veda od veselja, ker so nas videli tako lepo skupaj. Nič nam ni bilo treba reševati. Preprosto sem oba navezal na njuno vrv in ju po laštah po­ peljal na greben. Po sami travi med plani­ k!ami in murkami! »Kako zlodja, da nista mogla semkaj?« ju je vpraševal Kozina, ko jima je postregel z vodo, ki sta je bila hudo poi,rebna. »Kako sploh sploh sta se mogla 1.od tako zalesti?« Mož si je najprej nakapal špajkinih kapljic, ki sem mu jih bil prinesel in se vidno od­ dahnil, ko jih je zavžil. Nato pa je povedal: »Napad me je zmogel, ko sva bila v kakšni polovici rebra. Ko pa je minil, nisem hotel nazaj dol. Napad se me še nikoli ni lotil dvakrat zaporedoma, zato sem bil prepričan, da prideva na vrh. Toda zgrabilo me je znova, ko sva bila že iz najhujšega. Komaj sem se še privlekel na polico, kjer ste naju dobili. Napad pa je še ka1· trajal in naposled sem zgubil zavest ... « »Fant pa je ves v strahu klical na pomoč; da, d a,« ga je prekinil Šmigovec. »Tako se nam je tudi zdelo. Samo, da ni bilo hujšega.<• »Kakšen ogenj pa sta žgala?« je še vprašal Kozina, vse v eni sapi. »Kako, da se nista nič oglasila. Nista videla naših luči?« »Spala sva ... « je v zadregi povedal fal!1t. »ZaJ...71ril pa sem s papirjem, kar sva ga imela. Zažgal sem tudi vse razglednice, zemljevid, potem pa še srajco ... « Res, fant pod jopico ni imel nič. »Nič ne bo s slavo,« se je pomuzal Gregorin proti Kozini. »Kaj pa hlače?« Kozina je odmahnil z roko mimo ušesa in se spravil zvijat vrvi, ki smo jih rabili za spuščanje. ►►Lep sprehod smo imeli,« sem dejal, ko sem vstajal s skale, na katero sem se bil položil. »Oooo ... ,« sem nato zategnil, ker me noge niso hotele prav ubogati. Vsa utrujenost izza p1·ejšnjega dne z dodatkom prebite noči, se mi je vrnila, obenem pa tudi nataknjenost. »Spravimo se že,« sem pozval, »da ne bomo m orda učakali še druge noči tod gor.« »Saj smo jo poceni odnesli,« je menil Gre­ gorin. »Nevihte ni bilo, reševati nam ni treba. Kozinove hlače in zadnja plat pa ne štejeta; kaj šele kamen, ki si ga d obil na glavo. Tur­ ska gora pa bo že počakala,« mi je pokimal. Moža smo otvezJi na sredino vrvi. Le počasi se je lahko pomikal in vmes smo ga morali še dvakrat okrepčati s kapljicami. Vendar ga ni bilo treba podpirati ali celo nositi in po 104 mnogo hujšem zatikanju in postajanju kakor ponoči smo bili okrog poldne na Okrešlju. Zena in zdravnik sta poslala moža v posteljo. Jaka nam je postregel, kakor se spodobi, in Kozina se je pametno spomnil, da je dal svoje raztrgane hlače v delo presrečni ženi. Popoldne se je zgostilo okrog Rink in črni­ kaste megle so silile v Okrešelj. Sprostila se je silna nevihta, da so po vseh stenah lili slapovi in grmeli kamniti plazovi. ►►Docela prav, da smo šli v Mrzlo goro,« je menil Gregorin. »Zdajle bi res ne bil rad ,, kakšni steni.« Pritisnila je še druga druščina in veselo smo zahrumeli v nagibajoči se dan. Naslednjo noč res nismo bivakirali, ker smo bili pod streho. Toda jutro smo pričakali bede, skupaj z rešencema in vso številno njegovo druščino, ker nas je Jaka zaman gonil spat. Ljubitelje planinskega beriva že zdaj obveščamo, da bo Mladinski knjiga za­ ložila. zbirko Režkovih planinskih črtic in novel. To bo lep prispevek k slovenski planinski knjižnici! Vabilo na Mali Ozebnik Tone W1·aber To sem bil nestrpen