest o svatbi kralja Jana. Vez. Din 16.
Robida: Da ste mi zdravi, dragi otrocil Broš. Din 3.—.
šilih: Nekoč je bilo jezero. Vez. Din 24.—.
Tille-Pfibil: V kraljestvu sanj. BroS. Din 6—.
Trošt: Moja setev. I. in II. à Din 10.—.
Waštetova: Mejaši, povest iz daw nih dni. Vez. Din 24.—.
Zbašnik: Drobne pesmi. Vez. Din 8.—.
VSE TE KNJIGE KAKOR TUDI KNJIGE DRUGIH ZALOŽB SE DOBE V
KNJIGARNI
UČITELJSKE TISKARNE
V LJUBLJANI
::::::::: Frančiškanska ulica št. 6. ::::;::::