110
FRAN KOŠIR:
Bajtar Urh Skrbina z mlinom.
Narodna pripovest iz Dravinjskc doline.
|am za vaškim gozdom je stala Skrbinetova bajta. Poleg nje jc bil majhen hlev za kozi, le za silo ograjen vrtec ter kos njive s tremi ne preveč velikiini ogoni (gre-dami): to-le in pa pridno ženko Nežo je premogel bajtar Urh Skrbina.
Ko se je prismehljala vesela ponilad v deželo, je bajtar Urh nasejal ogon koruze. Pa so prišle nadležue vrane ter izrvale marsikako koruzo. In ujezilo je to Skrbino. Vzel je otko, se skril za gnn ter odtod metal otko za požrešno črnorjavo ptičjo drhaljo.
Prigodi se, da je bajtar Urh ranil eno izmed vran na nogi in perutnici. S srdom pograhi vrano, da bi ji zavil vrat, a kako ostrmi, ko ptica izpregovori: »Kmetič, nikar nie ne ubij! Vzetni me domov, da mi zacelita rani!«
Kmetič, dobra duša, res ponese vrano na svoj dom. Ker pa siroinak sam tii imcl niti vinarja denarja pri hiši, jc skočil k imoviternu sosedu tcr si izprosil naposodo dve kroni, kupil zdravil ter docela zlečil z njitn ra-njeno vrano.
Ozdravljena vrana zopet izpregovori:  »Kmetič, livala stotcnm za tvoje usmiljenje! Po plačilo si pa pridi v graščino tam in tam!« Ko vrana izgovori te besede, izgine.
Lepega dne gre bajtar Urh na pot ter jo maha po plačilo v grad tam in tam. Spotoma sreča berača, ki mu pove, kam in po kaj se je namenil. »Dobro, le pojdi,« de berač, »ter zahtevaj kot plačilo — mlin!«
Kmetič se beraču prav lepo zahvali za prijazen njegov nasvet, jo krene zopet naprej za nosom ter pride do velike, velike graščine. Tu po-trka močno na močna vrata. Odpirat mu jih pride starikava ženska ter ga vpraša, česa želi. Kinetič ji odgovori, kakor mu je nasvetoval berač. A ženska ga pošlje k drugim vratom. Kmetič pa tudi tukaj ne opravi ni-česar. In gre še k tretjiin vratorn ter pove ženski, ki mu je prišla odpirat, da bi rad mlin. Zenska res prinese mlin, ga da bajtarju Urhu ter pravi: »Kadar boš rabil kaj, zasuči mlin in imel boš, kar si želel!« Kmetič odide ves vesel...
Doma postavi kmetič mlin na mizo, pokliče radosten ženo ter ji pove, kakšen čudežen mlin je dobil.
Žena pa ni verjela besedam o čudežnetn mlinu in je okregala moža, eeš: »Prismojen si bil, prismojen boš, dokler po svetu pač hodil boš!«
»Čakaj, čakaj, le ne prenaglo,« de kinetič svoji ljubeznivi ženici ter obrne dvakrat zaporedoma rnlin. Prvič je nakapalo iz njega vsakovrstnih izvrstnih jedil, drugič pa je priletela iz mlina steklenica žlahtnega vinca.
--+,  111   ,<*_
In žena jc uvidela, da je to res kaj čudežen inlin.
Bajtar Urh je bil sedaj ves srečcn. Sosedu, ki mu je posodil dcnar za vranina zdravila, je vrnil petkratno vsoto.
Tudi denar za davek je dobil kmetič iz mlina. Ponesel je denarce gospodi ter plačal davek hkratu za vse leto naprej.
Oospodje so se kajpak čudili siromašnemu kmetiču in ga vprašali, kako da plača davke za vse leto. No, in dobrodušni kmetič, nič zlega sluteč, razloži gospodi vse o čudežnern tnlinu, ki ga ima.
To pa je bilo kmetiču v škodo, zakaj gospodje so bajtaria Urha na-tihem oplenili mlina. Zartian je kmetič togoval za nilinom. Mlina ni bilo več, pa ga ni bilo ...
Kmetič je baš okapal koruzo, ko prileti vrana, držeča v kliunu majhno, majhno torbo, jo položi pred bajtarja ter de: »Vzenii torbieo; iz nje boš lahko priklical vojakov, kolikor jih boš hotel!«
»Dobro,« si misli kmetič sam pri sebi ter napove gospodi vojno.
»Dva regimenta vojakov ven,« veli bajtar Skrbina torbici, in vojaki so bili tu. Unela se je bitka, in ziuagal je kmet. Toda mlina nui še vseeno niso hoteli vrniti.
Drugi dan je irnel kmet štiri regimente vojakov in seveda zopet zinagal. A navzlic temu mu še vendar niso izročili nilina.
Tretji dan veli bajtar Urh torbici: »Vojaki, ven, ven, vsi ven!« In bilo jih je kot listja in trave. Gospoda je bila docela zopet premagana, in knietič je dobil nazaj svoj čudežni mlin...
Ves vesel je kmetič Skrbina obračal rnlin ter obračal, namlel v izo-bilju jedi in pijače in povabil gospodo na imenitno pojedino.
Star grobar, ki mi je pravil to-le, je bil tudi povabljen, a je dobil 5e iz naprstnika jesti in iz rešeta piti — pa še sedaj živi...