tiste dneve v lanskem poletju, ki je že šlo h kraju, jaz pa sem še vedno čakal na vreme. Avgust se je umaknil septembru, minila je že tretjina tega, a se še n isem premaknil iz Ljubljane. Resno me je zaskrbelo, ali bom še mogel uresničiti svoje načrte. Nestrpno čakanje sem končal tako, da sem se usedel na vršiški avtobus in se po­ tegnil do Bovca. In res, v nekaj dnevih, ki sem jih preživel v Cezsoči, so vremenarji zve­ deli, da gre čez Vršič zadnji redni avtobus in da je torej sezone konec. Ta koj so poskrbeli za vreme, po katerem nam bo lanska jesen ostala še dolgo v spominu. Zadnja leta redrio zahajam v Trento in opazujem, kako 15. sep­ tember odreši avtobusne prevoznike nadaljnjih prevozniških dolžnosti, od turizma utruJenim Trentarjem pa prinese razkošje jesenskega sonca, barv in gorskega miru. V Ljubljani nas tačas često že tlači megla in začenjamo misliti na zimo, v Trenti pa postane gorski svet najlepši. No, ta zadnji avtobus me je iz Bovca pre­ stavil od špikove domačije v Trenti, kjer sem se pod gostoljubno streho že dodobra udo­ mačil. Vrtnarica Ančka mi je naložila krožnik tradicionalne mineštre, ki mi je bolje teknila kot večerja prejšnjega dne v Alphotelu. če mi bo ostalo vreme zvesto, bo šlo vse po načrtu. Nekatere od julijskih veljakov sem namreč hotel pretipati po botanični plati: katerim rastlinam dajejo zavetje, predvsem pa, v kakšnih skupnostih se te rastline družijo. Skratka, odločil sem se za botanično inven­ turo, kot sem med delom v šali odgovarjal nekaterim radovednežem. Ta posel pa zahteva zbranost, ki jo omogoča le lepo in toplo vreme, saj je drugače preveč zadreg zaradi vetra, bliska, groma, dežja, snega in prstov, ki otrpli komaj še zmorejo zapisati beležko v zapisnik. Boginja Flora mi je bila tokrat naklonjena in me je popeljala skozi svoje vrtove na Jalovcu, Malem Ozebniku, Bavškem Grintavcu in Mo­ režu. Prvotno sem misl il, da bo z menoj Tožbar, saj je tudi on kar gorel od botaničnih načrtov. žal pa se je izkazalo, da so bili ti načrti po­ sebne vrste. Lepo vreme je Trentai·jem na­ posled omogočilo pokositi otavo, ki je že vse predolgo rumenela po travnikih. Tako sva se našla šele na Morežu. Sam sem obdelal Jalovec. Zjutraj sem se iz zavetišča povzpel na njegov vrh, potem pa sem za svet med vrhom in Loškim žlebom porabil ves dan in se na večer z nekoliko motno glavo vrnil v kočico pod Špičkom . Zvečer nasled­ njega dne sem hotel biti spet v dolini, to pa z ovinkom čez Vršič. Tako mi je ostalo le pol dneva za botan iziranje b lizu zavetišča. že dolgo nisem bil Za Gradom. Pred skoraj 10 Jeti smo šli tam čez z Jalovca v Koritnico Pelci s Trentskega Pelca (Zapotoki, Balenskl, Visoki. , Pelc 11ad Klonlcami) Foto Tone Wraber 105 in pol dneva bo ravno dovolj, da spet zlezem na to škrbino. Od zavetišča pod Špičkom greš najprej malo navkreber in se kmalu čez pravo kamnito puščavo spustiš v lepo zaokroženo, gruščnato in delno s snegom pokrito krnico Za Gradom, ki jo obkrožajo Špiček, Vrh Ze­ lenic, Mali Ozebnik in Pelc nad Klonicami. Med Malim Ozebnikom in Pelcem je nevisoko nad dnom krnice šlubina Za Gradom. Pot do nje pa je oslajena z napornim poganjanjem v strmo melišče, ki mu po gibljivosti skoriij ne najdem para pri nas, čeprav sem pri pre­ učevanju meliščnega rastlinstva marsikatero preme1·il po dolgem in počez. Kljub temu pa sem v pol ure po odhodu iz zavetišča pod Špičkom dosegel ozki prehod (ok. 2260 m). S škrbine sem se naj_prej obrnil na levo, k Pelcu. Lezel sem po njegovem severozahodnem grebenu, ki pa je postal kmalu tako oster, strm in zračen, da sem se rajši vrnil na var­ nejša tla škrbine. Najvišji med Pelci, ki ga je Tuma imenoval Kloniški po Klonicah na ba­ lenski strani, Trentarji pa ga poznajo pod imenom Pinja, me že dolgo mika, pa se bojim, da ne bo nič. Kaže, da ne sprejema primerkov tiste plebejske rase, ki jo je Mlakar krstil za Homo alpinus vulgaris. Obdal se je z mogoč­ nimi obzidji in se nosi prav po trdnjavsko. Kot za posmeh pa je vrh njegove trdnjave čisto raven in strašno zapeljiv. Ure in ure bi sedel na njem in užival daljne razglede. S Pelcem ni bilo torej nič. Vrh na drugi strani škrbine pa se menda ne bo upiral. Na tren­ tarsko stran kaže strma travnata pobočja, ki obetajo uspeh. Res sem čez četrt ure že stal na vrhu, ki sem ga po karti spoznal za Mali Ozebnik (23211 m). Dolgo sem besedil, preden sem prišel do njega, in resno se bojim, da sem izbral vsebini neprimeren naslov. Zato se bom potrudil, da vsaj zdaj povem kaj več o njem in ob njem. Mali Ozebnik ni svojemu soimenjaku Veli­ kemu Ozebniku prav nič podoben. Medtem ko ta po višini in obliki skuša tekmovati z Ja­ lovcem, je Mali Ozebnik mnogo skromnejši. Njegov vrh ni izrazit, temveč se koritniška in trentarska stran sestaneta v približno 100 m dolgem vršnem grebenu, ki poteka ravno v meridianski smeri in se proti jugu nekoliko vzdiguje. Južna polovica grebena je skalnata, ponekod ostra skoraj kot nož, severni del pa je bolj ali manj pokrit z rušo. Zleknil sem se po mehki travi in se razgledal po okolici. Mali Ozebnik je eno tistih razgle- 106 dišč, ki se jih pozneje vedno rad spommJas. Seveda, s sosednjega Jalovca komaj · kakšna _višja vzpetina zastira pogled, toda zlasti višin­ slrn razmerja so nekoliko izkrivljena. Mali Ozebnik pa je visok ravno prav, da se ti oko­ lica predstavi v pravi meri. Prvi občudujoči pogled velja seveda Jalovcu, ki se kaže s svoje najmanj znane, to je južne strani. Kolikor je ta divje priostren, se dela sosednji Mangrt. pohlevno zaobljenega in tako na drug način pritegne opazovalca. Imeniten je pogled na njegovo koritniško stran, ki se v enem zaletu dvigne iz doline do v1·ha. Jalovec in Mangrt sta dva med seboj povsem različna julijska velikana in se prav zato tako lepo dopolnju­ jeta. Od Mangrta se spušča proti Predelu vrsta nižjih vrhov, od Visoke Špice do Pre­ delskih Glav. Ko bi takšna gorska skupina stala kje sama zase, bi pomenila resnično atrakcijo, tako pa izginja v senci mogočnejših in živi v miru sama zase. V naslednji vrsti so Višarje, Lovec in Viš (Montaž ni viden), še bolj zadaj Poldnašnja špica. Na levo od Pre­ dela Jerebica in zatem nerazčlenjena Kanin­ ska skupina. Posebno pozornost sem posvetil Bavščici in vrhovom v grebenu Loške stene. Od Bale naprej je dolina, ki se stopnjema vzdiguje proti Brežiču (2038 m), kot na dlani. Proti vrhovom Loške stene se širi čudno raz­ oran kamnit kraški svet, ki se le na enem kraju malo uravna. To so bujnozelene Lepoče pod Morežem, močvirna ravnica z majhnim potočkom. Nad Brežičem, prehodom iz Bale v Koritnico, je krotki P lešivec, ki ima širok travnat vrh in zbuja pozornost zaradi vložkov raznobarvnih kamnin. Zlasti na Brežiču po­ grešaš belobarvne apnence, ki si jih navajen od drugod. Prevladuje siva, zelenkasta, rdeča in rjava barva liadnih apnencev•. Melišče proti Koritnici je zato zelo pisano. Od Plešivca na levo spet vrh za vrhom, želja za željo: Bavh, Vrh Goleževice, Bedinji vrh, Morež in prvak med njimi - Briceljk. Sama imena, ki tri­ glavskim romarjem ne pomenijo ničesar. Transverzala je sicer naredila nekaj zdravega prepiha v našem samozadovoljnem planinstvu, mnogo lepot pa še vedno pušča ob strani. Naj­ bližji razgledišču je Kloniški Pelc, ta neza­ vzetni. Ob njem drsi pogled v Trento, na ključe vršiške ceste, ki jo pregledaš od Kugy­ jevega spomenika pa skoraj do Vršiča. Da se vidijo Prisojnik, Razor in Triglav, mi ni treba posebej omenjati. 1 Primerjaj članek dr. I. Gamsa: Med Planico, Bav­ ščlco in Trento (Plan. vestnik 56: 9-17, 1956)! Za poživitev zimskih večerov sem napravil nekaj barvnih posnetkov. Obšla me je želja, da bi se slikal z Jalovcem v ozadju in sem nastavil exakto na skalo. Stekel sem v »pozi­ cijo«, a še preden je aparat škrtnil, sem se spomnil, da sem pozabil fiksirati skočno za­ slonko. Tako sem bil za nečimrnost takoj ka­ znovan. še enega posnetka pa nisem delal. Lotil sem se svojega botaničnega opravka. Na grebenih, ki so izpostavljeni vetrovom, se na­ seljuje posebna rastlinska združba, ki se v pravi lepoti pokaže šele jeseni, ko se njene glavne rastline svojevrstno obarvajo. Najočit­ nejši je alpski gornik (Arctostaphylos alpina), pritličen grmiček iz družine vresnic (Ericaceae), čigar listi se jeseni obarvajo karminskordeče. Pri drobnolistni kopinšnici (Vaccinium uligi­ nosum subsp. microphyllum) pa postanejo je­ seni listi rjavi. v odtenku, ki ga pri našem rnstlinstvu komaj kje najdeš. Tudi kopinšnica je iz družine vresnic in je v najbližnjem sorod­ stvu z borovnico in brusnico. Njene jagode so črnikaste in po okusu precej plehke. Med liste gornika in kopinšnice se mešajo listi timi­ janove vrbe (Salix serpyllifolia) ali njej po­ dobne topolistne vrbe (S. retusa). Glede na raz­ lično stopnjo razkroja klorofila so zeleni, ze­ lenkasti, rumenkasti ali pa čisto rumeni. Ti dve vrbi pa ne naznanjata jeseni samo z barvo listov, temveč tudi z vonjem. Gotovo poznate tisti značilni jesenski vonj v gorah, ki spo­ minja na baldrijan? Ne samo baldrijan (Va­ leriana), ampak predvsem ti dve vrbi ga po­ vzročata. Na diapozitivu imam omenjene tri rastline, pa še svetlosivo skalo in jasno nebo. Pravi cvetni šopek - a brez cvetov! Stoj. kolikokrat pa si tu zgoraj že napisal Saxifraga (kamnokreč)? To vprašanje me ne­ nadoma prešine in začnem šteti. Ustavim se pri sedem in ko še malo pogledam okoli sebe, pridem na deset. Mali Ozebnik je torej svo­ jevrsten rekorder: od 18 vrst kamnokrečev, ki v Sloveniji rastejo pretežno v nadgozdni (al­ pinski) stopnji, jih na komaj 50 m dolgem odseku Ozebnikovega vršnega grebena najde­ mo kar 10! Ko sem to pravil Tožbarju, mi je odvrnil, da so bili nekateri kreči zgoraj zastopani pač le kot vzorec. Imel je sicer prav, ampak - bili so. Naj jih še naštejem: kranjski (Saxifraga carniolica), nežni (S. tenella), grozd­ nati (S. paniculata), nasprotnolistni (S. opposi­ tifolia), skorjasti (S. incrustata), Burserjev (S. burseriana), nasršeni (S. squarrosa), homulii:ni (S. sedoides), zimzeleni (S. aizoides) in še okle­ pasti (S. androsacea) kreč. Mnogi kreči res 108 »krečijo skalo«, saj rastejo v skalnih razpo­ kah. Druga razlaga imena pa zajema čisto drugje: nižinski zrnat kreč (S. granulata), ki raste pri nas na štajerskem, zanesli pa so ga tudi na travnik za trentarsko cerkvijo, naj bi imel zdravilno moč razganjali ledvične in mehurne kamne. Leonhardt Fuchs je v 16. sto­ letju napisal tole: »Beli ali visoki kamnokreč ima svoje ime od moči, s katero dnevno lomi kamen v ledvicah in v mehurju.« Ime je tukaj, razlago zanj pa naj si vsak izbere tisto, ki mu je bolj všeč. Ker sem naštel do 10 pri krečih, sem skušal to doseči še pri sviščih (Gentiana). Prišel sem le do 7, kar pa tudi ni malo. Ne vem, če je pri nas še kje nahajališče, na katerem bi od 7 vrst, kolikor jih ima v Sloveniji sekcija 2 sviščev zaspančkov (Cyclostigma), našel kar 5. Na majhnem prostoru sem zapisal spomladan­ ski svišč ali zaspanček (G. verna), pritlikavi svišč (G. pumila), tliglavski svišč (G. terglou­ ensis), okroglolistni svišč (G. orbicularis) in snežni svišč (G. nivalis). Prvi štirje so si močno podobni, zlasti v cvetovih, dobro pa se razli­ kujejo po obliki pritličnih listov. So trajnice, medtem ko je snežni svišč neznatna enolet­ nica. Okroglolistni svišč je bil v Sloveniji za­ nesljivo ugotovljen šele pred nedavnim in so njegova znana nahajališča še zelo na redko posejana. - Poleg omenjenih petih sem našel še Clusijev (G. dusii) in čašasti svišč (G. ani­ soclonta subsp. calycina). Med razgledovanjem, fotografiranjem, opazo­ vanjem in zapisovanjem je minilo poldne in spustil sem se na škrbino, ki jo je pravkar zagrnila suha megla. Bil sem že malo pod njo, ko se je v megli na robu pokazala po­ stava. Saj vas pa poznam, pravi, ko se spusti do mene. Seveda, balenski pastirček Karlo je to, ki sem ga zadnjič videl na Bali pred dvema letoma, malo pred odhodom na enoletni »do­ pust«. Razveselil sem se svidenja, ki pač ni moglo biti drugje kot v gorah. On je torej naganjal ovce po Brežiču, vriskal in valil ka­ menje. Videl je človeka na grebenu in raz­ gretih lic prihitel sem gor. Slišal je že o kočici pod Špičkom in ko sem mu rekel, d a sva lahko v četrt ure pri njej, se mi je pridružil. V gumijastih škornjih in s palico ga je kar odneslo po melišču in snežišču navzdol. Enaka ' Sekcija je kategorija v sistematski botaniki. So­ rodne vrste združujemo v sekcije, sekcije v rodove, rodove v družine itd. Sistematik pa ne pozna samo kategorij nad vrsto, temveč tudi kategorije, nižje od nje: podvrste, varietete, forme itd. Rod sviščev ima na ozemlju SR Slovenije JO sekcij z 31 vrstami in podvrstami. hitrost je mojim hlačam prizadela takšne po­ škodbe, da sem se pozneje v Trento spustil z globoko spuščenim nahrbtnikom. Ko sem o tej hitrosti pripovedoval v dolini, je Tožbar menil, da takle pastir sploh ne zna iti počasi. Pred nekaj leti sem ves dan kolovratil po Morežu in iskal neko redko rastlino. Ker je nisem našel, sem naslednje jutro odšel s pa­ stirjem, ki mi je obljubil pokazati še neznano stezo »v Morež«. Takoj nad Balo je potegnil, da sem komaj še našel sapo tudi za kakšno besedo. Ko sva že visoko pod Stadorjem prvič duškala, mi je omenil, da ne hodi več tako dobro, odkar so mu debla v gozdu zlomila obe nogi, ki sta se povrh še napak zacelili in so ju morali ponovno zlomiti. še dobro, da nisem šel z njim pred nezgodo! Pod špičkom sva v kočici pojedla. Karlu je moja delikatesna prehrana očitno teknila, jaz pa bi rajši imel z ovčjim mlekom oblit kos polente, s kakršnim mi postreže sirar Tone, kadar pridem na Balo. Okusi so pač različni in nikar pastirju ne zavidajmo gostega pla­ ninskega mleka, saj bi on rajši pil kavo, če bi jo imel. Ali pa je bil takih misli le pastir na Komni? Cez dva dni pridem v Bavščico, sem še po­ vedal Karlu, ko je s pozdravi za tamkajšnje znance izginjal v meglo proti škrbini, jaz pa sem se napotil mimo Vršiča v Trento. Spomin na Mali Ozebnik pa me prijetno vzne­ mirja še danes in zdi se m i, da mi je svet okrog Jalovca še dražji, odkar vem za sto­ metrski greben med Zagradom in Koritnico. Nad ledenikom Leschaux Branko Komac P1·ed menoj skačejo po velikih kamnih na mo­ reni tri postave. To so Brane , Stane in Boro. Nekaj časa še napredujemo po dobro marki­ rani poti, ki drži proti koči Couvercle, ko pa ta zavije navzgor, jo mah.nemo preko velikih kupov kamenja na led ledenika Leschaux. Hoja je t u udobnejša. Stane se ozira nazaj proti zahodu. Nič preveč mu niso všeč oblaki, ki počasi, a vztrajno pol­ zijo preko Charmoza in Grepona proti Joras­ ses. Kmalu zagledamo na svoji levi podrlo kočo Leschaux. Boro nam pove, da je koča kar dobro popravljena. To je zvedel od Francozov, bo že držalo. Proti bajti jo mahnemo po neki grapici. Hm, skromni so tile Francozi. Dobro poprav­ ljena? Vode verjetno res ne pušča ... Toda le, če pada miren dežek, saj streha je videti solidna, v stenah pa je več špranj in lukenj kot ostalega materiala. »Mi bi pa kar nov bivak radi,« modruje Stane. V podrtiji sta že dva Francoza. Najprej si ogledamo, kako in kje bomo spali. Prostora je za štiri. Francoza iz Nice sta že zasedla več kot pol prostora zase. »Bo že kako, samo da še kdo ne pride,« si mi­ slimo in se spravimo nad hrano. Brane in Stane sta namenjena prečiti Gdes Jorasses, midva pa v zapadno steno Pelites Jorasses. Fanta iz Nice sta prav tako kandi­ data za Male Jorasses. Domenimo se za skup­ no vstajanje ob lreh. Stane gre spat v »jedilnico«, mi pa se stis­ nemo na »skupna ležišča«. Noč je soparna. Ne morem in ne morem za­ spati. Tudi drugi se premetavajo po svojih ležiščih. Potolaži me ploha. Vsaj ne bo treba neprespan na turo. Ob 3. uri stojimo v spodnjicah na pod1tem mostovžu pred bajto. Južno polovico neba po­ krivajo gosti in nizki oblaki. Kratek posvet in - nazaj v spalne vreče. Okoli 8. ure se začne vreme popravljati. Kaj sedaj? Za naju in za Francoza je že prepozno. Brane in Stane se vseeno odlo~ita za odhod. še »srečno« in že se spuščata po skalah na ledenik. Malo se še okrepčava, potem se pa tudi midva odpraviva. Ampak ne v steno. temveč nazaj na Montenvers po hrano in zračne blazine. V taboru preživiva skoraj ves dan. Jeva in spiva. Popoldne, ko se z nahrbtnikom hrane in blazinami vračava na Leschaux, hodiva po gosti megli. Poti niti ne zgrešiva preveč, tako da že ob prvem poskusu prideva do podrtega zavetišča. Ničana sta še vedno tu. Cakata štiri svoje pri­ jatelje. Namenjeni naj bi bili prav tako v »našo« smer. Na tihem upava, da jih ne bo. Posebno še potem, ko prisopihata iz megle še dva Parižana v kratkih hlačah. In seveda 109